POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI GLASILO SOZD »HMEZAD« ŽALEC — LETO XXXIV. — JANUAR-FEBRUAR 1980 — ŠTEVILKA 1 2 Srečno 1980 SOZD H M EZAD PRAZNIH UH A h imeuarju« vestnik 'mio farjftcga drugi, obračun OB 50-LETNEM JUBILEJU Pol stoletja izhajanja je zelo lep jubilej za vsak časopis, posebej še to velja za glasilo kmetijskih proizvajalcev, saj ga uvršča med najstarejša glasila v združenem delu v Sloveniji. Leta 1976 smo svečano proslavili tridesetletnico izhajanja Hmeljarja po osvoboditvi. Letos poteka 50 let od izida prve številke Slovenskega hmeljarja. Hmeljarsko društvo za Slovenijo je leta 1930 začelo izdajati časopis na željo številnih hmeljarjev, ki so čutili potrebo po boljšem obveščanju, večjem povezovanju in 'enotnejšem nastopanju v takratnih časih, ki za kmeta niso bili lahki. Dopisniki v predvojnem obdobju v časopisu niso obravnavali samo hmeljarstva. Nakazovali so tudi splošno kmetijsko problematiko in odnos takratne družbe do nje. Po molku v času okupacije je pričelo glasilo pod imenom »Hmeljar« izhajati kmalu po osvoboditvi v takratni Hmeljarski zadrugi. Njegov delež pri povojni obnovi hmeljišč in organiziranju hmeljarjev je zelo velik tako v organizacijskem kot strokovnem pogledu. Pri vseh povojnih reorganizacijah je glasilo ostalo zvesto svojemu imenu kakor tudi pomenu, ime Hmezad, ki izvira iz naziva nekdanje povojne hmeljarske zadruge, je poneslo širom Jugoslavije in po svetu. V širših hmeljarskih krogih, tudi izven meja, so zelo cenjeni njegovi strokovni članki. V letu 1965 je postal Hmeljar glasilo združenih delavcev in kmetov Hmezada in s tem dobil tudi druge naloge: poleg nadaljevanja tradicije hmeljarskega časopisa tudi obveščanje članov z dogajanji v tako velikem in razvejanem kolektivu in omogočanje njihovega medsebojnega komuniciranja. Ob jubileju kaže razmisliti, koliko v tem uspevamo in kaj moramo izboljšati. Zavedati se moramo, da je časopis ogledalo našega dela, uspehov, neuspehov in naših medsebojnih odnosov. Informiranje kolektiva je delovna dolžnost nas vseh, predvsem pa vodilnih in vodstvenih delavcev. Časopis naj bo zanimiv in pester ter bralcem privlačen. Ta naloga nalaga veliko truda uredniku, zahteva pa tudi širši krog dopisnikov, ki znajo pisati poljudno. Brez teh ne gre in tudi ne bo šlo. Tu smo šibki, slabši kot prejšnje generacije in tudi to je, kot že rečeno, ogledalo nas samih. Večkrat čujemo pripombe, da smo v časopisu premalo kritični. Saj ne more biti drugače, če v časopis ne pišemo. Ta moja razmišljanja naj izzvenijo kot kritika dosedanje vsebine Hmeljarja, povedati hočem samo, da lahko popestrimo vsebino samo z večjim dopisovanjem. Ob jubileju lahko ugotovimo, da je časopis tako v strokovnem pogledu, kakor pri utrjevanju samoupravne organiziranosti Hmezada zadovoljivo opravil svoje poslanstvo. Izrekam priznanje uredniku in vsem, ki v Hmeljarja dopisujejo. Priznanje in zahvala gresta vsem dosedanjim urednikom in njihovim sodelavcem, predvsem pa tistim, ki so v predvojnem in povojnem obdobju z veliko zagnanostjo in nesebičnim delom opravili pri izhajanju časopisa pionirsko delo in nam s tem omogočili, da imamo časopis, na katerega smo lahko ponosni. Našemu Hmeljarju, vsem, ki v njega dopisujejo, ki ga urejujejo in skrbijo za njegovo izhajanje, iskrene čestitke ob jubileju z željo, da še dolgo, zadovoljivo opravljajo svoje poslanstvo. Direktor DS skupne službe SOZD Hmezad Vlado Plaskan VSEBINA 2. stran — Ob 50-letnem jubileju, Vlado Plaskan 4. stran — Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo danes in v prihodnje —■ Ernest Er-menc 4. stran — I. H. B, Peter Pavlič 6. stran — Hmeljišča v Savinjski dolini 8. stran — Hmeljarstvo nekoč, danes in jutri, K. Bobovnik 10. stran — Hmeljarstvo u Vojvodini, Jan Kišgeci 12. stran — Sortni izbor v hmeljarstvu, Dragica Kralj 13. stran — Vpliv razvoja tehnologije v hmeljarstvu na porabo dela in ekonomiko, Alojz Cetina 14. stran — Uspeh le z znanostjo in vztrajnostjo, Milan Dolinar 18. stran — Strojno obiranje o-venelega hmelja, Tone Wagner in Milan Veronek 20. stran — Kmetijstvo v KZ Drava, Alojz Hauzer 21. stran — Fungicidi proti pe-ronospori, Marta Dolinar 25. stran — Kako vpliva način pršenja na nanos sredstva na hmelj, Miljeva Kač 28. stran — Ugotavljanje optimalne založenosti hmeljišč z borom, Tone Wagner, Milan Veronek 31. stran — Pedohidrološke raziskave. Bogomil Bratina, Tone Wagner 32. stran — Delo oddelka za pivovarstvo na inštitutu v Žalcu, Majda Virant 33. stran — Hmeljni sadilni material osnova za u-speh, Dragica Kralj 34. stran — Kolekcijski nasad zdravilnih zelišč, Tone Wagner, Cvetka Mastnak 34. stran — KZS občine Žalec, Miran Kač 35. stran — Razvoj sadjarstva Mirosan, Vid Korber 36. stran — TOZD Transport, Jože Jurak 37. stran — Zapostavljena Tho-masova žlindra, Janez Lu-ževič 3G. stran — Zimsko krmljenje govedi, Božka Žolnir 39. stran — Delo samoupravnih organov, Jožica Ojdanič 40. stran -— Jubilanti 41. stran — Nova mlekarna bo, Jožica Ojdanič 42. stran — Jubilejna in novoletna križanka 43. stran — Podelitev priznanj proizvajalcem mleka, Ivo Kuder 44. stran — Foto zapis * HMELJAR izdajatelj SOZD Hmezad Žalec predsednik uredniškega odbora Tone Gubenšek, dipl. inž. kmet. glavni in odgovorni urednik Vili Vybihal, novinar, inž. kmet. urednica strokovne priloge Miljeva Kač, dipl. inž. kmet. člani uredniškega odbora Jože Brežnik, dipl. inž. kmet. Eva Orač Jože Zagoričnik uredništvo SOZD Hmezad Žalec, Ulica žalskega tabora 1 naročnina izvod 12,5 din, letna naročnina 150 din, za dijake, študente, vojake in upokojence je zastonj Hmeljar izhaja enkrat mesečno v 5000 izvodih tisk AERO Celje — tozd grafika Naslovna stran: Naslovne strani Hmeljarjev skozi petdeset let Hmeljarju čestitamo za zlati jubilej in mu želimo delovne uspehe še v prihodnje. Vsem bralcem, delovnim ljudem in občanom želimo srečno in uspešno novo leto 1980 Skupščina občine Žalec Izvršni svet skupščine občine Žalec Občinska konferenca ZKS Žalec Občinska konferenca SZDL Žalec Občinski svet zveze sindikatov Žalec Občinski odbor ZZB NOV Žalec Občinska konferenca ZSMS Žalec Žalec danes. Foto: inž. M. Veronek Mojih 50 let POSKUS ŽIVLJENJEPISA HMELJARJA Moj prihod med slovenske hmeljarje ni plod trenutnega položaja, ampak uresničitev dolgoletnih želja. Konzorcij Hmeljarskega društva za Slovenijo me je prvič izdal 9. maja 1930. leta kot strokovno glasilo Slovenski hmeljar. Moj prvi predstavnik je bil Alojz Mihelčič, župan in posestnik z Brega pri Celju, odgovorni urednik pa dipl. inž. Janko Dolinar. Pripravljali so me v uredništvu na Vodnikovi ulici št. 2 v Celju, na svetlo vrgli pa iz Mohorjeve tiskarne (Franc Milavec) v Celju. Dopisnik je bil že tista leta Janko Kač. Izhajal sem štirinajstdnevno. Pisal sem predvsem iz prakse za prakso in se pri tem oziral predvsem na češke in nemške hmeljarje. Trgovski liberalizem, ki je v Evropi prehajal v imperializem, je izzval tudi naše trgovce, da so se upirali tuji nadvladi in izkoriščanju. Sklenili so potegniti slovensko hmeljarstvo iz težkega kriznega vrveža in tudi trgovino s hmeljem postaviti na lastne slovenske noge. Da bi hmeljarska javnost doma in v svetu bila seznanjena z delom, načrti in uspehi, je Hmeljarsko društvo za Dravsko banovino pričelo izdajati 1. januarja 1934. leta mojega brata Hmeljarski vestnik, ki je bil mesečnik. Predsednik mu je bil žalski župan Rudolf Lorber, urednik pa Anton Petri-ček, šolski nadučitelj v pokoju iz Žalca. Tiskala ga je Zvezna tiskarna v Celju. Izhajati je prenehal aprila 1937. leta. Med okupacijo od 1941. do 1945. leta sem tudi jaz spoštoval kulturni mok. Osvoboditev je dočakalo le malo hmeljišč in še ta so bila zelo slaba. Tako kot porušeno domovino, so hmeljarji obnavljali svoja hmeljišča. Vrzel v strokovnem obveščanju in povezovanju hmeljarjev v socialistični Jugoslaviji sem začel zapolnjevati januarja 1946. leta pod imenom Hmeljar. Moj prvi povojni urednik je bil pisatelj Janko Kač, domačin iz Groblje pri Preboldu. Izhajal sem po potrebi!' Tiskala me je Mohorjeva tiskarna v Celju pod okriljem Hmeljarske zadruge. Tovariš Janko Kač me je sam plodno urejeval tri leta,: zatem pa sta se z Martinom Joštom menjavala v urednikovanju do 8. številke 1951, ko je zopet Janko Kač urednikoval samo do 7. št. septembra 1952. Takrat me je vzel pod okrilje Hmeljarski odbor pri Okrajni zadružni zvezi Celje — okolica. Janko Kač je 1. novembra 1952 umrl. Martin Jošt je takrat zapisal: »za vedno nas je zapustil naš savinjski pisatelj, genetik, novinar in propagator savinjskega hmeljarstva«. Za kratek časlje prevzel urejevanje uredniški odbor. Mohorjeva tiskarna pa se je 1950. leta preimenovala v Celjsko tiskarno. Za Borisom Debičem, ki je bil urednik od 1953. leta do 4. številke 15. IV. 1957, je postal odgovorni urednik Jaka Slokan iz Spodnjih Gorč. Deseta številka letnika 1956. je izšla pod okriljem Kmetijsko proizvajalne poslovne zveze v Žalcu. Postal sem mesečnik. Jaka Slokan je bil urednik do 1961. leta, ko sem menjal format. Postal sem strokovni bilten Inštituta za hmeljarstvo v Žalcu pod uredništvom dipl. inž. kmet. Zvoneta Pelikana. Od 1. aprila 1965. leta postanem glasilo Kmetijskega kombinata Hmezad. Obliko spremenim na prejšnji format in sem zopet mesečnik. Glavni in odgovorni urednik mi je postal inž. Vili Vybihal, kar je še danes. Strokovno prilogo za hmeljarstvo ureja od 1967, leta dipl. ing. agr. Miljeva Kačeva. Občasno prinašam tudi prilogo Samoupravni predpisi in prilogo mladih ■—j Stezice. Kmetijski kombinat se je 1973. leta preimenoval v Kombinat Hmezad, z 1975. letom v Hmezad Žalec in s 1. 1. 1979 se je reorganiziral v sestavljeno organizacijo združenega dela. Naklado in krog bralcev sem stalno povečeval. Sedaj izhajam v 5.000 izvodih kot informator slovenskih in delno vojvodinskih kmetov. Sloves našega hmelja nesem vsak mesec v 23 držav. Želim si, da bi postal 14 dnevnik in se tako z aktualnimi strokovnimi družbeno-političnimi in gospodarskimi novicami kot ažuren obveščevalec še bolj približal delavcem in kmetom. Vem, da nisem napisal vsega. Skoda, da se vabilu k sodelovanju niso odzvali nekateri ugledni nekdanji in sedanji sodelavci. Moje strani so jim vedno na razpolago. Hmeljar Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo danes in v prihodnje Inštitut za hmeljarstvo so pred osemindvajsetimi leti ustanovili slovenski hmeljarji. Spoznali so, da lahko konkurirajo na svetovnem tržišču le, če bo hmeljarstvo v Sloveniji na enakem nivoju kot v svetu. Ugotovili so, da je možnost povečati proizvodnjo le v dobri strokovni službi, ki bo prenašala izsledke znanosti razvitih hmeljarskih področij v naše razmere. Zato je bilo ob ustanovitvi inštituta pospeševanje hmeljarstva glavna naloga. V zadnjih šestdesetih letih je slovensko hmeljarstvo doživelo velike spremembe. Pričeli smo graditi velike komplekse, s tem pa so se pojavili novi problemi, ki jih brez raziskovalnega dela nismo mogli reševati. Z ustanovitvijo kombinata v Žalcu so se tudi strokovne službe organizirale drugače. Zato se je delo inštituta preusmerilo v raziskovanje, pospeševanje pa je ostalo drugotnega pomena, ker so se v proizvodnji močno po-jačale strokovne službe. V sedanjem času je zopet pospeševanje hmeljarstva oziroma prenašanje izsledkov znanosti v neposredno prakso velikega pomena. V prihodnje si želimo učinkovitejšega sodelovanja s hmeljarskimi proizvajalci. Slovensko hmeljarstvo je na nivoju, kakršnega imajo najbolj razvite države na svetu. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo si je znal pridobiti in zagotoviti ugled tako doma kot tudi med drugimi hmeljarskimi inštituti. S spremenjeno usmeritvijo dela nam je uspelo vzpostaviti dobre stike z drugimi hmeljarskimi inštituti in smo glede organiziranosti ter uspešnosti dela približno na istem nivoju. Uspelo nam je spremeniti tehnologijo pridelovanja hmelja tako, da porabimo za obdelavo in spravilo pridelka le še okoli 800 delovnih ur. Glavna orientacija dela v prihodnje bo morala biti na izboljšanju tehnologije, na zmanjšanju fizičnega dela v družbenem in zasebnem sektorju. Vzporedno s tem bo treba bolj skrbeti za strukturo tal v hmeljiščih in za povečanje pridelkov. Delo na selekciji in vzgoji novih sort se bo nadaljevalo normalno. Kljub temu, da smo poleg savinjskega goldin-ga bolj ali manj uspešno pridelali A sorte (aurora, atlas, apolon in ahil), smo našo kolekcijo hmeljskih sort obogatili še z novimi sortami BOBEK, BUKET in BLISK. V kolekciji slovenskega hmeljarstva imamo že 8 sort. Delo na zaščiti hmelja je pomembno in se mora nadaljevati tako na raziskovalnem kakor tudi na aplikativno pospeševalnem področju. Vse dejavnosti in vse delo na inštitutu mora biti podrejeno postavljenemu cilju slovenskih hmeljarjev: povečati površine pod hmeljem in pridelati več in ceneje. Čestitka iz Vojvodine UREDNIŠTVU HMELJARJA Povodom Vašeg značajnog jubileja — 50 godina iz-laženja časopisa Hmeljar upučujemo Vam u ime Instituta za ratarstvo i povrtarstvo Novi Sad odnosno Zavoda za hmelj u Backom Petrovcu, i u ime uredništva Biltena za hmelj naše iskrene čestitke i želje za uspešan rad i u budučnosti. Vaš časopis je vrlo dobro poznat i hmelja-rima u Vojvodini. Napisi, stručni i naučni priloži objav-ljivani u Hmeljarju su decenijama doprinosih i razvoju Vojvodjanskog hmeljarstva. Poljoprivredni proizvodjači u Vojvodini su se interesovali ne samo za priloge iz oblasti hmeljarstva več i za članke iz celokupnog rada i života u Vašem kombinatu i u SR Sloveniji. Upravo zbog toga časopis Hmeljar je odavno prerastao okvire kombinata i sa radošču možemo kazati da je postao i naš časopis. Uredništvu želimo puno radnih uspjeha da Hmeljar raste tako brzo kao i biljka po kojoj je dobio ime za dobro Vašega kombinata, proizvodjača hmelja u našoj zemlji i za dobro celokupne naše socijalistične društvene za-jednice. Upravnik Zavoda za hmelj i glavni urednik Biltena za hmelj Dr. Jan Kišgeci i 1 i E s 1 i I m ♦ ♦ ♦ m ♦ : ♦ ♦ ♦ ♦ Hmeljarju ob visokem jubileju iskrene čestitke, hmeljarjem pa zadovoljno in hmelja polno 1980. leto Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦ TUDI JUGOSLOVANSKO HMELJARSTVO JE VČLANJENO V MEDNARODNEM HMELJARSKEM BIROJU (IHB) V zadnjem času so nastale težave s financiranjem inštituta. Hmeljarstvo je preživljalo krizno obdobje. Tako daje inštitutu na voljo le okrog 30 odstotkov potrebnih sredstev. Sredstva, ki nam manjkajo za raziskovalno in pospeševalno delo v hmeljarstvu, pridobimo še z raziskovalnimi nalogami pri Raziskovalni skupnosti Slovenije in iščemo še dodatne naloge izven hmeljarstva, ki so finančno dovolj zanimive. Že pred leti smo razširili dejavnost na področje pivovarstva, sadjarstva in vinogradništva, zadnji čas pa še na melioracije in kategorizacijo zemljišč. Obenem raziskujemo možnosti pridelovanja zdravilnih in aromatičnih rastlin v Sloveniji. Uvajanje novih panog zahteva novo opremo in nove strokovnjake. Vse je povezano z novimi stroški, ki jih morajo pokrivati že vpeljane dejavnosti. Vsaka nova dejavnost v začetku ni rentabilna vse dotlej, dokler te dejavnosti uporabniki ne osvojijo. V zadnjem času so težave tudi pri nastavitvi strokovnih kadrov, ker jih primanjkuje. Kljub navedenim težavam, za katere je kazalo, da so nepremostljive, se stanje hmeljarstva izboljšuje. Zadnji dve leti so se cene hmelju nekoliko povišale in tudi količina pridelanega hmelja se je povečala. V predprodaji je hmelj ugodno prodan za naslednja leta. Težnja po ekonomičnem pridelovanju hmelja narekuje v prihodnje povečanje in razširitev proizvodnje. S tem v zvezi nastaja potreba po strokovni obnovi hmeljišč in zvečanju hektarskega pridelka. Kljub temu, da se moramo zaradi finančnih težav udinjati na različnih področjih, dajemo in bomo dajali pri našem delu največji poudarek hmelbjarstvu. Prepričani smo, da je inštitut upravičil pričakovanja slovenskih hmeljarjev. V prihodnje pričakujemo med našim in strokovnim kadrom v proizvodnji še tesnejše sodelovanje. Le s skupnimi napori bomo lahko povečali obnovo hmeljišč in povečali pridelke, ekonomičnost in rentabilnost hmelja. Ob 50-letnici edinega slovenskega hmeljarskega lista HMELJAR naj mi bo dovoljeno, da povem nekaj besed s področja te zanimive gospodarske dejavnosti. Večkrat me kdo vpraša, kako sem prišel v hmeljarske vrste, ko se vendar nisem nikoli bavil z obdelavo hmelja. Spominjam se, da sem prvič čul besedo hmelj (Hopfen), ko sem kot 10-letni fantek ■—• kmalu po prvi svetovni vojni— sedel v osnovni šoli v Hambomu v Porenju v Nemčiji. V učni uri iz gospodarske geografije nam je učitelj pravil tudi to, da je v Hallertau na Bavarskem glavna kmetijska kultura hmelj. Seveda je tudi dodal, da je hmelj potreben za proizvodnjo piva. Sicer sem pa imel proti pivu dolgo odpor, ker se mi je zdelo pregrenko, šele v poznejših letih sem ga znal bolj ceniti. Taka medla predstava o hmelju mi je ostala tja do zrelih let. Po drugi svetovni vojni sem prišel v celjsko območje. Kot pravnik sem zastopal tudi hmeljarske organizacije. Spoznal sem HMEZAD, hmeljske nasade, sušilnice, pa tudi mnoge hmeljarje. V letu 1969 sem zastopal na seji IHB v Parizu jugoslovansko hmeljarstvo: na tej seji sem bil izvoljen za generalnega sekretarja. Zavedal sem se, da še premalo poznam to rastlino in njene posebnosti, zlasti pa delo na tem mestu. Štel pa sem to v prvi vrsti za priznanje jugoslovanski hmeljarski organizaciji. Poglobil sem se v delovno področje, čeprav je moje znanje še daleč od tistega, ki ga ima pravi hmeljar. Ta posel opravljam že preko 10 let. Marsikaj zanimivega sem doživel v tem času pri tem delu. Prišel sem v čisto nov krog ljudi od Američanov do Poljakov, Nemcev, Angležev, Špancev itd. Opazil sem njihove živahne stike na sejah in izven sej. Zal so se pojavljale od časa do časa med njimi tudi precejšnje napetosti, zlasti med glavnimi proizvajalci hmelja. Na hmeljskem tržišču so značilna valovanja: za dobrimi leti pridejo kaj rada slaba leta (boom and bust cycles, kot pravijo Angleži). V nekem razdobju so cene na trgu ugodne; hmeljarji seveda povečajo površine, ponudba se poveča in spet smo pri slabih cenah. Izgleda, da hmeljarstvo iz tega začaranega kroga ne more. Prav zadnja leta smo imeli tak »spodnji« val, trenutno pa je stanje boljše. Kako dolgo? Čim se zaradi dobrih cen površine hmeljišč povečajo, se poveča ponudba in cene padejo. S prijetnimi občutki sem odhajal na sejo v Parizu, če je bilo stanje na hmeljskem tržišču ugodno, nič dobrega pa nisem pričakoval, če so cene padale. Žal Mednarodni hmeljski biro lahko daje samo priporočila, morda sprejme še kako resolucijo, kako naj- se ravnajo člani. Za morebitno kršitev take resolucije pa ni pravne sankcije, tega statut IHB ne predvideva. Kakšen je torej pomen te mednarodne organizacije? Moram odkrito povedati, da je velikega pomena za razvoj hmeljarstva. V treh specialnih komisijah: ekonomska, tehnična in znanstvena se temeljito obravnavajo strokovne zadeve. Pri tem je važno, da članice (trenutno jih je 12: Avstralija, Belgija, ZRN, ČSSR, NDR, Anglija, Španija, Francija, Madžarska, Jugoslavija, Poljska, ZDA) nesebično posredujejo in dajejo drugim svoje izsledke. Videl sem to tehniko skoraj v vseh državah članicah, pa moram reči, da skoraj ni razlike med njimi. Tu ni skrivanja tako imenovanega Know-How, kot ga poznamo v industriji. V tej panogi je res prodrl dialog sever-jug, o čemer se v zadnjem času toliko govori. Že samo delovanje v teh treh strokovnih komisijah opravičuje obstoj te organizacije. Styria - poslovno združenje l za hmeljarstvo, živinorejo in sadjarstvo f čestita Hmeljarju za uspešnih 50 let, I bralcem pa želi zdravja polno | in zadovoljno 1980. leto! f Posebnega pomena so tudi kongresi, ki so vsako leto v eni od držav članic. Tedaj so prisotni najvišji predstavniki kraja, običajno tudi predstavniki ministrstva za kmetijstvo. Ko je bil neko leto dan predlog, da bi bil kongres zaradi slabih časov vsako drugo leto, so članice enoglasno odklonile tak predlog in to z utemeljitvijo, da je ravno v slabih časih dobro imeti medsebojne stike, pregled položaja v svetu. Ob kongresu vidijo udeleženci stanje tehnologije v hmeljarstvu v posamezni deželi. Prireditev kongresa ni poceni zadeva, stroški so visoki. Ker pa pride posamezna članica na vrsto šele nekako vsakih 10 let, stvar ni tako huda. Jugoslavija je doslej priredila 3 kongrese: 1953 Žalec, 1961 Beograd, 1969 Ljubljana. Kongres v Ljubljani (1969) je ostal hmeljarjem v spominu kot eden naj lepših. Prihodnji kongres v Jugoslaviji bo leta 1981 v Novem Sadu. Naj povem, da so hmeljarji v tej organizaciji povezani kot družina, kjer člani upoštevajo in razumejo svojega soseda, čeprav je med njimi neusmiljena konkurenca, natančno tako, kot je to običajno v gospodarskih dejavnostih. Naš HMELJAR je dosegel kar lepo dobo 50 let. Ves čas je vestno spremljal dogajanje na tem gospodarskem področju, zlasti tudi s temeljitimi strokovnimi sestavki. Za nazaj naše čestitke in zahvalo, za naprej pa iskrene želje za čim večji uspeh! Dr. Peter Pavlič glavni tajnik IHB Hmeljar in obveščanje delavcev v Hmezadu Tretji član Pravilnika o obveščanju SOZD HMEZAD določa, »da morajo organi TOZD in delovne organizacije pravočasno, resnično in v celoti obveščati delavce o celotnem poslovanju in njenem finančno-materialnem položaju, o pridobivanju in razdelitvi dohodka, o uporabi sredstev za delo, o rezultatih, ustvarjenih z združevanjem dela in sredstev, kakor tudi o drugih vprašanjih, ki so v interesu za uporabljanje, sklepanje in izvajanje samoupravne delavske kontrole.« Pogled iz Žalca proti Dobrovljam okoli 1930. leta Pravilnik opredeljuje tudi oblike obveščanja. Te so: a) neposredne oblike 1. sestanki samoupravnih skupin in zbori delavcev, 2. uvajalni seminarji, 3. informativno-izobraževalni seminarji, b) posredne oblike 1. pismena obvestila in informacije, ki jih je mogoče razdeliti delavcem ali objaviti na oglasnih deskah, 2. posebne informacije za delegate samoupravnih organov, 3. pismena navodnila za delo in opozorila, 4. glasilo Hmeljar, 5. druga posredna sredstva obveščanja. Glasilo je torej samo ena od oblik obveščanja delavcev. Zaradi svoje specifičnosti, glasilo je mesečnik, gradivo je treba oddati v tiskamo 14 dni pred izidom, HMELJAR ni najprimernejše sredstvo za prenos vseh vrst informacij. So podatki in problemi, o katerih mora biti delavec — samoupravljalec obveščen čimprej na sestanku, da se lahko ustvarjalno in enakovredno vključi v proces upravljanja. O takih primerih Hmeljar delavcev ne more obveščati. Lahko jih dodatno evidentira in poroča o uspehu ali neuspehu ukrepov za rešitev določenega problema. O čem pa naj torej Hmeljar piše? Hmeljar je predvsem glasilo SOZD HMEZAD kot celote. Delavec HMEZADA naj v Hmeljarju vidi, kaj se dogaja v lastni in v dragih TOZD, kakšne probleme imajo, kakšni so njihovi uspehi in kako se razvijajo. Iz Hmeljarja naj bi tudi razbral, kakšen bo bodoči razvoj delovnih organizacij HMEZADA in sestavljene organizacije kot celote. Res je, da bi bilo mogoče te podatke posredovati delavcem tudi na druge načine. Zavedati pa se je treba, da ima pisana beseda posebno moč: bralec lahko podatek arhivira in ga po potrebi poišče in oživi. Velik pomen pa ima glasilo za kooperante zadružnike. V Hmeljarju najdejo strokovne sestavke in članke o dosežkih posameznih kmetij, ki so začele načrtno kmetovati. Pomembni pa so tudi podatki o matični organizaciji, saj večina nima možnosti dobiti natančnejših podatkov o delovni organizaciji drugje. (Nadaljevanje na 6. strani) ■Bi rrfa (Nadaljevanje s 5. strani) Del Hmeljarja pa še ohranja tradicijo prvih številk. Priloga Hmeljarja za hmeljarstvo je še vedno namenjena izključno proizvodnji hmelja, njenim dosežkom in problematiki tako pri nas kot po svetu. Pomembni delež ima Hmeljar tudi pri razvijanju samoupravnih odnosov. V prilogi Samoupravni predpisi objavlja osnutke in končna besedila samoupravnih aktov, ki so tako dosegljivi vsem delavcem in kooperantom. Pogled na Žalec pred II. svetovno vojno Hmeljar poroča tudi o drugih dejavnostih delavcev: o športu, o delovanju družbenopolitičnih organizacij in o drugem. Po reorganizaciji Hmezada v SOZD v začetku leta 1979 se je zelo povečalo število temeljnih organizacij združenega dela. S tem je narastla tudi potreba o dodatnem informiranju z glasili. Tako so svoja redna ali občasna glasila že začele izdajati DO Celjska mesna industrija, DO Notranja trgovina, DO gostinstvo in turizem in nekatere druge. To je tudi prav. S tem se vloga Hmeljarja ne zmanjšuje. Hmeljar s svojim uredništvom naj bi postal povezovalec teh glasil. Iz njih naj bi povzemal poglavitne informacije in jih napravil dostopne tudi ostalim delavcem Hmezada. Hmeljar ima tako vsebinsko zasnovo, če bi jo v celoti uresničili, bi postal še zanimivejši in tehtnejši list. Za doseganje tega cilja bo treba večje sodelovanje dopisnikov iz TOZD. Dopisniki bi morali poročati o problematiki poslovanja in razvoja njihove TOZD ali DO. Na ta način bi postal Hmeljar res pravo sredstvo obveščanja v SOZD Hmezad. T. Gubenšek predsednik uredniškega odbora glasila Hmeljar Vrbensko polje z Mrzlico okoli 1950. leta PRED 52. LETI eljlšča Kot prvi hmeljar v Savinjski dolini v južni Štajerski je bil imenovan Franc Zuža iz Žalca. Ta je pred približno 73 leti zasadil v Savinjski dolini prvi hmeljski nasad s podtaknjenci žateške-ga hmelja. Dr. med. Adalbert Cype in Joham Hostansky, oba iz Celja, sta pred približno 60 leti v okolici Celja imela nasade z vmrttemberškim poznim hmeljem. To so bili samo poizkusi, katere so kasneje opustili. Prvo hmeljsko naložbo, ki je pravzaprav dala podlago za razširitev hmeljarstva v Savinjski dolini, je leta 1870 dal oskrbnik posestva Novo Celje pri Žalcu gospod Jožef Bilger iz Tettnanga na Wiirttemberškem in sicer s sadikami wiirttemberškega poznega hmelja. Posestvo Novo Celje je bilo takrat v posesti kneza Alfreda Salm-Reifferscheidta, ki je prizadevanje svojega oskrbnika podprl in pospeševal. Leta 1876 sta Bilgerjevemu primeru sledila meščana Žalca, gospod Janez Hausenbichler in gospod Jožef Žigan. Ta dva sta na zrigolano zemljišče nasadila wurttemberški pozni hmelj. V letih 1879 in 1880 so njima sledili: posestnika iz Novega Kloštra in Strošneka, iz Žalca gospa Marie Roblek, gospodje Rudolf Žuža, Franc Žuža, Jožef Recher in Franc Kocelli. Hmeljarstvo v Savinjski dolini se je le počasi razširjalo. Cena hmelja je v letu 1882 dosegla izredno višino: za kg hmelja so plačali 4,5 in 6 kron. Tej okoliščini je pripisati, da se je hmeljarstvo v Savinjski dolini začelo zelo širiti. Že omenjenim meščanom iz Žalca so sledili gospodje dr. med. Bergmann, Vincenc Janič, Franc Roblek, Rudolf Senica, Jožef Širca in drugi, ki so novo kulturno rastlino sadili v večjih količinah. Izven Žalca si je pridobil za razširjanje razumnega hmeljarstva največ zaslug gospod Karl Ritter von Haupt-Hohentrenk, posestnik gradu Strošnek. V tem času je g. Janez Hausenbichler naredil tudi več poskusov z zgodnjim žateškim hmeljem, ne da bi dosegel zadovoljive uspehe. Najbolj važno za južnoštajersko hmeljarstvo je bilo leto 1886. Tega leta sta g. Ritter von Haupt in Janez Hausenbichler prvič poizkusila z nasadi goldinga. Ta se je odlično pokazal in zagotovil hmeljarstvo v Savinjski dolini za vse čase. Kakovost tal in podnebje v Savinjski dolini sta za razvoj goldinga in njega pridelke izredno ugodna. Glede na kakovost in količino se mu ni treba bati konkurence nobenega drugega hmelja. Od tega časa je golding tako izpodrinil pozni hmelj, da je danes 99% vseh hmeljskih nasadov Savinjske doline posajeno z goldingom in le 1 % s pozno sorto. Prepričana, da bo nov izvor blaginje za savinjske kmetovalce le takrat obstojen in dolgotrajen, če bodo le-ti organizirani, sta že v letu 1880 g. Ritter von Haupt in Janez Hausenbichler pristopila k osnovanju južnoštajerskega hmeljarskega združenja (sedaj hmeljarsko združenje za Slovenijo). To si je zastavilo nalogo pospeševati težnje racionalnega hmeljarstva. Prvo vodstvo je imelo naslednje člane: predsednik g. Karl Ritter von Haupt (Strošnek), tajnik in blagajnik g. Janez Hausenbichler (Žalec). Odbor: g. baron Warsberg (Šmartno ob Paki), g. grof Wurmbrand (Novi Klošter), g. oskrbnik Otto Blumenau (Novo Celje) in g. župan Karl Žuža (Žalec). Združenje je uspešno pospeševalo hmeljarstvo z nasveti pri sajenju, gnojenju in nadaljnji oskrbi rastline, pri obiranju, sušenju, skladiščenju in embaliranju pridelanega hmelja. Nadalje so nabavljali dobre sadike in umetna gnojila, sredstva za uničevanje škodljivcev in pomagali z izkušnjami iz prakse, itd. Takšne nasvete so priskrbeli in jih še sedaj priskrbujejo člani združenja, predvsem pa poslovodja. V ta namen imajo poučna predavanja v različnih krajih hmeljarskega področja, objavljajo poučne plakate, na ustna ali pismena vprašanja dajejo potrebna pojasnila, itd. Leta 1907 so izdelali 25 velikih tabel, ki so prikazale različna dela v hmeljiščih in hmeljske škodljivce. Zasnoval jih je poslovodja nadučitelj Anton Petriček, v barvah pa so jih izdelali učenci tukajšnje obrtne šole. Te tabele so poleg ostalih vzorcev uporabljali kot predmet demonstracije pri predavanjih. Člani združenja, g. F. Roblek, g. J. Širca in poslovodja so v letih 1901 in 1904 šli na študijsko potovanje skozi vsa hmeljarska v Savinjski dolini področja Böhmena in Nemčije, da bi si pridobili nove izkušnje in da bi spoznali nove in praktične sušilnice. Ta trud je bil kronan z najlepšim uspehom, kajti že leta 1902 so uredili in dali v obratovanje predelovalnico in pakirnico »Hmeljama«, ki je bila za ohranitev in razvoj hmeljarstva nujno potrebna. Zaradi velike poslovne ustrežljivosti si je pridobila zaupanje vseh in so jo zaradi pomanjkanja prostora morali precej povečati. Ker so ti, že povečani prostori, postali v pretekli sezoni zopet premajhni, se je uprava »Hmeljarne« odločila za veliko razširitev skladišča, ki bi predvidoma že v prihodnji sezoni ustrezalo vsem zahtevam trgovskega sveta. S »Hmeljarno« je povezana tudi oznamkovalnica hmelja (Hop-fensignierhalle), ki bo poskrbela za fakultativno potrditev našega proizvoda pod znamko »Savinjska dolina — Južnoštajerska — Sanntal-Südsteiermark«. O odličnosti našega hmelja pričajo mnoga priznanja — odlikovanja, ki so mu bila podeljena na vseh razstavah. Na pariški svetovni razstavi 1900 je naš hmelj prejel tako »premier prix« kot »grand prix« nagrado. Največjega pomena za južnoštajersko hmeljarstvo je ocenitev našega proizvoda na mednarodni hmelj ar sko-žitni (ječmen) razstavi v Berlinu 1908, na kateri je komisija po popolnoma objektivnem ocenjevanju našemu hmelju dodelila avstrijsko PROVENIENZ druge stopnje. Pridelovalna površina znaša približno 1.000 ha in daje ob normalni letini donos 22.000 stotov, od tega odpade 99 odstotkov na golding in 1 odstotek na pozni hmelj. Rigolanje so nadomestili z oranjem od 40 do 45 cm globine. Ta sprememba je nastala na podlagi praktičnih izkušenj. Obrezovanje sadik je po izkušnjah boljše spomladi kot jeseni. Samo tisti pridelovalci, ki imajo velike nasade in veliko obrezovanja, zaradi pomanjkanja časa ne morejo vsega opraviti spomladi in lahko režejo tudi v jeseni. To je priporočljivo tudi tam, Iz raznih krajev Slovenije so dovažali hmeljevke z železniškimi vagoni in kamioni. Vse hmeljevke so hmeljarji doma očistili skorje kjer se pojavi hmeljski škodljivec »plinthus pocatus«, in sicer v nasadih z lažjo, naplavljeno zemljo. Zaradi velikega nakopičenja rastline in zaradi rezanja v jeseni bo ličinki popolnoma onemogočena pot do korenin, kjer prezimi. Ostalih hmeljskih škodljivcev pri nas ni vredno omenjati. Listna uš in njen spremljevalec rja, zemeljske bolhe in miši so bili označeni kot škodljivci, vendar, kot že rečeno, niso povzročali nobene škode. Od leta 1924 je čutiti peronosporo, ki zelo škoduje poznemu hmelju. Velik nastop listne uši smo opazili v letih 1925, 1926 in 1927. Hmeljišča gnojimo vsako leto, in sicer večinoma spomladi. Uporabljajo dober gnoj, v mnogih primerih tudi umetna gnojila. Razdalja med sadikami znaša v Savinjski dolini 1,3 do 1,5 m. Za vzpenjanje sadike uporabljajo od 7 do 8 m visoke smrekove hmeljevke. Za povezovanje poganjkov uporabljajo rafijo, slamo, ličje ali ločje. Po žateškem in elzaškem sistemu so napravili tudi mnogo žičnic. Med rastjo skrbno uničujemo plevel (s posebnim kmetijskim orodjem — Extirpator) in rahljamo zemljo. Še predno začnejo poganjati stranski poganjki, rastline s plugom visoko obsujemo. Jeseni po obiranju pa jih odorjemo. Hmeljevke čez zimo postavimo v piramido. Za obiranje, pri goldingu se začne 15. avgusta, pri pozni sorti koncem avgusta, pridejo primerni ljudje iz sosednjih okrožij. Ti imajo na železnici 50 odstotkov popusta. 1 Jk&k&kdtiU L fit« | jg* ¡¡smilil Hii S i 1 MR 1 | I m »m ¡¡gspygg Smukanje hmeljevk in postavljanje v kopice ali piramide je zadnje opravilo obiralcev Ti ljudje dobijo za škaf svežega, obranega hmelja (2 1/2 kg teže) 2,5 do 3 dinarje, dvakrat dnevno topel obrok in stanovanje. Obirajo na polju. Trte ostanejo zaradi dozoritve na korenini in jih odstranijo šele, ko ovenejo, in jih na njivi sežgejo. Večino nabranega hmelja prodajo v zbiralnice, le manjši del ga pošljejo v Zateč in Nürnberg. Vsako leto se zglasi pivovarna, ki ga direktno odkupi za svoje potrebe. Tukajšnje skladišče »Hmeljama« skrbi tudi za zmerno provizijo komisijskega nakupa južno-štajerskega hmelja. Združenje hmeljarjev je imelo tudi poskusno hmeljišče, kjer so gojili 15 tujih sort. Vsako leto je bila v Žalcu razstava teh 15 sort hmelja z namenom, da bi ugotovili, katera sorta ustreza našemu podnebju in kakovosti tal. Tega hmeljišča ni več. Da bi seznanili zunanji svet s stanjem hmelja, o pojavu škodljivcev, o težnjah na trgu in ceni, je vodstvo združenja letno izdalo 12 do 14 poročil, ki so bila objavljena v strokovnih časopisih Č. S. R., Nemčije in Avstrije. Da bi se tukajšnji proizvajalci v času sezone bolje orientirali v svetovni hmeljarski trgovini so razobešena telegrafska tržna obvestila iz Nürnberga in Žatca na črni tabli Posojilnice. Vodstvo združenja hmeljarstva za Slovenijo s tem opravlja zastavljeno nalogo in lahko gleda z zadovoljstvom na dosežene uspehe, kajti Južnoštajerska je danes, glede na racionalno hmeljarjenje, v prvih vrstah vseh dežel — pridelovalk hmelja. Za vodstvo združenja predsednik Franc Roblek in tajnik Anton Petriček Opomba urednika Sestavek je povzet in preveden iz nemščine iz knjige KOMPASS, ki jo je v štirih jezikih izdala Hopfen-kompass redaktion Subotica 1927. leta. 