časopis za slovensko k r a j v n o zgodovino KRONIKA URBANIZEM IN UMETNOST V LJUBLJANI (Pregled od srednjega veka do danes) nace šumi 1. podoba srednjeveškega mesta Po svoji zasnovi je Ljubljana značilno srednjeveško mesto, ki se je razvilo v zavet- ju utrjenega gradu na vzpetini, vrli tega pa je moglo izrabiti tudi Ljubljanico kot svojo naravno mejo. Samo z enim svojih treh se- stavnih historičnih delov, zaradi katerih je v poznem srednjem veku dobila kar oznako treh mest pod gradom, je prestopilo reko; medtem ko se ob grajski hrib stiskata Stari trg in Mesto, je na levem bregu Ljubljanice nastal Novi trg s pomembnim pristaniščem. Ta se je naslonil s svojo zahodno stranico na ostanek emonskega obzidja. Mestno ob- zidje, ki so ga večkrat obnavljali, dokler ga niso končno ob koncu XVIIL stoletja kot oviro odstranili, je oklepalo vse tri mestne dele posebej, obgrajska dva pa sta bila zve- zana po njem s trdnjavo na hribu. V XVL stoletju so mestu priključili jugovzhodno so- seščino Starega trga ter jo obzidali. V tej dobi je nastala na grajski planoti nova trd- njava, ki je okrepila obrambno sposobnost tega predela. Kakor za druga utrjena srednjeveška me- sta v Evropi, je tudi za Ljubljano značilna parcelacija in zazidava po načelih razreza zemljišča na ozke parcele, ki so orientirane z ozkim delom na glavne ulice in trge; v za- snovi je vidna racionalna izraba omejenega prostora, ki ga je bilo mogoče z naslonom na naravne pogoje po najkrajši črti utrditi; končno je v oblikovanju mestne podobe zna- čilna hierarhija stavbnih nalog. Parcelacija je posledica življenjskega po- mena glavnega ožilja ulic in trgov za vse meščane, ki so se ukvarjali s trgovino in obrtjo, z obdelovanjem zemlje pa le v drugi vrsti in na periferiji. V parcelaciji Ljub- ljane je ugotovljen po pravilu sistem trios- nih stavb, to načelo kršijo le nekatere javne stavbe, cerkve, samostani in plemiške hiše. V speljavi ulic in trgov so pogosio na- vajali dvojno oblikovalno načelo; prilagodi- tev obgrajskega dela hribu in reki, ki je rodila motiv »polmeseca«, pa ni v nasprotja s temeljno shemo novotrškega predela, kjer sta ista reka z reguliranim pristaniškim na- brežjem in ravna stranica emonskega zidu dala pravilnejši lik tega dela mesta. Najbolj jasno se istovetnost speljave komunikacij vidi v prečnih ulicah, ki se v vsem mestu zložno vijugasto vzpenjajo po zemljišču ter tako ustvarjajo optično zaključene prostore. Taka speljava pa ni le rezultat zahtev teda- njega prometa, marveč so jo narekovali tudi obrambni pogoji in so jo estetsko pozitivno vrednotili. Tudi ravne ulice so namreč za- pirali z vrati in jih zaslanjali s pomoli. Načelna enakopravnost srednjeveških me- ščanov je bila izražena tako v enakomerni parcelaciji kakor v višinskem oblikovanju hiš, ki so z visokimi slemeni obstopile ulico ter se nizale ob njej s predahi komunskih prehodov v enakomernem ritmu. Na drugi strani so privilegirani stanovi smeli zavzeti večje parcele in vsa naslednja stoletja do konca baroka združevali po več hiš v večje enote. Samostani, situirani na obrobju me- sta, so zavzemali prav tako v primeri z mest- no parcelacijo izjemne dimenzije. Preko ena- komernega niza meščanskih hiš so se vzpe- njali koničasti zvoniki. Za vse poglede, zlasti s tivolske strani, kjer je bilo v vseh časih' odločilno razgledišče na mesto, pa je kralje- val nad naselbino kot simbol oblasti in estet- ska krona grad. s palacijem obrnjen proti mestu. Danes se je v nadrobnostih ohranilo v Ljubljani prav malo srednjeveških ostalin. Računati moramo z dejstvom, da so bile stavbe pretežno lesene in so jih začeli za- menjavati z zidanimi v drugi polovici XV. stoletja, res sistematično pa najbrž šele po KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO potresu 1511. Ker pa je ta čas prinesel tudi nove oblikovne prijeme, stavbnega značaja meščanskih hiš iz te dobe ne moremo več prištevati k srednjemu veku. Od monumen- talnih pričevanj srednjeveškega stavbarstva je pomembnili le nekaj poslopij. Zlasti jedro gradu, ki pa še ni dovolj