Jezuščkov bratec. Božična povest. Poslovenil F. L. J3ilo je na Sveti večer. Solnce je v dolini že davno zašlo, samo še zadnji žarki so zlatili vrhunce gora. Na dolino je legel mrak zgodnjega zimskega večera. Na vzhodu se je prikazala bleda luna nad vršaci gora. V trgu Ostrog so ljudje že opustili delo; na cesti se je le tu pa tam prikazal kak človek. Vsakega pa je pregnala mrzla sapa kmalu v toplo sobo. Za zamrzlimi okni se je razlegal veseli smeh otrok. Med ljudmi, ki so vkljub mrazu še bili na cesti, bil je tudi majhen osemleten deček. Tri-, štirikrat je že prekorakal cesto, ki se je vila med hišami. Njegov obrazek je bil tja do ušes rudeč in celo telesce se je treslo mraza pod lahko suknjico. Oziral se je plaho okoli, večkrat je postal, gledal po hišah, potem pa počasi nadaljeval svojo pot. Vsakega človeka, ki ga je srečal na poti, je nekaj vprašal. Bržkone pa ni dobil od nikogar povoljnega odgovora, ker je žalostno nadaljeval svojo pot. Stara ženica, popolnoma zavita v veliko volneno ruto, pride iz majhne hišice. Deček hitro pristopi k njej in jo vpraša z jokajočim glasom, kakor je že danes pogostokrat storil: »Ali niste videli moje matere?« »Dragi otrok, kdo pa je tvoja mati?« odgovori mu ženica. »Moja mati je Tkalčeva iz Potoka,« žalostno odgovori. »Dolgo je že, kar je odšla — sem v Ostrog in ne pride več — nam je bilo tako dolg čas po njej — zato sem jo šel iskat!« »Iz Potoka?« se začudi ženica, »pa si sam odšel od doma?« »Da, sam!< »Nimaš očeta? »O da, pa oče se vedno jočejo, ker ni matere. Tudi nimajo časa, da bi šli z menoj. Nežika je hotela z menoj iti, pa ni našla svojih čevljev.« »Kdo pa je Nežika?« »Moja sestra, je še čisto majhna !« >Toda otrok, kje pa je tvoja mati?« »Oče so rekli, da v OstroguU »Pa kje v Ostrogu?« »Tega ne vem!« »Ima.š kakega strica ali botra v Ostrogu?« »Ne!« «Moj ljubi, danes ne najdeš svoje matere,* odgovori ženica s scjlzami v očeh. »Zdaj je že tema in ti si gotovo zelo truden — od Potoka je vendar daleč sem. Pojdi noter in ostani pri nas danes, jutri pa lahko naprej iščeš mater.« »O jaz bom mater že našel!« »Če je pa ne najdeš?« Dečku so stopile solze v oči, tudi ženica si je obrisala solze. Čez nekaj časa nadaljuje: »Če ne boš našel matere, pa pridi k nam. Zapomni si našo hišo. Lahko pri nas spiš. Boš prišel?« »Da,« reče zategnjeno deček in počasi odkoraka. Iskal je še dolgo, toda matere ni našel. — Saj je tudi ne bi mogel: njegova dobra mamica je odpotovala v deželo, v katero iz zemlje ne pelje nobena pot, nobena cesta. Tkalčeva mati iz Potoka, mlada, vrla žena, je zbolela v prvem adventnem tednu na pljučnici. Njeni stariši so vzeli k sebi oba otroka, ker mož ni mogel skrbeti za bolno ženo in oba mala otročiča. Tkalčeva je umrla v nekoliko dneh. Otroka nista nič vedela, kakšna nenadomestljiva izguba ju je doletela. Ko sta prišla zopet domov, je ležala mati že nekaj dni v grobu. — Mihec, ki jo je zelo ljubil, je v enomer povpraševal po njej. V začetku se je oče vedno jokal pri teh vprašanjih in otroka sta se jokala ž njim. Da bi