4


.ozdravljeno mi bodi, ljudstvo! zbrano
Od vseli stranij slovenske zemlje svete!
Z navdušenjem si radostnim navdano,
To znanijo oči mi tvoje vnete.

Lepoto kraja gledat, svčtu znano,
Prišlo si, kakor tujcev brojne čete?
Sloveča je lepota tega raja, —

A druga višja misel te navdaja.

Ime te dr&go sem je privabilo,

Ime, ki nam ko solnce zlato sije;
Ime, ki vsacemu je svčto, milo,
Komur čuteče v persih serce bije.
Priromalo si sem, da bi čestllo
Stvaritelja slovenske poeziji:
Proroka-pevca si slavit se zbralo,

Ki v milosti ga nam nebo poslalo.

O tiči govori se — pelikani —

Podoba maternje skerbl genljiva! —
Da z ostrim kljunom persi sebi rani,
Ko paše več družini ne dobiva;
Umirajoča mladi zarod hrani
S kervjo, ki se iz serca jej izliva:
Tako je On  nam žertvoval življenje,
Nam radost, sebi volil je terpljenje.


r

Življenja mu je grenka bila kupa,

Ljubo se sreča nij mu nasmij&la;

Življenja vir, ljubezen — Njemu  strupa
Morilnega je polno mero dala.

Sercč zvesto ljubilo je brez upa,

Dokler ga v pokoj smert je zazibala.

Serca nam bolečine pesen znani,

V njej zdilii v sladke nam so gldse vbrani.

Oj blagor nam! — solze okamenele

V predrage nam so bisere bliščeče;
Iz bolečin so rože razcvetele,

Ki solzna rosa Se po njih trepeče;

Tz ranjenih so persij pesni vrele,
Sad sladki bridke pevčeve nesreče:
Hvaležni ga rešitelja čestimo,
Terpel je On , 'da mi se veselimo.

Serce ljubezni polno domovini
Zdaj čute vse, moči jo posvetilo;
Nesrečni materi, ki je v temini
Pozabljena zastonj jokila milo.
Sirote so se sramovali sini,
Terpljenje bridko nje jih nij gonilo.

V serce so Njemu  smili vboga mati,
, A kaj? srebra, zlati jej nema dati.



Ubere strune, — pesen jarde peti

O vbogi materi, v bridkost vtopljčni;
Oko vedri se, lice spet rudčti
Začne o sladkem glasi bolni ženi;
Serci se taje sinom, hrepeniti
Po njej jamo otroci izgubljeni;

Domov jih pesen vabi k tihi koči,
Kakor ko poje zvon v božični noči.

Ne vseh! — Oj žalost, večna oj sramota!
Vsem sladka pesen nij serci genila,
Serca okamenčlega; — tegota
Celo se jim do pevca je zbudila,

Ostro so ternje stlali mu na pota,

Se smeri nij »Hpo jeze .mesila.

Ne več! — Podobo temno zagernimo,
Ter bratom zaslepljenim odpustimo!

Minoli so nesrečni, mračni časi;

Dani se, zarja lepši dan obeta,

Budeča se Preširna  pesen glasi,

In up, življenje n6vo vse sprelčta.

To pričaš družba v pevca „dragi visi",
Pred hišo, kjer je luč zagledal sveta;
Čestit si pevca se pobožno zbrala,

Zato ti bodi čast in serčna hvala!

Založil J. Stritar na Dunaji.