ŠTEVILKA 21-22 LETNIKXXIII CENE2D1> LJU.BLJANA. 15.MAJA 1974 IZ FAKULTETNIH GLASIL O TEM, KDO JE IN KDO NI PREDSTAVNIK STUDENTOV V svojem naivnem zrenju na svet sem prišel do neke čudne ugotovitve. Kriterij za to, kdo je in kdo ni predstavnik študentskega mnenja niso demo-kratični postopki, temveč je vsezveličavno mnenje VISJIH ŠTUDENTSKIH FORUMOV. Vsaka trditev mora biti podprta z dokazi! Torej začnimo! Na eni od jesenskih skupščin SŠ LVZ so govorili tudi o bodoči združitvi mladih in študentov v enotno, novo organizacijo mladih. Ti puntarji iz FO SS FF so zopet ugovaijali. Zahtevali so, da se o tem razvije razprava med študenti in da se izvede med študenti referendum o združitvi. Dejali so, da se boje, da sedanje forumsko delovanje ZMJ in ZMS ne dajeta garancije za uspešno delovanje nove organizacije. Skupščina jih je zavrnila, da so to le mnenja članov FO SS FF IN DA MORAJO NA FF organizirati zbor študentov, kjer bi o tem problemu raz-pravljali. Predlagali so, da tudi na ostalih fakultetah organizirajo zbore. FO SS FF je organiziral zbor na to temo v januarju letošnjega leta. Zbor študentov je sprejel stališča, ki so bila takorekoč identična stališčem fakul-tetnega odbora SS FF. Tik pred semestralnimi počitnicami je bila ponovno skupščina SŠ LVZ, kjer bi naj sprejeli sklep, da se mladi in študentje združimo v novo organi-zacijo vseh mladih. Izkazalo se je, da so organizirali zbor le na naši, filozofski fakulteti. Clani fakultetnih odborov drugih fakultet so poročali, da so imeli razširjene se-stanke fakultetnega odbora, da so nekaj govorili o tem, da so imeli nekakšen sestanek.... predstavniki neke fakultete so izjavili, da se jih to pač ne tiče ... FO SŠ FF je bil v skladu s sklepi zbora študentov na fakulteti seveda proti sklepu o združitvi. Toda sklep so vseeno sprejeli, ker so zanj glasovali predstavniki drugih fakultet. Čeprav je bilo očitno, da so dejansko mnenje študentov svoje fakultete predstavljali le predstavniki filozofske fakultete, ni to nikogar motilo. Res je, da predstavniki drugih fakultet niso povprašali študentov svoje fakultete za mnenja. Toda bili so ZA in to je pač pomembneje, kot pa neko študentsko mnenje, glas ljudstva.....DRUGI PRIMER - Ena najbolj razbuiljivih stvari v zadnjem času je bila RESOLUCIJA, ki so jo sprejeli na skupnem sestanku fakultetnih odborov filozofskih fakultet iz Beograda, Zagreba in Ljubljane. RESOLUCIJA je bila zaplenjena. Ko so poročali o dogodkih, so razni forumi in časopisi sporočili: .. .da so resolucijo napisali in sprejeli dlani fakultetnih odborov skupnosti štu-dentov filozofskih fakultet iz BEOGRADA, ZAGREBA in LJUBLJANE. .... da so kritizirali in negativno ocenili RESOLUCIJO študentje filo-zofskih fakultet iz SARAJEVA, SKOPJA ... Seveda je povsem jasno, da je šlo v obeh primerih za člane fakultetnih odborov, ali samo za nekatere člane. TODA NEKAJ SEM SE NAUClL: „. .„ kdor je ZA (oz. v skladu z dnevno politiko) ta je dejanski predstav-nik mnenja večine ... kdor je PROTI (oz. ni v skladu z mnenjem višjih forumov), ta pred-stavlja le svoje mnenje. PRIPIS UREDNIŠTVA: Sestavek je izšel v aprilski številki (nostalgjčni) Frifaka, ki ga izdaja fakultetni odboi Filozofske fakultete. SESTANEK PREDSTAVNI-KOV IZVRŠILNIH ORGA-NOV VIŠJIH ŠOL, FAKUL-TETIN AKADEMIJ V OBČINI LJ.-CENTER IN OK ZMS LJ.-CENTER V četrtek, 18. aprila 1974, je bil sestanek "predstavnikov OK ZMS Ljubljana-Center in predstavnikov izvršilnih organov višjih šol, akade-mij in fakultet v občini Ljubljana-Center. Od vabljenih so se sestanka udeležili samo študentje filozofske, strojne iii biotehniške fakultete ter akademije za gledališče, film, radio in televizijo. Po daljši razpravi so se mnenja poenotila, in se nato izoblikovala v enotno stališče, da je nujno potreb-no, da tnladi v občini enotno rešu-jejo vse probleme, ki nastajajo v njej. Na sestanku je bilo tudi skle-njeno, da morajo vsi mladi v sistemu vzgoje in izobraževanja skupno reševati probleme, ki tu nastajajo; zato je potrebno ustanoviti konfe-renco mladih v izobraževanju, kjer se bo to lahko doseglo. Na sestanku je bila ustanovljena skupina, ki jo sestavljata dva pred-stavnika OK ZMS Lj.-Center ter po en predstavnik fakultetnih odborov prisotnih fakultet in akademij. Ta skupina mora pripraviti programska in organizacijska izhodišča vključe-vanja študentov v KMI ter pritegniti v to akcijo vse ostale visokošolske zavode v občini Lj.-Center. Andrej ALBREHT SKUPNA SEJA REPUBLISKE KONFERENCE ZSSS IN REPU-BLIŠKE KONFERENCE ZMS Priprave na kongres vseh mladih tečejo. Vodi jih odbor za pripravo kongresa. Sestavljen je iz pred-stavnikov mladinske organizacije in predstavnikov skupnosti študentov. Pri dosedanjem delu se je nekajkrat pokazalo, da si naloge in kompe-tence tega odboia tolmačimo dokaj neenotno, predvsem glede načina delovanja, kolektivne in osebne odgovornosti, spoštovanja dogo-vorov in podobnega. Zato se je pokazalo kot nujno sestaviti poslov-nik o delovanju tega odbora. Tega smo na zadnji seji, o kateri je tu govor, sprejeli. Le okoli števila in načina zastopanja mladinskih spe-cializiranih organizacij je bilo nekaj problemov. Dilema: ali naj bi speci-alizirane organizacije v pripravljal-nem odboru zastopala delegacija petih ali pa naj bi vsaka organizacija bila neposredno zastopana. Ker je teh organizacij 13, se postavlja vprašanje elastičnosti in učinko-vitosti prevelikega telesa. Specialisti ne zaupajo preveč svojim ,,predstav-nikom', zato želijo neposiedno zastopati svoje interese pri graditvi nove organizacije vseh mladih in pripravah na kongres. Morda je to tudi prav? Kaj pa dvojnost poli-tične in interesne zastopanosti, kaj pa študentske specializirane organi-zacije? Poenostavljam!? Drugače pa je teklo vse po na-črtu. Namen te konference je bil posredovati v javno razpravo mate- riale za kongres ter ga uradno skli-cati. Zato so se razprave omejile le na načelno obravnavanje Osnutka resolucije za kongres, republiškega in zveznega statuta zveze socialistič-ne mladine ter prereza delegatov za kongres. V diskusijah se je pojavil dokaj formalen pristop do materi-alov. Formalen glede dodelanosti tekstov, neenotne terminologije in podobnega. Na koncu se je le izka-zalo, da je v sedanjem trenutku naj-važnejše omogočiti čim širšo javno razpravo o kongresnih dokumentih. Le-ta je mogoča v maju in začetku junija, saj se zavedamo, da v času poletnih počitnic javne razprave ne bo. Za popolnejše in bolj enotne tekste pa bi potrebovali še kak mesec dela. Poudarjeno je bilo, da je v mate-rialih, še posebno v resoluciji, po-trebno natančno opredeliti razloge, ki so pripeljali do potrebe po orga-nizacijski in idejni združitvi mladih. Nujno je poudaiiti, da se opaža tendenca po formalnem združevanju ali enotnem organiziianju mladih, ,,oblike" povezovanja, ki bi tudi vsebinsko, ne le formalno združe-vale, pa so izostale. Kako bomo študentje na primer na univerzo ,,pripeljali" vec delavcev ali vsaj začeli pripiavljati pogoje za tak ,,dogodek , kako se bomo nepo-sredno pogovarjali z mladimi v knietijstvu in podobno, to je pre-puščeno iniciativi ,,nas ali njih". Mar nismo te možnosti imeli prej, ali je nimamo tudi danes? Kakšni so rezultati te dosedanje ,,iniciative"? Enotni, različni ali specifični interesi? Treba jih bo v kongresnih dokumentih bolj natančno spoznati, jih opredeliti. Saj ti piedstavljajo globabie vzroke razrednega boja? Poudariti bo treba, kaj in kako je z vzgojnim momentom v novi organi-zaciji. V razpravi se je pokazalo, da želimo tako organizacijo, ki bo slonela in delovala na prepričanju o nujnosti nadaljevanja poti socializ-ma in samoupravljanja, delo v njej pa ne bo diktirano, ne bo lepresija. V bodoče se bomo morali ukvarjati tudi z vprašanji kadrovske politike v novi organizaciji, so poudarili go-vorniki. Pomembno predvsem za nas amaterje, da si bomo znali