¡SLOVENSKA STRA]
9. april 1979. - Nase Novine - 9
PIŠETA IN UREJUJETA:
Lojze Košorok in Pavla Gruden
Kar po domače...
Kadar se v duhu oddaljim od Zemlje mi pridejo na misel besede: "Ne moremo več živeti. Želim si domov". Te besede sem kot bolniška strežnica slišala neštetokrat iz ustomogujočih, ki so si želeli smrti ozoroma vrnitve domov na drugi svet - kaor da nismo s tega sveta. Tak občutek me prevzema kadar se zagledam v večnost. Morda je to le vpliv verske vzgoje. Morda je to podedovan spomin, ki nas zasleduje že skozi dvestotisoč rado v. Prej bi verjela, da nismo s tega sveta ampak, da smo semkaj poslani, da si ga podjarmimo, ali izgnani po neki kazni. Raj na Zemlji za človeka je nemoguč, ker si ga predstavljamo v večnosti.
Še nikdar se človek za časa zgodovine ni toliko ustvarjal s premišljevanjem o življenju, smrti in večnosti kot sedaj ko komaj drži v pesti jedrsko energijo. Posebno te dni ko v Pensilvaniji preti nevarnost, da se "atomski mehurček spremeni v atomski jurček", se dviga v človeku vse večji strah pred smrtjo, ker vemo, da se nam ni igrati z naravo a navzlic temu s to igro nadaljujemo. Goba, ki je zrastla iz atomske vede, ni na naši vesti, tako mislimo mi, navadni Zemljani. Čeprav se vsi bojimo nenaravne smrti, čeprav dobro vemo, da je v naši moči zaustaviti nadaljno igro z atomsko energijo, dovoljujemo, da se nadaljuje. Morda zato, ker vemo, da iz < življenja na Zemlji ne moramo napraviti nesmrtno stvarnost. Stvarnost našega sveta je spreminjanje iz minljivosti v minljivost. Stvarnost večnosti je neprenehno trajanje resnice, ki ni spremenljiva. Zato tudi smatram, da večnost ni otipljiva. Vse kar je otipljivo je spremenljivo.
Edino kar si morem prestavljati o "človeški" večnosti je zmogljivost človeškega bivanja brez telesnosti. Misel - beseda brez mesa. Da tu mi sega razum. Kar je vec, je verska skrivnost. Za to je potrebna slepa vera.
Skoraj vse vere uče večno življenje človeka na poti skozi eno ali več spreminjevanj oziroma iz ene v drugo prethodnost. Toda navzlic temu se mi zdi, da se je razvilo neko nagrenje k samomoru oziroma rodomoru, ker ni več upanja, da bi se mogli rešiti. Le človek, ki živi v skrajnjem konfiliktu z naravo se upa računati na večno življenje na Zemlji, katero naj bi spremenil v raj. V raj na Zemlji ne verjamem. Da bi to bilo mogoče bi človek najprej moral ukrotiti vetre, poplave, potrese, ogenj, preroditi rodovitnost zemlje, ugonobiti vse bole ženske klice v človeštvu, živalstvu in rastlinstvu. Moral bi premagati vsa svoja škodljiva nagnenja, uničiti prehajanje v starost in ubiti smrt. Morali bi tudi uničiti radovednost, ki nas sili k raziskovanju Skrivnosti iz katere je poteklo življenje.
Toraj bi morali ustvariti večno, absolutno zadovoljstvo človeštva v odnosu s celotnim stvarstvom. Vse kar je slabega bi morali izbrisati iz spomina. Bitje brez spomina ni človek.
Pa tudi če bi se za vedno zaščitili proti uničenja kakršnegakoli življenja na zemlji, in če bi se popolnoma odrekli uporabi jedrske energije, bo človeštvo vsekakor izumrlo če ne bo prenehalo s poskuli v "ustvarjanju" novih življenskih oblik v znanstvenih laboratorijih Amerike, ki delujejo z zakonitim
dovoljenjem.
