Prat gremo! oglejte jo, poglejte, našo Marijeo! Taka je, kakor bi jo naslikal. Majheno večja je vže, kakor bokal, a nese se tako, kakor bi bila vže Bog vedi kako dekle. Danes pa se še posebno zaveda svojega stanu. In kako tudi ne? Kdaj so jej vže pravili raati, da pojde prat na de-našnji dan, če bode rada ubogala? In zdaj je prišel tisti sopraznik, ob katerem imajo navado pranje uapraviti. — Mati! kdaj bo vže sv. Ana? popraševala je toliko dnij poprej in tolikrat. —¦ Tisti dan po sv. Jakobu, nagajajo jej. —• Kdaj pa bode sv. Jakob ? — Kadar bo očetov god. — Kdaj pa bo očetov god? — Kadar bo vse požeto na polji. — Kdaj pa bo to? — Kadar bo vse snopovje v kozolci. Marijci se obrazek eudno nagromadi. Le samo še jedenkrat tak nagajiv od-govor — in Marijci bi se bile valile po licih solzo. kakor lešniki debele. Teh pa mati ni hotela. Zato reče: — Ne bodi hnda, Marijea, še štirinajst dnij potrpi in sv. Ana bode tukaj. Zdaj se Marijca potolaži. Vender jej ni nič prav ljubo, da bode morala ea- kati štirinajst dnij. — Mati, pokažite mi v pratiki, kod je sv. Aua? — Le sama jo dobodi, če si kaj modra. Takoj zleze Marijca na stolček, s stolčka na klop, s klopi na mizo in stoječ na mizi sname z velikim trudom pratiko, ki je tičala za razpelom v kotu. — Brati Marijca kaj pa da še ni znala. — No, vidiš, tukaj-le smo danes; zdaj pa lahko uganeš, kod je sv. Ana? Marijca malo nezaupno pogleda materi v obraz. Ni jej hotelo v glavico, kako bi raogla to vedeti? — No, bora ti pomagala. Koliko dnij je še do sv. Ane? . . . Saj sem ti prej povedala. — Aha! štirinajst dnij. — No, zdaj pa lahko veš, kdaj bode sv. Ana? In res! Z velikim trudom in s pomočjo materino zaloti uaposled v pratiki sv. Ano. In zdaj je hodila Marijca vsaki dan iu še po večkrat ua dan gledat na pratiko. Naposled pride zaželjeni sopraznik. Marijca vstane takoj, kakor liitro je mati vstala. Povedati moramo, da je naša Marijca časih jako rada dolgo ležala. Ce je zdaj kaj bolje pridna, za to ne vemo? —¦*< 131 Mati zbira umazano perilo in je meče v veliki škaf, ki ga zalije z lugom. Zna se, da je morala Marijca biti pri vsakem delu materiuem in dostikrat bi bila rada kaj prijela, a sama ni vedela kako? Mati pa se je na tihera smijala. — Mati, to-le bom jaz, kaj ne? Tako sladko in ljubo pogleda Marijca raater pri tem vprašanji, da jej mati ne more ostati dolžna odgovora. — Boš pa, no! Ali to je bilo samo jedenkrat. In ker še takrat Marijca ni prav naredila, prišla je nevihta nad delaželjno hčerko. — Pojdi stran! Nisi za drugo, kakor za napotje! Kdo bi popisal žalost Marijčino! Tako dobro voljo je imela, a zdaj tako hudo besedo od matere! V izbo otide in tam v kotičku za durmi tako milo joka. Sestrica pride v izbo. — Marijca, kaj joeeš? Ali Marijca še bolje joče. — No, le nikar ne jokaj! Bom jaz mater prosila, da ne bode več huda. In sestrica pelje sestrico v vežo do matere. — No, Marijca, le nikar ne jokaj! Popoludne pojdeš pa z Mano na vodo, nagovori jo mati. Zdaj je bilo vse dobro. Le parkrat je še zaihtela — in zopet je bila stara Marijca. Žganjcki opoludne so bili tako zabeljeni, da je bilo kaj! — Marijca, le dobro se najej, da ne boš opešala popoludne, prigovarja sta-rejša sestra. In Marijca je še bolje hitela pobirati žganjčke iz sklede. Kar svetile so se jej usta same mastice. — — Alo, zdaj pa le! Takrat bi bili