raziskano, deli ob- ; zid ja, od obrambnih naprav v mestu pa se ; nam je ohranil stolp y Vegovi ulici, medtem j ko je podobna utrdba skoraj neopazno vklju- \ čena v blok stavb na Krekovem trgu. Po j hišah v mestu je gotovo še več stavbnih čle- nov iz XV. stoletja, ki pa so zvečine izgubili ne samo svojo nekdanjo funkcijo, marveč se pogosto skrivajo za mlajšimi adaptacija- mi. Lahko pa rečemo, da je v celi vrsti pri- ' merov ohranjena srednjeveška tlorisna za- snova, ki pa je dobila svojo današnjo obliko kasneje. Isto velja za predmestja. Toda srednji vek je Ljubljani kot našel- j bini vtisnil neizbrisen pečat. Zasnova stare- I ga mesta in še danes vidne temeljne črte silhuete so rezultat prvega oblikovanja me- , sta, čigar starost sicer različno cenijo; po vrsti znamenj pa smemo sklepati na začetek sistematične regulacije od XIII. stol. dalje, čeprav so se temeljne črte dokončno ustalile šele z zidano varianto meščanskih hiš. 2. UMKTNOST v SREDNJEVEŠKI LJUBLJANI j Prvi doslej ugotovljeni razcvet umetnosti j v Ljubljani poznamo v XV. stoletju. Za raz- ^ loček od redkih pričevanj starejših sporne- ' nikov srednjeveškega mesta namreč lahko ' govorimo v tej dobi že o umetniški dejav- nosti, ki je imela lasten stilni pečat in je i segla s svojim radijem v široko okolico, de- ' loma prav do meja današnje Slovenije. Med starejšimi dokimienti velja omeniti jedro romanskega gradu, ki je sicer slabo preiskano; novejše raziskave upravičeno domnevajo nekdanji manjši obseg grajske trdnjave. Poleg gradu in že omenjenih ostan- : kov obramtnih naprav so znameniti ostanki ; srednjeveške križevniške cerkve iz srede : XIII. stoletja; dokumentirana je s številnimi \ stavbnimi členi, ki so bogato kamnoseško ' okrašeni, ohranjen je tudi njen najvidnejši plastični spomenik, Marijin relief, danes' shranjen v krakovski kapelici. Romanska faza stolnice in šentpetrske cerkve z ostali- ■ nami ni dokumentirana, pač pa sklepnik ; s Kristusovo glavo iz XIV. stoletja, ki govori o gotizaciji stolnice. Tudi za XV. stoletje v vrsti stavbnih spo- menikov razen nekaterih členov, delov gradu \ in osnove grajske kapele ni mogoče navesti ; kaj prida pomembnih nadrobnosti. Domnev- \ ni mojster starega rotovža, Peter, je danes ' sicer s spomeniki drugod ugotovljen, avtor- • stvo starega rotovža pa je še sporno, na stavbi sami se iz te dobe ni ohranilo nič oprijemljivega. Mnogo večji pomen in resnično afirmacijo sta dosegli kiparska in slikarska delavnica v XV. stoletju. Značaj, vplivno območje in kvaliteta teh delavnic sta prva priznana potrditev Ljubljane kot umetnostnega in s tem kulturnega središča. Od domnevnih mojstrov ljubljanske ki- parske delavnice je po imenu znan le Janez Lipec, ki mu je pripisano avtorstvo plastič- nega okrasa stare mestne hiše, kipov Adama in Eve. A tudi tega pričevanja ni mogoče zatrdno ugotoviti. Oba izdelka sodita lahko v končno fazo delavniškega razvoja, med njena zgodnejša dela pa štejemo Pieta v zunanji steni stolnice. Izdelki neznanih ljub- ljanskih kiparjev, ki so danes znani v okoli 40 primerih, so raztreseni po vsej osrednji Sloveniji in znani celo v Istri. Se bolj popularna je slikarska delavnica, zvezana z imenom Janeza Ljubljanskega, po poreklu Beljačana. Njegovo delo se v vrsti primerov sklada s stisko posestjo, ki je posredovala delavnici najštevilnejša naro- čila. Med značilnimi uspehi te delavnice velja posebej opozoriti na take ohranjene celotne poslikave notranjščin podeželskih cerkva, kakor jih poznamo na Visokem pod Kureščkom ali na Muljavi, saj je tu doku- mentiran celostni učinek tako obravnavane arhitekture, ki le s tem dodatkom pomeni reducirano varianto sistema velikih gotskih katedral na pragu nove renesančne dobe. Poseben značaj umetnosti obeh delavnic se kaže v izvirni sintezi odmevov srednje- evropskega mehkega sloga — najmočneje odmeva v slikarskem delu — in v okolju Ljubljane nikoli usahlih mediteranskih strož- jih črt. Iz takega značaja se izvija v XV. stoletju napredujoči realizem, ki okoli 1500 pomeni temeljno znamenje stilnega prevra- ta, čeprav redko v radikalnejši obliki. 