Ta početja me strašno spominjajo na dejstvo, da je do danes človek bil zmožen ustvariti pravzaprav vse, kar se mu je porodila v domišljiji. Da bo iznajdel konec smrti ne verjamem. Da pa smo sposobni izdelati nova bitja, ki bodo več ali manj podobna tisti družbi lutk pod imenom "Moppets", ki nam jo prikazuje TV, je popolnoma verjetno. To bodo križanci človeških, živalskih, in celo rastlinskih življenskih cecil v katere naj bi bili "vcepljeni vsi varnostni ukrepi za zaščito človeštva". Tak varnosten ukrep vcepljen v vsakega človeka za zaščito človeštva je vest, ki skoraj več ne deluje čeprav nam jo je, kakor uči vera, vcepil sam Bog.
Ti znanstveniki, ki se s tem ukvarjejo so navzlic vsemu znanju zelo ozkosrčni ljudje, ker jim človek ne pomeni več kot navadna reč. Ne zavedajo se namreč, da bodo ta bitja skozi evolucijo pridobila tak razum, da bo premagal vse "varnostne ukrepe za zaščito človeštva", če jim bodo znanstveniki vcepili "vest po svoji podobi". Sicer pa podobe bitij, ki imajo človeško telo in ptičjo glavo, ali konjsko telo in človeško glavo ali svinjsko glavo in človeško telo, niso nič novega. Izkopanine nam govore o takih oblikah, za katere sem prepričana, da jih arheologi še niso razrešili. Da je človeštvo nekdaj spolno občevalo z živalmi, je že stara resnica. Da se to tudi danes dogaja ni laž. Morda so stare civilizacije "šle po gobe" brez atomske gobe takrat, ko so začele "ustvarjati" pošasti - križance med človekom in živaljo. Morda je to bila takrat, ko so ljudje bili bogovi. Zdi se mi, da mi nismo daleč za njimi na poti nazaj skozi biološko revolucijo, ki naj bi bila pojav ogromnega napredka.
Morda bomo na poti v napredku nazaj ustvarili celo taka bitja, katerim bo namesto las rastla trava, da bi jo lahko jedli tisti ljudje -sužnji, ki bodo sluge ljudem-bogovom v tistih časih, ko "nas" bo toliko kot peska in ne bo na raspolago niti ped zemlje.
Bolj ko premišljujem, bolj se mi zdi, da je pravo, žlahtno človeštvo že v večnosti.
Pavla Gruden
Avstralski Slovenec
Pod gornjem naslovom je Slovensko društvo Sydney izdalo svoje mesečno glasilo. Tako smo Slovenci zopet bogatejši za en list. Naslov sam nekako preseneča, takoj se vriva misel pred desetletji, ko smo po starih Mohorjevih knjigah brali o Slovencih v Amriki, ki so imeli in še imajo glasilo, kot so Ameriška Domovina, Amerikanski Slovenec itd. itd.
Naslov končno ni važen, važen je namen. Važno je kako bo pisal in kaj bo pisal. Namenjen je seveda v prvi vrsti članom omanjega društva, kjer bo poročal o dejavnostih društva. Ima pa seveda širši pomen, poročila iz domovine, kulturne kronike itd. Možnosti so velike, v uvodniku sami povedo kaj je njih cilj:... da bi usmerjali slovensko kulturo v najširšem pomenu. Torej pomeni, da lahko pričakujemo kaj več kot le društvena poročila. Taka tudi je vsaj prva številka, čeprav ni na akademski višini, čemu tudi, saj večina članov nima akademske izobrazbe. Preseneča tudi, da odkriva med sodelovci in prispevkarji skrite talente. Zato upravičeno upamo, da če se bodo v bodoče vsi potrudili, da bomo imeli kar dostojan list in zanimivo branje. Vemo tudi, da se poklicno ne bo inhče ukvarjal stem.
