Poštnina platana v gotovini
Maribor,
N:-	' f ' ~ • " ^	; '
27. iuliia 1934
Leto il.
Posamezna številka Din ISO ® Velja na mesec po pošti dostavljen Din 6*-za inozemstvo Din 10-	Uredništvo in uprava: Gregorčičeva ulica 26
Telefon 29-70 0 Poštni čekovni račun 10.502 0 Izhaja vsak petek 0 Oglasi po tarifi.
Štev. 30
■mm
Za vedno nas ie zapustil osvoboditelj Maribora In slovenski pesnik
general Rudolf Maister
Mladi: Da ste pripravljeni: meča ne dajte nikoli iz desnice, naše pravice nikoli iz zenice! Vranec naj zoblje osedlan, da se ko strela do mej zaprašite in prevalite lažnike kamnite, ko se ukreše — vaš dan . . .
General Rudolf Maister
■liiifjiii
Ko se spominjamo dogodkov o prevratnih dneh, se spontano zlijejo čuvstva vseh nacionalistov do moža, ki je smelo Prekrižal račune našim sovragom in iz ^gal iz njihovih rok najlepši kos slovenske zemlje in na mejo postavil svoje straže. Kdo je bil prvi, ki je slutil resno in veliko nevarnost, ki je takrat pretila slovenskemu narodu? Kdo je bi! tisti, ki ie po komaj končanem svetovnem krvavem klanju pozval fante pod zastavo in zarož!jal s sabljo sovražniku v opomin, da bo branil Maribor in njegovo zaledje, da bo branil Gosposveto, zibelj Slovenstva, da zadnje kaplje krvi? Bil je to general Rudolf Maister s svojimi junaškimi borci, ki je osvobodil Maribor in severno mejo. Da ni bilo takrat njega in še nekaterih odločnih mož, ki so ustano-vili »Narodni svet« in da niso sledili nje govemu povelju slovenski fantje in mož-Je, ki so bili pripravljeni s puško v roki hraniti slovensko zemljo, bi bila prav gotovo zadela Maribor in njegovo zaledje žalostna usoda.
Mariborski »Narodni svet« je imel pred Ilsodnimi in zgodovinskimi dogodki več Važnih sej. Ker so Nemci odbili zahtevo Predsednika Narodnega sveta dr. Karla Verstovška za ureditev narodnostnega vPrašanja v Mariboru, je dalo to povod generalu Maistru, da je sklical sestanek slovenskih častnikov v Narodnem domu. Narodni dom je bil takrat zatočišče vseh s,0Venskih borcev in Posojilnica v Na-r°dnem domu je denarno podprla slovenske bojevnike.
Takratni mestni poveljnik Holik je Skoval s svojimi častniki načrt, po ka-terem bi pripade! Maribor Avstriji. Po-Vabil je izvzemši generala Maistra na hosvetovasija tudi nekatere slovenske jetnike, med njimi stotnika Vaupotiča, J Pa brez Maistra niso hoteli razprav-o njegovem načrtu. Ko je Maister ''videl nakano nemških častnikov in pre-ec° nevarnost za usodo Maribora, je 'a Svojo psst proglasi! Maribor za jugo-s°vansko posest in prevzel v imenu st °'e .v*ac*e vojaško poveljstvo nad mc-°m m vsem Spodnjim Štajerskim.
Zrušit se je naš nacionalni sieoer . . . z.a vedno nas je zapustil naš smeli general, osvoboditelj Maribora, ki je do zadnjega bdel nad njim liki ponosnemu sokolu . . Zapustil nas je prvi slovenski general in naš največji Strateg... — Naš veliki generali Dobro se zavedamo, da če bi ne bilo Tebe, tudi nas ne bi bilo ki smo danes ob Tvoji smrti strnjeni, složni m neustrašni v močnih vrstab. Ob tvojem grobu Ti prisegamo, da bomo mi jugoslovanski nacionalisti vedno vedeli ceniti zemljo, za katero ste Ti m Tvoji borci prehvali kri in žrtvovali življenje Tvoj duh bdi nad nami in Ti živiš v naših sicih. In ko bo nastopil naš čas nam bo vsem, kot bi Ti bil med nami. Takrat bomo kot takrat, ko si bil še pri nas ... In zgodilo se bo .,. Slava spominu generala Rudolja Maistra 1
Odločen nastop in strategična poteza generala Maistra je bila povod kapitulaciji nemških častnikov. Na dan 1. novembra je padla meljska vojašnica v Mariboru v roke slovenskim fantom pod po veljstvom stotnika Edvarda Vaupotiča. Generalu Maistru so po zasedbi ostali poleg imenovanega zvesti še slovenski častniki Joža Malenšek, Franjo Luknar, Gustav Šilih, Metod Rakuša, Lojze Malenšek. nekateri podčasniki in 87 mož. Iz teh je stotnik Vaupotič sestavil prvo jugoslovansko stotnijo in imenoval za njenega poveljnika nadporočnika Jožka Malenška. To je bila prva posadka generala Rudolfa Maistra.
Med svetovno vojno je bil Maister kazensko premeščen v Gradec. To je njegovo miselnost še bolj podkrepilo in je ob povratku koval načrte za primer razpada Avstro-Ogrske monarhije. Iz njegovega strategičnega in nacionalnega načrta za razmejitev slovenskega Podravja od nemškega, se je rodila meja južno od Št. Vida in Št. Pavla na Koroškem, po Kobanskem in Muri na Štajerskem ter do Rabe v Prekmurju, ki jo je kot jugoslovansko-avstrijsko mejo zastopala naša delegacija na mirovni konferenci v Parizu.