oiganizi-rati delovni čas!? Tudi na statut je bilo nekaj pripomb. Poleg tistih elementov, o katerih govorimo že nekaj časa, npr. o potrebi po defi-niranju načina odločanja (demokra-tični centralizem), in ki so sedaj predvideni v delu nove organizacije, se je pokazalo kot nujnost v statut vnesti nekaj več o vlogi sekretari-atov, o financiranju organizacije, koordinaciji delovanja aktivov na območjih občin, ki nimajo le ene ali dveh struktur mladih, in še in še. Sicer pa, pred nami je javna raz-prava, upamo, dovolj široka in koordinirano vodena, da bomo lahko do kongresa, ki je bil sklican za začetek oktobra (nekateri so ob tem ploskali), odpravili vse pomanj-kljivosti sedanjih dokumentov. Na splošno pa se nam je vsem nekam mudilo, pred sejo, med njo in po njej. Morda se mi je le tako zdelo? ŽB O ZDRUŽENJU STUDENTOV ELEKTROTEHNIKE SFRJ O ELEKTRIJADI Že nekaj let so se pojavljale go-vorice o ustanovitvi organa, ki bi povezoval študente vseh fakultet in višjih šol za elektiotehniko v SFRJ, podobnega obstoječim združenjem kemikov ali strojnikov. Nekako v marcu letos pa je v okviru priprav na Elektrijado nekaj ljudi s fakultetnih odborov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva izdelalo predlog Sporazuma o ustanovitvi Skupnosti študentov elektrotehnike Jugoslavije in statuta Skupnosti in ga iazposlalo fakul-tetam. Razšiijeni 10 SS FE v Ljubljani je temeljito pretresel tta dva predloga in ugotovil, da nista sprejemljiva. Najhujši očitki so bili, da postavljata Skupnost hkrati kot družbeno politično in strokovno organizacijo (ob tem, da je prvo y nasprotju s porajajočimi se principi organizi-tanja mladih, drugo pa govori o samostojni znanstveno-raziskovalni organiziranosti študenitov v zveznem merilu, kar je povsem utopično), da dajeta prevelika pooblastila vodstvu Skupnosti in še nekaj idrugih. Na koordinativnern sestanku v Beogradu v začetku aprila sta ljub-ljanska predstavnika s temi ugoto-vitvami presenetila ositale, ki so bili že kar voljni sprejeti oba doku-menta. Nazadnje so sprejeli dopol-nitve in sklenili dati revidirana predloga v razpravo po fakultetah. Od 22. do 25. aprila pa se je v hotelih Solaris in Šibeniku dogajala Ehktrijada: izbrane ekipe 13 faksov in višjih šol so tekmovale v raznih športih, v kulturnem programu in v znanju. Seveda se je energija, nakopičena v 1500 udeležencih (med njimi je bilo, vsaj za ljubljan-ske razmeie, razveseljivo mnogo udeleženk), najobilneje sproščala v večerno-jutranjih prireditvah. V tako vzdušje smo 24. aprila zvečer prispeli štirje Ljubljančani na obetano sprejetje končnega teksta prej omenjenih dokumentov. Ko se je dopoldne sestanek začel, smo uzrli pred sabo čisto tuje tekste, v katehh je bila kopica besedi o ,tekovinama naše revolucije', ki da bo vanje vtiriena ne več Skupnost, ampak ,Udruženje,' bistvene napake v Beogradu že skiitiziranih tekstov pa so ostale (pozneje so nam pojasnili, da je to delo sarajevske in zagrebške dekgacije in da so dele-gati z ostalih fakultet s tem bili seznanjeni, a po drugi strani se je izkazalo, da organizator več fakulte-tam sploh ni dobavil materialov za sestanek). Zoran Vujovič, predsed-nik 10 SS FE, je to tudi povedal, uprli pa smo se tudi poskusu neka-terih, ki so hoteli dokument o ustanovitvi Združenja kar takoj podpisati. Po buini diskusiji so se navzoči zedinili, da je treba tekst nekoliko predelati in ga dati v javno razpravo po vseh fakiultetah. Usta-novljen je bil iniciativni odbor, ki naj pripravi konferenco, kjer bi končno podpisali sporazum o usta-novitvi Združenja. Očitno je, da je začetek funkcio-niranja načrtovanega (? ) združenja še v hudi megli, saj nikomui ni niti piibližno jasno, kaj bo Združenje pravzaprav počelo; še najbolj smrdi po tem, da si nekdo obeta profit... Clani ljubljanske delegacije smo v neuiadnih razgovorih dokazovali, da se moramo med sabo dodobra spo-znati in preanaliziratii položaj, če želimo, da bo Združenej izraz skupnih teženj. Kritizirali smo tudi Elektiijado, ki je postala silno draga, razvilo pa se je škodljivo rivalstvo (ekipa Subotice je zaradi enega penala šla domov dva dni prej). Z denarjem, ki ga izbranci potrošijo za Elektrijado, bi lahko izdatko poži-vili vsakodnevno telesno kulturo vseh študentov (zanimivo je, da so delegati fakultet, ki so sicer imele na Elektrijadi tudi več sto sodelujočih, tamali o hudih finančnih proble-mih, kar se tiče skript, študijskih prostorov itd.). Lepše bi bilo, če bi bolj poudarili študijsko plat teh srečanj, tekmovanja pa nadomestili s prijateljskim re-kreiiajnjem. Kot ocvirček omenimo, da na albansko govorečem odseku prištin-ske fakultete piedavai precej pro-fesorjev iz Tirane in da prav od tam izvira večina njihovih učbenikov. Ja, vreme na morju pa se je zjasnilo ravno, ko je bUo zadeve konec. In, častna beseda, točno do hrvaške meje sem je bilo spet oblačno. J. Vogrinc IZHODIŠČA DRUŽBENO POLITIČNE ORGANIZIRANOSTI ŠTUDENTOVIN NČKATERE KONKRETNE ALTERNATIVE V družbenem življenju ni problemov, ki ne bi zadevali tudi mladih ljudi v kateri koli sredini, in ni posebnih mladinskih vpra-šanj, ki ne bi bila v končni konsekvenci širše družbena. Angažiranje mladih v celotnem družbeno političnem življenju je sestavni del procesa podružabljanja politike in demokratizacije družbenih odnosov. S tem mladina lahko skupaj z ostalimi progresivnimi socialističnimi silami vred tudi postane aktivni in revolucionarni faktor v razvoju naše družbe kot celote. Da bi mladina, ki je soci-alno strukturirana in idejno diferencirana, tako kot tudi sama družba, v tem uspela, je potrebno, da se vsi deli mlade generacije akcijsko in idejno povežejo na osnovi jasno izraženih načel samo-upravnega socializma. Naravi socialistične samoupravne družbe in resničnim interesom mladine ne ustreza taka organizacija, ki bi bila splošni politični predstavnik mladine, institucionalni posrednik med mladino in samoupravljanjem, mladino in oblastnimi organi, ki bi bila gola transmisija Zveze komunistov. Z novim načinom organiziranja mladine, in specializiranih družbenih organizacij, ki zbirajo mladino, morajo biti premagani elementi klasičnega poli-tičnega organiziranja in zagotovljeno povezovanje interesnega zbiranja ter družbeno političnega angažiranja mladine. Pri tem je treba težiti za tem, da bi vsi deli mladih v skupnem angažiranju ustvarjali v bazi enotno fronto socialistično usmerjenih mladih ljudi. Znotraj enotne organizacije mladih se bomo študentje organi-zirali tako, da bomo lahko kos zahtevam, ki jih postavlja naš delov-ni prostor - univerza (problemi reforme študija, vprašanja zna-nosti, marksizma, samoupravljanja in delovnega statusa študenta, štipendijska politika .. .). Osnovna celica političnega organiziranja študentov na visoko-šolskih zavodih je osnovna organizacija ZSM (Zveza socialistične mladine). Le-ta šteje najmanj 10 članov. Glede na dejansko število članov se lahko osnovna organizacija ZSM konstituira v okviru letnika, pedagoško znanstvene enote, oddelka ali celotnega visoko-šolskega zavoda. V primeru, da na visokošolskem zavodu obstaja več osnovnih organizacij ZSM, ostaja odprto vprašanje njihove medsebojne delovne povezave oziroma koordinacije. Iz osnovnih organizacij ZSM se volijo delegati v univerzitetno konferenco ZSM. Univerzitetna konferenca ZSM ima status občinske konference in se enakopravno kot ostale občinske konfe-rence ZSM povezuje na ravni mesta in republike. Zaradi nujnosti koordinacije dela študirajoče mladine se na ravni republike formira koordinacijsko telo, ki skrbi za usklajevanje aktivnosti, stališč in izmenjavo izkušenj med vsemi visokošolskimi centri. Za uspešnejše reševanje problemov študirajoče mladine in njiho-vo družbeno uveljavitev je potrebna tesnejša povezava s SZDL in zvezo sindikatov. Študentje naj bi bili zato trajno in neposredno zastopani v MK SZDL in