'
I '■i-
I
r
, ' '
tem
.1 Sc&* K •‘V C* ?> ^V-*"’£/•	?■	‘V&ŠJL
Sl
Dopisniki »Gledališkega lista« Drame SNG v tujini: Mikolajtis Z i e m o v i t, VVarszavva, za Poljsko; — dr. Miroslav Pavlovsky, Brno, za Češkoslovaško; — Ossia T r i 11 i n g , London, za Anglijo in Francijo; — dr. Friedrich L a n g e r, Wien, za Avstrijo; — Fred A11 e n , Basel, za Švico; — Gerhard W o 1 f r a m , Berlin, za Demokratično republiko Nemčijo.
Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Mirko Zupančič. — Osnutek za naslovno stran; Vladimir Rijavec. — Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Delo«, Ljubljana. — številka 5., letnik XLII., sezona 1962-G3.
GLEDALIŠKI LIST DRAME
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA SEZONA 1962/63 —ŠTEV. 5 DVAINŠTIRIDESETI LETNIK
FRIEDRICH DtTRRENMATT FIZIKI
ODER —
KOMEDIJA
FRIEDRICH DtJRRENMATT
FIZIKI
Prevod: M. P.
Režiser: ANDREJ HIENG k. g. Scenograf: arch. SVETA JOVANOVIČ Kostumograf: MIJA JARČEVA Lektor: MAJDA KRIŽAJEVA
Osebe
(po vrstnem redu nastopov — premierska zasedba):
Richard Voss, kriminalni inšpektor .		MARIJAN HLASTEC
Marta Boli, glavna sestra			MIHAELA NOVAKOVA
Sodni zdravnik 			DUŠAN ŠKEDL
Guhl, policist			DANILO BENEDIČIČ
Herbert Georg Beutler z imenom	Newton,	
pacient			LOJZE ROZMAN
Gospa dr. von Zahnd, zdravnica za	duševno	
bolne			ŠTEFKA DROLCEVA
Blocher, policist			XXX
Ernst Heinrich Ernesti z imenom	Einstein,	
pacient			ANDREJ KURENT
Gospa misijonarjeva Lina Rose		VIKA GRILOVA
Misijonar Rose			ALEKSANDER VALIČ
Adolf — Friedrich j	| . . .	XXX
Wilfried — Kaspar i (njuni fantje)	1 ....	XXX
Jorg — Lukas . .	1	XXX
Johann Wilhelm Mobius, pacient		J02E ZUPAN
Monika Stattler, bolniška sestra		HELENA ERJAVČEVA
Uwe Sievers, glavni strežnik . . .		STANE CESNIK
Murillo, strežnik			ANTON HOMAR
Mc Arthur, strežnik			XXX
Sceno izdelale Gledališke delavnice	SNG pod vodstvom ravnatelja	
ing. arch. ERNESTA FRANZA
Kostume izdelale gledališke krojačnice pod vodstvom Staneta Tancka
in Eli Rističeve
Inspicient: Branko Starič	Masker	in lasuljar: Ante Cecič
Šepetalka: Astra Prežljeva	Frizerka: Andreja Kambičeva
Odrski mojster: Metod Kambič	Razsvetljava: Lojze Vene, Silvo Duh
FRIEDRICH DURRENMATT
FIZIKI
Diirrenmatt naim v svojem novem delu ponuja v premislek nekaj zelo akutnih vprašanj našega časa. Način, kako to počne, je zares diir-renmabtovski in razlago zanj najdemo v njegovi teoriji o paradoksih. Kritiki so v zvezi s časovno, prostorsko in problemsko strnjenostjo »Fizikov« pisali o klasični zgradbi tega dela. Dramatik to že v pripombah rahlo ironizira, ker v resnici uporablja tehniko, ki jo poznamo tudi iz kriminalnih romanov. Razmišljati o tem, kolikšno zvezo imajo »Fiziki« s komedijo, bi bilo Sizifovo delo, kajti sleherna oznaka (konvencija) ponuja Diirrenmattu priložnost za tvorbo novih paradoksov.
V	resnici nas Diirrenmattova dramska noviteta najprej osupne, nato se igra z nami in nas sili, da premišljamo kaj sploh je, šele proti koncu nam razodene svojo pravo misel.
»Fiziki« protestirajo zoper znanost, ki je sama sebi namen in zoper znanost, ki človeka zasužnjuje. Upirajo se znanosti, ki presega stopnjo človeške zavesti, moralne moči in odgovornosti. Diirrenmatt se v »Fizikih« zoperstavlja težnji, da bi bili znanstveniki v sodobni atomski norišnici samo zelo dobro plačano in oskrbovano kurantno blago, in končno obsodi indirektni umor, ki bremeni vest mnogih sodobnih iznajditeljev:
»Kdor mori, je morilec, in mi smo morili... Vsak od nas je z nekim namenom moril svojo bolniško sestro.«
S to mislijo dobi Diirrenmattova igra odločnejšo veljavo in njegovi junaki postanejo tragični. Ko fiziki nazadnje le premagajo svoj strah, ko se pretolčejo preko ukazov in podkupnin, ko v njih zaživi človečnost in odgovornost, se jim nenadoma njihova komaj priborjena radost spet sesuje v prah. Celo pod krinko norčevstva ne morejo ohraniti vrednosti svojih spoznanj in se odločiti za to, kar vedo, da je prav. Grbava lastnica »sanatorija« se pojavi kot triumf zablod, popačene znanosti in kot predstavnik nasilja vseh vrst. Sanatorij postane zares v ječo spremenjena norišnica, svet dtirrenmattovske groteske in paradoksalnega kaosa se zaključi z skeptičnim vprašajem.
Tudi mi smo lahko skeptični in različnega mnenja o umetniški veljavi dramatike, ki jo danes v svetu predstavlja Diirrenmatt in še mnogi drugi. Ne moremo pa prezreti nujnosti nastanka takšne dramatike in potemtakem tudi obveznosti gledališč, da jo uprizarjajo. Vsa ta dramatika ima vendarle nek skupen (in zato ne slučajen) imenovalec. Pisana je z odzivnostjo, nestrpnostjo in moralno odgovornostjo, ki jo sodobni položaj sveta terja od vsakega človeka. »Fiziki« odkrivajo del problemov sodobnega časa in so zato osveščujoč prispevek k prizadevanju človeštva, da bi se otreslo nevarnosti duševne in fizične katastrofe.
še to: morda zares ta nagli, dinamita polni in s protislovji preobremenjeni čas ni goden za tisto umetniško sintezo, ki potrebuje miru, zbranosti in širokih, zaokroženih pregledov nad problemi in snovjo. Toda samo ugotavljati in čakati je premalo. Tudi pred shakes-pearsko sintezo je bilo veliko manjših resnic, ki so k njej vodile. Modrost je najbrž v tem, da jih sploh odkrijemo ...
Durrenmattovih 21 točk k »Fizikom«
1. Moje izhodišče ni teza, temveč zgodba.
2. če si vzameš za izhodišče zgodbo, jo moraš do konca razmisliti.
3. Zgodbo si do konca razmislil, če se tako slajbo konča, kot je le mogoče.
John Osborne: »Luther«. V naslovni vlogi Jurij Souček. Režija: France Jamnik, scena: ing. arh. Sveta Jovanovič.
4. NajSlabšega konca ni mogoče predvideti. Prinese ga slučaj.
5. Umeitnost dramatika je v tem, da slučaj koliikor mogoče učinkovito vplete.
6. Nosilci dramskega dejanja so ljudje.
7. Slučaj v dramdkem dejanju je to, kdaj in kje kdo koga sreča.
8. Bolj ko ljudje načrtno delujejo, toliko učinkoviteje jSh lahko zadene slučaj.
9. Načrtno delujoči ljudje hočejo doseči določen cilj. Slučaj jih najhuje prizadene tafcrait, ko zaradi njega dosežejo tisto, kar je njihovemu cilju nasprotno: to, česar so se bali, to, čemur so se hoteli izogniti.
10. Taka zgodba je sicer groteskna, ni pa absurdna (nesmiselna).
11. Paradoksna je.
12. Niti logiki niti dramatiki se ne morajo izogniti paradoksom.
13. Niti logiki niti fiziki se paradoksom ne morejo izogniti.
14. Drama o fizikih mora biti paradoksna.
15. Kot cilj ne more služiti vsebina fizike, temveč samo njen učinek.
16. Vsebina fiziike se tiče fizikov, njen učinek vseh ljudi.
17. To, kar se tiče vseh, lahko rešijo samo vsi.
18. Izjaloviti se mora vsak poskus posameznika, ki hoče sam zase rešiti, kar se tiče vseh.
19. V paradoksu se zrcali resničnost.
20. Kdor se znajde pred paradoksom, je izpostavljen resničnosti.
21. Dramatika lahko gledalca prelisiči, da se izpostavi resničnosti, ne more ga pa prisiliti, da jo vzdrži ali jo celo premaga.
John Osborne: »Luther«. Jurij Souček kot Luther (kleči), Anton Homar
kot Prior.
Durrenmcatt — klasik
Ob krstni predstavi »Fizikov« v Zurichu.