otroka potolažil, jima je pravil, da je šla mati v Ostrog in da pride zopet nazaj. Ko je pa le ni bilo od nikoder, bil je deček neutolažljiv. Nazadnje jo je šel iskat. Cel večer je deček iskal po trgu. Ko se je že popolnoma stemnilo, prišel je do cerkve. Njegova mati mu je večkrat pravila, da treba prositi sv. Antoria, če je kdo kdaj izgubil. Deček gre v cerkev, da poprosi sv. Antona, naj mu pomaga najti mater. Presenečen je obstal v velikem poslopju, kakoršnega še nikoli ni videl. V cerkvi je bila skoraj popolnoma tema. Samo spredaj so gorele štiri luči. Tja se poda. Tukaj zapazi velike lesene može. V jaslicah pa je ležal Jezušček, na katerega je padala luč svetilk. Vsede se na klop-v bližini in se začne bridko jokati. V svoji otroški nedolžnosti začne prositi: »Ljubi Jezušček, ti imaš tudi mater, prosim pomagaj mi, da najdem svojo dobro mamico.« Od joka in hoje utrujen zaspi čez nekaj časa. Ko se prebudi, je bilo v cerkvi svetlo. Srebrnobeli mesec je ia^3vit!jeval skozi visoka okna celo cerkev. Dečku so od mraza šklepetali zobje. Naenkrat se spomni kje da je. Hitro leti k durim, toda bila so zaprta; tudi druga vrata so bila zaklenjena. Sedaj se začne glasno jokati. Njegov glas je grozno odmeval od visokih sten cerkve. Teh glasov se je tako ustrašil, da je nehote utihnil. Trepetajoč mraza je tiho lezel nazaj k jaslicam, kjer so še gorele luči. Tu zapazi za jaslicami snop slame in ker ga je vedno bolj zeblo, razgrne slamico in se vleže za jaslice. Dolgo je še tiho jokal, slednjič pa mu je postalo v slami, v katero se je zakopal, le malo toplejše in je zaspal. Ko se zopet zbudi, svetila se je cerkvica od luči, da niti gledati ni mogel. Mnogo sveč je gorelo okoli njega na visokih svečnikih. Nad njimi pa se je lesketal lestenec v tisočerih barvah. Glasovi ljubke pesmice so doneli na njegovo uho. Malo povzdigne glavo in zapazi mnogo ljudi, ki so imeli sveče v rokah in so molili. To se je svetilo in lesketalo kakor da bi vse nebo bilo padlo na zemljo. — Sedaj se spomni, da je v cerkvi, da leži za jaslicami in da so sedaj gotovo polnočnice, o katerih je tolikokrat slišal pripovedovati. Obide ga strah, tiho se stisne za jaslice. Samo njegove oči so z začudenjem gledale to krasoto. Mašnik je zapel gloria, nato pa so začeli zvoniti in peti, da je deček kakor začaran poslušal: Veselo noč praznujmo, prisrčno se radujmo! Prišel z neba je Večni, odrešit rod nesrečni. O Jezušček moj, za vselej sem tvoj ! Pred Dete pokleknimo, ga z angelci molimo ! O daj nam raj veseli, da bomo večno peli: O Jezušček tnoj, za vselej sem tvoj! Dečku je bilo tako prijetno pri srcu. Od luči se mu je bliščalo pred očmi, zato jih je zopet zaprl. Nekaj časa je poslušal krasno godbo in petje, potem je pa zopet zaspal — in prišel je v nebesa. Sanjalo se mu je, da je ležal na mehki in lepi posteljci, ki je stala v čarobno krasni dvorani. Nad dvorano se je razprostiralo namesto stropa lepo modro nebo, po katerem so se premikale svetle zvezdice različnih barv, rudeče, srebrne, zlate, modre in zelene. Tako nizko nad