Lelo XVII
V.b.b.
Klagenfurt (Celovec), dne 24. marca 1937
Št. 12
KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: .KOROŠKI SLOVEHE^rj	I jcf 73 nflHtilsn	I lzh®ia ',sako sredo. — Posamezna številka 15 grošev.
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.	I	LI31 4>CI (lUlllmU)	I Stane četrtletno: 1 S 50 g ; celoletno: 6 S —g
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: I flflCnnHnfCilfn Sn flfnCIfllfn I Za Jugoslavijo
FolitiUo in gospadarsko društva, Klagenfurt, Viktringer-Ring 26. I	UUQI d IVU III |ll UdVCIU I četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
„Mi pa smo upali.../"
Velikonočne misli koroškega Slovenca.
Doživeti za velikim pričakovanjem še večje razočaranje — to gre vsakemu človeku do živega. Zato se prav nič ne moremo čuditi učencema na poti v Emaus. Pogovarjata in sprašujeta se venomer o Kristusovi usodi. Odrešilne misli ne najdeta. Žalosti se predajata. V svoji boli zložita čudo-vitolepo življenje Kristusovo. Toda ta popis Jezusovega življenja zaključita z brezupnim, pritajenih solz drhtečim klicem: „Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izraelsko ljudstvo!" (Primerjaj: Lukov evangelij, 24. poglavje!)
Kristusu zvesti so od njega upali in pričakovali vse: Oproščenje grešnih strasti in človeških pomanjkljivosti, osvobojenje rimskega gospostva, vpostavitev neporaznega večnega kraljestva čez vse narode sveta, odstranitev vsega trpljenja in izpolnitev tolikih človeških neizgovorjenih želja! Kar le judovsko srce poželi za se in za svoje strastno ljubljeno ljudstvo — vse bo izpolnil Me-sija-Kralj, ko stori veliki čudež... In ni ga storil!" Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo!" Sama pripovedujeta o čudnih dogodkih ob Kristusovem grobu. V svoji obupanosti ne vidita zarje vstajenja. Kako bi bilo vendar mogoče vstajenje po tolikem porazu!? „Mi pa smo upali" — upali in obupali!
Ali jih ne mrgoli vsepovsod! teh zagrenjenih o-bupancev in črnogledov? Toliko upov smo stavili v naše delovanje in žrtvovanje za nezlomljivi krščanski svetovni nazor, da prepojimo svet s krščansko miselnostjo pravice in ljubezni. Pa vidimo, kako zmota slavi svojo prešerno zmago. Mesto dejavne pravičnosti in ljubezni gospoduje naduta nasilnost posameznikov ali ljudskih mas. Mi pa smo upali... in obupali!
Ves svet jih je poln, prepolna jih je tudi naša Avstrija, teh zagrenjenih obupancev in črnogledov. Vso rešitev stoterih kričečih vprašanj so pričakovali od stanovske preureditve družabnega življenja na krščanski podlagi. In ko zaznajo, da le niso izpolnjeni vsi veliki upi, se užaljeni in razočarani umaknejo iz „dneva vročine".
Ali naj ostanemo dolžni odgovor obupancem, črnogledem, zabavačem? Nikar ne! „Edini tujec" bi moral biti, kdor bi ne vedel o krivicah, nedo-statkih, pomanjkljivostih, ki kričijo do neba! Toda, „o nespametni", ali res pričakujete rešenja sveta in Avstrije v njem od političnih uspehov, od spremenjenih ustav, od stanovske zamisli človeške družbe!? ,.0 nespametni," ali res mislite, da bi Kristusovo kraljestvo, ki „ni od tega sveta," pa je na tem svetu, moglo biti kar čudežno ustvarjeno v kaki državni obliki!?