Z brezprimerno odločnostjo je general Maister iztrgal Nemcem iz rok vojaško oblast ter proglasil splošno mobilizacijo na slovenskem Štajerskem. Mobilizacija mu je omogočila armado, s katero je razorožil v zgodovinski noči na 23. novembra pred 15. leti nemško posadko v Mariboru in obvaroval Maribor od severa. ko je zasedel Špilje, Cmurek in Radgono, na Kobanskem pa Rabeljsko selo in Pernice.
Po točno izdelanem načrtu je v sprem stvu svojih častnikov in svojih borcev v 47 minutah razorožil mariborsko varnostno stražo. Na skrajnem levem krilu nje gove fronte pa je Malgaj zasedel Velikovec In tako pripravil zasedbo Celovca, ki je pa radi skrbi narodne vlade v Ljub Mani, ki Se je bala prelivanja krvi in kako aprovizirati Koroško, Maister ni smel izvesti. S svojim delom ob prevratu je general Maister odločil usodo Maribora, tako, da je mirovna konferenca v Parizu, ko je prisodila Maribor Jugoslaviji, sankcionirala po Maistru izvršeni dejan skl stan.
Ko danes, po petnajstih letih, obujamo spomine na zgodovinske dogodke ob naši severni meji, lahko mirno trdimo, če bi ne bilo takrat generala Maistra in njegovih odločnih častnikov ter vrlih njegovih borcev, ki so bili dovolj močni zadušiti z najostrejšo silo vsak upor in preprečiti vsak napad, bi bila nedvomno zadela slovenski štajer ista usoda, kakor je zadela naše brate in sestre onstran krivično začrtanih mej.
O R B S«
Sfran 2.
V
M a r i 5 o r n, dne 27. VII. 1934.
Alois Tučny, poslanec in bivši. minister Češkoslovaške republike:
Nacijonalni ali internacijo-nalni socializem?
Prilagoditev duhu časa!
Po vsem svetu vre. Vse sodobno Hotenje stremi po vrnitvi »starega«, kot da bi se človeštvo kesalo za ves napredek po svetovni vojni. V tem napredku vidi vzrok vsem današnjim neprilikam in misli, da bo s povrnitvijo onega »starega«, vsega tega konec in da bodo zopet nastopili nekdanji »dobri, stari časi«.
To je nevarna zabloda, ki postane lahko usodna. Ker vzrok današnjemu stanju je iskati povsem nekje drugje. Kajti pokazalo se je, da so oblike sodobne civilizacije take, okamenele, da se z njimi ne more spoprijazniti duh našega časa. Stoletne tradicije in nakopičene materialne dobrine zabranjujejo narodom, da bi korakali vzporedno z napredkom. V tem je zlo, v tem tudi zmešnjava.
Od tu izvirajo one palijativne mere, ki se danes podvzemajo. Akutna in nevarna bolezen, kot je danes ekonomska kriza, se zdravi samo delno. Zato se s filmsko naglico grade in rušijo nade, pri tem se pa dan za dnem povečava milijonska vojska brezposelnih. Grmadi se nevarno nezadovoljstvo, ki grozi razrušiti vse temelje. Največje optimiste obhaja dvom in bojazen.
Kako se bo končala ta vratolomna igra? Zločesti napovedujejo konec vse današnje civilizacije, vse je že izgubljeno. Človeštvo bo samo preko muk in težav prišlo k pameti. Do takrat pa bodo prišli na vodstvo drugi. Evro-ameriška nadoblast bo bajka in vsem veliko svarilo.
Neizpodbitno je, da bodo iz sedanjih težav izšli brez večje škode samo oni narodi, ki bodo dovolj elastični, da se bodo prilagodili duhu sedanjega časa. Vsak čas ima svoje težave, pravi pregovor našega naroda, ki ga mi često nazivamo brezkulturnim. Te težave so breme, ki se ga ne da odložiti, temveč samo junaško in moško vzeti na ramena. Boj proti temu bremenu bi bil bolj proti duhu časa. In tak boj bi bil donkišot-stvo.
Sodeč po tem, kar smo mi počenjali od ujedinjenja naprej, smo si morali nabrati življenjskih izkustev in modrosti. Starejše generacije, ki so dajale smer našemu povojnemu javnemu življenju, so bile preveč zaljubljene v Evro-Ameriko, da bi lahko opazile vse nevarnosti, v katere ista drvi. Mesto, da bi ta generacija gradila na temeljih zdravega jugoslovanskega realizma, je gradila po vzorcu tujih temeljev. Lastne sile so se podcenjevale, enako narodne tradicije. Nezmož na, da bi pravilno dojela duh časa, ie ona delala brez programa in načrta. Posledice tega se tudi pri nas razni pretresi socialnih vprašanj, ki bi lahko izostali.
Tem nesposobnostim starejših generacij pa je treba iskati vzroka v takozvanih plemenskih sporih, v katerih so se izživljale. Pri tem so bili porinjeni ob stran vsi življenjsko važni problemi jugoslovanskega naroda za sedanjost in bodočnost. In vse to radi za nas že rešenega problema: integralno in sintetično jugoslovanstvo.