Kot vidimo ga urejajo Ivanka Bulovec, Pavle Bogataj in Dare Bore in kot napovedujemo bo izhajal vsak mesec. Pogum velja, le korajžno naprej! Tako bo le marsikdo prebral kaj "slovenskega", kar drugače verjetno nebi. Končno naj se sami predstavijo in povedo kaj mislijo o novem glasilu. V uvodniku urednica Ivanka Bulovec je med drugim dejala takole: "Skrb za materini jezik in pesem, za ohranitev narodnih tradicij in slovenske kulture, je največja naloga, tako starejših kot mlajših slovenskih društev po svetu. Naša želja je, da bi nas kulturna	dejavnost
povezovala med seboj bolj kot kdajkoli popreje tukaj v
FESTIVAL JUGOSLOVANSKEGA FILMA V AVSTRALIJI
V	času od 20 do 26 aprila bo v Paddington Town Hallu festival jugoslovanskega filma. Na festivalu bosta prikazan? tudi slovenska filma:	"Praznovanje pom/adi", v režiji Franca Štiglica in Vdovstvo Karoline Žasler v režji Marjana Klopčiča.
V	okviru kulturne izmenjave med Avstralijo in Jugoslavijo se letos održi Festival jugoslovanskega filma v Sydneyu, Melbournu in Canberri. Dočim bo naslednje leto Festival
avstralskega filma v Jugoslaviji.
Poleg omenjih dveh filmov bodo prikazali še osem drugih, izdelani v Skoplju, Beogradu in Zagrebu.
Sbvenski	film
Praznovanje pomladi bodo predvajali v Paddingtonu v petek 20. aprila ob 8.30 zvečer in v soboto 21 aprila ob 2.30 popoldne. Film Vdovstvo Karoline Žasler bodo predvajali ob 6. in 8.30 uri v soboto 21. aprila. Vstopnina je 2 dolarja.
Avstraliji.
Slovenci imamo do naše narodne kulture poseben odnos, saj se je tudi drugače odvijal boj za našo narodno priznanje	kulturnih
prizadevanj. Izredno bomo hvaležni tudi Vašega odziva, da nam sproti izražate želje po reportažah saj so nam pomemben kažipot za naše delo".
Če vam bodo gornje besede vodilo pri vašem delu, potem boste dostojno in častno upravljali nalago, ki ste si jo zadali!
Lojze Košorok
Največ pekočega ljubosumja je tam, kjer ni kri/ode.
A. STRINDBERO
Kadar nam kdo stori hudo krivico, si ne oporno-rento, dokler je ne oprostimo.
A.PATON
Osrečiti drugega — je sreča velikih dni.
V.HUGO
Nesle so k žegnu
Vsem bravcem želimo prav vesele velikonočne praznike
Uredništvo
DRSANKE-SORODNICE PISANIC
Pisanice so sestavni del belokranjskih ljudskih običajev in so jih nekdaj zlasti pred veliko nočjo izdelovali tako rekoč pri vsaki hiši. Dandanes le še kakšna starejša ženska zna to staro domačo obrt, delajo pa jih v glavnem za spominke. Način izdelovanja pisanic je znan in povsod v bistvu enak: na pobarvano trdo kuhano jajce s posebnim črtalom, ki ga pomakajo v stopljen vosek, nanašajo razne like in podobe.
Alojzija Stariha iz Bušinje vasi pa menda edina v Beli krajini dela pisanice na dugačen način, ki je dal tem njenim izdelkom tudi ime. "Jajce skuham v črni ali temnordeči barvi, potem pa s škarjicami na nekaterih mestih to barvo
spraskam, tako da nastanejo razni ornamenti, rože ali druge podobe," je povedala Starihova. Tem njenim pisanicam ljudje pravijo praskanke, še pogosteje pa drsanke.
"Kolikor vem, je velikonočna jajca začel tako krasiti neki Željko, in to že pred vojno na Suhorju. To delo mu je šlo zelo od rok, in je lahko naredil, kar si je zamislil.
Starihova je od nekdaj rada risala. "Že od kar pomnim, imam najraje rože, ki so tudi najbolj pogost motiv na mojih drsankah. Za to delo pa je potrebno veliko časa in potrpljenja. Edine jame ordje so stare odslužene škarjice. Preden se drsanke lotim, si zamislim, kar bi rada naredila; nič si ne morem narisati, vse nastaja sproti. Za eno
drsanko porabim najmanj tri ure nepretrganega dela."