RK SZDL. Prav tako je treba poiskati obliko sodelovanja in povezovanja z Zvezo sindikatov (na univer-zitetni ravni, na ravni mesta in republike). Študentje se bomo po teritorialnem principu v okviru nove organizacije mladih vključevali preko pokrajinskih klubov v delo občinskih konferenc ZSM. Študentski pokrajinski klubi se bodo kot oblika političnega delovanja preimenovali v aktive. Le-ti (aktivi ZSM) se bodo vključevali predvsem v konference mladih v izo-braževanju. Da bi zagotovili čim boljšo povezanost mladih, pa klubi pošiljajo svoje delegate tudi v druge konference ZSM na ravni občine (konference mladih delavcev, konference mladih v kmetij-stvu, konference mladih v krajevnih skupnostih). V skladu z njiho-vim dosedanjim delom študentski pokrajinski klubi - aktivi tudi še naprej aktivno sodelujejo z vsemi družbeno političnimi organiza-cijami v občini. V Ljubljani naj se oblikujejo_ študentski klubi -aktivi, ki imajo enake naloge kot ostali klubi. Študentski pokrajin-ski klubi — aktivi se združujejo v Združenje študentskih pokrajin-skih klubov (ZŠPK). Osnovne organizacije ZSM na posameznih visokošolskih zavodih se poleg tega dogovore o oblikah delovnega povezovanja in sodelo-vanja z Občinskimi konferencami ZSM v Ljubljani. Da bi jasneje označili položaj specializiranih organizacij mladih, njihov način delovnega povezovanja, bo posebna komisija MK ZMS in 10 SŠ LVZ izdelala načelna stališča. Natančneje pa se bomo morali dogovarjati tudi še o opredelitvi strokovnih združenj, zavo-dov, študentskih in mladinskih servisov, mladinskih turističnih agencij in odborov za mednarodne odnose v okviru ZSM. SŠ LVZ ŠE KAj Z AKADEIVIIjE ZA GL^SBO Redkokdaj se v časopisu zasledi kakšen članek o Akademiji za glasbo in njenih študentih, zato se mi zdi prav, da javnost izve kaj več o tem. Stara stavba Akademije za glasbo v Gosposki ulici 8 je sicer odlično prenovljena, a premajhna, da bi zadostila svojemu namenu, saj ni dobila nobenega dodatnega prostora. Ustanovljena je bila 1. 1939. Na leto da približno 20—25 diplo mantov. Obiskuje jo 176 rednih študentov in podiplomcev. V prvih letih je stavba zadoščala prostorskim potrebam, zdaj pa zahteva več prostorov ne le večje število študentov, ampak tudi razširjeni učni program. Ne smemo oporekati kvaliteti šole, saj na njej zaradi priznanih glasbenih pedagogov in umetnikov študirajo študentje iz vse Jugo-slavije. (Podiplomci se vozijo vsak teden k nam celo iz Beograda). Taka pisana množica študentov pa zahteva tudi ustrezne prostore in instrumente (zlasti pianisti in harfisti) za vadenje. Formalno sta za vadenje določeni dve sobi s klavirjema. Praktično pa je možnost vadenja majhna, saj je v teh sobah tudi redni pouk; in če upošte-vamo, da je klavir obvezen kot glavni ali stranski predmet za veliko večino študentov, dobimo žalosten podatek, da je klavir na raz-polago študentu do četrt ure dnevno. Če bomo stvari pustili tako, kot so, bo študij klavirja postal v nekaj letih (pravzaprav že postaja) privilegij dobro situiranih in tistih, ki so doma v Ljubljani. Nujno je opremiti vsaj nekaj akustično izoliranih sob s pianini. Čudno nasprotje: imamo svetovno znane profesorje, materialne razmere pa so pod kritiko. Priznati je treba, da tudi s strani študentov zadnjih nekaj let ni bilo resnega poskusa, da bi se študentska organizacija utrdila in skušala izboljšati ideološke osnove študentov, hkrati pa poskrbeti za njihov študij in delo. Vedeti moramo, da je bil marsikateri instrumentalist brez prostega časa, saj je moral iskati prostor za vajo po vsej Ljubljani. V privatnem stanovanju ga je skoraj nemo-goče najti. Kdo bo poslušal celodnevne, 5—6 urne utrudljive vaje? Ce že potrpi stanodajalec — za primerno navito stanarino —, pa protestirajo sosedje, in kmalu se je treba seliti! Preselitev pianina za razdaljo nekaj ulic pa stane petsto dinarjev. Pianistom je sploh posebno težko. Kdor nima lastnega pianina, ga morda dobi v najem preko ogla-sov. Za 150 do 200 din mesečne najemnine dobi razklopotan pianino. Za 250 do 300 din mesečno pa lahko vadiš v ponudni-kovem stanovanju, velikokrat v nezakurjeni sobi; utegne pa ti postaviti pogoj, da plačaš na koncu leta še posebej popravilo ali uglaševanje ali celo selitev kam na Gorenjsko; tudi to se je že zgodilo. Nekateri študentje si pomagajo tako, da sprejmejo hono-rarne ure na kakšni nižji glasbeni šoli, samo da si vsaj tam izborijo kakšno urico vadenja. Večina študentov je že zaposlenih. Ker pri nas ni izrednega študija, morajo redno študirati tudi tisti, ki bi sicer radi študirali izredno. Narava študija glasbe namreč zahteva poseben režim dela, ki izključuje izredni študij. Sestavljalec urnika je moral upoštevati zaposlenost študentov in vse tiste, ki se na predavanja vozijo od daleč, celo iz drugih repu-blik. Tako so vsa predavanja strnjena na dva ali tri dni v tednu. Vsak študent poskrbi le, da opravi svoje obveznosti na akademiji, in se spet odpelje v službo ali domov v spopad s svojimi osebnimi problemii Zelo težko je določiti čas za zborovske ali orkestrske vaje. Iz navedenih razlogov živimo študentje vse preveč vsak zase in se premalo čutimo pripadnike skupnosti naše akademije. Zelo težko je bilo organizirati sestanek študentov, da bi formirali štu-dentsko organizacijo. Tudi volitve delegatov smo morali ponoviti, ker prvič nismo bili sklepčni. A kljub težavam je letos organizacija le zaživela. Ker na tem področju zaradi večletnega mirovanja še nimamo izkušenj, je delo odbora študentske organizacije toliko težje, skoraj pionirsko. Najprej smo morali premagati pesimizem in bojazen, da se stvar ne bo premaknila. Precejšnja zahvala gre našemu predsedniku Jožetu Kocjančiču, ki je takoj po izvolitvi začel zavzeto delati. Zdaj je vzpostavljeno sodelovanje s profesor-skim zborom in izvršnim odborom ljubljanskih visokošolskih zavodov. Študentska organizacija si bo prizadevala pomagati rešiti pro-storsko stisko. Rešitev vidimo v razširitvi zgradbe - v graditvi prizidkov, morda provizorijev, na dvorišču. Tu bo pa treba najti skupen jezik z Zavodom za spomeniško varstvo. Ob teh objektivnih težavah pa ne smemo mimo dejstva, da je uspešnost delovanja akademije odvisna od nase aktivnosti in skrbi za osveščenost študentov. Brina PANIČ Informacija iz Sarajeva (poroča naš sodelavec Dragan PEJlC) Znano je, da je danes na fakultetah po vsej Jugoslaviji več kot tristo tisoč študentov. To je ogromna armada mladih ljudi in vsekakor ni vseeno, česa se ti ljudje učijo in kako se učijo. V predkongresnem dokumentu o preobrazbi izobraževanja in vzgoje so zato zastavljena tudi idejna stališča, ki. zelo ute-meljeno zahtevajo, naj visoko izobraževanje ,,daje potrebno fundamentalno in sodobno znanje" in naj istočasno razvija sposobnost in zainteresiranost študentov, ,,njihovo ustvarjalno in kritično mišljenje in jih usposablja tako za življenje kot za delo v samoupravni družbi." To z drugimi besedami implicira tudi odločno preraščanje zastarele izo-braževalne prakse, modernizacijo in racionalizacijo predavateljskih načrtov in programov ter tudi celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa, ki naj temelji na marksistični ideologiji, ter samoupravno organiziranje in večjo neposredno povezanost visokošolskih ustanov z gospodarsko in družbeno prakso. Inovacije na saiajevski univerzi Na sarajevski univerzi so glede tega - kot je to pred kratkim bilo tudi javno konstatirano - bili doseženi prvi pomembni rezultati, ki so zadostno zagotovilo, da se bo visoko šolstvo v BiH kvalitativno spreminjalo še hitreje. To bo vsekakor, poleg nadaljnjih skupnih naporov vseh zainteresiianih družbenopolitičnih dejavnikov, omogočila Interesna skupnost za visoko šolstvo, ki je bila - in to je tceba poudariti - ustanovljena že za časa ustavnih razprav ter s tem realizirala temeljni princip naše samoupravne družbe, da