Velikanski čudež je Kristusovo vstajenje iz groba smrti, če gledamo že zgolj zgodovinsko dejstvo. Toda ali je s tem ves svet bil mahoma krščanski? Ta čudež vstajenja je bil le začetek. In nato so se apostoli morali poprijeti neumornega dela. Zgodovina vseh krščanskih stoletij nam pripoveduje o pokristjanjenju sveta — najprej okrog Sredozemskega morja, potem pa preko vseh oce-janov, v misijonskih deželah, kjer je danes silen razmah krščanstva, medtem ko najstarejša hči Cerkve — Evropa — tone v brezverstvu, brez-boštvu, belem poganstvu... Tako se pokristjanjenje sveta nadaljuje skozi vsa stoletja od človeka do človeka. Spreobrnenje človeka se neštetokrat razbije ob nepremagljivih ovirah, vspehi pokristjanjenji nihajo med porastkom in propadanjem in do danes svet ni krščanski. Ali bo kdaj tako krščanski, da ne bo več „pleve!a med pšenico" — propalic med poštenjaki? „Pustite rasti plevel do dneva žetve..." V slehernem krščanskem zemljanu je še toliko nekrščanskega, tudi v vsakem
krščanskem junaku-svetniku je še toliko nepopolnega. Ali potemtakem kaka država zamore biti čisto krščanska? Ali zgodovina sploh pozna kako čisto krščansko državo, čisto krščansko družbo, kakor pozna svetniške osebnosti? Sveti Avguštin je napisal čudovito knjigo „De civitate Dei — o božji državi". Toda ostala je pač knjiga. In je le potrdila Kristusove besede: „Moje kraljestvo ni od tega sveta...“ In potrdila jih bo vsaka ustava, četudi sloni na večnostnih temeljih in papeških p-krožnicah. Idealom se je mogoče približati, ^eale vresničiti do zadnjih možnosti, to bi pomenilo, človeku iztrgati iz duše hrepenenje za večnimi dobrinami, ki jih svet ne more dati. Tako ostane vsako človeško delo nepopolno in črnogledi nergači bedo i tudi v najjasnejših časih Cerkve našli več sence [ ko svetlobe. Avstrija bo krščanska in s tem pravična, prijetna domačija vseh državljanov blage volje, ko bo velika večina avstrijskega ljudstva od vladnih mož do občinskih revežev (beračev tedaj ne bo več) prepojena s krščanskim duhom dejavne pravičnosti in ljubezni. Zato pa je treba mnogo razumnega in vztrajnega dela od strani države in Cerkve, posameznikov in stanov. Ne kaže pričakovati čudežev — delo mora čudeže vstvarjati. Tistemu gospodarju bi se smejali (saj ga menda ni med živimi), ki bi šel ukazovat: .Pomlad, nastopi! Žito, nikar se dolgo ne cimi, kar hitro poženi v steblo, da čimprej dozori klas!" Vsakdo mora vedeti: Kar raste, potrebuje svoj čas. Pa se tudi po tem znanju ravnati in potrpeti! // Potrpeti tudi z navidez počasno rastjo krščanske ^ Avstrije !
Tudi mi koroški Slovenci ne živimo na mesečnem krajcu, zato tudi med nami ne primanjkuje zagrenjenih črnogledih obupancev. Krščanska, stanovsko urejena Avstrija bo vskeozi pravična svojim narodnim manjšinam, ne bc jim več mačeha izza liberalne dobe, ampak dobrotna mati. To pričakovanje je bilo upravičeno najprc radi krščanske pravičnosti, kateri $e je nova ustava podredila; potem pa tudi zaradi pravičnih besed in obljub iz ust najbolj odgovornih voditeljev nove Avstrije; slednjič še zaradi povdarjeno nemškega značaja večinskega nemškega naroda, ki naj v svoji državi ohrani pristnost brez vsake tujerodne primesi. Mi pa smo upali...! Vsakemu odkritosrčnemu Avstrijcu mora biti žal, da se to upravi- j čeno pričakovanje ni dopolnilo v posmeh vsem ) oviram. Le to bodi tu povdarjeno, da je prav z o- I žirom na krščanski značaj naše države velika ško-i da, da se koroške Slovence kot zavedno narodno | manjšino odriva, da se jih celo skuša tajiti. To sa i godi v znamenju, ki je vse prej ko avstrijsko, j ! nemško, krščansko-pravično. Zavedni koroški j | Slovenci so bili na dvoji južnokoroški zemlji edini { krščanski steber proti zmotam socijahzma in libe-| ralizma v razburkanih časih. Skupno s krščansko-socijalno mislečimi Nemci so branili krščanski svetovni nazor v demokratskem deželnem zboru Koroške. In danes? Niti javna tajnost več ni, da so krščansko in narodno zavedni koroški Slovenci odrinjeni v pretežni večini od javne gradnje krščanske Avstrije — nekako kakor služabnik, ki je storil svojo dolžnost in navidez ni več potrgben. Dober gradbeni materijal naj le bodo Slo\enci kot zavedni kristjani pri gradnji stanovske družbe, toda kot voditelje, zidarje, sodelavce pri V. F. in stanovskih organizacijah jih odrivajo osebnosti, ki se ne morejo ponašati s krščansko in avstrijsko usmerjeno miselnostjo v preteklosti. Ti novi gra-i ditelji- voditelji, ki niso nikdar poprej nosili ne v srcu ne v dejanju avstrijskega in krščanskega vzora, obenem kalijo pristnost avstrijskega nemštva, ker z usti, ki jih je dojila slovenska mati, zatrjujejo svojo nemško narodnost. Njihova pogla-
vitna skrb je ponemčevanje koroških Slovencev, ker vsa Koroška pripada „dem Lebensraum des grossen deutschen Volkes". Tako se je omajalo zaupanje koroških Slovencev, ko je padla vidna zunanja skupnost narodno zavednih in versko značajnih naših sorojakov kot žrtev grdega sumničenja in neupravičenega nezaupanja in ko je pravične obljube najvišjih državnih voditeljev glede primernih ljudskih šol in drugih javnih ustanov preupil pobesneli nekrščanski krik naših narodnih odpadnikov in nasprotnikov: Mi imamo postavo in po tej postavi morajo koroški Slvenci utoniti v nemštvu...!!
