MOSTOVI 2/1990/XXV 15
In
memoriam
Dr. Branko VRČON
rojen leta 1907
v Dobravljah
pri Vipavi
Konec petdesetih let je bil dr. Vrčon vodja
prevajalske službe v Litostroju in prizadeven
član Društva književnih prevajalcev, vendar je
tudi on čutil potrebo, da bi poleg Društva knji¬
ževnih prevajalcev Slovenije obstajalo še eno,
strokovno društvo, v katerem bi se zbirali preva¬
jalci, izvedenci s področja te ali one stroke, saj
bi jim bila takšna stanovska organizacija v veli¬
ko pomoč pri njihovem prevajanju za potrebe
gospodarstva in znanosti.
Ko se je nekaj prevajalcev posebno na po¬
budo dr. Goliasa in Kneza sestalo pri gospodu
Knezu na ustanovnem občnem zboru Društva
znanstvenih in tehniških prevajalcev, je bil med
njimi tudi dr. Vrčon. Tej majhni skupini se je
kmalu pridružilo še več prevajalcev, strokov¬
njakov s posameznih področij, merila, tako je¬
zikovna kot strokovna, za njihov sprejem pa so
bila zelo stroga.
Gospod Vrčon je bil prvi predsednik uprav¬
nega odbora novega društva in njegov dejaven
član, saj je imel za to vse kvalifikacije: bil je
pravnik in je govoril vrsto tujih jezikov. Zdaj, ob
svoji tridesetletnici, se je DZTPS ustanovnim
članom, med njimi seveda tudi dr. Vrčonu kot
prvemu predsedniku, zahvalilo za njihov po¬
memben prispevek pri nastanku in delu društva
s podelitvijo naziva častnih članov.
Dr. Vrčon je že pred mnogimi leti odšel v po¬
koj, vendar se je še vedno rad posvečal preva¬
janju strokovnih besedil pa tudi literarnih se je
loteval, saj je bil vedno vsestranski prevajalec
in je tak ostal vse do konca. Posebno starejši
člani obeh društev prevajalcev se ga spominja¬
jo kot velikega strokovnjaka in dobrega tovari¬
ša, ki ga je človek zmeraj rad srečal, vsi pa ga
bomo ohranili v lepem spominu.
Lidija Šega
Predstavljamo vam
prevajalski tandem Dembskij/Jesenik
Ko smo se odločali za predstavitev v tej šte¬
vilki Mostov in izbirali med »po stažu« najsta¬
rejšimi prevajalskimi kolegi, se nam je zdelo
primerno, da skupaj predstavimo dva ustanov¬
na člana našega društva: Narcisa Dembskega
in Viktorja Jesenika. Pa ne zato, ker bi ne bila
16 MOSTOVI 2/1990/XXV
vsak zase dovolj pomembna za posamično
predstavitev, ampak preprosto zato, ker ju tako
pogosto srečujemo v paru, da bi ju težko pred¬
stavljali vsakega posebej.
In kar ob prvem vprašanju: Od kod prihajata
in kdaj sta se vajini prevajalski poti prvič zdru¬
žili? se je izkazalo, da ju druži že podobna uso¬
da v otroštvu. Takrat se sicer še nista poznala,
vendar sta oba odraščala v Lyonu oziroma Na-
ncyju kot otroka ekonomskih izseljencev po pr¬
vi svetovni vojni. Gospod Jesenik se je vrnil v
Slovenijo takoj po vojni in začel prevajati, Nar¬
cis Dembskij pa se je prvič poskusil kot prevaja¬
lec oz. tolmač za ruske vojne ujetnike v osvobo¬
jenem Lyonu že leta 1944. Po vojni se je tudi on
vrnil in se kot prevajalec zaposlil v Litostroju.
Njuni prevajalski poti sta se prvič križali šele
nekaj let kasneje, in to na VII. kongresu ZKJ leta
1957 v Ljubljani, kjer sta se srečala kot stanov¬
ska kolega — prevajalca in tolmača za franco¬
ski jezik. Vendar so morala preteči še tri leta,
preden sta se bolj zbližala, postala prijatelja in
pogosto tudi prevajala v tandemu. Našla sta
skupen jezik, kot radi rečemo. Vendar pri njiju
to velja tudi dobesedno, saj se med seboj naj¬
pogosteje pogovarjata kar v francoščini.