3. URBANIZEM XVI. IN XVII. STOLETJA Vsa gradbena dejavnost se je z redkimi izjemami v XVI. in XVII. stoletju odvijala znotraj mestnega obzidja. Zato iz te dobe nimamo nobenih novih mestnih predelov, če izključimo v obzidje zajeto območje med Rožno ulico in Vožarskim potom. Temeljna novost v oblikovanju ulic tega časa je zmaga sklenjenih horizontal nad nekdanjim got- skim ritmom. Hiše so dobile ravnie strešne zaključke in močne vence, podoba ulice se je znatno poenotila. Kaže, da je tak sistem za- čel zmagovati nekje sredi XVI. stoletja, za- kaj pri vrsti stavb iz začetka tega stoletja se še obdrži gotsko strešno čelo. V skupini 10 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA jc taka oblika še oliranjena kljub baročni \ prevleki na Gornjem trgu. Z usmeritvijo j arhitekture v XVII. stoletju pa je taka she-; ma postala nevzdržna, saj se ni mogla več j skladati z značajem v širino razpotegnjenih palač, ki postanejo ključna naloga stoletja. Omeniti moramo še neuresničeni načrt za ■ novo oblikovanje obrambnega pasu okrog! mesta in na grajski planoti, ki je nastal sredi XVII. stoletja (Pieroni) po vzoru italijan- skih idealnih mestnih zasnov centralnega tipa, kjer se radialno razporejajo obrambni nizki »jeziki« okrog pravilne mreže mest- nega tlorisa. Načrt je spričo pomena Vojne krajine zoper turške napade postal neak-j tualen. \ Za prihodnost je pomembna še zadnja te- j meljna značilnost urbanizma XVI. in XVII.; stoletja; takrat so začeli urejati obsežne ple- \ miške vrtove v mestni okolici. Najznameni- j tejši so bili vsekakor Auerspergovi vrtovi, j Resničen razcvet te panoge v zvezi arhitek- j turo pa zaznamujemo šele v naslednjem veku. i 4. STAVBARSTVO XVI. IN XVII. STOLETJA Po stilni usmeritvi lahko označimo stav- barstvo XVI. stoletja v Ljubljani za rene- sančno, stvaritve naslednjega veka pa se gibljejo zlasti v smeri napredujočega baroka, ] ki pogosto živi v nianierističnih okvirih. Priložnost za obsežna gradbena dela utr- jevalnega in stanovanjskega značaja je dal j mestu znani potres 151L V to dobo sodijo! temeljite prezidave trdnjavskega jedra, gra- j du, ki je s povečanjem palacija ter rekon- i strukcijo stolpov dobil današnjo podobo; \ kasnejše adaptacije so jo sicer dopolnjevale, i ne pa več bistveno spreminjale. Novost v obrambnih napravah so na splošno zlasti močni ogelni stolpi, ki se izvijajo iz črte obzidja v krožnih ali kvadratnih formah, i za nasipne utrdbe pa se uveljavijo suličaste forme. Stavbni členi prehajajo v sintezo got- ske tradicije in italijanske renesančne govo- rice. Sem sodijo značilni portali s polkrož- : nimi loti, konzolni podstavki pomolov, venci, i Najbogatejši primer konzolnega sistema jel na grajskem palači ju. Proti platoju je bili grad na novo utrjen, urejena vrh tega nova" bastija (»šance«). Po funkciji so bile nove : oblike prirejene za boj s strelnim orožjem.; Za značaj stanovanjske arhitekture v tej dobi so značilne nekatere stavbe v mestu, ki kažejo prav tako trdnjavske elemente ita- lijanskega tipa (škofijski dvorec, njegova južna soseda, hiša v Študentovski ulici in; druge), ki so vse nastale kmalu po 1511. De- i loma so opremljene tudi s konzolnimi po- moli. Toda take prvine niso bile privzete v stanovanjsko arhitekturo zaradi obrambnega • značaja, ki je bil spričo nove utrditve ob- : rambnih naprav neznaten, marveč spričo ] vodilne tendence v umetnosti XVI. stoletja, | spričo želje po plastičnem izrazu. Ni na-j ključje, da se takrat pojavijo tudi že prve \ dvoriščne arkade, ki so poslej postale nepo- ! grešijiv sestavni del sleherne meščanske hiše; z njimi je meščan svoje skromno prebiva- ; lišče približal idealu plemiške palače. Naj- i lepši primer renesančne stavbe je Ljiibljana izgubila 1913, ko so podrli hišo z ogelnima okroglima konzolnima pomoloma na Bregu j v vznožju Novega trga. Stanje v začetku i XVII. stoletja dobro označujejo tri ziiačihu-i arhitekture. Arkadno dvorišče na Mestnem trgu 10 z bogato balustrado je primer do- sledno italianiziraiie govorice, kjer