Reševanje tega problema se še danes nadaljuje. Mi pa pravimo, da je s tem treba prenehati! Enkrat za vselej. To vprašanje je bilo rešeno že pred šestnajstimi leti, ko smo se zedinili. Na mlajši generaciji je sedaj dolžnost, da se zbere v čvrsto in složno falango in da ne dovoli, da bi se na ta način še naprej igralo z njeno in usodo naroda. Če pa ostanejo tudi mlajše generacije razcepljene in ne bodo dovolj energične in aktivne, potem lahko samo še čakamo, da nas doleti ista usoda kot ostale evro-ameriške narode, za nas morda še težja, ker smo majhen in siromašen narod.
Naša rešitev je samo v močnem reformatorskem in brezkompromisnem jugoslovanskem
Zahtevamo:
minimalno mezdo in starostno zava-rovanje delavstva!
Razvoj socialistične ideje nas je mogel prepričati, kako ničeva je želja posameznika ali pa skupine ljudi, ki bi hoteli urediti življenje po svojih nazorih in po svoji volji, pa najsibo ta želja še tako upravičena. Kako je teorija slaba v primeri s prakso življenja! Močne osebnosti so gradile temelje socializmu, izobraženi ljudje s širokim duševnim obzorjem, in vendar izgleda, da so ti ljudje slabo poznali svet in njegove tisočere različnosti, malo poznali življenje družbe, ki je tako različna po svojih pogojih in po razmerah, v katerih se giblje družba. Potrebna jim	je
bila velika hrabrost, ki je danes ne moremo razumeti, ne objasniti, da so odkrito izrazili svoje nazore, kako je mogoče dati razvoju človeške družba enotno socialno obliko, in da so postavljali nauke kakor kilometerske	kamne	ob
poti, po kateri mora iti razvoj.
Socializem je najmlajša svetovna ideja. Vendar si je že v prvem stoletju svojega življenja nabrala bogatih izkušenj, iz katerih se more poučiti današnja in bodoča generacija posebno o tem, da ne sme postati nobena ideja ali nauk okameneli dogmatični princip, temveč mora biti živa duševna lastnina, katere razvoj se mora ozirati na splošni razvoj družbe, in ki se mora podvreči tudi formalnim izpremembam, ki jih narekuje duh časa. Korektura zunanje oblike še ne pomeni bistvene izpremembe temelja. Treba se je samo prilagoditi stopnji splošnega razvoja.
Kako je ta zakon .neizprosen, nam bo pokazal sicer kratek, toda plastično jasen pogled v preteklost. Marksistični socializem, ki ga v splošnem smatrajo za prvo dovršeno izdelano konstrukcijo socialne misli, je računal s tem, da se je ideja nacionalizma preživela, da je torej odveč in jo bo nova ideja socializma morala popolnoma iztrebiti. Marksisti so postavili tezo, da nacionalizem ovira socializem, in da pristaš te stare, nacionalistične ideje ne more vzljubiti nove, socialistične ideje. Vprašanje vere so postavili z dnevnega reda in zavzeli napram veri skrajno negativno stališče, nepomirljivo in sovražno.
To je mogel napraviti samo Marks. Razmere in sredina, v kateri se je razvijala Marksova individualnost, nam pojasnijo vzrok. Navajam sarrto štiri karakteristične podatke iz Marksovega življenja:	a) bil je Nemec iz Rajha;
b) iz židovske vere je prestopil v protestantsko; c) bil je Hegelov učenec in strasten zagovornik njegove filozofije; d) deloval je z Engelsom. Kot pripadnik naroda z močno nagnjenostjo k hegemoniji. je mogel zavreči nacionalizem samo radi indiferentnosti napram njemu, posebno še zato, ker vse svoje življenje ni nikoli videl, kako važno vlogo ima pri nekaterih, zlasti manjših' narodih nacionalizem v političnem in ekonomskem pogledu. V času. ko je Marks užival neomejeno osebno svobodo, ie videl v svoji domovini samo nemško hegemonijo nad Poljaki, zatiranje in asimilacijo Poljakov, kar se mu po Hege-lovi filozofiji: da je vse, kar se je zgodilo in kar se dogaja, potrebno, ni zdelo vredno posebne pozornosti. Preganjan, je iskal zavetje v enojezični Franciji, Angliji in Belgiji,. kjer ni mogel biti priča borbe, izvirajoče iz nacionalizma. Šele proti koncu svojega življenja, ko ni več mislil na to, da bi popravil svoje napake, je spoznal moč in žilavost ideje nacionalizma v Karlovih Varih (ČSR), kamor je prišel, da si podaljša življenje.
Glavna stebra Hegelove filozofije sta bila pojma: razum in logika. Prvega se je držal Marks z občudovanja vredno konsekvenco vse svoje življenje. Kjerkoli je naletel na nelogične ali razumu nasprotujoče teze, jim je napovedal nepomirljivo sovraštvo in borbo do popolnega uničenja. Ti principi so mu vsadili v dušo tudi tak odnos napram veri, ti principi so dali njegovemu socializmu materialističen značaj.