Ko smo ob letošnji 30-letnici pregledovali
zgodovino in začetke delovanja našega druš¬
tva, smo ju našli med redkimi ustanovitelji. Zato
smo ju povprašali: Kako se je začelo in kaj vas
je družilo?
Viktor Jesenik je bil takrat že vrsto let član
Društva književnih prevajalcev Slovenije, kjer je
spoznal dr. Janka Goliasa in nekaj drugih kole¬
gov, ki so tako kot on, poleg literarnih prevajali
tudi strokovna besedila za razna podjetja in
ustanove. Začeli so tesneje sodelovati in leta
1960 je dozorela zamisel, naj bi strokovni pre¬
vajalci ustanovili svoje stanovsko društvo, saj
so se srečevali s svojevrstnimi strokovnimi,
Jesenik in Dembskij pri delu
MOSTOVI 2/1990/XXV 17
tehničnimi in organizacijskimi problemi, za ka¬
tere med literarnimi prevajalci ni bilo dovolj po¬
sluha. Poleg Jesenika in Dembskega so bili v
iniciativnem odboru še dr. Vrčon, dr. Majaron,
dr. Golias, Smolej, Zupančič in Knez. Prvi pred¬
sednik društva je bil dr. Vrčon, gospod Demb-
skij pa je prevzel funkcijo tajnika.
Na začetku je bilo članov društva sicer so¬
razmerno malo, vendar so bili zelo zagnani za
delo in položaj strokovnega prevajalca. Med
najbolj dejavnimi sta bila prav Dembskij in Je¬
senik. Skromno sta menila, da sta bila v tridese¬
tih letih dela društva zlasti dejavna »samo« pr¬
vih petindvajset let, najprej v senci tandema
Knez-Golias, potem pa vedno bolj samostojno.
Gospod Jesenik se še spominja, kako so začeli
izdajati strokovno glasilo Mostove, in prav on
se je potem, ko je ta dejavnost nekoliko zamrla
in Mostovi nekaj let niso izšli, v osemdesetih le¬
tih zavzel za nadaljevanje koristne, čeprav —
kot pravi — takrat še skromne revije, in s so¬
delavci spet pripravil nekaj številk. Veseli ga, da
se je revija zdaj, ko že nekaj let skrbi zanjo šte¬
vilnejši uredniški odbor pod vodstvom agilnega
A. Omerze, tako razvila in dosegla mednarodno
raven.
Delovala sta tudi zunaj društva. Tako je bil
g. Dembskij kot delegat DZTPS pet let član od¬
bora za književnost, založništvo in knjižničar¬
stvo takrat še začasne, nato pa prve redne
skupščine Kulturne skupnosti Slovenije, kjer si
je prizadeval za uveljavljanje in afirmacijo pre¬
vajalske dejavnosti ter odboru predlagal tudi
sofinanciranje ter izdajanje velikih slovarjev.