Mi koroški Slovenci pa smo upali...! Kljub vsemu upravičenemu upanju, ki je bilo tako silno, da je celo v naših vrstah grozil razkol, so še enkrat zmagali naši stari nasprotniki, toda topot pod zastavo krščanske, stanovske, nemške Avstrije. Nad božjo pravico naroda je zmagala krivica narodnega odpadništva in verske brezbrižnosti. Toda vsemu videzu nalašč povdarjamo: Čeprav pod zastavo nove Avstrije, ki so jo naši nasprotniki grdo zlorabili, se ta narodna krivica ni zgodila v imenu krščanske Avstrije, ampak je bila le ena poslednjih zmag temnih sil... Še nas bodo potrebovali, še nas bodo klicali. Saj vendar ne pojde trajno brez značajnih in zavestnih kristjanov na vasi, v velikem delu dežele še manj, najmanj pa pri gradnji nove Avstrije.
Ne smemo sličiti učencema na poti v Emaus! Vsled svojega razočaranja nista videla, niti nista hotela in mogla videti zarje vstajenja Kristusovega. Koliko jasnih spoznanj glede pravične manjšinske politike je že posvetilo v javnost nove Avstrije. Poraja se nova zdrava miselnost po listih m knjigah. Od misli do dejanj je treba le še volje. In če volje ne bo sprožila pravicoljubnost, sprožila jo bo gotovo koristoželjnost. Biti bi morali slepi pri nas in drugod, da bi ne videli, kako počasi, toda vztrajno vstaja velika slovanska solidarnost in preko te ne bo mogel noben Slovanom soseden narod. Tedaj bodo pa prav gotovo padle ovire pravične rešitve manjšinskega vprašanja tudi v naši Avstriji. Tedaj našega upanja ne bodo več tešili z obljubami, pač pa z dejanji!
Ali naj pritrdimo obupanim in zagrenjenim črno-giedom? Ali naj damo slovo vsem upom? Ali naj razočarani klonemo pod silo trenotnih razmer nasilja? Krščanska vest ne pozna kompromisnega dela, dela iz gole koristi. Vest pozna le delo kot dolžnost. Kar je človeku dolžnost, ne more in ne sme biti odvisno od naklonjenosti ali nenaklonjenosti, od vspeha ali nevspeha, od iskrenosti ali podtikavanja. Dolžnost terja, da dajemo državi, kar je njenega, toda vedno pod velikim vodilom, da s tem damo tudi Bogu, kar je božjega. In zato smo dolžni braniti in terjati božjo pravico naroda povsod in pred komurkoli. In dolžni smo še v vse višji meri seči po samopomoči. V tej samopomoči vstaja novo življenje našemu ljudstvu, kateremu zamanj izkopavajo grob. Mlada pomlad veje skozi naše južnokoroške domove. Bolj smo od temnih, zlohotnih sil potisnjeni ob stran, lepše brsti in kipi naše narodno življenje. Kdor tega ne vidi, je slep kakor učenca na poti v Emaus. Kdaj se tudi njemu v spoznanju vrne vid?
Mi smo in bodemo upali. Obupati nam treba ne bo. Zmagal bo, kdor ima na svoji strani božjo pravico, neomajno vero in — boljše živce! V samopomoči pa se bomo zanesli le na sebe in na Boga. Le tako je pravo upanje. Ljudstvo pa, ki še upa, ima dovolj življenske sile.
\
Sv. oče o komunizmu.
