— 170 —
r                           Strahovi.
^Lovro, pojdi in posveti gospodu majorju ia stotniku tja do v&ike ceste, tema je kakor v mehu!"
nDa, da, bodi tako dober in posveti nama, saj ne bode zastonj," rečeta jednoglasno major in stotnik.
^Prosim gospod major, fantu nij treba nič dajati, on mora storiti, kar mu veleva oče. Dobri in zdravi nogi ima, in tja do velike ceste tudi nij daleč."
,,Oče!  saj rad posvetim gospodoma, a poglejte, ta konec sveče je pre-kratek; prosim, dajte mi druzega, nekoliko daljšega!" ,i.      ,,Nu, tja do Telike ceste in nazaj bode užč dosti.   Zdaj le idi!" ,;.i    Lovro prižge svečo, vtaknejo jo v svetilaico ter otide z gospodoma.
Do veiike ceste prišedši, hoče se Lovro tak6j vemiti. Ali trebušasti major ga prosi, naj bi jiina še dalje svetil. ,,Veš kaj Lovro," rečemajor, wsveti nama še tja do mitnice, to je komaj četert ure od tukaj in dobodeš srebemo dvajse-tico." —
BSrebemo dvajsetico!" misli si Lovro, ki je izveršil jedva deset let, toje lep novec; toliko še nikoli nijsem imel. Samo tja do mitnice naj še posvetim in dvajsetica je moja." Nič ne reče Lovro, nego naravnost naprej koraka, ter sveti gospodoma še dalje.
Za malo časa stoje vsi trije pred mitnico. — ^Zdaj smo uže tukaj," re6e Lovro ter vzdigne svetiluico, da vidi, koliko sveče mu je izgorelo. ,,Lepa hvala!" reee mu major, seže v žep in mu poda dvajsetico, katero Lovro veselo vzame. nPozdravi nama očeta!" reče stotnik in mu stisne tudi nekaj v r6ko. — ^Velicega veselja seLovro niti ne zahvali; tak6j se oberjie ter hiti dom6v, I30J66 se, da bi mu sveča ne izgorela. Ali goq6! še nij bil na p61u pota, da mu sveča ugasne. Tema je, da ae vidi niti dveh korakov izpred sebe. Ali novci, ki je derži čversto v roci, izpodtmjajo ga, da ne izgubi poguma. Le berzo naprej!" misli sam v sebi, nza pol ure si doma iu v roci imag več nego sreberno dvajsetico. GotoTO ste dve!" Tako mislee, dirja po cesti kakor da bi bil n6r. Njegova sreča, da je znal pot in da je uže bil na v^likej cesti. ' Ali ^noč inia svojo moč," pravi prigovor in baš tega se je bal Lovro. Še dober 6etert ure in Lovro bi bil doma. Ali joj si ga njemu! strašna podoba se mu prikaže. Veliko, odperto žrelo ima, strašne zobe in goreč jezik. Trupla je majhnega in černega. Nekako čudno gerči in se valja tam po cesti. Še nekoliko stopinj in Lovro mora iti mSmo nje.
Merzla polt ga oblije. Čim bolj se bliža tej čudnej prikazni, tem straš-nejša se mu dozdeva. Jedva je stal na nogah, derhtaj6č po vseh udih od strahu. Uže misli, da mu je zadnja ura odbila, ker vsak trenotek ga lehko pohnista 6na pošast, ki se valja tam na cesti. ,,Pogiim velja!" misli si Lovro ter jo naglo zavije z ceste na stran, skoči na sosedov travnik ter teče kolikor more proti d6mu. Zdaj pogleda nazaj ter vidi, da se ognjeno strašilo počasi premika naprej. A glej, y tem trenotji zašnmi nekaj okoli njegajn čudne po-dobe ga obkrdžijo. K sre6i nij bilo nič druzega nego suho koruzno steblovje na sosedovej njiyi, kamor je Lovro s travnika pribežal.   nBog bodi z maaoji
— 171 —               •
a V8a nesreča daleč od mene," vzdihne ubogi Lovro ter teče po sosedovej njivi, da se konizovina pred njim podira.
Ali o joj! zopet drug strah. Lovro zadene v neko terdo stvar in najeden-krat se mu nekaj vsuje kakor toča po glavi in po herbtu. Ubogi Lovro za-ječi, trese se kakor šiba na vodi ter se niti geniti ne more z mesta. ^Lovro, ali si ti? Stoj, in ne boj se!" oglasi se zdaj drug znani glas; Tbil je sosedov blapec, stari Matija, ki je nesel polno vrečo kostanja iz bližnje vasi. Noč ga je zatekla na potu. Lovro se zadene vanj, vreča se odveže in kostanj se vsuje kakor toča po njem. Zdaj se Lovro nekoliko opogiimi ter pripoveduje staremu Matiji o 6nej pošasti, ki jo je videl tam .na velikej cesti. Matija se mu smeje ter reče: ,,kako si veudar neumen. Ona prikazea nij nihče drugi nego Roži-čev Peter, ki gre pijan dom6v. Le poglej ga, še zdaj se vidi kako omahuje se svetilnico v roci, prepiraj66 se sam se soboj. Šel je nekaj minut pred mano iz Baričeve kerčme, kjer so ga Ten vergli zaradi prepira." Zdaj se še le Lovru oči odpr6, kdo je Lila 6na pošast na cesti z velicim, odpertim žrelom, se straš-nimi zobmi in gorečim jezikom, ki je tako čudno godernjala valjaj66 se po tleh. Niliče drugi nego Kožičev Peter, ki je padel se svetilnfco ter se nij mogel pobrati.    Sram je bilo Lovra, da je inoral toliko strahu prestati.
,,A zdaj idi hitro v Mšo in prosi očeta za luč," reče stari Matija, da morem kostanj pobrati, saj si ti kriv, da sem ga stresel.
nIn jaz sem izgubil dve sreberni dvajsetici, ki sta mi ju dala major in stotnik," reče Lovro ter hiti iz verta v hišo, da prinese luč.
Glejte otroci, tako si človek dela sam strahove, katerih nikjer nij. — Imejte vedno Boga pred očmi, — ako je Bog z vami, kdo je, da bi se ga bali?
Ivan Zarnik   .