Jesenik pa je bil med drugim predsednik Zveze
ZTP Jugoslavije in na predlog upravnega odbo¬
ra slovenskega društva je kandidiral za člana
Sveta Mednarodnega prevajalskega združenja
(FIT) ter bil na mednarodnem kongresu v Var¬
šavi tudi izvoljen. Zelo dejavno in uspešno nas
je zastopal in seznanjal kolege po vsem svetu z
našo prevajalsko dejavnostjo ter prizadevanji
pa tudi z lepotami in življenjem v tem malem de¬
lu Evrope. Viktor Jesenik se spominja: »V Svetu
FIT sem bil res dejaven, zato sem med kolegi z
vseh koncev sveta hitro postal znan in priljub¬
ljen. Seje smo imeli včasih zelo daleč, na primer
v Seulu, Stockholmu, Parizu... in tudi sam sem
povabil kolege iz Sveta na Bled, kamor so prišli
od vsepovsod — celo iz ZDA, SZ, Koreje, Šved¬
ske itd. Upam si trditi, da je z mojo prisotnostjo
in delom v Svetu tudi naša mala Slovenija za
moje kolege nekaj pomenila. Jugoslavijo so si¬
cer že poznali, saj so bili nekateri starejši kolegi
iz Beograda in Zagreba tudi prej dejavni v zdru¬
ženju FIT. Za Slovenijo pa so bili to prvi organi¬
zirani stiki s predstavniki prevajalcev z vsega
sveta.«
Ko sem ju povprašala, kako gledata na le¬
tošnji kongres FIT v Beogradu, sta si bila edina,
da je to za Jugoslavijo in naše prevajalstvo veli¬
ko priznanje, saj je bil kongres svetovne orga¬
nizacije prevajalcev zdaj pri nas že drugič (pr¬
vič je bil leta 1963 v Dubrovniku). To je
vsekakor lepo priznanje vsem prevajalcev Ju¬
goslavije — literarnim ter znanstvenim in teh¬
niškim — pa tudi priznanje našemu delu in pri¬
zadevanju za tesnejše vključevanje in odpi¬
ranje v svet. Poudarila sta, da je FIT
organizacija, ki se ne veže na to ali ono ideolo¬
gijo ali stranko, ampak strokovno povezuje pre¬
vajalce z vseh vetrov, ki na takih srečanjih iz¬
menjujejo izkušnje s številnimi referati in v
pogovorih.
Marsikomu je verjetno znano, da se gospod
Jesenik poleg strokovnega — ali morda celo
pretežno — ukvarja tudi z leposlovnim preva¬
janjem in da je bil dalj časa tudi v upravnem
odboru Društva književnih prevajalcev Sloveni¬
je. Zato sem ga povprašala, v čem so razlike in
s čim se raje ukvarja. Takole je povedal:
»Osebno sem res bolj nagnjen k literaturi, še
posebej k poeziji, in mislim, da sem s številnimi
prevodi (predvsem slovenske poezije v fran¬
coščino) opravil dobro delo, ki je bilo lepo spre¬
jeto v Parizu in po svetu. Bilo mi je v posebno
čast in veselje, da sem za te prevode in še po¬
sebej za Prešerna pred tremi leti dobil iz Franci¬
je »akademske palme«! Lahko rečem, da sem
ob tem prevajanju tudi užival, medtem ko pri
prevodu tehničnega besedila ne gre za tako
veselje nad delom, temveč le za dobro in na¬
tančno opravljeno nalogo. Med prevajanjem
obeh zvrsti so gotovo razlike. Pri prevajanju li¬
terature je — kakor pri znanosti in tehniki
—treba najprej obvladati oba jezika. Vendar je
pri leposlovju potrebna literarna nadarjenost,
medtem ko pri tehniki ne moreš brez dodatnega
poznavanja stroke. Prevajalec bi moral študirati
stroko, ki jo prevaja. Mislim, da moramo znan-
18 MOSTOVI 2/1990/XXV
stveni in tehniški prevajalci vložiti veliko truda,
če hočemo narediti kar najboljši prevod, ki ga
stranka od nas upravičeno pričakuje in
zahteva.«
Gospod Dembskij pa se je — poleg peda¬
goškega dela in tolmačenja za potrebe protoko¬
la Izvršnega sveta Slovenije — največ ukvarjal
s strokovnim in tehniškim prevajanjem, kjer je
zlasti na delovnem mestu skusil vse tegobe po¬
klicnega prevajalca in se zato odločil za svo¬
bodni poklic. Takole mi je pripovedoval: »S po¬
klicnim prevajanjem se ukvarjam od leta 1955,
ko sem stopil v službo v ljubljanskem Litostroju.