Kot velikonočno darilo sv. stolice Je izšla papeška okrožnica „Divini redemptoris“, v kateri vidni poglavar Cerkve poziva svet k obrambi pred komunizmom. Glavne misli njene so:
Komunistični nauk izhaja iz materializma, ki uči, da obstoja na svetu samo materija s svojimi slepimi močmi, iz nje da se je razvilo rastlinstvo, živalstvo in človeštvo. Tudi človeška družba je po tem nauku ena izmed oblik te materije. V komunizmu ni prostora za Boga, duha in dušo. Zato ubija človekovo svobodo in odreka osebnosti vsako pravico, razkraja dostojanstvo sv. zakona uničuje družino ter odteguje ženo domačemu ognjišču in vzgoji otrok. Vera je komunizmu mamilo in jo zato napada z vsemi sredstvi. Komunizem je torej sistem blodnih naziranj, nasprotuje zdravi pameti, prevrača družabni red ter ponižuje človeka v sužnja. Pravi, da hoče pravico ubogih, dogodki v Mehiki, Španiji in predvsem v Rusiji pa govorijo drugo resnico.
V drugem delu svojega pisma postavi sv. oče komunističnim blodnjam nasproti nauk katoliške cerkve, ki priznava Boga kot Stvarnika, Sodnika in Očeta, tako oznanjuje enakost in bratstvo ljudi in brani človeško svobodo in pravico osebnosti. Večna sreča je človekov nadnaravni cilj, družina in družba naj mu dosego tega cilja olajšata. Zato cerkev prizna državo in oblast, ki naj siužita gospodarski in družabni blaginji. Njen nauk je v ravnotežju pravičnosti in resnice, izravnava pravice in dolžnosti, avtoriteto in svobodo, dostojanstvo poedinca in države, človeške osebnosti in božjega namestništva oblasti. Njen nauk urejuje na podlagi ljubezni do Boga ljubezen do sebe, družine, države in človeštva. Določenega gospodarskega in družabnega sistema Cerkev ni postavila, vendar je določila jasne smernice, ki naj vodijo k družabnemu napredku. Sredstva proti novemu, velikemu zlu so v obnovi krščanskega življenja, v ločitvi od posvetnih dobrin, v pravičnosti delodajalcev in premožnih napram delavcem in njihovim družinam. Delavcem je treba dati pravice ne pa miloščine!
Borba proti komunizmu pripade v prvi vrsti duhovnikom, nato katoliški akciji in verskim občestvom ter končno stanovskim organizacijam. Katoliški delavci in nedelavci naj opustijo medsebojne male spore in se združijo za edini, veliki boj. država naj podpira cerkveno akcijo in daje z razumno upravo dober vzgled, onemogoči naj brez-božniško propagando. Sv. oče se končno obrača na blodeče sinove s prošnjo, naj se vrnejo nazaj v skupni dom k edinemu zveličarju sveta Kristusu.
Vatikan in narodni socializem. Minulo nedeljo so v Nemčiji s prižnic prebrali pismo sv. očeta, v katerem poglavar Cerkve z žalostjo ugotavlja, da se nemška vlada ne drži sklenjenega konkordata
I in noče sporazuma s Cerkvijo. Pismo zakhučuje: „če brez naše krivde ne pride do migru, bo Cer-i kev svoje pravice in svoboščine v imenu Vsemogočnega odločno branila." — Pismo je vzbudilo med hitlerjanci veliko vznemirjenje.
Srednja pot Avstrije. Vedno bolj je v avstrijski zunanji politiki čutiti težnjo zbližanja z zapadnimi demokratičnimi državami Francijo in Anglijo ter Malo antanto. Kancler stremi odločno za tem. da bi Avstrija postala nekaka posredovalka med fa-I šizmom Nemčije in Italije ter blokom demokra-l tičnih držav. Koncem minulega tedna se je mudil I v Budimpešti in sluti se, da je informiral Madžare j o predstoječih avstrijskih korakih za zbližanje z I državami Male zveze.
Jugoslavija in Italija. Med Jugoslavijo in Italijo se vršijo pogajanja, ki vzbujajo pozornost vse | Evrope. Pogajanja so gospodarskega in političnega značaja. Baje je Italija pripravljena zvišati ju-| goslovanski uvoz in ponuditi Jugoslaviji novo politično prijateljstvo. Jugoslavija zbližanju z Italijo po izjavi min. predsednika Stojadinoviča ni nenaklonjena. Sporazum med obema državama zna roditi mnoge dobre posledice.