, Marks je sam živa priča, da je teo-
rija preslaba, da bi mogla obvladati nagnjenje posameznika, nagnjenje njegove nravi ali instinkta, katero je vedno prirodno nagnjenje, in tako posameznika obdržati v smeri razvoja označenega s tezami teorije. Njegov negativni odnos napram veri je paradoksen in ne-razumlj;v, ker je prestopil v protestantizem in s tem d; kazal, da je vendar tudi zanj obstojala potreba po veri. — Tudi n.egovo materialistično razumevanje socializma je v nasprotju z njegovim praktičnom življenjem. Sam ni bil siromak pa se je še bogato oženil s plemkinjo. Imel je. pa je izgubil. Proti koncu svojega življenja je težko služil vsakdanji kruh. Ah ujegov: privrženci so bili materialisti, ki niso ničesar imeli, pa so si veliko piidobili
Marksovo nagativno stališče napram nacionalizmu se da objasniti še na en način. Hegelovo prepričanje, da se svetovni logični proces, odnosno razvoj, vrši po stopnjah teze, antiteze in sinteze, je pokazalo Marksu perspektivo zaključka socialnega procesa:	teza-kapi-
tal, antiteza-proletariat, sinteza-social-no stanje brez razredov. Vsaka ideja
Pregled
Avstriiske homatije
Ko je mirovna konferenca leta 1919 dala mali zvezni republiki Avstriji meje in nje centralno-evropsko obiležje, si pač nikdo ni mislil, da ta Avstrija ne bo mogla ne živeti in ne umreti. Dobila je znani »Wasserkopf« Dunaj in gospodarsko nemogoč položaj. V prvem zamahu so se polastili Avstrije pod vodstvom Rennerja, Seitza, Adlerja in sodrugov avstrijski socialisti ter napravili iz nje svojo domeno, ki so imeli v osebi dr. Seipla najboljšega taktika, dočim sta bila dr. Hryntschak in dr. Gurtler najboljša nacionalna ekonoma. Ker so v prvih letih zlasti bivši nemški liberalci in poznejši velenemci igrali precej važno vlogo in ker je mimo njih pridobil Land-bund na terenu, so imeli v Avstriji neko dobo sistem koalicijskih vlad, ki se je pa z zgostitvijo notranje gospodarske in socialne problematike kaj hitro obrabil. Avstrija je morala iskati vedno znova posojila, korupcijske afere so se množile, birokratski aparat, preobremenjen z uradniki iz vseh delov bivše monarhije, je nalagal gospodarstvu tu tako silna bremena, da je moralo iti po nesrečnih poskusih Breitnerjeve finančne politike na Dunaju in drugod — rakovo pot. Medtem so se na obzorju že pojavljale — zlasti po smrti dr. Seipla — prve konture končnega obračuna med krščanskimi socialisti in socialnimi demokrati. Tedaj pa so stopili izza kulis mor-bitnega liberalizma na plan narodni socialisti kot nova neznanka v političnem računu. V tistem trenutku so se znašli krščanski socialci in marksisti, včeraj neizprosni nasprotniki, v enem taboru. S pomočjo tihe podpore marksizma, ki je prejel februarja tega leta zasluženo plačilo, je ehabliral koncelar Dollfuss svoj avtoritativni režim, ki je napovedal borbo najprej nacionalnim socialistom, potem pa takoj še tihim zaveznikom v taboru marksizma. Revolta, ki jo je zgodovina beležila v juniju leta 1927, je bila prvi signal, da nekaj ni v redu. Letos, v februarju, je bila prelita kri neštetih žrtev in s krvjo se je oškropil režim, ki je mislil, da se more neznanokam streljati s topovi na delavske domove. Situacija je postajala čedalje bolj nevzdržna. Dnevni atentati, eksplozije in razni he/ostratski akti naj bi vladi dokazali, da bo morala stopiti na pot kompromisne rešitve. Dollfuss pa je preslabo odtehtal sile, s katerim se je imel boriti. Njegovi bivši zavezniki socialni demokrati so se čez noč spremenili v tajne sotrudnike narodnih socialistov. In tu se je pokazalo, da vlada ne bo mogla zajeziti skup-
ima svoje nasprotje, in očiščena po borbi pozitivnega za negativnim, doseže višjo stopnjo razvoja. Nacionalizem je bil Marksu teza. Postavil je torej antitezo v prokletstvu narodnosti, da bi tako prišel do tretje stopnje razvoja. Teza-nacionalizem, antiteza-antinacionalizem. sinteza-asocializem (anacionalizem). " Glavna Marksova napaka je v tem, da ni spoznal, da je in bo asociali-zem abstrakten pojem vse dotlej, dokler se človeštvo ne sporazume glede enega samega, enotnega jezika, ki naj bi bil skupno sredstvo za sporazumevanje družbe vsega sveta, da ne govorim o zaprekah, izvirajočih še vedno iz plemenske razlike, vsled kulture, načina življenja itd.
Druga Marksova logična zmota je v tem. da podcenjuje življenjsko moč nacionalne ideje. On in njegov sodelovalec Engels, sta bila prepričana, da je sigurna zmaga socializma v združitvi proletariata vsega sveta, torej v koncentraciji vseh sil. To bratstvo narodov ovira samo razdelitev po narodnostih in nekakšen patriotizem. »Ubi bene — ubi patria«, to geslo naj bi delovalo tako sugestivno, da bi potisnilo v ozadje vsako nacionalno in patriotsko čuvstvo. Kako strašno bi bil razočaran Marks, če bi doživel svetovno vojno 67 let potem, ko je izdal svoj komunistični manifest, v katerem pozilja proletariat vse-
ne ilegalne opozicije narodnih kocialistov in socialnih demokratov.