Po dobrem desetletju dela v tem podjetju sem
službo menjal dvakrat, nato sem postal prvi
prevajalec DZTPS v svobodnem poklicu. Za
status »svobodnjaka« sem se odločil iz več raz¬
logov. Med njimi je bil odločilnega pomena ta,
da so bile delovne razmere v vseh službah ne¬
ustrezne. Ta neustreznost je bila posledica dej¬
stva, da delodajalci niso razumeli oz. niso po¬
znali zahtev, ki ji postavlja tovrstno delo. Vedeti
morate, da se je poklic prevajalca pri nas poja¬
vil šele po vojni in od tod nerazumevanje speci¬
fičnih delovnih razmer, ki morajo biti zagotov¬
ljene, če hočemo, da bo prevajalec uspešen pri
svojem delu. Zato se ne smemo čuditi, če je v
štirinajstih letih dela v moji prvi službi tja prišlo
in od tam tudi odšlo blizu trideset prevajalcev. V
začetku smo bili prevajalci, denimo, v istih pro¬
storih s komercialisti, kasneje smo bili stlačeni
skupaj v majhnem prostoru. Nadrejeni pač niso
razumeli, da je dober prevod rezultat študioz-
nega dela, ki zahteva mir, mir in še enkrat mir,
da prevajalec potrebuje svojo delovno sobo,
potrebno literaturo in pa seveda možnosti za
občasno strokovno in jezikovno izpopol¬
njevanje.«
Tako sta danes oba prevajalca v svobodnem
poklicu in ob tem, da veliko govorimo o položa¬
ju in uveljavljanju prevajalca v slovenskem pro¬
storu, pa na tem področju dosegamo še vse
premalo uspehov, so njune praktične izkušnje
gotovo zanimive in marsikomu od mladih ko¬
ristna popotnica na poti v svobodni poklic.
Ko sem ju vprašala, kako živita in delata kot
prevajalca v svobodnem poklicu, sta se oba
strinjala, da sta kot samostojna prevajalca, tol¬
mača in pedagoga (oba sta med drugim pouče¬
vala francoščino tako na gimnaziji kot na teča¬
jih) delala veliko — verjetno več kot navadni
državljani —, vendar je bilo njuno delo zanimi¬
vo in pestro. Zdaj si včasih že malo oddahneta
in se ukvarjata s stvarmi, ki ju bolj veselijo, saj
navsezadnje tudi »svobodni« prevajalci lahko
uživajo pokojnino! Gospoda Dembskega sreču¬
jemo v Ljubljani, Jesenik pa si je ustvaril lep
dom v Podbrezjah, kjer je tudi danes vsestran¬
sko dejaven v družbenem in kulturnem življe¬
nju. Potuje še vedno rad in veliko — seveda
največ v Francijo, saj je, kot pravi, živ stik z jezi¬
kom za nas prevajalce nujno potreben.
V neprestani dirki s časom, ko si komaj kdaj
vzamemo nekaj minut za strokovni posvet ali
sproščen pogovor, sta tako Dembskij kot Jese¬
nik v društvu prav gotovo med tistimi redkimi
člani, ki si poleg svojega lastnega dela vzamejo
čas še za »vzgojo« mlajših članov. Nanje rada
prenašata svoje iskušnje v skrbi za čim kako¬
vostnejše delo društva in prevajalstva, zato sem
ju tudi vprašala, kaj menita o prevajalskem
podmladku in kakovosti prevajalskega dela.
Gospod Jesenik je potrdil, da je mlajšim preva¬
jalcem vedno rad pomagal z nasveti in lekturo
prevodov ter jih spodbujal pri njihovem razvoju.
Vsakemu svetuje, naj se izpopolnjuje v deželi,
kjer govorijo jezik, ki ga prevaja — še posebno,
če prevaja v ta jezik. Meni tudi, da nikoli ne
smemo biti čisto zadovoljni s stopnjo, ki smo jo
dosegli, saj se vse zelo hitro spreminja — jezik
in stroka. Gospod Dembskij pa je še dodal: »Ne
samo oba jezika, tudi stroko, ki jo prevajaš, bi
moral dodobra poznati in pa specifični način iz¬
ražanja v jeziku, v katerega prevajaš. To so, po
mojem, temeljni pogoji za dober prevod, ki ga
boš vesel. Dobeseden prevod ni prevod, isto pa
velja tudi za vsebinsko oddaljitev od originala.