Anglija hoče rešiti Evropo z novim načrtom: Štiri velesile (Anglija, Francija, Italija in Nemčija) naj bi sklenile posebno pogodbo, ki bi očuvala evropsko varnost in evropski mir. Na predlog so evropske vlade odgovorile pritrdilno. Nemčija in Italija pa sta si pridržali gotove predpogoje, ki gredo v bistvu za tem, da državi nočeta sprejeti obveznosti za mednarodno varnost, ako se jima ne dodelijo tudi gotova pravica mednarodni politiki. Kot je angleški predlog lep in hvalevreden, bo ostal najbrže neizveden vsled različnih interesov, ki bi jih velesile ob njem posamič zastopale, in še vsled tega, ker bi ga ostale države, ki bi stale izven pakta, ne podpisale.
Pogled po svetu. V a t i k an. Po 3 in pol mesecih sv. oče spet daruje sv. mašo v svoji kapelici. Med prazniki bo sprejel 20.000 romarjev, med njimi tudi španske begunce. — Avstrija. Investicijskega posojila je bilo podpisanega 160 milj. šilingov. Dosedanjega varnostnega ministra Neustadter-Stiirmer-ja je zamenjal policijski prezident dr. Mihael Skubl. — Jugoslavija. Senat je odobril vladni proračun. Beograjska „Samouprava“ potrjuje predstoječi sklep prijateljstva med Jugoslavijo in Italijo. »— Čehoslovaška. Vlada nadaljuje svojo manjšinsko politiko. Imenovanih je bilo več višjih uradnikov-Nemcev v ministrstva.
! V senat v Brnu sta imenovana prvič tudi dva I nemška jurista. V Pragi so nemške stranke s pri-j Stankom vlade ustanovile poseben urad, ki se bo bavil z zaposlitvijo nemških delavcev in uradnikov ter z šolskimi vprašanji. — Italija. Mussolinijevo bivanje v afriški Libiji je vzdignilo v Evropi ; mnogo prahu. Posebno je vznemirila njegova i izjava, da se Italija smatra za zaščitinico izlama,
njegove vere in blagostanja. Arabski muslimni so j mu v znak zaupanja podarili zlati Jzlamski meč“. | — Francija. V pariškem predmestju Clichy je prišlo minuli teden do krvavih spopadov med de-; lavstvom in pristaši „Ognjenega križa". Ubitih je bilo 6, ranjenih 300. Zbog spopada je stopilo do 2 milijona delavcev v stavko. Očividno se francoski komunisti začenjajo Blumu in njegovi vladi | odmikati, ker se ne strinjajo z njegovo smerjo po-: mirjevanja. — Španija. Boji za Madrid se na-! daljuje z menjavajočo se srečo. Anglija zamerjt Italiji, da kljub prepovedi še napred popira Fran-I cove čete, Italijani pa kažejo na Francoze in Ruse, ki skrivaj pošiljajo pomoč španskim socialistom. Madrid je po zračnih napadih trpel veliko škodo. Uničenih je nad 1000 velikih poslopij, pri bom-i bardiranju je našlo smrt doslej 1500 oseb, 4000 pa | je bilo poškodovanih. Škoda gre v milijarde. — i Nemčija. V dunajskih listih ponatiskujejo „pesmi“ nekega Sebeckerja, ki vsled svoje pam-fletske vsebine vzbujajo ogorčenje. V eni teh „pesmi“ se pravi med drugim: Dohovniki tulijo po avstrijskih ulicah, mažejo z blatom in poganjajo v smrt vse, kar je nemškega, v čast židovskemu Bogu... Maščevanje pride s severa! Gorje tedaj!" Te „pesmi“ služijo vzgoji hitlerjanske mladine. — Anglija. V Londonu je umrl bivši angleški zunanji minister Austen Chamberlain. Na kronanje kralja Jurija je vlada povabila tudi bivšega abe-| sinskega neguša, vsled česar se vznemirja Italija.
; Zato ne bo poslala posebnega zastopstva k sve-[ čanostim, marveč jo bo zastopal samo poslanik ! Grandi. — Amerika. V mestu New-London je i prišlo do strašne nesreče. V nekem tamošnjem šolskem poslopju je eksplodirala plinska peč, poslopje je v trenutku eksplozije zletelo v zrak in pokopalo pod ruševinami nad 700 otrok in učiteljev.
| Doslej so našli 455 šolarjev mrtvil, več sto pa j težko poškodovanih. Na mestu nesreče so se odigravali pretresljivi prizori. — Azija. Vlada notranje Mongolije je javno proglasila, da smatra Japonsko za svojo zaščitnico. S tem deli usodo Mandžurije, ki je postala japonska provinca z navidezno neodvisnostjo.