Ziiriško dramsko gledališče doživlja danes kakor že zlepa ne čase velikih uspehov pri publiki: neprestano razprodane predstave Frischeve »Andorre« in Hofmannsthalovega »Der Schwierige« (nekakšno permanentno gostovanje dunajskega ansambla), v sredo med uspehe pa je stopil novi Diirrenmatt s svojimi »Fiziki«. Novi Diirrenmatt — ta površno okrajšana oznaka je točna, tudi če ga ne ocenjujemo površno. Diirrenmatt je s to svojo igrj na novi poti, ki ga je privedla na novi cilj. »Moja prva klasična igra,« je oznanil. Enotnost kraja, enotnost časa, prav malo glavnih igralcev, skop jezik, teater v najčistejši obliki — vse to je v resnici dosegel. Dejanje igre traja natanko toliko časa kakor njena uprizoritev. Prostor, v katerem se dejanje godi, se kakor koža tesno oprijemlje dejanja. Sleherni, še najbolj neznatni dramaturški element je vidno povezan s temo. Kdo bi kaj takega prerokoval tistemu Bernčanu takrat, ko se je s svojimi apokaliptično divjimi, na široko razpredenimi deli predstavil publiki? Kdo je le mogel slutiti v tem mladem poetu, kakršen je bil takrat, ko se mu je zamalo zdelo, da bi se občinstvu priklonil, in tudi ni imel ne notranjih ne zunanjih pogojev, da bi nastopil kot svetovljan, kdo je le mogel slutiti v tem mladem, objestno veselem geniju moža, ki je zdaj stal na odru? Zdaj je brez poze resen, nepremičen, publika mu brez prestanka ploska, in k njemu so se obrnili prvi umetniki nemško govorečega gledališča, da bi mu s ploskanjem s svoje strani izrekli zahvalo. Negiben je stal na odru, kakor nepremakljiv steber, neomajno braneč sebe in svoje delo, neomajno braneč oder, kjer stati pesnikom ni lahko. Po generalki so navzoči, ko se je zavesa spustila, molče obstali — nemara je tak molk za »Fizike« primernejši; a kaj, ko naš nediferencirani čas še komaj ve, da je molk naijvišja oblika priznanja. Žal. To pot bi morala veljati pravica do molka.
Ne bom pripovedovala vsebine, kajti gledalcu bi morala pustiti, da pristopi k igri z vsemi njenimi možnostmi presenečenja. Saj je izhodišče kriminalna zgodba. Dramaturško sredstvo: vedno znova nastopajoča presenečenja. »Fiziki« so zgrajeni v dveh dejanjih, ki se pogostokrat odvijata po načelu preobrata, pavza je v sredini. Publiki je dovoljeno, da si oddahne v hipu, ko še ne ve, kam bo krenilo dejanje — to je zadosten povod, da publiko spelje v zmoto. Ali naj bi igrali brez pavze? A ta komedija je tako po vseh pravilih zgrajena, da je pavza predstave hkrati tudi pavza v dejanju: kriminalnemu komisarju je treba dati zadosti časa, da se ponovo pripelje v norišnico, od koder je komaj pred pol ure odšel — prišel je bil zaradi umora in povrne se zaradi novega umora, ki je na las podoben prejšnjemu, oba pa sta na las podobna prvemu umoru, ki se je zgodil pred nekaj meseci. Trije blazni fiziki, tri umorjene bolniške sestre — pravi pravcati Diirrenmatt, so govorili v začetku, ko ni bilo o igri nič znano razen to. To je njegovo kopičenje stereotipnih efektov, to je njegova mistika števil, to je njegov poseg v živo življenje, ki ni navsezadnje nič drugega kakor kabinet groze. Trije umori — nazadnje je samo eden. Kaj ta umor pomeni, se odkrije, se razjasni šele s stopnjevitim ponavljanjem — saj razvoj ni Durrenmattov ritem, on je pesnik koraka, dolgih, odsekanih korakov. Tako eno in isto temo na malodane kontrapunktski način spreminja in bogati; prav tako pa vso igro z nekaj temami variira, zveze so brezštevilne, nobena stvar ni sama, nič ne pade iz tkiva, vse je logično.
Jurij Souček kot Luther, Marijan Hlastec in Danilo Benedičič kot avguštinca v Osbornovi drami »Luther«.
Danes ga ni dela, ki bi »Fizike« prekašalo glede na zanesljivost arhitekture. Ne poznam tudi dela danes, ki bi »Fizike« v tem doseglo. Gradnjo tega dela je mogoče razčleniti kakor kakega francoskega klasika, kakor »Ojdipa«.
Pravijo, da je Diirrenmatt oni dan v neprisiljenem razgovoru rekel: »Berem prav malo. Zadnje čase pravzaprav samo prirodoslovne sitvari. In potem seveda klasike, te poznam.« Seveda klasike ... kdo že sme danes to reči, tafle »seveda«? Diirrenmatt to sme, kajti on govori resnico. Za svoj govor o Schillerju je žrtvoval več tednov in se tega ni kesal. »Fiziki« so drugačen sad njegovega občevanja s klasiki. Pa tudi prirodoslovne vede. Tu je ta moderna fizika, ki se navadni človek ne s pametjo ne s srcem ne more vživeti vanjo, ta modema fizika, ki utegne navadnega človeka, ki se imenuje človeštvo, vsak hip izbrisati. Zavoljo te moderne fizike se je Diirrenmatt, kakor sam prizna, »junaku« in »tragediji« odrekel: odšel je v komedijo. »Nas se lahko dotakne samo še komedija. Naš sveit nas je privedel do groteske, tako kot nas je privedel do atomske bombe. Tako kot so apokaliptične podobe Hieronyma Boscha tudi groteskne.« Toda dalje — tudi to je povedal v svojih »Gledaliških problemih«: »Svet (ta oder torej, ki pomeni svet) je zame po-
šast, uganka nesreče, ki 'jo moramo vzeti nase, pred katero pa ne smemo kapitulirati. Svet je večji od človeka, svet neizogibno zadobiva tako grozeče poteze, ki s točke ižven njega ne bi bile grozeče, a jaz nimam ne pravice ne zmožnosti postaviti se izven njega. Iskati tolažbo v umetnosti je le prepoceni, bolj pošteno je ohraniti še človeški zorni kot...« Tako pride Durrenmatt do svojega »pogumnega človeka«, ki naj nadomesti »junaka«. Pogumnemu človeku je ostal zvest tudd v »Fizikih«. Pogumen človek je bil sam, ko je napisal to igro.
Zaenkrat bom povedala neko zgodbo, nobene teze. Spominjam se, da sem pred davnimi meseci slišala to zgodbo iz Diirrenmattovih ust. Bil je takšen kakor vselej, kadar ga človek sliši fabulirati: človeka prešine misel, da je prav v tem nedosegljiv in da je skorb škoda, da naš knjižni svet nima več porabe za pripoved od ust do ušes. Bila je res zgodba, nagačena s substanco, in zgoščena v odvijanju. Da je bilo v njej mesta za naš današnji svet in za njegovo abstraktno nedojemljivost, to je bila že takrat najneverjetnejša poteza tega novega načrta za dramo. Zgodba je ostala, to pa, kar bi 'lahko bilo njena teza, kar bi, človek lahko zmotno imel za tezo, to je postalo živi teater. Gre za podobo fizika, za človeka, ki zna misliti in mora misliti take stvari, ki bodo, če jih bodo nespametno upravljali, človeka uničile. Gre za to, kako ta fizik premaga nevarnost, svojo usodo, da je »divja zver«. Prostovoljno se zapre v kletko. Dela se norega. Vendar pa ne more nehati misliti. Njegove misli ni moč zaustaviti. On izdela svoj sistem in meni, da je za svojo norostjo dobro skrit. Vzame nase celo žrtev, da umori ljubljenega človeka, ki je odkril njegovo prevaro — umoriti posameznega človeka je opravičljivo dejanje, če je s tem preprečil, da bi bilo pomorjeno vse človeštvo. A vse se razvije drugače: v hipu, ko se zdi, da modro zaigrana norost obeta zmago modrosti, se ujamejo fizik in njegova dva kolega, ki sta ga razkrinkala in sta se morala spreobrniti in sprejeti njegovo prepričanje; zmaga nesmiselnost logike, bi človek rekel. Neki skoz in skoz nemoder, zaradi svoje brezplodnosti nepredan človek, se je brez njegove vednosti polastil fizikovih spoznanj. Njegova žrtev je bila zaman. In to se imenuje komedija.
Pa je vendar komedija, ker je narejena s sredstvi komedije: s tea-trskimi triki, z efekti zamenjave, s situacijsko komiko, z besednimi igrami, v katerih dejanje neposredno odseva iz besede, z vsemogočnostjo naključja. Tako kot je Dtirrenmatt »junaka« nadomestil s »pogumnim človekom«, tako je tudi »usodo« nadomestil z »naključjem«. »Bolj ko ljudje načrtno delujejo, tem uspešneje jih lahko prizadene naključje,« pravi v pripombah k svoji novi igri. Načrtnost proti naključju — to je ena izmed oblik komike, ki se tukaj sestane s paradoksom.
V	tej igri brez milosti pa je le nekaj trenutkov evforije: na primer, ko policijski komisar spozna, da je odrešen dolžnosti zadostiti pravici in mu ni treba prijeti morilca. Za hip je zemlja brez težnosti, biti nor je milost, pravica je odstopila — tudi tukaj pa se spet pokaže, za kaj Diir-renmattu v bistvu gre: za napon med milostjo in pravičnostjo. A taki trenutki so kratki. Neizprosnost zmage, v igri, z igro. Ali se Diirren-matt z njo igra? Ali dela teater iz nje? To je nekaj drugega. »V paradoksnem se kaže resničnost,« zapiše. In: »Kdor se znajde paradoksnemu nasproti, ta se izpostavi resničnosti.« Kako se človek izpostavi resničnosti, o tem odloča njegova najbolj notranja bit. Dramatik se izpostavi v teatru s teatrom.
Elisabeth Brook-Sulzer
(Prevod M. P.)