'mm 'ftSsSail SAVINJSKA DOLINA Hmeljarstvo nekoč, danes in jutri Ob obletnici glasila hmeljarjev morda ne bo odveč, če pogledamo nekoliko dlje v zgodovino našega hmeljarstva, ki ga je vseskozi spremljalo hmeljarsko čtivo. Naš sedanji SOZD Hmezad in njegove prejšnje organizacijske oblike so namreč tesno povezane s hmeljem in Savinjsko dolino. Ne bi bilo prav, če proizvodnji hmelja ne bi priznali zaslug in osnove, iz katerih so se ustvarili pogoji za razvoj ostalih gospodarskih panog. Prav je, da ob taki priložnosti zapišemo, da sega savinjsko hmeljarstvo tja v leto 1854, Savinjčan pa se je začel intenzivno ukvarjati s hmeljem leta 1872. Od takrat pa vse do leta 1928 so v glavnem gojili wurtenberški hmelj in od takrat dalje so v Savinjski dolini gojili samo še Golding, ki je šele zadnja leta dobil družbo novih A sort. Stari Hmezad je pogorel v noči od 15. na 16. januar 1960 širjenje površin je povzročilo močno hiperprodukcijo in se je to odražalo v padcu cen že od leta 1918 naprej. Katastrofalen padec cen je bil v letih 1929—1931. Nemčija je takrat predpisala obvezno krčenje nasadov in določila odkupne cene. Podobno je bilo tudi na češkem, le z manj uspeha. Tudi v Jugoslaviji se hmeljarstvo ni organizirano prilagajalo tržnim razmeram na svetovnem trgu. Zadnja leta do druge vojne je naše hmeljarstvo bilo podvrženo tržnim špekulacijam in monopolom, ki so določali o cenah in v glavnem imeli svojo odkupno mrežo do proizvajalcev hmelja. Domača trgovina se ni niti poskušala razviti, ker so tukajšnji trgovci imeli premalo kapitala za takojšnje plačilo hmelja. Center hmeljarske trgovine je bil v Žalcu in tako sta Hmelj ama in Magazin za hmelj uskladiščevala in prepakirala hmelj za odpremo po nalogu tujih kupcev. Hmelj je bil izrazito izvozno blago, domača pivovarniška indu-stirja ga je kupila le do 5 % in so ga tako bili proizvajalci prisiljeni prodati za vsako ceno. V Jugoslaviji takrat ni bilo hmeljske organiza- Ivan Rekar in Ivan Stranič tehtata 250 kg težke amerikanske bale leta 1958 v starem Hmezadu cije, ki bi mogla na tržišču organizirano nastopati in v času dekon-junkture intervenirati z regresi ter zavirati prodajo za nizko ceno. V predvojnem času oziroma v času med obema vojnama je prišlo do priznanja našega hmelja in tako tudi do obveznega oznanikovanja v letu 1928. Bila je ustanovljena javna oznamkovatnica v Žalcu in tako se je ves hmelj za izvoz moral signirati. Tako je bilo v tem času do druge svetovne vojne. Takšno stanje je zajela druga svetovna vojna, v kateri se je proizvodnja zmanjšala od 2.450 ha na 637 ha in praktično prenehala. Prenehala je tudi trgovina, kajti male količine pridelanega hmelja so prodali direktno pivovarnam, izvoz pa je povsem prenehal. Po drugi svetovni vojni sta tako proizvodnja in trgovina začeli povsem na novo, in sicer na zadružni podlagi, s čemer smo odpravili neskladnosti in nepravilnosti na relaciji proizvodnja—trgovina. Julija 1945 smo na ustanovnem občnem zboru ustanovili Hmeljarsko zadru- Proizvodnja hmelja in cene v predvojnem obdobju sta bila približno taka: Leto Proizvodnja v tonah Odkupna cena din kg žita 1924 600 95 1925 700 100 — 1926 1.050 115 33,1 1927 2.400 50 15,5 1928 3.000 28 11,— 1929 2.700 6 2,7 1930 1.800 25 13,— 1931 1.400 18 11,5 1932 850 26 21,2 1933 1.000 85 68,— 1934 1.300 34 26,— 1935 2.200 33 27,— 1936 2.000 36 24,— 1937 2.000 32 18,5 1938 1.400 63 33,— Basanje hmelja v stari hmeljarni go in že v istem letu začeli s prvim povojnim prevzemom hmelja. V istem letu je za Novo leto izšla prva številka Hmeljarja z novoletnimi voščili hmeljarjem v naslednjem tekstu: ... VES RAZBURKANI VOJNI ČAS SMO SREČNO PRESTALI, ČEPRAV SMO MISLILI, DA BOMO Z NAŠIM HMELJARSTVOM VRED VSI UNIČENI... V NOVEM LETU 1946 NAJ VSE HMELJARJE VODI LE ENA MISEL, DA OBNOVIMO IN POVZDIGNEMO SVOJE HMELJARSTVO TAKO, DA BOMO S SVOJIM OBILNIM IN KVALITETNIM PRIDELKOM DOSEGLI VIŠJE CENE TER KORISTILI SEBI IN VSEJ NAŠI SKUPNOSTI. Hmeljarski zadrugi in njenemu prvemu predstavniku Martinu Joštu gre priznanje za pionirsko delo, ki je bilo opravljeno na področju prodaje hmelja. Poleg zadruge je svoje delo opravljala seveda tudi hmeljna komisija po Sloveniji, ki je bila ustanovljena že leta 1940 in je njen novi poslovnik dela odobrilo leta 1945 Kmetijsko ministrstvo Slovenije. Omeniti moram, da je bila Hmeljarska zadruga prva, ki je prodala hmelj letnik 1944 v Severno Ameriko; prvo pošiljko iz Srednje Evrope za Ameriko je prispevala Savinjska dolina. Prva povojna proizvodnja hmelja v letu 1945 pa je bila poslana tudi v Sovjetsko zvezo kot kompenzacija za uvoženo blago. Razumljivo je, da takratnemu povpraševanju nismo mogli zadostiti, kajti nadaljnja obnova je morala premagovati precejšnje zapreke, pa tudi hektarski donosi so bil le okoli 400—500 kg na hektar. V to obdobje segajo naši začetki in tu je tudi rojstvo današnjega Hmezada, katerega ime je izpeljanka iz Hmeljarske zadruge. V tej hmeljarski zadrugi je hmeljska proizvodnja in trgovina začela dobivati novo obliko, drugačno od predvojne, ko je bila odvisna od tujih zastopnikov. Edini proizvajalec in prodajalec vsega hmelja je postala zadruga, prav tako pa smo se z našim hmeljem uvrstili kot enakopravni partner v družino hmeljarskih dežel Nemčije, Francije, Češke in Anglije. Za nas je zanimivo nihanje cen hmelja, ki je bilo podvrženo takratnim tržnim špekulacijam in monopolom v tej trgovini. Kot vidimo je bilo naše hmeljarstvo ob začetku druge svetovne vojne že prizadeto in so se površine že občutno zmanjševale. Za Savinjsko dolino sicer lahko trdimo, da je takoj po vojni hitro obnavljala svoje površine, medtem ko se ostali predeli Slovenije, predvsem še Dravska dolina niso uspeli dvigniti na predvojno raven. Temu so vsekakor botrovali objektivni razlogi. Le Savinjska dolina s svojo tradicijo je ostala zvesta hmelju, čeprav je bilo po vojni ob pomanjkanju vsega pridelovanje hmelja najmanj zanimivo. Za povojni razvoj hmeljarstva gre v veliki meri zasluga tovarišu Miranu Cvenku, ki je s pomočjo svojih Savinjčanov uspel kmalu dati dolini predvojno podobo. Po vojni je hmeljarstvo v Sloveniji, prikazano v številkah, potekalo približno takole: Leto Površina ha Pridelek v tonah Prodaja inozemstvu Prodaja doma 1945 637 315 302 13 1950 1.545 653 471 92 suša 1955 1.680 1.826 1.656 158 1960 2.439 4.059 3.737 227 1961 2.309 3.108 3.020 25 1962 2.262 2.977 2.673 244 1963 2.345 2.854 2.575 236 1964 2.416 3.451 3.076 374 1965 2.358 2.790 2.681 112 1966 2.343 3.049 2.668 421 1967 2.445 3.035 2.530 601 1968 2.570 3.010 6.231 359 1969 2.550 3.384 2.772 582 1970 2.512 3.596 2.856 724 1971 2.476 2.610 2.535 78 1972 2.483 2.935 2.736 199 1973 2.512 3.303 2.850 475 1974 2.546 3.060 2.671 384 1975 2.403 2.839 2.562 273 1976 2.301 2.573 1.959 591 1977 2.189 2.219 2.048 653 1978 2.153 2.920 2.364 549 Iz podatkov povojne proizvodnje vidimo, da smo dosegli višek proizvodnje v letu 1960, v katerem smo na 2.439 ha pridelali 4.059 ton hmelja. Razumljivo je, da so takemu pridelku botrovale ugodne vremenske razmere, čeprav je za poznejša leta nerazumljivo, da se ob večji hektarski površini niti približali nismo taki proizvodnji. Za ves povojni čas lahko rečemo, da je bil zelo razgiban, posebno še glede potreb domače pivovarniške industrije. Temu so seveda botrovale ekonomske razmere, ki jih je vsiljeval povojni položaj, zadnja leta pa tudi na domačem trgu čutimo določeno umirjenost in stabilizacijo. Hmeljska trgovina, v imenu katere želim ob jubileju glasila prispevati površen prikaz poti, ki jo je prehodilo Slovensko hmeljarstvo, je razumljivo, da je mogla prenesti vrsto nevšečnosti, ki jih je v tem obdobju zahteval svetovni hmeljski trg. Trdimo lahko, da je slovensko hmeljarstvo uspelo dati svojemu hmelju na svetovnem trgu povsem drugačno mesto kot ga je imelo pred vojno. Naš hmelj je v svetu upoštevan in odkrito povedano, da potrebam po njem ne moremo zadostiti. Vsemu temu ni pripomogla le kvaliteta blaga, za katero ne moremo reči, da je kaj boljša od predvojne, ampak naša organiziranost Pogled, v staro hmeljarno v Žalcu med polnim obratovanjem od proizvodnje do trgovine. S tako organiziranostjo trgovine, ko že od leta 1952 prodaja hmelj v imenu proizvajalcev, je bil možen organiziran in enoten nastop za vse količine pridelanega hmelja. Nadalje je skupno reševanje problemov pripomoglo, da se je proizvodnja lahko obdržala, pri čemer so odigrale vse oblike organiziranosti proizvajalca do današnje poslovne skupnosti odločilno vlogo. Danes smo redki, ko v podobni proizvodnji lahko govorimo o reproceloti določene panoge, v kateri ima tak proizvajalec, inštitut in trgovine svoj delež dohodkovnega odnosa. Poleg omenjenega je tržišče dokaj stabiliziral sistem predprodaj za nekaj let naprej. Oscilacije v cenah so tudi po vojni bile še kar precejšnje. Spomnimo se leta 1957, ko smo naš hmelj prodajali po 5 dolarjev za kilogram in nato leta 1960, ko je povprečna cena bila pod 1 dolar. Tako veliki riziki danes niso več prisotni, čeprav so za nas še vedno zelo boleči visoki stroški proizvodnje proti proizvajalcem drugih dežel, v katerih je stopnja inflacije zmernejša. Problemi, ki stoje pred slovenskim hmeljarstvom in s katerimi se bo poslovna skupnost še nekaj časa ukvarjala, so predvsem naslednji: Morali smo se spoprijazniti z dejstvom, da konkurenčnost trga izsiljuje čim cenejšo proizvodnjo, ne glede na to, da je za ceno tega tudi kvaliteta nekoliko slabša. Golding te napore našega načina proizvodnje komaj prenaša, čeprav ga svetovno tržišče zelo želi, postaja ponekod na nekaterih zemljah njegova proizvodnja na meji rentabilnosti. Nove sorte, ki jih je vzgojil naš inštitut, so povsem uspele, čeprav se tržišče za sorto aurora najbolj ogreva. Inštitut nas je pred tedni ponovno presenetil, ko smo lahko gledali nadaljnje nove sorte, ki bodo gotovo popestrile naše nadaljnje ponudbe in prodaje. Vsekakor je pri tem potrebna določena previdnost, da ne bomo prehitro, preden bo tržišče povsem osvojilo nove sorte, preveč skrčili proizvodnjo goldinga. Po dosedanjih predprodajah do leta 1985 še rabimo razmerje 60:40 v korist novih sort in bo zato okoli 40 odstotkov površin še moralo ostati pod goldingom. Ob trenutni konjunkturi na svetovnem trgu naj bi šla vsa prizadevanja v smeri povečanja površin in pridelka. Do leta 1985 naj bi ponovno imeli v Sloveniji 2.500 do 2.600 ha hmeljišč s pridelkom 3.800 do 4.000 ton. To bi omogočilo povečati prodajo na domačem trgu za okoli 600 ton in na zunanja tržišča za okoli 600 ton. Poudarjamo, da s tem ne prekoračujemo dovoljenih okvirov IHB, ampak le nadomeščamo to, kar smo zadnja leta zamudili. Novi Hmezad export-import Žalec Zaostriti moramo vprašanje kvalitete in prevzemnih vzorcev, kajti na tem se je preveč popustilo in je interes za kvaliteto upadel. Razmerja cen med posameznimi vrstami hmelja, predvsem za prvo in tretjo vrsto blaga, so nepravilna. Ceni prvi vrsti in tretji se morata povečati, če hočemo, da bomo pri plačilu kvalitetnega pridelka pravični. Razlika med prvo in drugo vrsto je premajhna, zato tudi interes za prvovrsten hmelj pada. O tem so že dali svoje zaključke delegati poslovnega združenja in bo ta sprememba nastala že pri' pridelku 1980. Bolj zamotano je vprašanje plačanja oziroma cen goldinga in novih sort hmelja. Zaradi večjih donosov je sajenje novih sort postalo vabljivo. Možnosti povečanja teh sort so ugodnejše, kot pa je osvajanje trga z njimi. Zunanji trg se goldingu ne mara čez noč odpovedati in temu bomo radi ali ne morali slediti in se držati zgoraj že omenjenih razmerij proizvodnih količin. Ta zahteva, da golding drugače, bolje ovrednotimo, kar moramo prav tako urediti že pri letniku 1980. Cena goldingu in novim sortam bo morala biti ekonomsko enaka oziroma nižja goldingu, ker so njegovi stroški proizvodnje nižji. To ni lahka naloga, predvsem še, če jo hočemo tako urediti, da bo proizvajalcu vseeno katero bo po želji trga prideloval, ker mu morajo vse sorte ob pravilni politiki cen dajati enake ekonomske učinke. Vsa ta vprašanja: povečanje pridelkov, pravilna politika cen, razmerje v sortah bodo izzvala vrsto novih problemov, ki bodo zahtevali vzporedne rešitve. Vse bo potrebno rešiti, če hočemo hme-ljariti še naprej. In to hočemo! Kajti prav sedaj, ko je nekaj več upanja za boljše pogoje, to priložnost ne bomo opustili. K. Bobovnik Dr. Jan Kišgeci Hmeljarstvo n Vojvodini Premda hmelj kao kulturna hiljka zauzima neznatan deo obra-dlvih površina u Vojvodini ipak sa stanovišta privrednog značaja on je vrlo interesantan. Iskustva potvrduju da je Bački hmelj imao u prošlosti a i sada ima svoj priznati renome, te se ovoj biljci odnosno hmeljarskoj proizvodnji posvečuje i posebna društvena pažnja. U Vojvodini prve hmelj anike zasnovao je grof An dri j a Hadlk, 1770 godine na svom imanju kod Futoga, medutim hmeljarstvo se najviše razvilo krajem XIX i početkom XX veka u okolini Bačkog Petrovca — centra vojvodanskog hmeljarstva. U 1885 godini slovački učitelj Albert Martiš iz Padine je uspeo dobiti sadnice od češkog hme-ljara na imanju grofa Hoteka. Učitelj i narodni tribun Albert Martiš je poznavao seoske prilike, težak život Seljaka a uvek je bio spreman da pomogne Ijudima, da se bori za prava siromašnih Seljaka i radni-ka. Za svoj napredan rad bio je često proganjan od Strane ugarskih vlastelina. Hmeljarstvom je želeo da poboljša materijalno i socijalno stanje te je ovu biljku svakom preporučivao. I sam je gajio hmelj, te je pisao u časopisu »Dolnozemsky Slovak« isključivo napise o gajenju ove biljke. To je uticaio na širenje ove biljke u okolini Bačkog Petrovca gde se za kratko vreme razvio centar vojvodanskog hmeljarstva. Posao za više generacija Uspesi prvih hmelj ara iz Bačkog Petrovca podstaikli su i ratare iz susednih sela: Kisača, Gložana, Čibe, Kulpina i drugih sela, na gajenju hmelja. Več 1907 godine učitelj J. Kubanji je izvodio prve oglede sa hmeljem u Bačkom Petrovcu. U tu svrhu podignut je eksperimentalni hmeljanik. U cilju zaštite hmeljarskih interesa u Som-boru je 1905 godine osnovano Udruženje bačkih hmeljara. Iz godine u godinu površine pod hmeljom su se povečale. U 1907 godini u Petrovcu je sagraden veliki magacin koji je mogao da primi 8000 bala hmelja. Podizani su brojni manji magacini. Trgovina sa hmeljem je takode cvetala. Površine pod hmelj om su se povečale, naravno sa manjim oscilacijama sve do početka I svetskog rata. Tada je hmeljarstvo zade-sila slična sudbina kao i sve druge oblasti života i rada. Od pred-ratnih 1236 ha posle rata je ostalo samo 400 ha. Sasvim je razumljivo da hmelj i pivo u ratnim godinama imaju manji značaj jer su primarne osnovne životne namimice. Potrošnja piva je uvek čvrsto vezana za nivo životnog standarda. Posle rata pivo je ponovno traženo medutim, hmelja za njegovo kuvanje je sada bilo vrlo malo. Teško je odjedanput zasnovati toliko hmeljanika da bi se podmirile sve potrebe u hmelju. Usled velike potražnje i male ponude cena hmelja je brzo rasla. To je ohrabrilo seljake da povečaju svoje površine, pod ovom kulturom. Tako u stvari počinje tzv. »zlatno doba vojvodanskog hmeljarstva«. Od 1920 do 1927 ¡godine hmeljanici su podizani skoro u svim delovima Vojvodine. U svakom selu se našlo nekoliko seljaka koji nisu mogli odoleti iskušenju i ne posaditi hmelj. Najviše hmelja je ipak po-dignuto u Petrovcu. Cena zemlje je dostigla basnoslovnu sumu, ljudi su se zaduživali da bi bili aktivni učesnici velike utakmice radi bo-gatstva koje se naziralo na dohvat ruke. U 1927 godini u Vojvodini je bilo več 8.097 ha. Te godine osnovana je i hmeljarska škola u Petrovcu. Profesori ove škole su izvodili agrotehničke oglede sa hmeljem, te su na taj način doprinosih unapredenju hmeljarstva u ovim krajevima. U vreme berbe hmelja u Petrovcu se okupilo na desetine hilja-da berača iz svih krajeva Vojvodine. Vladalo je nevideno veselje i radost. Na igrankama sklapala su se nova poznanstva. Svako je bio zadovoljan — vlasnici hmeljanika sa dobrim prinosom a berači hmelja sa dobrom zaradom. U toku optimističkog raspoloženja u 1927. godini niko nije sumnjao da je upravo tada počela največa hmeljarska ekonomska tragedija svih vremena, koja je dovela do propasti i prosijačkog štapa mnoge hmelj are, vredne radnike. Cena hmelja je naglo počela da pada. To je bilo uslovljeno ne samo nad-produkcijom hmelja več i svetskom privrednom krizom koja je tada počela. Tome je doprinela i prohibicija alkoholnih napitaka koja je uvedena u zemlji največeg potrošača piva, u SAD. U 1931 godini u Vojvodini je ostalo svega 325 ha. Ova hmeljarska kriza je ostavila duboke tragove u svesti poljoprivrednika, hmeljara, duboke tragove u privrednom životu i akti vnos tima hmeljarske oblasti. Ostalo je izraženo ubedenje da u hmeljarstvu ne sme vladati stihija. Svaka neplanska proizvodnja, zbog visokih troškova, u uslovima nadpro-dukcije dovodi do propasti brojnih proizvodača. Upravo zbog toga obnovi hmeljarstva se kasnije pristupilo mnogo obazrivije. Konjunktura je ponovo nastupila posle ukidanja prohibicije u SAD i posle oživljavanja aktivnosti u svim domenima života i rada. U 1935 godini površine su se povečale na 1.124 ha. Kada se smatralo da če u Vojvodini doči do ozdravljenja hmeljarske situacije i da če ova proizvodnja uokviriti u svoj dugogodišnji optimum od 1.500 ha, nastale su brojne trgovačke špekulacije, mahinacije, čiji akteri su bili brojni trgovci i preprodavci. Veštački je stvo-ren utisak nadprodukcije hmelja. U bezpoštednim spekulativnim za-hvatima najviše je stradao siromašni, mali i pošteni proizvodač koji nije mogao da vodi borbu protiv kapitalističkog izrabljivanja. Morao je prodati hmelj u najnepovoljnije vreme jer je trebao sredstva za svoju porodicu. Udruženje hmeljara koje je celo to vreme dosta aktivno imalo snage da se odupre trgovačkim spekulacijama. Brojni apeli koji su upudivani čak i na ministarstvo poljoprivrede stare Jugoslavije, ostali su bez odgovora. Situacija neprekidne borbe sa špekulacijama i trgovačkim mahinacijama sa hmeljom, ostala je sve do II svetskog rata. Ratna razaranja nisu mimoišla ni ovu granu poljoprivrede. Hmeljarstvo je skoro potpuno uništeno. Posle oslobodenja nastupilo je novo razdoblje u razvoju privrede. Najpre je trebalo obnoviti tešku industriju i tako stvoriti preduslov za razvitak ostalih privrednih grana. Izvršena je agrarna reforma i stvoreni su seljačke radne zadruge i socijalistička gazdinstva. Ostvareno je načelo »zemlja selja-cima i fabrike radnicima«. Socijalistički preobražaj i obnova zemlje doneli su nove vrednosti. Privredni i društveni život je bio u punom zaletu. Površine do 143 ha pod hmeljom koliko je bilo u 1950 godini, nisu mogle da podmire povečane zahteve pivara sa ovom sirovinom. Iz inostranstva su takode pristizali zahtevi za kupovinom hmelja. Medutim, ove sirovine nije bilo do voljno ni za domače pivare. Za ova j tradicionalno izvozni artikal morali smo izdvajati dragocena devizna sredstva da bi se potrebe .podmirile uvozom hmelja iz ino-stranstva. To je podstaklo privrednike i planere da razvoj hmeljarstva u Vojvodini stave u prioritetne zadatke unapredenja poljoprivrede. Time je dopomogla i činjenica da je samo u Petrovcu bilo 10 magacina i preko 100 sušara hmelja. Ove kapacitete proizvodna iskustva trebalo je racionalno iskoristiti. U 1950 godini osnovano je u Bačkom Petrovcu trgovinsko preduzeče za hmelj »Kooperativa« export-import. Bila je to prva novoosnovana izvozna organizacija Zasluženi ručak posle berbe u Vojvodini posle oslobodenja. Godine 1950 bila je vrlo značajna za razvoj vojvodanskog hmeljarstva. Posle detaljnog razmatranja pri-vredne situacije Komisija za plan NR Srbije je u toj godini donela odluku da se u Vojvodini posadi 1.000 ha novih hmeljanika. Plan se počeo ostvarivati več sledeče godine kada je posadeno 37 ha novih hmeljanika. Iako je ova j početak bio skroman on je ipak značio napredak. Veliki podsticaj u razvoju hmeljarstva kao i u svim drugim pri vrednim granama imalo je uvodenje radničkog samoupravljanja u 1952 godini, što je otvorilo nove perspektive radničke klase Rajoni gajenja hmelja u Vojvodini u njenoj borbi za novo društveno uredenje bez eksploatacije u kojem če o dohotku odlučivati oni koji ga stvaraju. Proces značajnih društvenih pramena je nastao u svim oblastima života i rada. U poljo-privredni radničko samoupravljanje je uvodeno na društvenim gaz-dinstvima. Razvoj hmeljarstva je takode ostvarivan na društvenim imanjima. U toj 1952 godini kot Instituta za poljoprivredna istraživa-nja u Novom Sadu osnovana je posebna Ogledna stanica za hmelj sa sedištem u Bačkom Petrovcu. Na ta j način ostvarena je dugo-godišnja želja hmeljarskih stručnjaka Vojvodine da se pristopi orga-nizovanom naučnoistraživačkom radu na unapredenju ove proizvodnje. Prvi direktor ove stanice bio je Ing. Mihal Husar. Pod njegovim rukovodstvom radeni su projekti za obnovu hmeljarstva Vojvodine. Prvi naučnoistraživački rad se nije mogao ni razviti a več je trebalo davati kompletna uputstva proizvodačima hmelja. Od samog osni- REOfil ^ . u; ;■ - VOJVODINI vanja stručnjaci Ogledne stanice su bili neprekidno povezani sa prak-som koja je več tada izdvajala značajna sredstva za naučnoistraživački rad. Vrlo značajan korak u obnovi hmeljarstva Vojvodine učinjen je od 1956 godine do 1960 igodine kada je posadeno preko 1000 ha novih hmeljanika. U 1960 godini u Vojvodini je falio samo 1 ha da bi se postigao onaj dugogodišnji optimum bačkog hmelja od 1500 ha. Bilo je vreme kada su se sredstva za proizvodnju prilagodavala sistemu gajenja hmelja. U uzanim redovima obrada se vršila sa uza-nim konjskim orudima ill malim uzanim traktorima. Novo hmeljarstvo je imalo veliki značaj za privredu naše zemlje. Naročito sa sta-novišta spoljnotrgovinskog bilansa. Devizna sredstva koriščena su za razvoj drugih privrednilh oblasti tamo gde su bila najpotrebnija. »Kooperativa« export-import nije bila samo izvoznik hmelja, ona je bila inicijator akcija unapredenja proizvodnje. Kod ove organizacije osnovana je posebna s tračna služba koja je zajedno sa Oglednom stanicom predlagala uvodenje mehanizacije u proizvodnju hmelja. »Kooperativa« je bila i največi proizvodač hmelja. Na njenim površinama uvodena su najnovija agrotehnička dostignuča. Služila je za primer drugim organizacijama. Početkom 60-tih godina uvedena je i prva beračica za hmelj marke Alaeyes a nešto kasnije Jugo-Bruff. Ne manji značaj u proizvodnji hmelja je imala a i sada ima vrlo uspešna tunelska sušara za hmelj domače proizvodnje »CER« iz čačka. Na razvoju ove sušare radili su zajedno stručnjaci fabrike i Ogledne stanice za hmelj iz Bačkog Petrovca. Sušara je prodavana i u drage hmeljarske oblasti Evrope. Krajem 60-tih i početkom 70-tih godina u proizvodnju je uvedena beračica ČCH-4 iz ČSSR. U isto vreme počela je intenzivna mehanizacija celog tehnološkog procesa proizvodnje hmelja. Rezidba hmelja se več tada obavljala mašinski orezivačima ORCH iz čehoslovačke kao i vlastitim tipovima orezivača koji su usavršeni u hmeljarskoj organizaciji u Petrovcu. Zaštita hmelja se vršila vrlo efikasno sa atomizerima marke Myers. U Ogledno j Staniči 60-tih godina je počeo intenzivan rad na selekciji hmelja, čiji cilj je bio stvaranje novih visokoprinosnih sorata sa visokim sadržajem alfa kiseline. To je pošlo za rukom 1972 godine kada su priznate nove sorte hmelja Dunav, Neoplanta i Vojvodina. Rad na oplemenjivanju hmelja u sadašnjem Zavodu za hmelj se nastavlja. Njegov glavni cilj je stvaranje novih visokoprinosnih kvalitetnih sorata hmelja koje bi bile ujedno i otpome na bolesti. Dosa-dašnji rezultati daju nadu da če se u ovom radu uspeti. Sve hmeljarske organizacije u Vojvodini vrlo blisko saraduju. Kod Privredne komore osnovana je Grupacija za hmelj u okviru koje se proizvodači dogovaraju o organizacionim, proizvodnim, prometnim pitanjima kao i o pitanju unapredenja hmeljarstva. Kada je vojvodansko hmeljarstvo početkom 60-tih godina dobilo impozantne razmere i kada se pred ovu granu polj opri vrede počeli postavljati sve ambiciozniji zadaci došlo se do saznanja da stari petrovački magacini ne mogu udovoljiti svim kriterijumima savremene prerade hmelja. Zbog toga, proizvodači hmelja su na sastanku svoje Grupacije doneli odluku da se zajedničkim sredstvima sagradi novi maga- cin za hmelj i da se opremi najsavremenijim postrojenjima za do-radu i palcovanje hmelja. Ovaj objekat je sagraden 1967 godine u Petrovcu. Godišnje može da se preradi 3000 tona suvog hmelja. Ovim je dato veliko priznanje i Petrovcu kao centra hmeljarstva u Vojvodini koji u buduče treba da bude na čelu razvoja ove značajne poljo-privredne delatnosti. Privatni proizvodači hmelja koji imaju oko 20 °/o ukupnih vojvo-danskih površina pod hmeljom imaju vrlo razvijene kooperacijske odnose sa društvenim sektorom. Može se reči da ni jedan danas ne posluje samostalno. S obzirom na to, da su za podizanje hmeljanika potrebna velika investiciona sredstva, društveni sektor daje poljo-privrednicima dugoročne kredite. Pošto nisu mala i godišnja ulaga-nja u proizvodnju hmelja poljoprivredne organizacije daju individualnim hmeljarima i kratkoročne kredite kao i brojne usluge maši-nama. Hmelj se prodaje takode preko poljoprivrednih organizacija. Posle donošenja zakona o udruženom radu 1977 godine, klasični kooperacijski odnosi izmedu zadruge ili dragih poljoprivrednih organizacija i privatnih proizvodača prerasli su u novi oblik udraživanja. Poljoprivredne organizacije i privatni proizvodači zajedno i ravno-pravno osnivaju organizacije udruženog rada, zajedno kupuju ili udružuju proizvodna sredstva, zajedno vode privrednu politiku, zajedno i ravnopravno, na osnovu doprinosa učesnika dele rezultate uspeha ili neuspeha u toj radnoj organizaciji. To omogučava izmedu ostalog bolje iskoriščavanje privrednih kapaciteta i uz ostavljanje bolje organizovanosti u proizvodnji i savremeniju racionalizaciju rada. Treba naglasiti da ni današnje hmeljarstvo nije bez svojih oscilacija, kriznih perioda uspona. Jugoslavija je izvozna zemlja hmelja, što znači da je neprekidno uključena u sva zbivanja na medunarod-nom hmelj ar skom tržištu. Iako postoje ozbiljni napori da se hmeljarska situacija popravi ipak se mora sa žaljenjem konstantovati da je hmeljarsko tržiš te u svetu nestabilno, što se veoma odražava i na tržište vojvodanskog hmelj arskog područja. Dekonjunktura nije toliko izražena kao u periodu velikih svet-skih kriza, ali i danas ova biljka traži svoje verne pobomike koji i u spletu nepovoljnih okolnosti isto tako pažljivo neguju ovo povijušu kao i u vreme najboljih izgleda za dobar plasman. Upravo zbog toga največe poštovanje zaslužuju oni hmeljari koji imaju hrabrosti da postave hmeljovode i u vreme kada hmelj nije blagonaklon svome odgajivaču. Taj kanap ispleten najčešče od kudeljnog vlakna pred-stavljao je oduvek tanku imaginamu nit koja je spajala dobro i žio, zlo i dobro i tako sačinjavala skromnu hmelj ar sku istoriju. Ako bismo hteli govoriti o budučnosti hmeljarstva treba polaziti opet od značaja hmelja za pokrajinu SAP Vojvodinu, treba voditi računa o značajnim investicijama koje se ulažu u hmeljarstvo, o brojnim porodicama koje žive od ove kulture. Zbog toga u Vojvodini se i u budučnosti mora hmeljarstvu .posvetiti dužna pažnja. Upravo ove jeseni u Bačkom Petrovcu treba da počne sa radom novi savre-meni pogon za doradu hmelja koji če naturalni hmelj pretvarati u hmeljni prah i granulat. Postoječi kapaciteti za doradu hmelja kao i dragi kapaciteti u proizvodnoj sferi omogučuju da se u sledečem periodu razmišlja o povečanju površina odnosno povratku površina na dugogodišnji optimum i o obnavljanju starih zasada. To uostalom nalažu i nova naučna saznanja do ko j ih se permanentno dolazi, čim e se doprinosi i povečanje produktivnosti rada kao jednom od glavnih preduslova za perspektivu hmeljarske proizvodnje. SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 1980 IN OBILO ZADOVOLJSTVA OB BRANJU HMELJARJA ZELI BRALCEM UREDNIŠKI ODBOR Sortni Izbor v hmeljarstvu OSNOVA VSAKE RASTLINSKE PROIZVODNJE SO DOBRO UGODENA TLA IN PRAVILEN SORTNI IZBOR. OSNOVA PRI IZBIRI SORTE JE SPOSOBNOST NJENE ADAPTACIJE, PREDVSEM PA SEVEDA EKONOMSKI POKAZATELJI, IZRAŽENI NA HEKTAR PRIDELOVALNE POVRŠINE, V PRIMERJAVI Z DRUGIMI KULTURAMI. V svetu so razširjene hmeljske sorte, ki več ali manj zadovoljujejo zahteve pivovarništva. Prva večja zahteva po spremembi je nastala ob uvajanju ekstraktov v pivovamištvo. Posledica je bila težnja po sortah z veliko količino smol, predvsem alfa. Angleškim strokovnjakom je uspelo vzgojiti nov tip sorte z veliko količino smol, a s sočasno neprijetno hmeljno aromo. Te so začeli pridelovati v večjih količinah, posebno zaradi uporabe ekstraktov v pivovamištvu. Kot posledica se je oblikovalo mnenje, da imajo vse sorte z veliko količino grenčičnih smol nujno tudi slabo aromo. Sledila je delitev sort v skupini: »aroma« in »biter« hmelja. Nobena teh skupin pa ne zajema sort s slabo aromo in malo količino smol in onih s prijetno aromo in z veliko količino smol; zajeti sta le kategoriji sort s prijetno aromo in malo količino smol in onih s slabo aromo in veliko količino smol. Hmeljarski inštitut po dograditvi 1952. leta trese, se porazgubi. Rešitev je zopet v sorti, ki dobro prenaša strojno obiranje. Vse bolj je potrebno upoštevati tudi odpornost sort proti boleznim in škodljivcem, saj vemo, da pretirana uporaba raznih kemičnih sredstev narekuje največjo previdnost. Rezistentne sorte predstavljajo veliko pocenitev stroškov pridelovanja in večjo možnost vzdrževanja tal v dobri kondiciji, ker je reducirana pogostnost škropljenja in s tem tlačenja tal. Pomemben pa je tudi prispevek rezi-stentnih sort k vzdrževanju čistega in zdravega okolja. V Sloveniji je nastala prva zahteva po spremembi sortimenta v času uvajanja obiralnih strojev in zahtev pivovamarjev po večji količini grenčičnih smol. Nismo hoteli tvegati renomeja, ki smo ga uveljavili na svetovnem trgu in smo zavirali vsako individualno željo po širitvi brewers golda. Pač pa smo načrtno pristopili k žlahtnjenju z zastavljenim ciljem, da vzgojimo na alfa smolah bogate sorte s sočasno prijetno hmeljsko aromo. Seveda pa so osnova vsakega žlahtnjenja velik pridelek, vključili smo tudi željo po prilagojenih storžkih za strojno obiranje. V prvi fazi realizacije žlahtnjiteljskega programa smo pristopili k iskanju primernih roditeljev, ženskih in moških, nosilcev želenih genov, in sicer med sortami in med domačim divjim hmeljem. Poleg drugih genotipov so zanesljivi nosilci genov za veliko količino grenčičnih smol predvsem brewers gold, bullion in northern brewer. Izkoristili smo njihovo izvorno plazmo, poiskali pa smo še druge dobre kombinatorje z drugimi ugodnimi genskimi zasnovami, posebno do-norje za žlahtno aromo. Z raznimi metodami križanja, z direktnim, s povratnim, z večkratnim in z vključitvijo velikega števila roditeljev smo dobili želene kombinacije. Te so se realizirale v končni fazi v sortah: ATLAS, APOLON, AURORA in AHIL. Z večletno proizvodnjo so prišle do izraza razne pomanjkljivosti, tako je npr. enodomnost pri ahilu pogojevala manjši pridelek, prav tako velika občutljivost na peronosporo. Sorto smo zato nehali širiti. Hmeljarji so zelo zadovoljni z auroro, jo radi pridelujejo zaradi niza dobrih lastnosti, četudi je občutljivejša za uši. Večjo zaskrbljenost je povzročil verticilij, pojavil se je v letih 1973 in 1974 prav na tej sorti. Bolezen se v naslednjih letih ni ponovila. Atlas in apolon sta manj plastična, dobro pa uspevata pri pravilni rajonizaciji, na slabo strukturnih tleh pa reagirata z rumenenjem listja. Zaradi preusmeritve svetovnega trga na povpraševanje po tradicionalnih sortah, je postala velika želja slovenskih trgovcev po širjenju savinjskega gol-dinga. Vendar te želje pridelovalci ne podpirajo, ker je sorta zaradi manjšega pridelka ekonomsko manj zanimiva. Vsi omenjeni dejavniki so povzročili potrebo po sortah, ki bi bile podobne po kakovosti že gojenim, a bi ne imele omenjenih proizvodnih pomanjkljivosti. Nadaljevali smo z delom na žlahtnjenju tako, da smo poleg prej omenjenih metod vključili tudi poliploidno križanje. Ugotovili smo namreč, da so triploidnl genotipi adaptiv-nejši prav zaradi velike vitalnosti rastlin. Program še realiziramo, saj so za iskanje primernih genov potrebne širše temeljne raziskave, Pivovarniški krogi želijo seveda dobro kakovost, ki brez dvoma zajema poleg drugih lastnosti tudi aromo, zato ni čudno, da so se pod pritiskom javnega mnenja zadnji čas strogo podredili okoliščinam in kupujejo pretežno hmelj z malo količino grenčičnih smol. Medtem pa so Japonci dojeli pojem kvalitete, ki vključuje sorte z veliko količino smol in prijetno aromo in te tudi mnogo bolje vrednotijo. Trgovina oblikuje svoje zahteve po trenutnih zalogah. Zato je uvajanje sort, kjer tvegamo in na račun slabe kvalitete sežemo po takih z velikim pridelkom kot je npr. sorta brewers gold, neodgovorno. Slovensko hmeljarstvo ima že dolgo tradicijo, v pivovarskih krogih si je ustvarilo ugled, zato bi bilo brez dvoma tvegano pridelovati hmelj s slabo kemično vrednostjo. Pridelovalci pa morajo upoštevati pri sortnem izboru tudi spremembe, ki nastajajo v agrotehniki. Večji problem so delovne konice, ki nastopijo predvsem ob spomladanskih delovnih posegih in v času obiranja pridelka. Te so dobro premostljive s pridelovanjem sort z različno dolžino vegetacije, takšne se tudi različno odzivajo na neugodne vremenske razmere in dajejo permanentno iz leta v leto enako skupno količino pridelka. Posledica vročih pomladi so namreč slabi pridelki pri zgodnjih in tudi pri srednje zgodnjih sortah, hladne in deževne jeseni pa zmanjšujejo pridelek poznim sortam. Prav tako so posledice poškodb po toči odvisne od razvojne stopnje hmelja, ki je prizadet. Mehanizacija, ki je zaradi dragega ročnega dela nepogrešljiva, pogojuje sočasno vrsto problemov, ki so tudi rešljivi s pravilno izbiro sortimenta. Zaradi tlačenja (ker je potrebno omejiti poškodbe po boleznih in škodljivcih s škropljenjem) tudi v deževnem vremenu, se struktura tal nepopravljivo uničuje. Prav tako je nujno v času obiranja pridelka uporabljati mehanizacijo, prav pogosto tudi v močno deževnih dneh. Posledica so slabo stniktuma tla, v katerih se na občutljivejših sortah zelo rade pojavijo koreninske bolezni. Rešitev je v izbiri adaptivnejših sort. Savinjski golding, nekoč v Sloveniji edina razširjena sorta, je zaradi uvedenega strojnega obiranja izgubil na količini in kakovosti pridelka. Storžki so namreč rahlo zraščeni in zaradi tega preveč drobljivi. Dragoceni lupulin, zaradi katerega hmelj pridelujemo, se pri strojnem obiranju pogosto raz- Merjenje hmelja na robu njive. Idila, ki je vse redkejša in tone v pozabo potrebna so razjasnjena gledanja o načinu dedovanj, o stabilnosti lastnosti, o skritih lastnostih moških rastlin, ki se s fenotipom ne izražajo in še o nizu drugih nepojasnjenih dogajanj. Vsa ta znanja so potrebna za pravilno izbiro in kombinacijo izvorne plazme za pridobitev želenih rekombinacij. Vendar smo za potrebe nemotene proizvodnje hmelja uspeli s selekcijo med Fi generacijami prejšnjega programa in med prvimi (Nadaljevanje na 13. strani) Alojz Cetina, mag. agr. Vpliv razvoja tehnologije v h na porabo dela in ekonomiko II eljarstvu UVOD Srečanje z Abrahamom je jubilej, ko kaže malo postati, si obrisati pot z obraza in pogledati nazaj prehojeno pot, analizirati uspehe pa tudi neuspehe, da bi se iz njih naučili kaj za bodočnost. To je tudi dobra priložnost za trezen pogled naprej v nadaljnjih pol stoletja. Moj namen je osvetliti prehojeno pot hmeljarstva, na kateri je imel Hmeljar vedno pomembno vlogo, z vidika razvoja tehnologije in ekonomike. Hmeljarstvo je vedno igralo neko posebno mesto tako v gospodarstvu dežele, kakor tudi v gospodarskem in socialnem razvoju področja kjer so ga pridelovali. Zanimivo je na primer, da v finskem jeziku biti pijan pomeni prevedeno biti »nahmeljen«. Prav tako omenjajo, da je bilo nekoč v njihovi zgodovini celo predpisano, da je vsak kmet moral imeti določeno število hmeljnih sadik v ograjenem vrtu, verjetno zato, da so na ta način zagotovili hmelj kot konzervimo sredstvo za zdravo pivo, ki so ga pri vsaki hiši kuhali doma. Znano je, da je trgovina s hmeljem tisto področje v dejavnosti pivovarn, s katerim se je ukvarjal navadno direktor ali lastnik sam, pa čeprav predstavlja hmelj le borih 3—5 % v skupnih stroških pivovarn. Vzrok je verjetno v tem, ker je bil hmelj vedno neke vrste špekulativno blago in zato poslastica velikih poslovnežev. Tudi v gospodarstvih posameznih dežel je imelo hmeljarstvo vedno velik pomen, čeprav bi mu po deležu v družbenem proizvodu to težko pripisovali. Dežele, ki hmelja nimajo težijo za tem, da se osvobodijo uvoza, tiste pa; ki ga že pridelujejo pa z vsemi mogočimi ukrepi poskušajo vplivati na tržišče s hmeljem in zaščititi lastne proizvajalce. S tem so povezani tudi napori v mednarodnem merilu, da bi dolgoročneje uredili hmeljsko tržišče in se na ta način izognili hmeljnim krizam, ko cene padejo daleč izpod proizvodnih stroškov. Namen državnih in mednarodnih posegov je v tem, da bi na ta način zaščitili hmeljarje pred razvrednotenjem velikih sredstev, ki so vložena v to proizvodnjo. Naše hmeljarstvo je močno vezano na svetovni trg. Zato moramo neposredno zasledovati gibanja na svetovnem trgu in razvoj proizvodne tehnologije v drugih deželah, s katerimi se srečujemo na svetovnem trgu. Prav zato so se že od nekdaj hmeljarji in strokovnjaki zadolženi za hmeljarstvo ukvarjali s tem, kako bi bilo mogoče izboljšati način pridelovanja (tehnologijo) in s tem povečati pridelke in istcn časno zmanjševati proizvodne stroške. Pa poglejmo kakšen razvoj beležimo v zadnjem pol stoletja na tem področju. RAZVOJ TEHNOLOGIJE Razvoj tehnologije bomo proučili po posameznih najvažnejših fazah proizvodnje: naprava nasada in opore, odgrinjanje in rez, opora, napeljava hmelja, varstvo ter spravljanje pridelka hmelja. NAPRAVA NASADA IN OPORA Pred 50 leti so imela skoraj vsa hmeljišča pri nas hmeljevke kot oporo. Sadar (1) že takrat priporoča žične konstrukcije namesto hmeljevk. Šele po drugi svetovni vojni so se začele pri nas širiti hmeljske žičnice, čeprav so jih v svetu že dolgo uporabljali. Pri napravi nasada je bilo z oporo manj dela (samo nabava in priprava hmeljevk) kot je to pri žični konstrukciji. Več pa je potem vsakoletnega dela s postavljanjem hmeljevk v primerjavi z obešenjem vodil. Starejši sušači hmelja so skozi dolga leta okusili sladkosti in težave številnih tehničnih izboljšav (Nadaljevanje z 12. strani) uspelimi poliploidnimi Fi generacijami odbrati več primernih genotipov, ki združujejo želene lastnosti. Prestali so že uradno testiranje in pričakujemo v najkrajšem času njihovo priznanje za sorte z imeni: BLISK, BUKET in BOBEK. POVPREČNE VREDNOSTI PRIJAVLJENIH GENOTIPOV ZA PRIZNANJE SORT IZ ZVEZNIH POSKUSOV V RADLJAH, LOKI IN V BAČKEM PETROVCU (V LETIH 1975—1978) Lastnost Savinjski golding Aurora Bobek (št. 3) Buket (št. 5) Blisk (št. 7) Pridelek q/ha 14,62 17,23 20,43 21,45 21,85 Alfa kisline % 5,00 10,33 7,20 9,73 8,63 Alfa/beta 0,77 1,12 0,71 0,92 1,02 Aroma (točk 1—5) 3,75 3,80 3,25 3,50 2,90 Zorenje (datum) 20.8. 