Prostoročno risanje na petrazrednih ljudskih šolah. (Poročal pri konferenciji ljubljanskih šol M. Josin.) fcni črtež. zahteva za petrazredne ljudske šole: Zmoter: Usposobljenost učencev za pravo razuranost georn. oblik. Vaja očesne mere in zmožnosti tvorjenja naj se uporabljata na preprostih stvareh iz življenja. Znanje najvažnejših geora. teles in njih mej. Iz tega jemljem poglavitni točki: Vaja očesa v merjenju in zmožnost tvorjenja. Kako rišimo, da zadostimo učnerau črtežu? Nekateri učitelji trdijo: rišimo po stigmah! Zvezki brez stigem so za srednje in obrtne šole; drugi: začnimo po stigmah, inko se privadi učenčeva roka svinčniku in zvezku, začnimo brez stigera; tretji dado učencu prazen popir koj v početku. Poskušal sera že vse troje in dobil to-le prepričanje: Ako rišemo le stigraografično, je netnogoče zadostiti učnemu črtežu. Kako naj se vadi učencu oko, ako ima pred seboj vedno le s stigraami že zmerjeni popir! In tudi stigmografični izdelek ne dela veselja risarju, zakaj stigme očitajo kakor slaba vest: brez nas ne bi napravil risbe. Uspeh ima.mo pri tem predmetu le tedaj, kadar je učenec po dovršenem šolskera obiskovanju sposoben, napraviti na prazen popir prostoročno primerno risbo. Tega pa ne zna, ako ni risal prostoročno. Pri krivocrtih likih, kakor jih zahteva učni črtež v V. razr., pa stigme risanja ne le ne pospešujejo, ampak naravnost ovirajo. Pri stigmografičnem risanju riše n. pr. učitelj na tablo in učenci mehanično po stigmah za njim. Roka se sicer vadi, a oko prav nič, in vendar je vaja očesa glavna stvar pri risanju. Ko sem v prejšnjih letih opustil med šolskim letora stigra. risanje in pričel s prostoročnim, kaj sem opazil? Mnogo učencev, ki so prav slabo risali po stigmah, je risalo prostoročno ne samo ne slabeje, ampak celo bolje kakor prej, in vem, da te izkušnje nimam sarao jaz, pravili so mi tako tudi tovariši. Tudi trud ni bil večji, ne učitelju in ne pri učencu, povečalo se je le zanimanje za poak in veselje za predmet. Ne smemo tudi pustiti, da nas prekose naši tovariši na kmetih, zakaj stigm. risanje so že zavrgli nekateri okraji na Kranjskem, ravno tako druge dežele n. pr. sosednja Stajarska! In zakaj bi zaostajali Kranjci? 0 prostoročnem risanju se sploh sedaj govori ninogo, toda tega zanimanja ne smerno primerjati z že pozabljeno pokončno pisavo, zakaj uspehi prostoročnega risanja govore vse drugače, kakor uspehi pokončne pisave! Prostoročno risanje pa ni samo vaja za oko in roko, ampak je tudi velikega vzgojevalnega pomena. Treba je le metodično postopati in ne prehitro zahtevati lepih uspehov. Mali risarji so od kraja res nerodni, ali nerodnežev je vedno menj, in lepi uspehi ne izostanejo, saj take imajo celo obrtne šole po kmetih, kjer imajo gotovo slabše učence kakor mi. Vrh tega je roka šolarjeva, vajena peresu, gotovo sposobnejša za svinčnik, kakor žuljeva roka rokodelčičeva. Res, v začetku je tu mnogo več truda kakor pri stigm. risanju, a ko se prično kazati prvi uspehi, tedaj rišejo učenci z vidnira veseljem in zanimanjem in dokončan izdelek jini budi samozavest in pogum v njih zmožnost. Odkrito povem, da so mi bile stigra. risarske ure dolgočasne in učencem brez vsakega zanimanja, sedaj se pa vesele risarskih ur, in čas še prehitro mine. Boljši ucenci tudi lahko kažejo in pomagajo slabejšim, ves razred je kakor rokodelska delavnica. Opustirao torej stigme 1 V katerem razredu pa pričnimo s prostoročnim risanjera? Ali naj se ravnamo po nazoru: najprvo stigrne (n. pr. v II. in III. razr.) in potem prostoročno (n. pr. v IV. in V. razr.)