Razgovor z Durrenmattom
Horst Bienek je obiskal Diirrenmatta na njegovem domu v Neuf Cha-telu v času, ko je ta pisal svojo najnovejšo komedijo »Fiziki«. Pričujoči zapisek odpira pogled v način Diirrenmattovega dramskega dela.
Bienek:
Rad bi začel najin pogovor z vašim pastorkom, z vašo predzadnjo igro »Frank V.« Z »Obiskom stare dame« ste pri kritikih želi vsestransko priznanje, »Franka V.« pa so skoro enoglasno in energično odklonili. Kritika se je večidel sklicevala na to, da stvarnost pač ni taka, kakršno ste videli vi. V komentarju h knjižni izdaji te vaše igre je zapisan stavek o tem, in zdi se mi, da je misel, izražena v tem stavku, osnovno jedro vašega dela. Zapisali ste: »Oim je zgubila veljavo zahteva, da se morata svet teatra in resničnost ujemati, smo dosegli novo prostost.« Ali to lahko natančneje razložite?
Diirrenmatt:
Misel mojega stavka — in upam, da se prav interpretiram, človek namreč samega sebe največkrat napačno interpretira — misel mojega stavka je ta, da samemu sebi ne zaupam, da bom znal z gledališko igro poustvariti resničnost; za to se mi zdi resničnost premogočna, pre-pohujšljiva, prekruta in predvomljiva, predvsem pa preneprozoma. Z gledališko igro resničnosti ne prikažem, temveč neko resničnost za gledalca priredim. Po mojem je namreč gledališka igra za publiko v čisto naivnem pomenu vselej resnična; na odru za publiko res morijo, pokopavajo, ljubijo, sleparijo. Publika je zmerom naivna. Tudi danes, in ravno tudi danes, hvalabogu. Brez te predpostavke ni teatra. Publika igro sprejme, je instinktivno udeležena in hoče tudi sama sodelovati v njej. Samo zaradi njenega sodelovanja postane dramatikova prostost legitimna, prostost, ki je enaka pravici, da sme dramatik usvariti fikcijo, ustvariti lastne svetove: svetove, ki so svet zase. Dramatik se mora te prostosti poslužiti. Ce to odločno tvega, mu gledalec zmerom sledi, nikoli ne obvisi v zraku, kajti: naj bo gledališka igra še tako groteskna, še tako daleč od resničnosti — neresnična ne bo nikoli, ker vsaka igra živi od resničnosti in jo ta inspinira. Namen vsake igre je, da se s svetom igra. Teater po mojem prepričanju ni resničnost, marveč igra z resničnostjo, njena preosnova v teatru. Sploh pa mislim, da resničnost ni zaznavna, pač pa so zaznavne njene metamorfoze.
Bienek:
»Frank V.« zbuja človeku asociacije glede na neke določene običaje v gospodarskem življenju, pa tudi glede na politične možnosti. Vi sami ste nekoč tolmačili sestanek bančnih uradnikov kot neke vrste »Kremeljsko sejo«. Rekli ste: »Nikar si nič ne utvarjajmo — v gospodartsvu ni bitka nič bolj milostna kot je bila v Tevtoburškem gozdu.« Ali mislite, da bi morala tragedija danes imeti za predmet ne več zgodovino, pač pa ekonomiko?
Diirrenmatt:
Res je, da sem kot otrok strastno rad risal bitke, patriotske pretepe največjih razsežnosti, še več, za eno izmed svojih najbolj krvoločnih podob sem dobil od Pestalozzijevega koledarja 1933 celo prvo nagrado,
Zenith-uro: sedaj pa menim, da so gospodarske bitke veliko bolj pomembne, a .tudi bolj krvave. Je že tako, da ima vsaka gledališka igra svoje sociološko ozadje; velika hiba marsikatere dramatike — tudi marsikatere modeme dramatike — je v tem, da upodablja človeka le kot individuum, tako rekoč izven prostora, ali pa ga kvečjemu obda s konvencionalnim okvirom. Človek pa je zoon politikon, in politična kletka, v kateri živi, kjer ga — kakor je — dobro ali slabo krmijo, in kjer razvija svoje navade, ta politična kletka je odločilna tudi za njegovo podobo. Antična tragedija na primer je človeško družbo, državo, lahko še upodabljala tako, da se je pri tem posluževala simbola družine; še je bila država domače mesto, pozneje domovina. V redu. Vendar pa ne živimo več brezpogojno v antiki. Danes moramo pač poiskati drug osnovni vzorec za naše bivanje v državi. Nemara so banke, firme, akcijske družbe mnogo boljši osnovni modeli za naše države, ki jih ne moremo več kar tako na slepo smatrati za domovine in ki zanje umreti ni več brezpogojno sladko.
Bienek:
Ali je »Frank V.« za vas simbol ali zgolj zabavna »Bankirska opera«, kot je nekoč Brecht napisal »Beraško opero«?
Diirrenmatt:
Lahko da je »Frank V.« simbol. Mislečemu človeku, razmišljajočemu gledalcu ne morem prepovedati, da postavlja paralele. Kljub temu ne merim na simbol. To ni moj primarni namen. Oder samo nehote prikazuje svet, hote pa uporablja z neko posebno škodoželjnostjo — rad priznam — komedijantske možnosti, ki jih svet ponuja, sleherni dan ponuja. Zlobnost je ena imed dramaturških dolžnosti vsakega pisatelja. Ne pozitivni, pošteni moramo biti. Glede na »Franka V.«: Svet je pač že tako zelo prišel na psa, da sem jaz kar sam od sebe prišel na to zvihrano gangstersko banko.
Sicer pa mi ta vaša beseda »zabavna« ni prav nič všeč. Humor velja v nemški kulturi za nekaj drugorazrednega. Duh se izraža pri nas patetično ali pa v obliki samo v naših conah znanega bedastega dovtip-karstva, ki ga imajo za esprit. Komedijantstvo jim je sumljivo, ni jim enakovredno, ne jemljejo ga resno. Mene pa je treba razumeti le s tega vidika, z vidika humorja, ki ga je jemati resno. V tem paradoksnem stavku je izražena moja ljubezen do tragikomedije. Jaz izhajam iz komedijantskega, iz domislice, da bi počel nekaj povsem nekomedijant-skega: da bi upodobil človeka — tako bi nemara lahko definiral svojo umetnost. Človek je zame bitje, ki ga je mogoče upodobiti le s paradoksnimi, komedijantskimi sredstvi in oblikami, kajti človek se ne izide kakor račun; kjer pa se človek tako izide, je račun gotovo ponarejen. Drugače izraženo: komedijantstvo je moja dramaturška, skoro bi rekel moja znanstvena metoda; s pomočjo nje eksperimentiram s človekom, in včasih so rezultati taki, da celo mene osupnejo.
Bienek;
Gospod Diirrenmatt, vaše ime spet in spet omenjajo skupaj z imenom Bertolta Brechta. Ugotoviti skušajo skupne poteze. Kakšno je sploh vaše stališče glede na Brechta?
Diirrenmatt:
Jaz se ne sklicujem na Brechta, temveč me hočejo z Brechtom povezati, to je nekaj čisto drugega, talko kot me neprestano izigravajo proti Maxu Frischu ali pa narobe. Nemški kritiki, danes pa tudi francoski, si predstavljajo, da nemški dramatik ne bere drugega kakor Brechta, ne piše drugega kakor Brecht itd. Jaz veliko dam na Brechta, 102 veliko pa tudi na druge dramatike; vesel sem, da jih imamo, in če
Janez Albreht kot Cajetan, Jurij Souček kot Luther in Andrej Kurent kot Tetzel v Osbornovi drami »Luther«.
Frisch napiše novo igro, kakor jo je pravkar, me to čisto športno spodbode; občutek, da se moraš za njim zagnati v spurt, je tudi v pisatelj-stvu spodbujajoč, ne samo v športu.
Bienek:
Hotel bi vas vprašati: kateri avtor, kateri dramatik je napravil na vas najgloblji vtis?
Diirrenmatt:
Moj največji literarni doživljaj je bil Aristophanes, dramatik, ki ga je mogoče brati le z domišljijo, in ga ni več mogoče uprizoriti. Jaz pa si nikakor ne morem več privoščiti (povrnimo se spet k Brechtu), da bi se ukvarjal z Brechtom — saj moram navsezadnje sam pisati, in če pišem, me moti vsak drug pisatelj, tudi Aristophan, tudi Shakespeare, vsi. Sploh se vse manj ukvarjam z literaturo, žal jo sam delam — sicer pa literature ne rodi ukvarjanje z literaturo, temveč zmagovanje sveta.
Pisati pomeni zmagati svet z besedo, z jezikom.
Bienek:
»Franka V.« imenujete »Opero privatne banke«. Zakaj niste napisali tragikomedije, kakršna je vaša »Stara dama«?
Kako, da vas je zamikalo prav v tej igri uporabiti songe?
Diirrenmatt:
Človek mora neprestano poskušati kaj drugega, kaj novega. Vrhu tega pa sem imel songe prej, kot je bila napisana igra. Nastali so prav nanagloma, v dvakrat petih dneh s komponistom pri meni doma, bili so hkrati napisani in komponirani.
Bienek:
Torej ste šele potem zasnovali dejanje?	103
Diirrenmatt:
Da, dejanje isem zasnoval, ko sem pisal songe. Se pravd, predstavljal sem si scene, v katerih naj bi songi bili višek; nato sem napisal songe, ne pa scene.
Bienek:
Ali ste pri tem imeli v mislih bolj Brechta ali bolj Ionesca?
Diirrenmatt:
Sploh nisem mislil na ta dva, temveč na Shakespeafja.
Bienek:
Zaikaj ravno na Shakespearja?