1 ^
I DOMAČE NOVICE j
Cerkveni shod. (Maria Rain-Žihpolje.) V nedeljo j dne 4. aprila t. 1., to je na „Belo nedeljo" se vrši na Žihpoljah prvi letošnji cerkveni shod s sledečim sporedom: Prva božja služba ob 7. uri s pridigo, ob 8. in Js9. uri zaporedoma dve sv. maši, ob 9. uri slovesna božja služba s pridigo. Pop. ob četrt na tri kratek nagovor, pete Marijine litanije s sv. blagoslovom. Priložnost za sv. spoved na I predvečer in nedeljo od 6. uri začenši. Romarji i vabljeni!
!l	PODLISTEK Hi j
Benjamin Disraeli:
Vstaja Škenderbegova.
(21. nadaljevanje.)
Atenski knez je takoj vprašal po županu in najbolj ugledni osebi v vasi, in peljali so ga na njegov dom; tukaj pa je izvedel, da gospodarja ni doma, da je šel nadzorovat trgatev. Nicej pusti Iduno v županovi hiši, sam pa se napoti, da ga poišče. V vinogradu je bilo mnogo ljudi, ki so o-pravljali najlepše in najbolj veselo vseh opravil: brali so v vinogradu bogato grozdje. Nekateri so stali na lestvicah, ki so slonele na vejah, trgali bujne grozde in jih metali doli, kjer so jih lovile pre- ! pevajoče deklice v jerbase ali nastavljene predpasnike. Sredi vinograda je stal mož srednje starosti in mirnega, toda pozornega očesa nadzoroval delo in semintje vzpodbujal malomarne ali učil neizkušene.
„Kristo!" je rekel atenski knez, ko se mu je približal. Župan se je ozrl, vendar očividno ni takoj spoznal osebe, ki ga je nagovorila.
„Že vidim," je rekel knez, „da je bila moja previdnost nepotrebna. Moja čudna obleka me je do-. volj prenaredila."
„Knez Nicej!" vzklikne župan. „On je v resnici, preoblečen; vendar sem prepričan, da odpusti svojemu zvestemu služabniku."
„Nobene besede o tem, Kristo," odvrne knez. „Da povem na kratko, prišel sem iz Rumelije preko teh gora in sem šele po tej vasi spoznal deželo,
v katero sem slučajno prišel. Seboj imam sprem- ( Ijevalca. Jaz želim ostati nespoznan, ali razumeš? Državne zadeve. Mislim, da se smem zanesti, da ni nikogar tukaj, ki bi me mogel v tej obleki in po triletni odsotnosti spoznati."
„Le mirni bodite, gospod," odvrne Kristo. „Ako vas jaz nisem spoznal, ki sem vas poznal od onega časa, ko niste bili večji kakor ta-le grozd tukaj, ste lahko popolnoma mirni glede drugih."
„Dobro. Tukaj ostanem eden ali dva dni, da jim dam doma prilike, da se pripravijo za moj sprejem. Mejtem je pa treba nemudoma poslati sela naprej. Vse to moraš storiti zame, Kristo. Kako se počutijo tvoje hčere?"
„Tako, tako, Vaša visokost," je odvrnil Kristo. „Clovek s sedmero hčerami ima dovolj sitnosti vsak dan v tednu."
„Vendar ne tedaj, ako so vse tako krasne kakor tvoje!"
„Pah, pah! Lepota ni vse, in kar se tiče Aleksi-ne, se hoče možiti."
„Zelo naravno. Torej jo na vsak način pusti, da se omoži."
„Toda Helena hoče isto."
„Še bolj naravno, kajti ona je morebiti še lepša. Kar se mene tiče, jaz bi vzel obedve."
„Da, da! To je vse prav lepo; vendar lepota ni vse. Jaz nimam nič proti temu, ako se Aleksina o-moži, in tudi nič, ako se Helena; toda potem je tukcij sc Lais **
„Ha! Ha! Ha!“ vzklikne knez. „Vidim, da ti povzročajo moje sodojenke prav veliko skrbi. Vendar se moram vrniti k svojemu tovarišu. Pridi domov, kakor hitro mogoče in potem uravnamo vse. Želim bogate trgatve in samo toliko nesreče, kolikor jo je treba." S temi besedami je knez odšel.