združeno delo kreira politiko tudi na tem pomembnem področju. Se več, s skorajšnjim konstituiranjem Interesne skupnosti za visoko šolstvo po delegatskem principu so združeni delavci (tako v gospodarstvu kot v družebnih dejavnostih), ki so razdeljeni v enajst skupin, postavljeni v položaj, v katerem lahko resnično odločajo o razdelitvi sredstev za potrebe visokega šolstva ter tako postajajo odgovorni za kompletno delovanje univerze. Vsaka skupina bo rekla, katere fakultete in katere kadre potre-bujejo. Takšni se bodo tudi šolali. To je najbolja dokaz, da je ,,prevladan idejnopolitični konzervativizem in tradicionalni nazori glede mesta in vloge univerze in visokošolskih ustanov v družbi." To prav tako predstavlja še močnejše in neposrednejše vezi med univerzo, gospodarstvom in družbenimi službanji, posebno ob reviziji in preveritvi učnih načrtov in programov, kar je končno tudi najvažnejša naloga komu-nistov, profesorjev in študentov in drugih organiziranih socialističnih sil družbe v prihodnjem obdobju reforme študija. Preseči enciklopedizem Pogled na dosedanje tokove reforme potrjuje, da so študijske vsebine že v precejšni meri skrčene, razbremenjene obilne faktografije in balasta čezmer-nega enciklopedizma, kar je v skladu s stališči v predkongresnem dokii-mentu, po katerih je potrebno študentu pustiti časa za samoizobraževanje in razvijanje kritičnega mišljenja. V starem modelu študija je bil študent obre-menjen s številom ur predavanj, bil je spremenjen, menijo, v slušni aparat, stalno pod pritiskom tujih misli, tako da mu je ostalo malo časa za svoje lastne. Z ozirom na to so tudi sprejeli uredbe, da se število ur omeji na 20 na družbeni oz. 25 na ostalih smereh in da se vzpostavi odgovornejše skupno delo profesorjev in študentov. ,,Studij traja dolgo. Profesorji ne nosijo konkretne odgovornosti za uspeh študenta, a študentje niso v takšnem družbeno-ekonomskem položaju, da bi nosili družbeno in materialno odgovornost za rezultate svojega dela;;- so zabeležili v materialu, ki bo rabil za izdelavo resolucije 10. kongresa ZKJ. Tej kritični oceni dosedanjega stanja v našem visokem šolstvu ni mogoče frAj JE KVAUISIVNA Treba je priznati, da so v SFRJ nastali že kar številni predlogi za ' reformo univerze, vendar nobeden od njih še ni dovolj celostno oblikoval zadovoljivega projekta za ustrezno realno spremembo. Če se vprašamo, zakaj je temu tako, se ponuja vrsta odgovorov, ki so med seboj notranje povezani. Poskusil bom našteti nekaj poglavit-nih pomanjkljivosti dosedanjega razmišljanja o reformi univerze, ki predstavljajo, po mojem mnenju, vzroke, da še nismo bistveno posegli v sedanjo strukturo visokošolskega izobraževanja. 1) Analize in projekti za reformo študija niso izšli iz dovolj kompleksnega spoznanja o položaju naše univerze v historični strukturi, s čimer je povezano zanemarjanje zgodovine nacionalnih univerz. 2) Predlogi sprememb so bolj ali manj kratkoročnega organiza-torskega značaja, kar izhaja iz ekonomistično in konjunkturno-politično videne problematike. 3) Razumljiva posledica je imobilnost samega subjekta univerzi-tetne reforme, ki je bolj ohranjanje istega kot dejanska reforma. ad 1) Jugoslovanske univerze so bile ob svojem nastanku adap-tacije evropskega modela univerze kot ustanove univerzalne zna-nosti in medija obnavljanja birokratskega sloja ter kulturne elite. Po osvoboditvi univerza te svoje funkcije ni bistveno spremenila, razen, kolikor je povsem analogno z drugimi univerzami po svetu predvsem v kvantitativnem pogledu razvila področje aplikativnih znanosti ter tako postala conditio sine qua non vedno ambiciozneje načrtovane ekonomske prosperitete. Ravno ta aspekt pa je ob uvedbi tržnih odnosov v razmišljanjih o preseganju že prisotne kriznosti univerze dobil osrednjo vlogo. Tako so bili sami problemi, ugovarjati. Do diplome je bilo v povprečju potrebnih šes t, sedem in tudi več let, a učinkovitost študija je bila zares nizka - na sarajcvski univerzi komaj 13 % in nihče ni bil za to odgovoren. Hitreje do diplome Danes je na sarajevski univerzi že drugačna situacija. Eden od skupščin-skih sklepov v zvezi z nadaljnjimi nalogami pri reformi študija pravi, kot je znano, leto za letom! Qd realizacije tega principa je odvisen tudi ekonomski položaj tako profesorjev kot študentov. Če ne napiavi vseh izpitov za eno leto, študent izgubi kiedit, dom in leto, profesor pa dobi manjši dohodek, kei se ta poleg ostajega določa glede na učinkovitost diplomiranja in napre-dovanje študentov po letnikih. Osnovno načelo - nagrajevanje po rezultatih dela - je torej spoštovano. Na ta način bo Bosna in Hercegovina hitieje prihajala do strokovnih kadrov, t.j. v štirih oz. v petih letUh (medicina, veteri-na) in ne v sedmih kakor po dosedanjem povprečju. Vse izrečeno o reformi visokega šolstva v BiH ima morda preveč prizvoka zadovoljstva z doseženim. Pa naj bo tako: razlogi za zadovoljstvo tudi so. Kajti tukajšnji opazovalec reforme študija na jugoslovanskdh univerzah more, brez lažne skiomnosti, oceniti, da je univerza v Sarajevu v tem pogledu prišla najdlje. Dragan PEJIČ Pripomba prevajalca: Res si ne morem kaj, da ne bi kolegu iz Sarajeva vseeno postavil vprašanja (brez lažne skromnosti), če mu je povsem jasno, kamje sarajevska univerza najdlfe prišla? Upam, da se bo potem, ko mu bo v ,,novem sistemu" ostalo več časa za ,,samoizobraževanje in mzvijanje kritičnega mišljenja", lahko soočil z rezultati takšne prelepe reformice univerze, če ne bo zanj takrat že prepozno, če bo slučajno izgubil ,,kredit, dom in leto". Pripomba uredništva: Pričujoči prispevek iz Sarajeva objavtjamo za ilustracijo tokov t.im. reforme univerze pri nas in prepuščamo sodbo svojemu bral-stvu. Zato se nikar ne ozirajte na pripombo prevajalca. PRIPIS UREDNIŠTVA Objavljamo samo Izhodišče družbenopolitične organiziranosti študentov in nekatere konkretne alternative, ne pa tudi ostalih dokumentov oziroma predlogov statuta Zveze sociaJistične mladine Slovenije in Jugoslavije, Na seji izvršnega odbora LVZ 22. aprila smo namreč izvedeli, da bodo vsi dokumenti, gradiva in predlogi tiskani v dovolj visoki nakladi, da jih bo vsak študeint lahko dobil v roke, V tem primeru pa bi bilo tiskanje dokumentov še v Tribuni nepotrebno trošenje moči (in denarja), Kongres mladih, kjer bo ustanovljena tudi nova skupna organi-zacija mladih, bo 2,, 3. in 4. oktobra 1974 v Murski Soboti, in odbor za pripravo kongresa (v njem so tudi predstavniki SŠ LVZ) obljublja, da bo dokumentov ter gradiv dovolj. UNN ki bi jih bilo treba razrešiti, opredeljeni kvantitativno in torej ahistorično. Ponujane rešitve so bile kratkoročne in pogosto celo povsem zgrešene. Ekonomistično razumljena problematika uni-verze (to razumevanje je pogojeno s položajem univerze kot neke vrste trgovske ustanove) je nadalje osnova ideološki (v Marxovem pomenu te besede) sakralizaciji znanosti in mitu tehnologije, kar vzpostavlja univerzo kot del na profitni eficienci temelječe struk-ture. Spričo pomanjkanja filozofske tradicije in :še ne ustrezno razvite avtohtone fllozofije in sociologije je izostala pravočasna spoznavnoteoretska in socialna kritika temeljev konceptov za re-formo univerze. Tako obstoječi projekti reforme univerze temeljijo na konceptu podreditve univerze celotni ekonomsko-politični strukturi na eni strani in na projektih efektivnejtše proizvodnje kadrov, čemur postajajo podrejene tudi kategorije psihologije, pedagogike, socialne psihologije itd. ad 2) V zvezi z vsem tem ostaja vloga znanosti kot spoznavanja resnice bistveno parcializirana — namesto totalizacije spoznavnega procesa (ki je povezan na institucionalnem nivoju z demokrati-zacijo znanja) se ohranja ideološka totaliteta znanosti skozi posre-dovanost le-te preko njene lastne (in tudi univerzine hierarhične strukture) avtoritarne strukturiranosti. Znanje