Diirrenmatt:
Napisati zgodbo banke sem se odločil 1958 v Parizu, ko sem videl Angleže igrati »Tita Andronika«; v inscenaciji Petra Brooka, ki je pozneje režiral v New Yorku in Londonu tudi »Staro damo«; »Titus Andro-nicus« 'je igra grozodejstev po okusu takratne dramaturške mode, Shakespearjevo mladostno delo, če se ne motim, njegovo prvo delo. Mene je tedaj zamikalo presaditi možnosti elizabetanskega odra na današnji oder, se pravi, osnovne konflikte skleniti v verigo: otroke naščuvati zoper starše, pokazati ljubimca, ki mora umoriti svojo ljubico itd: torej vse osnovne scene dramatike in nuce, v primitivni formi nekako. Zato je torej »Frank V.« narejen po kraljevski drami — pokazati hočem Shakespearjevi podobno, vendar pa današnjo družbo, zato moram seči po drugačnem kolektivu, kakor je monarhija; to je važno.
Saj ne pokažem navadne banke, temveč slabo banko, slabo upravljano banko, zgodbo slabega bankirja, ki za njim pride njegov zmožni sin. »Frank V.« predstavlja poskus v dramatiki kot taki. Ideja s songi se mi je porodila iz osrednje scene te igre, ne vem, če se spominjate: hudodelci si v delovnih odmorih pripovedujejo zgodbe o poštenih ljudeh, kakor si pošteni ljudje med oddihom pripovedujejo zgodbe o slabih ljudeh ... To se je dalo izrazfiti le z glasbo. Songi ne postavijo igre v tipičnost, kakor v »Beraški operi«, temveč v znosnost. Znosno pa je v »Franku V.« to, kar je zlagano, izgovor, specifično poetična atmosfera, ki je vanjo potopljena ta igra. V »Franku V.« ljudje pojejo, (kadar lažejo — v »Beraški operi« pa, kadar govorijo resnico.
Bienek:
To spominja na neki Verdijev stavek: »če postane čustvo
sentimentalno ali zlagano, ga je treba pretvoriti v glasbo.«
Dtirrenmatt:
To je dober stavek, ki ga nisem poznal.
Bienek:
Vrnimo se spet k »Franku V.« Ali se vam ne zdi, da so
vas glede tega, bodimo odkriti, nekoliko napačno razumeli?
Diirrenmatt:
'Ne zdi se mi, da me napak razumejo. Mislim namreč, da igre pravzaprav sploh še niso realizirali. Se dolgo bo morala jadrati pod napačno zastavo »Beraške opere«, to je njena usoda. Kmalu jo bodo uprizorili v Angliji — zanima me, kakšna bo.
Bienek:
Ali je tega kriva zgrešena interpretacija — v Nemčiji?
Diirrenmatt:
Ne verjamem. Na splošno sem bil zadovoljen z interpretacijami, ki sem jih videl v Nemčiji.
Bienek:
Po frankfurtski uprizoritvi sem govoril z režiserjem Har-ryjem Buokwitzem. Rekel sem mu, da bi bilo po mojem treba odigrati to igro z neke vrste falotskim dirindajem brez zavese dn brez pavz. Treba bi bilo sprožiti nekak pa-rodistični vrtiljak, tako da bi se gledalcu zvrtelo v glavi. Buckwitz mi je na to rekel: »Prav tega pa DUrrenmatt noče, zainj je to socialni protest.« Ali naj bi torej bil »Frank V.« — če sem igro prav razumel — neke vrste kritika kapitalistične družbe?
Diirrenmatt:
Jaz nočem pokazati kapitalistične družbe, temveč sistem nasilja. Tudi nekapitalistični sistemi nasilja lahko tako ravnajo. »Frank V.« je fingiran model, če človek analizira ta na oder postavljeni kolektiv z njegovimi čisto posebnimi lastnostmi in zakoni, se pojavijo v širšem pogledu, v pogledu na svet, razna vprašanja kot n. pr.: Ali je gangsterska demokracija mogoča? Če ga resno premislimo, je to vprašanje izredno važno. Pravi problem te igre je namreč prostost, ne pa pravičnost kakor v »Stari dami«.
Bienek:
Dovolite, da se znova povrnem k Brechtu. Zanj je bil oder socialno kritična akcija. Ionesco, očitni antibrechtijanec, pravi nekje: »Oder bi se sploh moral odreči realnosti in prikazati neko lastno resničnost.« Ali mora biti ta resničnost res zmerom socialna kakor pri Brechtu, ali ne bi mogla biti fantastična, ali celo surrealna, brez vsakršnega namena in morale? Saj Inesco odklanja vsakršen didaktični namen.
f.
i* V
«JU ^
Marijan Hlastec kot VVeinand, Jurij Souček kot Luther, Pavle Kovič kot Lukas in Jože Zupan kot Hans v Osbornovi drami »Luther«.
Diirrenmatt:
Ionescovo naziranje, da oder nima didaktičnih namenov, da ne sme imeti didaktičnih namenov, je tudi moje naziranje; vendar velja ta stavek po mojem samo za pisajtelje, ne pa za publiko. Jaz sploh ne bi mogel pisateljevati, če bi si pri tem moral nadeti pozo svetovnega učitelja; že ob besedi pesnik me pograbi jeza, besede poslanstvo pa sploh ne morem slišati. Najgrozovitejše, kar si morem predstavljati, je to, da bi	kdaj	v izložbi zagledal knjigo	z napisom »Tolažba pri	Diirren-
mattu«.	Publika kot taka je po vlogi,	ki jo ima, naivna, hkrati	pa tudi
nebogljena: publika išče odgovore — to je razumljivo. Publika pravzaprav povezuje teater z resničnostjo, odkriva svoj svet v našem, če hočem ali ne. Ce je v dramatiki kaj moralnega, didaktičnega, je treba, da pride vanjo brez namere. Samo tistemu lahko dam odgovor na njegova vprašanja, ki odgovor sam najde, samo tistemu tolažbo, ki je sam pogumen: to je kruta človeška omejenost umetnosti. Umetnost kot taka je brez moči, ni tolažba, ni religija, zgolj znamenje je, da se kdaj pa kdaj kdo najde, ki sredi vsesplošnega obupa ni obupal. Več kot to pa ne morem dati. Pisatelj svojo nalogo lahko opravi samo — uporabil bom to besedo —• če je anarhist. On mora naskakovati, ne pa biti angažiran. Le eno mesto mu pritiče, in to je : med stolom in klopjo.
Bienek:
Za svojo najuspešnejšo igro, za »Obisk stare dame« ste si izmislili prav oprijemljivo fabulo. Ali ste prej	ko slej
prepričani, da leži vzrok	za uspeh, recimo za učinkovitost
igre, večidel v fabuli?
Diirrenmatt:
Prepričan sem.
Bienek:
Ali mislite, da je vzrok za mizemost prav nemške dramatike v tem, da mladi avtorji, obsedeni od želje najti originalno formo, vse bolj in bolj zapostavljajo temo?
Diirrenmatt:
Lahko da je to v neki meri moje prepričanje.
Bienek:
Gospod Diirrenmatt, rad bi vedel, kako vam je prišla na misel snov za »Staro damo«.
Diirrenmatt:
Najprej sem imel osnovno misel za zgodbo. Poskušal sem napisati novelo. Naslov: Lunin mrk. Zgodba se je godila v hribovski vasi, iz Amerike se je vrnil izseljenec in se maščeval svojemu nekdanjemu tekmecu. To je bila prva faza. Nato druga: iz izseljenca je nastala ženska: multimilijarderka Claire Zachanassian. Iz hribovske vasi: Giillen. Tu sedaj lahko natančneje podam nastanek igre. Z dramaturške plati se je naenkrat postavil problem: Kako prikažem majhno mesto na odru? Takrat sem se pogostokrat vozil iz Neuenburga, kjer živim, v Bern. Brzovlak se vselej enkrat ali dvakrat ustavi na majhnih postajah. Poleg teh postajic, poleg postajniških poslopij je majhno stranišče. Zelo tipična slika za majhne postaje torej. Ze kot slika zelo uporabna za oder. Postaja je namreč tisti kraj, ki ga človek najprej vidi, če se kam pripelje. Tam se mora ustaviti. Gledalec se tako rekoč s postajo pripelje v Giillen.
Potem je bilo treba kot dramaturški problem rešiti: Kako bom se-106 daj pokazal revščino? Ali na primer samo s tem, da bom ljudi oblekel
John Osborne: »Luther«. V sredini Boris Kralj kot Miltitz in Dušan Škedl kot papež Leon X.
v cunje? To ni zadosti, saj mora biti vse mestece obubožano. In tako se md je porodila misel, da se vlaki pač tam ne ustavljajo več. Mestece torej propada. Potem nastane vprašanje: Kako pa se milijarderka kam pripelje? Ali pride z osebnim vlakom? Seveda bi jo lahko dal pripeljati s posebnim vlakom, a bolj elegantno je, če potegne zasilno zavoro. Milijarderke si to lahko privoščijo. Sedaj pa, če že dam milijarderki, da se pripelje z vlakom: Zakaj pravzaprav z vlakom? Zakaj ni prišla z avtomobilom? Iz teh škripcev torej, ker sem vsekakor želel imeti na odru positajo kot teatriski milje, sem prišel na misel, da se milijarderka zato pripelje z vlakom, ker je svojčas doživela avtomobilsko nesrečo in ima sedaj protezo na nogi in ne more več voziti avtomobila. Tako nastajajo, kakor vidite na teh primerih, iz teatrskih potreb, iz realnih potreb odra, elementi igre, ki so samo na pogled zgolj domislice.