„No, kdo bi si bil mislil, da ga kdaj vidim tukaj," reče župan. „Isti veseljak, kakor vedno! Kaj je neki imel opraviti v Rumeliji? Državne zadeve, seveda! Svojo novo obleko stavim, da se gre za kako lepo dekle, in naj bodo še take državne zadeve!"
XVI.
Lepa Iduna je našla po vseh svojih naporih in nevarnostih zavetišče pod prijazno domačo streho. Aleksina in Helena in Lais in vse ostale sestre so tekmovale med seboj, kako bi stregle gostom, posebno še mlajšemu. Bile so prijazne, enako pa tudi radovedne, tako da jim Iduna ni mogla sproti odgovarjati. Vse kar je bilo Iduni mogoče storiti, je bilo, da se je smejala in molčala, in splošna sodba je bila, da je bil Skender nenavadno boječ in nenavadno lep. Drugega dne zvečer Nicej sporoči Iduni, da je bil tako srečen in je našel starega bojnega tovariša, nekega plemiča, ki je bival v bližini in ki ju je povabil, da naj se koncem potovanja naslednjega dne odpočijeta v njegovem gradu. Povedal ji je tudi, da je odposlal brzega sela v Krojo, da povpraša po Škendru in jima v nekoliko dneh prinese sporočilo, kako uravnati nadalj-no pot, ali naj takoj odrine v glavno mesto Epira, ali se napoti v Bulgarijo, ako bi se Hunijad že nahajal na bojišču. Zato sta naslednjega dne nadaljevala svojo pot. Nicej je preskrbel za Iduno nosilnico ter je opravičil pri Aleksini in njenih sestrah, da je Škender rahlega zdravja. Na potu ju je spremljala mala četa dobro oboroženih jezdecev, kajti po poročilih, ki jih je prejel Nicej, je bila dežela še vedno nevarna. Odpotovali so ob solnčnem vzhodu; Nicej je jezdil ob nosilnici in vedno izpraševal svojo lepo varovanko, kako se počuti.
Po stopinjah Andreja Einspielerja, očeta koroških Slovencev:
Slovenski Korotan vstaja v novo kulturno vigred !
29. letni obini zbor Slovenske prosvetne zveze — veličastna manifestacija katoliške slovenske misli na Koroškem.
V življenju vsakega naroda so dnevi in prilike, ki jih kulturna zgodovina pozneje zabeleži kot stebre in temeljne kamne v narodnem življenju. Seve je često dolga pot do takih velikih dni in veličastnih prilik, pot trpljenja in tihega, podrobnega in vztrajnega dela, za njimi pa sledi izklesana usmerjenost in železna disciplina vsenarodnega življenja. Na zunaj se vidi, kot bi nekdo zbral za veliko priliko vse raztresene drobce narodnega življenja in jih združil v živ narodni organizem, v živo in vidno narodno telo. Vidi se, kot bi za dan ali dva vstalo to čudovito bitje narod in izpovedalo svojo vero v življenje. In ko se spet razidejo vsi, ki so se združili za svoj dan in svojo izpoved, utripa narodno srce in živi narodna duša v novi svežostim čvrstosti, četudi vidna in slišna le v raztrganih prilikah vsakdanjega življenja, raztresena širom narodne zemlje.
Ta veliki trenutek slovenskega življenja na Koroškem je bil letošnji občni zbor manjšinske kulturne organizacije. Dan pred zborom so se zbrali predstavniki našega kulturnega življenja in dela iz vseh krajev slovenske Koroške k voditeljskemu zborovanju, da ob štirih temeljitih govorih obravnavajo vsa velika vprašanja, tičoča se njih in njihovega ljudstva. Nad šestdeset mož in fantov je došlo, častno je bila zastopana dolina Žile od Šmo-hora do Brnce, Rož in gorjanski kraji so poslali svoje najboljše, izpod Rozarije in Pece so prihiteli na zborovanje oni, ki jih dičita trda, žuljeva pest in zvesto slovensko srce.
Voditeljski dan.