pa je re- nesančni proporc rahlo manieristično raz- potegnjen. Fasada stiškega dvorca na Starem \ trgu je sicer s plastičnim okrasjem manieri- ; stično prekrita, vendar jc tu formiran plitev ; osrednji rizalit, ki odločno napoveduje ba- ' ročno kompozicijo. Jakobova cerkev pa jc prva stavba baročnega dvoranskega tipa v i Ljubljani kot rezultat protireformacijske j akcije; ta je rodila tudi vse druge baročne ! arhitekture v cerkveni vrsti, frančiškansko ; cerkev s kulisno baročno fasado sredi XVII. \ stoletja, dalje podrto diskalceatsko cerkev z ■ dvostolpno fasado, kakršno je pri Jakobovi; cerkvi uničila prezidava po potresu 1895. ; Te zasnove pa nikjer ne presegajo zgodnje- : baročne stopnje, ki je bila premagana šele i v naslednjem stoletju in ni brez manieristič- nega akcenta. Za aristokratski značaj stavbarstva XVII. stoletja je značilna vrsta plemiških palač, ki so začele svoje meščanske predhodnice rene- ! sančnega stoletja dobesedno fizično izpod-, rivati ter so kakor samostani nadomeščale 1 prvotne manjše stavbe z obsežnimi poslopji, i Sem štejemo zlasti škofijski dvorec, ki so j ga v tej dobi povečali in mu dodali mo-! gočno arkadno dvorišče, nepogrešljivo iz- gubo pa pomeni prav tako po 1895 podrti knežji dvorec v Gosposki ulici, najimenit- nejši zgodnjebaročni dvorec v Ljubljani. ■ Končno ne smemo pozabiti, da je vrsta pa-; lač, ki so v XVIII. stoletju dobile nove re- prezentančne prvine, po svojem obsegu na- stala v XVII. stoletju. 5. KIPARSTVO IN SLIKARSTVO XVI. IN XVII. STOLETJA Spremenjeno razmerje do življenja je v XVI. stoletju odvrnilo umetnost v veliki meri od sakralnih nalog; vzporedno s profanira-' njem prostorskega oblikovanja v naših dvo- ] ranskih cerkvah postanejo profane naloge i za razvoj umetnosti ključnega pomena. V; kiparstvu, ki je v domači produkciji poj 11 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO K K A J E \ N O ZGODOVINO kvaliteti izdelkov kar na prvem mestu, se široko razmahne zlasti oblikovanje renesanč- nega nagrobnika. Plastična obravnava teme, veselje nad bogastvom upodobljenih viteških figur, oprave, lieraldičnih motivov ter ob- širno tekstno pojasnilo, ki vse bolj dosledno porablja latinsko pisavo, to so glavne zna- čilnosti nagrobnika. Ta tema doživi stilno meno preko renesančne stopnje, največkrat severnjaške usmeritve vse do baroka. Ljub- ljanska nahajališča skupin nagrobnikov so v historičnem delu Križank, kjer je mogoče slediti njihov oblikovni razvoj od druge pol. X\. stoletja do baroka, dalje pri Sv. Jakobu, v stolnici, najlepša zbirka pa se nam je ohranila v šentpetrski cerkvi. Tu je tudi deloma polihromiran nagrobnik, medtem ko je drugje čas poliliromacijo zbrisal. A endar se kiparji niso ukvarjali samo z nagrobnikom. Sistematična gradnja in re- konstrukcija stanovanjskih in reprezentanč- nih stavb je uveljavila dotlej le skromno razvito profano kamnoseštvo stavbnih čle- nov, zlasti portalov in grbov. V Ljubljani imamo kljub temu. da se je marsikaj že izgubilo, vendarle še celo gale- rijo takih ])rič od skrbno obdelanih rene- sančnih in zgodnjebaročnih portalov, oken- skih okvirov do ])ogosto odlično izklesanili grbov nad vhotli, ki jih, kakor kaže gradivo, ni moglo v renesančni in kasneje baročni dobi pogrešati nobeno količkaj zahtevno po- slopje in se jim kmalu ni hotel odreči noben meščan. Ohranila se je tudi skupina še bolj ambiciozniii spomenikov v tej vrsti, reliefne figuralne tipodobitve na fasadah (deloma so jih prenesli tudi v notranjščine). Med naj- lepšimi kosi plastično oblikovane kamnitne opreme je treba omeniti še renesančni ka- min v škofijskem dvorcu z množico rastlin- ske in živalske motivike. rudi slikarskih del se nam je precej ohra- nilo in kakor bi komaj mogli navezati kipar- ska dela na kako znano umetniško ime, tako so tudi v tej zvrsti zvečine anonimna dela. Obenem pa nam je sporočena obilica takih imen tako iz Hrenovega kroga in pozneje iz Valvasorjeve dobe. Prevladujejo tujci iz se- vernih dežel; za prihodnost pa je pomemb- nejša skupina italijanskih ali italijansko šolanih mojstrov, ki so z impredujočim XVH. stoletjem pri nas s svojimi deli prevladali. Spričo nedvomno kvalitetno slabših domačih izdelkov so prav taka importirana dela pri- pravljala pot za zmago in razcvet baročne umetnosti pri nas. V Ljubljani so dela tuj- cev iz teh dveh stoletij deloma v muzejih in Narodni galeriji, mnogo v privatnih rokah, večje skupine pa so tudi v cerkvah, zlasti v uršulin. cerkvi (npr. tudi podoba Palme ml.). 