Se pred leti jih je naredila po petdeset in več na leto.
Ko je šla na obisk k hčerki v Kanado, je s seboj nesla deset drsank. "Med našimi ljudimi v Kanadi je bilo za drsanke veliko zanimanje. Vsak je hotel imeti eno, tako da sem jih tam v šestih tednih naredila še sedemnajst," je povedala.
Starihoyva je drsanke letos pokazuala na razstavi izdelkov belokranjske domače obrti, ki so jo pripravili ob drugi razstavi belokranjskih vin v Semiču. Večina obiskovalcev je takrat prvič videla te nenavadne pisanice Alojzije Starihove.
Velikonočna pomlad
Pomlad je čas prebujanja, brstenja in rasti, zelenja in cvetja, čas upanja in veselja. Gotovo vsi ljudje ne doživljamo tega enako. Drugače doživlja kmet in drugače kelavec ali meščan, drugače odrasel človek in drugače mladina, drugače bolnik in zopet drugače tisti, ki je od zdravlja pijan. Kljub temu pa je pomlad za vse živa govorica upanja. Ob pogledu na mehko zeleno mladiko v živi meji, na trobentico ob vodi ali cvetoče drevo pred hišo se v človeku nekaj probudi. Kakor bi začutil moč, ki deluje v naravi in v njem samem, moč, ki ga je poživlja, dviga in navdušje, ki ga povezuje z vsemi stvarmi
in mu čaje slutiti, da jc
končno eno z njimi. V naravi življenje zmaguje nad smrtjo. Ali ne bo tudi v človeku imelo zadnje besede življenje in ne smrt? Marsikomti je pomladansko vrenje v naravi dokaz, da njegovo puanje ni prazno, če le razume njegovo govorico, če zna poslušati in gledati s srcem.
Za kristjana pa v tem času govori tudi največji praznik, velika noč. Govori mu kot spomin na nekaj izgrednega v zgodini človeštva. Zgodilo se je sicer že pred davnimi stoletji, a je še vedno živo za tiste, ki verujejo. Nekdo je vidno pomagal smrt, čeprav je umrl najbolj sramotne smrti, na križu. Njegova stvar je prav zaživela šele takrat, ko je bila podoba, da je prenehala. Zato kristjan čuti nekaj posebnega ob glasu velikonočnih zvonov. Cisto drugače zvenijo kakor sicer. A najbrž je predvsem človek, ki jih posluša, drugačen. V njem se je nekaj probudilo, nekaj je zagorelo ob prazniku, ob spominu na
Kristusovo zmogo, k
spomina se je rodila posebna sedanjost in hkrati je vzklilo upanje za prihodnost.
Lepo je človeku, dokler lahko upa, a gorje, kadar ne mora upati več. In v življenju so trenutki, ko upanje skoraj ugasne, ko se nujno spremeni v obup če ne izvira končno tam, kjer se je pokazalo tudi
zanj, da upanje ne mora biti prazno, kolikor je zasidrano v Ljubezni, kakor velja za Kristusa. Zato daje velika noč poseben sij in poseben poudarek vsemu upanju, ki ga prebudi v nas pomlad. Tako potem gledamo pomladansko cvetje, a vidimo še nekaj več, poslušamo ptičje petje, a slišimo še vse drugačne melodije. Povsod je prisotna skrivnost velike noči, njena skrivnost in pesem zvonov, ki jo naznanjajo. Vsega tega seveda ni mogoče izraziti, mogoče je le doživeti, zaslutiti.
Velikonočni zvonovi ne varajo. Njihova pesem je sicer kakor glas iz dežele sanj,
hipsmmossm imtf
resničnost. Prav zaradi nje ima pomladansko občutje v človeku posebno globino. Njegov pomen je globlji in njegova razsežnost vse drugačna, kako je videz. Pomlad je velikonočna resničnost.
Vekoslav Grmič
10- Naše Novine, 9. april 1979

AFORIZMI
Svi radovi konkurišu za 'Njegoševu nagradu'
Zemljo Moja
Želela bih da sam lasta visoko da poletim, tebi dome moj da sevratim.