na ta način ostaja privatna lastnina in se obnavlja zaradi privatne lasteine! Iz takšne mentalitete izvira pojem subjekta študijskega procesa, ki vzpostav-lja dejanski subjekt Študija v perverzni obliki, dajajoč mu na razpo-lago nekatere instrumente sodelovanja v upravi institucije, s kate-rimi le-ta ne ve kaj dosti početi. Vzpostavljanje subjekta na način i destrukcije obstoieče avtoritarne strukture znanosti skozi intenzi- fikacijo lastnega dela študenta, intenzifikacijo komunikacije na neposredne načine v študijskem procesu, spremembo študijske motivacije (ta kompleks zajema problematiko od standarda študen-tov do estetske vzgoje), odpravo kompetitivnih stimulacij, vsebo-vanih v sedanjem zastrašujočem sistemu preveijanja tistega, kar cinično imenujejo znanje, ipd. pa zahteva bistveno drugačen, predvsem pa procesualno zastavljen odnos do problematike nezadovoljivosti obstoječe univerze in problematike njene reforme. ad 3) Dosedanji projekti opredeljujejo vlogo študenta na suhoparen način opredeljevanja njegovih ,,pravic in dolžnosti", njegovi lastni iniciativnosti pa puščajo malo ali nič prostora, če pa že govore o njegovi iniciativi, mu prepuščajo ,,iniciativo" za dose-ganje čim večjih uspehov ali za pripravljanje brucovskih večerov. S temi tremi aspekti problem pomanjkljivosti dosedanjih reformnih projektov veijetno ni izčrpan, saj bi bilo treba omeniti še kadrovsko politiko na visokošolskih ustanovah, nizko stopnjo financiranja izobraževanja glede na njegovo socialno vlogo ipd., toda mnenja sem, da je ta kompleks problematike rešljiv v večji meri v sami sferi praktičnega, kakor kompleks, ki smo ga tu obrav-navali. Šlo je namreč za ugotavljanje insuficientnosti reforme univerze v njenem izhodišču: na področju zamisli. Darko Štrajn Po dnevniku italijanske izvenpaTIamehtarne komunistične skupine Mani-festo povzemamo informacijo o letošnjih predpomladnih levih gibanjih v Parizu. Stara je sicer dva tedna, vendar v splošni suši tovrstnih informacij še vedno aktualna. Dve vladni izjavi sta obvestili Fiancoze, da situacija ni dobra. Giscard D'Estaing je med potekom neke televizijske diskusije dal razumeti, da se bodo cene še naprej dvigale. S svoje strani pa je Messmer izjavil, da bo Francya spoznala ,,šest suhih let". Istočasno se v deželi množijo družbeni konflikti. V Parizu so organizirali več manifestacij: eno so oiganizirali sred-nješolci, in sicer proti reformi Fontanet, sodelovalo je najmanj 50 000 ljudi; diugo pa sindikati delavcev javnega in nacionaliziranega sektorja. Nadaljujejo se stavke v bankah ... Zahteve so vedno iste: enotno povišanje plač, premija za draginjo, plačani stavkovni dhevi ipd. Še druge stavke so bile v meta-lurškem sektorju, pri Moulinexu, Chateauju, Thompsonu, vedno pa v zvezi z zaposlenostjo in plačami, z gesli v tonu ,,vroča, vroča, pomlad bo vroča!". V resnici pa je pomlad že tu. Čeprav so sedanje borbe še parcelirane, četudi se njihova enotnost še ne uresničuje, so vseeno simptom poostritve družbenih napetosti, posebej pa še napetosti med sindikati v zvezi z načinom borbe. V javni izjavi je CGT (sindikat pod vplivom KP Francije op. prev.) obtožil CFDT avanturizma in dejanskega ,,zaviranja gibanja". Primer, ki ga navaja CGT, zadeva rudnik premoga v Loreni, kjer stavka komaj kakih 100 delav-cev, kar pa je dalo diiekciji povod za pritisk, ki prizadeva 6200 delavcev. Kljub pritisku CGT za vrnitev na delo in čakanje na 25. marec, ko bi se morala začeti pogajanja, se stavka nadaljuje, podpira pa jo le CFDT. Največjo šixino na nacionalni iavni pa je dosegla borba v licejih. Leto dni je že, kar se je v teh šolah razvilo zelo močno gibanje proti ukinitvi pravice do odložitve vojaške službe: kot se spomnimo, so bile preteklo pomlad velike povorke po ulicah. Čeprav zaenkrat letos gibanje nima lanske moči, pa močno narašča... Videli pa.bomo, če se bo gibanje - ob odsotnosti skupnega cilja in sploh povezanosti z borbami delavcev - nadaljevalo tudi po velikonočnih praznikih. Tokrat se srednješolci borijo proti reformi Fon-tanet; ta reforma bo morda piodila, za iazliko od diugih, ki prhnijo po predalih, to pa zato, ker znotraj sarae univerze ni dovolj široke fronte, bila pa je tudi pripravljena z mnogo zvitosti. V teku preteklega študijskega leta je Fontanet organiziral celo vrsto diskusij o vlogi šole v družbi. Njegovi predhodniki so propadli toliko, kolikor so poskušali racionalizirati univerzo od znotraj, pri čemer so se obrnili predvsem na učitelje - ,,mandarine". In ti so bili v resnici kaj malo priprav ljeni na razpravo o svojem STATUSU razširjevalcev kulture in sploh o kon-ceptu odprte univerze, bolj skladne s cilji kapitalizma. Za te diskusije je Fontanet po svojih kriterijih zbial celo vrsto združenj in posameznikov, katerih glavna značilnost je bila vkljucenost v izvenšolsko življenje: industiijalci, družinska združenja, kak sindikalist itd. Šlo je izrecno - ne za prilagajanje družbe šoli, ampak za poskus transfornjacije šole v smer prila-goditve družbi. Po mnenju ministra gre za konfrontacijo splošnega družbe-nega interesa s posebnim interesom učiteljev in študentov, pri čemer naj bi se slednji izkazal kot korporativen in konservativen. Četudi z različnimi metodami, pa Fontanet nadaljuje v duhu znanega Načrta Fouchet, katerega poskus uresniČitve pa je preprečil maj 68. Novo reformo bi lahko takote orisali: za vse enaka šola do šestnajstega leta, torej podaljšanje istih meril, ki veljajo za osnovno šolo, še za nadaljnji dve leti. Sledi pa zelo ostra pirva selekcija, ki preprečuje vpis v srednjo šolo (licej). Tudi matura ne bo več zagotavljala vpisa na univerzo, ker bo druga selekcija, ki bo, kot vse kaže, prav drakonska, še bolj razredčila kandidate. Temu se bo pridružila politika ,,profesionalnega usmerjanja" za ,,odpadle". Končno je treba ugotoviti, da je taka izobiaževalna politika vsebovana v zakonu Royei, ki ga je parlament sprejel zato, da bi ustregel malirn trgovcem in ki ,,dovoljuje mladim, da zapustijo šolo pri štirinajstih letih", da bi se zaposlili kot vajenci. Ti fantje in dekleta bodo kljub temu vpisani v šolskih registrih, bodo pa lahko tako uresničili svoje ,,globoke ašpiracije", kot piše v zakonu. Pred kakim mesecem je meščanski tisk sprožil kampanjo, v kateri je predvsem vztrajaJ na»trditvi, da je šola za mlade povsem nekoristna in da je njihova glavna aspiracija v tem, da se čimprej vključijo v ,^esnično življenje", narnreč v proizvodnjo. Negotovost pri izbiranju poklica pa za mladino ostaja velika, kljub tej reformi. Skupaj z zaostritvijo družbene selekcije je to znaČHen dejavnik sedanjega trenutka. Vsemu temu pa se pri-družuje še neznosnost, dolgčas predavanj iri preveč toga disciplina v teh-mčnin šolah. Vsi ti dejavniki, ki so bili prisotni že v lanskem gibanju, so danes še močnejši, pojavljajo pa se predvsem v borbi proti zakcmu Royer. (*—?-......--zzz^jr) Prevod in priredba J. V. UREDNIŠTVO: Cene Filipič - glavni urednik (študentska organizacija, informacije), Daniel V. Levski - v.d. odgovornega urednika (teorija, politika, seks), Blaž Ogorevc (kultuia), Peter Pal - pomočnik glavnega urednika (reforma študija), David Plut (teorija, prevodi), Jadran Sterle (ekologija, subkultura), Edi Stefančič - likovni in tehnični urednik, Valči Skerbec (socialni in družbeno-ekonomski položaj študenta), Darko Štrajn (reforma univerze, teorija ), Ivan Volarič (literatura), lektor: Bora Zlobec-Jurčič, desk: Pavle Zgaga. Izdajateljski svet: Božidar Debenjak, Pavle Gantar, Franc Jakopin, Sonja Lokar, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Gorazd Sancin, Primož Zagar. TRIBUNA, študentski list. Izdaja IO SŠ LVZ. Uredništvo in uprava 61000 Ljubljana, Trg revolucije 1/11 - 86. Tekoči račun 50101-67847420. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Letna naročnina 35,00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/72. Franco Basaglia in njegovi sodelavci so tisti, ki so v Italiji utrli pot radikalni kritiki psihiatrije kot institucije, katere naloga je pomagati pri vzdrževanju socialnega ravnotežja znotraj kapita-listične družbe. Totalna zunanja in notranja prenovitev psihiatričnih bolnic, najprej v Gorici in pozneje v Trstu, se je odražala v spremenjenih medčloveških relacijah. Prenehal je avtoritarni odnos psihiatra kot medicinskega eksperta nasproti pacientu; prenehali so uporabljati nasilna terapevtska sredstva in posege (vezi, kletke, visoki zidovi in ograje, elektrošoki itd.). Zlasti pa poudarjajo popolno odprtost do okolja. Iz norišnice v pravem pomenu besede, se pravi mesta, kjer vladajo nečloveške razmere in odnosi, je polagoma nastala samo-upravna terapevtska skupnost. Obstoj takšne skupnosti pa prinaša na dan nekatera usodna vprašanja, na katera je treba dati najprej teoretski odgovor. Cilj terapije namreč ne more biti reintegracija pacienta v socio-eko-nomski sistem Toda, kaj je tedaj naloga in funkcija terapevtske skupnosti? Duševni bolnik je izobčenec iz družbe in s svojo izob-čenostjo plačuje davek za udobno in neprizadeto življenje ,,normalnih" ijudL Tudi za Basaglio fe pojav duševne bolezni (če ta pojav lahko tako imenufemo) v tesni korelaciji z družbenimi kon-flikti. Kot teoretsko izhodišče Basaglia apostrofira institucije, katerih skupna lastnostje v tem, da človeka prisiljujejo, instrumentalizirajo in ga degradirajo v objekt. Družina, šola, tovarna, univerza, bolnica so institucije, zgrajene na strogi porazdelitvi vlog, oz. na točno določeni delitvi dela (gospodar-hlapec, učitelj-učenec, zdravnik-bolnik itd). Skratka, Ijudi delijo na tiste, ki imajo moč, in tiste, ki je nimajo. Nasilje in izobčenje določata sleherni možni odnos v družbi. Zato je treba poiskati reladje med izobčenimi in tistimi, ki izob-čajo. Treba je odkloniti vsak terapevtski poseg, ki ima namen omiliti reakcije izobčenih nasproti tistim, ki izobčajo. Tu nastopi recepcija Kritične teorije v smislu gledanja na marginalne skupine kot nosilce revolucionarnega prevrata. Terapevtska skupnost je nujna stopnja v preobrazbi psihiatrične institucije, ker ne pristopa k t. im. duševnemu bolniku z represivnimi sredstvi in ker odkriva, da t. im duševna bolezen ni nič drugega kot akomuliranje socialnih konfliktov. Tu obstaja pa možnost reintegracije. Terapevtska skupnost ima namreč vse možnosti za sanacijo najbolj akutnih družbenih kon-fliktov, ki se modulirajo v t. im. duševnih bolnikih, z reformami: To pa v končni konsekvenci pomeni zakrivanje in izmikmje soci-alni realnosti, ki je polna nasilja in napetostl Znani psihiater in revolucionarni teoretik Tretjega sveta, Frantz Fanon je pokazal morda edino možno pot: pridružil se je alžirski revoluciji. Za Basagtio in njegove sodelavce takšna odločitev v tem trenutku ne pride v poštev. Še naprej bo treba vztrajati v protislovni situaciji, ki je pogojena z dejstvom, da eksistiramo znotraj sistema. To pa pomeni, da bodo morali še naprej upravljati institucijo, ki jo odkla-njajo, opravljati terapevtsko delo, v katerega niso prepričani. Posebno pa se je treba zavzeti, da institucija, kije z njihovo akcijo postala institudja subtilnega in zakritega nasilja, ne bi bilafunkcio-nalna za sistem. Da bi to preprečili, se je treba znova in znova zoperstavljati meščanski znanstveni ideologiji, ki samo zakriva protislovja, ki jih je treba odkrivati. Basaglia vidi edino možnost v znanosti, ki ne bi garantirala vrednot vladajočemu razredu. Norma, sankcija, in znanstvena ideologija so neločljive. Socialno orienti-rana psihiatrija ustanavlja nove institucije: psihoterapijo za družine, industrijsko psihologijo, socialno delo itd., kipa ne postavljajo pod. vprašaj osnov meščanske ideologije, to je: ,,... definicije norme kot terena za vrednote vladajočega razreda in porazdelitve vlog kot postrokovljenih kompetenc v okviru norme." Nekdanji pacient sicer lahko izvršuje svojo nalogo kot reintegri-ran individuum, kar je posledica njegovega bivanja v instituciji za reintegracijo. Toda njegov povratek v zunanji svet mu daje priložnost zajaven protest in negacijo enodimenzionalnosti sveta, v katerem živL Nfegova gola navzočnost postavlja sistem pod vprašaj. Na ta način je šele potrjena pravilnost akcije, v kateri se je angaži-rala terapevtska skupnost. Pot od negirane institucije do skupnosti izobčenih, ki sta jo prehodili psihiatrični bolnici v Gorici in Trstu, še zmeraj ni kon-čancu Tisto, kar sije potrebno zapomniti in imeti vedno pred očmi, je to, da reformirana psihiatrična bolnica oz. terapevtska skupnost ne sme postati kraj, kjer bi se na varen način ,,odlagala" socialna protislovja in konflikti. FrankoADAM V sredo, dne 15. maja ob 11. uri, ima naš zvesti likovni sodela-vec Papič Srečo en nujen opravek na ljubljanskem Magistratu. Pozivamo njegove prijatelje in oboževalke, naj z množično ude-ležbo izrazijo solidarnost z njegovo odločitvijo, da institucionali-zira svoje instinktualno življenje. Srečo, Srečo! Mi Vedno bolj je očitno, daje psihiatrijo, ki je donedavna veljala za izključno področje medicine (se pravi njenega pojmovnega aparata) zajela radikalna transformacija. V nekaj zapisih bomo skušali na kratko opisati pot te transformacije, ki se kaže v različnih novih konceptih in praksah, katerih namen je likvidacija klinične psihi-atrije. Začeli bomo z antipsihiatrijo. Njen nastanek sega v začetek 60-ih let in je povezan z imenom R. D. Lainga in D. Cooperja, ki so se jima pridružili še R. Speck, A. Esterson, J. Berke, L. Redler idr. Angleška psihiatra Cooper in Laing, ki po pravici veljata za ute-meljitelja gibanja antipsihiatrov, sta že precej časa sodelavca in prijatelja v pravem pomenu besede. Zato ju bomo obravnavali skupaj in se ne bomo spuščali v analizo njunjh morebitnih različnih pojmovanj. Dva teoretska impulza sta usodno začrtala pot antipsihatrije: ameriško raziskovanje shizofrenije v smeri družinske interakcije, ki je prisotna v delih škupine antropologov iz Palo Alta v Californiji (Bateson, Weakland, Jackson, Haley), ter eksistencialistično-fenomenološka filozofija. Opažen je tudi močan vpliv marksizma. Laing npr. navaja kot svoje učitelje: Marxa, Kierkegaarda, Nietzscheja , Freuda, Heideggra, Tillicha in Sartra. Vendar je poslednji imel nanju največji vpliv, od njega sta prevzela pojem odtujitve in ga razvijala naprej v lastnem kontekstu. IZKUSTVO Bistvene določitve dementie praecox (shizofrenije) je postavil že Jaspers, ko je razmejil objektivne simptome (pojav čutno-zaznav-nih procesov in racionalna vsebina govora) od subjektivnih, ki so objekt fenomenološkega proučevanja. Prvemu simptomu odgovarja v antipsihiatriji pojem obnašanja, drugemu pa pojem izkustva. Notranje zrenje subjektivnih simptomov dosežemo le z doživlja-njem in ne z mišljenjem. Fenomenološko proučevanje se trudi z opisi, napotki, kako doseči razumevanje duševnih potekov; odlo-čujoča je pri tem lastna predočitev. Razumevanje je nasprotno kavzalnemu dokazovanju in ni dosegljivo z indukcijo, ampak z neposredno evidenco. Pojem izkustva postane tako centralni pojem in raziskovalni predmet antipsihiatrije. Izkustvo je nekaj enkratnega in nekaj, česar se ne da posredovati z besedami, je ,,nevidnost človeka za drugega človeka". Istočasno se izkustvo realizira kot funkcija obnašanja v spoprijemu z okoljem in drugjmi ljudmi. Tu pa postane izkustvo žrtev manipulacije in kontrole zunanjega sveta in se razbije v odtujeno obnašanje, tako da izkustvo sedaj razpade v notranji in zunanji svet. Individuum ne živi več v skladu s svojim pravim izkustvom, obrne se proti svoji notranjosti, kar pa sovpada s prilagajanjem zunanjim pogojem. ParadoksaJno je to, da v naši družbi tak odtujen individuum velja za normalnega, tisti, ki išče kontakt z notranjim svetom izkustva, pa je označen za ,,shizofrenika". , DOUBLE BIND ali patogeneza družinske situacije Bateson idr. so se pri proučevanju shizofrenije skoncentrirali na patološko komunikacijsko mrežo v družini. Od tod izhaja zelo znana teorija, imenovana ,,double bind", ki je bila elaborirana 1. 