6. ITALIJANSKI UVOD V LJUBLJANSKI BAROK XVIII. STOLETJA Stoletno preusmerjanje domačega izobra- ženstva v italijansko kulturno območje, pre- nehanje turške nevarnosti, gospodarska usta- litev in drugi pogoji so rodili ob koncu XVH. stoletja prizadeven kulturni krog akademije operozov, ki jim gre pomembno mesto za zmago in udomačcnje baročne umetnosti v Ljubljani ter za dvig mesta kot kulturnega središča na dotlej neznano višino. Program- ska usmeritev na italijanske zglede je zato priklicala v življenje v začetku XVIII. sto- letja vrsto pomembnih arhitektur, ki so jih zasnovali priznani italijanski arhitekti; sli- karsko dopolititev stolnice in semenišča je prav- tako izvedla italijanska roka, pred ustalitvijo največjega baročnega kiparja so tudi plastično opremo izklesali italijanski mojstri. Domači umetniki, ki so prevzeli v naslednjih desetletjih tujim vzornikom na- ročila, niso po zaiiosni monumentalnosti teh del sicer nikoli presegli, pač pa so te po- bude, združene tudi z domačo tradicijo in srednjeevropskimi zgledi, resnično udoma- čili, jim vdihnili pečat življenja v našem miljeju. Ključna dela italijanskih mojstrov so sko- raj v celoti izpolnila reprezentančni pro- gram operozov s skupino cerkva, semeni- ščem iit zasnovo rotovža, ki pa ga je do- končal že domačin. S stolnico je bil zaklju- čen stoletje aktualen program po uresničitvi baročnega dvoranskega, na \ignolin vzor naslonjenega prostora, ki ga prvič krona dominantna kupola. V skladu s sodobnimi italijanskimi ideali pa je ostenje stolnice razširjeno in prevrednoteno z iluzionistično. slikarijo; z njo je zasnovo Andreja Pozza obogatil Giulio Quaglio, s čimer je postavil temeljno izhodišče kasnejšega domačega ilu- zionizma. Benečan Domenico Rossi se je s križevniško cerkvijo odrekel takemu poj- movajiju ter spregovoril s strožjim jezikom palladijevskega kova, ki ga je kontrastiral ^ z lx>rrominijevsko kujjolo. Višek take usme- ritve predstavlja uršulinska cerkev nezna- nega severnega Italijana, katere čisti arhi- tektonski jezik je utelešen v polnoplastični fasadi z borrominijcvskim čelom pa v strogi zasnovi dvorane, za katero je bila vzor Pal- ladijeva cerkev H Redentore v Benetkah. Te tri cerkve so poleg manj pomembne šent- petrske značilni temeljni kamni ljubljan- skega baroka. V vrsti profanih stavb je prav tako masivno zasnovano semenišče, to last- nost ponazarja portal z giganti. Podobno je oblikovanje mestne hiše s prvo dosledno ba- ročno profano fasado v mestu; tu se je Mar- tinuzzijevi zasnovi, ki je projektiral tudi semenišče, pridružila še Mačkova roka, do- 12 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Jiiačina, ki se je za mojstra izučil ob stavbi stolnice. V kiparski umetnosti gre podobno pionirsko mesto vrsti italijanskih kiparjev, ki so zlasti v okviru Mislejeve delavnice raz- širili novo pojmovanje rimsko-beneške smeri. Ncijosredno v takem ozračju jc zraslo delo udomačenega Italijana Iranca Robbe. . 7. LJUBLJANSKA BAROČNA ARHITEKTURA V XVIII. STOLETJU Čeprav so bila italijanska dela v Ljub- ljani temeljno pomembno izhodišče za raz- voj domače smeri v stavbarstvu XVIII. sto- letja, se je začetnik gibanja naslonil tudi na starejšo udomačeno tradicijo, od dvajsetih let naprej pa je opazen naslon že na avstrij- ski barok, kjer so se ob tem času doslediu) uveljavila poziiobaročna imčela poenotenih prostorov, kjer niso več pomembni obliko- valni principi v višino, marveč v horizon- talah, kjer se torej aristokratski baročni za- nos umirja in dobiva umetnost na splošno intimnejše črte: tak značaj šele omogoča udomačcnjc sloga v meščanskem in