25.8. 25.8. 28.8. 1.9. Peronospora v storžkih (%) 27,9 Kuštravci 18,8 29,3 24,4 32,5 (štev./5 rastlin) Uši (+ pojav) 5,00 2,00 + 5,00 2,00 1,00 Sortni izbor je postal za Slovenijo dovolj širok, da lahko med toliko možnostmi izbere vsak hmeljar za svoje potrebe najboljšo. Usodne pa so posledice malodušnosti, ki je postala splošna, češ, da sorte z velikim pridelkom lahko uspešno pridelujejo tudi na slabih tleh. Zaradi pretiravanja so nastale posledice, kajti rastline se v vsakih pogojih niso mogle adaptirati in razviti svojega genetskega potenciala za pridelek. Pojavile so se koreninske bolezni in to predvsem na slabo odcednih tleh. Sortni izbor lahko reši marsikakšen gospodarski problem, vendar pa obstajajo še drugi pomembni dejavniki, ki jih ne gre zanemarjati. Vendar današnji sortiment še vedno ni popoln in pokriva le trenutno problematiko. Z gospodarskim razvojem, z nastopom novih bolezni in škodljivcev, s spremembami na svetovnem trgu nastajajo novi momenti, M so najuspešneje rešljivi v primernejših, za dane potrebe prilagodljivejših sortah. Težnja žlahtnjiteljev na Inštitutu za hmeljarstvo je, da za pogoje Slovenije še naprej iščejo in vzgajajo nove individué, z lastnostmi, za katere menijo, da bodo znatno prispevale k ekonomiki pridelovanja hmelja. Priprava zemljišča za hmeljni nasad je bila takrat zelo zahtevna: Potrebno je bilo globoko oranje z več pari konj in še ročno poglabljanje brazde. Tako, da je bilo po Sadarju potrebno za to delo 13,5 vprežnih in 56 ročnih dni ali 135 vprežnih in 560 ročnih ur za hektar hmeljišča. Še posebej so rigolanje opravljali ročno za kar so potrebovali od 200 do 400 dni oziroma 2.000—4.000 ur ročnega dela na hektar. Pri današnji tehnologiji potrebujemo za pripravo zemljišča 6,25 ročnih in 6,25 traktorskih ur. Postopek sajenja v tem obdobju se ni bistveno spremenil, čeprav so bile preskušene in priporočene različne variante. V tej fazi so gotovo še velike možnosti izboljšanja delovnega postopka v smer polavtomatskih sadilnikov, ki bi jih morali nekoliko prikrojiti za hmeljarstvo. Priprava sadik v vrečkah (tetrapak), ki se je v zadnjem času precej uveljavila, ima poleg večje gotovosti, da se_ bo sadika prijela se to prednost, da jih lahko pripravimo že prej izven delovnih konic in da lahko brez tveganja čas sajenja podaljšamo. Te prednosti gotovo pretehtajo nekoliko večje stroške za delo in vrečke. Potrebna bodo razmišljanja v smeri polavtomatizacije tega načina sajenja. Glede opore je bil napravljen velik korak naprej. Hmeljevke, ki so pred 50 leti še prevladovale v naših hmeljiščih, so domala povsem izginile. Tudi zasebna hmeljišča so ali v obliki skupnih hmeljišč ali pa izven le-teh skoraj izključno opremljena z žično konstrukcijo. Prve žičnice z lesenimi drogovi smo začeli graditi po osvoboditvi in so bile povzete po tujih izkušnjah. V 60. letih so bili izdelani prvi tipi domačih žičnic z izračuni trdnosti, kar je dajalo večje zagotovlo, da jih viharji ne bodo podrli, kljub večjim pričakovanim pridelkom. Namesto lesenih drogov so se pojavili drogovi iz prednapetega vibriranega betona. Navadno črno žico so zamenjale jeklene žične vrvi, ki imajo neprimerno večjo nosilnost. Razdalja med drogovi se je povečala, kar ugodno vpliva na strojno obdelavo. Tudi lesene žičnice z vešali imajo večje medvrstne razdalje in imajo v tem pogledu enake ugodnosti kot betonske. Večji razponi med drogovi pa zahtevajo močnejše in dobro zasidrane robove, kar po-drazuje robove žičnic. Cim večja je žičnica manj ima robov na enoto površine. Zato je vzporedno s tem razvojem rasla tudi velikost žičnic od prejšnjih malih žičnic na 3, 5 do 14 hektarskih žičnic. Zaradi večjega tveganja pri eventualnem rušenju se je kasneje velikost žičnic ustalila pri 5 do 8 ha za betonske in žičnice z vešali, za klasične lesene žičnice pri 3 in manj hektarjev. Tudi v drugih deželah je bilo izdelanih celo vrsto različnih tipov žičnic (žičnice z močnimi betonskimi drogovi in velikim razponom, z jeklenimi drogovi in druge). V zadnjem času se z razvojem žičnih konstrukcij za hmelj ukvarjajo v DR Nemčiji (Ebbinghaus 3). ODGRINJANJE IN REZ HMELJA Odoravanje vprežno, odkopavanje sadik, rez in zasipanje obrezanih sadežev ročno navaja že Sadar (1). Takrat so za vsa ta opravila potrebovali 100 vprežnih in 318 ročnih ur na hektar. Obdelovalna zadruga Hmeljar Žalec navaja 34 vprežnih in 351 ročnih ur, obrat Vrbje pa v letu 1958 33 vprežnih in 285 ročnih ur. V vseh primerih gre za podobno tehnologijo z nekoliko izboljšano tehniko dela. Ta faza pridelovanja hmelja je doživela velike spremembe v 60. letih, tj. v času intenzivnega uvajanja nove tehnologije. Odoravanje hmelja se je združilo z jesensko temeljno obdelavo s 4- oziroma 2-brazdnim plugom. Prvi poskusi so bili napravljeni v smeri mehanizacije odkopavanja, ker je prav odkopavanje povzročilo največ dela in ker so bili nekateri hmeljarji pa tudi strokovnjaki mnenja, da rez zaradi strokovne zahtevnosti ne bo mogoče mehanizirati. Najprej so bili za odkopavanje uvedeni rotirajoči vilasti odkopalniki (podobni izkopalnikom za krompir) kasneje pa plužni odkopalniki (češki odkopalnik), ki jih še danes uporabljamo tudi v novi tehnologiji, kot predhodno fazo pred strojno rezjo. Daljnovidnejši strokovnjaki so iskali postopek, ki bi celovito rešil odkopavanje in rez v enem delovnem postopku. Take rešitve so se že kazale v nekaterih hmeljarskih deželah, kjer so izdelali rezalnike za hmelj, ki naj bi opravili odkopavanje in rez hmelja v enem delovnem postopku. To pa uspe le tistim hmeljarjem, ki so jesensko obdelavo opravili zelo POSPEŠEVANJE HMELJARSTVA Uspeh le z znanostjo in vztrajnostjo Pospeševalno delo na področju hmeljarstva Ima v zgodovini glasila Hmeljar vseskozi od prvega dne izhajanja tega javnega občila pa do danes pomembno vlogo. V tem času, ko je Hmeljar izhajal v tej ali drugačni obliki, je vseskozi bil namenjen širiti znanje o hmeljarjenju vsem širokim množicam sprva savinjskim, kasneje slovenskim hmeljarjem. Tako častitljiva obletnica izhajanja tega posebnega glasila je redkost v slovenski publicistiki, na enotno tematiko, tj. hmelj, nekoč izključno, danes nekoliko drugače. Strokovna priloga je dokaz za to, da o hmelju še vedno pišemo. Nobeno znanje o mrtvi snovi ni kljub številnim raziskavam nikoli zaključeno. Tako še manj ob živi rastlini kot je »grenka roža« ali »zeleno zlato«, ko nanjo vpliva toliko faktorjev, da jih nismo razrešili mi v naši ožji domovini v 50-ih letih, ko pišemo o njej, pa tudi obširna svetovna znanost s tega področja. Zato na to temo ne bo konca pisanja. Ne samo o rastlini, ki glasilu daje ime, je bilo v vsem obdobju izhajanja Hmeljarja posvečeno tudi drugim strokovnim in tehnološkim rešitvam v proizvodnji. Spomnimo se, kako smo nekoč menili, da je edina opora za hmelj — hmelj evka, to smo že skoraj izbrisali iz panorame hmeljišč. Postavljali smo »žičnice« vseh vrst izvedb in materialov, trpežne, manj trpežne, razne sisteme vezave, velikosti, višine... Kako smo obrezovali: na glavo, na čep, na reznik, Gnojili smo samo s hlevskim gnojem, polivali z gnojnico, na koncu pa za barvo gnojili še s čilskim solitrom. Kultivirali smo s konji in voli tudi do desetkrat, osipali 2 do 3 krat, branali, okopavali okrog štorov, na hmelj evke vezali s slamo ali ločjem vsak poganjek posebej. Škropili največ dvakrat, v cvet in »kobule«. Proti bolhačem smo se borili s pepelom, uši nismo poznali. Včasih smo »štupali« skrivaj ponoči. Sadili smo na razdaljo 1,5 m v dvakrat, obirali smo izključno ročno s 30 tisoč obiralci v dolini. Petje obiralcev se je slišalo po polju in pozno v noč. Sušači so se po praznenju predalov zbrali ob jabolčniku, nekateri so tudi zašli... Hmelj bašemo vseskozi v sodobne vreče, le način basanja se je spremenil. Toliko se je spremenilo do današnjih dni, da je kar neverjetno, da je kdaj res tako bilo. Zaslugo za tako spremenjeno stanje ima nešteto hmeljarskih strokovnjakov in praktikov doma in iz ostalega sveta, od katerih smo se tudi kaj naučili, dosti pa prispevali tudi drugim izven meja naše domovine. Ce ne bi bilo pisane besede, če ne bi bilo vrst zagrizenih proizvajalcev in pospeševalcev, slovensko hmeljarstvo ne bi imelo tega kar ima. Znanje posameznikov se je uspešno, preko strokovnih člankov in znanstvenih raziskav, preko seminarjev, z rednimi obiski na domu prenašalo v prakso. Uvedba novih bolj proizvodnih sort hmelja in znane tehnološke rešitve. Uspešna zaščita pred boleznimi in škodljivci ne bi bila izvedljiva brez pospeševalcev na terenu. Milan Dolinar, dipl. ing. agr. skrbno. Le če je greben (ostanek zemlje v hmeljni vrsti) ozek je mogoče po brananju takoj rezati z rezalnikom. Ker je to redek primer je marsikje odkopavanje s češkim odkopalnikom ostalo tudi v novi tehnologiji kot predhodna faza strojne rezi. Prvi rezalniki so lahko rezali le vrste brez drogov. Novejši bočni lahko režejo tudi te vrste, če so predhodno odorane z navadnim plugom (okrog 20 % površine). Okrog 10 % površine (okrog drogov) pa je še vedno treba odkopati in obrezati ročno. Od tod tudi težnja, Pogled na Žalec z novega skladišča hmelja 1964. leta da bi bili med drogoyi čim večji razponi in bi le-ti čim manj ovirali strojno rez. Zasipanje obrezanih sadežev je bilo postopoma opuščeno. S takim razvojem tehnologije se je zmanjšalo število potrebnih ročnih in vprežnih ur od 318/100 (Sadar 1), oziroma 351/34 (OZ Hmeljar), 285/33 (obrat Vrbje 1958) na vsega 37 ročnih in 9 traktorskih ur na hektar. Seveda je to bistveno zmanjšalo spomladansko delovno konico. Tako imenovana kemčina rez, pri kateri prve spomladanske poganjke namesto rezi uničimo s kemičnimi sredstvi, se še ni uveljavila v širši proizvodnji, čeprav je zaradi enostavnosti zelo privlačna. PRIPRAVA OPORE ZA HMELJ Hmeljarji so včasih kot oporo uporabljali hmeljevke. Danes so hmeljevke že skoraj popolnoma nadomestili z žično oporo (žičnice). Namesto žičnih vodil so se predvsem zaradi cenenosti uveljavila vodila iz sintetične vrvice. Na podlagi podatkov, ki jih navaja Sadar (1) leta 1928 je potrebno v hmlejisču s hmeljevkami letno za vsa dela (koničenje, postavljanje, smukanje, postavljanje v piramide) od 190 do 220 ročnih ur na hektar (preračunavanje ur na ha opravil A. Cetina). Za leto 1952 navaja Zadruga »Hmeljar« Žalec (2) za ista opravila 277 ur na hektar. Medtem pa navaja Sadar za obešanje vodil od 80—90 ročnih ur, družbeni obrat Vrbje (4) pa za leto 1958 140, po današnji tehnologiji (model 1978) pa je potrebno 70 ur ročnega in 5 ur dela traktorja na hektar. Zmanjšanje ročnega dela za oporo je najprej omogočil prehod s hmeljevk na žično oporo, kasneje v 60 letih pa še uvedba stolpov za obešanje vodil. Ta sprememba je zahtevala delno zamenjavo ročnega dela s traktorjem. Zamenjava žarjene žice 1,2 mm s polipropilen vrvico je zanimiva predvsem iz ekonomskih razlogov, z delovno-tehničnega vidika pa so nekateri pomisleki, ki se bodo v bodoče verjetno še stopnjevali. Manjše težave zaradi obešanja v vetru bi bile lahko v celoti odpravljene šele s celovito rešitvijo avtomatičnega ali vsaj polavtomatič-nega obešanja vodil. S tem postopkom se precej ukvarjajo na čeho-slovaškem. Pri nas imamo zaenkrat le rešitev začasnega fiksiranja vodila v zemljo, ki še ni povsem zrela za široko proizvodnjo, poleg tega pa bo le ostala kot začasna rešitev. Perspektivna rešitev je prav gotovo v polavtomatični napravi za obešanje vodil. ČIŠČENJE IN NAVIJANJE HMELJA NA OPORO V to skupino del uvrščamo vsa opravila od čiščenja in napeljave hmelja do odstranjevanja zalistnikov in spodnjih panog. Ta skupina del povzroča v hmeljarstvu največjo delovno konico spomladi. Opravljena mora biti v kratkem času, zahteva pa največ ročnega dela, ker je zaenkrat še nismo uspeli mehanizirati. Prizadevanja razvoja tehnologije so šla v smeri poenostavljenja postopka in uporabe kemičnih sredstev za uničevanje spodnjih poganjkov. Po starem postopku, ki ga opisuje tudi Sadar (1) je bilo potrebno vsak sadež najprej odkopati z malo motiko, z nožem porezati odvišne poganjke in roparje, 3—4 trte napeljati na hmeljevko in privezati ter z motiko zasuti pogrobane trte, 1—2 trti pa pustiti kot rezervo. Za ta delovni postopek je po istem avtorju potrebno 80—100 ročnih ur. Nato predvideva še dvakratno vezanje, obakrat po 80—86 ali skupaj 160—172 ročnih ur. Ko je hmelj 4—5 m visok predvideva treb- ljenje (prikraj sevanj e) zalistnikov in čiščenje poganjkov iz štora — za to predvideva od 50—55 ročnih Ur. Skupaj za vso skupino del bi bilo po Sadarju potrebno 290—327 ur ročnega dela. OZ Hmeljar predvideva v tej fazi naslednja opravila: ur na hektar — trebljenje poganjkov (1. čiščenje) 113 — 1. izbira, vez in napeljava 180 — 2. vez in napeljava 150 — 3. vez in trebljenje 128 — vez z lestvijo 29 — trebljenje zalistnikov 90 skupaj torej 690 Obrat Vrbje predvideva leta 1958 za nasade z žično oporo: ur na hektar — trebljenje poganjkov (1. čiščenje) 90 — 1. vez in napeljava 150 — 2. vez in napeljava 90 — trebljenje zalistnikov 75 skupaj 405 Z anketo na družbenih obratih smo v naslednjih letih do 1965 ugotavljali precejšnja nihanja porabe delovnih ur za to skupino del. Gibala se je od 250 pa do 450 ur na hektar. Po oblikovanju nove tehnologije je bila poraba dela za čiščenje in napeljavo močno zmanjšana. Po modelu 1978 je po novi tehnologiji predvideno za celotno skupino del naslednje število delovnih ur: — 1. čiščenje in napeljava poganjkov 68 ur — 2. napeljava in čiščenje 90 ur — trebljenje zalistnikov 46 ur — škropljenje z amonsulfatom 2 uri +2 traktorski uri skupaj 206 ur + 2 traktorski uri To je precej več kot so pokazali prvi makro-poskusi z novo tehnologijo, pri katerih smo porabili za vsa ta opravila le okrog 60 ročnih in 2 traktorski uri. Tudi Nemci (5) navajajo v modelnih kalkulacijah okrog 300 ročnih ur na ha za čiščenje in napeljavo, precej manj dela pa porabijo za to v ZDA in Veliki Britaniji. Velike razlike kažejo na neustaljenost delovnih postopkov v tej fazi, zato bodo potrebna še nadaljnja proučevanja najprimerjneših in najracionalnejših delovnih postopkov na tem področju. Pri proučevanju morajo sodelovati strokovnjaki za fiziologijo, agrotehniko, varstvo ter organizacijo dela in ekonomiko. Le tak skupinski pristop je lahko uspešen. Upoštevati bo treba na eni strani pomembnost izbire panog in čiščenja na pridelek, na drugi strani pa potrebo po racionalizaciji na osnovi izkušenj tistih hmeljarjev, ki porabijo mnogo manj dela za to fazo proizvodnje. VARSTVO PROTI BOLEZNIM IN ŠKODLJIVCEM Varstvo hmeljišč je v obdobju zadnjih 50^ let zelo napredovalo. Ne bomo se spuščali v razvoj bolezni in škodljivcev. Osvetliti želimo le delovne postopke, organizacijo in porabo dela za varstvo. Med hmeljniki so po dolini v zlati dobi hmeljarstva od leta 1954 zrasli številni hmeljarski domovi Značilne so naslednje tendence: a) Večanje števila škropljenj zaradi močnejših pojavov bolezni in škodljivcev in tudi zaradi večjih zahtev po kakovosti in količini pridelka; b) Zaradi odpornosti škodljivcev uporabljamo vedno nova in dražja sredstva za varstvo rastlin; c) Aplikacijska tehnika je napravila v tem času ogromen napredek od nahrbtnih, vprežnih, motornih in traktorskih škropilnic do sodobnih pršilnikov z veliko storilnostjo; d) Razvoj integralnega varstva, ki zasleduje racionalno biološko uravnoteženo varstvo ob upoštevanju ohranitve čistega okolja. število škropljenj se je povečalo od 1 do 4, kot jih priporoča Sadar (1) do sedanjih 5 do 7 škropljenj pri sorti golding in 12 do 13 pri nekaterih novih sortah. Skupna količina brozge se je povečala od 3000 litrov (pri dveh škropljenjih) na skoraj 12.000 litrov pri goldingu, pri manj odpornih sortah pa celo do 20.000 litrov brozge na hektar. Cena škropiva je bila že takrat sorazmerno visoka. 100 litrov brozge (modra galica in apno) je veljalo okrog 0,25 kg hmelja (hmelj, je računan po prodajni ceni, ki je blizu proizvodnim stroškom). Leta 1978 je veljalo 0,36 kg, z uporabo vedno dražjih zaščitnih sredstev pa se bo še povečevala. V ZR Nemčiji se je že leta 1975 gibala okrog 0,50 kg hmelja za 100 litrov brozge. Velik napredek aplikacijske tehnike se izraža v zmanjšanju delovnih ur na eno škropljenje. Sadar (1) navaja, da je za škropljenje potrebno 40 delovnih dni ali približno 400 ročnih ur. Verjetno velja to za najbolj preprosti postopek takratnega časa. Na drugem mestu pravi, da je za škropljenje z vprežno motorno škropilnico potrebno 5 ur na ha. Če računamo 4-kratno škropljenje in 4 delavce v sezoni,, je bilo potrebno 80 ročnih in 20 vprežnih ur na hektar hmelja. Zadruga »Hmeljar« navaja, da je za 3-kratno škropljenje potrebno 66 ročnih in 26 vprežnih ur, kar je zelo blizu podatkom, ki jih navaja Sadar. Iz tega sledi, da se tehnika škropljenja v obdobju 30 let pa do prvih povojnih let ni bistveno spremenila. Družbeni obrat Kmetijsko gospodarstvo Vrbje še za leto 1958 navaja v planskih kalkulacijah, da je za 4 škropljenja potrebno 75 ročnih in 25 ur traktorja za hektar hmeljišča. Z uvajanjem pršilnikov, ki omogočajo 3 do 5-krat večjo koncentracijo škropiva in zato toliko manjšo porabo vode, je bilo mogoče povečati storilnost. Raziskave namreč kažejo, da je delež delovnega časa za nalivanje in dovoz vode posebno pri večji oddaljenosti, slabi cesti in slabi tehnični opremljenosti, za nalivanje znaten. Pri pršenju z manjšim pršilnikom (sod 400 1) brez posebnega dovoza vode pri porabi 25000 1 vode na ha in oddaljenosti vode 800 m, porabimo za nalivanje in prevoz vode 42 %, pri oddaljenosti vode 1200 m pa skoraj 50 % od skupnega delovnega časa. Če zmanjšamo količino vode na 1/3 se ta delež zmanjša na 24 oziroma 30%, skupni delovni čas pa od 4,13 oziroma 5,20 na 2,50 oziroma 2,83 ure na hektar ali za 40 % oziroma 46 %, kar je že znaten prihranek. Večji pršilniki z zmogljivostjo ventilatorja do 120 tisoč m3/h omogočajo v hmeljiščih pršenje več vrst in ker imajo tudi večji sod (1500—2000 1) je storilnost le-teh znatno večja. Za 6 škropljenj je potrebno na hektar vključno z dovozom vode le še 8 strojnih in 11 ročnih ur dela. V aplikativnem poskusu nove tehnologije, ko je bila voda zelo blizu, smo uporabili le 5 strojnih in 10 ročnih ur na nektar. Razvoj tehnologije varstva hmeljišč je dosegel v tem obdobju velik napredek. Produktivnost dela se je znatno povečala. Seveda zahteva sedanja stopnja tehnike večja vlaganja v stroje na enoto površine, omogoča pa bistveno skrajšanje časa za eno škropljenje, kajti zahteve glede tega so posebno pri pojavu škodljivcev vedno ostrejše. POLETNO OBDELOVANJE HMELJIŠČ Sadar (1) predvideva 2-kratno kultiviranje, 2-kratno brananje in eno do dvakratno osipanje z vprežnimi okopalniki. Poleg tega pa predvideva še 2- do 3-kratno (v kalkulaciji upošteva le 1-kratno) ročno okopavanje hmeljišč. Porabo delovnih ur za ročno okopavanje, kultiviranje in osipanje ocenjuje na 93 ročnih in 58 vprežnih ur. Dobrih 20 let pozneje navaja Kmetijsko obdelovalna zadruga »Hmeljar« v svoji planski kalkulaciji: 4-kratno brananje, 4-kratno kultiviranje, 2-kratno osipanje in l-kratno ročno okopavanje s skupno porabo: 193 ročnih in 126 vprežnih ur. Večjo porabo dela si lahko razlagamo z večjim številom kultiviranja in brananj in nekoliko nižjimi normativi, čeprav je tehnika dela na isti ravni kot pred 20 leti. Nekaj let kasneje (1958) navaja Kmetijsko gospodarstvo Vrbje v svoji planski kalkulaciji še vedno 100 ročnih, 40 vprežnih in 10 traktorskih ur na hektar za 3-kratno kultiviranje in brananje, 1-krat-no osipanje in l-kratno ročno okopavanje. Poraba dela za letno obdelavo je še vedno velika. Z uvedbo nove tehnologije je ročna obdelava povsem odpadla. Zamenjala jo je uporaba amonsulfata in herbicidov. Storilnost pri strojni obdelavi pa se je zaradi učinkovitejših traktorjev in priključkov ter večje delovne širine zaradi večje razdalje med vrstami bistveno povečala. Danes je za letno obdelavo vključno z dognojevanjem potrebno le še 11 ročnih in 10 traktorskih ur na hektar. Nadaljnja racionalizacija bo možna le s povezovanjem več delovnih operacij skupaj in povečanjem delovne širine, če bi še povečali medvrstno razdaljo. SPRAVLJANJE PRIDELKA HMELJA V razvoju tehnologije spravljanja hmelja lahko zasledimo bistven napredek na dveh področjih: pri obiranju s prehodom na strojno obiranje, pri sušenju pa od sušenja na zraku prek več faz razvoja do sodobnih sušilnic. Obiranje hmelja predstavlja največjo delovno konico v proizvodnji hmelja. Pridelek je treba obrati v kratkem času (15 dni), storilnost ročnega obiranja pa je zelo nizka. V povprečju računamo 1 škaf na uro, kar pomeni pn pridelku 1000 kg/ha okrog 2000, pri pridelku 1500 kg/ha pa že 3000 delovnih ur na hektar. To pomeni, da je bilo potrebno včasih, ko so bili pridelki manjši (okrog 800 kg/ha) 9 delavcev, pri današnjih pridelkih (1500 kg/ha) pa 17 delavcev na hektar. Razumljivo je, da tega ni zmogla več domača delovna sila družine, ampak je bilo treba dobiti na pomoč sezonske delavce-obiralce. Med hmeljarji in skupinami obiralcev so se izoblikovali sorazmerno ustaljeni dolgoletni odnosi. Skupinovodje so bili v stiku z hmeljarji, da so se vsako leto dogovorili za število obiralcev in čas prihoda. Zaradi tako velike koncentracije in pestrosti sezonskih delavcev v hmeljar- skem področju Savinjske doline je le-ta dobila v času obiranja posebno in značilno sliko. Čeprav so se v svetu zlasti v ZDA in nekoliko kasneje v Veliki Britaniji že sorazmerno zgodaj pojavili obiralni stroji, se pri nas še dolgo niso uveljavili. Proti koncu 50 let je začelo primanjkovati sezonskih delavcev posebno na večjih družbenih obratih. Pa tudi druge težave, npr. z namestitvijo obiralcev, prehrano, prevozi in sploh težavne organizacije dela s tako velikim številom sezonskih delavcev, so spodbudila razmišljanja o uvedbi strojnega obiranja hmelja. Od leta 1959, ko smo uvozih prvi stroj se je po preizkusni fazi strojno obiranje zelo hitro razširilo. Leta 1976 smo strojno obrali že 80 %, danes pa že skoraj ves pridelek hmelja oberemo strojno. Tak hiter razvoj strojnega obiranja zasledimo tudi v drugih deželah. V ZR Nemčiji so prvi stroj uvozih leta 1955, leta 1963 pa so že 85 % hmelja obrali stroji. Pri nas so se v tem času razširile hmelj-ske strojne skupnosti, v katere so se združevali hmeljarji z namenom, da nabavijo skupni obiralni stroj. Na družbeni proizvodnji pa se je oblikovala taka velikost hmeljarskih obratov, ki je najbolje odgovarjala storilnosti obiralnih strojev. Neprekinjeno obiranje noč in dan omogoča dobro izkoriščanje strojev. Velik prispevek k boljšemu sezonskemu koriščenju obiralnih strojev pa je pravilno razmerje zgodnjih in poznih sort hmelja, ki podaljšuje dobo obiranja od 14 na 25 ah več dni. Če smo istočasno odgovarjajoče povečali površine hmeljišč, lahko to močno zmanjša stalne stroške po enoti pridelka. S strojnim obiranjem se je število delovnih ur močno zmanjšalo in sicer od prejšnjih 3.133 ročnih in 23 traktorskih ur (pri pridelku 1500 kg/ha) na 261 ročnih in 35 traktorskih ur na hektar, vrednost osnovnih sredstev pa se je znatno povečala. Tehnologija susenja hmelja se je v zadnjih 50 letih zelo spremenila. Od sušenja na zraku, sušenja na lesah v zaprtih prostorih, tako imenovanih sušilnicah z dodatnim ogrevanjem zraka, Lorber-jevih vertikalnih sušilnic, ki so bile kasneje izboljšane z ventilatorji, do novih tipskih sušilnic z umetnim potiskanjem zraka, ki so bile kasneje izboljšane z izvlečnimi napravami ter avtomatskim oljnim ogrevanjem. Poleg vertikalnih sušilnic imamo še nekaj horizontalnih tračnih sušilnic, ki omogočajo neprekinjen tehnološki postopek od obiranja do basanja, če vmes vključimo še ovlaževalec. Vse te tehnološke spremembe so vplivale na zmanjšanje porabe ročnega dela, večjo zmogljivost in do določene mere tudi na boljšo kakovost hmelja. Zmogljivost sušilnic se je povečala od 0,5 kg na 1,2 kg suhega hmelja na uro na vsak m2 sušilnice že z uvedbo sesalnih ventilatorjev. Ogrevalne naprave z ventilatorji, ki potiskajo zrak skozi sloj hmelja na premog (Pekalo) in kasneje na kurilno olje (Wolf), so po^ večale zmogljivost na 2,4 oziroma do 4,00 kg na m2 in uro. Nemci navajajo (Kohhnann-Kastner 5), da je zmogljivost njihovih sušilnic okrog 7 kg na m2 in uro. Tako veliko zmogljivost dosegajo verjetno zato, ker hmelja ne sušijo tako močno kot pri nas. Deloma pa je visoka zmogljivost verjetno rezultat nekoliko napačne ocene dnevnega časa sušenja. Računajo namreč le z 10 urami na dan, medtem ko je dejanski čas sušenja po vsej verjetnosti daljši. Še bolj pomemben podatek kot trenutna zmogljivost sušilnice izražena v kg na m2 in uro je njena sezonska zmogljivost. Ta pa je odvisna od tega, koliko dni v sezoni lahko obiramo. Podaljšanje sezone obiranje nam omogoča še primerna kombinacija zgodnjih in poznih sort. Na ta način lahko sezonsko zmogljivost povečamo za 50 in več odstotkov, kar bistveno zmanjšuje stroške sušenja, podobno kot smo to ugotoviti pri obiranju. In kako v bodoče? Zaradi energetske krize in močne podražitve energije bo treba izpopolnjevati sušilnice v smeri boljšega koriščenja toplotnih kalorij pri sušenju in proučiti možnost sušenja hmelja na višji odstotek vlage in izpopolniti postopek kondicioniranja (od-volgnjenja, izenačevanje vlage v hmelju). V kolikor pa bi bilo potrebno zaradi pomanjkanja gorilnega olja preiti spet na trda goriva, bo potrebno raziskati tehnične možnosti za avtomatizacijo kurjenja. S tem ciljem v ZDA že proučujejo možnosti izboljšanja njihovih sušilnic in navajajo, da bi na ta način lahko pocenili sušenje za 23 % (8). Na hmeljarskem kongresu leta 1979 v Veliki Britaniji smo slišali za raziskave v Franciji, po katerih naj bi s predhodnim gnetenjem uničili tanko plast vlage na vseh delih storžka, ki preprečuje hitrejše sušenje. Na predsedstvu tehnične komisije MHB je bila sprožena pobuda, da bi v okviru tehnične komisije pripravili obsežnejši program raziskav v smeri gospodarnejše potrošnje goriva. Na pol v šali, na pol zares je bilo omenjeno celo koriščenje^ sončne energije. Pri tem človek pomisli na naše prednike, ki so jo že koristili, ko so hmelj sušili na zraku. Ali se bomo morali spet vrniti nazaj, seveda na višji razvojni stopnji tehnike? VPLIV RAZVOJA TEHNOLOGIJE NA PORABO DELOVNIH UR V preteklih 50 letih se je način pridelovanja hmelja precej spremenil, kar se odraža v bistveno manjši porabi dela in znatno večjih investicijskih vlaganjih na hektar. Posebno hiter razvoj tehnologije beležimo v 60 letih. V tem času se je razširilo strojno obiranje, strojna rez, izboljšan postopek napeljave hmelja in vodil, sušenje na sušilnicah z zračnimi ogrevalci in drugo. Zaradi uvajanja navedenih tehnoloških postopkov v proizvodnji hmelja se je zmanjšalo število potrebnih delovnih ur. Pred 50 leti so potrebovali okrog 4500 delovnih ur na hektar hmeljišč (izračunano po Sadarju 1, zaradi primerjave preračunano na pridelek 1500 kg/ha). Še nekoliko večjo številko dobimo po podatkih KOZ Hmeljar (2) 20 let kasneje, celo 4800 delovnih ur/ha. Nekaj let kasneje zasledimo za družbeni obrat Vrbje (4) podatek okrog 3900 ur/ha. V modelni kalkulaciji za staro tehnologijo zasledimo še v letih 1967 do 1968 celo nekoliko večjo številko, in sicer 4.178 ur/ha (Cetina, 6). Po istem viru je bilo potrebno za proizvodnjo hmelja po novi tehnologiji le še 864 delovnih ur, oziroma 576 ur brez obiranja na hektar, medtem ko je po modelni kalkulaciji za leto 1978 potrebno 812 oziroma 430 delovnih ur na hektar brez obiranja. V ZR Nemčiji (Kohlmann-Kastner 5) navajajo podatek, da je potrebno na hektar skupaj 1010, brez obiranja pa 585 delovnih ur. Nekoliko starejši podatki iz leta 1964 za ZDA (7) kažejo, da je pri njih produktivnost dela še višja, saj porabijo po tem viru le 450, brez obiranja pa 217 ročnih ur na nektar, torej le polovico toliko kot pri nas. Verjetno je, da so tam drugačni pogoji pridelovanja, kljub temu pa bi kazalo neprestano proučevati njihovo tehnologijo in pretehtati, kaj se lahko od njih naučimo in prenesemo v našo prakso. ZAKLJUČEK Primerjalni pregled produktivnosti dela merjen s porabo delovnih ur na mtc pridelka je prikazan v tabeli 1. Iz njega vidimo, da smo pred pol stoletja porabili za vsak mtc hmelja prek 100 ur, medtem ko jih danes le še 50, torej 8-krat manj. S tem smo se približali produktivnosti v razvitih hmeljarskih deželah. Zanimivo pa je, da so v ZDA že leta 1964 porabili 50 °/o delovnih ur manj kot pri nas. Tudi zasebni hmeljarji pri nas se z uvajanjem novih postopkov (strojna rez, pršenje s sodobnimi pršilniki, strojno obiranje) počasi približujejo produktivnosti, ki je navedena v modelni kalkulaciji 1978. Seveda pa pot razvoja tehnologije s tem ni zaključena. Nadaljnje raziskave bodo zanesljivo dale nove možnosti za racionalizacijo proizvodnje hmelja. To kaže tudi primer produktivnosti v ZDA, čeprav ga ne smemo enostavno prenašati na naše razmere. Le z večjo produktivnostjo bo dohodek delavca v hmeljarstvu oziroma hmeljarja naraščal in le tako bomo lahko ostali konkurenčni na svetovnem hmelj skem trgu. Literatura: 1. Sadar, Vinko: Hmeljarstvo, Maribor 1928 2. Kmetijsko-abdelovalna zadruga »Hmeljar«, gradivo za plan 1952 3. Ebbinghaus, W.: Hopfengeriist aus Spanhbetonmasten im 18 m- Raster, Der Hopfenbau, 1/79,19—3H 4. Kmetijsko gospodarstvo Vrbje, (gradivo za plan 1958 5. Koblmann-Kastner: Der Hopfen, Wolnzach 1975 6. Cetina, A.: Prilog racionalizaciji proizvodnje hmelja uvode-njem novih tehnoloških postupaka, Magistarski rad, Zagreb 1972 7. Central Washington Hop Casts 1964, Agricultural Extension Service, Washington, State Universïty — Pullman 8. U. S. Hop Administrative Committee, Gr. Bul. 79—14, str. 7 Tabela 1 PRIMERJALNI PREGLED PRODUKTIVNOSTI DELA V HMELJARSTVU Delovnih ur/mtc skupaj pilil Po Sadarju okrog 1928 424 274 KOZ Hmeljar 1952 360 192 Obrat Vrbje 1958 258 104 Model stara tehnologija 1968 285 64 Model nova tehnologija 1968 68 31 Model IHP 1978 54 29 ZR Nemčija 1975 53 31 ZDA 1964 24 11 DELEŽ SLOVENSKEGA HMELJA V SVETOVNEM NETO-IZVOZU /tir: inštitut za hmeljarstvo Žalec/ I960 1977 Gibanje površin, pridelkov in kakovosti hmelja v SR Sloveniji od leta 194-5 do 1978 3Soo kod 3 000 25o» 2ooo tou ■ ISoo looo ■ Boo ■ %nof BBod 25od apoc ' 15 10 1.0' 0.9 08 0,7 oj8 05 04 o.3 oa 0.1- looo X 0 JC (IjHniezail nnnn traktorji GOSPODARNA NALOŽBA uLO hmciod- ŽALEC 42 KS TIP 402 cena 124,959.00 Lastna udeležba v gotovini 30 %; preostali znesek 42 KS TIP 404, pogon na vsa štiri kolesa cena 154,860.00 na odplačilo do dveh let z 12-odstotno obrestno MOŽNOST NAKUPA TUDI Z VGRAJENIM KOMPRESORJEM IN KIPER VENTILOM mero Poslujemo non-stop od 6.30—19. ure vsak delavnik razen ob sobotah od 6.30_13 ure NOTRANJA TRGOVINA ŽALEC TOZD MALOPRODAJA tel. (063) 710-401,710-412 Dr. Tone WAGNER in Milan VERONEK, ing. agr. REZULTATI KOLIČINA IN KAKOVOST PRIDELKA ENE VRSTE Strojno obiranje ovenelega hmelja (Kratko poročilo) UVOD Na željo Kombinata Hmezad Žalec (razgovor z ing. Jurešom in ■sodelavci dne 21. 