1956. Na kratko bi lahko njene glavne značilnosti povzeli takole: 1. individuum je zapleten v intenziven odnos, kjer je življenjsko važno, da razlikuje, kakšna vrsta ^poročila mu je dana, da bi lahko ustrezno reagiral; 2. individuum je ujet v situacijo, v kateri druga oseba izraža dve nasprotujoči si sporočili; 3. individuum nima moči, da bi se kritično spoprijel z obema sporočiloma in se odločil, na katerega bo reagiral. Primer: Mati reče otroku, da lahko odide, toda istočasno mu da vedeti, da bi jo zelo prizadelo, če bi to storil. Otrok ne more reagirati drugače kot ,,shizofreno". Povezanost ljubezni in nasilja se tako kaže kot glavni patogeni faktor pri etiologiji ,,shizofrenije". SOCIOGENEZA ,,SHIZOFRENIJE" Problem ,,blaznosti" je tako popolnoma osvobojen naravoslov-nih kategorij klinične psihiatrije, ki je še vedno zvesta znamenite-mu izreku W. Griesingerja: ,,Duševne bolezni so bolezni možga- nov". (Iz tega sledi, da je edino prava terapija elektrošok in kemoterapija.) David Cooper predlaga naslednjo izhodiščno definicijo shizo-frenije: ,,Shizofrenija je mikrosocialna krizna situacija, v kateri drugi ljudje določeni osebi onemogočajo delovanje in doživljanje iz razumljivih kulturnih in mikrokulturnih (običajno družinskih) razlogov, dokler ni dosežena točka, ko človeka na kakršenkoli način označijo in identificiiajo kot ,duševno bolnega' in ko ta potem v vlogi ,,shizofrenega pacienta" končno prispe (s posredo-vanjem specifiziranega, toda največkrat samovoljnega ožigosanja) v obravnavo medicinskega ali kvazimedicinskega gremija." Izhodišče ni primarni defekt bodočega pacienta, ampak priza-detost skupine v mikrosocialnem prostoru. Če shizofrenija sploh kaj pomeni, potem je to bolj ali manj karakterističen način v priza-detosti skupinskega obnašanja. R. Speck je, izhajajoč iz takega gledanja, razvil takoimenovano psihoterapijo družbene mreže. Namen te terapije mreže, ki jo sestavlja družina ,,shizofrenika" in vsi, ki so v družbenem prostoru, ki obkroža to družino, je, da z intenziviranjem komunikacij med člani mreže pripomore k elimini-ranju ,,double binda" in da pomaga ,,shizofrenični osebi" ubežati temu, da bi trpela po tuji krivdi. ,,VILLA 21", KINGSLEYHALL - ZVEZA PSIHIATRIJE, MISTIČNEGAIZKUSTVA, POLITIKE IN PROTIKULTURE Človek, ki je etiketiran kot ,,shizofrenik", je na milost in nemi-lost izročen zaroti, ki jo predstavlja koalicija med starši, psihiatri in socialnimi delavci. Pozneje je v psihiatrični bolnici kot totalitarni instituciji podvržen degradirajočemu psihiatričnemu tretmanu. Odvzeta mu je osebna svoboda, primoran se je podrediti avtori-tarnim odnosom v bolnici in ni nič drugega kot objekt terapevtske obravnave. Antipsihiatrija je odločno zavrgla terapevtski stereotip klinične psihiatrije in iz njega izhajajoče avtoritarne odnose v psihiatričnih bolnicah. ,,Villa 21" je bila prva antipsihiatrična terapevtska skupnost, ki jo je na neki londonski kliniki vodil David Cooper. Tu je bila terapevtska obravnava zreducirana na minimum (na občasno uporabo pomirjevalnih sredstev ter zakonsko predpisano kontrolo, tu seveda ni niti govora o uporabi elektrošokov in kemoterapije). Počasi je izginjala meja med zdravstvenim osebjem in pacienti. V začetku eksperimenta so terapevtski poseg videli kot nujnost v tem smislu, da je pacient ponovil patološko družinsko situacijo in se vrnil v patološko komunikacijski model, ki je izzval potrebo po demisticirani metakomunikaciji med terapevtom in pacientom. Toda tudi takšen poseg je bU postavljen pod vprašaj. Naslednji eksperiment predstavlja življenjska skupnost, podobna hipijevskim komunam - najbolj znan je Kingsley Hall. Tu se že vzpostavlja kontakt s protikulturo. Komuna naj bi bila člen v verigi protikul-ture. Vsa terapija sestoji v prisotnosti psihiatra oziroma tistega, ki ima izkustvo o ,,tripu" (potovanju) v notranjost in povratku nazaj. Ta sedanjim ,,pacientom" pomaga pri tem. Ne gre samo za kolekti-vizacijo ,,tripa", ampak vsega vsakdanjega življenja. Cooper pri-merja tako terapevtsko skupnost z rituali pri t. im. ,,primitivnih" ljudstvih, zlasti s tem, kar se povezuje s terminom šamanizem (to je izvirna religija v Sibiriji in Mongoliji). Po vrnitvi iz ekstaze, t.j. zveze z bogom in mrtvimi, ki je pravo potovanje onstran smrti, dobi šaman status duhovnika in igra s pomočjo preciznih ritualov vlogo terapevta pri ostalih članih skupnosti. Tu je vzpostavljena zveza z mističnim izkustvom, ki ima tudi politično dimenzijo. Namreč: potovanje v notranjost in povratek obogatenega in po-globljenega jaza naj bi bila naravna pot k ozdravljenju iz strašnega stanja odtujitve, ki ga imenujemo normalnost. Ravno ta normalnost, ki je inducirana s socializacijo, ki se dogaja v družini, izkrivlja in deformira pomen ,,potovanja" tako, da obstaja nevarnost, da iz ,,blaznosti", ki je potencialna osvobo-ditev in prenovitev, naredi zasužnjenost in eksistenčno smrt. Franko ADAM LITERATURA: R. D. Laing: The Politics of experience (Ballantine Books, 1968) D. Cooper: Psychiatry and Anti-Psychiatry (nemški prevod Psychiatrie und Anti-Psychiatrie, Suhrkamp 1972) M. Schatzman: Ludilo i etika (Teka 3,1973) Več avtorjev: Psychiatrie und Politik (Das Argument 78,1973) Več avtorjev: Dialektika oslobodenja, Žepna izdaja Praxisa RONDO ZA EGISTA sem srečal slona kijelagal daje srečal tigra ki je lagal da je srečal kamelo kijelagala daje srečala Egista kijelagal daje srečal slona TRIGLAV Ko pridejo na Triglav trije fantje Orest, Egist in Frand je Triglav Šestglav EGIST, KO JE BIL PRIIFIGENIJI V ŠTUDENTSKEM NASELJU Ko bom velik bom prišel s tankom in bom podrl naselje ker moraš tu stanovat 17. JAN. 74 Egist jaha Francija rekoč ta konj me zajebava KAJ JE NA JURIŠ? Egist: To je tako neke vrste veselje BOHINJ JE V AFRIKI Egist: Kdaj bomo šli v Afriko? Kdaj pa bomo šli v Afriko? Egist: Ko bomo dobili veliko nagrado bomo šli v Bohinj BOHINJ, AUGUSTUS 1973 Egist, zapri vrata! Egist: Ne morem Ne vem, kje so NIČINKONJ Skušnjavec: Noge ima da lahko hodi Trebuh ima da se lahko naje Rep ima da lahko podi muhe Kje pa je konj? Egist: Konj je na travi KAKO RASTE OREST Najprej gre kupit čevlje št. 38 Potem se domisli verjetnejše št. 39 Ko jih pomeri, so mu že premajhni Prinesejo mu št. 40 Ta čas pa je že zrastel za št. 41 MURASAKI SHIKIBU: KONEC GENJI MONOGATARI: : to je konec zgodbe o princu Genjiju : nadaljevanje se začne z besedami : princ Genji je bil mrtev KAKO JE DANOČ Ko se pri nas dela dan se v Zagrebu dela noč Ko se v Zagrebu dela noč se pri nas dela dan TRAKTAT 0 MRČESU vešče so vešče obveščene vešče so vešče v svoji veščini PADEC enkrat ko si daleč od vsega porečeš zdaj je pa dosti vsega GOVOR IN BIT STUDENTSKEGA GIBANJA 1. Obča predpostavka Vprašanje govora in Biti, kot vprašanje odnosa znotraj totalnega človeko-vega bivanja, relativno odprtega zakljucenega koztnosa, najširše zajetega s pojmom zgodovine, pelje k filozofskim vprašanjem in rešitvam v problem-skem krogu vzajemnega odnosa med zavestjo in stvarnostjo. Ko s Heglom zavest v sebi na način ukinjania zajame vso Bit, se znotraj tega odnosa vprašanje govora specificira z Marxovo postavitvijo govora kot biti zavesti. Govor kot dejanski govor more potemtakem pomeniti konkretno prisvajanje odtujenega po zavesti, ker zavest tako ali tako ni možna brez govora. To namreč sledi iz Marxove ukinitve zavesti kot vsedoločujoče abstraktne dcjavnosti, kajti med drugim jo govor reducira na konkretno, na dejanska razmerja, ki so zavesti odtujena na način objektivitete. Le-ta pa je za Marxa kapitalski