kmeč- kem okolju. Ustvaritev tudi na domačo tra- dicijo naslonjenega repertoarja stavbnih ti- pov, i^rimernih za domačo rabo. poljudnost. hkrati pa sjjrejem najsodobnejših oblikoval- nih načel, to so nedvomne odlike Mačkovega opusa, najvidneje uresničenega v vrsti cer- kva v bližini Ljubljane, zlasti na Limbarski gori. Ob omenjenih pobudah iz Srednje Ev- rope je domača šola sredi stoletja ustvarila tudi domačo varianto »nežnega« sloga po- gosto kar sentimentalne vsebine; Mačkovi nasleduiki Perski, Schmidt, Progar in drugi so mojstri iz dobe največjega razcveta te smeri, ki nam je zapustila odlične priče v vrsti plemiških in patricijskih hiš (Ciril- Metodova 21, Stari trg 11 a. Gosposka ulica 4, Novi trg 3 in 4, Salendrova 6, Mestni trg 17 in 18, itd.), zaradi katerih družno z zna- nimi cerkvami Ljubljana upravičeno slovi kot baročno mesto. Za to razcvetno stopnjo je značilna cela galerija izdelanih prostor- skih osi, bogatih stopnišč, sosledja prostorov v reprezentančnih etažah, fasade pa se raz- žive v nežni pilastrski obleki in drobnih štukaturah. Po 1760 zaznamujemo postopno upadanje takega bogastva, vendar je zlasti z Gruberjevim delom — palača v Zvezdar- ski ulici 2 — in skupino cerkva v okolici Ljtdjljane gibanje tudi v tem času še zmoglo kvalitetne rešitve, ki jih je polagoma za- menjal klasicizem. V XVIII. stoletju je ljubljanska stavbar- ska šola obvladala vso osrednjo Slovenijo, skoraj popolnoma pa prepredla Gorenjsko, lu je nastala tudi ena najpomembnejših celostnih umetnin, cerkev v Grobljah, kjer se z razgibano arhitekturo druži lalikotim Jelovškova slikarija in slikarsko pojmovana oltarna oprema. Značaj ljubljanske arhitek- ture jjredstavlja v slovenskem merilu zna- čilno sintezo stroge primorske smeri, ki se napaja z Beneškega, in močneje razgibanega iu sproščenega štajerskega baroka, ki mti pobude dovaja Avstrija. Potemtakem je ba- ročno gibanje v Ljubljani osrednji kulturni dogodek svojega časa na Slovenskem, ko se je njen pomen kot središča dvignil na dotlej neznano višino. s. KIPARSKA UMETNOST V BAROČNI LJUBLJANI ' Podobno razvojno pot kakor stavbarstvo kaže tudi kiparska umetnost baročne dobe v Ljubljani. Zgodovina delavnic v kamnu je nazoren dokument, ki govori o udomačenju italijanskih zgledov in lastnem vzponu na tej osnovi s pritegnitvijo srednjeevropskih pobud. Ob koncu XVII. stoletja je prva Cussova delavnica v glavnem še naročala plastike za svoje oltarne kompozicije z Be- neškega; Mislej je že poklical v Ljubljano Padovanca Angela Pozza in Jakoba Con- tierija. Iz njegove delavnice pa je izšel sa- mostojen mojster-naslednik, ki se je vrh te- ga izučil tudi za arhitekta, Franc Robba. Cussa je izdelal svojo inačico že baročnega oltarja, vanj nameščal tuje plastike. Sodelo- vanje v Ljubljani zaposlenih Mislejevih so- delavcev je rodilo skladnejša dela, o čemer dobro govori semeniški portal, kjer sta Poz- zova giganta zrasla z arhitekturo ogredja. Podobno je razmerje v seriji šentjakobskih oltarjev s sodelovanjem Contierija, Pozza in mladega Robbe, kjer se je uveljavila raz- gibana arhitektonska forma z visoko kvali- tetno plastiko glavnih sodelavcev. Nedvo- men vrh pomeni Robbovo samostojno delo, ki ga po pravici štejemo med najboljše sred- njeevropske stvaritve. Velika oltarja s pozno- baročnimi razgibanimi zaključki in popol- nim obvladanjem miljeja in plastične ob- delave v frančiškanski in uršulinski cerkvi sta najmogočnejša spomenika Robbovili pri- zadevanj v tej zvrsti, kolikor jih poznamo v Sloveniji, medtem ko njegov hrvaški opus uveljavlja zadnjo baročno stopnjo. Končno znani vodnjak kranj.skih rek na Mestnem trgu, najbolj popularno Robbovo delo v me- stu, dokazuje visoko stopnjo kiparjeve kva- litete, hkrati pa z manieristično noto napo- veduje razkroj baroka. Na splošno je za Robbov opus značilen samostojen akcent, ki porablja italijansko berninijevsko-beneško osnovo ter doživi svoje vrhove v poznoba- ročni gracilnosti. lahkotnosti in psihični po- globitvi izraza. Robbov najvidnejši nasled- nik, Rotmann, je naglo kakovostno