8. 1979) je bil izveden poskus obiranja ovenelega hmelja. Pri polnem turgorju so storžki hmelja krhki in se na obiral-niku precej drobijo, kar poslabša kvaliteto pridelka. Oveneli storžki so manj krhki, iz tega je sklepati, da niso v tolikšni meri občutljivi za mehanične poškodbe. Strojno obiranje hmelja bi potekalo z manjšimi izgubami, za sušenje pa bi se porabilo tudi manj energije. Ukrep bi bil tudi z ekonomskega stališča zanimiv, v kolikor bi bili rezultati poskusa obiranja ovenelega hmelja pozitivni. Obiranje ovenelega hmelja v praksi ni znano. Pri ročnem obiranju so hmeljarji vedno preprečevali venenje nabranega hmelja s tem, da so pridelek sproti odvažali z njive, da ga niso izpostavljali soncu, raztresene storžke po tleh so pobirali sproti, ovenelih pa ne, ker so jim ti kvarili kakovost. Pri strojnem obiranju nekateri hmeljarji hmelj pred obiranjem celo močijo, da je obiranje bolj učinkovito. Iz literature obiranje ovenelega hmelja ni znano. Poskus obiranja ovenelega hmelja je bil izveden na kmetijskem obratu Petrovče s sorto savinjski golding in obiralnikom BRUFF. METODA IN OPIS DELA Strojno smo obirali različno ovenele rastline in pri tem ugotavljali primernost ovenelih rastlin za strojno obiranje, količino in kakovost nabranega hmelja, botanične lastnosti storžkov, mehanske poškodbe storžkov in izgube hmelja na obiralniku. Poskusno obiranje smo izvajali zjutraj od 6. ure dalje, ko je hmelj vlažen (moker) in krhek, in od 12. ure dalje, ko porezane rastline hmelja hitreje venijo in storžki niso krhki. Poskus je potekal 22. in 23. avgusta. Vreme v teh dneh je bilo zjutraj hladno in megleno, čez dan pa sončno in toplo, kar je razvidno tudi iz podatkov o vremenu (tabela 1 in 2) postaje Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo, Žalec. Tabela 1 — TEMPERATURA V * C Ura Datum 22.8. 23.8. ob 71* 12,7 11,4 ob 1411 25,4 27,1 ob 21h 17,8 19,4 Srednja 18,6 193 Maksimalna 26,0 27,5 Minimalna 10,8 10,6 Tabela 2 — RELATIVNA VLAGA V ODSTOTKIH Ura Datum 22.8. 23.8. ob 71* 98 99 ob 1411 64 57 ob 21h 90 87 Srednja 84 81 Rastline smo posekali za strojno obiranje na običajen način, nato pa pustili različno dolgo veneti na žičnici. Izvedli smo naslednje kombinacije: 22. 8. 1979 Rezanje rastlin opoldne ob 12. uri 1. nakladanje takoj (OP-O) 2. nakladanje po dveh urah (OP-2) 3. nakladanje po štirih urah (OP-4) 23. 8. 1979 Rezanje rastlin zjutraj ob 6. uri 1. nakladanje takoj (ZJ-O) 2. nakladanje po dveh urah (ZJ-2) 3. nakladanje po štirih urah (ZJ-4) Rezanje rastlin ob 12. uri opoldne 1. nakladanje takoj (OP-O) 2. nakladanje po 45 minutah (OP-1) 3. nakladanje po lh 30 min. (OP-2) Po nakladanju so rastline ostale še krajši čas (ca. 30 min.) na prikolici, kolikor je nanesla prejšnja (običajna) zaloga rastlin pri stroju pred obiranjem poskusa. Za vsako kombinacijo smo obrali 1 vrsto (ca. 400 rastlin — vodil). Pri obiranju smo stehtali pridelek zelenega hmelja posamezne vrste, kakovost pridelka smo določali na osnovi večjih vzorcev, posušenih na mikrosušilnici Inštituta. Tabela 3 — KOLIČINA PRIDELKA 22. 8. 1979 OB 12. URI Vlaga hmelja Pride1'±1?uhega Kombi- Označba Kg zelene-_________________________“me”a______ nacija vzorca ga hmelja % relat. kg relat. i OP-O 288 80,55 100 62,93 100 2 OP-2 280 77,50 96 70,78 112 3 OP-4 240 75,13 93 67,06 106 Količina pridelka 23. 8. 1979 ob 6. uri 1 ZJ-O 420 82,74 100 81,45 100 2 ZJ-2 382 82,72 100 74,16 91 3 ZJ-4 348 79,47 96 80,27 99 Količina pridelka 23. 8. 1979 ob 12. uri 1 OP-O 325 80,92 100 69,67 100 2 OP-1 316 78,50 97 7633 110 3 OP-2 271 78,29 96 66,10 95 Tabela 4 — TRGOVSKA OCENA VZORCEV SUHEGA HMELJA PO KAKOVOSTNIH RAZREDIH Z OZIROM NA BARVO STORŽKOV IN ODSTOTKOV ALFA KISLIN Rezanje rastlin 22. 8. ob 12. uri Kombi- nacija Označba Kakovostni % alfa vzorca razred kislin Opomba 1 OP-O I. 6,47 2 OP-2 I.—II. 5,98 delno spremenjena barva 3 OP-4 II. 5,76 močno spremenjena barva Rezanje rastlin 23. 8. ob 6. uri 1 ZJ-O II. spremenjena barva 2 ZJ-2 I.—II. malo spremenjena barva 3 ZJ-4 I. Rezanje rastlin 23. 8. ob 12. uri 1 OP-O I. 2 OP-1 I. 3 OP-2 II. malo spremenjena barva Tabela 5 — BOTANIČNE LASTNOSTI STORŽKOV Osemenjenost in teža 100 storžkov svežega in suhega hmelja Rezanje rastlin 22. 8. ob 12. uri Kombi nacija L- Označba vzorca Število semen Teža svežih Teža suhih n ... storžkov °/o vlage storžkov r»°izma v g v g ^mm 1 OP-O 60 79,73 13,66 31,00 2 OP-2 52 75,36 14,39 32,1 3 OP-4 50 74,43 14,36 31,1 Rezanje rastlin 23. 8. ob 6. uri 1 ZJO 8 72 82,75 13,95 32,9 2 ZJ 2 57 62 80,93 1338 32,0 3 ZJ-4 63 66 77,30 16,83 34,6 Rezanje rastlin 23. 8. ob 12. uri 1 OP-O 57 64 79,79 14,53 323 2 OP-1 92 64 78,29 15,61 33,1 3 OP-2 32 64 7736 1638 30,8 MEHANSKE POŠKODBE STORŽKOV IN IZGUBE PRI OBIRANJU Pri poskusu obiranja hmelja smo ugotavljali mehanske poškodbe hmelja in izgube pri obiranju (tabela 6, 7 in 8). Tabela 6 — MEHANSKE POŠKODBE OBRANIH STORŽKOV IN DELNE IZGUBE NA OBIRALNIKU Poškodbe storžkov na obiralniku Označba § Celi storžki 5 Poškodovani storžki Pleve Primesi nacija vzorca šte- teža „, vilo g /0 šte- vilo teža 0/o g teža g °/o teža g % Rezanje rastlin 22. 8. ob 12. uri i OP-O 409 250 71 139 60 17 34 9 10 3 2 OP-2 412 220 76 112 42 15 16 6 11 4 3 OP-4 440 207 75 94 25 9 30 11 13 5 Rezanje rastlin 23. 8. ob 6. uri 1 ZJ-O 328 244 71 126 55 16 37 11 9 3 2 ZJ-2 331 214 66 146 64 20 30 9 16 5 3 ZJ-4 308 180 64 149 66 23 29 10 8 3 Rezanje rastlin 23. 8. ob 12. uri 1 OP-O 268 178 63 161 64 22 33 11 12 4 2 OP-1 389 202 68 164 60 20 24 8 8 4 3 OP-2 357 182 65 175 61 21 26 9 10 5 Tabela 7 — IZGUBE PRIDELKA NA OBIRALNIKU čistost obiranja Kombi- nacija Ostanek suhega hmelja Wpl„t. „ na 1 vodilu v g Keiativno Opomba Rezanje rastlin 22. 8. ob 12. uri Kontrola 3,0 100 3 (OP-4) 3,1 103 reguliranje obiralnika Kontrola 3,9 100 3 (ZJ-4) 5,5 141 enaka nastavitev obiralnika Tabela 8 - - KOLIČINA HMELJA V ODPADNEM LISTJU IZ OBIRALNIKA Rezanje rastlin 22. 8. ob 12. uri Kombi- Označba Listje Storžki Pleve Storžki -f nacija vzorca g o/0 g % g % pleve % 1 OP-O 290 92 4 1 22 7 8 2 OP-2 216 93 6 3 10 4 7 3 OP-4 296 90 10 3 24 7 10 OP-4/1 260 85 27 9 18 6 15 Rezanje rastlin 23. 8. ob 6. uri 1 ZJ-O 479 90 3 1 48 9 10 2 ZJ-2 260 92 4 2 19 6 8 3 ZJ-4 210 92 5 2 13 6 8 Rezanje rastlin 23. 8. ob 12. uri 1 OP-O 226 93 3 1 14 6 7 2 OP-1 166 90 2 1 16 9 10 3 OP-2 200 91 6 3 13 6 9 ZAPAŽANJA IN DISKUSIJA V času izvajanja poskusnega obiranja je bilo vreme v obeh dneh stanovitno in približno enako, zaradi česar lahko rezultate enega in drugega dne tudi med seboj primerjamo. Porezane rastline, ki so visele na žičnici v popoldanskem času, so po 2 urah precej, po 4 pa močno ovenele. Rastline porezane ob 6. uri zjutraj, po dveh urah še niso kazale vidnejših znakov ovene-losti, po štirih urah pa so bile delno ovenele. Količina pridelka posameznih vrst v nasadu oziroma kombinacij je različna in je odraz bujnosti rastlin v nasadu, ne pa rezultat manjših izgub obiranja, kar se je pri organizaciji poskusa predvidevalo. Rezultati podobnih kombinacij prvega in drugega dne sta dali v količini pridelka nasprotne rezultate z ozirom na kontrolo. Ovenelost rastlin se je najmočneje odrazila na kakovosti pridelka. Storžki ovenelih rastlin so spremenili zeleno barvo v umazano rjavo brez svilenega leska. Sprememba barve je izrazitejša pri pridelku rastlin, ki so dalj časa visele na žičnici oziroma bolj ovenele šle v obiralnik. Temu pridelku se je trgovska vrednost hmelja zmanjšala za en razred. Tudi hmelj, ki je bil obran zjutraj takoj po rezanju in moker vložen v sušilnico, je spremenil barvo. Zjutraj porezane rastline, ki so se štiri sušile na žičnici in za spoznanje ovenele, so dale pridelek nespremenjene kakovosti. Vsebnost alfa kislin ni bistveno različna. Vlaga storžkov (tabela 3) je bila različna. Najmanj vlage so vsebovali storžki opoldne porezanih rastlin, ki so dalj časa visele na žičnici. Medtem ko zjutraj porezane rastline še po dveh urah niso kazale znakov ovenelosti, so opoldne porezane rastline po tričetrt ure že ovenele, po štirih urah pa so storžki izgubili že več kot 5 odstotkov vlage, kljub grobi zgradbi storžkov, ki je značilna za savinjski golding in neugodne rastne razmere leta 1979. Botanične analize vzorcev kažejo, da je hmelj zelo osemenjen, kar je poleg rastnih prilik vplivalo na zgradbo in velikost storžkov. Veliki osemenjeni in nekompaktni ter pulili storžki so bolj občutljivi na mehanične poškodbe, ne prenesejo trdega obiranja in se zato bolj drobijo. Manjša sprememba vlažnosti ni bistveno vplivala na zdrobljenost oziroma zmanjšanje poškodb. Zaradi čistosti obiranja je bilo potrebno povečati obrate obiral-nika, s tem pa se je tudi povečala udarna sUa obiralnih prstov na storžke, če niso spremenili oziroma povečali vrtljajev obiralnih bobnov pri obiranju ovenelega hmelja, se je občutno povečala količina ostankov neobranega hmelja na trtah. Za obiranje ovenelih rastlin je bilo potrebno bistveno drugače nastaviti obiralnik, in sicer: — potrebno je bilo povečati število obratov obiralnih bobnov, — delovanje ventilatorjev zmanjšati do minimuma, — odmakniti lopute od sesalnih mrež, — prebiralne trakove sortirnika postaviti bolj strmo. V opoldanski vročini moramo porezane rastline zaradi ohranitve kakovosti hmelja čimprej obrati: storžki ovenelih rastlin so po 4 urah izgubili 5 odstotkov vlage in bili slabše kakovosti Obiranje neovenelega hmelja ima le minimalne izgube storžkov, ki ostanejo na trtah in jih v normalnih razmerah lahko zanemarimo. Izgube pridelka, pomešanega v obliki storžkov in plev med listjem in storžkov slabo obranih panog iz avtomatskega obiralnika pa so pri obiranju ovenelega hmelja občutne. Pri obiranju ovenelega hmelja ni izražena tendenca manjšanja izgub ob strojnem obiranju. ZAKLJUČEK Obiranje ovenelih rastlin ni povečalo količine nabranega hmelja in ni v večji meri preprečilo drobljenja storžkov. Močno ovenele rastline so dale za razred kakovostno slabši pridelek z močno spremenjeno barvo. Vlaga storžkov se zjutraj ne zmanjša veliko, v opoldanski vročini pa zelo, če so rastline dalj časa porezane in visijo na žičnici. Storžki savinjskega goldinga so bili grobe zgradbe in močno osemenjeni, kar je vplivalo na potek poskusa in rezultate obiranja. Manjša sprememba vlažnosti ni bistveno vplivala na drobljenje hmelja pri obiranju. V kolikor so rastline bolj ovenele, je bilo nujno povečati obrate obiralnika, da na trtah ni ostajalo preveč storžkov. Zaradi večje oziroma prevelike udarne sile prstov pa se je drobil tudi močno ovenel hmelj. Na kakovost obiranja vpliva upravljanje s strojem, ki se mora dnevno pogosteje spreminjati z ozirom na pogoje obiranja. Manjše spremembe vlažnosti hmelja zahtevajo korekture pri stroju, ker se sicer izgube hitro povečajo. Pri strojnem obiranju ovenelega hmelja z obiralnim strojem BRUFF nismo ugotovili pomembnejših razlik pri zdrobljenosti, če smo obirali na običajen način ali pa ovenele rastline. V danih okoliščinah se je venenje, daljše od tričetrt ure, kvarno odrazilo na kakovosti pridelka. Pri poskusnem obiranju ovenelih rastlin je sodeloval tudi Hmezad — TOZD Petrovče z nasadom v Lokah. Kmetijstvo kot temeljna proizvodna panoga v KZ Drava TOZD Kmetijstvo Radlje ob Dravi Tradicija hmeljarstva v Zgornji dravski dolini je močno povezana z razvojem hmeljarstva v občini Radlje, kjer so prvi nasadi nastajali že leta 1923. Iz različne literature je razvidno, da so prve sadike prinesli proizvajalci iz Žalca in Nemčije. Brez dvoma je bilo glavno gibalo takratnega hitrega razvoja hmeljarstva na radeljskem, šentviškem in mučkem polju visoka rentabilnost te kulture. Mnenja sem, da je bila ekonomika glavni razlog za obstoj hmeljarstva, ki se je v takratnih kriznih časih obdržalo brez vpliva države. Se so živi takratni hmeljarji, ki radi pripovedujejo o tehnologiji pridelovanja tistega časa, pridelkih, neorganizirani trgovini s hmeljem in o šikaniranju hmeljskih obiralcev, ki so že takrat redno prihajali iz sosednje Hrvatske. Nekateri podatki kažejo, da je takratni okraj Marenberg razpolagal s ca. 30 ha hmeljišč. Te površine so v kriznih obdobjih močno nihale. Fo drugi svetovni vojni je ostalo še ca. 13 ha hmeljišč, delno s klasičnimi žičnicami, delno pa še s hmeljevkami. Problematika prvih povojnih let ni dopuščala razvojnih ambicij pri širjenju površin pod hmeljem. Okrog leta 1950 so se površine hmelja vendarle povečale na 23 ha in do leta 1970 na 37 ha. Glede na razpoložljive obdelovalne površine in delovno silo je bilo navedeno povečanje površin minimalno in seveda hmeljarstvo na TOZD ni moglo prav zaživeti. Pogojno je bil razvoj hmeljarstva odvisen tudi od različnih organizacijskih oblik in povezovanj. Težko je to dogajanje ocenjevati z današnjimi očmi, dejstvo pa je, da so vsi ti momenti bili podrejeni reševanju vedno tesne rentabilnosti TOZD. Izredno zanimivo bi bilo analizirati katera gibanja so pravzaprav najmočneje vplivala na tako zadržan razvoj hmeljarstva v občini Radlje. Rezultat analize vsekakor ne bi popravil minulega, bil bi pa poučen pri odločanju nadaljnih razvojnih teženj. S prihodom dipl. inž. Alojza Podjavorška in malo kasneje dipl. inž. agr. Žarka Žigona na TOZD Kmetijstvo Radlje se je vendarle precej premaknilo tudi v razvoju pridelovalnih in do-delovalnih hmeljarskih kapacitet. Dosti je k pospešeni obnovi pripomogla združitev s Kmetijskim kombinatom HMEZAD Žalec. Danes, ko je celotno družbeno kmetijstvo v občini Radlje združeno v enotno organizacijsko obliko, razpolaga TOZD Kmetijstvo s 100 ha hmeljišč in vzporednimi obiralnimi in sušilnimi kapacitetami. Struktura sort je ugodna, saj je 40 ha zasajenih s sorto APOLON. Manj ugodna je starostna struktura, ki pa se bo z razvojem znatno izboljšala. V nadaljevanju želim na osnovi obračunske kalkulacije iz proizvodnega leta 1978 dokazati, da je hmelj kljub negativnim pojavom v bližnji preteklosti kultura, ki prednjači rentabili-letno in izkazuje visoko intenzivnost. Pridelek hmelja je bil leta 1978 izpod pričakovanega, prav tako kvaliteta, zato je primerjava z drugimi kulturami še toliko bolj aktualna in realna. Vsa linančna in procentualna razmerja temeljijo na kapaciteti 1 ha in predpostavki, da je del tiksnih stroškov nujno deliti po ključu, ki pa ni nikoli popolnoma objektiven. V primerjavo vključujem še pšenico za seme in koruzo za zrno. Iz spodnje analize ekonomskih pokazateljev teh vrst proizvodov je možno formirati več zaključkov: 1. Hmeljarska proizvodnja da daleč največjo vrednost proizvodnje na enoto površine in je torej izredno finančno intenzivna. 2. Proizvodni stroški so visoki in dalj časa trajajoči zaradi daljšega ciklusa proizvodnje in same komercializacije pridelka, a vendar dopuščajo več prostora v nadaljni delitvi dohodka kot druge kulture. Sodobna žičnica na Dravskem polju 3. Hmelj pokriva bistveni del fiksnih stroškov na vseh nivojih in s tem omogoča primerno in strokovno zasedbo delovnih mest. 4. Visoka delovna intenzivnost je sezonskega značaja in zato k inovacijskemu uvajanju primerne strojne opreme in tehnologije. 5. Ostanek čistega dohodka je največji in daje neprimerno boljše osnove za nadaljno reprodukcijo kot ostale standardne poljedelske kulture. 6. Iz analize ni viden direkten vpliv hmelja na narodno gospodarstvo, saj je izključno izvozen produkt, kar bo ob dogajanjih pri nas bistvenega značaja pri ugotavljanju določenih prednosti, v okviru TOZD ali višje oblike pa verjetno tudi določen finančni efekt. Indeks Leto 1978 Hmelj pšenica koruza 2:3 2:4 1 2 3 4 5 6 Vrednost proizv./ha 95.393 12.114 20.066 787 475 Nabavljen material 14.668 7.268 7.012 343 209 Lastni material 1.226 84 933 1459 131 Tuje storitve 6.172 283 273 2180 2261 Lastne storitve 8.853 2.777 4.133 318 214 I. brutto OD 19.363 1.897 1.437 1020 1347 POKRITJE L 45.081 4.219 6.276 1068 718 Fiksni stroški PE 22.945 2.978 2.256 770 1017 Fiksni stroški TOZD 7.689 1.060 803 725 957 POKRITJE II. 14.447 181 3.217 7981 449 Število delovnih ur/ha 814 71 52 1146 1565 7. Kapitalna vlaganja pri obnovi in izgraditvi sušilnih in obiralnih kapacitet močno bremenijo proizvodnjo v prvih treh letih, ko ni možno dosegati optimalnega pridelka. Za zmanjšanje navedenega rizika je potrebna kreditna regulativa v smislu moratorija, primerne obrestne mere in roka odplačila. Na 100 ha hmeljišč smo v TOZD Kmetijstvu pridelali leta 1979 141 t hmelja, kar je še vedno delno odstopanje od predvidenih količin v Programu razvoja hmeljarstva Slovenije za obdobje 1976—1980. Zaostali smo za 14 ton. V letu 1980 predvideva navedeni dokument proizvodnjo 16 qlha oziroma 160 ton pridelka, kar ni nerealna ocena, vendar zelo težko dosegljiva ob današnjem stanju hmeljarstva v Sloveniji. Na TOZD smo v vseh teh letih, ko so se hmeljarska gibanja odvijala sorazmerno v skladu z ostalimi gospodarskimi težavami v kmetijstvu ostali verni misli, da je potrebno našo poljedelsko proizvodnjo bolje specializirati in povečati hmeljske površine še za 50 ha. To bi bil istočasno bistven element srednjeročnega razvoja hmeljarstva v TOZD. Pretekla vlaganja v sušilne kapacitete zmanjšujejo potrebo po novih in bi tako za pospravilo navedene površine potrebovali le še primerne obiialne kapacitete. Računamo, da bo realizacija navedenega programa, preračunano po današnjih cenah, stala približno 15,000.000,00 din ali letno ca. 3,000.000,00 din. Predvidena vrednost je za TOZD ob vseh ostalih načrtih močna obremenitev, vendar bi končni pridelek 225 ton ob primernem razvoju prodajne cene in proizvodnih stroškov moral vračati primeren dohodek. V obnovi bomo poiskušali upoštevati razvoj novih sort, kar pa bo moralo biti strokovno in komercialno utemeljeno, saj si podobnih nevšečnosti, kot smo jih imeli v preteklosti ob obnovi hmeljišč, ne želimo več. Ob koncu bi rad opozoril še na moment, ki je bil bistvenega pomena v preteklem obdobju. Povezanost slovenskih hmeljarjev v poslovni skupnosti in prizadevanju tovarišev, ki to skupnost vodijo, sta izredno prispevala k vztrajanju in uveljavljanju hmeljarske proizvodnje v letih, ko je le-ta zašla v močne težave. Da se temu pozitivnemu prizadevanju oddolžimo, smo proizvajalci dolžni sprejeti v naslednjem srednjeročnem obdobju takšne naloge, ki jih bomo dejansko realizirali v smeri načrtovanih količin in kvalitet pridelka. Alojz Hauzer Pospeševalci so česti obiskovalci kmetij MARTA DOLINAR, dipl. biolog INSTITUT ZA HMELJARSTVO IN PIVOVARSTVO ŽALEC Preizkušanje sistemičnih fungicidov proti peronospori na hmelju (pseudoperonospora H.) 1 UVOD Kljub 50-letnim izkušnjam pri zatiranju peronospore v hmeljiščih, še niso rešeni problemi, ki bi nam omogočiii usmerjeno varstvo hmeljišč pred peronosporo in uspešno zdravljenje sistemično obolelih rastlin. Za uspešno racionalizacijo varstva hmeljišč moramo rešiti predvsem naslednja problema: — Ugotoviti način preprečevanja ali zdravljenja primarne okužbe hmelja s peronosporo in — izdelati zanesljivo metodo za predvidevanje infekcij na osnovi ekoloških dejavnikov. S protektivnimi fungicidi primarne okužbe hmelja s peronosporo nismo mogli preprečevati, niti zdraviti. Celo antibiotiki niso bili dovolj uspešni. Najprimernejši pripravki so lahko le za nekaj odstotkov zmanjšali pojav obolelih poganjkov — kuštravcev. Z vse večjim intenziviranjem proizvodnje iz leta v leto narašča v hmeljiščih sistemična obolelost hmelja, kar ima za posledico vse večji pojav obolelih poganjkov — kuštravcev, posebno v letih, ugodnih za razvoj peronospore. Nasade manj občutljivih sort škropimo proti peronospori po fenofazah hmelaj, občutljivejše sorte pa moramo škropiti v 8—10-dnevnih presledkih, da je rastlina stalno pokrita s fungicidi, ne glede na razvoj parazita. Pri obeh načinih, posebno pa pri zadnjem, pride pogosto do odvečnih škropljenj, število škropljenj bi pri občutljivih sortah lahko zmanjšali samo, če bi izdelali metodo, s katero bi na osnovi biometeoroloških dejavnikov lahko z veliko zanesljivostjo napovedali nevarnost infekcij, kar bi omogočilo z uporabo sistemičnih fungicidov s kurativnim delovanjem, usmerjeno škropljenje proti peronospori. Na tržišče prihaja več sistemičnih fungicidov proti fikomicetam, ki preprečijo primarno okužbo s hmeljno peronosporo in zavro rast micelija še potem, ko se je infekcija že izvršila. Od teh smo v letih 1978 in 1979 preizkušali CGA 48988 in aluminijev etil fosfit proti primarni in sekundarni okužbi hmelja s peronosporo. 2 VREMENSKE RAZMERE Grafikon 1 — Dolgoletno povprečje temperatur in odkloni v letu 1978 LEGENDA: ■ povp. 1951-1971 □ leto 1978 I i odklon od povp. Grafikon 2 — Dolgoletno povprečje padavin in odkloni v letu 1978 LEGENDA BI povp.1951-1971mm □ leto 1978 mm pad. I I odklon od povp. mm %o Mo m MO So 60 ko o april maj junij julij avgust so ■ ti> -___ ko • t HO ' ----- pov.-------------------------- - 10 ■ ko ■ 60 ■ so ■ ■100 ■ POSKUSI V LETU 1978 3.1 PREIZKUŠANJE SISTEMIČNIH FUNGICIDOV PROTI PRIMARNI OKUŽBI HMELJA S PERONOSPORO V letu 1978 smo preizkušali proti primarni okužbi s peronosporo ridomil 25 WP in aliette po navodilih proizvajalcev. Preizkusili smo tudi postopek, kjer smo z ridomilom tretirali dvakrat. 3.1.1 METODIKA Sistemične pripravke smo preizkušali v Vojniku, na sorti savinjski golding, ki je ob- Grafikon 4 — Dolgoletno povprečje padavin in odkloni v letu 1979 I povp.1951-197imm d leto 1979 mm pad. I j odklon od povp. mm so-. m 60- april maj junij julij avgust 60-40-+ 20- pov.o---------------------------- -20------- 40- 60- _________ 80- čutljiva za primarno okužbo. Poskus smo postavili po blok metodi, v štirih ponavljanjih (parcelica 60 rastlin). Na voljo smo imeli CGA 48988 (ridomil 25 WP) in LS 74783 (aliette). Izbrali smo naslednje postopke: 1. Ridomil 25 WP 2. Ridomil 25 WP 3. Aliette 4. Aliette 5. Brestan 60 6. Kontrola 1 X 0,8 gr/rastlino — zalito 2 X 0,8 gr/rastlino — zalito in škropljeno 1 X 0,3 gr/rastlino — zalito 2 X 0,3 gr/rastlino — zalito in škropljeno 1 X 0,1 »/o — škropljeno Grafikon 3 — Dolgoletno povprečje temperatur in odkloni v letn 1979 LEGENDA: I pOvp.1951 -1971 ]leto 1979 [ odklon od pov. 30 15H 20 15-1 10 5 O ulil 10 n -5 3.1.3 DISKUSIJA Delovanje sistemičnih fungicidov je signifikantno boljše od standarda in kontrole. Z ridomilom 25 W'P zadostuje enkratno treti-ranje v preizkušeni dozi. Delovanje ridomila 25 WP, kjer smo tretirali dvakrat, ni bilo toliko boljše, da bi bilo ekonomsko utemeljeno. Enkratno tretiranje z aliettom ne zadostuje. Z dvakratnim tretiranjem po 0,3 gr alietta na rastlino dosežemo boljše rezultate. 3.2 PREIZKUŠANJE SISTEMIČNIH FUNGICIDOV PROTI SEKUNDARNI OKUŽBI HMELJA S PERONOSPORO sorte atlas. V tem nasadu je bilo do avgusta škropljeno s protektivnimi fungicidi enajstkrat. Ob škropljenju smo ugotovili 0,3 odstotke okuženih storžkov. Prvič smo škropili 10. avgusta, pred tem smo 7. avgusta ugotovili infekcijo. Drugič smo škropili 24. avgusta, infekcija pa je bila 27. avgusta. Uporabili smo škropilnico rapid (20 atm). Poraba škropiva je bila 0,5 litra na rastlino. Izbrali smo naslednje postopke: 1. Ortho 9978 2. Ortho 9978 3. Ridomil plus 4. Ridomil plus 5. Aliette 6. Aliette 7. Cuprablau 8. Kontrola 0,2 %>, 1 X škropljeno 0,2 »/o, 2 X škropljeno 0,2 %, 1 X škropljeno 0,2 %, 2 X škropljeno 0,25 °/o, 1 X škropljeno 0,25 %, 2 X škropljeno 0,3 %, 2 X škropljeno april maj junij julij avgust 3.2.1 METODIKA Proti sekundarni okužbi smo preizkušali aliette, ortho 9978 in ridomil plus v nasadu 3.2.2 REZULTATI Grafikon 6 — Preizkušanje sistemičnih fungicidov proti sekundami okužbi hmelja s peronosporo I = infekcija, T = tretiramo, O = ocenjeno IT TI i V Poskus smo ocenili 9. septembra. Ugotavljali smo odstotek okuženih storžkov, izvedli analizo variance in določili mejne vrdnosti. V času od 2.—18. avgusta so bile razmere za razvoj peronospore zelo ugodne. Manj ugodne so bile v času od 18. do 25. avgusta, nato pa je nastopilo toplo in suho vreme, ki je trajalo do obiranja. O pov. 0 - — I i-......... I....... + 5- 10- Prvič smo zalivali takoj po rezi, 7. aprila. Porabili smo 1 del brozge na rastlino. Drugič smo škropili dne 30. maja, ko je bil hmelj ca. 75 cm visok in napeljan na oporo. Pri škropljenju smo uporabili ridomil plus v 0,2-odstotni, in aliette v 0,25-odstotni koncentraciji Kot standard smo uporabili fentin acetat (brestan 60) v 0,1-odstotni koncentraciji. Poskus smo ocenili 15. junija. Prešteli smo obolele poganjke na 30 rastlinah, preračunali na eno rastlino, izvedli analizo variance in določili mejne vrednosti 3.1.2 REZULTATI Grafikon 5 — Delovanje sistemičnih fungicidov proti primarni okužbi hmelja s peronosporo št. kuštravcev/rastl. RIDOMIL ALIETTE BRES KONTROLA 1X 2X 1X 2X TAN GD 5% = 1,21 GD 1% = 1,69 | i i i i | i—i—i—i—|---[—i—i—i--1—i—i—r 5 10 15 20 avgust ORTHO RIDOMIL ALIETTE Cu KONTROLA 9978 PLUS OXYCL. GD5% >9,04 GD1 % >14,18 3.2.3 DISKUSIJA Delovanje sistemičnih fungicidov proti sekundarni okužbi hmelja s peronosporo je bilo dobro, posebno, če upoštevamo okužbo, ki smo jo v nasadu že pred škropljenjem ugotovili. V primerjavi s standardom je delovanje vseh sistematičnih fungicidov signifikantno boljše, -i—i—i—i—i—i—i—i—1—1—«—i—i—1—i—i—r 25 31 5 10 september kar je razumljivo, ker delujejo sistemjčni fungicidi kurativno. Poskus smo tretirali 27 ur po infekciji in je kurativnost lahko prišla do izraza. Med posameznimi sistemičnimi pripravki ni bilo signifikantnih razlik, prav tako ne med enkratnim in dvakratnim škropljenjem. V času drugega tretiranja je že prevladovalo suho vreme. Ko smo po prvem škropljenju pregledali storžke, so se na pegah pojavile nekroze. Pri ridomilu 25 WP ni bilo fruktifikacije, pri aliettu in orthu 9978 smo ugotovili redke konidiofore s konidiji, ki pa niso kalili. 4 POSKUSI V LETU 1979 4.1 PREIZKUŠANJE SISTEMIČNIH FUNGICIDOV PROTI PRIMARNI OKUŽBI HMELJA S PERONOSPORO Ker je v strnjenih nasadih primernejše škropljenje v vrsti kot zalivanje, smo preizkusili ta način aplikacije, obenem pa smo hoteli ugotoviti najprimernejši čas za tretiranje proti primarni okužbi. Želeli bi tretiranje spomladi zavleči, s tem bi dosegli, da bi bilo delovanje v juniju čim daljše. Tako bi imeli v maju in juniju zdrav hmelj, kar bi vplivalo na nadaljnji razvoj peronospore. 4.1.1 METODIKA Sistemične fungicide smo proti primarni okužbi preizkušali v hmeljišču v Dravogradu na sorti savinjski golding. Preizkušali smo način aplikacije in čas tretiranja. Oba poskusa smo postavili po blok metodi v štirih ponav-Ijanjkih (parcelica 50 rastlin). V poskusu, kjer smo primerjali zalivanje in škropljenje, smo izbrali naslednje postopke: 1. Ridomil 25 WP 2. Ridomil 25 WP 3. Aliette 4. Aliette 5. Brestan 60 6. Kontrola 0,8 gr/rastlino 1 X zalivanje 0,8 gr/rastlino 1 X škropljenje 0,37 gr/rastlino 2 X zalivanje 0,37 gr/rastlino 2 X škropljenje 0,1 % Grafikon 7 — Zalivanje in škropljenje s sistemičnimi fungicidi proti primarni okužbi hmelja s peronosporo št kuštravcev na 15 rastlin Prvič smo tretirali, ko so bili poganjki 0— 3 cm, dne 19. aprila in drugič, ko so bili poganjki ca. 30—40 cm visoki, dne 11. maja. Poraba škropiva je bila 1 del na rastlino. Škropili smo z nahrbtno škropilnico v vrsti. V poskusu, kjer smo hoteli ugotoviti najprimernejši čas za tretiranje, smo izbrali naslednje postopke: 1. Ridomil 25 WP — zalivanje, ko so poganjki 0—3 cm; 0,8 gr/rastl. 2. Ridomil 25 WP — zalivanje, ko so poganjki ca. 20 cm; 0,8 gr/rastl. 3. Ridomil 25 WP in ridomil plus — zalivanje, ko so poganjki 0—3 cm; 0,8 gr/rastl. in škropljenje po napeljavi z ridomilom plus (0,2 "/o). 4. Ridomil 25 WP in ridomil plus — zalivanje, ko so poganjki ca. 20 cm; 0,8 gr/rastl. in škropljenje po napeljavi z ridomilom plus (0,2 »/o). 5. Ridomil plus — škropljenje po napeljavi (0,2 °/o). 6. Aliette — zalivanje, ko so poganjki 0—3 cm; 0,37 gr/rastl. 7. Aliette — zalivanje, ko so poganjki ca. 20 cm; 0,37 gr/rastl. 8. Aliette — zalivanje, ko so poganjki 0—3 centimetre in 30—40 cm; 0,37 gr/rastl. 9. Aliette in mikal — zalivanje, ko so poganjki ca. 20 cm; 0,37 gr/rastl. in škropljenje po napeljavi z mikalom (0,3 °/o). 10. Aliette — škropljenje po napeljavi z mikalom (0,3 °/o). 11. Brestan 60—0,1 %. 12. Kontrola. Tretirali smo: Poganjki 0—3 cm, tretiranje 9. aprila. Poganjki ca. 20 cm, tretiranje 8. maja. Poganjki ca. 30—40 cm, tretiranje 11. maja. Poganjki ca. 75 cm, tretiranje 21. maja. Pri zalivanju smo uporabili 1 del brozge na rastlino. Škropili smo z nahrbtno škropilnico v vrsti, z enako porabo pripravka in brozge kot pri zalivanju. Oba poskusa smo ocenili 20. maja, 31. maja in 10. junija, tako da smo ugotovili število kuštravcev na 30 rastlin in preračunali na 15 rastlin. Izvedli smo analizo variance in določili mejne vrednosti. GD 5% =2,22 GD 1 % *2,99 Grafikon 10 — Kurativno škropljenje z ridomilom in proti sekundarni okužbi hmelja s peronosporo S = sistemični fungicid, P = protektivni fungicid, I = infekcija 4.1.3 DISKUSIJA Delovanje sistemičnih fungicidov je bilo signifikantno boljše od standarda in kontrole, če smo z njimi zalivali ali škropili. Ridomil 25 WP je bil enako dober, če smo z njim zalivali ali škropili, aliette pa je bil boljši, če smo z njim škropili. Z ridomilom 25 WP lahko tretiranje zavlečemo, do časa, ko so poganjki ca. 20 cm visoki, medtem ko z aliettom ne kaže zavlačevati. Uporabiti ga moramo prvič, ko so poganjki do 3 cm in drugič, ko so 30—40 cm visoki. Ce ga uporabimo kasneje, kaže tendenco slabšega delovanja. Z ridomilom zadostuje enkratno tretiranje v priporočeni dozi. Z aliettom je potrebno dvakratno tretiranje, S P V p s S s p 3 3 IP 1 i i i 1 3 TP i i i i 1 3 IP 1 1 1 ] 3 P y < \ - i \ r ^ t j r j® f V I---1-------1- 20 25 30 april H-----1-----1----1-----1------1----1-----1----1-----1----1-----1— 5 10 15 20 25 31 5 10 15 20 25 30 maj juuij ^ 5 10 15 20 A julij M 25 31 A A Hu I M 5 H----1----1------1-----1 10 15 20 25 31 A .avgust A A i p , i ip i p i p i p Grafikon 8 — Preizkušanje rokov tretiranj z aliettom proti primarni okužbi hmelja s peronosporo št.kuštravcev na 15 rastlin GD5% =1,69 GD1 % = 2,26 v dozi najmanj 0,75 gr. Tretiranje proti primarni okužbi, po napeljavi (75 cm) je za oba sistemična fungicida prekasno. Peronospora se je ponovno pojavila konec junija, ki je nismo mogli oceniti zaradi prešibkega pojava. 4.2 PREIZKUŠANJE SISTEMIČNIH FUNGICIDOV PROTI SEKUNDARNI OKUŽBI HMELJA S PERONOSPORO 4.2.1 METODIKA Proti sekundarni okužbi hmelja s peronosporo smo izvajali kurativna škropljenja z ridomilom plus na sorti atlas, ki je za peronosporo občutljiva. Nasad je velik ca. 1 ha. Izbrali smo naslednje postopke: 1. Škropljenje s sistemičnimi fungicidi po izvršeni infekciji 2. Škropljenje s projektivnimi fungicidi, po izvršeni infekciji, času inkubacije. 3. Klasični program, redno škropljenje na 8—10 dni. 4. Kontrola. Infekcije smo predvideli po modelu in 1— 3 dni po tem tretirali s sistemikom. S protek-tivnimi fungicidi smo prav tako predvideli infekcije in tretirali v času inkubacijske dobe, ki je trajala v tem času 6—7 dni. Škropili smo s škropilnico Rapid, 20 atm. Poraba škropiva je bila 600—2000 litrov škropiva na hektar. Dvakrat smo dodali insekticid proti listnim ušem. Velikost parcel pri posameznih kombinacijah je bila 25 arov. Kot sistemični fungicid smo zbrali ridomil plus (0,2 °/o). Od protektivnih fungicidov smo izbrali propineb in bakrov oksiklorid. Poskus smo ocenili 8. septembra, tako da smo ugotavljali odstotek okuženih storžkov. Vso vegetacijsko dobo smo zasledovali peronosporo na škropljenih parcelah in kontroli. 