Bienek:
Domislica torej še ni 'teatrska; šele v hipu, ko jo presadite v svet odra, nujno zadobi dramatska merila.
DiirrenmatJt:
... ter tako poseže tudi v igro, spremeni igro, spremeni osebe, privede nove osebe na oder.
Bienek:
To je najbrž tipično za dramatika. Romanopiscu bi se gotovo porodile drugačne oblike.
Durrenmatt:
To je mogoče, da.
Bienek:
Koliko časa pravzaprav pišete igro?
Diirrenmatt:
V celem približno eno leto.
Bienek:
In kdaj najlaže pišete, zjutraj ali zvečer?
Diirrenmatt:
Po navadi pišem od desetih do dvanajstih dopoldne in od dveh do petih popoldne nekako, v delovni sohi, zelo prijazni.
Bienek:
Ali se čutite kot čisti »delavec«?
Diirrenmatt:
Mislim, da sem delavec, obrtnik. Pisanje zame ni toliko stvar razpoloženja. Jaz moram biti doma, če hočem delati. Pravzaprav delam lahko samo v svoji delovni sobi.
Bienek:
Kako se počutite kot pisatelj?
Diirrenmatt:
Privadil sem se.
Bienek:
Ali ne bi bili rajši slikar? Saj ste prvotno imeli itak naanen. Diirrenmatt:
Tega si ne morem privoščiti. Pisateljevanje imam za poklic, za svoj poklic. Moral sem pisati marsikaj, ker sem moral zaslužiti denar, da preživim familijo: kriminalne romane, radijske igre. Tega se nisem nikoli kesal, pa tudi tajil nisem, da sem te reči pisal zaradi denarja. Bienek:
Ali vas ne bi veselilo napisati kdaj kako tragedijo? Diirrenmatt:
Zdi se mi, da za tragedije nisem čisto pravi.
Bienek:
Kakšna dela imate v načrtu v bližnji prihodnosti? Diirrenmatt:
Prav zdaj nimam ničesar v načrtu — zdaj pišem. Trenutno pišem novo igro, novo komedijo, v kateri — to je pri meni novo — strogo pazim na enotnost prostora, časa in dejanja. Igra se imenuje »Fiziki«. Dalje pišem tudi roman.
Bienek:
Nekoliko problematično vprašanje, gospod Dtirren-matt: Ali mislite, da ,pisatelj lahko svet spremeni, vsaj vpliva nanj, ga vsaj vznemirja — kar bi bilo že kar precej? Diirrenmatt:
Vznemirja ga lahko v najboljšem primeru, vpliva nanj prav redkokdaj — spremeni ga nikoli!
Bienek:
V	vašem spisu »Gledališki problemi« sem našel bridko resnični stavek: »Umetnost prodre samo še do žrtev. Ali sploh še prodre do človeka? Mogočnežev ne doseže več.« Kaj hočete s tem povedati? Ali je to resignacija, obup ali zgolj objektivna ugotovitev?
Diirrenmatt:
Objektivna ugotovitev, pa tudi izhodišče za delo.
Bienek:
Gospod Diirrenmatt, že pred leiti ste delali za film. Takrat ste napisali snemalno knjigo za kriminalni film. Zdaj je Kurt Hoffmann posnel na film vašo igro »Zakon gospo-
Jurij Souček kot Luther in Rudi Kosmač kot Vitez v Osbornovi drami
»Luther«.
da Mississippija«. Kakor sem slišal, ste sodelovali tudi pri snemalnih delih. Ali nam 'lahko kaj poveste o vašem delu pri filmu?
Diirrenmatt:
Bili so to razburljivi časi. Jaz sem napisal scenarij, Kurt Hoffmann je filmail, snemal, kar sem napisal. Saj to je nekaj redkega, če film ne bo dober, bo to moja krivda, meni se zdi dober, seveda ne grem nikoli v kino, torej ne vem, kaj sem pravzaprav skuhal, kaj je Kurt Hoffmann z menoj vred skuhal. Samega sebe sem obdelal, to me je veselilo. Film je zadobil drugačno ozadje kakor gledališka igra, iz neke nemara bolj religiozno zasnovane komedije je nastala politična farsa. To se mi ne zdi izdaja, temveč potreba, ki jo film kot medij izsili. Pri tem ne smemo biti malenkostno natančni: že Bach je neko arijo naslade spremenil v eno svojih najlepših religioznih arij. Umetnosti izmišljanja se vselej pridružije veselje nad variranjem. V filmu »Mississippi« sem variiral lastno temo. Res pa je, da sem pri tem vzel za podlago teatrski tekst, ki je doslej obstajal le v francoščini in ki sem ga tudi jaz napisal; ta tekst sem izdelal v Parizu skupaj z Georgeom Vitalyjem in z režiserjem teatra La Bruyere.
Bienek:
Kakor vidim, 'ste torej pripravljeni lotiti se vedno novih predelav, če ije treba. Saj ste že sami predelali marsikatero svojo igro. Nekateri avtorji pa se, kakor vemo, energično bijejo za vsak svoj stavek. Tudi to vem o Brechtu, da je zelo širokopotezno — in to ne samo iz političnih razlo- ^ . gov — spreminjal in krajšal. Zanj je bila gledališka igra 109
pač delo, ki ni bilo nikoli dokončano. Ali je to pri vas tudi nekako tako?
Durrenmatt:
Gledališka igra ne more biti sploh nikoli dokončana. Vsakokrat ko se človek z njo ukvarja, mu pridejo na misel nove stvari. To je povsem naravno. Vrhu tega pa vpliva na to, da se moraš s svojim delom kar naprej ukvarjati, tudi naša organizacija gledališča. Mi ne moremo poskušati tako kakor Amerikanci; v Ameriki igrajo igro mesece in mesece pred publiko v provinci in jo vedno znova predelajo, preden končno pride na Broadway. Mi imamo veliko premalo časa za skušnje. Skušnje trajajo pri nas štiri tedne. Kake napake sploh ni mogoče odpraviti, ker ni časa za popravljanje. Napako kvečjemu lahko ugotovimo in to povečini pri krstni predstavi. Je že tako, da se da marsikaj razrešiti samo na odru, ne pa za piisalno mizo. Saj mora slikar tudi znova in znova stopiti nazaj, mora imeti možnost videti podobo od daleč, za dramatika pa je to predstava. Res pa je, da so tudi klasiki ponovno obdelali svoja dela; pomislite na različne obdelave »Gotza« in »Razbojnikov«. Zakaj ne bi delal tega tudi jaz, ki sem sam klasik — samo da razen mene še nihče ni prišel na to.
Bienek:
Gospod Durrenmatt, pravkar ste omenili ameriško gledališče. Vaš »Obisk stare dame« je bil eden izmed viškov sezone 1957/58. Kakšne izkušnje imate z uprizoritvami svojih iger v tujini?
Durrenmatt:
No — različne. So igre, ki so za nekatere dežele mogoče bolj ustrezne kakor druge. Na primer: na Poljskem in v Rimu je imel »Romulus Ve-
John Osborne: »Luther«. Maks Furijan kot Eck. V ozadju Anton Homar, 110	Andrej	Kurent,	Marijan Hlastec in Danilo Benedičič.
liki« pravzaprav večji uspeh kakor »Stara dama«; v Franciji sem videl imenitno predstavo »Romula«, ki v Nemčiji še zmerom kar hitro opravijo z njim, češ, da je napisan zgolj za šalo. Je že tako: vsaka dežela reagira po svoje. Hotel bi povedati še to, da so ravno uspehi, kakor na primer v Ameriki, v veliki meri posledica — zdi se mi — nesporazumov. Vsako igro v vsaki deželi na prav poseben način napačno razumejo; tudi to je legitimno, in jaz tega nikoli in nikakor ne jemljem tragično.
Bienek:
Gospod Durrenmat, zanima me, v kakšnem razmerju ste s kritiko. V zaključni besedi k »Franku V.« ste zapisali izlivajoči stavek: »Načeloma ne pišem za butce.« To je zlasti pri kritiki izzvalo nevoljo, nemara so se nekateri kritiki čutili prizadete. Ali mislite, da kritika avtorju lahko koristi?
Diirrenmatt:
Mogoče je. Vedno se lahko zgodi kak čudež. Kritik zahteva od nas dramatikov dobrih iger, mi pa zahtevamo od njega — mislim, da z vso pravico — dobrih kritik: Bistvo dobre kritike je v tem, da izreče, da zna izreči utemeljeno sodbo, ne pa mnenje. Večji del kritikov zagreši veliko naipako, da v partiji, ki jo kritizira, ne podoživlja igre, ne podoživlja misli; tak kritik sodi zgolj po občutku, po okusu. Jaz nikakor nisem prepričan, da sem dober pisatelj. Tako tudi kritik sploh ne more biti dober kritik, če si domišlja, da je dober kritik. Saj si vsak kritik domišlja, da je brez napake, zato je pač postal kritik ...
Bienek:
Saj ste se vi tudi nekaj časa ukvarjali s kritiko!
Diirrenmatt:
Da, zato pa tudi govorim iz lastne izkušnje.
Bienek:.
Kako problematična je lahko kritika, kaže primer vaše »Stare dame«. Ko je bila igra v Ziirichu krstno uprizorjena, je bila kritika na splošno prav dobra, vendar pa previdna, včasih omahujoča, včasih celo negativna. Bolj ko je bila pot igre zmagoslavna, večji ko je bil uspeh, boljše so bile tudi kritike, vse bolj in bolj emfatične, vse bolj in bolj navdušene.
Diirrenmatt:
Hvaliti uspešno igro res ni umetnost!
Bienek:
Torej menite, da sugestija uspeha .vpliva tudi na kritika?
