Učiteljskim prijateljem. Odbor »Društva za zgradbo učiteljskega konvikta« je razposlal z zadnjič omenjenimi prošnjami in poštnimi položnicami tudi ta-le oklic, ki ga prijavljamo na njegovo izrečno proŠnjo: Vsa naša javnost se bavi danes z zamotanim, a perečim vprašanjem, kako bi se izboljšalo gmotno stanje Ijudskemu učiteljstvu, in vsa javnost priznava tudi, da se rešitev tega vprašanja ne da več odlašati, naj se vzame denar, kjer hoče, da se čimprej pride v okom vedno večjemu pomanjkanju moŠkega učiteljstva. Zalostna in priznana istina je torej, da je učiteljstvo za svoje trudapolno in blagonosno delo sramotno slabo plačano ter z največjimi težavami in skrbmi prenaša neznosno pezo današnje draginje. Vsi stanovi si izboljšujejo na razne načine svoje dohodke, le ljudski učitelj, ki je vezan edinole na svojo pičlo meseČno plačo, si v tej neznosni draginji ne more nikamor pomagati. Ta hudi boj za vsakdanji kruh, ali bolje, boj za obstanek, je prisilil učiteljstvo, da se je začelo medsabo tesneje organizovati in združevati. Če pride učitelj v stisko in denarno potrebo, kdo mu pomaga iz zadrege? Nikdo, ker vsakdo pozna mizerno naše gmotno stanje. Prav iz tega vzroka smo si ustanovili zadnji čas svojo lastno »Hranilnico in posojilnico«, s katero smo si ustanovili krepko oporo, ki bo učiteljem-trpinom tolažilno sredstvo v mnogih bridkih časih, tistim pa, ki imajo morebiti kaj pristradanega ali kaj pritrganega, pripomoček, da si plodonosno nalagajo krvave svoje prihranke. To našo »Hranilnico in posojilnico« je rodila skrajna potreba in neznosna sila, ki ječi pod njo Ijudsko učiteljstvo.*) Zbog nizkih plač, ki jih dobiva učiteljstvo, imajo učiteljske vdove tudi nizko pokojnino, s katero ne morejo živeti in ne umreti. Da se pa stanje učiteljskim vdovam vsaj deloma izboljša, so ustanovili naši starejši tovariši *) Glej naš navodni članek v letošnji 24. številki. Uredn. »Vdovsko učiteljsko društvo«, katerega glavnica znaša danes že 120.000 K. To društvo daje učiteljem-članom pravico, da dobivajo njih vdove do smrti po 200 K letne podpore in vsaka učiteljska sirota po očetu pa do devetnajstega leta letnih 60 K, sirota po očetu in materi pa po 100 K na leto, in sicer tudi do devetnajstega leta.*) Ko umre učitelj - oče, se čestokrat pripeti, da ni niti vinarja pri hiši. Uboga vdova nima niti za sol, kje neki bo vzela potrebne novce za pogrebne stroške? Tudi tu smo učitelji vsaj deloma olajšali skrbi svojim vdovam. Potreba in žalostna izkušnja sta nas prisilili, da smo ustanovili v ta namen društvo »Jubilejska samopomoč«. To društvo izplača takoj po moževi smrti vdovi toliko goldinarjev, kolikor članov ima društvo. Danes ima »Jubilejska samopoč« 195 članov, torej dobi vdova, katere mož je bil član »Jubilejske samopomoči«, za pogrebne stroške 195 gld. V to društvo pa vpiše učitelj tudi lahko svojo ženo in po njeni smrti je pa dotični učitelj deležen te podpore.