? K temu omenjam to-le: V IV. razr. sera dobil učence, ki so že več let poprej risali stigm. in tudi take, ki sploh niso mnogo ali celo nič risali, in prvi niso prekašali drugih v risanju. Zaradi tega nisem prepričan, da bi stigm. risanje kot predvaja pospeševalo prostoročno risanje. Res, v nižjih razredih nisem še risal prostoročno, pac pa od IV. naprej z ugodnim uspehom in zato rečein: Koliko menj truda in več lepših uspehov bi irnel'v višjih razredih, ako bi privajal učence v nižjih razredih na prostoročno risanje. V teh, seve, ne bi iskal lepih uspehov. Dovolj je, da naučirao učence, kako se drži in urezuje svinčnik, kako leži zvezek i. t. d. Upam pa tudi, da se priuče risanja premih črt in osnovni podlagi vsemu risanju: rob z osnira križera in kvadrat. (Učni poskus I. stop.) Da pa malih začetnikov ne ostrašimo s popirjem, dajmo jim v II. razredu tablico in kamenček. Pod uciteljevim vodstvom naj se mu vadi roka, naj riše krivo, nic ne de, saj lahko zbriše, poskuša in popravlja, dokler se rau ne posreči. Vendar pa tu preti velika nevarnost: Ako se strogo ne pazi na rahlo črtanje s kamenčkom, dobe učenci trdo roko, kar je pozneje težko odpraviti. Radi navedenih vzrokov sem se odločil za tretji nazor: v ljudski šoli koj sprva prostoročno risanje. Z ozirora na petrazredne ljudske sole sem razdelil risarsko snov v tri stopnje: I. Stopnja (2. razr.) Uspeh: Rob, osni križ kvadrat. II. Stopnja (3. in 4. razr.) Uspeb: Kvadrat, osmerokotnik, šesterokotnik in trikotnik. III. Stopnja (5. raz.) Uspeh: Krog, elipsa, špirala, (oval, valovnica). I. Stopnja (2. razreda). Učilo; Tablica,*) kamenček, goba. Tablica ostaja pred učencem pri risanja nepremična; premikata se sarao roka in kamenček. Zlasti v prvih urah se mora paziti, da je karaenček pravilno urezan in da ni prekratek. Ko učitelj nima več opravila z risbo na tabli, prinašajo učenci svoj izdelek k njegovi mizi. S seboj prinese tudi kamenček in učitelj se prepriča, jeli vse v redu. Učitelj kaže, popravlja, opozarja na nepravilnosti. Teraelj risanju so prerae črte. Ker je v 2. razredu odločena za risanje samo 1 ura na teden, torej 4 ure na mesec, porabi se ta čas samo za vajo premih pokončnih črt. (_. 1.) Učenci jih vlečejo s primernira presledkom od roba do roba. Vlečejo naj pa kolikor moci rahlo, dmgače bodo pozneje težave s svinčnikom. In ker pri prvih poskusih gotovo presledki ne bodo jednaki, opozarjam na to, kar je prva vaja za oko. Takisto pri vodo- *) Na I. mestni ljudski šoli v Ljubljani so upeljane popirnate tablice. Pis. ravnih črtah (L. 2.) Za te zopet 1 mesec (4 ure) in toliko ali več za poševne črte (L. 3.) Izvrstna vaja za roko je tudi, ako si delajo učenci poljubne točke in te potem vežejo s premimi črtami. S tem postaja roka zanesljiva v potezanju, in to naj bode tudi predvaja vsaki stopnji. Da pa ne postane pouk preveč suhoparen, vzamemo v pomoč lahko nazorni nauk. Znano je, da prinašata »Vrtec" in »Angeljček" prav otrocje risbe; n. pr. hišna oprava, orodje i. t. d. (_¦. _.) To dela pouk malim risarjem bolj zanimiv. _. Tako pridemo v II. polletju do roba, ta se razpolovi, napravi križ in kvadrat. (_. 5.) To se potem vadi in vadi, zakaj to je osnovni temelj vsera poznejšim risbam. In četudi ne dosežemo tega uspeha v tem razredu, čas ni izgubljen, zakaj vadili so se pravilne lege tablice (zvezka) in držanja karaenčka (svinčnika), vadill so se meriti na oko in risanja preraih črt, in učenci ne bodo prenerodni, ko dobe v novera šolskem letu namesto tablice popir v rabo. (Dalje prih.) 1. 4 7 i. t. d. i t d. ^