svet oz. meščanski kozmos. Izhod iz kapitalskih razmerij potem mora pomeniti tudi novum v človeški komunikaciji, s čimer um (kot katego-rija zavesti) postaja identiteta človeka in njpgovega sveta. Um sam postaja funkcija komunikacije med seboj enakih in različnih individuov, kot njihova kolektivno vključujoča kreativnost, odvijajoča se na način svobode. Kapitalska razmerja delijo delo in s tem razdeljujejo tudi načine komuni-kacije. Tako je govor na eni strani govor banalne prakše in živalskemu podobno reduciranega človeškega bivanja, na drugi strani pa imamo opraviti s samo perspektivno univerzalnim komunikativnim govorom takoimenova-nih proizvodov duha. Govor je tako Bit poleg Biti oz. protislovnost v Biti, je teonja zunaj prakse, praksa zunaj teorije, komunikacija na način ideološke manipulacije, govor je razprodaja pojmov, potemtakem predmet splošne menjave. Beseda revolucija v takšnem kontekstu more pomeniti (kljub njeni pogosti devalvaciji) ključni pojem govora, more pomeniti možnost transfor-macije govora, ko ga začne konstituirati kot govor dejanske kolektivne komunikacije, kakor sem že nakazal zgoraj, govoreč o izhodu iz kapitalskih razmerij. 2. Študentsko gibanje kot protisloven govor Vprašanje študentskega gibanja, izhajajoče iz takšnega svetovnega konteksta, najprej zajema vprašanje o njegovem mestu v veliki negaciji kapitalskega sveta, kar obenem pomeni tudi vprašanje o njegovem mestu v obstoječi pozitiviteti tega sveta, kar pa obenem pomeni tudi vprašanje o študentih, šc preden ti pomenijo študentsko gibanje. To, kar imenujem kapitalski svet, pomeni univerzalno totaliteto sedanjega tukajšnjega vsega gibanja (tako človeškega kot naravnega). Kapital sam pomeni naddetermmiranost na način poglavitne konstituante. Ne gre torej za konkretno politično vsebino, saj kapitalski kaos na specifično modifici-rane načine ostaja v bistvu isti kot v t.im. socialističnem svetu. Tisto, za kar pravzaprav gre, je to, da se namreč pojem kapitala oz. s tem pojmom ozna-čena in tudi konstituirana realiteta v procesu svojega Ouporabljaheglovske'. tcrmine!) samorazlikovanja in vračanja k sebi vzpostavlja kot vedno bolj abstraktni abstraktum. Govorim o kapitalu ne samo kot o zasebni lastnini, govonm o kapitalu, ki ga tvorijo beli ovratniki in kravate, vojaki in brezdelne ženske v enaki meri kot rudarji, gospodinje, partijski sekretarji, lovski psi in učitelji. Kapital nastopa v svoji pojmovno-realni biti kot najobčejša istost in različnost človeškega sveta. Kategorija študent je v notranje dinamični strukturi kapitala moment abstraktnc samoreprodukcije kapitala. To je pravzaprav odločujoči moment, ki zadeva nadaljnjo abastrakcijo sveta kapitala, ki se odvija z razširjeno rcprodukcijo, ki v historičnih razsežnostih poleg akumulacije materialnih bogastcv prav tako pomeni akumulacijo znanja in s tem hočeš nočeš tudi bogatitev govora. Ugotovimo lahko, da je študent v svojem razgovoru s svetom v razdeijenem govoru vključen v tisti dcl razdelitve, ki na način vscobsežnc in do svetosti mistificirane znanosti ohranja najintimnejše skriv-nosti ali bolje rečeno iracionalne perverzije, izhajajoče iz obstoja kapitala. Kapital namreč s pomočjo sakrosantne znanosti, ki je njemu ustrezno funkcionalno razparcelirana, ohranja iluzijo sebe kot Moči, ki kot univer-zalna Moč, ki se navzven kaže kot tehnična Moč, kot politična Moč itd. vse do športa, brutalno lažno dokazuje, da svet ni možen na noben drugačen, racionalncjši način. Toda študentsko bivanje more ravno zato pomeniti tudi spoznanje o lastni podrcjenosti in ujetosti, more pomeniti spoznanje, da n.pr. položaj na socialni lestvici po končanem študiju ni imanentno avtentični medij človeš-kcga bivanja, kajti ta položaj sam je posredovan s kapitalom. Tako seveda lahko dozori spoznanje o tem, da so dana razmerja rezultat večstoletne akumuiacije kapitala, da bi te razmere bilo mogoče ukiniti samo z ukinitvijo samega jedra danega iluzornega bivanja t.j. z ukinitvijo kapitala in kapital-skega. s čimer se odpre možnost tudi za iskanje avtentične človeške komu-nikacije, brez posredovanosti skozi sfero Moči. Ta vsekakor univerzalna tcinja, ki so jo na vcč podobnih načinov izrekla mnoga študentska gibanja (vsako tudi glede na lastno zgodovinsko tradicijo in glede na aktualne speci-tične razmere), pa na poti svoje realizacije naleti na vprašanje univerzaljza-ujc tc zavesti v ključnem delu reprodukcije svetovnega kapitala: delavstvu. Toda tu sc pokaže kolizija - govor ni mehanični posredoyalec zavesti. Sfera iluzome Moči, iz-govorjena kot ideologija, se postavi kot nevidni zid na pot komunikacijj zavesti - antiideološko spoznanje se pokaže v svoji ujetosti v kapitulsko protislovnost, kar nakazuje, da notranje transformacije govora niso transformacije sveta. Študcntska akcija, kakišno poznamo do sedaj, je torej morala biti usmer-jena ravno k razrušitvi tega nevidnega zidu, njeno delo je bila t.im. prebu-ditcv zaspale zavesti, ukinitev kapitala se je pokazala v svoji posredovanosti skozi osvoboditev zasužnjenc zavesti. Vse to v enaki meri velja tudi v tem trcnutku. Toda študentska akcija je ostala predvsem samo študentska, izstopila je kot levičarstvo, kar pomeni enodimenzionalizacijo študentskega revolta z vključitvijo v strukturo pobtične moči, proti kateri levičarstvo ostaja bolj ali manj nemočno. 3. Nadaljnji obstoj študentskega gibanja Zelo praktičnim revolucionarjem je mogoče govoriti o gibanju samo v času njegovih akcij, ki potekajo kot neposredna, glede na idteološko realnost subverzivna prakticna finalizacija gibanja, pa bi pristanek na takšno nereflek-tirano predpostavko pomenil dehistorizacijo gibanja, ki. utemeljuje svojo akcijo v imobilnosti delavskega razreda samega, pri cemer torej gre z zgodo-vinskega aspekta za premostitev prekinitve v kontinuiteti dellavskega gibanja. Študentsko gibanje, videno kot del historične celote, predstavlja eno od možnih izhodiščnih točk za totalno revolucijo. Gibanje, koit smo ugotovili, izhaja iz momenta reprodukcije kapitala, v katerem doDočen del ljudi določen čas v funkcionalni razdeljenosti sveta glede na ka.pital živi v pre-hodnem poklicu študenta, ki zopet kapitalu ustrezno pomeni garancijo perpetuiranja kapitala. Toda tudi v tej točki kapital ne producira samo pozitivitete. V študentskem socialnem bivanju je svoboda spoznavainja, ki jo mora kapital v svojem interesu v določeni smeri dopuščati, najslabša točka v reprodukciji kapitala. Področje zavestnega se tako pokaže v svoji vključe-nosti v materialni svet kapitala kot negativiteta kapitalskega sveta, kot rastoča, če hočete dialektična negacija par exellence, ki irna glede konsti-tuitivnosti zavesti v človeškem svetu in glede na transformaitivnost kontem-plativnosti v materialno silo (to je Sartrov termin) zgodovinsko šanso obvladati svet kapitalske nesvobode, ker postavlja vprašanje o svetu iz same sebe na ta način, da se svet pokaže kot odvisen od zavesti,, oz. od njenega posredovanja v historično svetovno celoto. Zavest je torej z lastno spre-menljivostjo kot svojo bistveno kvaliteto postavljena proti svetu, ki je v veliki meri tudi njeno, v različnih zgodovinskih etapah različno, opredme-teno delo na specifične načine njenega posredovanja v sfeiro materialnega praxisa. Ce zopet opozorim na Marxovo postavitev eksistence (materialnosti) zavesti v govoru, sledi, da je samoidentifikacija in vcrifikacija negativne zavesti bistveno odvisna od govora in razgovora, katerima določeni posa-mezniki ali manjše skupine ustvarjajo ustrezno trajnejšo artikulacijo in s tem v zavesti sami vzpostavljajo nove, med seboj prepletajoče se nivoje. Katcgorija uspeha oz. neuspeha študentskega gjbanja je malodane neeksistentna kategorija. Neuspešna je lahko posamezna iz niegativne zavesti izhajajoča študentska akcija, kakršen je bil skoraj v celoti r