**) »Vdovsko učiteljsko društvo« in pa »Jubilejska samopomoč« lajšata učitelju njegovo zadnjo uro, ker kot skrben mož in oče kolikortoliko laglje umre, ker ve, da bodo žena in otroci njegovi deležni podpor teh dveh društev. A trudna in pa težka je učiteljeva pot življenja, posebno še, če je oblagodarjen s kopico otrok. Težko je izhajati dandanes takemu učitelju s svojo nizko plačo, s katero niti učiteljsamec ne izhaja, kamoli učitelj z družino. In vendar je njegova dolžnost, da preživi in vzgoji svojo deco stanu primerno. Zbog nizke plače mu je nemogoče poslati svoje otroke v mesto v srednjo šolo. Če je pa že učitelj-očev taki stiski, pač ni treba poudarjati, kake reve so v tem oziru šele učiteljske vdove in sirote. Ta potreba nas je zopet prisilila, da smo ustanovili leta 1894. »Društo za zgradbo učiteljskega konviktavLjubljani«, katerega namen je, zgraditi v Ljubljani poslopje za zavod, ki bo varno ognjišče in skrben namestnik ljube očetove hiše učiteljskim sirotam in otrokom za svojih študij. »Učiteljski konvikt« je namenjen za vse učiteljstvo na Kranjskem, Spodnjem Stajerskem in Primorskem brez razlike narodnosti in političnega mnenja d o t i č n i k o v.***) *) Med društveniki »Vdovskega učiteljskega društva« pogrešamo še mnogo članov. Uredn. **) Tudi to društvo ima še vse premalo članov. Uredn. ***) Glej uvodni članek v zadnji naši številki. Uredn. V desetih letih smo nabrali za »Učiteljski konvikt« 20.000 kron zgradbenega kapitala, ki smo ga zložili večinoma učitelji sami. Potreba »Učiteljskega konvikta« postaja pa dan za dnevom večja in nujnejša. Iz lastne moči pa ne pridemo učitelji še kmalu do zaželenega smotra, če ne dobimo podpore in pomoči priučiteljskih prijateljih. Upamo pa, da nas bodo naši prijatelji z ozirom na naše gmotno stanje dragevolje podpirali vsak po s voj i moči. V ta namen razpošilja odbor »Družtva za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljani« učiteljskim prijateljem tiskane prošnje, kateri vsaki je pridejana poštnohranilnična položnica z namenom, da se je dotičnik posluži ter kolikorkoli daruje na žrtvenik »Učiteljskega konvikta«. Vsak, tudi najmanjši dar, tudi eno samo krono ali le par vinarjev bo sprejel odbor »Društva za zgradbo učiteljskega konvikta« z največjo hvaležnostjo. »Kamen do kamena palača«. Z ozirom že na zgoraj navedene vzroke in tudi z ozirom na to, da deluje ljudski učitelj nesebično, z veseljem in poirtvovalno v vseh narodnih, pevskih in kmetijskih društvih, pri požarnih brambah, v krajnih šolskih svetih, v občinskih odborih itd., smo trdnega mnenja, da se bodo naši prijatelji dragevolje odzvali tej naši prošnji na korist »Učiteljskemu konviktu«. Na Akademičnem trgu v Zagrebu stoji krasna palača, na katere pročelju se leskeče napis: »Učitejljski dom« in v Preradovičevi ulici nasproti tobačni tvornici je pa drugo lično, trinadstropno poslopjez napisom: »Učiteljski konvikt«. Obedve krasni stavbi sta last učiteljstva s HrvaŠke in Slavonije. Ko je naš blagajnik pred štirimi leti prisostvoval v Zagrebu otvoritvi »Učitelj. konvikta«, je vprašal uglednega hrvaškcga tovariša: »Kje ste dobili hrvaški učitelji toliko denarja, da ste si mogli postaviti dve tako krasni palači?« — »Prijatelj moj«, mu odvrne hrvaški učitelj, »ves potrebni kapital so nam zložili naši prijatelji«.*) Učiteljski prijatelji na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Primorskem, posnemajte prijatelje brvaškega učiteljstva, storite tudi vi tako in ime si proslavite, dom skupni nam zgradite! ¦) Čujemo, da so Zagrebčanke same nabrale v ta namen 20.000 K. In vse Slovenke? Uredn.