4.2.2 REZULTATI Razpredelnica 1: ŠKROPLJENJE PO INFEKCIJI IN PO KLASIČNI METODI Metoda škropljenj Leto število škrop- ljenj Odstotek okuženih storžkov škropljenje po inf. RIDOMIL PLUS 1979 3 0,00 Škropljenje po inf. v času inkubacije PROPINEB 1979 5 0,00 škroplj. na 8—10 dni PROPINEB + Cu oxyclorid 12 0,00 Kontrola 1979 — 100,00 4.2.3 DISKUSIJA Proti sekundarni okužbi hmelja s peronosporo je možno uporabiti sistemične fungicide še po infekciji. V nasadu, kjer smo izvedli ves škropilni program z ridomilom plus in škropili smo po predvidenih infekcijah, se je izkazalo, da deluje še najmanj tri dni po njej. Z metodo, s katero s precejšnjo gotovostjo predvidimo infekcije in z uporabo sistemičnih fungicidov smo močno zmanjšali število škropljenj. ZAKLJUČKI — Sistemični fungicid CGA 48988 in aluminijev etil fosfit smo preizkušali proti primarni in sekundarni okužbi hmelja s peronosporo. — Ridomil 25 WP v dozi 0,8 gr na rastlino je pokazal dobro delovanje, če smo z njim zalivali ali škropili takoj po rezi, ali kasneje, ko so bili poganjki ca. 20 cm visoki. Zadostovalo je enkratno tretiranje. — Aliette v dozi 0,75 gr na rastlino, treti-rano dvakrat, tik po rezi in ko so poganjki 30—40 cm visoki, je pokazal dobro delovanje, če smo z njim škropili v vrsti in nekoliko slabše, če smo z njim zalivali. Prav tako je kazal slabše delovanje, če smo tretirali prvič, ko je bil hmelj ca. 20 cm in drugič po napeljavi. — Proti sekundarni okužbi sta ridomil plus v 0,2 % in aliette v 0,25 '/o koncentraciji dobro delovala tudi, ko smo jih uporabili v nasadu, kjer smo ugotovili tik pred škropljenjem okužbo s peronosporo. Na hmelju, škropljenem s sistemičnimi fungicidi, je obolelo tkivo nekrotiziralo, na njem nismo opazili fruktifikacije, razen zelo slabe pri aliettu. Konidiofori pa so nosili konidije, ki niso kalili. — Kurativno delovanje ridomila plus traja najmanj tri dni. S sistemičnimi fungicidi smo pri zanesljivi prognozi zmanjšali števijo škropljenj od 12 po klasični metodi, na 3 s sistemičnimi fungicidi. Evapotranspiracijska postaja KAČ Miljeva, dipl. ing. agr. Kako vpliva način pršenja na nanos UVOD IN PROBLEM Pereče vprašanje pri varstvu rastlin pred boleznimi, škodljivci in pleveli s kemičnimi sredstvi je ustrezna aplikacija. Kljub novim zelo učinkovitim in vsestransko preizkušenim pesticidom so neuspela tretiranja v rastlinski proizvodnji, zlasti proti nekaterim škodljivcem v praksi pogosta. Vzrok za neuspešnost pa je v večini primerov neustrezna aplikacija. V letih 1976 in 1977 smo proučevali razporeditev pesticida v hmeljiščih na tretiranih rastlinah pri pršenju z normalno in z zmanjšano količino vode, pri večji in manjši vlažnosti zraka. Preizkušali smo načine pršenja, kakor jih priporoča strokovna služba, in ugotovili, da količina pesticida, ki pride na rastlino, pri različnih načinih zelo varira in da znaša pri nekaterih načinih pršenja z zmanjšano količino vode šele slabo tretjino od količine pri škropljenju z normalno količino vode ob ustreznih pogojih. Visoka zračna vlažnost zboljšuje nanos pesticida na rastline, zlasti pri pršenju z zmanjšano količino vode. Če škropimo z normalno količino vode v času, ko je na rastlinah močna rosa, odkaplja več kot polovico pesticida na tla. Hkrati pa smo tudi ugotovili, da po priporočenih navodilih (shema šob, hitrost in širina škropljenja) ne dobimo po vsej površini hmeljne rastline enakomeren nanos pesticida, ampak, da je na prvem, petem, zlasti pa na šestem metru višine, povprečno za 65 odstotkov manj pesticida kot v sredini hmeljne rastline. V poskusu, ki smo ga postavili^ v letu 1978, smo želeli odgovoriti na naslednje vprašanja: ali od strokovne službe priporočena delovna širina zagotavlja dovolj enakomerno razporeditev pesticida po vseh tretiranih hmeljnih rastlinah, ki so različno oddaljene od pršilnika. Zanimalo nas je tudi, če pri zmanjšani delovni širini lahko povečamo hitrost traktorja. Hkrati smo želeli dognati, če priporočena razporeditev šob ustreza čimbolj enakomernemu nanašanju pesticida po rastlini in če bi z drugačno razmestitvijo šob lahko dosegli boljše orošenje gornjih delov rastlin v hmeljiščih. Ker je pršenje z zmanjšano količino vode bolj ekonomično in porabimo zanj tudi do 40 odstotkov manj delovne sile in časa, kot za škropljenje z normalno količino vode, smo želeli preizkusiti, če lahko izboljšamo kvaliteto pršenja z zmanjšano količino vode na ta način, da dodamo pesticidu oteževalec, oziroma, da preusmerimo večino škropiva na zgornje šobe. Preizkušali smo naslednje postopke: Pršenje z normalno količino vode (2500 1/ha), vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h; faktor za zamenjavo zraka je 1,3 in s priporočeno razporeditvijo šob. Pršenje z normalno količino vode (2500 1/ha), vsako peto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h; sredstva na hmelj faktor za zamenjavo zraka 1,6 in s priporočeno razporeditvijo šob. Pršenje z normalno količino vode (2500 1/ha), vsako tretjo vrsto s hitrostjo 3,5 km/h; faktor za zamenjavo zraka je 0,95 in s priporočeno razporeditvijo šob. Pršenje z normalno količino vode (2500 1/ha), vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h; faktor za zamenjavo zraka je 1,6 in s priporočeno razporeditvijo šob. Pršenje z normalno količino vode (2500 1/ha), vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h; faktor za zamenjavo zraka je 1,3 s spremenjeno razporeditvijo šob, kjer dajeta gornji dve šobi več kot 50 odstotkov vode. Pršenje z zmanjšano količino vode (500 1/h), vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h; faktor za zamenjavo zraka je 1,3 s priporočeno razporeditvijo šob. Pršenje z zmanjšano količino vode 500 1/h), vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h; faktor za zamenjavo zraka je 1,3 s priporočeno razporeditvijo šob in oteževalcem (vis-tik 250 g/100 litrov brozge). Pršenje z zmanjšano količino vode (500 1/ha), vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h; faktor za zamenjavo zraka je 1,3 s spremenjeno razporeditvijo šob, kjer gornji šobi dajeta več kot 60 odstotkov brozge. METODIKA Poskus smo izvedli v srednje bujnem nasadu (sorta atlas) v Čepi j ah. Razdalja sajenja ie bila 2,8 m-krat 1,3 m. Višina žičnice ie 6,5 m. Pršili smo s pršilnikom Myers-Tajfun z zmogljivostjo 120.000 m3/h (zraka), ostali podatki za posamezne kombinacije pa so podani v razpredelnici 1. Razpredelnica 1 Razporeditev škropiva po višini rastline je za uporabljene šobne sheme naslednja: A7D4D4A7A5 P = 15 atm dva venca 1/min 1/min % 3,5 14,0 18,3 4,6 18,4 24,0 4,6 18,4 24,0 3,5 14,0 18,3 2,7 11,8 15,4 AaDsDsDsAs P = 15 atm dva venca 1/min 1/min % 4,0 16,0 12,0 9,4 37,6 28,4 9,4 37,6 28,4 6,35 25,4 19,2 4,0 16,0 12,0 A8D5D5A8A7 P = 15 atm dva venca 1/min 1/min % 4,0 16,0 16,5 6,3 25,4 26,2 6,35 25,4 26,2 4,0 16,0 16,5 3,5 14,0 14,4 AaDsDiDsAs P = 15 atm dva venca 1/min 1/min % 4,0 16,0 12,0 9,4 37,6 28,4 9,4 37,6 28,4 6,35 25,4 19,2 4,0 16,0 12,0 D5D5A8A8A7 P = 15 atm dva venca 1/min 1/min % 6,35 25,4 26,2 6,35 25,4 26,3 4,0 16,0 12,0 4,0 16,0 12,0 3,5 14,0 14,4 Grafikon 9 — Preizkušanje rokov tretiranj z ridomildom 25 WP proti primarni okužbi hmelja s peronosporo št kuštravcev na15 rastlin GD5% =1,69 GD1 % =2,26 À3Â4À4À2 P = 24 atm en venec 1/min Emin % 1,7 3,4 20,6 2,7 5,4 32,7 2,7 5,4 32,7 1,15 2,3 14,0 À3A4A4À2 P = 24 atm en venec Emin Emin % 1,7 3,4 20,6 2,7 5,4 32,7 2,7 5,4 32,7 1,15 2,3 14,0 A4A4A3A2 P = 24 atm en venec Emin Emin % 2,7 5,4 32,7 2,7 5,4 32,7 1,7 3,4 20,6 1,15 2,3 14,0 Škropili smo 12. septembra v delno jasnem in mirnem vremenu z bakrovim hidroksidom (cuprablau Z 2,7 kg Cu/ha). Škropili smo od 11. do 15. ure, pri 60 do 70 odstotni zračni vlagi. Škropili smo po šest, osem, oziroma deset vrst v vsakem postopku in jemali vzorce v vsaki različno oddaljeni vrsti od pršilnika. Za vsako kombinacijo smo izbrali za vsako različno oddaljeno vrsto od pršilnika po šest rastlin, na katerih listje smo z zgornje in spodnje strani pritrdili 20 cm2 velike lističe (4x5 cm) iz kromatografskega papirja (izpranega s kislino), ki hitro vpija tekočino in sicer po 10 za 1,2—4,5 in 6 m višine. Po škropljenju smo lističe sneli in jih poškropili z rubeanovim vodikom (v etanolu). Tako so postali kovinski ioni vidni. Kvaliteto razporeditvi pesticida smo ocenjevali z 1—4. Z 1 so označeni lističi brez bakrovih ionov, s 14 pa optimalno prekrit listič (glej skalo ocenjevanja). REZULTATI Ker je za ocenjevanje kvalitete tretiranja važen tudi odstotek slabo orošenega lista smo ugotavljali tudi število slabo orošenih papirčkov (ocena 2 in 3) na petem in šestem metru višine pri različnih načinih tretiranja za različno oddaljene vrste. Rezultati so razvidni iz razpredelnice 3. DISKUSIJA V poskusu smo testirali v praksi priporočen način tretiranja hmelja. V srednje razvitem hmeljišču (razdalja 2,8 m x 1,3 m), kjer so rastline dosegle višino žičnice, škropimo s Tajfunom Myers, ki ima zmogljivost 120.000 m3 zraka na uro, vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km na uro in s šobno shemo AsDsDsAsA?, pri čemer je faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka ca. 1,3. Po navodilih tovarne morajo biti šobe tako razporejene, da daje zgornja polovica šob dve tretjini škropiva, spodnja polovica pa eno tretjino. V zgornji polovici dajejo diametralne šobe dve tretjini količine, ostale pa eno tretjino. Na podlagi teh navodil predlaga strokovna služba šobne sheme za različne načine škropljenja. V poizkusu smo to »klasično« razporeditev spremenili tako, da zgornji dve šobi porabita preko 50 odstotkov škropiva, in škropili s shemo DsDsAsAaAz. V poizkusu smo spremenili tudi faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka kot ga v praksi priporočamo (f = 1,3) tako, da smo ga zmanjšali na 1 in zvečali na 1,6. Zmanjšali smo ga na ta način, da smo zmanjšali delovno širino od 11 m na 8,4 m (škropljena vsaka 3. vrsta). Faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka pa smo zvečali na dva načina: — s povečanjem delovne širine na 14 m (škropljenje vsake pete vrste); — s povečanjem hitrosti pri zmanjšani delovni širini (8,4 m) od 2,lkm/ha na 3,5 km/h. Testiranja papirčkov na višini 1, 2—4, 5 in 6 metrov so pokazala, da zadovoljuje za uspešno uničevanje škodljivcev samo škropljenje vsako četrto vrsto z razporeditvijo šob, kjer dajeta gornji dve šobi več kot polovico (DsDsAsAaAi) brozge pri hitrosti 2,1 km/h, kjer je faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka 1,3. Samo v tem primeru sta bili prva in druga vrsta dovolj orošeni tudi v gornjih metrih, je pa zaradi filtriranja nekoliko več sredstva padlo v prvi vrsti. Niti v prvi, niti v drugi vrsti pa nismo dobili tudi pri naj večjih metrih vrednosti za razporeditev škropiva izpod 6,5. Vse ostale kombinacije z normalno količino vode so pokazale, da je pri klasični razporeditvi šob prva vrsta dobila v gornjem metru premalo škropiva. Kaže, da je bila napaka predvsem v tem, ker je bila vrhna šoba iz serije A, ki daje premajhne kapljive (pod 160 /j) in ker dajejo zgornji šobi premalo količino brozge. Vse kombinacije z normalno količino brozge so pokazale, da je od tovarne predlagana shema za škropljenje hmelja neprimerna, verjetno zato, ker so za hmeljišča prevzeli izkušnje iz sadovnjakov, oziroma vinogradov kjer so višine rastlin manjše, oddaljenost vrste od škropilnice pa večja. Sorazmerno majhne medvrstne razdalje in visoke rastline, kot so v hmeljiščih, zahtevajo na vrhu šobe z veliko zmogljivostjo za vodo, ki dajejo sorazmerno velike kapljice (nad 250 ¡j). Pri kombinaciji, kjer smo škropili vsako tretjo vrsto s hitrostjo 2,1 km/h, kjer je bil faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka celo manjši od 1, smo pričakovali boljše rezultate. Vendar so le-ti izostali, najbrž zato, ker je gornja šoba dajala premajhno količino vode in predrobne kapljice. Tudi pri tej kombinaciji prva vrsta ni v šestem metru višine dobila zadostno količino škropiva. Vse kaže, da je velikost kapljic ena glavnih pogojev za dosego čim večjega nanosa pesticida. Pri škropljenju z normalno količino vode, vsako peto vrsto (delovna širina 14 m, f = 1,6, hitrost 2,1 km/h) in pri priporočeni šobni shemi se je pokazalo, da dobi v gornjih metrih premalo škropiva prva in tretja vrsta, pravilna poškropljena je bila samo druga vrsta. Nanos pesticida bi v prvi vrsti lahko izboljšali s spremenjeno šobno shemo. Najbrž ne bi mogli izboljšati razporeditev pesticida v tretji vrsti kar govori za to, da ne moremo faktorja za zamenjavo zraka, večati nad 1,3. Pri kombinaciji, kjer smo v ozkem delovnem prostoru (8,4 m, škropljena vsaka tretja vrsta) zvečali faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka od 1,3 na 1,6 m z zvečanjem hitrosti, v vrhnjem delu rastline v prvi vrsti ni bilo zadosti pesticida, slabše orošena je bila tudi druga vrsta. Še en dokaz za to, da faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka ne smemo zvečevati. To kombinacijo bi kazalo še enkrat preizkusiti s spremenjeno šobno shemo. Vse kombinacije so potrdile izkušnje, ki smo jih pridobili v prejšnjih letih in sicer, da na uspeh škropljenja, zlasti na vrhu rastline odločilno vpliva velikost kapljic in pa tudi hitrost škropilnice in delovna širina, kar se posredno odraža v faktorju odstopanja popolne zamenjave zraka. V poizkusu smo skušali zboljšati nanos pesticida na rastline pri pršenju s petkrat zmanjšano količino vode na dva načina; škropivu smo dodali oteževalec (vistik 250 g/ 1001 škropiva) in spremenili smo šobno shemo tako, da sta gornji šobi porabili nad 60 odstotkov škropiva. Niti s prvim, niti z drugim načinom nismo dosegli zboljšanje nanosa na rastline. Uporabljena količina ote-ževalca na zboljšanje ni delovala. Preizkusiti bi kazalo še druge vrste oteževalcev, oziroma preizkusiti vrsti še pri povečani dozi. Vse šobe, ki jih pri pršenju uporabljamo, dajejo premajhne kapljice in so preveč podvržene driftu, ali celo izhlapevanju, da bi se depozit pesticida zboljšal, četudi dajeta zgornji dve šobi čez 60 odstotkov škropiva. Da bi še bolje osvetlili razporeditev pesticida v gornjih delih rastline smo ugotavljali kolikšen je odstotek lističev, ki so preslabo orošeni (ocena 2 in 3). Velik odstotek nezadostno orošenih lističev smo ugotovili pri kombinaciji, kjer smo škropili vsako tretjo vrsto s hitrostjo 3,5 km/h (f = 1,6), kjer je bilo v prvi in drugi vrsti na petem in šestem metru višine 40 odstotkov listkov z oceno 2—3. Še večji odstotek premalo orošenih listov smo dobili v tretji vrsti, kjer smo škropili vsako peto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h pri f = 1,6 kjer smo našteli 55 odstotkov premalo orošenih listkov. Pri škropljenju z zmanjšano količino vode se je odstotek premalo orošenih listkov gibal od 28—36 odstotkov. Najmanj pa je bilo premalo orošenih listkov v kombinaciji, kjer smo ' spremenili šobno shemo, škropili vsako četrto vrsto s hitrostjo 2,1 km/h pri f = 1,3, kjer je bilo le 13 odstotkov premalo orošenih listkov. ZAKLJUČEK Poizkus je pokazal, da je za zadosten nanos pesticida pri pršenju z normalno količino vode v petem in šestem metru višine potrebno Spremeniti šobno shemo tako, da imamo na vrhu dve drive mist šobi, ki dajeta kapljice večje kot 250 ¡a, in več kot polovico brozge. Od strokovne službe določen faktor za zamenjavo zraka 1,3 je primeren in ga uspešno ne moremo povečati niti s povečanjem delovne širine, niti s povečanjem hitrosti pri zmanjšani delovni širini. S pršenjem s petkrat zmanjšano količino vode ne moremo nanesti večjo količino pesticida na rastlino, niti s spremenjeno šobno shemo, niti z dodatkom oteževalca (vistik 1250 g/ha). RAZPREDELNICA 1 25001/ha vsaka 3. vrsta 2,1 km/h 25001/ha vsaka 5. vrsta 2,1 km/h 25001/ha vsaka 4. vrsta 2,1 km/h 25001/ha vsaka 3. vrsta 3,5 km/h 25001/ha vsaka 4. vrsta 2,1 km/h spremenjena šobna shema 5001/ha vsaka 4. vrsta spremenjena šobna shema 5001/ha vsaka 4. vrsta pesticid -f oteževalec 5001/ha vsaka 4. vrsta spremenjena šobna shema Q = poraba škropiva v litrih/ha 2500 2500 2500 2500 2500 500 500 500 v = hitrost km/h r = delovna širina v metrih 2,1 2,1 2,1 3,5 2,1 2,1 2,1 2,1 8,4 14,0 11,2 8,4 112 UP 11,2 M2 d = delovna višina v metrih 6,5 6,5 6,5 6,5 6,5 6,5 6,5 6,5 f = faktor odstopanja od popolne zamenjave zraka 0,956 1,593 1,274 1,594 1,274 1,274 1,274 1,274 pritisk v atm 15 15 15 15 15 24 24 24 poraba škropiva v litrih/minuto 76,6 132,6 96,8 132,6 96,8 16,5 16,5 16,5 šobna shema A7D4D4A7A5 AsDôDôDsAs AsDsDsAaA 7 AsDsDsDsAs DsDsAîAsA? A3AEWI2 A3À4A4A2 À4A4A3A2 dva venca dva venca dva venca dva venca dva venca en venec en venec en venec Kombinacija Višina Odd. rastlin rastlin od škropilnice m vrsta 2 rd d 43 d cj d"^> sE? d*> rd rt*^> >g1o S r^T rt to a O ^ JH M O A4 £.3 0 <5 ■n w O d >_ m co . O m <3 CO ,TT. rn (N CN| ¡>LO(N CN > ■^ CN S -5" g « g Ih.3 o rt io w .‘H, COfO 5 ga •r-, rCj drC{ r~T d I« S S S* O ^ Hr3 ^ S O d > jHrb IT) C/) .'l.ftO (N >^J*CS C/JX/> d ,d d d d d o S • r—j J-irb o co . O m c/)x/j d rd i®l ■j 5j c/j.Sh O ¿4 H ±£ >N o d > w O CO . *3- W>W rt ¡9. rt o rt o fl 1 I II. III. 6,4 5,9 6,6 6,2 6,4 83 9,8 7,6 6,4 10,1 8,1 4,9 4,3 5.1 4.1 4.1 4.2 6,1 6,4 9,0 7,0 9,1 4,6 4,6 4,1 2—4 I. 8,9 7,4 7,3 9,6 10,5 6,2 5,9 5,7 TE. 7,8 5,9 7,9 8,1 9,3 3,9 5,1 4,5 III. 5,9 8,3 6,4 7,6 8,8 9,9 5,0 5,5 5,1 5 T; 7,5 6,0 4,9 6,4 8,1 5,9 5,4 5,0 11. 8,4 6,8 7,9 6,1 6,8 4,4 5,3 4,4 hi. 3,7 7,1 5,5 6,4 6,3 7,4 5,1 5,3 4,7 6 i. 4,5 5,4 4,8 4,3 7,7 5,4 3,9 3,9 11. 6,9 7,3 8,2 5,2 6,4 4,1 4,9 4,0 m. 3,1 5,7 5,2 6,5 4,7 7,3 4,8 43 4,0 poprečje L 6,4 6,3 6,3 7,0 9,1 5,6 5,1 4,7 II. 7,2 6,5 8,4 6,4 7,8 4,2 4,8 43 III. 5,9 6,8 6,2 7,4 6,7 8,4 4,9 4,9 4,5 Kombinacija Višina Kombinacija X vrsta X višina LSD P = 5 % 0,344 LSD P = 0 % 0,243 LSD P = 5 % 0,974 P = 1 % 0,453 P = 1 % 0,320 P = 1 % 1,033 RAZPREDELNICA 3 ŠTEVILO NEZADOSTNO 1 POŠKROPLJENIH LISTIČEV NA 5. IN 6. METRU ŽIČNICE Kombinacija S 1o P< rt 3 d p (-1 M .93 Odd. od šk vrsta KO CO iT* d > U 25001/ha 25001/ha 25001/ha 25001/ha 25001/ha 5001/ha 5001/ha 5001/ha vsaka vsaka vsaka vsaka vsaka vsaka vsaka vsaka 3. vrsta 5. vrsta 4. vrsta 3. vrsta 4. vrsta 4. vrsta 4. vrsta- 4. vrsta 2,1 km/h 2,1 km/h 2,1 km/h 3,5 km/h 2,1 km/h spremenjena šobna shema šobna shema šobna shema pesticid + oteževalec spremenjena spremenjena ocena ocena ocena ocena ocena ocena ocena ocena 2 3 sk. % 2 3 sk. % 2 3 sk. % 2 3 sk. % 2 3 sk. % 2 3 sk. % 2 3 sk. % 2 3 sk. % 5 I. 8 4 12 20 2 6 8 13 3 11 14 23 5 7 12 13 1 1 2 3 4 7 11 18 3 11 14 23 3 16 19 31 6 12 13 25 41 3 9 12 20 2 9 11 18 14 15 29 48 0 5 5 8 8 7 15 25 9 18 27 45 9 20 29 48 20 17 37 30 5 15 20 16 5 20 25 20 19 22 41 34 1 6 7 5 12 14 26 21 12 29 41 34 12 36 48 40 5 II. 2 8 10 16 6 10 16 25 2 5 7 11 12 11 23 38 5 9 14 23 18 9 27 45 7 5 12 20 9 10 19 31 6 7 8 15 25 7 8 15 25 2 0 2 3 16 17 33 55 4 6 10 16 19 14 33 55 3 6 9 15 10 13 23 38 9 16 25 20 13 18 31 25 4 5 9 7 28 28 56 47 9 15 24 20 37 23 60 50 10 11 21 17 19 23 42 35 skupaj 62 26 51 21 34 14 97 40 31 12 86 36 62 26 90 37 5 III. 21 9 30 50 6 20 16 36 60 skupaj 41 25 66 65 RASP0RED1TEV PESTICIDOV PO HMELJU 25001 3.vrsta 2,1 km F=1 A7D4D4A7A5 2500 I s.vrsta 2,1 km F=1,6 A8D6D6D5A8 2500 I a.vrsta 3,5 km F=1,6 a8d5d5a8a7 2500 I 4.vrsta 2,1 km F=1,3 A8D6D6D5A8 2500 I 4.vrsta 2,1 km F = 1,3 D5D5A8A8A7 dr. Tone VAGNER Milan VERONEK, ing. agr. Ugotavljanje optimalne založenosti hmeljišč z borom UVOD Založenost zemlje z mikroelementom borom v hmeljiščih Slovenije še ni raziskan. Do sedaj za tovrstne raziskave tudi ni bilo tehtnejših razlogov, saj pri starem načinu hmelj ar j en j a in ne velikih pridelkih, v prehrani rastlin ni bilo opaziti motenj, vsaj takšnih ne, ki bi v večji meri pritegnile pozornost praktikov in strokovnjakov. Neugodne vremenske razmere zaporedoma zadnjih nekaj let so povzročile, da so se pomanjkljivosti v prehrani in preskrbi hmelja s hranili močneje izrazile kot sicer. Na poganjkih, listju in zalistnikih je bilo opaziti veliko deformacij, nekroze listnega tkiva, odmiranje in sušenje rastnih vršičkov, sušenje cvetov v spodnjem delu rastlin in slaba, za hmelj neznačilna rast rastlin. Pri spremljanju motenj v prehrani oziroma rasti rastlin, ki so se začele pojavljati na širšem področju, je bilo tudi nekaj znakov, ki kažejo na pomanjkanje mikroelementov. Kolikšno je pomanjkanje mikroelementa bora v hmeljiščih, bi bilo potrebno ugotoviti z analizami zemlje in rastlinskega materiala, optimalni nivo tega elementa v tleh pa je za prehrano hmelja u-gotoviti z eksaktnimi poskusi na najbolj razširjenih talnih enotah. Z analizami zemlje in poskusnim gnojenjem z borom smo začeli v letu 1979. Hmeljarstvo v Sloveniji je bilo v zadnjih nekaj desetletjih o-ziroma v povojnem obdobju, podobno kot druge večletne kulture, deležno velikih sprememb. Posebno velike kvantitativne in kvalitativne spremembe so bile storjene na področju fertilizacije. Profesor Sadar je leta 1951 priporočil gnojiti hmeljišča s 110 kg dušika, 60 kg fosfora in 100 kg kalija na hektar. Izdatno gnojenje hmeljišč s hlevskim gnojem j d združeno z manjšimi količinami mineralnih gnojil precej dvigni- lo pridelke hmelja. Danes so te kolčine najmanj dvakrat tolikšne. Ker gnojila v povojnem obdobju niso bila draga, so hmeljišča posebno izdatno gnojili s Thomasovo žlindro in kalijevo Preobilica bora v rastlini in toksičnost na starejših listih soljo, s čemer se je založenost zemlje s fosforom in kalijem bistveno izboljšala. Tako vsejbuje danes ca. 80 % hmeljišč več kot 20 mg P2O5/IOO g tal in ca. 90 % hmeljišč več kot 20 mg KaO/100 g tal, kar kaže, da je zemlja v hmeljiščih v veliki večini s fosforom in kalijem dobro založena. Od dušičnih gnojil je bil svoj čas, ko je še obstajal, najbolj cenjen čilski soliter. S tem ko so hmeljarji gnojili hmeljišča z večjimi količinami hlevskega gnoja in enostavnih mineralnih gnojil (Tho-masova žlindra, kalijeva sol, čilski soliter) so vnašali v tla tudi večje količine mikroelementov in tudi bora. Ob dobrih fizikalnih lastnostih tal in še dokaj individualni ' oskrbi rastlin so mnogi' dosegli tudi maksimalne odnose. Poslabšanje stanja na tržišču s hmeljem in vedno večje pomanjkanje ročne delone sile je hmeljarje prisililo v specializirano proizvodnjo in uvajanje vrste racionalnejših agrotehničnih ukrepov, tako imenovane nove tehnologije, brez katerih hmeljarjenje ni bilo več mogoče. Tako je od leta 1960 dalje sledilo strojno o-biranje hmelja, uvedba širših medvrstnih razdalj in traktorjev normalne širine, betonskih žičnic, uvedba strojne rezi, večjih škropilnic, namakanje hmeljišč in končno tudi uvedba sestavljenih mineralnih gnojil. Ob pomanjkanju hlevskega gnoja, posebno na izrazito hmeljarskih obratih in kmetijah z malo živine, pomanjkanju nekaterih enostavnih umetnih gnojil in poslabšanih fizikalnih lastnosti tal, so se racionalnejši ukrepi marsikje pogosto 0-drazili žal tudi v negativnem. Pridelki na slabših in občutljivejših rastiščih so se občutno zmanjšali. Izdatnejše gnojenje z mineralnimi gnojili, predvsem dušičnimi, stanja ni izboljšalo, temveč tu in tam celo poslabšalo, saj so se poleg večjega pojava glivičnih bolezni pojavile tudi talne bolezni hmelja verticilij in fitoftora v štoru. Pojav talnih bolezni hmelja je delno zavrl pretirano enostransko gnojenje z dušikom. Ob skrbi za bolj zdravo rastišče se je začela izvajati tudi meliorativna kalcifikacija, saj so postala tla po prenehanju uporabe Thomasove žlindre že močno kisla. BOR V TLEH IN RASTLINI Več avtorjev je že ugotovilo, da so tla v Sloveniji z mikroelementom borom slabo oskrbljena. Profesor D. Kerin navaja leta 1966, da je 61 % poljedelskih površin na mariborskem področju z bo- rom slabo oskrbljenih. Ko je isti avtor analiziral večje število vzorcev zemlje iz vinogradov in sadovnjakov, je ugotovil še slabšo založenost zemlje s tem mikroelementom. Pri pedoloških raziskavah, ki so zajele tudi hmeljarsko področje, je ing. F. Lobnik leta 1969 ugotovil, da je 20 % preiskanih vzorcev z borom slabo preskrbljenih. Na rjavih tleh na Štajerskem je ing. L. Briški ugotovil leta 1971 pri 25 % preiskanih vzorcih zemlje slabo založenost z mikroelementom borom. Pomanjkljiva prehrana — višja občutljivost za bolezni (s pero-nosporo okužen poganjek) Isti avtor navaja, da je tako kot v svetu, tudi pri nas izmed vseh mikroelementov v tleh, najbolj razširjeno pomanjkanje bora, ki ga strokovnjaki razvrščajo med najpomembnejše, saj pomanjkanje tega elementa lahko bistveno zmanjšuje pridelke. RAZPOREDITEV PESTICIDOV PO HMELJU (glej 27. stran) 500 I 4. vrsta 2,1 km F=1,3 A3A4A4A2 m 5 1 500 I 4.vrsta 2,1 km F* 1,3 A3A4A4A2 500 I 4.vrsta 2,1 km F? 1,3 A4A4A3A2 LEGENDA: 3‘* Sredi lanskega decembra je krenila nova serija petnajstih obiralnih strojev proti Poljski Pomanjkanje bora v tleh je o-bičajno prisotno na širšem področju. Značilno zanj je to, ko se pomanjkanje odpravi, se tudi pridelki na širšem območju dvignejo v večji meri. Vendar pa se z dodajanjem bora v tla nikakor ne sme pretiravati, kajti prevelike količine tega elementa v tleh oziroma rastlini delujejo toksično. Bor se iz zemlje zelo rad izpira. Izpiranje je večje na tek-stumo lažjih peščenih tleh, na za-kisanih tleh, na tleh, ki so revna na humusu ipd. Izpiranje pospešuje tudi umetno namakanje zemljišč in pretirano gnojenje z dušikom. Do pomanjkanja bora v rastlinah pa lahko pride tudi pri močno apnenih tleh, pri bazični reakciji in pri meliorativni kal-cifikaciji, ko preide bor v inak-tivno obliko. Kolikšna naj bo optimalna vsebnost bora v zemlji v hmeljiščih, brez preverjanja s poskusi ni mogoče opredeliti. Na splošno se podatki o nivoju bora v tleh posameznih avtorjev nekoliko razlikujejo. V veliki meri je dopustna oziroma optimalna množina bora v tleh odvisna od teksture tal, v manjši meri pa tudi od kulture. Nekaj primerov količine bora v tleh je podanih v naslednji razpredelnici: Tabela 1 oziroma pod 0;1 ppm, iz česar je sklepati na latentno in celo akutno pomanjkanje iteiga mikroelementa. Vsebnost bora v rastlinah je različna. V veliki meri je odvisna od vsebnosti tega elementa v zemlji. Medtem ko najdemo za hmelj v literaturi o vsebnosti boba v suhi snovi 'listja podatke (od 11 do 90 ppm), je za storžke ta razpon manjši (od 16 do 25 ppm). Lastnih ¡podatkov o vsebnosti bora v suhi substanci listja in storžkov hmelja nimamo. Znano je, da se pri hmelju bor pri fiziološkem dozorevanju rastlin iz listja in trte ne vrača v Pri preobilici bora v rastlini rastni vrh in mlajši listi niso bili poškodovani NIVO RASTLINAM DOSTOPNEGA BORA PO BERGER-TROUGU IN V 1 N HC1 Vrsta tal Zelo nizek Nizek Srednji Visok Toksičen L. Briški — KIS Ljubljana (B—T) lahka tla • <0,15 0,15—0,30 0,30 > 1,50 težka tla • < 0,30 0,30—0,60 0,60 > 5,00 D. Kerin — VAŠ Maribor — za vinograde (B—T) lahka tla sred. • <0,40 0,40—0,80 0,80 > 1,50 težka tla • < 0,50 0,50—1,00 1,00 > 5,00 M. Štok - — češkoslovaška — za hmeljišča (1 N HC1) lahka tla < 0,70 0,71—1,40 1,41—3,20 3,21—4,20 >4,20 sred. tla < 1,00 1,01—2,00 2,01—3,50 3,51—4,50 > 4,50 težka tla < 1,30 1,31—2,60 2,61—3,80 3,81—4,80 > 4,80 Za področje Slovenije navajajo pomanjkanje bora tudi v hmeljiščih. Nekaj analiz zemlje iz hmeljišč na vsebnost bora je v letih 1978 in 1979 opravil tudi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec. Pokazale so, da je količina pristopnega bora v tleh v 'glavnem zelo nizka. V nekaterih vzorcih ga naj demo komaj v sledovih Deformirana rast poganjkov štor kot asimilati. Tako poleg pridelka storžkov odnašamo iz hmeljišč bor tudi s hmeljevino, ko hmelj strojno obiramo. Koliko bora odnesemo s pridelkom storžkov in hmelj evine letno iz naših hmeljišč, prav tako ni ugotovljeno. Kljub temu, da najdemo 'mikroelement bor v rastlinskem materialu v zelo majhnih količinah, je njegova vloga pri prehrani rastlin in celičnem metabolizmu tako velika, da ¡ga pri načrtovanju visoke ¡kmetijske proizvodnje nikakor ne bi 'smeli izpuščati. Znano je, da pri modemi in napredni kmetijski proizvodnji vključujejo pri raziskavah kemičnih lastnosti zemlje tudi bor, saj je ta mikroelement enako kot makroellementi, za prehrano rastlin absolutno neobhodno potreben. Bor vpliva na rast in razvoj rastlin. ¡Pomembno vlogo ima pri translokaciji 'asiimilatov. Posebno veliko ga rabijo rastline, ki hitro rastejo in tvorijo veliko sladkorjev ¡(sladkorna pesa, sončnice, konoplja, leguminoze). Če bora primanjkuje, je rast zaradi slabe translokacije asimiiatov deformirana in okrnjena. V rastlinskem tkivu lahko nastanejo hude ana- tomske spremembe. Zaradi slabega premika asimiiatov je slaba tudi rast korenin. Koreninska mreža se slabo razveja. Korenine Hi. reda so zakrnele ali pa jih ni. Pri hujšem pomanjkanju bora rastline izgubijo sposobnost zapiranja listnih rež, slabo gospodarijo z vodo in slabše prenašajo sušo. Nadalje ima ¡bor pomembno vlogo tudi pri oplodinji rastlin. Pri pomanjkanju cvetni prah ne kali; rastline odvržejo cvetne brste ali cvetove. V listju se zmanjša množina klorofila, zaradi česar je zmanjšana tudi asimilacija. Pojavijo pa se tudi motnje v prevodnem in kambialnem tkivu. Poleg tega, da vpliva bor na ak-tivacijo ali desaktivacijo raznih encimatskih procesov, je bor podobno kot kalcij potreben za izgradnjo celičnih membran in za rast meristemskega tkiva. Znano pa je tudi, da mora za harmonično prehrano rastlin z borom vladati med borom in kalcijem tudi določeno razmerje. Ker se pri močni kaldfikaciji kislih tal, ki jo izvajamo tudi v hmeljiščih, to razmerje često poruši, ima lahko kalcifikacija v prvi fazi tudi negativen učinek na pridelek. Izrazitejše pomanjkanje bora se pojavlja tudi pri premočnem gnojenju z dušikom in v suši. Znaki pornanjkanja bora pri hmelju se izražajo v šibki, za rast hmelja neznačilni rasti rastlin, ki imajo kratke intemodije in majhne liste. Pojavi se odmiranje rastnih vršičkov ter cvetov. Vizualnih znakov pomanjkanja bora in neparazitamih poškodb na hmelju pri nas je ob neugodnih vremenskih razmerah precej. Oskrba rastlin z borom je možna predvsem na dva načina, in sicer: vnašanje bora v .tla z organskimi in mineralnimi gnojili, ki vsebujejo večje količine bora in folliamim tretiranjam rastlin med vegetacijo s preparati, ki ga vsebujejo. Foliamo itretiranje je sicer uspešno pri akutnem pomanjkanju, vendar pa ima za dosego maksimalnih pridelkov optimalna založenost zemlje za prehrano rastlin večji pomen in je uspešnejša. GNOJILNI POSKUSI Z DODAJANJEM BORA V HMELJIŠČA V letu 1979 smo na Inštitutu za hmeljarstvo izvedli na slabo oskrbljenih ¡tleh z borom orientacijski poskus z dodajanjem tega mikroelementa v tla. ¡Poskus dodajanja bora v tla je obsegal tri variante v štirih ponavljanjih. Velikost osnovne parcelice je d X Š21' X 17 m, oziroma 357 m2. Količina osnovnih hranil iNiPK na hektar je pri vseh variantah enaka. Variante poskusa 1. Kontrola ¡(običajno 'gnojenje z mineralnimi gnojili). 2. NPK 7 :1:4 :18 :1: 1 800 kg/ ha + ostala ¡NiPK hranila. 3. Običajno ¡gnojenje + 30 kg/ ha boraksa. Razporeditev variant 3 1 2 3 2 1 2 1 3 1 2 3 Izvedba poskusa Poskus je bil nastavljen po shemi v nasadu Gotovlje in sorto aurora. ¡Pred nastavitvijo poskusa je bila izvršena analiza vzorca zemlje od 0 do 20 cm. Tabela 2 Rezultati analize zemlje v mg/lOOg pH 6,75 % CaO po Dr. 0,94 P2O5 39,5 MgO 20,3 KsO 30,2 B sledovi Poskus smo nastavili 19. 4. 1979, ko smo izvedli gnojenje. Pri varianti 1 smo uporabili NPK 8:16 : 22, ki ga hmeljarji uporabljajo za prvo dognojevanje spomladi v količini 700 kg/ha. Pri varianti 2 smo gnojili repeticije z NPK 7 :14 :18 :1:1, 800 kg/ha. Repeticije variante 3 smo pognojili z NPK 8 : 16 : 22 700 kg/ha in še s 30 kg/ha boraksa. Boraks smo potrosili en dan pozneje. V času trošenja ¡gnojil in boraksa je hmelj že odganjal. Poganjki so bili dolgi maksimalno do 10 cm. ¡Pri poznejšem opazovanju zaradi dognojevanja na poganjkih nismo zasledili nobenih poškodb ali ožigov na mladih po-ganjkih. VREMENSKE RAZMERE IN RASTNI POGOJI V vegetaciji hmelja april—avgust v letu '1979 so bile vremenske razmere precej nenavadne. Vreme v aprilu je bilo sorazmerno hladno, saj je bila srednja mesečna temperatura skoraj za 1° nižja od 20-letnega povprečja. Hladno vreme se je nadaljevalo še v prvi dekadi maja. Zaradi nizkih temperatur je hmelj počasi odganjal in zaostal v rasti. Navijanje hmelja na oporo je bilo o-pravljeno ca. ilO dni pozneje kot običajno. Rast zdravih poganjkov V drugi dekadi maja se je vreme spremenilo. Nastopile so nenavadne otoplitve, kar je izredno pospešilo rast. Tako je bila druga dekada maja za 2,67° C, tretja pa celo za 5,25° C toplejša od večletnega povprečja. Nadpovprečno toplo je bilo še v začetku junija, saj je bila prva dekada za 5,56° C toplejša kot običajno. Izredno dolgo toplo obdobje brez padavin je imelo za posledico pomanjkanje vlage v tleh. Rastline so proti koncu maja in v začetku junija že .trpele sušo, kar je rast in razvoj delno zavrlo. (Nadaljevanje na 30. strani) (Nadaljevanje z 29. strani) V drugi ¡polovici vegetacije je bilo vreme za rast in razvoj hmelja ugodnejše. Temperaturni odkloni so bili manjši, bilo pa je tudi več padavin. Kljub ugodnejšemu vremenu v drugi polovici vegetacije in v času formiranja cvetnega nastavka, v letu 1979 pri hmelju niso bili doseženi predvideni pridelki. Medtem, ko so pozne sorte z daljšo vegetacijsko dobo uspele nadoknaditi zastoj iz prve polovice vegetacije skoraj v celoti, je bil pridelek zgodnejših sort, kakršna je tudi aurora, okrnjen. Glavne fenološke faze v letu 1979 so pri sorti aurora nastopile: vznik hmelja po rezi 15. april ovijanje na oporo 12. maj polno cvetenje 9. julij formiranje storžkov 23. julij tehnološka zrelost 25. avgust fiziološka zrelost 6. oktober Razen pri vzniku in ovijanju časovnega zamika fenoloških faz ni bilo. Nekoliko prej je bilo zaključeno tudi fiziološko dozorevanje, ker so se pojavile zgodnje jesenske slane Fiziološko dozorevanje rastlin in vračanje asimilatov v koreniko je zaradi strojnega obiranja, pri katerem odrežemo trte približno 1' m nad tlemi, precej okrnjeno. Zmanjšanje asimilacijske površine zaradi strojnega obiranja se nekoliko ublaži s ponovnim odganjanjem zalistnikov in tvorbo mladega listja. Vendar pa ta retrovegetacij a ne zavzame znatnejšega obsega, če je rasti- šče slabo ali pa če se pojavijo zgodnje jesenske slane, kot je bfl to primer 1979. leta. Tla, na katerih je izveden poskus dognojevanja z borom, so tekstumo lahka do srednje težka, peščeno ilovnata naplavina reke Savinje. Delno so neizenačena in tu in tam bolj pomešana s prodom. Prodnato je tudi pod-talje, kjer je prod delno pomešan z glino. Globina A-B horizonta je spremenljiva dri v .glavnem ne preseže 40 cm. Tla so rahlo kisle do nevtralne reakcije, ki jo je treba vzdrževati z redno kalci-fikacijo zemlje. Zaloga hranil fosforja in kalija je dobra. Količina magnezija je dokaj visoka (kalciifikacija z apnenčevim prahom, ki vsebuje od 2 do 12 % MgO). Količina bora v tleh (pred nastavitvijo poskusa) je zelo nizka, le v sledovih '(pod 0,1 ppm). Pojav suše hmeljišče zelo prizadene. V bližini ni vira vode za namakanje. Gnojenje s hlevskim gnojem se zadnjih 5 let ni izvajalo. Kalcifikacija po potrebi na 2 do 3 leta. Od mineralnih gnojil smo po prenehanju dobave enostavnih fosforjevih in kalijevih gnojil trosili le sestavljena PK in NFK gnojila. Količina N/ha se giblje med 200 in 250 kg, P in K pa ustrezno založenosti — P2O5 80 kg/ha, K2O 160kg/ha. Od enostavnih gnojil največ dognojuje-mo s KAN. S čilskim solitrom, ki je vseboval tudi bor in je bil pri hmelju učinkovito, pri hmeljarjih pa zelo cenjeno gnojilo, ta površina v preteklem obdobju ni bila gnojena. Z ozirom na teksturo tal, izredno nizek pH pred kalciŠkaci-jo, pičlo gnojenje s hlevskim gnojem, uporabo sestavljenih gnojil in strojno obiranje, pri katerem odnašamo hranila tudi s hmeljevino, je močno pomanjkanje bora v tleh razumljivo. Na tej površini nihajo pridelki od 1.600 do 2200 kg suhega hmelja na hektar. Tabela 3 REZULTATI IN UGOTOVITVE Rezultati obiranja pridelka Vpliv gnojenja z mineralnim gnojilom, ki je vsebovalo bor in posebej z boraksom na pridelek hmelja, smo ugotavljali s tehtanjem pridelka v času obiranja hmelja in določanjem kakovosti na odvzetih vzorcih storžkov. Tehtali smo pridelek dveh vrst rastlin vsake repeticije. Rezultati tehtanj in analiz so podani v razpredelnicah. PRIDELEK STORŽKOV V kg NA POSKUSU ZB — 1979 Repeticija variante Pridelek zelenega hmelja Pridelek suhega hmelja — 11 % H2O kg % H2O kg/repet. (100 m2) kg/ha Relativ- no 1/1 76,70 79,31 17,83 1783 II/l 61,05 78,64 14,65 1465 III/l 69,85 78,21 17,10 1710 IV/1 73,25 76,99 18,93 1893 X 1712 100 1/2 67,62 77,20 17,32 1732 II/2 71,71 78,08 17,66 1766 III/2 71,30 77,90 17,70 1770 IV/2 83,15 77,67 20,86 2086 X 1838 107 1/3 69,09 78,45 16,72 1672 II/3 63,54 77,46 16,09 1609 III/3 74,52 78,74 17,80 1780 IV/3 79,38 78,45 J.9,22 1922 X 1745 102 Tabela 4 TRGOVSKA OCENA STORŽKOV NA POSKUSU ZB — 1979 Repeticija variante Obiranje 1—5 Barva 1—5 Lesk 1—5 Varstvo 1—5 Izgled 1—5 Izena- čenost 1—5 Zrašče- nost 1—5 Lupulin 1—5 Barva lupul. 