njim so se blestele, da jih je skoraj z rokarai dosegel. Nekatere so se vsedle na njegovo posteljco, kakor da bi hotele počivati in svetile so se kakor solnčni žarki. Iz tal so rastle krasne cvetlice. Njihovi cvetovi so se odprli in iz vsakega je vzletel svetel angelj. Ti angeljci so začeli rajati okoli njega ter zraven čarobno popevati. Mihec je čutil veter, ki so ga vzbujali s svojim rajanjem. Vedno več jih je bilo, prihajali so tudi skozi duri. »Mamica, mamica, ali sititukaj?« vsklikne naenkrat vzradoščen. Svetla, bela žena, z zlatim vencem na glavi se je nagnila čez njegovo posteljco in ga poljubila sladko na čelo. Mihec oklene roke okoli njenega vratu in šepeče v neizrekljivi sreči: »Mamica, draga mamica— kako sitilepa! Jeli, da ostanem vedno pri tebi v nebesih?« »Mihec, ti moraš zopet nazaj k očetu! — Bilo bi mu žal za te!« mu odgovori mati. »Pa greva skupaj, jeli mamica?« »Ne, jaz ostanem tukaj!« »Kaj pa naj počnem?« vzdihne jokajoč, »potem pa zopet nimam mamice.« »Mihec, poglej tja na ono stran,« mu zašepeče mati. Deček se ozre. Na desni tik poleg sebe zagleda jaslice, ki so se svetile *zlata in dragih kamenov. V jaslicah je ležal Jezušček, sv3tel kakor solnce. Prijazno se je smehljal Mihecu. Zraven jaslic je sedela Mati božja v krasni modri obleki, ki je bila posajena s svetliini zvezdicami. To se je svetilo in bliščalo kakor sneg, kadar posije solnce na njega. Mihec je nehote sklenil roki. Med tem se je Kraljiea neba približala Mihčevi postelji in prijazno rekla: »Mihec, ali nočeš mene za mater?« »Saj imaš ti že Jezuščka!« šepeta deček. »Nočeš postati bratec Jezuščka?« »O da, rad!« vsklikne veselo deček. Mati božja vzame lepo rudečo odejico in pokrije ž njo dečka, da ga ne bi zeblo. Potem ga lepo rahlo poboža po licu. Ves blažen zašepeta deček; »Jeli, ti me imaš zelo rada, in boš sedaj moja mati.!?« .— — .—¦ "—'"Tako je sanjal deček naprej; sanjal je še, ko so že zdavnaj pogasnile vse luči, sanjal je še, ko je začel cerkvenik zvoniti jutrnico, sanjal je še, ko so se ljudje začeli zopet zbirati k službi božji. * * * Tkalec v Potoku je še le pozno na sveti večer opazil, da dečka ni doma. Nežika mu pove, da je šel bratec iskat mater dol v trg. Tkalec se je seveda zelo prestrašil in se je takoj podal na pot, da bi ga morda še kje došel. Pozno po noči pride v trg; tam so sicer pravili o fantu, kije iskal svojo mater, toda najti ga ni mogel. Vsled straha in skrbi ni celo noč zatisnil očesa. — Zjutraj je začel znova iskati. — Blizu cerkve mu skoči naenkrat deček veselega obraza nasproti. »Moj Bog, Mihec, kje si pa bil?« objame oče vesel najdenega otroka. »V nebesih sem bil,« hiti pripovedovati deček, in oči se mu svetijo veselja, »in mamico sem videl, mamica je v nebesih, pa noče iti dol na zemljo; — sedaj pa ne bom več jokal, sedaj imam že drugo mamico, ki je še lepša in bolj Ijubezniva kakor naša mamica.« Tako je otrok pripovedoval očetu dalje ter mu povedal cele svoje krasne — sanje. — S solzami v očeh ga je poslušal oče ter prisrčno poljubil sinčka, ko je končal.