Dne 25. t. m. je postal Dollfuss v svoji vladni palači na Ballhausplatzu žrtev svoje slepe vere v solidnost tistega dela prebivalstva, o katerem se je govorilo, da stoji za vlado. Dollfuss je danes mrtev in ni še razjasnjeno, kdo ga je ustrelil. Znano je le, da si je Fey rešil na problematičen način življenje in da je Rin-telen, ki je bil nada vsaj enega dela razjarjene opozicije, v isti noči, ko bi se bila imela odločiti usoda Dollfussove dedščine, segel po samokresu in se ‘ustrelil v srce. Tako vsaj pravijo uradna poročila. Koliko resnice je na tem, bo pokazala zgodovina. Na ruševinah treh državljanskih bitk se smodi sedai zastava avstrijske neodvisnosti,
Fey in Starhemberg sta se na. ceneni način odkrižala velikega tekmeca, ki ne more več spregovoriti. Vprašanje pa je, ali ne bodo tisti, ki so sejali ta veter, morda sami končali pod silo viharja ljudske volje. Avstrija danes ni več subjekt, nego še samo objekt internacionalne politike. S tega vidika je treba posmatrati celokupni kompleks avstrijskega vprašanja.
Vlada „nacionalne unije" v Franciji med Scilo inKaribdo
Stavisky zopet straši po Franciji. Pretekli teden je bivši ministrski predsednik Andre Tardieu v korupcijskem odboru francoske zbornice izpovedal par invektiv, naperjenih proti predsedniku radikalno-socialistične stranke Camill® Chautemps-u. Te izpovedbe so učinkovale kakor ogenj v. strehi. Radikalni socialisti so planili po koncu, Tardieu ie dejal, da nima ničesar preklicevati in da vzdržuje svojo trditev, češ, ček, ki bi ga naj dobil on — Tardieu — od Stavi-skega, je dal ponarediti sam ChautemP5 iz političnih razlogov. Vlada nacionalu6 unije je bila preko noči v nevarnosti za svoj obstanek. Herriot je besnel, prav tako tudi Tardieu, končno pa se je V°' srečilo staremu in avtoritativnemu nd-nistrskemu predsedniku Doumergue-iu> da se ves spor reši z navadno zaVJ.a* čitvijo. Radikali so se udali na ta način, da so bo odločevalo o sporazumu glede nadaljevanja premirja šele na strankinem kongresu v Nantesu. Doumergue'je n11' nistrom grozil na seji vlade z demisil0 in končno so se udali. S tem pa obračun med ujedinjeno levico socialnih demokratov in komunistov ni izglajen. hm tega obračuna pride sigurno, in sice pri prvih volitvah v zbornici. Podoba pa je, da bodo Herriotovi radikalni so cialisti, ki so nekaka dependansa fran^' sonstva, zmečkani med obema nilins ma kamnoma.
ga sveta k združitvi!
(Dalje.)

V M a r I 5 o r h, 'dne 27. VII. 193?.
»BORB A'«
Stran 3.
Za jugoslovansko lice Maribora
Tuja industrija in trgovski naraščaj
Večkrat se mora človek vprašati, kako Je mogoče, da smo danes po šestnajstih letih jugoslovanskega Maribora v pogledu njegovega jugoslovanskega lica na slabšem, kot tik po osvoboditvi? V našem listu smo vedno in pogosto opozarjali na vse tozadevne hibe, apelirali na vse merodajne in dosledno žigosali vse pojave, ki kvarijo jugoslovansko obiležje Maribora. Uspehi pa niso taki, kot bi to bilo za želeti. Zakaj ne? Temu je krivo dejstvo, da je še vedno pretežen del naše industrije, obrtništva in trgovine v rokah Nemcev in nemškutarjev, ki uspešno vzdržujejo v Mariboru umeten kader manjšine, ki manjšina ni. Na drugi strani pa je krivda tudi na naših nacionalnih organizacijah, ki se ne zavedajo v dovoljni meri svojega delokroga. Končna krivda pa je tudi na naših oblastih (ne samo mariborskih!), ki ne vemo po čigavem posredovanju tolerirajo počenjanje mariborskih Nemcev in nemškutarjev.