Dome moj zemljo moja mila, u tebi sam najsretnija bila.
Želela bih staru majku da si vidim, zemljo moja tebi da se divim.
Za suze i bol u tebi nišam znala,
zemljo moja toliko sreče si mi dala.
Sama ovde u tudini sedim o tebi mislim, tebi draga zemljo želimdasevratiim.
Zemljo moja cvetaj mi i rasti, budi kao što si uvek bila i veruj mi ja znam, jednog dana ču da sa otvorenim srcem kažem,
Urednici! Štampajte mi aforizme dok sam "niko". Kad zemljo moja zauvek sam se
KlI/IAtvi	On t roivi />ir/\ «■ I • rt^	"	*»
budem neko, reči ču vam sve u lice.
*
Izvinite, ja bih vam se pret(po)stavio, ali moram ostati
vaša sijenka na mojem imenu.
*
Prepotentni. Granica moje trpeljivosti bliži se ivici nestrpljivosti.
* •
Ovdje me iz kulture s e r u'ju svakog dana iz čistog mira. *
Što vredi kad nišam brava za svaki ključ, a nasilno ne volim da me otvaraju.
vratila.
Marijana Bahun
Neznam
Komu fali "daska u glavi" nek je traži u sopstvenom Jedna mi ruka maše osmjeh stablu.	#	Šaljem joj srcem ranjenim ■
isto.
Mojih "pet minuta" drugi dočekuju.	i neznam, da li je tuga to, il
grijeh.
Izdali me ljudi. Izdala me žena. Izdala me Domovina - §l0 mj ¿e pogled lažno Pa to je da te pamet izda.	_	zablisto.
Slavko Šparovac	Slavko Šparovac
Črnogorsko kulturno-umetničko društvo
"NJEGOŠ", SYDNEY
Ä

ORG ANIZU JE U SUBOTU, 14 aprila ZABAVU
u prostorijama EAST TERACE, Bankstown (sala grčke pravoslavne crkve)
-	Narodna i zabavna muzika
• Organizatori vam pripremaju, kao i uvek, jedno prijatno iznenadenje.
-	Uz odličnu kuhinju, hladna piča i dobru poslugu prijatno čete provesti još jedno veče. Ulaz 3. dolara.
UPRAVA C. KUD "NJEGOŠ"
DOMOVINO
Tu smo svi izsvihzemaljasvijeta bjeli, črni i žute puti sa istim ciljem u borbi za život izgubljene nade oholi i kruti.
Utoplojsobi ukrugu svogdoma uzdjecu našu sječanjesebudi što če biti odnjih u tudini rastu dal' če ¡kad'od njih izrastsretni ljudi.
PESMAMRTVOM DETETU
Najlepše je zvati se majka, strahota, od reči te postaje i bajka,
Suze se slediše u trenu, neče
i želela sam da me ona zove daiskape,
tako,
samo rane u srcima krvare i
da i ja budem ko' što je svako.	jape.
Al' strašno se nešto desi	Srce se skameni, ledena
jednog dana,	stena,
od čega se razjapi velika	postadoh otsečeno drvo,
rana.
I krvari rana sve više, više, gubiseglastišeitiše.
nišam više žena. žena je svaka rodena, majka dabude,
da cveta uz dete od sreče lude.
I onda nastadoše strašne muke,
oči se mute, a grče ruke. Al' kad se detinjeg setim plača,
bol prestaje, a srce ojača.
Da na rukama ljulja, nad njim da bdi,
da u nočima uz kolevku sedi. Da pogledom pomiluje celo biče,
sa detinjim osmehom zora da Devojčicu imaš", doktor mi jojsviče.
reče,
u trenu zanemeh od sreče. Al' sreča ode, kad čuh opet glas,
"Da li če živeti, postoji li spas".
Ožaštoopettako?
Zašto je sretniji od mene
svako?
U neizvesnosti živim, nemogu više,
ja hoču svoje dete da živi, da diše.
AP niko' ne nade reči za boli moje,
jel reči utehe za to ne postoje. Govore mi nemi, pogledi punisete,
umire ti majko rodeno dete.