Diirrenmatt:
Menda res.
Bienek:
Za konec, gospod Diirrenmatt, mi dovolite še osebno, fiktivno vprašanje: če bi vi podeljevali Nobelovo nagrado, komu bi jo dali?
Diirrenmatt:
~^Jaz sem za to, da bi jo vsakokrat dali kakemu liriku ali esejistu.
Jje zaslužijo od pisateljev najmanj, zato so najbolj potrebni na-'J* graa^N
Iju&ijm tj	Prevod	M-	p-
I V SPOMIN DRAGA MAKUCA |
Umrl je Drago Makuc. Ugasnilo je življenje slovenskega igralca Člana Drame Slovenskega narodnega gledališča. Že drugič smo se letos zbrali v preddverju naše hiše zaradi krute, iracionalne usodnosti, proti kateri je človekov duh brez moči. Drago Makuc je dotrpel in
šele v pok6ju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu čela pot obriše.
Nemila življenjska usoda je spremljala pokojnega Draga Makuca od otroških let do smrti v meglenem decembrskem jutru. Bil je bojevnik za svobodo svojega naroda in le naključje ga je obvarovalo, da ni bil neusmiljeno pogašen ogenj njegove revolucionarne mladosti. In ko se je vrnil iz ječ na bojišče v dolenjskih gozdovih, je Drago Makuc kmalu našel pot v igralsko družino. V mladem partizanskem bojevniku se je začel oblikovati in razvijati igralec dn umetnik. Tih, sko-roda sramežljivo neslišen je bil njegov talent, njegova igralska želja
je bila iskrita v globinah -dobrega in žlahtnega srca. Razvojna pot njegovega igralskega umetništva ne pozna srečnih in silovitih erupcij, marveč je mučna in trnjeva pot kot le malokatera. Bolezen in nerazumljiva usoda preprečujeta njegovemu odrskemu talentu naraven in skladen razvoj in vzpon. Toda duhovna moč, življenjska energija in igralska strast tudi v najbolj kočljivih trenutkih kljub vsem življenjskim tegobam in težavam odkrijejo pot iz bolniške sobe na oder. Makučeva igralska moč raste počasi, a nezadržno. Osnovne elemente igre in odrskega stila si mora ustvarjati sam, zakaj ni mu bila dana možnost, da bi lahko izšolal svoj živi in bogati talent. Toda žlahtna iskra ustvarjalnosti je bila močnejša od šibkega telesa in zlih življenjskih dogodkov. Vzgajal in osvobajal je svoj talent z močjo svoje volje, z veliko vero v igralsko umetnost. In 'kmalu smo opazili pokojnikovo odrsko in igralsko pomembnost, ki se nam je razodela v velikem loku od tragičnih mladostnih likov do idejno subtilne komike. Z vztrajnostjo in resnostjo se je prebijal čez ovire in skozi težave, zoreč v igralca velikega formata. Od Fleuranta v »Namišljenem bolniku« v part. gled. sezoni 1944/45 do Berengerja v Ionescovih »Nosorogih« se pne lok njegove igralske dejavnosti, ki jo lahko s suhimi številkami opišemo takole: 81 vlog in 1.459 predstav. In tam pri Berengerju in pri treh epizodah v »Svetlobi sence« se pred letom dni pretrga njegova igralska pot. Neozdravljiva bolezen mu počasi izsrka življenjske moči. In ko zdaj zadnjič gledamo njegov izmučeni obraz — naj povemo ob tej priložnosti — zremo morebiti v obraz za vedno nemega Hamleta in z njim vred še vrste igralskih kreacij, ki jih ne bomo nikoli ne videli, ne poznali. Nikdar nam ni razodel svoje najintimnejše sanje o odru in pa o igri, ki je vanjo upal in jo čakal. Zakaj bil je igralec, ki je bil intimno duhovno združen s teatrom, odkrivajoč v vsaki vlogi emanacijo svojega talenta in svoje izrazne moči. Kakor mu pot k novim zarjam človeka ni bila lestev osebnega vzpona, marveč pot ljubezni in trpljenja, tako je tudi njegovo odrsko življenje sklenjeno v krogu vzvišene artistične nesebičnosti. Bil je igralec po naravi in naravnost 'je bila najlepša prvina njegove igre. In ko se zdaj poslavljamo od njega, se spominjamo pesnikovih besed, ki imperativno veljajo za njegovo življenje od vojnih grozot do tihih ur odrskih vaj in bleščečih luči uprizoritev, zakaj Drago Maikuc odhaja
■tje, kamor moč preganjavcev ne seže, tj e, kamor njih krivic ne b<5 za ndmi,
•tje, kjer znebi se človeik vsake teže, tje, v posteljo postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, de glasni hrup nadlčg ga ne predrami.
In ko se bo danes dvignil zastor v njegov spomin, vemo, da nam mora njegov vzgled, življenjski in umetniški vzgled, posredovati novih moči in nove volje, zakaj ljubiti moramo gledališče tako kot ga je ljubil on do zadnjega trenutka svojega kratkega in trpljenja polnega življenja. In ta zaveza bo najbolj tvorni spomin nanj in na njegovo ljubeznivo človečnost in na njegovo igralstvo.
Naj mu bo lahka gomila v slovenski zemlji!
(Bojan Štih, slovo v Drami)
Kadar ugasne dragoceno človeško življenje, nas slovo od njega vselej prevzame z bridko žalostjo. Posebno pa nas zaboli, kadar je tako življenje še mlado, še neizpeto ali če je komaj stopilo na prag ustvarjalne zrelosti. Ko se danes poslavljamo od igravca in umetnika Draga Makuca, nas prevzema prav ta druga toliko bolj boleča bridkost, zakaj prav vsi občutimo, kaj vse smo z njim mnogo prezgodaj izgubili. Njegova prezgodnja smrt pa nas je še posebej prizadela, ker smo bili vse zadnje leto priče njegovega sicer optimističnega, a vendar mučnega in neenakega boja z brezupno boleznijo. A njegova moč je bila vendarle prekrhka, da bi bila mogla premagati naravo in roditi čudež.
Igravec in borec Drago Makuc je bil pravi otrok naše revolucije. Revolucija ga je še mladoletnega poklicala v boj in ga postavila v življenje z vsemi najhujšimi napori in nevarnostmi vred, ki se jih, do kraja predan njeni stvari, niti za trenutek ni izognil. In tako je ujet že kot sedemnajstletni gimnazijec 1. 1941 stal pred puškami, ki so mu le zaradi mladosti prizanesle s smrtjo. Okupator ga je obsodil na 20 let najstrožje ječe, iz katere je po kapitulaciji s tovariši pobegnil in se čez vso Italijo po dolgih mukah prebil do Ljubljane. Tu pa je, čeprav izčrpan od dveletnega zapora, spet izrabil prvo priložnost, da je odšel v partizane. Boril se je kot aktiven borec, bil je hudo ranjen, po okrevanju pa je opravljal razne dolžnosti na osvobojenem ozemlju, dokler mu ni spet ravno revolucija odprla pot tja, kamor si je bil že izmlada želel: pot na oder in v gledališče. V začetku 1. 1945 je namreč postal član Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju in kot partizanski gledališčnik se je po osvoboditvi z vsem srcem in dušo dokončno vključil v našo Dramo.
Kot umetnik in komunist je tu naposled našel pravo torišče dela, rasti in razvoja. Toda od otroka revoluoije je čas še naprej zahteval svoje in več kot od drugih. Komunisti in partizani so morali takoj spočetka biti v prvih vrstah graditve in so se morali intenzivno vključiti ne le v strokovno, temveč tudi v aktivno politično delo. In naš Muc je kot komunist in otrok revolucije tudi v aktivističnem delu vselej in povsod postavil celega moža. Kljub rahlemu zdravju in posledicam vojne je brez ugovora sprejemal partijske in sindikalne dolžnosti in prva leta, ob igravstvu, celo upravne. Osebno zmeraj do kraja pošten, nesebičen in etično čist nam 'je bil vedno za zgled tenkočutno odzivnega in celovitega človeka, kakršen naj bi bil komunist v nastajajoči socialistični družbi. Nikoli se ni zapiral samo v ozko strokovnost, ampak je bil vselej tvorno povezan z vsemi problemi in utripi naše stvarnosti. Ob vsem tem pa je vztrajno iskal svojo umetniško pot in je sam zase in mnogokrat tudi brez prave podpore razvijal v zorenje svoj redki in specifični odrski talent, ki pa dolgo ni mogel priti do pravega izraza. To mu je bilo tem težje, ker mu mladost ni bila nudila prave priložnosti za poklicni študij. Ta minus je moral postopoma in z lastno energijo nadoknaditi sam. Vendar pa je sčasoma na odru ustvaril nešteto drobnih in svojskih kreacij, dokler se ni razvojno povzpel do svojega življenjskega uspeha z glavno vlogo v »Nosorogih«. Z njo se je dokončno prebil v prve vrste naših igravcev. Toda tragika njegove usode je prav tedaj prekinila njegovo pot in delo ter ga postavila na prag, za katerim je že čakala smrt.
Dragi Muc, tvoje mnogo prekratko, a vseskozi aktivno življenje je torej ostalo nedokončana in neizpeta simfonija. Pogrešali bomo tvoj 114 svetli in vedri pogled, zmeraj otroško zaupljivo in optimistično uprt
v bodočnost, pogrešali 'bomo tvojo neskaljeno vero in pripravljenost, da zagrabiš za delo povsod, kjer je treba, in pogrešali te bomo kot dragocenega, perspektivnega slovenskega igravca. In kakor si nam bil vsem brez izjeme ljub in drag kot človek brez sence in pege, ti bomo v srcih ohranili čist in časten spomin. Kot žlahtnemu umetniku našega odra, kot zaslužnemu borcu in partizanu, kot komunistu in večkratnemu partijskemu sekretarju, sindikalnemu delavcu in vsestranskemu aktivistu, ti v imenu gledališča in vseh njegovih političnih in samoupravnih organov ter organizacij, ob zadnjem slovesu sporočam našo iskreno in toplo zahvalo za vse, kar si nam dal in kar si nam bil.