morali videti našo Marijco. Krilce si je prepasala do kolenčkov, rokavce zavihala do komolčkov in robec na glavi si je zavezala na nštruco." Oberoe popade za ušesi svojega Škafka, ki je bil vže napolnen s perilom. — Oj, kako si močna, Marijca, kar sama, pa poln §kaf perila! Tako jo hvalite sestrici. Ona pa se drži modro, kakor bi jej nie ne bilo do besedij sestrinih, posadi si sama škafek na glavo, materi pa reče nekako ukazujoče: — Mati, dajte mi v roko moj perilnik. Seveda so se vsi srnijali v veži, le Marijca je bila resna, kakor gospod uči-telj v šoli. Ko je dvignila škafek ua glavo, takrat sta se jej pač nožici malo pomešali, a opoludanji žganjčki so jo obdržali po konci. — Mana, brž pojta, jaz vže grem! — Koj, koj, Marijca, le kar pojdi, prideva precej za teboj. In Marijca moško odkoraka iz veže s škafkom na glavi in perilnikom v roci. — JVlarijea, svitek si pozabila, svitek! kliče sestra Franiea za njo. Nekako nerada je slišala mala perica ta glas. Vender se obrne z vsem ži-votom in odgovori: — No, ga pa daj, Franica! In Franica jej dvigne škafek ter podloži svitek. — Lej, lej, kaj zdaj laže nesem, odreže se Marijea in stopa po eesti. Parkrat tudi postoji na cesti in se ozre na okrog, ako jo kdo vidi? Da na pragn vsi domači za njo gledajo, mislila si je vže tako. A rada bi bila videla, da bi )o še vsaj sosedovi videli, če drugi ne. Sosedova Lenžica je vže stala na pragu in nekako zavidno gledala po svojej vrstnici. Sreča jo tudi sosedova mati. — No, Marijca, kain pa? — Prat gremo, odreže se moško perica. S ceste drži pot po klanei do vode. Nokaterikrat je morala trdo prijeti za škaf, da jej ni zdrčal na tla. Ta klanec, ko se mora človek vedno loviti, da ne pade, kakor je dolg in širok! In ti rado-vedni ljudje, ki zijajo človeka, da bi ga kraalu uroeili. No, še tega se manjka! Mali psiček je pritekel za njo in zdaj laja in se suče okrog Marijeinih nog, da je strah! Ali mi greš izpod nog, šekec? — Nič ne pomaga. Kaj more šekec zato, če se veseli svoje mladosti? Pri vodi srao. — Punf! zaleti se šekec v vodo. Voda se vznemiri, posamične kapljice odlete na bosopete noge Marijčine. Perica se strese. MislOa je Bog ve kaj, morda celo na povodnjega moža, ki ga še ni ne! In vse to se je zgodilo v ravno tistem trenotku, ko je Marijea škafsnemala z glave. Kdo bi se potlej čudil, če ni tako postavila škafa na tla, kakor ga je misliJa postaviti. Kdo bi jej zameril, Marijci našej, če je tisti trenotek, ko je šekec naredil svoj npunf" v vodo, ona naredila svoj ,,čof" na tla. Saj je ni nihče videl takrat. Vsaj ona si je tako mislila. Mana bi jo bila utegnila videti, a menda je vže ni, ker nič ne reče. Samo smeje se; smijala se je pa tako še poprej, ko je Marijca šla iz doma. In škaf je še cel — kar je še največ. če tudi malo nteče," nie ne de; da se le ni razsul. — Zdaj stopi Marijea v strugo. — U-u-uh! zavpije in stopi uazaj. Voda je mrzla. Ujunači se še jedenkrat. Vže gre, vže! A ta perilnik! Saj je Marijca vedela vže naprej, da bo prevelik za-njo! — Saj ne morein ua tein-le, zagodrnja jezno in vrže perilnik na stran. Sestrici pa se smejeti na tihem. Stopi brez perilnika na ,,ploh." Zdaj pa bo! Le poglejte jo, našo malo pe-rico! Kako jej gre pranje od rok! In kako je mocna v rokah! Zdaj pomoči Tonč-kovo srajčico malo v vodo in zopet dvigne k višku, da lete kaplje na ploh