zvodenel, 13 KKONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vzomikove kvalitete tudi nikjer ne dosegajo drugi njegovi posnemovalci v lesu. Poljudnejšo smer v ljubljanskem kipar- stvu zastopajo izdelki tako imenovane fran- čiškanske delavnice (v lesu), ki se izražajo v sentimentalnem, manierističnem izrazu. Med skoraj neznanim opusom Lolirove de- lavnice je omembe vreden lesen grb, ki je krasil nekdaj fasado mestne hiše. 9. ljubljansko baročno slikarstvo Celostnih baročnih likovnih zasnov, ki so temeljna lastnost baročnega oblikovanja, si ne moremo zamisliti brez pomembne, po- gosto kar odločilne vloge slikarstva. Ta pa- noga se je v ljubljanskem krogu XVIII. sto- letja razvijala podobno kakor arhitektura in slikarstvo. Svoj značilni profil je dobila v delih štirih glavnih predstavnikov, Fran- ceta Jelovška, Valentina Metzingerja, For- tunata Berganta in Antona Cebeja: razvojni okvir pa predstavljata Quaglijeva pobuda in beneško slikarstvo na splošno v začetku gibanja ter Kremser-Schmidtov opus s fre- skantskim delom v Gruberjevi kapeli ter zlasti s serijama oltarnih podob v Velesovem in Gornjem gradu. Dela naših domačih moj- strov sicer nikoli ne presegajo kvalitete ita- lijanskega začetka in avstrijskega zaključne- ga koraka v omenjeni vrsti, so pa svojstven stilni prehod k srednjeevropskim poznoba- ročnim značilnostim. Zlasti primera med Quaglijevimi slikarijami v stolnici ter Je- lovškovim opusom preko šentpetrskega obo- ka, kapelice na Kodeljevem, na Sladki gori in v Grobljah (če se omejimo le na nekatere glavne postaje) razločno kaže pot od pro- storsko in motivno vzvišenega do življenju bližnjega in na koncu kar dekorativnega načina, ko se obenem uveljavljajo raciona- listične in realistične črte. Podobno velja za slog tudi drugih predstavnikov, ki sicer še vsi priznavajo baročni enotni okvir, ta pa se vendar že v petdesetih letih začne raz- krajati s prvinami klasicizma in sorodnih inačic racionalistične miselnosti. Delo naših slikarjev je bolj ko arhitektura ali celo ki- parstvo široko odmevalo v Sloveniji ter na- šlo celo pot preko njenih meja. Prodrlo je med drugim na Štajersko, kjer drugi dve panogi nista mogli nikoli prestopiti praga. Ljubljanska nahajališča slikarskega opusa so v cerkvah, kjer imamo poleg Jelovškovih fresk vrsto oljnih podob, zlasti Metzinger- jevih; v salonu pri »Vitezu« se nam je ohra- nil edini profani, s freskami okrašen pro- stor. Narodna galerija ima v stalni razstavi sicer pomanjkljiv, vendar dovolj nazoren iz- bor dela vseh štirih slikarjev ter njihovih poljudnih naslednikov. 10. URBANIZEM V XVIII. STOLETJU Tudi v tej dobi je mestno obzidje pome- nilo okvir, v katerem se je razmahnila baro- kizacija Ljubljane. Barokizacija sicer ni v ničemer bistveno spremenila temeljne urba- nistične sheme srednjeveškega jedra, dodala pa je mestu novo, tretje nadstropje ter zato bolj gasposki videz, do kraja uveljavila že v renesansi začete spremembe ulične meje z enotno, le motivno variirano kuliso pla- stično in dekorativno oblikovanih fasad; vsi trije historični mestni deli so bili deležni sadov te sistematične akcije, najlepši rezul- tat pa je nedvomno barokizacija Mestnega trga z rotovžem. stolnico, škofijskim dvor- cem, mestniin hotelom in vodnjakom na trgu, ki v danes ohranjeni podobi pomeni enega najučinkovitejših baročnih ambientov v Sred- nji Evropi. Obzidje, ki so ga začeli potlirati šele ob koncu stoletja, pa vendarle ni moglo zavreti formiranja nove zelene četrti, kjer so postavili vrsto gradov in cerkva s par- kovnim okoljem. Tivolski gradič in Cekinov grad, po potresu podrti diskalceatski samo- stan in porušena Koslerjeva hiša, nazadnje mogočna uršulinska cerkev, to so rezultati znane baročne težnje po obvladanju obsež- nih, arhitekturi podrejenih prostorov, kar je bilo mogoče pri nas uresničiti v območju med Šišenskim hribom in Titovo cesto. Na- zadnje je značilna sprememba v mestni sil- hueti ali fasadi (ta je postala resnični pro- spekt za prebivalce zelene četrti), kjer so zamenjale nekdanje koničaste zvonike