Mariborska industrija je kot rečeno, pretežno v rokah ino-zemcev. Razumljivo je, da je tako velik del slovenskega prebivalstva odvisen od milosti teh tovarnarjev. Pravilo današnje dobe je, da če se hoče živeti, se mora »tuliti s kruhom«. Tega se dobro zavedajo naši ljudje in se ponižujejo tako, kot se v normalnih prilikah ne bi nikoli. Večina teh inozemskih tovarnarjev je taka, da smatra Jugoslavijo za kolonijo, kjer se lahko izrablja do skrajnosti delovno moč našega človeka. Zato postavljajo za mojstre, delovodje, uradnike in preddelavce inozemice, svoje rojake, ki nalik biričem bde nad našim delavcem. Ti biriči, nezmožni našega jezika in sovražni našemu življu, na najne-sramnejši način šikanirajo naše ljudi. V njih očeh najdejo milost samo oni, ki so vajeni kriviti hrbtenico in za katere vsaka plača za dobro delo ni presramotna. hi kdo v današnjih težkih časih ne bi. krivil hrbtenice v boju za košček kruha? Z bolestjo in ogorčenjem sprejemamo dan za dnem pritožbe poštenih slovenskih delavcev. So med njimi taki, ki ne dobe službe samo zaradi tega, ker na ljubo tem biričem ne obvladajo nemškega jezika, ker so sinovi in hčere slovenskih mater. In to je paradoks, možen samo pri nas: da se na jugoslovanskih tleli zahteva od delavstva obvladanje nemškega jezika!! Drugače pa se ne dobi kru ha. V onih delavcih pa, ki vsaj za silo znajo nemški in najdejo pri teh biričih milost, se mora nehote vzbuditi misel,
naši biriči — Obrtniški in — Naša nacionalna društva
da so oni pač »Herrenvolk« in da je biti zaveden Jugoslovan nekaj manjvrednega. S takim postopanjem smo izgubili že mnogo naših ljudi. Proti temu smo brez moči. Vsi naši apeli na oblasti, v katerih smo opozarjali na nepotrebne tujce in posebno še na take, ki šikanirajo naše ljudi, so imeli le malo uspeha. Našel še je vedno kdo na vplivnem mestu, ki se je zavzel za nje. Žalostno je pri tem to, da so bili to navadno ljudje, ki se tako često trkajo na svoja »narodna« prsa. — Tako nam je tuja industrija s svojimi biriči ustvarila iz dela našega delavstva poturice, ki so se popolnoma izneverile naši misli. In prav ti ljudje kvarijo tudi na zunaj lice jugoslovanskemu značaju Maribora. Njih konverzacija je pretežno nemška, na vse naše pa gledajo z omalovaževanjem. Za te skrbe posebno naši marksisti, ki to dejstvo uporabljajo v najnesramnejše agitacijske svrhe in izdajajo za te ljudi poseben listič. Ko grajamo te činjenice, pa moramo na tem mestu pohvaliti stremljenja mariborske Na-rodno-strokovne zveze, ki edina vzgaja delavstvo v nacionalnem duhu in ki krep ko orje težko ledino v nameri, ustvariti jugoslovanskemu delavstvu lepšo bodočnost,
V kolikor v tem pogledu ne stori tuja težka industrija, potujčujeta naš narod še mariborska nemška obrt in trgovina. Mnogo smo že pisali v kakem duhu se vzgajajo vajenci, otroci slovenskih staršev. Tudi tu ni nikake krenitve na boljšo pot. Še danes nemški (nemčurski) obrtniki in trgovci zabranjujejo svojim
vajencem govoriti slovensko in jih vsak prestopek lasajo in klofutajo!!
In prav ti v svoji privzgojeni nemški nadutosti gledajo zviška na naše sokolstvo in na druge nacionalne organiza-cije, omalovažujejo vse, kar je naše in s svojimi izzivalnimi nastopi po ulicah in lokalih kvarijo jugoslovansko lice našega mesta. Vsi ti najdejo potuho in kraj svojega udejstvovanja pri »Rapidu«, »Edel-weisu« in v raznih marksističnih organizacijah.
K vsemu temu moramo prišteti še one »kulturtragerje«, ki prihajajo prav sedaj iz »obljubljene dežele« k nam in tu s svo jimi »burševskimi« izzivanji pomagajo dvigati grebene naši nemškutariji. Pozabiti ne smemo tudi onih naših »milostljivih« poturic, ki radi »noblese« govore nemški po ulicah, trgovinah in vsepovsod, ter tako nehote ponižujejo same sebe, Jc pa še mnogo drugih stvari, ki dajejo našemu mestu žalostno sliko in ga spravljajo v prav slabo luč pred tujci.
Za izboljšanje vsega tega se stori bore malo. In to tudi s strani naših nacionalnih društev, ki bi bila k temu prva poklicana. V Mariboru imamo na pretek društev, ki imajo vsa nacionalen program. Vsa njih aktivnost pa je izražena v prirejanju veselic, tombol in drugih pridobitnih prireditev. Vsa ta društva so v pogledu, dati Mariboru res jugoslovansko lice storila tako malo, da je to slabo izpričevalo za njih aktivnost. Dolžnost vseh teh društev in organizacij bi bila, iztrgovati in reševati naše ljudi iz objema nam sovražnih elementov. In to poedinca za poedincem. Pri tem se ne hi smeli strašiti žrtev. — Na tem področju bi se potem res dala pokazati prava in koristna aktivnost, zaslužen pa bi bil tako tudi naziv, da so to res narodna društva in organizacije!
ža Dvignite glave in strnite se! Ne obupajte! "Mi nacionalisti smo z vami! Pojdimo skupno v boj, v boj za socialno, pravično ureditev naše države! Dovolj .bo še trpljenja, toda zavedajmo se, da brez žrtev ni zmage!
Iz rudarskih revirjev T. P. D.
Položaj našega rudarja v revirjih TPD se je od leta 1923. vidno poslabšal. Na dnevnem redu so bile redukcije plač rudarjev, kakor' tudi redukcije delovnih dni. Udarec za udarcem je prenašal ubogi trpin, naš rudar-suženj tujega francoskega kapitala. Vedno bolj in bolj je pel po njegovih plečih tujčev bič kapitala.
Zadnji ukrepi TPD, ki naj bi stopili v veljavo s 1. julijem, so prisilili našega sestradanega rudarja do tega, da je pričel z gladovno stavko v rovih. Kaj takega se v zgodovini našega delastva še ni pripetilo. Naš rudar si mora v lastni državi z gladom iskati svojih pravic! Naš rudar mora v lastni državi pod tujčevim
pritiskom umirati od gladu! Kje je bila
ki bi morali že v kali zatreti taka nesocialna in pred celim svetom za našo državo sramotna dejanja?! Zakaj ste dopustili, da je tujčev kapital napravil iz našega svobodnega državljana — navad nega sužnja?!