Dragi naš Muc: večna slava tvojemu svetlemu spominu!
(Smiljan Samec, poslovilna beseda na pokopališču)
Pesem je izpeta, življenje slovenskega igralca Draga Makuca je dogorelo. V nemi žalosti se slovenski igralci, in z njimi vsi ostali gledališki ustvarjalci, včlanjeni v Združenju dramskih umetnikov Jugoslavije poslavljamo od njegovih posmrtnih ostankov, zavedajoč se krute resničnosti, da ne bo poslej med nami nikdar več njegove svetle podobe, polne življenjske radosti, svežine in njegovega neuničljivega optimizma, čeprav je bila njegova življenjska pot težka. Pripadal je tisti slovenski igralski generaciji, ki si je morala sama, skoro brez vsakršne pomoči, za ceno največjih osebnih žrtev, utirati pot do svojega poklica. Vojna je prekinila njegovo začetno sodelovanje v gledališču v svojstvu statista in celo kot odrskega delavca. Jeseni leta enainštiridesetega je že bil v partizanih, bil ujet in obsojen na smrt, kot mladoletnik pomi-loščen na ječo, po razsulu Italije ponovno v partizanih in šele tam je prvič stopil na oder kot igralec. Po osvoboditvi je bil nekaj let v upravni službi v gledališču, žrtvujoč tako skupnosti najdražje kar je imel — svoj umetniški talent, kajti pozneje, v pičlih desetih letih se je razvil v nadpovprečnega in pomembnega slovenskega igralca. Toda —; pesmi ni več, melodija je pretrgana, melodija slovenskega igralca, umetnika — proletarca Draga Makuca. In ta melodija bo odmevala v naših srcih vse dotlej, dokler tudi ta srca ne bodo prenehala biti.
Slava njegovemu spominu!
(Stane Sever, poslovilna beseda na pokopališču)
115
pon.
pon.
pon.
pon.
pon.
SEZNAM VLOG, KI JIH JE DRAGO MAKUC IGRAL
V	SLOVENSKEM NARODNEM GLEDALIŠČU V LJUBLJANI
Moličre
Bor
Cankar Kome? čuk Zupan Goldoni Golia
Shakespeare
Torkar
Gorbatov
Sezona 1944—1945 (predstave v Ljubljani)
(član SNG na osvobojenem ozemlju)
Namišljeni bolnik Raztrgan ci
Sezona 1945—1946
Za narodov blagor Misija mr. Perkinsa Rojstvo v nevihti Primorske zdrahe Triglavska baika Zimsika pravljica Velika preizkušnja Mladost očetov
Kreft
Sestakov-Smasek
Cankar
Afinogenov
Bor
Petrov
Cankar
Shakespeare
Ostrovski
Goethe
Miller
Shaw
Sezona 1946—1947
Velika puntarija Veliko potovanje
Kralj na Betajnovi V taiigi Raztrgane!
Sezona 1947—1948 (član JDP v Beogradu)
Sezona 1948—1949
Otok miru
Sezona 1949—1950
Za narodov blagor Kralj Lear Goreče srce Egmont
Sezona 1950—1951
tpeirs. referent SNG) Sezona 1951—1952
(ptirs. referent SNG)
Sezona 1952—1953
Smrt trgovskega potnika Pygmalion
Sezona 1953—1954
Fleurant	4
Mihol	3
	7
Peter	25
Kretschmer	12
Prvi delavec	23
Tine	2
Čarodej Čerin	11
Florizel	7
Prvi partizan	9
Anton	16
•	105
Ivan Mogajič	10
Nik os Dadamos	21
Kmet	23
Adiunkt	1
Sulin	17
Mihol	1
	73
Arthur	19
Stebelce	28
Tretji sluga	17
Drugi siluga	4
Vasi a Sustrij	ie
Meščan	7
Stanley
Opazovalec
17
14
31
Cankar	Hlapci	Kmet	6
Sh?w	Pygmaiion	Opazovalec	9
Torkar	Pravb'dca o smehu	Kalin, pav	16
Hochwalder	Javni tožilec	Fabrieius	8
Hecht-Mc Arthur	Prva stran	Murphy	19
Gorki	Vpr=a Železnova	Jev geni d	17
MiCier	Smrt trgovskega potnika	Stanley	2
Shakespeare	Romeo in Julija	Baltazar	18
Harris	Molčeča usta	Državni tožilec	5
			100
	Sezona 1954—1955		
Rostand	Cyrano de Bergerac	Drugi marki,	
		pesnik	21
Shaw	Pygmallon	Opazovalec	1
Goldoni Shaw Golia pon- Shakespeare Ustinov pon. Miller
Bruckner
pon. Cankar
Gaflsworthy
Machiavelli
Golia
Shakespeare Wdlder pon. Cankar Smole Giraudoux Hudnik
pon. Cankar
Shakespeare
Miller Milier pon. Golia Kreft Brecht
Sophocles
Nash
pon. Sophodes pon. Nash
Goodrich-Hadkett Višnj evski-Kreft
pon. Golia
Shakespeare
Benavente-Miklavc
pon^ Kreft Brecht
pon. Cankar
Tolstoj-Volkov pon. Miller
pon. Brecht
pon. Cankar pon. Tolstoj-Vodkov pon. Cankar pon. Goodr .ch-H&ckett Majaklovski pon. Golia pon. Miller pon. Shakespeare Shakespeare Bor
Držič-Rupel
Lažnik
Candlda
Princeska in pastirček Borneo in Julija Trobi kakor hočeš Smrt trgovskega potnika Elizabeta Angleška
Hlapci
Okna
Sezona 1955—1956
Mandragola
Henrik IV. (L del)
Naše mesto Hlapca
Potovanje v Koromandijo Norica iz Chaillorta Kulit mrtvih
Sezona 1956—1957
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Henrik IV. (H. del)
Spomin na dva ponedeljka
Pogled z mostu
Jurček
Krajnski komedijanti
KavkaAki krog s kredo
Kralj Oidipus Mojster za dež
Sezona 1957—1958
Kralj Oidipus Mojster za dež Dnevnik Ane Frank Optimistična tragedija
Jurček
Ukročena trmoglavka Krišpin
Krajnski komedijanti Svejk v drugi svetovni vojni Hlapci
Ana Karenina
Smrt trovskega potnika
Sezona 1958—1959
Svejk v drugi svetovni vojni Hlapci
Ana Karenina Za narodov blagor Dnevnik Ane Frank Velika žehta Jurček
Smrt trgovskega potnika Ukročena trmoglavka Hisitorija o Henriku V. Zvezde so večne Boter Andraž
Florindo	25
Alexander MIH	21
Krčmar	18
Baltazar	19
Aldo Taruifi	21
Stanley	3
Southampton	20
Tajo	(ltf)
Kmet	3
Johnny March ____________16
168
Siro	35
Piščalka	24
Edmund Mortimer 28 George Gibbs	24
Kmet	16
On	15
Prijatelj rastlin	16
Interniranec	 1
159
Kmet	8
Popotnik	22
Molk	24
Bert,
Rodolpho	28
Piščalka	5
Desselbruimesr	28
Hlevar,
Drugi oklopmilc	18
Zborist	9
Jim Curry	 16
158
Zborist	6
Jim Curry	4
Peter	40
Tretji mornar,
Zborist	19
Piščalka	13
Grumio	35
Harlekin	3
Des&el brumner	4
Mladi Prochazka	14
Kmet	3
Gost	9
Staniev	8
158
Mladi Prochazka	31
Kmet	3
Gost	16
Kladivec	29
Peter	4
Velosdpedkln	28
Piščalka	3
Stanley	15
Grumio	5
Vojvoda Bretanjski 21 Boštjan	4
Medež	 3
162
Sezona 1959—1960
pon. Bor pon. Cankar Anouilh Krleža Moličre Cehov
pon. Držič-Rupel pon. Bor pon. Anouilh
Shakespeare
Vandot-Stante
Brecht
Nušič-Mihiz
Ionesco
pon. Ionesco pon. Bor
Torkar
pon. Nušič-Mihiz
Zvezde so večne
Za narodov blagor
Omifle
Aretej
Don Juan
Češnjev vrt
Sezona 1960—1961
Boter Andraž Zvezde so večne Omifle
Sen kresne noči Kekec in Mojca Opera za tri groše Avtobiografija
Nosorogi
Sezona 1961—1962
Nosorogi
Zvezde so večne Svetloba sence
Avtobiografija
Boštjan
Kadivec
Fabrice
Cerkovnik
Pierrot
Jepihodov
Medež
Boštjan
Fabrice
Pisk
Korošec
Groš-Matijai
Zaskrbljeni Nušič,
Živko
Berenger
Berenger
Boštian
Režiser, Učitelj, Starec
Zasikrblj eni Nušič, Živko
31
2
15
2«
23
18
109
32 5
19
33 1
17
3
_____3
113
12
1
3
23
Zadnjikrat je nastopil 19. novembra 1961 v treh vlogah režiserja, učitelja in starca v Torkar j e vi »Svetlobi sence«.
Drago Makuc je v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani odigral 81 različnih vlog v 69 delih s 1459 predstavami.