1—5 Aroma 1—5 Skupaj 1—50 Relativno 1/1 5 4 4 5 4 4 5 5 3 4 43 II/l 5 5 4 5 5 4 5 5 3 4 45 III/l 5 5 4 4 5 4 5 5 3 3 43 IV/1 5 5 4 4 4 4 4 5 3 3 41 Vsota 20 19 16 18 18 16 19 20 12 14 172 100 1/2 5 4 4 5 4 4 4 5 3 3 41 II/2 5 5 4 5 4 4 5 5 3 3 43 III/2 5 5 4 4 4 5 4 5 4 3 43 IV/2 5 4 4 4 4 4 4 5 4 3 41 Vsota 20 18 16 18 16 17 17 20 14 12 168 98 1/3 5 4 4 5 4 4 4 5 3 3 41 II/3 5 5 4 5 5 5 5 5 5 3 47 I1I/3 5 5 4 5 5 4 5 5 4 4 46 IV/3 5 5 4 5 4 5 4 5 3 4 44 Vsota 20 19 16 20 18 18 18 20 15 14 178 103 Tabela 5 KOLIČINA HUMULONA BREZ VODE V °/o Repeticije 1 Variante 2 3 I. 11,39 10,73 9,87 II. 11,62 11,52 11,00 III. 11,82 12,02 11,51 IV. 11,91 11,87 10,65 X 11,68 11,53 10,75 Relativno 100 99 92 Rezultati obiranja pridelka v poskusu kažejo, da dodajanj e bora z gnojilom NPK, ki vsebuje 1 % boraksa v 'količini 800 kg/ha (varianta 2), pri kateri je bilo do- dano 8 kg boraksa na hektar, ali gnojenje z boraksom v količini 30 kg/ha v prvem letu ni imelo bistvenega vpliva na količino in kakovost pridelka. Tudi rahle tendence večjega pridelka, 'ki je nakazana pri varianti 2 in 3 z ozirom na enoletne rezultate ne moremo jemati v obzir, posebno še, ker je hmelj večletna kultura, ki z omejeno razprostranjenostjo korenin zavzame le del svojega vegetacijskega prostora in reagira na gnojenje nekoliko drugače kot enoletna kultura. Z ozirom na dolgotrajno rast korenin hmelja se te kljub skromnejšim dodatkom bora v prvem letu najbrž niso bistveno razrasle, iz česar sledi, da dognojevanje ni moglo imeti večjega vpliva na dinamiko rasti hmelja in pridelek. Prav tako kot količina je izenačena tudi kvaliteta pridelka obravnavanih variant. Trgovska ocena ne izkazuje pomembnejših razlik. Storžki variante 3 so bili bolj izenačeni in z lepšo, pravilnejšo barvo lupulina. Medtem, ko je ocena količine lupulina za vse variante enaka, je kemična analiza pri varianti 3 pokazala določeno odstopanje pri odstotku hurnulona (razpon od 9,87 do 11,51). Ni izključeno, da je intenzivnejša rast vplivala na padec količine hurnulona, kar je pri hmelju običajno. REZULTATI ANALIZE ZEMLJE NA B 1979 Tabela 6 KOLIČINA BORA V ZEMLJI PO BERGER-TROUGU Repeticije 1 Variante 2 3 I. 0,07 0,05 0,54 II. 0,02 0,04 0,23 III. 0,02 0,01 0,15 IV. 0,07 0,04 0,67 X 0,045 0,035 0,397 (Nadaljevanje na 31. strani) Pedohidrološke raziskave Bogomil Bratina In dr. Tone Wagner DOSEDANJE IZKUŠNJE PEDOHIDROLOŠKIH RAZISKAV V SAVINJSKI DOLINI IN NJIHOV POMEN ZA PRIDOBIVANJE NOVIH KMETIJSKIH POVRŠIN V sestavku bi podali nekaj misli in opažanj, ki smo jih ugotovili v preteklem obdobju na osnovi pedoloških in hidroloških pregledov zamočvirjenih kompleksov. Ne bi se spuščali v tehnične izvedbe melioracij, ki so v pristojnosti projektantov, ampak bi skušali osvetliti nekatere prirodne faktorje, ki so tipični za naše razmere, naša melioracijska področja. Na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo smo v zadnjih letih vključili v program del tudi pedohidrološke raziskave. V ta namen smo si opremili pedohidrološki laboratorij. Nabavljene so bile aparature in terenska oprema za tovrstne preglede. Zadevo sta podprli tudi Zemljiški skupnosti Žalec in Celje, ki sta pri tem finančno sodelovali. Izdelane pedohidrološke ekspertize služijo projektantom, ki načrtujejo in projektirajo, kot osnova za izdelavo idejnega melioracijskega projekta, če prelistamo neko izdelano ekspertizo, vidimo, da je v njej zbranih dokaj zanimivih podatkov. Pestra vsebina je razdeljena na več področij. Na prvih straneh so poleg splošnega opisa kompleksa obdelani ekološki faktorji, to je: geološka osnova, klima in vegetacija. Pri pedološkem delu ekspertize so obdelane vse talne enote s poudarkom na specifičnost določenega kompleksa. Tu so podane tudi vse potrebne mehanske in kemijske analize tal. Podrobno so obdelane hidrološke raziskave, kjer je zajeta vsa problematika vodnega režima v tleh. Ugotovljena je propustnost tal za vodo, vzroki zamočvirjenosti področja, globina talne vode in drugo. V zaključnem delu ekspertize je na osnovi hidravlične prevodnosti tal izračunana in podana priporočena razdalja drenaž z ustreznimi agromelioracijskimi ukrepi. Celoten postopek za izvedbo melioracij na našem področju je naslednji: investitor, ali je to kombinat, zemljiška skupnost ali kakšna druga delovna organizacija, naroči vso tehnično dokumentacijo pri ustreznem podjetju. V našem območju je to Podjetje za urejanje voda »NIVO« Celje, ki ima za to tudi usposobljen tehnični kader. Omenjeno podjetje izdela vse izmere naročenega melioracijskega kompleksa, preskrbi vso dokumentacijo in izdela idejni projekt. Ker navedeno podjetje za izdelavo pedološke in hidrološke osnove, ki je podlaga za omenjeni projekt, nima ustreznega kadra, odstopi to delo Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo je v zadnjih dveh letih pregledal 21 melioracijskih področij, kar po površini znaša 746 ha. Vsi kompleksi so na področju Savinjske doline oziroma njenih obrobnih delih. Površine so last SOZD Hmezad iz Žalca, ki je tudi investitor. Pedološko in hidrološko pregledani kompleksi so po površini manjši. Pretežno gre za ozke, mokre doline z izrazito slabimi vodno-zračnimi lastnostmi tal. Izračuni takšnih zamočvirjenih tal izkazujejo ¡gosto izvedbo cevne drenaže, kar projekt po ha močno podraži. Da bi bila izvedba melioracij po ha cenejša, predlagamo vključevanje večjih melioracijskih kompleksov npr. območje Bolske z vsemi svojimi pritoki, .področje potoka Ložnice itd. Ker bi na takšnem širšem območju cevno drenažo predvideli le na nekaterih mokrih področjih, v preostalem pa vključili razne druge cenejše ukrepe kot npr. podrahljavanje, krtičenje, ustrezne agromelioracije, bi projekt predvideval znatno cenejšo izvedbo. BOR (Nadaljevanje s 30. strani) Vzorce zemlje za analizo smo vzeli ob koncu vegetacije hmelja — 1. 10. 1979 iz ¡globine 0—20 cm. Rezultati analiz zemlje na bor ob koncu vegetacije kažejo, da je dodajanje boraksa v količini 8 oziroma 30 kg/ha v 20 cm plasti (varianta 2, 3) sicer nekoliko povečalo količino bora v zemlji, vendar je nivo tega mikroelementa v tleh še vedno nizek. Če upoštevamo ¡dejstvo, da se večina korenin hmelja razprostira običajno v plasti do 50 cm in da je po rezultatih sodeč ostala večina bora v zgornji plasti, je bila re-sorbcija bora prek korenin še vedno minimalna in se ni mogla pomembneje odraziti na pridelku hmelja. ZAKLJUČEK S spremembo tehnologije pridelovanja hmelja, uporabo sestavljenih .gnojil, uvedbo namakanja, strojnega obiranja in vedno večjega pomanjkanja organ- skih gnojil so se pri hmelju v Sloveniji začeli pojavljati znaki pomanjkanja mikroelementa bora. Pri raziskavah je poleg znakov pomanjkanja bora v rastlinah bila ugotovljena tudi nezadostna preskrba in slaba založenost zemlje s tem elementom. V prvem letu poskusa z dodajanjem bora v tla z gnojilom NPK 7 :14 :1«: 1:1 v dcoličini 800 kg/ha oziroma 8 kg/ha boraksa, nismo ugotovili pomembnejšega vpliva na količino in kakovost pridelka hmelja. Založenost zemlje z borom se ni izboljšala. ¡Dognojevanje z boraksom v količini 30 kg/ha se prav tako ni odrazilo na pridelku, količina bora v tleh, ugotovljena z analizo, pa se je povečala. Za optimalno založenost zemlje z borom za hmeljišča in ugotovitev količine iznosa tega elementa s pridelkom, bi bilo potrebno raziskave razširiti in v poskuse zajeti ¡širše območje. Če pregledamo, kateri prirodni faktorji vplivajo na zamočvirjenost melioracijskih kompleksov našega ožjega področja, vidimo, da so ti več ali manj isti. Res je, da ima vsako področje nekaj specifičnega, vendar so si v mnogočem podobna. Povsod zasledimo iste tipe tal, vzroke zamočvirjenosti, podobno vegetacijo in drugo. Naša humidna klima, pestra geološka osnova, vegetacija in drugo so močno vplivali na nastanek tal melioracijskih kompleksov. Glinasti nanosi potokov in drugih erozijskih sil s pobočij v doline, s stalno menjavo sušnih in vlažnih period je pogojevalo, da so se na omenjenih področjih oblikovala težka in nepropustna ¡tla, ki so pogosto zamočvirjena. Tla, ki kažejo znake zamočvirjenosti, imenujemo hi-dromorfna tla. Na pregledanih melioracijskih kompleksih zasledimo naslednje talne enote hidromorfhih tal: — psevdogleje, — gleje, — aluvialna tla — oglejena. Medtem ko prva dva karakterizira monča glinatost in zelo slabe vodno-zračne lastnosti, so aluvialna tla — oglejena tekstumo neprimerno boljša. Lopatica nam pove, koliko je izliv drena zaradi zamuljenosti odvodnika pod vodno gladino. Takšen dren ne more služiti svojemu namenu PSEVDOGLEJ se pojavlja predvsem na nekoliko višjih odcednih pobočjih in terasah. Značilno zanj je, da je izredno slabo prepusten za vodo. Površinska voda na psevdogleju ne pronica v globino, v notranjosti je suh, gost in zbit brez vode. Od omenjenega pobočnega psevdogleja se nekoliko razlikuje oglejeni psevdoglej. Ta se nahaja predvsem na ravninskem delu ali pa tudi na blagih naklonih. Ker je tudi ta slabo prepusten zastaja na njem površinska voda, ki ga prekomerno navlažuje. Zaradi stalne vlažnosti je v zgornjih horizontih oglejen. Na njem se pojavlja tudi močvirna vegetacija. GLEJE oziroma oglejena tla zasledimo v depresijah in področjih, kjer so tla prekomerno vlažna ¡pretežni del leta. Na kompleksih našega področja zasledimo predvsem tako imenovane anfigleje, to so oglejena tla, ki nastajajo ¡pod vplivom .površinske in talne vode. Na oglejenih tleh je izrazita hidrofilna vegetacija. ALUVIALNA TLA — OGLEJENA se pojavljajo le na melioracijskih področjih, kjer je prisoten tudi potok. To so tla, ki so nastala na težjem ilovnato-glinastem substratu, v kolikor ne gre za področje ob kakšnem večjem potoku. Ta tla navlažujejo česte poplave ali visoka talna voda. Tudi druge talne enote zasledimo na melioracijskih kompleksih, kot so: kisla rjava tla, tla na laporjih in apnencih, koluviaina tla itd. Od njihove stopnje vlažnosti je odvisen meliorativni poseg. Poleg talnih enot je za izvedbo hidromelioracije velikega pomena to, da ugotovimo VZROKE ZAMOČVIRJENOSTI. Ugotoviti je potrebno, kakšna oziroma katera voda področje prekomerno navlažuje. Ne bi naštevali, katere vode vse poznamo, ampak bi se omejili le na tiste, ki zamočvirjajo naše melioracijske komplekse. V naših razmerah predstavlja največji problem površinska voda, povirna voda in talna voda, ki jo imenujemo tudi »viseča voda«, ki ¡pa jo ne smemo zamenjati s podtalnico. Pod površinsko vodo pojmujemo vso vodo, ki se zadržuje na površini melioracijskega ¡področja. Ta voda je lahko padla na površino v obliki padavin ali pa prispela kot meteorska voda višje ležečih področij. Povirno vodo imenujemo vodo različnih izvirov (podmokov) na melioracijskem kompleksu in izven njega. Na .površino prihaja po zemeljskih plastnicah, navadno v podvznožju hriba, kjer navlažuje področje. Viseča talna voda se nahaja na različnih globinah v tleh. Giblje se med slabo propustnimi sloji, kjer prekomerno navlažuje profil tal. V tla prispe s pronicanjem površinske ali povirne vode. V daljših sušnih obdobjih, ko površinska voda zgine, postopoma usahne tudi viseča talna voda, v kolikor se ta ne napaja iz drugih virov. Podtalnica le redko zamočvirja naše melioracijske komplekse. Ko smo se tako seznanili s talnimi enotami in vzroki zamočvirjenosti naših melioracijskih področij nam je ¡takoj jasno, kako in v kakšni smeri bi se morale razvijati hidromelioracije v naših razmerah. Če napravimo prečni presek enega od številnih melioracijskih kompleksov, ki smo jih v zadnjem času pregledali, vidimo naslednje: vzemimo npr. melioracijsko področje Andraž nad Polzelo. Področje predstavlja dolgo zaprto dolino, obdano na vsaki strani z višjimi ali nižjimi vzpetinami. S pobočij, na katerih je neprepustni psevdoglej, se površinska (atmosferska) voda stekla v dolino. V podvznožju hriba zaradi neprepustnih glinastih tal voda zastaja in zamočvirja površino. Na teh delih pod hribom je tudi največ talnih izvirov. Tudi razni manjši stranski potoki iz povirnih dolin se na tem delu razlijejo po površini. Ker je pod hribom še rahla depresija, so na teh delih tla najbolj zamočvirjena. Proti potoku se površina nekoliko dvigne. Tla so tu bolj prepustna in primerna tudi za njivsko proizvodnjo. Na drugi strani potoka je slika podobna. Najprej, pri potoku, odcedna tla, ki postopoma prehajajo v glinasto, močvirno podvznožje hriba in naprej v pobočje neprepustnega gleja na drugi strani doline. Takšni ali podobni so več ali manj vsi kompleksi, ki smo jih v zadnjem času pregledali. In kakšen bi naj bil melioracijski pristop k takšnemu področju? Menimo, da je na takšnem kompleksu potrebno najprej urediti in regulirati vse vodotoke. Speljati jih po najnižjih delih zemljišča z namenom, da zajamejo kar največ površinske vode. Zajeti in odvesti vse talne izvire in izdelati potrebne obrobne odprte jarke za zaščito površin pred površinsko vodo. Nadaljnji pomemben ukrep bi bil podrahljavanje. S primernim vibracijskim podrahljačem bi bilo potrebno tla globoko (vsaj 80 cm) prerahljati in napraviti tla prepustna za vodo. Podrahljati je nujno tudi glinasta pobočja psevdogleja (kjer strmina to dopušča), iz katerih voda odteka, rastline pa pesti cesta suša. S podrahljavanjem ustvarimo prepustna tla, istočasno pa prerahljani sloj lahko akumulira večje količine meteorske vode, s katero se rastline lahko dalj časa oskrbujejo. Bistvene važnosti za zboljšanje vodno-zračnih lastnosti tal so tudi ustrezne agromelioracije. V kolikor vsi ti navedeni meliorativni ukrepi ne bi izboljšali vodni režim v tleh, bi pristopili k cevni drenaži. Drene bi potegnili le na tistih delih zemljišča, kjer bi bilo to potrebno. Ker bi s tem načinom melioriranja vgradili minimalno količino cevnih drenaž, bi bila cena drenažiranega zemljišča po ha neprimerno nižja. Menimo, da v kolikor bi s takšnim načinom reševali zamočvirjenost naših melioracijskih kompleksov, bi le na redkih mestih vstavili cevno drenažo. Osnovno pravilo melioracijskih posegov za naše razmere bi bilo, da preprečimo dotok vode na zamočvirjeno področje in da zagotovimo prepustnost tal. Zavedati se moramo, da nam še tako gosta cevna drenaža v neprepustnih tleh ne bo odvedla stoječe površinske vode, dokler ne medimo prepustnosti tal. Pri dosedanjih melioracijah, ki jih je bilo v zadnjem času kar precej, lahko trdimo, da se je kaj malo ali nič ukrepalo za boljšo prepustnost zgornjih plasti tal. Dogajalo se je, verjetno se bo tudi še vnaprej, da se je dren pokopal z malo ali nič filtra, v neprepustno plast in prepustil usodi. Takšen dren deluje tako dolgo, dokler je nad njim zrahljana plast zemlje. Ko se ta z gaženjem stisne in zlepi, je dren »mrtev«. Melioracijske površine so zelo občutljive na gaženje, še posebno v mokrem obdobju. Ekonomisti, M ekonomsko opravičujejo rentabilnost melioracij, navadno programirajo že v prvih letih velike donose intenzivnih kmetijskih kultur. Menimo, da je to popolnoma Zgrešeno. Napačno je, da melioriramo področje takoj, zasejemo — sadimo z intenzivnimi kulturami. Spreminjanje melioracijskih tal v kmetijske površine je dolgotrajen in zahteven ukrep. V prvih letih, ko je struktura tal še bolj surova, se priporoča predvsem setev trav-no-deteljnih mešanic. Travna ruša prenaša mnogo bolje strojno gaženje kot njivske površine, poleg tega pa so trave večji porabniki talne vlage. V njivsko proizvodnjo, na melioracijskih tleh, je potrebno prehajati postopno z istočasnim meliorativnim gnojenjem. Kemijske analize omenjenih tal nam izkazujejo zelo nizke zaloge branil v tleh, še posebno fosforja. Tla so navadno tudi kisla, biološka aktivnost je slaba. Poleg dodajanja večjih količin fosfornih in kalijevih gnojil se priporoča tudi kalcizacija in humizacija drenažiranih tal. Za povečanje humusa v tleh je najprimernejši hlevski gnoj, ki je nosilec mikroorganizmov. V kolikor ni na voljo hlevskega gnoja, je potrebno, da se v njivski kolobar uvedejo rastline za zeleno gnojenje. Na melioriranih tleh se priporoča jesenska temeljna obdelava za spomladanske posevke, šele po nekaj letih skrbne in vestne obdelave tal z istočasnimi agromelioracijskimi ukrepi lahko pričakujemo, da se bodo fizikalne in kemijske lastnosti tal toliko izboljšale, da lahko v kolobar vključimo zahtevnejše kulture — tudi hmelj. Da bi bil hidrosistem trajen in učinkovit, je potrebna REDNA KONTROLA CELOTNEGA DRENAŽNEGA SISTEMA ter redno čiščenje in vzdrževanje odprtih jarkov. Pri terenskih obhodih ugotavljamo prenekatere napake, pomanjkljivosti in poškodbe drenažnih sistemov, ki jih nihče pravočasno ne odpravlja. Melioracijski odvodni jarki so često zamuljeni in zaraščeni, izlivi drenov so na mnogih mestih pod vodo. Zaradi* uporabe težke mehanizacije pride do poškodb drenov in drugo. Vse poškodbe in vzdrževalna dela bi bilo potrebno reševati sproti, saj poznejši ukrepi zahtevajo mnogo več truda in stroškov. Mnogi dragi melioracijski objekti, M so bili zgrajeni z družbenimi sredstvi so zaradi malomarnosti že propadli ali pa delujejo le polovično. V kolikor se problem kontrole in vzdrževanja hidrosistemov ne bi v najkrajšem času rešil, je vsako nadaljnje vlaganje v nova melioracijska dela negospodarno. 0 razvoju pivovarstva in delu oddelka za pivovarstvo na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarništvo Žalec prvo Pivo je osvežilna peneča pijača z značilno aromo po hmelju in s prijetnim grenkim okusom. Po kemičnem sestavu vsebuje pivo od 0,3 do 0,5 % ogljikovega dvokisa, alkohol (0,35 do 0,50%), ogljikove hidrate, beljakovine, mineralne snovi, razne organske kisline in vitamine (0,02 mg/I Bi, 0,04 mg/1 B2, 0,5 mg/1 Bs). Kalorična vrednost piva v enem litru se giblje od 300 do 600 odvisno od vrste piva oziroma odstotka ekstrakta v osnovni sladici. Osnovne surovine za varenje piva so: pivovarski ječmen, hmelj, voda in pivski kvas. O POJAVU IN RAZVOJU PIVOVARSTVA Zgodovina pivovarstva je zelo stara. O prvih poskusih varenja piva obstajajo zapiski s klinasto pisavo na kamnu in glini. Našli so jih pri starih Babiloncih 7000 let pred našim štetjem. Poznali so 16 vrst piva. Pivo so varili iz ječmenovega slada in pšenice. Babilon kot dežela z visoko razvito kulturo, je imel velik vpliv na sosednje narode. Znanje o pivovarstvu in varenju piva se je preneslo na Egipt, Etiopijo, Perzijo in druge azijske in afriške dežele. Egipčani so varili dve vrsti piva pod imenom »Gag« in »Zed«. Od njih se je ob preseljevanju narodov prenesla veščina varenja piva do Kavkaza. Stari Grki in Rimljani so proizvajali napitek iz ječmena, ki so ga imenovali »ziton« ali ječmenovo vino. Od njih se je prenesla večina varenja tega napitka v Iberijo (Španijo), Traki-jo, Ilirijo in Panonijo, kasneje pa še v Galijo in Germanijo. Ko so Germani začeli obdelovati zemljo in saditi pšenico, so začeli variti pivo iz pšenice. Ta piva niso bila kuhana z dodatkom hmelja, zato so bila kiselkastega okusa. Za izboljšanje arome in okusa so dodajali razne trave kot pelin, glog in druge. Proizvodnja hmelj- nega napitka — prototip sedanjega piva se je pojavil v Sibiriji in južnem delu Rusije, domovini hmelja. Ta način varenja piva s hmeljem je tudi osnova sodobne tehnologije piva. V Jugoslaviji se pojavi proizvodnja piva v začetku naše ere in to predvsem za hišne potrebe. Šele z nastankom Avstroogrske se pojavi organizirana oblika, ki se je izpopolnjevala do nastanka kapitalizma. Konec 18. stoletja je bilo osnovanih več pivovarn, med njimi še danes obstojajo pivovarna v Pančevu in Apatinu. Po letu 1820 so se množično osnovale pivovarne. Proizvodnja slada — močilnik in kalilnik v mikropivovarni. Foto mag. Milan Žolnir Med njimi tudi pivovarna v Ljubljani, Laškem (1825), Mariboru, Škofji Loki, Kamniku itd. Kapaciteta teh pivovarn je bila največ do 2.000 hi letno. Mnoge izmed teh pivovarn so prenehale s proizvodnjo na prehkodu iz 19. v 20. stoletje s prihodom parnega stroja, ki je označil začetek industrijske dobe v proizvodnji piva. Vpliv kapitala v takratni modernizaciji proizvodnje je povzročil konkurenčne odnose na tržišču, kar je bil vzrok za prenehanje dela mnogih pivovarn. Tako od današnjih 30 pivovarn izvira iz te dobe 10 pivovarn. Prvi točni podatki o letni proizvodnji piva v Jugoslaviji so iz leta 1928 in je znašala okrog 700.000 hi, medtem ko je do leta 1934 padla proizvodnja na 220.000 hi. Vzrok temu je bila ekonomska kriza. Po tem letu je proizvodnja počasi rastla. Tako je bila potrošnja piva po prebivalcu 3,5 1 letno in to zaradi nizkega realnega dohodka na prebivalca, visokih cen piva, nerazvite prodajne mreže in možnosti distribucije in podobno. Po II. svetovni vojni je potrošnja piva in proizvodnja konstantno naraščala z izjemo let 1953, 1956 in 1962. Intenzivni razvoj proizvodnje in potrošnje piva v Jugoslaviji se začne neposredno po gospodarski reformi leta 1966. V tem času je bilo povpraševanje za pivom večje od ponudbe in tako stanje je zahtevalo razširitev proizvodnih kapacitet, ki so bile tehnično dotrajane in tehnološko zastarele. Zato so se začele rekonstrukcije, modernizacije in razširitve proizvodnih kapacitet. Tako je rastla proizvodnja kakor potrošnja piva. Leta 1963 je bila celotna proizvodnja piva v Jugoslaviji 2,231.260 hi in je znašala potrošnja na prebivalca 11,75 litra, leta 1974 pa je bila celotna proizvodnja 9,428.900 hi oziroma potrošnja na prebivalca 44,34 litra (primerjava z ZR Nemčijo: potrošnja piva na prebivalca je za leto 1974 znašala 147 litrov). Na tako velik porast proizvodnje in potrošnje piva je vplivala večja nagnjenost potrošnikov za osebno porabo, hiter razvoj turizma, rast nacionalnega dohodka po prebivalcu, hiter in učinkovit razvoj trgovske mreže, relativno slabo razvit promet in blage zakonske odredbe, zadovoljivi klimatski pogoji in njihova razporeditev preko celega leta, ugodne maloprodajne cene piva in seveda zboljšana kvaliteta piva v odnosu na predhodna obdobja in približevanje kvalitete našega piva kvaliteti uvoženih piv. Pričakuje se, da bo potrošnja piva 1980 v Jugoslaviji 11,200.000 hi, plan za leto 1985 pa je 14,290.000 hi piva. V Sloveniji so tri pivovarne: Union Ljubljana, Pivovarna Laško in Tališ Maribor. Njihova skupna proizvodnja piva za leto 1978 je bila 1,502.289 hi od celotne jugoslovanske proizvodnje piva, ki je znašala 9,968.384 hi. Posamezno so bile udeležene slovenske pivovarne s svojo proizvodnjo za leto 1978: Union Ljubljana s 761.118 hi, Pivovarna Laško 618.564 hi in Tališ Maribor s 122.607 hi. Svetovna proizvodnja piva leta 1978 je bila 873,079.000 hi, od tega je Evropa proizvedla 427,168.000 hi. Po proizvodnji piva v Evropi je ZR Nemčija na 1. mestu z 91,656.000 hi, Jugoslavija pa na 11. mestu z že omenjenimi 9,968.384 hi piva. USTANOVITEV ODDELKA ZA PIVOVARSTVO NA INSTITUTU Intenzivni razvoj proizvodnje in potrošnje piva zahteva tudi uvajanje novih tehnoloških postopkov, izboljšanje kvalitete piva in njegovo kontrolo. Mnogi znanstveni dosežki v svetu niso našli aplikacije v naši proizvodnji, ker vsako eksperimentiranje v sami proizvodnji predstavlja motenje normalnega poteka proizvodnje in nevarnost za poslabšanje kvalitete končnega proizvoda. In ravno iz teh razlogov smo se na inštitutu odločili razširiti našo raziskovalno dejavnost na področje pivovarstva, ki je tesno povezana s hmeljarstvom. Tako se je dolgoletna želja jugoslovanskih pivovarn, da bi se vzpostavila vez med raziskovalnim delom in proizvodnjo, uresničila z ustanovitvijo oddelka za pivovarstvo na inštitutu v jeseni leta 1975 in nabavo mikropivovarne, mi-krosladarne in opreme sodobnega laboratorija. S tem so se odprle možnosti za reševanje problemov, s katerimi se srečujejo pivovarne in sladarne. Poleg spremljanja in uvajanja novitet v svetu je bil program oddelka naslednji: — proučevanje kvalitete surovin in varenje piva s temi surovinami, — izbira tehnoloških postopkov pri uporabi večjega deleža neslajenih žitaric in zelenega slada, — izbira encimskih preparatov z ozirom na količino in vrsto surogatov. Postavljanje tehnološkega postopka drozganja (določanje količinskega razmerja surovin temperaturnega režima, količine in načina dodajanja encimskih preparatov, uravnavanje pH itd.), — določanje količine in načina dozacije hmelja z ozirom na njegovo kemijsko sestavo in željeni tip piva. Uporaba hmeljskega ekstrakta, hmelja v prahu in peletih, — spremljanje tehnološkega procesa proizvodnje od surovin do stekleničenega piva, — proučevanje eiekta različnih filtracijskih sredstev, dodatkov za stabilizacijo in proučevanje vzrokov za pojav motnosti pri pivu; — mikroslajenje ječmena in proučevanje novih sort ječmena in njihova uporaba v sla-darstvu. Po tem programu dela oddelek za pivovarstvo. PROIZVODNJA SLADA V MIKROSLADARNI Za proizvodnjo slada uporabljamo največ dvoredni jari ječmen, ki vsebuje manj kot 12 % beljakovin. Ječmen je potrebno najprej očistiti in sortirati, nato se moči v močilniku tako dolgo da vsebuje 42—45% vlage ter prestavi v kalilnik, kjer morajo biti ugodni pogoji za kaljenje (vlaga, temperatura in zračnost). Kaljenje traja 6 do 8 dni. Za čas kaljenja ječmena se v zrnu odvijajo fiziološki in biokemijski procesi in pride do spremembe strukture in kemijskega sestava zrna. Tu pride do delne pretvorbe škroba v sladkor. V ječmenu je veliko encimov, ki so v neaktiviranem stanju in se s kaljenjem aktivirajo. Največ je encimov ami- laze. Tako dobljen zeleni slad sušimo v sušilniku, da doseže 4 do 5 odstotkov vlage in da prekinemo delovanje encimov. Slad pustimo od-ležati 4 do 6 tednov, da se dokončno izvršijo vsi fiziološki in biokemijski procesi. Tako pripravljen slad nato uporabimo za varenje piva. PROIZVODNJA PIVA V MIKROPIVOVARNI Mikropivovarna sestoji iz varilnice, kontrolne plošče, skrinje za glavno vrenje in hladilne omare za naknadno vrenje. Varenje piva poteka po iazah in sicer: varenje, vrenje, zorenje, filtracija in polnjene piva. Slad se najprej grobo zmelje na posebnem mlinu in nato drozga z 3 do 4 krat večjo količino vode pri temperaturi 50° C, kjer so najbolj ugodni pogoji za raztapljanje. Encimi razgradijo škrob in beljakovine v sladu, kar imenujemo ekstrakt v topno obliko, ki jo imenujemo sladico. S postopnim dviganjem temperature od 50 do 76° C nudimo proteolitskim in amiiolitskim encimom optimalne pogoje, da pretvorijo škrob v maltozo in da s tem dobimo iz slada tudi čim več ekstrakta. V precejevalni ponvi odstranimo netopne delce (tropine) od sladice, to pa potem kuhamo z dodatkom hmelja na 1 uro (količina hmelja se dodaja povprečno od 150 do 300 g/hl piva). Pri kuhanju se beljakovine koagulirajo, sladica se sterilizira in aromatične grenke snovi hmelja se raztopijo in tako dobljena pivina ima značilno aromo in grenak okus. Pivino precedimo, da odstranimo hmeljne tropine in nato v sedimentacijski posodi ohladimo, da se odvečne beljakovine sedi- mentirajo. Ohlajeno pivino prestavimo v vrelne tanke (skrinja za glavno vrenje), kjer se ji doda pivski kvas in začne se proces vrenja, ki traja 5 do 10 dni pri temperaturi 4 do 8° C. Pri vrenju pride do pretvorbe sladkorja v alkohol, ogljikov dioksid in sproščanja toplote zato je potrebno te posode hladiti. Po končanem vrenju se kvasnice usedejo na dno. To pivo imenujemo mlado pivo, ki je motno in vsebuje manjše količine ogljikovega dvokisa, ima poseben okus in aromo. Za bistrenje in zaokroženo aromo in okus mora tako pivo dalj časa od-ležati v hermetično zaprtih tankih pod pritiskom CO2 in temperaturi 1 do 3° C (tako imenovana ležna klet — hladilna omara za naknadno vrenje). Čas zorenja piva je odvisen od vrste piva in traja 20 do 70 dni. Tako odležano in dozorelo pivo se nato filtrira, polni v steklenice ali sode, pasterizira in skladišči pri temperaturi do 100 C. Kapaciteta mikropivovarne je 30 do 351 pivalvarko. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo sodeluje z vsemi jugoslovanskimi pivovarnami v obliki samoupravnih sporazumov ali z delom po naročilu. Rezultat uspešnega povezovanja raziskovalnega dela s proizvodnjo je odraz izboljšanja tehnologije in kvalitete piva v mnogih pivovarn po Jugoslaviji. Iz uspehov dosedanjega dela lahko zaključimo, da se Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo razvija v jugoslovanski inštitut za pivovarstvo, kar pa je bila tudi naša želja in cilj ob ustanovitvi leta 1975. Ing. Majda VIRANT v. d. vodje oddelka za pivovarstvo Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec Dragica Kralj Pridelovanje kvalitetnega hmeljnega sadilnega materiala-osnova za uspešno hmeljarjenje Pri obnovi hmeljišč je izrdnega pomena, da imamo zdrav in kvaliteten sadilni material. Pridelovanje sortno čistega, kvalitetnega in zdravega sadilnega materiala je urejeno s priznavalno službo. Zasnovana je na negativni selekciji, s pomočjo katere izločimo sortne primesi in bolne rastline. S tem delom si zagarantiramo odlične notranje lastnosti; s pozitivno odbiro kondicijsko primernih in zdravih sadik, ob priliki nabiranja sadilnega materiala pa si zagotovimo odlične zunanje lastnosti. Sam proces priznavanja matičnih rastlin in pridelovanja sadik na že priznanih matičnih nasadih vključuje v Sloveniji petinštirideset oseb, in sicer dvanajst selekcionistov, sedemindvajset pridelovalcev, štiri strokovne kontrolorje nad pridelovanjem sadilnega materiala, enega strokovnega kontrolorja za priznavanje matičnih rastlin in enega zdravstvenega kontrolorja. Nad celotno službo pa bdi kmetijska inšpekcija. Priznavalna služba seže nazaj že v leto 1959 in je doživela že vrsto sprememb in izboljšav. Realizacija tega dela je odvisna od posameznikov, ki so vključeni v priznavalni proces. Pomembne so njegove značajske kvalitete, poštenost in doslednost, kajti vsaka malomarnost in nedoslednost se krepko maščujeta in se vsako leto ves čas trajanja nasada ponovno pokaže. Zaradi izrednega vpliva priznavalne službe na gospodarjenje v hmeljarski proizvodnji je bilo na posebnem sestanku odgovornih oseb za hmeljarstvo sprejetih več sklepov, ki Izražajo pomembnost te službe. Glede na število sort, ki jih imamo, oziroma Iti jih bomo imeli v proizvodnji hmelja, nastaja velik problem v tem, kako zadržati sortno čistost nasadov, kajti pri premeni obstaja velika verjetnost, da se ostanki korenik stare sorte razbohotijo in so glavni vzrok slabe sortne čistosti v novem nasadu. Zaradi značaja hmelja, da je možno pridobiti sadiko iz vsake rastline, je razširjeno divje razmnoževanje. Posamezniki se odločijo za divje razmnoževanje zaradi tega, ker se bojijo stroškov, ki nastanejo v ceni za priznan sadilni material. Takšno gledanje je kratkovidno, saj je divje zasnovanemu hmeljišču usojeno, da bo dajal ves čas trajanja manjšo ekonomsko korist. Zaradi neznanih notranjih lastnosti divje nabranih sadik se dogaja, da so iz njih pognale rastline slabe rasti, da imajo majhen biološki potencial za pridelek, da niso sortno primerne. Lahko imajo drugo dolžino vegetacije kot pretežna večina rastlin, ali so občutljivejše za bolezni, zato kvarijo kvaliteto skupnemu pridelku. če jih izločimo iz nasada, moramo prazno mesto nadomestiti z novo rastlino, kar pa terja dodatno delo in čas, pogosto pa se dosajanje tudi ne obnese. Zaradi takšnih in podobnih posledic je pomembno, da obnavljamo hmeljišča na dobro pripravljena tla s priznanim sadilnim materialom. Sedaj imamo že toliko matičnih nasadov, da je kvalitetnega sadilnega materiala dovolj. Sicer pa so dolžne strokovne službe skrbeti, da za selekcijo pridobijo nove matične nasade. Pomembno je, da je sadilni material družbeno verificiran zaradi njegovega velikega deleža pri povečevanju proizvodne zmogljivosti novih nasadov. Ker je priznana sadika osnova za uspešno hmeljarsko proizvodnjo, je bil sprejet sklep, da vse OZD, ki so namenjene pridelovati sadilni material ali ga že pridelujejo, sklenejo pogodbo o delu s svojimi strokovnimi kontrolorji, selekcionisti in pridelovalci in to odgovornost primerno nagradijo. Vsak neodgovoren odnos strokovnega kontrolorja, selekcionista in pridelovalca do zaupanega dela pa se šteje za zlorabo zaupane odgovornosti in se kršitelja temu primerno obravnava. Odgovorni strokovnjaki za hmeljarsko proizvodnjo so s tem sestankom postavili mejnik v dosedanjem delu priznavalne službe, zato z veliko verjetnostjo lahko računamo na večjo ekonomsko korist nadaljnje proizvodnje hmelja. Tone Wagner in Cvetka Mastnak Kolekcijski nasad zdravilnih rastlin Hmeljarstvo se je razvilo v Sloveniji kot visoko specializirana veja kmetijske proizvodnje. Zanjo je značilno veliko vlaganje investicijskih sredstev, visok strokovni nivo delavcev m tudi relativno velika rentabilnost. Specializacija proizvodnje in visok strokovni nivo, ki je danes vpeljan pri hmelju, omogočata uspešno gojenje tudi drugih po tehnologiji podobnih rastlin kot so npr. zdravilne in dišavne rastline. S pridelovanjem rastlinskih drog bi lahko bolje izkoristili obstoječa osnovna sredstva, ki so značilna in nujna za hmeljarsko proizvodnjo, koristijo pa se le kratek čas kot so npr. sušilnice, skladišča, prebiralne in ovlaževalne naprave itd. Z gojenjem dopolnilnih rastlin bi v hmeljarstvu lahko rešili že dolgo pereč problem sezonske delovne sile. Med zdravilnimi rastlinami pa se najdejo tudi takšne, ki ugodno delujejo na tla in izboljšajo talne pogoje za kasnejše gojenje hmelja. Kolekcijski nasad mnogoštevilnih zdravilnih rastlin V letu 1976 smo zato pri Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo prešli na sistematično preizkušanje gojenja zdravilnih in aromatičnih rastlin. V ta namen smo osnovali kolekcijski nasad, katerega osnovni namen je ugotoviti, katere zdravilne rastline uspevajo v naših ekoloških pogojih ter kakšna je količina in kakovost pridelane droge ob določenih tehnoloških ukrepih. Temu osnovnemu namenu so se v teku let pridružile še mnoge pomembne naloge. Pregleden nasad z edinstveno zbirko zdravilnih rastlin v Jugoslaviji omogoča poleg agrotehničnih raziskav tudi raziskave na področju citologije, taksonomije in farmakologije rastlin, vse več pa dobiva tudi na vzgojnoizobraževalnem pomenu. Kolekcijski nasad zdravilnih rastlin se razprostira na ravninskem predelu na srednje aluvialnih tleh. Sestavlja ga pet osnovnih gred, na katerih so manjše parcele s po eno rastlinsko vrsto. V nasadu je 125 stalnih rastlinskih vrst, ki zahtevajo svojevrsten način gojenja. Upoštevati moramo taksonomsko pripadnost, življenjsko dobo, ekološke zahteve, uporabnost in namen gojenja zdravilnih rastlin. Z upoštevanjem vseh teh dejavnikov smo nasad uredili tako, da smo razvrstili rastline po gredah glede na uporabni del. Posamezne parcele, ki merijo 9 m1, oziroma rastline na njih, označujejo tablice, na katerih je slovensko in latinsko ime rastline, družina, v katero sodi ter njen izvor. Kolekcijo zdravilnih rastlin pa iz leta v leto dopolnjujemo z novimi zanimivimi rastlinskimi vrstami. Poleg domačih in tujih gojenih vrst smo v kulturo vpeljali tudi mnoge domače avtohtone zdravilne rastline, kot sta npr. arnika in šentjanževka. V kolekciji so se pojavile tudi take zdravilne rastline, ki v naši klimi samoniklo ne uspevajo, ki pa dobivajo vse večji pomen kot zdravilne rastline. Mnogo je tudi rastlin, ki smo jih dobili od drugod in katerih uporabe še ne poznamo, saj večina zdravilnih rastlin in daljnjih tujih dežel (predvsem Kitajska, Indija in Japonska) izvira iz njihove ljudske medicine. Vodilo za izbor so nam potrebe farmacevtske in prehrambene industrije, nasveti strokovnjakov ter domača in tuja literatura. Seme za poskusno pridelovanje dobimo z izmenjavo prek seznama semen (Index Seminum) z inštituti in botaničnimi vrtovi po svetu, tako iz Argentine, Avstrije, ČSSR, Francije, Indije, Japonske, Kitajske, Madžarske, Nemčije, Nizozemske, Poljske in SZ. Z inštitucijami in strokovnjaki' na področju zdravilnih rastlin iz teh držav vzdržujemo stalne stike, ki jih še poglabljamo in širimo. Nekaj semena pridelamo tudi doma in nam služi za izmenjavo z drugimi inštitucijami