kakor kap izpod strehe. Na to udari z vso silo po plohu in nogah svojih, da je daleč odmevalo, njo v nožice tudi malo zasklelo. Potlej pritisne in ožme z desnico sraj-čico, z levico pa sprirae krilce, da jej ne nagaja pri udrihanji po trdem plohu. — Dolga je, dolga! Marijca se je vže naveličala. Trudna je bila. Vender ni rekla ni bev ni mev svojima sestricama. Le ko pride čas ovijanja, takrat pomoli Marijca Maui srajčico, oeš: —~ 133 — m, 8e čefi! Dobrovoljno smijoč se prime Mana srajčico na jednem konei /^tarijca pa na drugem. In glej kleka! Ko Mana ovija in nateguje — na krat se znajde Marijoa v vodi. Tako močna je vže bila, da je držala nekaj časa. Tako moška pa tudi, da ni hotela izpustiti, ko ni mogla več držati. In tako jej je nogi izpodneslo, roki ste omahnili, Marijea pa se je valila oblečena po vodi. Mana se je nasmehnila, ker je vedela, da ravno tako hudo ne bode. Vender stopi hitro v vodo (segala je komaj do kolen), zagrabi sestrico za pleča in jo po-stavi na suho. Preeej se je Marijca prestrašila. V začetku ni mogla priti do sape in joka. Sestri ste se jej smijali, ko je tako stala na suhem, inokra kakor dež. In vrku še ti čudni obrazi, ki jih je rezala! A ko Marijca vidi, da se sestrici smejeti, zdržati se tudi ona ni raogla. Smijale so se vse tri, kakor bi orehe stresal. Solace je dobro grelo hrbtove pericam. Zato se je tudi Marijca kmalu po-sušila. In tako še materi ne bode treba nič vedeti, kaj se je zgodilo. Vender mala perica ni imela več take srčnosti do pranja. Sestri ste jej mo-rale pomagati. Solnce se je vže tako ponižalo. Gnati bode treba. Ouje se vže od daleč mukanje govedi iz hleva. Še v škafe nalože perice oprano obleko in — hajdi zopet domov. Marijea nese zopet svoj škafec na glavi; vender ne tako moško kakor poprej. Kadar se spomni ,,štrbunka" v vodo, zarde se še bolje njena vže itak rdeča lica. Sestrici pa ste tako nagajivi. — Marijca, ali je bila voda kaj zelo mrzla? — Bodi no vže tiho! odgovarja nevoljno Marijca. — Jaz bora pa materi povedala, nagaja jej Nežica. — Le povej, če češ! Bora pa še jaz. — Kaj pa boš ti povedala, Marijca? Saj nič ne veš o raeni! — Boš vže videla, kaj vera. Ali ti ni zadnjič vole ušel v sosedovo deteljo, pa ga nisi zavrnila? Zdaj Nežica obmolči. — No, za Nežico sem vže dobra, da ne bo povedala materi, mlslila si je Marijca. Ali ta Mana. ta ne govori nič, sarao smeje se. 0 ko bi le Mana ne po-vedala! Zdaj se približajo vrhu klanca. koder drži bližnjiea po stopnicah do Mše. Mana in Nežica si izvolite bližnjieo. Marijea pa je v silnej zadregi. Eada bi tudi ona umeTila isto pot, a — skovo si i\e upa. Kaj ko bi ona pala? Vender jo ureže za sestricama. Ti dve ste vže na vrhu prstenih stopnic, Marijca postavi še le prvo nogo na stopnico. Pa6, bo! Počasi gre, a vže gre! . . . A glej vrabca! Ko stopi na zadnjo stopnieo, omahue glava, škafa — ni več. Po stopnicah se kotalja kakoj; ^sodček in meče iz sebe perilo kakor stroj. Marijca pa gleda žalostno za svojim škafčkom vrhu stopnic, ozirajoč se zdaj za škafom, —^k 134 ~.^- kaj bode z njim, zdaj proti vežnim durirn, koder se smejeti nagajivi sestrici in jezi nevoljna mati . . . I, kaj je bilo potlej ? Nežica je morala iti po škafek in po bregu raztrešeno perilce, Mana je morala s tem perilcem še jedenkrat na vodo poplakovat, Marijea pa je sestricama korenček strgala. P.B