A onda nesretnog oca videh, smrknuto lice, suze u očima, ukočene vilice. Bolni mu se jecaj ote iz grudi, kao da moli, pomozite ljudi.
Naše je čedo mrtvo, bez života.
U duše i tela ude nam
Al' ja to nikad doživeti neču, u grob ja sahranih sreču. Sad lutam po groblju i neznam gde ču, da stavim ruže i upalim sveču.
Tražim tu kolevku večnu, suzamadazalijem grudvu zemlje na grudi da privijem,
da zakukam umesto da se smejem,
telom svoje detence da zagrejem.
Da pevam dečije uspavanke, kao što čine sve druge majke. Al' neznam gde su je sahranili,gdeje, ko je sada ljulja, ko li je greje.
I zato su moje oči izgubljene, hladne,
nemogu podojiti njene usne gladne.
I živim jel, živa nemogu u grob,
od' patnje i bola ja postadaoh rob.
VeraStojadinovič

AFORIZMI
Domovina! tamalariječ toliko toplo odzvanja ko jeka oplakana nizom svih proteklihdana	Ne podnosim ljude kojima je Domovina u džepu, a
hočel' opet sunce ogrijat nas patriotizam u stomaku.
njeno
jer djeca smo njena i žali za nama.
CapariŠtefica
U///A
Molimo roditelje da nedovode decu ¡spod 12 godina starosti
Ne "citirajte" po meni», več mene.
*
Mi smo vrlo požrtvovani. Ne pokazuje li to i broj žrtava
umcdusobnom obračunu?
*
Pravda i istina su dva slijepca. Jedna drugu vodi, idu zajedno, a tako su daleko jedna od druge.

Svijet je zaista mali. Moram se zadovoljiti urednikovom
ladicom u nedostatku ži voinog prostora.
*
Kako si inače? Eto tako», relativno. A ti»? Isto tako -Zivotinjari se...
Slavko Šparovac
Rana u Rani
Zalud ko pas lutalica skitam, Oko kuče snova skrite u vočnjaku.
Ne vredi - za tebe, nikoga da pitam
Jer ti si nestala u gustome mraku.
No ja ipak skitam
blagosiljajučičudo
Da ču te sresti, izniklom iz
neba.
Stopi se sa srca, o, ti ledna grudo,
Dok postoji nada, vjerovati treba.
Lutajuči našim stazama skrivenim,
Več tri leta davnih. Jeseni, i Zime,
Stresoh se od bola drhtajem ledenim:
- Vidjeh trag s svježe -ranjavane Breze, Netko preko naših - svoje urezoje ime.
Slavko Šparovac Melbourne
NOC UMIRANJA (pesmaDARVINU)
Kiša. Voda, munja sneba sjeva huk vetra lomi se kroz granje tresak vala udara o stenje.
More ječi zemlja podrhtava.
Lelek žena, dece. Zapomažu ljudi, stoletna stabla lebde po zraku nebo sjeva ko da gori. Priroda daje al' i kaznjava.
Nekad bilo selo • juče grad nočas gori sve se ruši iT voda razara.
Umiru ljudi, deca se guše, nemakodaihspasi.
Priroda besni ko neman razara do juče znojem natopljeni rad.
A sutra kad dode i svane dan videče se samo pust i uništen sjaj.
LIK
Danas sve to prošlost krije al' sečanja bole ko i ranije. Kad kad broz grudi zastruji munja i sečanja buknu ko dolazečaoluja.
Nastaje orkan, u meni sve se menja.
Dolazi ona. Nošena vetrom aTtalasomsora. Na krilima lasti, zvizdukom voza što se sliva iz daljina.
Srce skoči, zaigra do cigra misli se roje tamo gde se slika njena skriva.
Pamet stane, sve se menja a lik njen ko bujica letnja u
misli se sliva.
Sve huji, treperi i vetrič bruji kroz uvelo išče što ga nekad voli al' orna tmina u prah ga stvori.»»
I sad kroz sečanja kadkad bol	se	rodi.
Živorad Lukič