ter za domačo setev in razširitev posamezne rastlinske vrste. V obdobju štirih let smo ugotovili, da so naši ekološki pogoji ugodni za uspevanje mnogih zdravilnih rastlin. Na majhnih parcelah sicer še ne moremo ugotoviti, koliko bi pridelovanje dejansko zahtevalo dela in stroškov ter kakšen bo pridelek, dobimo pa lahko orientacijsko vrednost za višino in kakovost pridelka. Nekatere rastlinske vrste so postale zanimive za gojenje, zato smo jih razširili na večjo površino, rezultati gojenja pa so že bolj uporabni za širšo proizvodnjo zdravilnih rastlin. Zaradi vse večjega pomena, ki ga ima kolekcijski nasad, dobiva vedno več priznanj strokovnjakov iz domovine in tujine. Tudi število obiskovalcev iz leta v leto raste, med njimi pa je vse več ljudi, ki se posredno ali neposredno srečujejo s problematiko zdravilnih zelišč. Kmetijska zemljiška skupnost občine Žalec Kmetijska zemljiška skupnost (KZS) občine Žalec je bila ustanovljena leta 1974 na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). V zemljiški skupnosti uresničujejo svoje interese prek delegatov v skupščini KZS SOZD Hmezad s svojimi DO, ki se ukvarjajo s primarno kmetijsko proizvodnjo, krajevne skupnosti, skupščina občine Žalec, OK SZDL, Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo ter NIVO Celje. Osnovna naloga Kmetijske zemljiške skupnosti je ohraniti čim-več zemljišč, ki so primerna za kmetijstvo oziroma za proizvodnjo hrane, na obstoječih pa omogočiti, da se ibo njihova proizvodna sposobnost povečala. VARSTVO KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ je bilo v precejšnji meri doseženo s sprejetjem prostorskega plana oz. urbanističnega plana občine Žalec, ki je bil sprejet konec leta 1977. Prostorski plan je bil eden prvih v Sloveniji in je bil deležen velike pozornosti. Glede na to, da je prostorski plan z vidika kmetijstva dokument, ki opredeljuje zemljišča, ki bodo ostala v trajni kmetijski rabi in zemljišča, na katerih se lahko namembnost spremeni, ter da je to dokument dolgoročnega značaja — velja do leta 2000 — je zahteval toliko večje priprave in stalno sodelovanje ter prisotnost KZS. KZS je bila neposredno vključena v komisijo za izdelavo prostorskega plana občine Žalec, za katero je izdelala smernice, ki so bile sprejete v prostorskem planu. Na podlagi izdelanih »Pedosekvenc in kategorizacije kmetijskih zemljišč«, to je na podlagi zakona o kmetijskih zemljiščih ovrednotenih kmetijskih zemljišč glede na možnost proizvodnje, ki jo je izdelal Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo, smo conirali zemljišča med kmetijske in nekmetijske porabnike. V okviru prostorskega plana so bile podrobno opredeljene meje zazidljivosti vseh naselij. Poudariti pa velja, da je bil osvojen koncept tako imenovane amfia-tralne pozidave; po tem konceptu se dolina ohrani za kmetijstvo, vsa prihodnja ¡gradnja pa se pomakne v obrobje doline. Menimo, da smo ne samo kot ena prvih občin sprejeli prostorski plan, temveč, da smo tudi kljub različnim izhodiščem do prostora imeli kot KZS oz. kot kmetijstvo razumevanje tako v SO Žalec kot pri ostalih, ki so sprejemali prostorski plan. Ugotavljamo, da sprejeti prostorski plan bistveno vpliva k racionalnejši rabi zemljišč. Sprejet prostorski plan pa zahteva trajno delo pri izvajanju smernic in določil prostorskega plana in pri sprejemanju izvedbenih dokumentov, ki jih terja prostorski plan. Ne nazadnje omogoča sprejet prostorski plan tudi izvajanje zemljiške politike pri prometu s kmetijskimi zemljišči, katerega novi zakon regulira tako, da so čimbolj varovani interesi tistih, katerim je kmetijsko zemljišče osnovni vir dohodka. POVEČANJE PROIZVODNE SPOSOBNOSTI KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ dosegamo z agrarnimi operacijami kot so hidro- in agromelioracije, arondacije, združevanje zemlje in komasacije. V te operacije KZS vseskozi namenja vsa razpoložljiva sredstva. Osnovni vir prihodkov KZS je odškodnina, ki jo odvede tisti, ki spremeni namembnost kmetijskega zemljišča za nekmetijsko rabo. Po letu 1975 je bilo v žalski občini izvedeno 468 ha hidromelioracij v vrednosti prek 12 milijonov din. Vsa zgoraj navedena sredstva so bančna sredstva oz. namenska sredstva Vodne skupnosti Slovenije. KZS sofinancira manjše operacije oz. načrte, ki omogočajo udeležbo na natečaju za večje posege. Osnovne smernice sofinanciranja KZS v agrarne operacije so naslednje: — sofinanciranje melioracij z deležem v natečaju; — sofinanciranje malih melioracij v hmeljiščih in intenzivnih sadovnjakih; — sofinanciranje komasacij; — sofinanciranje ureditve vodnega režima: čiščenje jarkov, krti-čenje, apnenje na melioriranih kompleksih; — sofinanciranje izdelave načrtov za agrarne operacije. KZS je temu srednjeročnemu obdobju namenila naslednja sredstva za agrarne operacije: Leto 1976 1977 1978 1979 (plan) Skupaj Vložena sredstva 600.000 694.996 2,831.694 3,593.636 7,720.326 S temi sredstvi so bila izvršena naslednja dela: V letu 1976 so bila vsa sredstva namenjena kot namenski kredit Hmezadu za izvršitev velikih melioracij. V letu 1977 smo sofinancirali projekte melioracij, financirali nabavo drenažnih cevi pri malih melioracijah v hmeljiščih, financirali ureditev odvodnih jarkov v kompleksih in sofinancirali agromelioracije. Dela so bila opravljena na 28,5 ha hmeljišč, načrtov pa je bilo izdelanih za 210 ha zemljišč. V letu 1978 smo sofinancirali planiranje, globoko oranje, pod-rahlavanje, krtičenje, kopanje in čiščenje jarkov na 292 ha zemljišč. Ta dela so izvršena na kompleksih Podgrad, Angelovo, Novo polje, med Lavo in Novim Celjem, Podšenek, na krčevini Velika Pirešica, Ložnica, Okroge, Založe in del sadovnjakov Sadjarstva Mirosan. Malih melioracij v hmeljiščih in intenzivnih sadovnjakih je bilo končano na 99 ha zemljišč. KZS je financirala nabavo cevi in stroške polaganja cevi. Dalje smo sofinancirali izdelavo načrtov za 267 ha melioracij. Deloma je bil s sredstvi KZS tudi očiščen jarek na kompleksu Virte in jarek Lagvaj v skupni dolžini 2.100 m. KZS je sofinancirala še poizkusno polje 11 ha kapljičnega namakanja in nabavo opreme hidropedološkega laboratorija na Inštitutu za hmeljarstvo Žalec. Po planu za leto 1979 oziroma do aprila 1980 nameravamo sofinancirati komasacije na gomilskem polju, v Gotovljah (Slatina II) in v Zg. Gorčah v skupni izmeri 190 ha. Na gomilskem polju financiramo tudi zasip dela stare struge Bolske. Z enakim pristopom kot v letu 1978 omogočamo izvedbo 63 ha malih melioracij, vodni režim pa bi uredili na 135,5 ha zemljišč, pri čemer je potrebno izkopati še 1.250 m jarkov. Sodelujemo še pri izdelavi načrtov za 219 ha zem- ljišč in izvedbi melioracije na kompleksu v Gotovljah v Izmeri 26 ha. Za komasacijo na Gomilskem polju je sklenjena pogodba z Geodetskim zavodom SRS. S strani občine financirata komasacijo KZS in skupščina občine. Področje zajema 165 ha s 589 parcelami in 180 lastniki. Kmetje so pokazali velik interes za izvedbo komasacije in se je zanjo izreklo 119 lastnikov zemljišč, tako da znese skupen pristop z zemljišči, ki so v družbeni lasti 78,3 %. Komasacija bo izvedena do julija 1981 s tem, da bo možna ureditev hmeljišč že v jeseni 1980. DRUGE NALOGE KZS Poleg tega je bila KZS tudi predlagatelj odloka o določitvi zaščitenih kmetij, katerih je v občini Žalec 981 s 5.362 ha zemljišč. Občanov s priznanim statusom kmeta pa je še 1.484. Naloga KZS je še spremljanje in usmerjanje prometa z zemljišči, zakup zemljišč in spremljanje obdelanosti zemljišč. KZS tudi formira sklad kmetijskih zemljišč iz zemljišč, katera prenašajo KZS nekmetijske organizacije združenega dela. Novi zakon o preživninskem varstvu kmetov omogoča socialno varnost ostarelim lastnikom zemljišč v primeru, če le-ti odprodajo zemljišča Hmezadu ali KZS. Tu vidimo obširno področje dela, ki pa bo lahko realizirano le, v kolikor bodo zagotovljena sredstva zlasti za zemljišča v obrobju, kjer je največ interesentov za prodajo. V juniju tega leta je bila ustanovljena zveza KZS Slovenije, ki bo skrbela za večjo uveljavitev in učinkovitost KZS. Menimo, da bo KZS laže opravljala določene naloge tudi z ustanovitvijo samoupravne interesne skupnosti za razvoj in pospeševanje kmetijstva, ki je bila ustanovljena v decembru lani. Glede na to, da bodo v tej skupnosti namensko združevali svoja sredstva vsi občani, bomo naše naloge v kmetijstvu laže uresničili. V srednjeročnem programu za obdobje 1981 do 1985, h kateremu pristopamo, nas čakajo odgovorne naloge predvsem na področju agrarnih operacij. KZS ostaja v smernicah plana pri svojih z zakonom opredeljenih nalogah. Plan agrarnih operacij pa usklajuje s KZ Savinjska dolina, DO Kmetijstvo, Inštitutom za hmeljarstvo in Območno vodno skupnostjo. Novi zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je bil sprejet v februarju 1979, je poudaril in poglobil vlogo kmetijskih zemljiških skupnosti. Od nas vseh, posebej pa še od tistih, ki delamo v kmetijstvu, pa je odvisno, kako bomo ohranjali kmetijska zemljišča in jih usposobili, da bomo proizvedli čimveč hrane za danes in jutri. Tajnik KZS Miran Kač, dipl. ing. agr. Razvoj sadjarstva »Mirosan« Nastanek oziroma začetek delovanja Sadjarstva »Mirosan« sega 24 let nazaj. Strokovna komisija pri takratni okrajni zadružni zvezi se je odločila za lokacijo v Kasazah predvsem zaradi dveh razlogov: v Savinjski dolini je bila na razpolago primerna zemlja za drevesnico, na Mirosanu pa je živel in delal priznani slovenski drevesničar, pokojni Jože Glinšek. Tako je bilo odkupljeno posestvo z zgradbami vred. Že spomladi 1956 je bila zasajena drevesnica, ki naj bi s svojim sadnim sadilnim materialom zadovoljevala potrebe celjske regije. Vse od leta 1956 pa do danes pridelujemo sadne sadike tako, da se je proizvodnja povečala za 10-krat. S sadikami, vzgojenimi v naši drevesnici, so zasajene naslednje velike slovenske plantaže: Kostanjevica (last AK Krško), Pekre (last AK Maribor), Slom pri Ponikvi, Skrbnik nad Pristavo itd. Tudi vse plantaže Mirosana so zasajene z lastnimi sadikami. Samo drevesnica pa ni omogočala delovanje družbenega obrata, zato je takratno vodstvo sprejelo odločitev, da bo s pridobitvijo zemljišč in spremembo gozdnih površin povečalo sadne plantaže. Ob nastanku obrata je bilo le nekaj hektarov nasadov in 6 ha plantaže, ki jo je uredila obdelovalna zadruga Arja vas. Leta 1957 se prične intenzivna premena gozdnih površin, pri čemer je izredno aktivno delovalo Gozdno gospodarstvo Celje, ki je nudilo gozdne parcele za zamenjavo in izvajalo premeno zemljišč. Tako beležimo hitro rast površin, predvsem v razdobju od 1960 do 1965, ko s spremembo gozdnih površin in nakupom kmetijskih in gozdnih površin omogočimo napravo modernih in za proizvodnjo v družbenem sektorju racionalnih sadjarskih površin. Tako smo v tem obdobju obnovili 132 ha plantaž, predvsem jablan. Do leta 1962 je posestvo delovalo kot samostojen zavod, 1. 1. 1962 pa se je Mirosan vključil v novo nastali Kmetijski kombinat Žalec, skupaj z ostalimi kmetijskimi gospodarstvi občine Žalec in Celje. Začetek je bil izredno težak. Stanovanja so bila zasedena z delavci iz Keramične industrije Liboje, ni bilo upravnih prostorov, zgradbe dotrajane, pomanjkanje kadrov itd. Obrezovanje sadnega drevja traja 5 do 6 mesecev letno. To delo z uspehom opravlja Fanika Knez že mnoga leta Kljub izredno neugodnim talnim razmeram (pomanjkanje humusa, fosforja, kalija, nizek p^, obilica zamočvirjenih mest) so se le-te sčasoma močno popravile z drenažira-njem, založnim gnojenjem itd. Obrat je ves čas specializiran v proizvodnjo sadnih sadik in sadja. Drevesnice obsegajo ca. 6 ha zemljišč in so trenutno na področju Vrbja. Proizvodnja sadik je 100 do 130 tisoč sadik letno, predvsem jablan, vzgajamo pa tudi hruške, slive, višnje, češnje in breskve. Podlage pri jablanah prevladujejo M 9, M 26, MM 106, pri hruški kutina, pri višnji in češnji F 12/1, pri slivah in breskvah brompton in St. Julien. Po kriznem obdobju 1968 do 1970, ko je večina slovenskih drevesnic prenehala s proizvodnjo, je naša drevesnica v sodelovanju z belgijsko firmo Jo Nicolai močno povečala proizvodnjo, spremenila podlage in sorte. Od tega časa do danes nismo doživeli krize pri prodaji sadnih sadik. Glavna dejavnost našega obrata je proizvodnja sadja, predvsem 125 ha jabolk, 2 ha hrušk in 5 ha višenj. Proizvodnja je prva leta močno nihala, zadnja leta pa se je ustalila na razmeroma visokem nivoju za slovenske razmere in to med 2 in 3 vagoni pridelka na hektar. V letu 1978 in 1979 je bil dosežen rekorden pridelek: leta 1978 296 vagonov in lani 330 vagonov. S prodajo zadnja leta ni posebnih problemov. Večino sadja prodamo sindikalnim organizacijam in predelovalnim obratom. Manjši del pridelka uskladiščimo v združeno hladilnico Celje, katere solastniki smo z 2/7. Glavna sorta je zlati delišes, nato jonatan in zlata parmena. Rdeči delišes smo v celoti izkrčili zaradi stalno slabih proizvodnih rezultatov. Zadnji 2 leti smo pričeli z intenzivnejšo zamenjavo starejših nasadov in uvajamo novejše sorte kot npr.: idared, jonagold, gloster, jonadel itd. (Nadaljevanje na 36. strani) PREGLED PRIDELKOV OD USTANOVITVE V TONAH: delke, se je tudi gospodarjenje bistveno izboljšalo. O tem govori nekaj podatkov za zadnjih 5 let: so zlasti izredno težki delovni pogoji — delo na lestvi, globoko pripogibanje pri delu v drevesnici, delo pozimi, delo z zaščitnimi sred- t t t 1956 75 1964 142 1972 1186 1957 3 1965 71 1973 1438 1958 156 1966 315 1974 2557 1959 8 1967 216 1975 1550 1960 62 1968 487 1976 2710 1961 26 1969 745 1977 2520 1962 116 1970 945 1978 2962 1963 45 1971 425 1979 3300 Investicije Investicijska dejavnost je bila v zadnjih letih v glavnem usmerjena v kompletiranje mehanizacije. Nabavili smo traktorje, mul-čerje, škropilnice, traktorske viličarje, velike sadne zaboje itd. Zgrajena je bila zaprta hala v velikosti 850 m:, ki odlično služi za skladiščenje embalaže in sadnih sadik. Zgrajena je bila nova stavba s primerno urejenimi prostori za bivanje 120 sezonskih delavcev. Asfaltirali smo obsežno dvorišče in sodelovali pri asfaltiranju ceste Kasaze—Migojnice in ceste, ki vodi mimo Mirosana proti Libojam. Poslovni rezultati Ves čas intenzivnega vlaganja v nasade in zemljišče je bilo poslovanje na meji rentabilnosti. Ko so nasadi pričeli dajati polne pri- v OOO din Leto Celotni prihodek Dohodek Dohodek na zaposlenega Akumulacija 1975 11710 6794 258 3051 1976 16410 9755 307 3540 1977 16789 12332 348 2422 1978 25400 11107 411 2852 1979 ocena 34000 14200 480 4300 Na ugoden poslovni rezultat imajo vpliv na eni strani ugodne vremenske razmere, saj že nekaj let nismo občutili niti večje pozebe, niti hujše toče. Na drugi strani pa marljiv kolektiv vlaga vse svoje znanje in pridnost za dosego čimboljših poslovnih rezultatov. Lahko povem, da traktoristov ne moti delo, če je potrebno na dan državnega praznika ali nedelje ali pa nočno škropljenje, če je to potrebno. Veliko dela in truda je bilo potrebno vložiti, da smo vsi skupaj spoznali, da le temeljito opravljena dela lahko dajo dobre poslovne rezultate. Sadjarstvo je takšna panoga, da včasih ure odločajo o boljšem oziroma slabšem pridelku, posebno pri varstvu pred boleznimi in škodljivci. Delovni kolektiv že nekaj let šteje 28 zaposlenih. Fluktuacija je minimalna, vendar nam ne uspe zaposliti mladih strokovnih de- lavcev s poklicno sadjarsko šolo. Velika ovira stvi itd. Tudi relativno dobri osebni dohodki niso dovolj velika vaba za takšna dela. Bodoči načrti so jasni. Potrebna je intenzivna menjava nasadov, tako da bi v desetih letih zamenjali obstoječe nasade z gostimi in novimi sortami. Proizvodnjo pa bi morali obdržati vsaj na sedanjem nivoju. Za napravo novih nasadov pa ni pogojev, ker so vsa boljša zemljišča prioritetna za hmeljarsko proizvodnjo. Tudi v drevesničarski proizvodnji je potrebno ohraniti dobro kvaliteto sadik. Še večji poudarek pa je potrebno dati uvedbi novih podlag in sort in se tako hitro prilagajati zahtevam trga. Vid Kober, dipl. ing. agr. Sodoben dom za sezonske delavce smo zgradili 1978. leta Foto: Vlado Korber Pogled na Mirosan in Žalec v ozadju. Foto: inž. M. Veronek PRVA OBLETNICA TOZD TRANSPORT Prvi uspešni rezultati poslovanja TOZD Transport posluje v sestavu DO Notranja trgovina. Poslovni prostori so v Vrbju. Kolektiv šteje trideset redno in dva honorarno zaposlena delavca. Osnovna dejavnost naše TOZD je organiziranje in izvajanje uslug prevozov tovora v cestnem prometu na področju Jugoslavije. Naša dejavnost v Hmezadu je že več kot deset let in si glede na obseg in potrebe v SOZD Hmezad zelo počasi utira pot razvoja. Prva obletnica našega poslovanja je za vse nas velik delovni uspeh. Kljub velikim kadrovskim problemom v začetku leta, zastarelosti voznega parka, veliki konkurenci na tržišču in zelo slabim pogojem dela, smo dosegli zadovoljive rezultate. V nadaljnjem obdobju našega razvoja in seveda uspešnega poslovanja moramo posebno pozornost nameniti izboljšanju pogojev dela in obnovi vozil. Vozila, ki jih imamo trenutno v prometu, so v glavnem potrebna zamenjave. Lani nam še niso izdobavili vozila Mercedes 1213, zato bomo v letu 1980 morali kapaciteto nosilnosti 200 ton zmanjšati na 145 ton, kar lahko pomeni za nas poslovanje na meji rentabilnosti. Nabava vozil v naslednjih obdobjih mora biti redna in smotrnejša. V nadaljnjem razvoju TOZD Transport se morajo upoštevati skupni interesi naše dejavnosti v SOZD Hmezad, saj se prevoz tovora v cestnem prometu iz dneva v dan veča. Prizadevanja, da bi prevzeli čim več prevozov v DO članicah SOZD Hmezad, so večkrat zaman, saj je še vedno prisotno podcenjevanje zahteve po cenejših uslugah itd. Urejevanje odnosov s samoupravnimi akti, ki nas povezujejo v SOZD Hmezad, je največkrat ostalo le na papirju ali pa se uveljavljalo v primerih, ko so DO zašle v težave in jim je potrebna solidarna pomoč. TOZD Transport se želi s svojo dejavnostjo neposredno vključiti v proces izmenjave dela in sredstev in postati nosilec te dejavnosti v SOZD Hmezad. Dejavnosti organizacije in izvajanja prevoznih uslug v cestnem prometu se posveča na nivoju Hmezad veliko premalo pozornosti Prisotno je angažiranje drugih prevoznikov za odvoz in dovoz tovora, medtem ko je 60 odstotkov realizacije prometa v naši TOZD ustvarjeno izven SOZD Hmezad. Nerazumljivo je tudi dejstvo, da v sodelovanju s poslovnimi partnerji v občini Žalec in izven nje, uspevamo kljub močni konkurenci izvajati usluge uspešno in kvalitetno, pri nekaterih DO članicah SOZD Hmezad pa našo aktivnost podcenjujejo in zavračajo. Kritika na takšen odnos je več kot utemeljena, saj se verjetno nihče ne sprašuje, koliko finančnih sredstev odteka iz prihodka na račun koriščenja tujih uslug, medtem ko se moramo mi vedno bolj usmerjati izven SOZD Hmezad. Prisotne so tudi težnje k razvijanju lastnih voznih parkov v nekaterih DO in celo posa- meznih PE, kar vodi k neracionalnemu koriščenju vloženih sredstev. Vzdrževanje vozil v teh DO je marsikje neredno in doba trajanja zmanjšana na minimum, ne vodijo se nobene evidence porabe goriva, rezervnih delov itd. DO porabijo za vzdrževanje sredstev v servisnih delavnicah vse več finančnih sredstev in se nikoli ne sprašujejo o ekonomiki vlaganja v iztrošena sredstva. Naša TOZD ima urejeno službo vzdrževanja, vendar moramo kljub temu za popravila kot so avtokleparska dela, avtoličarska dela, avto-elektrikarska dela itd., koristiti usluge servisov, ki nas močno bremenijo in povzročajo težave zaradi izpada kamionov zaradi čakanja. Organiziranje nekaterih imenovanih služb samo za naše potrebe je neizvedljivo iz ekonomskega stališča, s skupnim koriščenjem na nivoju SOZD Hmezad pa bi prihranili veliko in z rednim vzdrževanjem podaljšali življenjsko dobo sredstev, izkoriščenost vozil, predvsem pa zagotovili varnost voznika in udeležencev v prometu. Skupni interesi in vlaganja v smotrno nabavo vozil, vzdrževanje, organizacijo in izvajanje prevoznih uslug v cestnem prometu za dovoz in odvoz tovora bi se kmalu obrestovali, saj je problematika s tega področja vedno bolj prisotna v SOZD Hmezad. Kolektiv TOZD Transport je na večih zborih ugotavljal neracionalno izkoriščenost vozil za potrebe DO in potrebe v SOZD Hmezad. Naši vozniki, ki dostavljajo in odvažajo tovor po celi Jugoslaviji, se upravičeno sprašujejo, kdo je odgovoren za koordinacijo dela na tem področju. Večkrat imajo velike težave z iskanjem tovora, medtem ko posredniška podjetja, kot so »Vektor«, »Transportkomerc« itd., ki nimajo niti lastnih vozil, najemajo med drugimi naša vozila za naše tovore in nam zaračunavajo 6 do 10 odstotkov od cene prevoza za uslugo posredništva. Zavedamo se, da je naša kapaciteta nosilnosti vozil za nekatere potrebe premala, vendar organizacijo prevozov lahko izvedemo v celoti, saj smo verjetno mnogo bolj seznanjeni s tržno situacijo in cenami v javnem cestnem tovornem prometu kot kdorkoli drug. Omenjeni način poslovanja z nekaterimi drugimi DO smo že uvedli in si pridobili dragocene izkušnje. Kvaliteta dela je zadovoljevala naše poslovne partnerje »Sigma« Vransko, »Ju-teks« Žalec, »Gradnja« Žalec itd. Uspešno smo izvedli tudi prevoze sezonskega značaja pri naših DO v SOZD Hmezad, kot so prevoz jabolk in sadik za »Sadjarstvo« Mirosan, »Hladilnica« Celje, prevoz grozdja in borovnic za našo DO Notranja trgovina. Ostale DO se po- javljajo kot koristniki naših uslug le v primeru, ko ne morejo dobiti prevoza nikjer drugje. Svoj nadaljnji razvoj želimo usmerjati predvsem na omenjena področja in predvsem izkoristiti vse možnosti izvajanja uslug za potrebe DO SOZD Hmezad z željo, da bi končno tudi našo dejavnost obravnavali kot potrebno, ki bo s pravilno koordinacijo prispevala k realizaciji skupnih interesov, usklajevanju in uresničevanju organiziranosti naše dejavnosti v SOZD Hmezad. Ob uspešnem zaključku prvega poslovnega leta izrekam zahvalo in priznanje vsem zaposlenim delavcem v TOZD Transport in želim, da bi tudi v naslednjih letih tako uspešno opravljali delovne naloge, voznikom pa SREČNO VOŽNJO v letu 1980. Kolektiv TOZD Transport želi v novem letu 1980 polno delovnih in poslovnih uspehov vsem DO SOZD Hmezad z željo še tesnejšega in aktivnejšega poslovnega sodelovanja. Jože Jurak Zapostavljena Thomasova žlindra Zadnja leta se na našem trgu zopet pojavlja Thomasova žlindra (Skopska), ki sicer ni takšna, kot smo je bili vajeni nekoč, toda žlindra je tu in marsikateri kmetovalec se vprašuje, kako bi jo lahko pametno uporabil. Glavna razlika med nekdanjo Thomasovo žlindro in sedanjo iz Skopja je očitna že na prvi pogled. Standardna Thomasova žlindra vsebuje 14 do 17 % skupne fosforne kisline, žlindra iz Skopja pa 7 do 10 % (redko 12 %) skupne fosforne kisline. Obe pa vsebujeta še številne druge sestavine. Thomasova žlindra Thomasova žlindra — standardna — Skopje P2Os skupni do 17% do 12% P2OS Topen v citratu 14—16 % 7—10 % Cao 45—50 % 42—47 % Si02 6—11 % 10,5—13,5 % Fe203 14—20 % 12—13 % MnO 3—6 % 0,9—1,0 % MgO 1—5 % 2,4—3 % AI2O3 1—3 % 4—5% Pod 1 % pa vsebuje žlindra še številne druge elemente: natrij, žveplo, kalij, baker, cink, bor, kobalt, titan, krom, vanadij, molibden. Že na prvi pogled ugotovimo, da Thomasova žlindra vsebuje poleg fosforne kisline tudi visok odstotek apna — skoraj polovico v zelo čisti obliki, ki je skoraj v celoti dostopna rastlinam. Pri odločitvi za gnojenje s Thomasovo žlindro moramo upoštevati vse sestavine, kajti če vidimo samo fosforno kl- V taki strmini se oddih prileže. Gospodar Turičnik iz Golavabuhe — KKZ Slovenj Gradec v pogovoru s Cirilom Pšakarjem iz Hmezad — Notranja trgovina slino (povprečno 8 %), je cena fosforja v primerjavi z drugimi gnojili precej visoka. FOSFOR (PjOs), ki je eno izmed osnovnih rastlinskih hranil, je v naših tleh slabše zastopan, zlasti tam, kjer ne gnoje redno in dovolj z mineralnimi gnojili. V takšnih tleh je založenost tal s fosforjem slaba, kar nam potrjujejo tudi analize vzorcev tal. Fosfor ima v tleh poleg tega, da je važno rastlinsko Košnja obeta. Vodja pospeševalne službe Ivan Acman iz ZS KZ Mozirje in Kramerjev sin sta zadovoljna hranilo, še velik vpliv na strukturo tal, sodeluje pri tvorbi grudic v tleh (mrvičavost) in izboljšuje s tem zračnost in vodni režim v tleh. Iz mineralnih gnojil se fosfor letno izkoristi 15 do 30 % od dane količine. To pa je eden od razlogov, da gnojimo s fosforjem v precej večjih količinah kot pa je odvzem, zlasti zato, da naredimo v tleh zadostno zalogo rastlinam dostopnega fosforja. če so tla srednje založena s fosforjem (15—30 mg P2O5 na 100 g tal), moramo letno vračati zemlji 80—110 kg fosforne kisline na hektar zaradi odvzema fosforja s pridelki. V glavnem pa gnojimo s približno vsaj dvakratno količino fosforja (P2O5), kot pa je odvzem s pridelki in to gnojimo toliko časa, da dosežemo v zemlji dobro založenost (nad 40 mg P2Os v 100 g vzorca). Od te stopnje dalje za letno gnojimo v približni višini odvzema. KALCIJ (v obliki CaO), ki je v Thomasov! žlindri najmočneje zastopan — 45—47 %, je potreben tako rastlinam kot zemlji. Z eno tono Thomasove žlindre damo 450—470 kg žganega apna (CaO), - od koder je kalcij rastlinam na razpolago v najbolj čisti obliki. Sicer pa poglejmo kakšen je letni odvzem nekaterih hranil, ki so v Thomasov! žlindri. Pridelek mc/ha P2OS CaO MgO Koruza 60 mc/ha 90 kg 55 kg 40 kg Pšenica 40 mc/ha 50 kg 30 kg 15 kg Seno (trava) 60 mc/ha 60 kg 60 kg 50 kg Seno (trave, detelje) 80 mc/ha 65 kg 160 kg 60 kg Pri kalciju pa moramo še dodatno upoštevati izgube zaradi izpiranja (padavin). Te izgube dosežejo 300—400 kg CaO/ha v enem letu. Kalcij je v tleh neobhodno potreben za zmanjšanje kislosti tal, zaradi godnosti tal (mrvičavost tal) in kot rastlinsko hranilo. Letne izgube že lahko nadomestimo s primernim odmerkom Thomasove žlindre. Z u-porabo mineralnih gnojil, med katerimi so tudi nekatera fiziološka kisla gnojila, se kislost tal že itak povečuje, s tem pa tudi izpiranje posameznih hranil, na drugi strani pa se zmanjša zaradi kislosti tudi mikrobiološka aktivnost v tleh, s tem pa godnost taL Redni obroki apna, pa čeprav v manjših količinah, nam to stanje v tleh izboljšujejo ali pa vsaj ublažijo. Navajeni smo, da dajemo dovolj dušika, fosforja in kalija, včasih tudi kalcija, ostale sestavine pa zanemarimo. Z intenzivno proizvodnjo odnašamo z njiv in travnikov tudi številne mikroelemente, ki so neobhodno potrebni za normalen razvoj rastlin, prek krme pa tudi za živali. Posledice se nam najprej pokažejo na rastlinah, če tu ne ukrepamo, ugotavljamo pomanjkanje pri živalih, konec koncev pa se lahko pojavi tudi v ljudski hrani pomanjkanje mikroelementov. Del mikroelementov zares vračamo z organskimi gnojili — gnojem in gnojevko, precejšen del pa le nepovratno odide s pridelkL Standardna kompleksna gnojila vsebujejo bolj malo dodatnih sestavin. V NPK jih je običajno samo do 10 % CaO, 4 % MgO, potem pa še nekaj kloridov in sulfatov. Dobe se sicer specialna gnojila z dodatkom mangana in bora, seveda če jih posebej naročimo. Za obnavljanje zaloge mikroelementov v tleh pa je najprimernejši način ta, da gnojimo s Thomasovo žlindro. Že v prej navedeni razpredelnici se lahko prepričamo, kaj vse vsebuje. Količina, s katero bomo gnojili je odvisna od intenzivnosti koriščenja zemljišča in seveda od vrednosti pridelka. Če upoštevamo vse sestavine, je ta količina, ki jo dajemo vsako leto med 600 kg in 1.000 kg na hektar. Na tleh, ki so srednje založena s PjOs, je že dovolj letni obrok 600 kg/ha, na slabo založenih tleh pa 1.000 kg/ha, dokler se stanje založenosti s fosforjem ne izboljša, kar ugotovimo z analizo po nekajletnem gnojenju. Ker je Thomasova žlindra uporabna na različno kislih tleh — od močno kislih do nevtralnih ni bojazni, da bi ne imeli pri gnojenju uspeha. Delovanje je počasno in enakomerno. Seveda pa s tem ne nadomeščamo drugih gnojil, ampak le dopolnjujemo redno gnojenje z NPK in dušičnimi gnojili. Odlično se obnese tudi v kombinaciji z gnojevko na travnikih in pašnikih. Pazimo le na to, da gnojevko poprej dež spere v tla, nato pa lahko trosimo žlindro. V letošnjem letu smo izvedli dvoje demonstracijskih gnojenj z žlindro in to na gorskih kmetijah na travnikih in pašnikih. Uporabili smo 800 kg/ha Thomasove žlindre iz Skopja (železarna Skopje je dala brezplačno potrebne količine prek Notranje trgovine Hmezad). Kramerjeva kmetija v Šmihelu nad Mozirjem Pri tem poskusu nismo iskali rezultatov s kemično analizo pridelka, ampak smo se odločili, da bomo ugotavljali vpliv žlindre na sestavo travniške ruše. V obeh primerih smo gnojili z žlindro po 3 ha travniških površin, ki so bile že prej gnojene z gnojevko in mineralnimi gnojili. Gorske kmetije smo izbrali predvsem iz. dveh razlogov: a) glavne proizvodne površine so travniki in pašniki, spremembe v rastlinski sestavi pa so dobro opazne; b) tla so večinoma kisla, založenost s fosforjem pa je slaba. Gorska kmetija Marije KRAMER, Šmihel, ZKZ Mozirje leži na nadmorski višini 750 m. Kmetija se pripravlja na preusmeritev v živinorejo in pašnokosno rabo travinja. Pretežni del površin tvorijo travniki in pašniki. Gnoji s ca. 15 m! gnojevke (razredčene) na ha in ca. 250 kg mineralnih gnojil. Dvakrat kosi in enkrat pase. Analiza zemlje je pokazala precejšnjo kislost (Ph 4,95) in slabo založenost s fosforjem. Opazne razlike v sestavi ruše so se pojavile že ob prvem odkosu, analizo ruše pa smo opravili pri drugem odkosu, ko je žlindra že delovala normalno. Pri analizi smo sestavine ruše ločili v tri skupine: trave, metulj niče (detelje, grašice) in ostala zelišča. Vzorci so nam dali naslednja razmerja: Običajno gnojenje °/o Dodatek žlindre % Trave 39,6 42,5 Me tul jniče 17,1 28,9 Zelišča 43,3 28,6 Povprečna teža 100,0 100,0 vzorcev/m2 1,76 kg 2,18 kg Gorska kmetija Alojza NOVŠAKA (Turič-nik), Golavabuka, KKZ Slovenj Gradec je na nadmorski višini 1.020 m. Kmetija je že več let preusmerjena v živinorejo, ima tudi kmečki turizem. Pretežni del površin so travniki in pašniki z zelo močnim naklonom med 25 in 30° oz. 55 do 66 %. Površine so intenzivno koriščene — manjši, položnejši del kosi vsaj trikrat, strmejši del pa dvakrat kosi in dvakrat pase. Gnoji s ca. 30 m’ gnojevke (razredčene) na ha, ca. 400 kg/ ha NPK in 200 kg/ha KAN. Analiza zemlje kaže precejšnjo kislost (pH 4,0 do 4,57), založenost s fosforjem je tudi na tem področju bolj slaba. Vzorce pridelkov za analizo smo jemali pri tretjem odkosu. Dobili smo naslednje razmerje: Običajno gnojenje % Dodatek žlindre % Trave 49,8 48,2 Metuljnice 14,6 36,3 Ostala zelišča 35,6 15,5 Povprečna teža 100,0 100,0 vzorcev/m2 1,05 kg 1,15 kg V obeh primerih vidimo, da je delež trav ostal v glavnem isti, občutno pa se je povečal delež metuljnic, zlasti bele detelje, zmanjšal pa delež ostalih zelišč, med katerimi je bilo precej travniških plevelov. Tudi povprečna teža vzorcev se je nekoliko razlikovala, tam kjer je bila običajnemu gnojenju še dodana žlindra, so vzorci po enoti površine bili težji predvsem zaradi detelj. Porast teže metuljnic v vzorcih je v razponu od li,8 do 21,7 °/o na skupno težo vzorca. Tuje in lastne izkušnje lahko strnemo v nekaj ugotovitev: — Thomasova žlindra (Železarna Skopje) nam lahko ob redni uporabi (od 600 kg/ha do 1.000 kg/ha) izboljšuje založenost tal s fosforjem. — Z rednim gnojenjem vsaj 600 kg/ha (vsako leto), lahko nadomeščamo letne izgube kalcija iz tal. — V intenzivni travniški in pašnokosni rabi nam ohranja zaloge mikroelementov v tleh. Isto velja tudi za njivske kulture. — Na sicer dobro oskrbovanih in gnojenih travnikih in pašnikih nam žlindra izboljšuje sestav ruše, s tem pa tudi kvaliteto krme. Skoraj večina živinorejcev v Savinjski dolini uporablja za osnovno krmo živali poleg sena še koruzno in travno silažo. Pri sedanjih neugodnih cenah mesa in mleka je pogoj za gospodarno rejo v živinoreji kvalitetna, doma pridelana krma. Letošnja letina je bila kljub suši v maju in juniju za rast osnovne krme zelo ugodna. Tako kvalitetnega in pravočasno pospravljenega sena že dolgo ni bilo. Na gnojenih površinah so bili odkosi obilni, na slabo gnojenih in negnojenih travnikih pa precej slabši. Zaradi pravočasne košnje sena je veliko kmetovalcev kosilo 3-krat oziroma 4-krat. Poleg sušenja travinja so Savinjčani letos silirali tudi precej trave. Zadnje odkose so silirali skupaj s koruzno silažo. Koruza je prve mesece vegetacije slabo kazala. Po spravilu pridelka ugotavljamo, da je koruza obrodila kot že dolgo ne. V letošnjem letu računamo, da je posilirano nad 21.000 m3 koruzne silaže in okrog 2500 m3 travne silaže. Ti trije pridelki krmnih rastlin bodo v zimskem času osnovna ali celo edina krma za govejo živino. Krmne rastline in krmila se med seboj razlikujejo po hranljivi vrednosti. 1. SENO je najpomembnejša voluminozna krma v zimskem času. Hranljiva vrednost sena niha odvisno od časa košnje, sestave ruše, gnojenja in načina spravila. Kvalitetno seno vsebuje skoraj vse potrebne sestavine za proizvodnjo mleka in mesa in normalno vzdrževanje bioloških funkcij organizma. 2. KORUZNA SILAŽA je enostranska krma z veliko količino energije in zelo malo. — Nikakor ne smemo pozabiti, da Thomasova žlindra ni zamenjava za ostala mineralna gnojila, ampak je važno dopolnilo k rednemu gnojenju z NPK in dušičnimi gnojili. ŽVZ Celje Janez Luževič, dipl. ing. agr. Uspela komasacija v Braslovčah Kmetje v Zgornjih Gorčah so že od nekdaj napredni in dovzetni za nove prijeme umnega kmetovanja. Zlaganje zemljišč je nujen ukrep za povečanje kmetijske proizvodnje. O tem _ je že veliko napisanega, a malo storjenega. Najtežje je seveda izvesti komasacijo v zasebni lasti, ker že pregovor pravi: »Koliko ljudi, toliko čudi«. Tudi v Braslovčah že več let načrtujemo komasacijo, uspeli pa smo šele letos. V Zgornjih Gorčah smo zložili 27 parcel v kompleks 12 ha, kjer ne bo več krivih in zapleveljenih mej, kjer bo imel kmet zemljišče v enem kosu in bo lahko smotrno uporabljal sodobno mehanizacijo in vse agrotehnične ukrepe. Dogovorili in začrtali smo tudi na tem kompleksu gradnjo 5-hektarske hmeljske žičnice, ki jo bomo spomladi zgradili in zasadili s sorto Aurora. Pri izvedbi komasacije nam je veliko pomagala, kakor tudi finančno podprla Zemljiška skupnost Žalec. Upamo, da je ta komasacija uspešno izvedena in da bodo doseženi osnovni cilji, kar bo zanimanje za komasacijo še bolj povečalo. Potrebni so zgledi, zato bo v bodoče verjetno potrebno manj razlaganja in prepričevanja. TZO Braslovče Rudi Trobiš, kmet. inž. prebavljivih surovin beljakovin, vitaminov in rudnin. V obroku jo dopolnjujemo z bogato beljakovinsko krmo in rudninami (pivske tropine, oljne pogače, sojine tropine, super koncentrat). 