Zbral D. š.
John Osborne: »Luther«. Janez Rohaček kot Staupitz, Štefka Drolčeva kot Katarina in Jurij Souček kot Luther.
Kupujte vse modno blago v naših poslovalnicah:
ROKAVICAH Titova cesta 10 — telefon 23-415
PLETENINE — TRIKOTAŽA — ROKAVICE
PIONIR	Titova cesta 17 — telefon 21-597
VSA OBLAČILA ZA OTROKE — IGRAČE
NOGAVICAR Nazorjeva ulica 3, telefon 21-414 NOGAVICE VSEH VRST
Trgovsko podjetje	
mURKfl	LESCE, tel. 342
špecerija,	se priporoča za obisk
manufaktura,	v svojih prodajalnah
pohištvo,	Pohištvo dostavljamo
železnina	na dom brezplačno!
TRGOVSKO PODJETJE	vam	nudi	v	svojih
poslovalnicah v
usnje
LJUBLJANI CELJU
LJUBLJANA	RIJEKI
GRADIŠČE 10	PULI
vsakovrstno obutev za vsako priliko
tiskarna toneta tomšiča
LJUBLJANA
GREGORČIČEVA 25 a
• V	Telefoni:	20-55*
22-980 22:940
Podjetje za uvoz elektroopreme in elektromateriala, nakup in prodaja proizvodov elektroindustrije FLRJ
Ljubljana, Resljeva 18-11
Telefon: 31-058, 31-059, telegram: ElektronabaTa Ljubljana Skladišče: Črnuče tel. 382-172
dobavlja ves električni material iz uvoza in domačega trga
TRGOVSKO PODJETJE
MURKA
LESCE — telefon 342
1 ŠPECERIJA g MANUFAKTURA | POHIŠTVO š ŽELEZNINA
se priporoča za obisk v svojih prodajalnah • Pohištvo dostavljamo na dom brezplačno
Kemična tovarna Podnart
PROIZVAJA NAJMODERNEJŠE PREPARATE NA PODROČJU GALVANOTEHNIKE
ortopedija in tehnična oprema za zdravstvo LJUBLJANA, LINHARTOVA 47/a — TELEFON 31-3G4
O izdeluj emo vse vrste ortopedskih pripomočkov in bandaž za vojne invalide, invalide socialnega zavarovanja, predmete za tehnično opremo za zdravstvo (Invalidske in bolniške vozičke), izdelke lz plastičnih mas, fin »mehanične izdelke in ginefco.oške koiposkope. Zaradi odvzemanja mer za lahke bandaže je ob delavnikih, razen sobote, uvedena redna popoldanska dežurna služba, in sicer od 15.—18. ure.
A »S O C A« ortopedija In tehnična oprema za zdravstvo, Ljubljana. Linhartova 47/a Vam nudi svoje usluee in kvalitetne izdelke
LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE BLED
IZDELKI:
2AGANI LES SMREKE — JELKE ■%, RESONANČNI — AVIONSKI LES ■%, VEZANE PLOŠČE ZA GRADBENIŠTVO VEZANI LES ■%. LADIJSKI POD OPA2I VSEH VRST STROPNE IN STENSKE OBLOGE «%. LAMELIRANA GLADKA VRATA -%. STRESNE KONSTRUKCIJE PANEL PLOSCE ■%. SREDICE LESNA VOLNA ^ LESNE VRVI -%. LESNA MOKA LESNA EMBALAŽA VSEH VRST CEBELNI PANJI
LJUBLJANA Gosposvetska cesta 5
Prodajamo na debelo im drobno vse vrste in sorte kakovostnih semen krmnih, vrtnih to cvetlifinih rastlin.
Cenjenim odjemalcem nudimo bogat izbor zeLenjadndh ta cvetličnih semen v originalnih zaprtih vrečicah.
Zagotavljamo odjemalcem, da bodo v naših poslovalnicah v LJUBLJANI, Gosposvetska 5, Vodnikov trg 4 v MARIBORU, Dvoržakova 4 v ZAGREBU, Kraševa 2 v Beogradu, Prizrenska 5 solidno postreženi po konkurenčnih cenah.
Trgovsko podjetje
TOBAK
LJUBLJANA Telefon 30-956
vam nudi v svojih skladiščih in maloprodajalnicah kvalitetne tobačne izdelke vseh tobačnih tovarn
TOVARNA
PISALNIH
STROJEV
LJUBLJANA — SAVLJE, telefon 382-255
ZA PISARNO pisalni stroj »Emona«, valj 30 cm — pisalni stroj »Emona«, valj 45 cm — razmnoževalni stroj Tops-Gestetner
ZA DOM pisalni stroj portable »Sava« s plačilom tudi na dveletni potrošniški kredit
PRED IN PO PREDSTAVI OBIŠČITE
L
avcciejev rLt^am
KJER BOSTE SOLIDNO POSTREŽENI
INOZEMSKA ZASTOPSTVA Ljubljana, Celovška c. 34, tel. 33-351 KONSIGNACIJSKA SKLADISCA — SERVIS
SPLOŠNO
GRADBENO
PODJETJE
SNIH
JESENICE — tel. 317 gradi vse vrste gradenj Priporoča se investitorjem!
TRGOVSKO PODJETJE
LJUBLJANA — VOŠNJAKOVA ULICA 2
nudi potrošnikom vsa potrebna pogonska goriva in maziva v bencinskih servisih in skladiščih po vsej Sloveniji
TOVARNA KOVINSKIH IN PLASTIČNIH IZDELKOV
LJUBLJANA, KAMNIŠKA 20
proizvaja Izdelke Iz plastičnih mas za farmacevtsko, kemično, avtomobilsko, elektro in radio-tehnično Industrijo, kakor tudi predmete za široko potrošnjo, tehnične Izdelke in embalažo iz aluminija, svinčeno ter pokositreno embalažo.
T I O - TOVARNA INDUSTRIJSKE OPREME - LESCE-BLED
PROIZVAJA na področju regulacijske tehnike:
Hidravlične regulatorje z brizgalno oevko (po Askania k istemu) za številne regulacijske ftmkalje (regulacijo: pritiska, pretoka, razmerja, nivoja, temperature itd. za vse panoge industrije). S tem v zvezi proizvaja kompletno pripadajočo opremo za hidravlično regulacijo: razni hidravlični servomotorji, daljinski krmilni in regulimi ventili, preklopni ventili, zaporni ventili, kratkostični ventild, ojačevalci, zobniške črpalke, razni instalacijski material, cevni priključki Komrndne kabine po projektu komplet z instaliramo hidravlično ali kombinirano pnevmatsko in električno regulacijo ter pripadajočimi merilnimi instrumenti.
Pnevmatske regulatorje (P) proporcionalne za regulacijo temperature in pritiska.
Termostate na dilatacijskem principu z električnim preklopnikom za bojlerje po sistemu liinme SAUTER.
na področju merilne tehnike:
Merilnike pretoka za različne medije (razni plini, voda, para, nalta, olje, mazut, kisline, lugi itd.), ki delujejo na venturimetrijskem principu. — a) Obročne tehtnice za nizki tlak, kazalne in registrirne s števcem. — b) Hg manometre s plovkom za visoki tlak, kazalne In registrirne s števcem. — S tem v zvezi vso pripadajočo instalacijsko opremo: merilne zaslonke, kondenzne lončke, visokotlačne ventile, bločne kombinirane ventile, cevne priključke itd.
Membranske m?nometre za ni”ke pritiske plinskih medijev. Kapilarne termometre (kontaktne daljinske).
Bimetalne termometre za temperaturno področje od 0—iOO stopinj C.
PROJEKTIRA
Izvaja kompletna projektantska dela, ki so v zvezi z lastnim proizvodnim programom, navedenim pod regulacijsko in merilno tehniko, kakor tudi temu .potrebno pripadajočo opremo domačih in tujih" proizvajavcev.
MONTIRA
Izvaja montažo po projektih za vse lastne proizvode ter temu pripadajočo lastno ter domačo in tujo operemo.
Industrija za
elektromehaniko,-
telekomunikacije,
elektroniko,
avtomatiko
Prodajno-servisna organizacija zastopa ISKRO
na jugoslovanskem tržišču
CENTRALA:
LJUBLJANA, LINHARTOVA FILIALE:
LJUBLJANA, ZAGREB, BEOGRAD, SKOPJE, TITOGRAD, SARAJEVO, SPLIT, RIJEKA
Sprejemamo naročila, sklepamo pogodbe, dobavljamo, montiramo, vzdržujemo
TOVARNA
KOVINSKE
EMBALAŽE
LJUBLJANA
PROIZVAJA VSE VRSTE LITOGRAFIRANE EMBALAŽE — KOT EMBALAŽO ZA PRE-HRANBENO INDUSTRIJO, GOSPODINJSKO EMBALAŽO, BONBONIERE ZA ČOKOLADO, KAKAO IN BONBONE TER RAZNE VRSTE LITOGRAFIRANIH IN PONIKLJANIH PLADNJEV. RAZEN TEGA PROIZVAJAMO ELEKTRIČNE APARATE ZA GOSPODINJSTVA KOT N. PR. ELEKTRIČNE PECI.
IZDELUJEMO TUDI PRIBOR ZA AVTOMOBILE IN KOLESA, IN SICER AVTOMOBILSKE ŽAROMETE, VELIKE IN MALE, ZADNJE SVETILKE, STOP-SVETILKE, ZRAČNE ZGOSCE-VALKE ZA AVTOMOBILE IN KOLESA TER ZVONCE ZA KOLESA. IZDELUJEMO TUDI PLOČEVINASTE LITOGRAFIRANE OTROŠKE IGRAČE.