Tega bi se moral v polni meri zavedati prav
vsak prevajalec.«
Oba sta potrdila, da je skrb za pomoč članom
ena od temeljnih nalog društva, in menila, da jo
bo zdaj, ko imamo prevajalci nov dom, gotovo
lažje uresničevati. V njem bomo lahko organizi¬
rali razna srečanja prevajalcev, dobra preda¬
vanja, jezikovne in strokovne tečaje. Malo sta
se izgovarjala na leta, vendar sta zagotovila, da
sta še zmeraj pripravljena pomagati, posebno z
nasveti iz svojih bogatih življenjskih izkušenj.
Poleg iskrenega prijateljstva in skupnih de¬
javnosti v društvu ter zunaj njega druži naša ko-
MOSTOVI 2/1990/XXV 19
lega še velik skupni projekt — slovar, ki je tik
pred izidom. Ker je za prevajalce tudi slovarska
dejavnost zanimiva in polna izzivov, sem ju
vprašala, kako sta se slovarja lotila in ga
uspešno končala.
Narcis Dembskij se spominja, da se je za iz¬
dajo velikih slovarjev zavzemal že, ko je delal v
Kulturni skupnosti Slovenije, vendar takrat
sprejeti predlogi zaradi pomanjkanja sredstev
niso bili nikoli izpeljani. Šele kasneje, pred do¬
Zahvala častnim članom ob 30-letnici (Dembskij, Je¬
senik, dr. Majaron; od desne proti levi)
brimi desetimi leti, se je Državna založba Slo¬
venije odločila tudi za izdelavo novega
slovensko-francoskega slovarja in sklenila us¬
trezne pogodbe z Jesenikom in Dembskim.
Slovar sta sestavila v petih ali šestih letih in ga
pred več kot tremi leti oddala naročniku. Ven¬
dar so se — spet zaradi pomanjkanja sredstev
— pri založbi šele letos odločili, da bodo slovar
vendarle izdali; izšel naj bi oktobra. Ko smo se
pogovarjali, sta bila oba zaposlena še z zadnji¬
mi korekturami in pravita, da se jima zdaj, ko ga
— po treh letih — znova prebirata, zdi, da bo za
marsikaterega prevajalca dober pripomoček.
Žal jima je le, da ga — spet zaradi cene in
stroškov — nista smela preveč razširjati in sta
morala marsikateri — posebno strokovni — iz¬
raz izpustiti.
Ob koncu se še enkrat ustavimo ob 30-letnici
našega društva. Na slovesni otvoritvi novih pro¬
storov smo se spomnili ustanovitve in čestitali
vsem dosegljivim »začetnikom«, ki so postali
tudi častni člani društva. Nekaterim smo se v
novih prostorih lahko osebno zahvalili za tvor¬
no delo in med njimi sta bila tudi Dembskij ter
Jesenik.
Vendar naj bo ta zahvala le vmesna postaja v
neprekinjenem delu. Vsi pričakujemo in si želi¬
mo, da bi ju v društvu in novih prostorih še veli¬
kokrat srečevali in z njima dobro sodelovali. Pa
vendarle sem ju ob koncu vprašala: Ko se ozi¬
rata nazaj in gledata naprej — kaj nam vsem
skupaj želita v naslednjih tridesetih letih?
Viktor Jesenik je potrdil svoje prepričanje, da
je društvo na dobri poti in ima v novih prostorih
vse možnosti za še večjo uveljavitev doma in v
svetu. Vsem kolegom želi, da bi se v društvu
dobro počutili in v njem našli oporo ter spod¬
budo pri prevajalskem delu.
Narcis Dembskij pa zdajšnjim in bodočim
prevajalcem svetuje, naj z medsebojnim upoš¬
tevanjem ter iskrenim sodelovanjem poiščejo
nove poti za uresničitev še boljših možnosti za
uveljavitev naše stroke v družbi, kot so jih zmo¬
gli ustvariti predstavniki prve generacije. Kajti v
slogi je moč!
Oba sta zaželela prihodnjim rodovom veliko
sreče in uspehov v naslednjih tridesetih letih
obstoja društva. In z enako željo njima sem
končala naš pogovor.