3. TRAVNA SILAŽA, pripravljena iz uvele trave, je zadnje čase vse bolj čislana krma za govedo. Vsebuje precejšnjo količino beljakovin. Zato jo v obroku dopolnjujemo z energetsko bogatimi krmili (pesni rezanci, koruzni zdrob). Poleg osnovne krme pokladamo živalim tudi močna krmila: a) KORUZNI ZDROB je energetsko krmilo, ki se dodaja v obroke rastlinski krmi, bogati na beljakovinah (paša, prilast, travna si-laža, detelja, mlado seno). b) Podobno energetsko krmilo so tudi PESNI REZANCI. Beljakovin in rudnin vsebujejo malo. Pokladamo suhe 1—1,5 kg na dan na odraslo govedo. Briketirani rezanci se pred uporabo namakajo. c) Kot dopolnilo k osnovnemu obroku se pri zimskem krmljenju uporabljajo tudi PIVSKE TROPINE. To je krmilo bogate beljakovinske sestave. Dnevno jih pokladamo do 12 kilogramov na žival. Dodajamo jih v obroke, ki vsebujejo obilo koruzne silaže. d) Precej beljakovin vsebujejo OLJNE TROPINE — OLJNE POGAČE — do 45 odstotkov. Poleg tega imajo še precej visoko energetsko vrednost. Pokladamo jih skupno s silažno krmo ali slabše prebavljivim senom. e) SOJINE TROPINE so najboljše beljakovinsko krmilo rastlinskega izvora.. Pokla- Zimsko krmljenje govedi Delo samoupravnih organov V septembrski številki Hmeljarja smo ugotovili, da je bilo delo samoupravnih organov kljub glavni sezoni dopustov (julij, avgust) precej živahno. Takšne ugotovitve ne moremo dati za obdobje od meseca avgusta dalje. Res je, da seje ne smejo biti samo zaradi sej v kvantitativnem smislu, kljub temu pa je presledek le malce predolg. Toliko uvodoma, v opravičilo le to, da sta bili v mesecu decembru kar dve seji delavskega sveta, 4. redna seja je bila 14., 5. pa 27. V tej številki objavljamo sprejete sklepe s 4. seje, s 5. seje pa bodo objavljeni v naslednji številki. Na 4. redni seji je delavski svet SOZD potrdil mandate delegatom iz KZ Savinjska dolina in TOZD Hmeljar. KZ Savinjska dolina je izvedla volitve delegatov in njihovih namestnikov v delavski svet SOZD v mesecu juliju, točneje 22., 23. in 29. 7. 1979. Izvoljeni so bili naslednji: TZO Braslovče Gotovlje Petrovče Polzela Prebold Šempeter Tabor Trnava Vransko Skupne službe KZ delegat Božič Vlado Bizjak Ivan Tominšek Jože Satler Alojz Vedenik Jože Rojnik Franc Lesjak Milan Rančigaj Franc Pečečnik Albert Dolar Marjana namestnik Cizej Jožica Dolinar Jure Bred Alojz Tominšek Anton Uršič Anton Hropot Simon Šmit Janko Stepišnik Albin Lebeničnik Milan Mimik Jože Volitve v TOZD Hmeljar so bile 23. 11. 1979 in je za delegata bila izvoljena Zvonka Dobnik, za namestnico pa Mihaela Rebec. Vsi izvoljeni delegati so prisostvovali tej seji, razen delegata iz TZO Šempeter, ki se seje ni mogel udeležiti zaradi obiska delegacije iz SR Makedonije. Obravnavana je bila informacija o 9-mesečnem poslovanju in sprejetih ukrepih za izboljšanje poslovanja, zlasti v tistih DO in TOZD, ki so 9-mesečno poslovanje zaključili z izgubo. Najbolj kritično stanje je v Celjski mesni industriji. Tudi ni obetov, da bi se lahko stanje ob koncu leta popravilo, ker je neusklajenost v cenovnih odnosih še vedno velika. Zaskrbljujoče je tudi poslovanje TOZD Hotel Prebold kljub temu, da se izguba v dragem polletju ne povečuje. Tu je potrebno v prvi vrsti urediti in rešiti kadrovsko problematiko, izboljšati kvaliteto uslug in zagotoviti polno izkoriščenost razpoložljivih kapadtet. Kolektivu Celjske mesne industrije se izraža polna solidarnost ob njihovi težki situaciji in pripravljenost za pomoč v okviru našega samoupravnega sporazuma o združitvi. Daje se podpora ukrepom in akcijam, ki so bile začete s ciljem reševati nastale situacije in apelira na delegate v različnih institucijah tako družbeno-političnih kot gospodarskih. Delegati opozarjajo na nujnost pomoči širše družbene skupnosti pri razreševanju ekonomske problematike v CMI, ki je posledica neurejenosti cenovnih odnosov. Kljub nastalim težavam ne kaže zmanjševati tržišča, temveč je potrebno vse napore usmeriti tudi čimboljši oskrbi tržišča in s tem potrošnikov, kolikor je to v tej situaciji pač mogoče. Delegati v organih Živinorejske poslovne skupnosti naj postavijo tudi vprašanje višine maloprodajne marže mesa in mesnih izdelkov, ki je v primerjavi z drugimi izdelki prenizka. Ugotavlja se, da so odnosi z občinskimi organi občine Celje, kakor tudi na medobčinski ravni celjske regije na dokaj nizkem nivoju, kar se je očitno pokazalo na premajhni pripravljenosti, razumevanju in nudenju pomoči pri sprejemanju ukrepov za ublažitev ekonomske situacije v CMI. Nujno je, da se ti odnosi čimprej izboljšajo. * Na osnovi 9-mesečnih rezultatov poslovanja je ocenjeno, da fizični obseg poslovanja ob koncu leta ne bo 100% realiziran, dolžnost vseh odgovornih delavcev DO in TOZD pa je, da se v maksimalni možni meri poveča čisti dohodek. * Sprejet je bil predlog samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih TO v sestavi SOZD Hmezad in delovno skupnostjo skupnih služb SOZD — ali na kratko SAMOUPRAVNI SPORAZUM O SVOBODNI MENJAVI DELA, s pripombami iz javne razprave. Sprejeta je bila pripomba podana na seji s strani delegata Strojne. Ta pripomba se nanaša na 50. člen samoupravnega sporazuma, ki se formulira v tem smislu, da se prihranek od planiranih materialnih stroškov vrne TOZD v sorazmerju plačanega prispevka oziroma poračuna pri obračunan prispevka za prvo dekado naslednjega leta. damo jih v obroku skupaj s tisto krmo, ki vsebuje dosti energetskih surovin in malo beljakovin (koruzna silaža). (Trenutno jo ima na zalogi KP Žalec.) 4. Pri zimskem krmljenju živalim cesto primanjkuje v obroku beljakovin in vitaminov. Za izbalansiranje obroka je v prodaji krmna mešanica SUPER KONCENTRAT, ki vsebuje 30 % beljakovin in potrebne količine Peter Zagožen iz Matk, TZO Prebold, je bil med prvimi v dolini, ki je preusmeril kmetijo na pašno-košni sistem. Hlev ima poln govedi. Med njimi kar TI krav molznic rudnin in vitaminov. Ker je manj okusen, ga je potrebno mešati med koruzni zdrob ali pesne rezance. Uspeh krmljenja velikokrat ni takšen, kot ga pričakujemo. Vzrok temu je predvsem nepravilno razmerje hranilnih snovi v obroku. Živali rabijo del krme za vzdrževanje, preostali del pa za proizvodnjo (prirast, mlečnost, rast plodu). Z normativi je precej natančno določeno, koliko posameznih snovi potrebujejo živali pri določeni telesni teži in proizvodnji. Poznane pa so tudi hranljive vrednosti krmnih rastlin in krmil, ki sestavljajo obroke za te živali. Pri sestavljanju obrokov se izračunava, koliko posamezne krme in krmil naj živali dobe, da bo vrednost obrokov v vseh snoveh ustrezala potrebam za njihovo proizvodnjo. Da bomo od živali dobili zaželeno proizvodnjo, morajo le-te imeti izbalansirane obroke v vseh hranljivih snoveh (beljakovine, škrob, rudnine in vitamini). Obrok mora biti dovolj obsežen, da ima žival občutek sitosti (voluminozna krma). Priporočljivo je, da živali dobijo čim bolj pestro sestavljene obroke, ki naj vsebujejo: 1. suho voluminozno krmo (seno) 2. ročno voluminozno krmo (paša, silaža, korenčnice) 3. koncentrirana krmila (močna krma, žita, stranski proizvodi oljarn, pivovarn in sladkornih tovarn). PRIMERNI OBROKI ZA ZIMSKO KRMLJENJE KRAVE TEŽKE 600 kg, KI BI NAJ DALA 151 MLEKA DNEVNO: I. 10 kg kvalitetnega sena — košeno pred cvetenjem, 5 kg kvalitetne otave, 2 kg koruznega zdroba. H. 10 kg slabšega sena — košenega konec cvetenja, 5 kg otave — slabše kvalitete, 1 kg superkoncentrata 30 %, 1,50 kg pesnih rezancev, 2 kg koruznega zdroba. III. 30 kg koruzne silaže, silirane v voščeni zrelosti, 5 kg kvalitetnega sena, košenega pred cvetenjem, 1 kg sojinih tropin (ali 8 kg pivskih tropin). IV. 25 kg koruzne silaže, slabše kvalitete, spravljene v mlečnovoščeni zrelosti, S kg srednje dobrega sena, 1 kg superkoncentrata 30 »/o, 3 kg močne krme 16 %. V. 25 kg koruzne silaže, mešane z 1/3 ota-viča, 7 kg kakovostnega sena, košenega pred cvetenjem, 2 kg močne krme 18 °/o. VI. 14 kg travne silaže, 14 kg kvalitetne koruzne silaže, 3 kg sena, 1 kg superkoncentrata 30 °/o, 1 kg koruznega zdroba. VII. 25 kg travne silaže, košene pravočasno, 3 kg kvalitetnega sena, 2 kg koruznega zdroba. Pitancem se poklada ista krma kot kravam, le nekoliko energetsko bogatejši obrokL Silažo pokladamo pitancem že pri teži 150 kg. Do te teže 200 kg je v obroku poleg travne ali koruzne silaže še seno, po tej telesni teža pa lahko dobivajo obrok izključno iz koruzne ali travne silaže, če je ta kvalitetna. Obrok pri koruzni silaži dopolnjujemo le še z 1 kg močne krme (od tega 0,50 kg superkoncentrata), pri kvalitetni travni silaži pa z 1,5 do 2 kg koruznega zdroba ali pesnih rezancev. Vsi navedeni obroki za krave so prirejeni za proizvodnjo 151 mleka dnevno. Živalim, ki imajo genetsko sposobnost proizvajati večje količine mleka, pa dodajamo močna krmila. En kilogram krmil, ki vsebuje 16 °/o prebavljivih surovin beljakovin, poveča mlečnost za 2 do 3 litre. Iz sestave navedenih obrokov vidimo, da je najgospodarnejša tista reja živali, kjer večino obroka sestavlja kvalitetna doma pridelana osnovna krma. Pri sestavljanju obrokov moramo posebno paziti na rudnine. Obrok za krave molznice jih mora vsebovati 8—15 dkg na dan, glede na proizvodnjo in sestavo obroka. Več ko je koruzne silaže v obroku, večja je potreba po rudninah. Konuzne silaže pripravimo v Savinjski dolini že precej velike količine. Ta predstavlja pomemben delež v obroku za krave molznice, kakor tudi za pitance. Proizvajalci mleka naj bi iz leta v leto pripravljali vse več travne silaže, ki je najcenejši in najboljši vir osnovne hrane za molznice v zimskem času. Strokovna služba KZ Sav. dolina Z upoštevanjem pripomb iz javne razprave in pripombe, podane na seji, se izdela čistopis sporazuma in dostavi vsem TO. Za izvajanje sprejetega samoupravnega sporazuma je imenovana komisija, ki jo sestavljajo: Verstovšek Franc iz KZ, Govek Jože iz KZ Savinjska dolina, Grobler Marjetka iz Celjske mesne industrije, Goršek Zdravko iz ST, Lesjak Filip iz NT, Urbanc Stane iz KS in Savinek Franc, Jeriček Zlatko in Holobar Vojko iz delovne skupnosti skupnih služb SOZD. Na osnovi diskusije delegata iz VR tovariša Benčine, pripravi svet direktorjev predlog za imenovanje posebne komisije, ki naj ponovno prouči področje in vrste del in nalog, ki jih opravljajo delavci delovne skupnosti skupnih služb. Predlog sestave komisije mora biti pripravljen do naslednje seje. * Sprejet je bil investicijski plan za leto 1979 v predračunski vrednosti 746,377.000 din, od tega je lastnih sredstev 167,215.000 din. V sprejeti investicijski plan moramo vključiti tudi investicijsko naložbo za izgradnjo skladiščnih prostorov DO Notrajne trgovine, na osnovi odobrenega kredita Beograjske banke. Nadalje je bil sprejet plan porabe sredstev za stanovanjsko izgradnjo v letu 1979. Viri sredstev za stanovanjsko izgradnjo so zagotovljeni v višini 24,094.329,92 din za naslednje obveznosti: 1. Odplačilo anuitet 2. Nakup stanovanja v Libojah 3. Razlika za stanovanji v Rakovljah — Braslovčah 4. Razlika za stanovanja v Žalcu (11 stanovanj) 5. Nakup stanovanj v Celju (5 stanovanj) 6. Nakup stanovanj v Podčetrtku 7. Nakup stanovanj v Žalcu (10 stanovanj) 8. Nakup stanovanj v Šempetru (2 stanovanji) 9. Nakup stanovanj v Celju 1979 10. Vročitev v banko za individualno gradnjo 11. Individualna gradnja — posojilo delavcem 12. Sofinanciranje drugim DO 13. Za predstavništvo Novi Sad 14. Podražitve, interkalame obresti 1.520.855.00 1,263.886,70 198.624,85 804.903.00 2.078.917.00 575.230.00 5.500.000. 00 967.615,55 2.968.418.00 2.000. 000.00 4,250.000,00 623.827,20 350.000,00 992.052,62 Skupaj 24,094.329,92 Na osnovi ugotovitve, da so naloge na področju stanovanjskih razmerij v zaostanku, je komisija za družbeni standard zadolžena, da svoje delo ažurira, po potrebi pa je potrebno okrepiti tudi kadrovsko zasedbo za to področje dela. * Na osnovi pobud nekaterih DO in TO v sestavi Hmezada je bil izdelan predlog za izplačevanje jubilejnih nagrad za celotno delovno dobo in da se nagrada za 10 letno delovno dobo izplača tudi v denarni obliki in ne več kot praktično darilo — ročna ura. V zvezi s tem predlogom je bil sprejet sklep: Jubilejne nagrade, določene v 143. členu samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za razporejanje dohodka in čistega dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo delavcev, se izplačujejo na vso delovno dobo. * Za leto 1979 se izplačajo v naslednjih netto zneskih: — za 10 let skupne delovne dobe 3.500,00 din — za 20 let skupne delovne dobe 5.300,00 din — za 30 let skupne delovne dobe 7.000,00 din Izplačajo se vsem delavcem, ki izpolnijo enega od navedenih jubi- lejev, pa je do sedaj v Hmezadu ali drugi OZD niso prejeli — aU na vso delovno dobo ali za stalnost v DO. Izplača se samo za en jubilej. * Pristojni organi v DO oziroma TO s svojim sklepom določijo v okviru navedenih zneskov višino nagrad za posamezni jubilej v okviru razpoložljivih sredstev sklada skupne porabe in rok za izplačilo. * Predlagano je, da si DO oziroma TO med seboj solidarno pomagajo s sredstvi sklada skupne porabe za izplačilo nagrad za leto 1979. * Za delovno dobo v Hmezadu oziroma njegovih pravnih prednikih se za 10, 20 in 30 letni jubilej poleg pismenega priznanja, podelijo bronasta, srebrna oziroma zlata značka. Kriterije za podelitev značk kmetom-kooperantom za 10, 20 in 30 letno kooperacijsko proizvodnjo in sodelovanje določijo in sprejmejo samoupravni organi KZ in DO, ki vključujejo kooperacijsko dejavnost. * Izplačilo jubilejnih nagrad po tem sklepu bo za leto 1979 ob izplačilu OD v mesecu decembru, prav tako bo podelitev tudi pismenih priznanj za dosežene jubileje v Hmezadu na stalnost, značke pa bomo podelili predvidoma v prvem četrtletju prihodnjega leta. Za kmete-kooperante, delegate delavskega sveta SOZD Hmezad je bila določena sejnina za udeležbo na sejah DS v višini 180,00 din in povrnitev dejanskih prevoznih stroškov z javnim prometnim sredstvom. J. O. Jubilanti za 10, 20 in 30 letno zvestobo Hmezadu Ob zaključku poslovnega leta so bila podeljena priznanja delavcem za 10-, 20- in 30-letno zvestobo v Hmezadu in njegovih pravnih prednikih. Za leto 1979 so ta priznanja prejeli: ZA 10-LETNO DELO KMETIJSTVO ŽALEC Cilenšek Franc Majcenovič Kata Pecelj Jožef Liber Alojz Zadravec Franc Stražar Marija Jakob Alojzija Cafuta Adolf KMETIJSKI KOMBINAT ŠMARJE PRI JELŠAH Kamenšek Leopold Kamenšek Anton Jančič Marija KMETIJSTVO ILIRSKA BISTRICA Nemec Zlata Senkinc Zdravko Cekada Nataša Iskra Jože Kvaternik Branko Simič Fani Uljan Jože Zidar Janko SADJARSTVO MIROSAN Terglav Jože VRTNARSTVO CELJE Koželj Silvo Vodušek Marijeta Končina Angelca KMETIJSKA ZADRUGA »SAVINJSKA DOLINA« ŽALEC Korent Marija Krašovic Marija Semprimožnik Ludvik CELJSKA MESNA INDUSTRIJA Adamovič Marija Soline Anton Žafran Stanko Žolnir Edvard Leskovšek Miha Turnšek Stanislav Bah Anton Laznik Mihael Naraks Martin Kučiš Dragutin Pfeifer Slavica Vrhovšek Mihael Hohnjec Danica Slivar Stjepan CELJSKE MLEKARNE Jeranko Branko Kozinc Alojz Pravdič Martin Lah Ida Duras Slavko Zavašnik Olga HMEZAD EXPORT IMPORT ŽALEC Sordini Ana STROJNA ŽALEC Klemen Frančišek GOSTINSTVO — TURIZEM ŽALEC Kostanjšek Terezija Stropnik Anica Strsoglavec Viktorija Vogrin Jožica Ocvirk Antonija Selič Marija NOTRANJA TRGOVINA ŽALEC Bevc Slavica DELOVNA SKUPNOST SKUPNE SLUŽBE SOZD Kampuš Štefka Kveder Ivana Janežič Jerica Razboršek Milena ZA 20-LETNO DELO KMETIJSTVO ŽALEC Drolc Anton Kumer Izidor Kreinc Milica Korenjak Tone Stanič Fanika Svet Edi Zadravec Marija Zajc Alojz Karažija Danica Karažija Jože Ločičnik Ivan Podhraški Rozika Ožir Martin Vaši Anton Duras Kata Bučar Franc Jug Vinko KMETIJSKI KOMBINAT ŠMARJE PRI JELŠAH Jug Martin Selekar Franc Centrih Stanislav Gajšek Štefan Strašek Anton KMETIJSTVO ILIRSKA BISTRICA Svetek Jože Logar Franc Rolih Bernarda KMETIJSKA ZADRUGA »DRAVA« VUZENICA Pogorevc Vincencija SADJARSTVO MIROSAN Jager Vlado Korber Vid VRTNARSTVO CELJE Verbič Vladislava KMETIJSKA ZADRUGA »SAVINJSKA DOLINA« ŽALEC Baš Nande Počivalnik Franc Juhart Karolina Cizej Lucija CELJSKA MESNA INDUSTRIJA Kovačič Ivan Pogladič Marija Zalokar Anton Krumpak Amalija Vedenik Karel Cimperman Alojz Tomažič Ivan (Nadaljevanje na 41. strani) Koruze dovolj Za tovarno krmil smo nabavili 39.000 ton zrnja iz Osijeka, Sombora, Feketiča in še od drugod po povprečni nabavni ceni 4,42 din. Prevozni stroški so povprečno 0,50 din za kg. Tako je dogovorjena vhodna cena v silose tovarne krmil za proizvodnjo krmil 5,45 din. Do 1. 1. 1980 smo dobavili našim in okoliškim DO: KK Šmarje pri Jelšah 1.000 ton koruze, KZ Savinjska dolina 1.500 ton, KZ Drava — Radlje ob Dravi 600 ton. Večje količine bodo dobili tudi KZ Konjice, ERA Velenje in KZ Zg. Savinjska dolina Mozirje. Prodajna cena koruze za pitanje živine v vrečah bo 5,09 din, ker ne bo obremenjena z nobenimi stroški. Pri dobavi koruze smo kljub trdnim dogovorom imeli precejšnje težave, saj kvaliteta koruze ni ustrezala po pravilniku o kvaliteti. Banka je dala kredite še na staro ceno 2,35 din. Razliko smo plačali z lastnimi krediti po precej višji obrestni meri. Zato koruze nismo uspeli plačati pravočasno vsem dobaviteljem. Lani nam je uspelo prvič zagotoviti koruzo za vse potrebe do nove. Vy Razpis Po sklepu DSSS Kmetijske zadruge Savinjska dolina objavljamo prosta dela in naloge strojnega knjigovodje. Za opravljanje del in nalog strojnega knjigovodje zahtevamo srednješolsko izobrazbo ekonomske smeri ali administrativno šolo. Rok za prijavo je 15 dni po objavi. Možnost pričetka dela je takoj ali po dogovoru. KZ »SAVINJSKA DOLINA« ŽALEC NAGRADNO TEKMOVANJE Razpis KONFERENCA OO ZSMS SOZD HMEZAD razpisuje nagradno izpraševanje — kviz na teme: HJS organiziranost HMEZADA, |E 60 let SKOJ, kultura, — šport — olimpijske igre. Prve tri ekipe dobijo lepe nagrade, ostale pa priznanja za sodelovanje. Vsi tekmovalci dobijo tudi spominska darila. Vsaka delovna organizacija lahko prijavi eno ekipo, ki naj šteje 3 člane. Prijave pošljite do 20. januarja na SOZD HMEZAD, DS SKUPNE SLUŽBE, Cesta žalskega tabora 1 — tov. Zupanc Bojani. KONFERENCA OO ZSMS SOZD HMEZAD vas vabi, da se udeležite srečanja mladih HMEZADA, ki bo v soboto 26. januarja v veliki dvorani HMEZADA v Žalcu. Program: — od 16.30 do 17.00 zbiranje udeležencev — ob 17.00 programska konferenca BBBllob 19.00 kulturno-zabavna prireditev s s trdimi orehi — kvizom Po končanem kvizu bo družbeni večer. Igral bo ansambe »VOKALI«. _ Vabljeni JUBILANTI (Nadaljevanje s 40. strani) CELJSKE MLEKARNE Grobelnik Janez Sibanc Marija Gajšek Rozika Kramer Maks Mazej Anton Rozman Franc Špes Franc Prezelj Sonja Lebeničnik Frančiška HMEZAD EXPORT IMPORT Kos Pavla Čremošnik Vinko Kompolšek Anton Lesjak Andrej Ocvirk Jože Zeme Franc Gosak Iva Savinek Erna Prašnikar Ivan STROJNA ŽALEC Kolar Ferdo Sedminek Ivan GOSTINSTVO — TURIZEM ŽALEC Steiner Franc NOTRANJA TRGOVINA ŽALEC Zupanek Janko INTERNA BANKA ŽALEC Svet Vlasta Zagradišnik Vikica DELOVNA SKUPNOST SKUPNE SLUŽBE SOZD Burazer Nežika Jager Fanika Pekošak Silva Vybihal Vili Ulaga Marija ZA 30-LETNO DELO KMETIJSTVO ŽALEC Grobelnik Marija Škapin Jože Jazbec Jožefa KMETIJSTVO ILIRSKA BISTRICA Šircelj Marija VRTNARSTVO CELJE Brglez Alojz Vatovec Marica KMETIJSKA ZADRUGA »SAVINJSKA DOLINA« ŽALEC Hribernik Ivan Udrih Filip Brinar Marija CELJSKA MESNA INDUSTRIJA Vaukner Silva Jekuš Stanislav Strašek Anton NOTRANJA TRGOVINA ŽALEC Pšaker Ciril Vsem jubilantom za njihovo zvestobo iskreno čestitamo! Sodelavci Nova mlekarna bo PRVI PODPISNIKI SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA O ZDRUŽEVANJU SREDSTEV ZA IZGRADNJO MLEKARSKE INDUSTRIJE CELJSKE REGIJE V četrtek, 13. decembra 1979, so pooblaščeni podpisniki sedmih DO — članic SOZD HMEZAD podpisali samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev za izgradnjo mlekarske industrije celjske regije in urejanju medsebojnih razmerij pri razdelitvi skupnega dohodka in prevzemanju rizika ter aneks o prevzemu obveznosti združevanja sredstev v skladu s sprejeto razdelitvijo deležev. S tem so DO — članice SOZD Hmezad: Kmetijstvo Žalec, Sadjarstvo Miro-san, Hmezad eksport-import, Notranja trgovina, Strojna, Gostinstvo-turizem in KZ Savinjska dolina med prvimi izrazile in potrdile solidarnost včlanjenih delovnih ljudi v SOZD za izvedbo strateško pomembne investicije v Hmezadu in širši celjski regiji, ki obsega izgradnjo nove mlekarne in rekonstrukcijo sirarskega obrata v Šmarju. Ostale članice SOZD Hmezad bodo k podpisu pristopile po občinah, kjer imajo svoj sedež, priključile pa se jim bodo tudi druge OZD s področja primarne kmetijske proizvodnje, predelave, blagovnega prometa in druge OZD. Ti dogovori s predstavniki teh OZD in družbenopolitičnih skupnosti v občinah celjske regije in tudi sosednjih regij, so v intenzivnem teku. S sprejemanjem samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev za izgradnjo mlekarske industrije celjske regije v praksi potrjujemo določila zakona o združenem delu, konkretno pa podpisnice z njim urejajo medsebojno sodelovanje na osnovi plansko poslovnega sodelovanja, način ugotavljanja skupnega dohodka, osnove in merila za ugotavljanje deleža pri skupnem dohodku ter pogoje, način in roke za udeležbo v skupnem dohodku, medsebojne obveznosti in odgovornosti, prevzemanje rizika, pogoje in način ter roke vračanja združenih sredstev kakor tudi medsebojne obveznosti pri prevzemanju, predelavi in dobavi mleka in mlečnih izdelkov. Z združevanjem sredstev si podpisnice sporazuma določijo in zagotovijo skupne cilje in poslovne interese: OZD primarne kmetijske proizvodnje, katera temelji na proizvodnji mleka, pravočasni in redni prevzem vseh količin pridelanega mleka ter skladno rast planirane pridelave mleka. OZD predelave mleka in proizvodnje mlečnih izdelkov si s skupnim proizvodno prodajnim planom zagotovi surovinsko osnovo za popolno izkriščenost kapacitet in s tem rentabilnost poslovanja. OZD blagovnega prometa si zagotovijo asortiman mleka in mlečnih izdelkov za potrebe tržišča in zadovoljevanje potrošnikov. Ostale TOZD pa si zagotovijo dolgoročno in kvalitetno oskrbo z mlekom in mlečnimi izdelki. Navedeni sporazum je eden prvih, ki jih sprejemamo na novih vsebinskih osnovah gospodarjenja z družbenimi sredstvi, kot jih določa zakon o združenem delu. Pričakujemo pa lahko, da bo takšnih primerov vedno več tako v okviru Hmezada kot tudi izven, če bomo hoteli realizirati sprejete obveze sedanjega srednjeročnega plana razvoja, še zlasti pa obveze iz naslednjega srednjeročnega plana za obdobje 1981—1985. S sprejemanjem in podpisovanjem samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev za izgradnjo mlekarske industrije zaključujemo drugo fazo predpriprav pričetka izgradnje nove mlekarne, v kateri poteka zagotavljanje finančne konstrukcije celotne investicijske naložbe. Po zagotovitvi vseh potrebnih sredstev po predračunu bo izpolnjen še zadnji pogoj, brez katerega ni mogoče pristopiti k operativni realizaciji nobene investicije. Z izgradnjo nove mlekarne bi naj pričeli že v začetku 1980. leta in s posebnim zadovoljstvom bomo na tem mestu zapisali: »Položen je temeljni kamen za izgradnjo nove mlekarne ...«. J. O. ~ ... V* Pp S\«en¿weUat « VASI. VEZNIK PRISTOJBINA ZA LOV SPOLNI IZLIV SARAJEVO RAHLO DIHATI ŠKRO- PIVO KAZALNI ZAIMEK TUL STADION V BUDIHP SMUČAR. CENTER. NAF/NSKZft ŠPANIJA YU ŠAHI&T (BRASLAV) PTIČ. K/ NE LETA UKANA NEODLO- ČENO BOREC Z BIKOM REPNO PERJE LATINSKI PRISLOV (PRAV TAR) DOLINA ZAŠČITA ROKE KALCIJ AMPER DEL SOBNE OPREME SOBNA RASTLINA TRAJNICA BRENCELJ KRAJ NA KRASU KRAJ OB SAVI -L J MAJHEN VODOTOK TIBETAN. GOVEDO PREPROSTA LESm HIŠA RADIJ PRISLOV NEUMNOST LITER POSLEDICA POŠKODBE HAKEDON. POLITIK (VERA) STAR DENAR ARABSKI VLADAR. ŽERJAV (DVIGALO) SVETA GORANA HALK/DiK/JL TOVARNA UMETNIH GNOJIL DREVI SfíRfíJEVO SIROMAK PUHALN/K, VIHPR KOROBAČ ČLAN AKADAMIJE Srečno. i9$Qm ¿&10 rr. film. IGRALKA C VflLL!) ZMAZEK, PLAZA PLEVEL (NA SLABI ZEMLJI) NAROČNIK NASA ARMADA LETO ZARA M- V ZAH ROMUNIJI PRI6T0JB. NA MITNICI VRSTA SIRA SREDNJI EDVARD GRIEG NEPISMEN ČLOVEK GALU središče POTRESA NEMŠKI SPOLNIH NA ZASLUZENEM : POČITKU \ GRSHfí B06INJA MODROSTI PODATKI, OKOLI- ŠČINE DRUGI SAM06L. KISIK REDOV- NICA FINCf SOMBOR ZENSKO IME UMETNA VABA ZA RIBE NOV! SAD REKA V SIBIRIJI NAS GLASBENIH ÍQSKAP.) ENOOSNI VOZIČEK (POM-) H. NA OTOKU HONŠU NAMERA TROJA ZGARAN, NAPIT AMPER 16. IN 3. ČAKA DETER- GENT ČRNILO DEL OSREDNJI STENA SATA RTV y NAPRAVA VEZNIK I00mz CEPIVO SKOPJE DALJŠE PESNITVE BREZ BESED IZOB- ČENJE Šesta uri inč.. Hi tern Dolinar ANTON DERMOTA NOVI TEDNIK ZAČETEK ABECEDE MOL IB -\DEN ZAČETNICI IZUMIT. DINAMITA ZIDOVSKO MOŠKO IME ŽVZ — Celje Ivo Kuder, dipl. ing. agr Podelitev priznanj proizvajalcem mleka V petek, 7. decembra 1979 ob 10. uri je bila v dvorani Hmezada v Žalcu slovesnost, na kateri so bile podeljene plakete rejcem, ki rede nad 5 krav in so po kravi dosegli proizvodnjo nad 4.000 I mleka. Kooperantje, ki so dosegli po kravi proizvodnjo od 4.000—4.500 1 mleka, so dobili bronasta priznanja, za proizvodne dosežke 4.501—5.0001 so dobili srebrna priznanja in za dosežke nad 5.000 1 mleka po kravi zlate plakete. Podelitev je bila letos že drugič. Lani je bila v Gornjem Gradu — na območju ZKZ Mozirje. Letošnjo podelitev smo opravili ob pomoči Živinorejske poslovne skupnosti, ki je financirala izdelavo plaket, Kmetijskega inštituta Slovenije, ki je opravil izračune in veliki pomoči (strokovnih služb) KZ Savinjska dolina, ki je prireditev tudi materialno podprla. Program podelitve je obsegal dva dela — samo podelitev in zakusko. Po uvodnem pozdravu vodje selekcijske službe ŽVZ Celje sta rejcem spregovorila direktor ŽVZ Celje tovariš Bojan Nendl, dipl. ing. agr. in v imenu KIS Zavoda za živinorejo in govedorejskega odbora pri ŽPS tovariš Franc Goršič, dipl ing. agr. Oba govornika sta čestitala rejcem k proizvodnim dosežkom in podčrtala rejske uspehe v govedoreji na območju vseh treh regij. Ob podelitvi plaket posameznim rejcem je bil podan kratek komentar o njihovem rejskem delu v govedoreji. Od družbenega sektorja na področju ŽVZ Celje je dobil srebrni plaketi samo Hmezad — DE Govedoreja in to za farmi Podlog in Zalog, ki sta po obračunanih kontrolnih listih dosegli za 1.025 krav proizvodnjo 4.846 1 mleka, proizvodnjo na kravo pa 5.230 litrov (po krmnih dnevih). Za podeljene plakete se je v imenu rejcev zahvalil kooperant Franc Mahor. Po končani podelitvi priznanj je KZ Savinjska dolina priredila za vse udeležence zakusko, tako da so se kooperantje — govedorejci lahko med sabo še marsikaj pogovorili v nevezani in preprosti besedi. Vsem dobitnikom plaket Živinorejske poslovne skupnosti tudi naše iskrene čestitke. DOBITNIKI PRIZNANJ IZ KZ SAVINJSKA DOLINA: 1. KOŽELJ VIDA, ŠKOFJA VAS — dobila je bronasto plaketo. V hlevu redi povprečno 7 krav lisaste pasme. V letu 1978 je oddala v mlekarno 21.779 1 mleka. Po obračunu KIS je dosegla proizvodnjo 4.1981/kravo. Sodelovala je s svojimi kravami na regijski živinorejski razstavi v septembru 1979 v Šentjurju, kjer je dobila nagrado za kravo, ki je bila kot telica uvožena iz ZR Nemčije. Od 1. 1. 1979 je kooperant Kmetijske zadruge Celje. 2. KRAMAR JOŽE RUSE — dobil je bronasto plaketo. Povprečno redi 9 krav rjave in črno-bele pasme. Dosegel je proizvodnjo 4.3251 po kravi. Za mlekarno oddal 16.6101 mleka. S svojimi živalmi je sodeloval tudi na občinski živinorejski razstavi 15. julija na Vranskem. 3. BRIŠNIK FRANC, PREKOPA — dobil je bronasto plaketo. Rejec je usmerjen v mlečno proizvodnjo. V letu 1978 je dosegel proizvodnjo 4.2911 po kravi. Oddal 38.2751 mleka. Povprečno je redil 13 krav rjave pasme. Danes pa ima v hlevu ca. 20 krav rjave in čB pasme. S svojimi kravami je sodeloval na regijskih in občinskih razstavah v Mozirju, Celju in na Vranskem, kjer je dobil tudi nagrade. Ima 5 BM. Iz njegovega hleva je bilo odkupljeno že več bikcev za DT Nova Gorica. Bik STOL, ki je v OC Preska, je bil rojen v njegovem hlevu. 4. MAHOR FRANC, PARIŽLJE — dobil je bronasto plaketo. Redi povprečno 6 krav rjave pasme, dosegal je proizvodnjo 4.2341 po kravi. Mlekarni je oddal 12.829 litrov mleka. Ni samo dober rejec, temveč tudi prizadeven zadružni delavec. 5. MAROLT IVAN, TOPOVLJE 20 — dobil je bronasto plaketo. Redi povprečno 8 krav rjave pasme. V letu 1978 je dosegel 4.3351 po kravi. Za celjsko mlekarno je oddal 24.4391. Sodeloval je tudi na živinorejski razstavi na Vranskem 1979. 6. PUNCER JOŽE, SP. GORCE — dobil je bronasto plaketo. Po stažu je mlajši živinorejec. Redi povprečno 9 krav rjave pasme. Po kravi je dosegel proizvodnjo 4.056 1. Za celj- sko mlekarno je oddal 20.810 1 mleka. Bavi se tudi s pitanjem govedi. 7. ŽGANK IVAN, ZG. ROJE — dobil je bronasto plaketo. Redi povprečno 7 krav rjave pasme. V letu 1978 je dosegel 4.1251 po kravi. Na odkup je oddal 28.9101 mleka. 8. IVAN JAN, SP. GRUŠOVLJE — dobil je srebrno plaketo. Rejec, ki redi povprečno 6 krav rjave pasme. Dosegel je proizvodnjo 4.5431 po kravi. Za odkup je proizvedel 15.6211 mleka. S svojo čredo je sodeloval na živinorejski razstavi v Medlogu 1974 in Vranskem v juliju letos, kjer je za kravo dobil 6. nagrado. 9. KOS FRANC, SP. GORCE — dobil je srebrno plaketo. Redi povprečno 5 krav čB pasme, katerih osnovo je dobil na družbenem sektorju. Z dobro prehrano je dosegel proizvodnjo 4.9611 po kravi. Za mlekarno je oddal 19.489 1 mleka. 10. KOŠENINA MILAN, GOMILSKO — dobil je srebrno plaketo. Ima povprečno 6 krav rjave pasme. Po kravi je dosegel 4.568 1 mleka. V letu 1978 je za mlekarno oddal 17.685 litrov mleka. Sodeloval je na živinorejski razstavi Vransko, letošnje leto. 11. MANDELC FRANC, STUDENCE — dobil je srebrno plaketo. Redi povprečno 5 krav rjave pasme, od tega ima 2 kravi bikovski materi. Sodeloval je na živinorejski razstavi letos na Vranskem in prejel za svojo kravo nagrado. Po kravi je dosegel 4.7071 mleka. Za mlekarno pa je oddal 10.220 1 mleka. 12. ROŽIC JOŽE, ZAKL — dobil je srebrno plaketo. Rejec 6 krav črno-bele pasme, s katerimi je dosegel 4.6731 po kravi. Za mlekarno v Celju pa je oddal 23.246 1 mleka. 13. SVET VLADO, KAPLJA VAS — dobil je srebrno plaketo. Rejec črno-belih krav in to 9 povprečno. Po kravi je v letu 1978 dosegel 4.843 1 mleka. Za celjsko mlekarno pa je oddal 36.388 1 mleka. UREDNIKOV KOTIČEK Petdesetletnica izhajanja strokovnega in stanovskega glasila pri nas ni samo zlat zelo redek jubilej. Zato smo se odločili temu našemu velikemu dogodku posvetiti celoletno pozornost in ne samo mesec maj. Svoje naloge se v uredništvu in Hmezadu zavedamo. To številko Hmeljarja smo pričeli načrtovati že v oktobru, a uspeli nismo popolno. Presodite! Enajstega januarja bo v hmeljarskem muzeju kratka slovesnost s kratkim sporedom v uvod praznovanj. Takrat bodo podeljene udeležencem zlate značke. Na ogled bo zbirka Hmeljarja od začetka do danes. Veseli me, da se Hmeljarju — informatorju delavcev in kmetov kooperantov SOZD Hmezad in širše strokovne javnosti obetajo boljši — plodnejši časi. Po nekaterih TOZD že izdajajo mesečno ali občasno po potrebi dokaj pestre in tudi obširne ciklostilirane biltene za svoje delavce. Vse kaže, da se bodo podobnih oblik obveščanja lotili tudi drugod. Z nekaterimi uredniki teh biltenov že sodelujemo plodno. Tako bo Hmeljar kot centralno glasilo SOZD Hmezad imel kmalu iz vseh in za vse TOZD obilo aktualnosti. Škoda, da več sodelovanja ni s kooperanti. Upajmo, da bo drugih 50 let bolje. Ob prelomu let želim vsem dopisnikom in bralcem nad vse srečno, zdravo in sodelovanja polno 1980. leto! Vaš urednik 14. ŠKETA ALBIN, ORLA VAS 26 — dobil je srebrno plaketo. Redi povprečno 6 krav, s katerimi je dosegel proizvodnjo 4.5661 na kravo. Na živinorejski razstavi v Savinjski dolini in regiji je dobil vrsto nagrad. Za mlekarno je oddal 13.2871 mleka. 15. BIZJAK JOŽE, LETUŠ — dobil je zlato plaketo. Redi povprečno 9 krav CB pasme. V letu 1978 je dosegel proizvodnjo 5.2601 na kravo. Mlekarni je oddal 35.1871 mleka. Lani je dobil srebrno plaketo. 16. COKAN VINKO, ZG. ROJE — dobil je zlato plaketo. V hlevu ima 10 do 11 krav, od tega približno 2 do 3 črno-bele pasme, 1 do 3 rjave pasme. Zgradil je nov hlev, v katerem dosega lepe proizvodne uspehe. Od rjavih krav ima v hlevu dve bikovski materi. Za svoje krave rjave pasme je dobil nagrade na živinorejskih razstavah v Medlogu, Gornjem Gradu in Vranskem. Za Mleko Celje je oddal 39.0591 mleka. Po kravi je dosegel 5.379 1 mleka. 17. RIBIČ MARTIN, LATKOVA VAS — dobil je zlato plaketo. Povprečno redi 7 krav čB pasme. Dosegel je proizvodnjo 5.2221 na kravo. Za celjsko mlekarno je oddal 26.7641 mleka. 18. RIBIČ IVAN, ZG. ROJE — dobil je zlato plaketo. Povprečno redi 10 krav rjave pasme, od tega ima 5 bikovskih mater. Svoje živali je letos razstavljal tudi na živinorejski razstavi Vransko, kjer je prejel nagrado za kravo in plemensko telico. Pri njem je odkupljeno že 5 bikcev, ki so rezultat načrtnega parjenja za vzrejališče mladih bikov v Novi Gorici. Bik SLON pa že daje seme v Osemenjevalnem centru Preska. PREGLED PODELJENIH PLAKET IN PRIMERJAVA Z LETOM 1977 Organizacija Bro- naste Sre- brne Zlate Skupaj Bro- naste Sre- brne Zlate Skupaj 1977 1978 KZ Savinjska dolina 6 1 __ 7 7 7 4 18 ERA Velenje TOK Kmet. Šoštanj 1 1 _ 2 3 3 2 8 Agraria Brežice - koop. 4 — — 4 4 4 1 9 ZKZ Mozirje 17 6 1 24 33 18 11 62 KK Šentjur - TOK koop. — 1 — 1 4 3 n Ci 9 KKZ Ledina Slov. Gradec 1 _ ___ 1 2 1 3 KKZ Trata Prevalje — — — — 3 — — 3 KZ Laško - Koop. — — — — 1 — — 1 Kmetijstvo Šmarje — — — — 2 — — 2 KK Zasavje - Sevnica — — — — — 1 — 1 SKUPAJ: 29 9 1 39 59 37 20 116 FOTO ZAPIS V začetku decembra smo se prisrčno poslovili od Nade Bon, ki je polnih 18 let kot telefonistka skrbela za ažurne zveze Novi hotel Golding Rubin v Žalcu v začetku lanskega decembra Pogled v notranjost ene od hal strojnega servisa v Šmarju V novih proizvodnih halah strojnega servisa v Šmarju urejajo notranjost in montirajo nove stroje. V hali ob cesti so odprli novo, lepo urejeno in založeno trgovino z rezervnimi deli, servis za vse vrste avtomobilov m traktorjev in pralnico Podpisan je sporazum za novo mlekarno Iz preteklosti za sedanjost. V svarilo tistim, ki sedaj gradijo nove žičnice Predsednik Skupščine občine Žalec dipl. inž. Vlado Gorišek govori o pomenu obvoznice okrog Žalca ob otvoritvi le-te 14. 12. 1979 Razstave hmeljnih vzorcev so bile prikaz vsakoletnih uspehov in težav pri hmelj ar j e-nju. Na žalost so zamrle zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. V drugih hmeljarskih deželah so take razstave redno vsako 'leto. Zavedajo se, da so pomembne za sloves in ugled njihovega hmelja v svetu (Nemčija, Češka). Hmeljarji, ali bi kazalo obnoviti take vsakoletne raziskave in ocenjevanje hmeljnih vzorcev tudi pri nas? Skoraj vsakdanje slike pred silosi tovarne krmil v Žalcu V Šempetru so zgradili zelo lepo mrliško vežo Jubilejna in novoletna nagradna križanka Ob dvojnem jubileju tudi lepe nagrade: 1. nagrada 500 din 2. nagrada 300 din 3. nagrada 200 din Pri reševanju vam želimo prijetno sprostitev! Rešitve pošljite do 20. januarja na uredništvo. Srečno novo 1980. leto vam želi urednik