Slavna TPD! Poznamo vpliv vašega kapitala! Toda vedite: »Naš narod se ni bal nikogar, niti na videz nepremagljivih sovražnikov. Bliža se čas, ko se bo znal temeljito in radikalno otresti vseh tujih in domačih izkoriščevalcev. Rudarji! Delavci! Vi ste lačni, vaše družine so lačne! Tuji — prijateljski (zakaj?) kapital, naš gost, vas je napravil za sužnja!
Poziv!
Oblastni odbor Narodne Odbrane Maribor prosi in poziva svoje člane, da se udeleže pogreba svojega predsednika generala Maistra. Udele?1” je obvezna.
MARIBORU
poz iva svoje članstvo, da se udeleži pogreba osvoboditelja našega mesta, generala Rudolfa Maistra. Udeležba z znaki obvezna.
Namesto marksističnega kolektiviz-ma - zadružništvo!
Pf&RJ
Ptujske godbe in ptujski kapelnik. K
naši tozadevni notici v prejšnji številki našega lista nam je poslal g. Fiihrer Simon. davčni inspektor v Ptuju pismo, v katerem izjavlja, da je bil vedno nacionalno misleč Slovenec in da nima nikake zveze s katerokoli ptujsko godbo. Ker nočemo, da bi se komu godila krivica, to njegovo izjavo radevolje priobčujemo.
Celie
Nezakonit odbitek od delavčevega zaslužka. Izvedeli smo. da nekateri celjski podjetniki odbijajo od delavskih plač po l°/» kot izreden doprinos k uslužbenske-mu davku. Vsi pa že vemo, da je bil ta davek na energično intervencijo nacionalnih strokovnih organizacij že pred časom ukinjen in ga davčni urad ne pobira y.eč. Zakaj sc potem že odtegnjeni odstotek ne vrne delavcem? Ona podjetja, ki še vedno pobirajo ta doprinos, pa opozarjamo, da s tem takoj prenehajo, krivico pa popravijo, sicer bomo njih imena javno objavili v našem listu.
Takšni so! V sredo 25. t. m. so se vršila ponovna pogajanja v tukajšnji tovarni Westen. Delavstva se je dokaj čudno dojmila slika, da se je marksistični zastopnik vozil v šefovem avtomobilu, medtem ko sta morala oba marksistična zaupnika pešačiti. Položaj pa se je itak izboljšal — seveda v korist podjetja. Le tako naprej »sodrugi«, sedaj vidimo, da ste v vseh ozirih internacionalni. Posebno pa še, kadar gre za osebne koristi!
Ekonomski
preporod Jugoslavije
Splošna gospodarska kriza, ki je zaje-[a ves svet, ni prizanesla niti naši državi. Kriza kot močan val zajema vse huje in huje velike in močne države, ki morda še težje in močneje občutijo vse težave, kot mi v Jugoslaviji.
Po podatkih, ki jih objavlja notranje ministrstvo o konkurzih v naši državi, je tezvidno, da se rušijo in propadajo tudi mnoga stara, močna in solidna podjet-Konkurzi teh in drugih podjetij pa ro-9e nove komplikacije: odpust delavstva m nameščenstva in osiromašenje vseh °nih, ki so bili v stikih s takim podjetjem.
Število brezposelnih se veča! Irgo-vma nazaduje! Izvoz pada! Produkcija ^ ege tira! In še mnogo drugih obupnih ^rikov, ki zločesto napovedujejo temne
dni.
Ustvarili smo si Jugoslavijo, katero foleg vseh njenih naravnih bogastev, pri-te dnih krasot in rodovitnosti zemlje, na telost ne moremo imenovati bogato dr-tevo. Dr. Luj Brentano je popolnoma jmavilno imenoval bogato državo ono, v fteri vlada bogastvo naroda in ne boga-tv° Poedinca.
c Jugoslavija pa nima ne bogatih poedin-ev (v smislu močnega kapitala), a ni-
ma niti bogastva naroda kot celine.
Oni, ki ima vpogled po naših mestih v meščanske srednje in nižje sloje, oni, ki opazuje s kako mizerijo se bori naš delavec in kmet, bo videl, da se mora enkrat za vselej prenehati z bajko o »zlatih hribih in dolinah« ter pričeti iskati novih poti, načinov in sredstev, da našo zemljo, kjer leže zakopani »mrtvi kapitali« in v kateri so vsi pogoji za kolo-salen napredek, premaknemo z mrtvila in da ji omogočimo napredek v ekonomskem pogledu.
Doslej je bilo dovolj lajiških eksperimentov v pogledu ekonomsko-finančnih vprašanj našega naroda. Sedaj je že skraj ni čas, da pridejo do besede poklicani, ki bodo s svojim strokovnim znanjem in s poznavanjem potreb naroda, dvignili v narodu vero v mogočnost sanacije vseh naših ekonomskih vprašanj.
Kriza zaupanja je tangirala tudi naše največje denarne institucije. Mi vidimo, da delni moratorij, ki so ga deležni pri denarnih zavodih samo »nekateri« ne mo re dovesti do zdrave in zrele solucije. Hranilne knjižice naših denarnih zavodov se prodajajo često za 50% vrednosti. S takimi merami je sicer zaščiten denarni zavod, ubija se pa obenem tudi za-
upanje v našo kreditno organizacijo.