raz- gibane baročne kape starih in novih cerkva ter nekaterih plemiških palač in javnih stavb. u. ARHITEKTURA xix. STOLETJA Živa organična celota likovne umetnosti v XIX. stoletju od desetletja do desetletja ugaša, individualistična miselnost postavlja na prvo mesto besedno umetnost, od likov- nih zvrsti slikarstvo, medtem ko sta arhi- tekturi in kiparstvu odrejeni (kolikor ne hirata v baročni tradiciji na deželi) vlogi slabokrvnih naličij javnih prostorov in jav- nih stavb; stanovanjska arhitektura živi v likovno slabotnem bidermajerskem okviru. Ce je bil tak prelom v primeri s klasičnimi deželami meščanskih revolucij pri nas manj radikalen, zabrisan, gre to na rovaš konser- vativnega in provincialnega miljeja. Z vsa- kim »stilnim« obdobjem XIX. stoletja smo doživeli vse slabotnejšo, čeprav včasih mo- numentalno — usmerjeno arhitekturo. Tako se našega empira v marsičem še drži na barok spominjajoča moč (Rekarjeva hiša. Dol, Mestni trg 24), klasicizem je v Kazini strožji in suhotnejši, bidermajersko malo- 14 časopis za slovensko krajevno zgodovino KRONIKA meščansko življenje se je realiziralo v celi vrsti hiš, med drugim značilno na stavbi Slovenske Matice; od srede stoletja pa se uveljavljajo historični slogi ne le v časovnem zaporedju, marveč tudi stavbnim nalogam primerno. Visokorenesančni ideali so bili od- ločilni za Muzej, Narodni dom. Opero, še prej je normanski slog odločal pri stavbi realke, novogotski motivi so se uresničili v cerkvi Srca Jezusovega, novobaročni so posodili motivni svet Kresiji itd. Idealna naloga sto- letja. Muzej, torej ni le ustvaril nove oblike baročnih galerijskih zbirk, marveč je tudi v velikem odločilen za usmeritev nekdaj žive, zdaj le zunanje alegorične arhitekture z »literarnim« nadihom. Svojstveno dvojni ob- raz kaže še secesijska doba, kjer je edini Fabiani nakazal moderno smer preko liisto- rizma, vsi drugi arhitekti pa so v najbolj- šem primeru z novim modnim ornamental- nim jezikom sledili Dunaju. Za nekatera druga mesta značilna inženirska arhitektura, ki je pomenila kal prihodnosti, je v Ljub- ljani slabo zastopana, saj moremo v tej vrsti omeniti le stari šentjakobski most, nekatere tovarne (Tobačna) žive popolnoma v histo- ričnih okvirih. 12. urbanizem in javna plastika v xix. stoletju Individualistični miselnosti lahko na videz zoperstavljamo vsaj v začetku stoletja žive poganjke urbanistične dejavnosti. Vendar pa oblikovanje današnje podobe Trga revolu- cije predstavlja enako reprezentančno po- trebo, kakor sodobna arhitektura, ki »zuna- nje« poveličuje »trdnost« in veljavnost druž- benega reda. Le z večjim uspehom, saj je trg v merah in pogledih vsestransko uspešna zasnova, ki se je za trajno vtisnila v podobo Ljubljane. S podobnimi tendencami se druži »demokratična« prvina tedanjega urbaniz- ma, ki je za javnost uredila plemiško četrt pod Šišenskim hribom z napravo Latterman- novih drevoredov in tivolskega parka. Le v takih urbanističnih okvirih je imel kipar možnost, da doda svoj delež. Vrsta javnih spomenikov, posvečenih uradnim in resnič- nim veličinam, je v tej dobi postavila pla- stične priče kot sestavine prostorskih ure- ditev v Zvezdi, pred Narodnim muzejem, na Vodnikovem trgu, na Prešernovem trgu in v Tivoliju. Gangl in Zaje sta glavna zastop- nika te deja\Tiosti pri nas, ki se jima pridru- žita še Berneker in Peruzzi. V nasprotju z barokom pa je Ljtibljana v tem stoletju ven- darle razširila svoje klasično urbanizirano mestno območje; izrabila je zeleno »prazni- no« med Titovo cesto in Tivolijem, pri čemer je začela odstranjevati nekatere baročne arhitekture, z regulacijskimi projekti pa po- stavila tudi sodobnost pred neljubo nalogo, da s takimi posegi nadaljuje. Iniciativa za urbanizacijo tega predela je bila v rokah posameznih družb, zlasti Kranjske stavbin- ske družbe. 13. slikarstvo xix. stoletja j Meščanski portret in romantična krajina i sta temeljni novosti v slikarstvu jjrve polo- vice in sreKronika«). V sporazumnem dogovoru z Mest- nim arhivom objavljamo Šumijev prispevek tu v celoti. 16