‘Zaščita kmeta! Je to v teoriji idelno zamišljena stvar. V praksi pa pride cesto do raznih težkoč..Podeželski tgovec mora zadostiti svojim obveznostim na-pram trgovcu v mestu, a ta svojim upnikom. Ker pa je kmet vsled moratorija v smislu zakona o zaščiti kmeta zaščiten, tako ne eni ne drugi ne more zadostiti svojim obveznostim. S tem kmet izgublja ves kredit, Priviligirana agrarna banka pa nima toliko možnosti, da bi zadovoljila vsem potrebam. Tu bi bilo potrebnih mnogo milijonov in zdrava kreditna zadružna organizacija.
Zgoraj smo navedli samo dva markantna primera iz naše novejše ekonom-sko-trgovinske politike, in sicer kot dokaz, da že bije dvanajsta ura in da je zadnji čas, da se prebudimo iz sna o »hi-perbogati Jugoslaviji«. Medtem nam sicer v resnici ni treba obupavati — ali biti mora skrb vsakega pravega nacionalista in prijatelja te zemlje, da se rešimo tega stanja.
Prav sedaj je čas, da stopi v akcijo
gospodarski svet.
Prepričani smo, da bi tak gospodarski svet ne mogel napraviti preko noči čudežev. Prepričani pa smo tudi, da bi zastopniki iz vseh vrst našega gospodarstva in iz vseh krajev naše države, edini lahko pravilno rešili vse probleme našega gospodarstva in jih uredili tako, da bi odgovarjali stvarnim potrebam našega naroda.
Jugoslovanski narod je pokazal že ob
mnogih prilikah neizmerno odpornost in vztrajnost. Pokazal je tudi vso silo sa-mopremagovanja in velike ljubezni do domovine. Menimo, da bi tak narod lahko zadotsil tudi vsem onim zahtevam, ki bi ga na njega stavil nov duh časa, v cilju ekonomskega napredka. Ob solidnem narodno-ekonomskim znanjem bi naš narod lažje prebrodil vse današnje težave. Mnogi bi uvideli, da je n. pr. te-savriranje denarja škodljivo ne samo za poedinca, temveč za ves narod. Mnogi bi uvideli, da so potrebni za splošen ekonomski napredek gotovi principi, preko katerih se ne da in ne sme iti.
Pri nas v Jugoslaviji je v današnjih prilikah kljub vsem ekonomskim neprili-kam popolnoma upravičen gotov optimizem. Še upravičenejši pa bo, ko bomo storili vse za napredek močnih in zdravih zadružnih organizacij, ki edine lahko omogočijo narodu trajno ekonomsko blagostanje.
Brez vzgoje najširših plasti naroda v ekonomskem smislu, brez dobro organiziranega in solidnega zadružništva, brez gospodarskega sveta, ki naj daje naši ekonomski politiki smer, katere danes ni, — ne bomo našli izhoda iz današnjega kaotičnega stanja.
Ponavljamo: Jugoslavija ima vse pogoje za ekonomski preporod in razvoj, ki pa bo nastopil, ko bodo prišli pravi ljudje na pravo mesto!
Delu čast in zaščita!
Na drobno!
Ha debelo!
Kis za ulaganje kumare itd., pruo-urstni kis, špirit za ulaganje sadja, use urste likerjeu, tropinouec, drožen-ko, sliuouko, rum, konjak i.t.d. i.t.d. dobaulja po zmernih dneunih cenah
IRKOB PERHRUECš
izdelouanje likerjEU, desertnih uin, sirupou in žgan ja rn ^
(D H K I B O R, B05P05KF1 UL1CR 9
TELEFON 25-80 t
'f VyTVT'?TTTyV,'?TVTTTTTTVVTTVTVTVTTTVTVTTT'fTTTVTV'fyyVTTTTTVTVTTTTTVVTTTVTTTT^TTT’7TTTTTVT'¥V'fTTTTTTVTVyTTTTT'fTWTT'??y^'f Vv''-' ^
Klanjamo se spominu narodnega heroj*a
RUDOLFA MAISTRA
ki ga izročimo v soboto, dne 28. t. m. ob 16. uri zemlji, ki jo je on osvobodil.
Oblastni odbor Narodne odbrane Maribor
in niene viteške čele.
Maribor, dne 26. julija 1934.
			
		Pl	
		m	
n
.mmmm


(Jmr! je gospod
Rudolf maister
častni adjutant Djegouega Ueličanstua Kralja, čiuizijski general u pokoju, očlikouan z rečom 5u. 5aue 1 stopnje z lento, z belim orlom III. reda z meči, s Karačjorčjeuo zuezdo IU. reča itč. častni meščan mesta maribora.
Pogreb se bo uršil u soboto, 28. julija 1934 ob 16 uri izpreč mestnega magistrata u fTlariboru.
fTlaribor, 26 julija 1934.
mestna občina mariborska.

- ,



kliedstavnik in izdaiaitel4 Tone Bajt, predsednik Narodno-strokovne zveze ,v Mariboru. Urejuje in odgovarja Drago Bajt v Mariboru, liska G
tiskarna <L d., predstavnik ravnatelj Stanko Detela v Mariboru