Kot prvi govornik na zasedanju slovenskega kulturnega parlamenta je nastopil župnik Ivan Starc, ta izkušeni borec za pravice svojega ljudstva. Govoril je o dogodkih na svetovnem pozorišču, o velikem, razburkanem svetu, ki išče danes rešitve iz razdrapanih družabnih in gospodarskih prilik, iz bede in stiske v fašizmu in komunizmu, in še o onem njegovem delu, ki išče ozdravljenja javne in zasebne, duševne in gmotne bede v krščanski ljubezni in pravici in v zopetni postavitvi naravnega življenskega reda. „Nad Evropo in njenimi narodi visi težka usoda, ljudstva sijo bojo kovala in jo kujejo vsako zase po lastni modrosti in po modrosti svo-
jih voditeljev. Srečen narod, ki se je povzpel do preproste modrosti desetih božjih zapovedi, ker njegova usoda bo med vsemi najbolj srečn a!'1 to je bila osnovna misel globokih govornikovih razmotri-vanj. Resni, stvarni sledeči razgovor je pokazal, da se možje in fantje, za bodočo usodo svojega ljudstva odgovorni, dobro zavedajo velike pred-stoječe svoje naloge. — Popoldan voditeljskega zborovanja je vodil v globine našega narodnega življenja. Uvedel ga je tajnik Slovenske prosvetne zveze g. Vinko Zwitter z orisom slovenske zgodovine zadnjega stoletja in trenutnega narodnega položaja v deželi. Najprej je izgovoril besedo o živem, četudi nevidnem narodnem telesu, za katero veljajo paragrafi, merodajni za vse žitje in bitje na svetu. Narod je živ in živi liki rastlina ali družina, korenine narodnosti so v duhovnem in duševnem, kateremu je materna govorica najsil-nejši zunanji izraz. Polnoletnost slovenskega naroda se prične, ko se v Iliriji začetkom minulega stoletja ljudstvo zave sebe in svoje biti. Te zavesti pe more pozneje več zbrisati Maternichov absolutizem in ne več uničiti Bachova samovolja, pomladi narodov v letu 1848 sledijo vedno vidnejši dokazi vzbujajoče se slovenske kulture in politične zrelosti. Cesarski Dunaj ne razume ali noče razumeti sile mladega, v svojo moško dobo rastočega naroda, svetovni vojni sledi razpad monarhije, Slovenci se znajdejo v docela novem položaju. Kot bi veliki Andrej Einspieler slutil bodočnost svojega ljudstva na Koroškem , se trudi sam in za njim drugi, da bi prepričali nemškega soseda o upravičenosti slovenskih kulturnih teženj. Zaman so njegova prizadevanja pri Nemcih, zato pa tembolj uspešen njegov trud za narodnim prebujenjem koroških Slovencev. Kako solidno je to njegovo delo in delo njegovih sovrstnikov in naslednikov, dokažejo leta po glasovanju do danes, ko se kljub neštetim neprilikam širi narodna vigred povsod v deželi, kjer živijo slovenski ljudje. Z Dollfusso-vo Avstrijo nastane za koroške Slovence nov položaj in Krekove besede obveljajo sedaj tudi na Koroškem: „Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite, kako boste vse svoje sile posvetili procvitu in blagostanju svojega ljudstva!" — Sledeči govornik g. prof. dr. Joško Tischler obrne pozornost tečajnikov najprej naustrojstanovskedržaveAvstri-j e, katere prvi ustavni člen pravi, da izhaja nova
ustava od Boga vsemogočnega. Nova Avstrija se m rodila črez noč kot domislica kakega poedinca, marveč je sad stoletnega razvoja avstrijskega političnega življenja. Politično demokracijo so uničile stranke same, ki so pritirale upravno iu gospodarsko življenje avstrijske republike do roba propada. V usodnem trenutku nastopi kancler Doil-fuss, program bivše krščansko-socialne stranke postane avstrijski državni program in dobi svoj novi, izpopolnjeni koncept v papeški okrožnici ,,Quadragesimo anno". Sliko nove, stanovske države ponazoruje najboljše Doilfussova primerat) kmečki družini, ki druži vse svoje člane ob mizi in molitvi, ob delu in skrbi, ob veselju in žalosti. Gospodar je glava družine, hkrati pa je njen prvi uslužbenec in njen prvi delavec. Zvezni kulturni in gospodarski svet združujeta vse interese obči dobrobiti, zvezni državni svet jim da obliko zakonov, zvezna vlada pa je njihova vrši-teljica. V nasprotju s komunizmom in fašizmom raste stanovska država od spodaj. Zato je velika naloga danes še imenovanih političnih in stanovskih voditeljev države, da se vedno spet borijo za zaupanje svojega ljudstva. Pomanjkljivost sedanjega organiziranega javnega življenja je, da so voditelji države prezrli p ri ustanavljanju zveznega kulturnega sveta zastopstvo manjšinskih kulturnih interesov. Tudi je pomanjkljivo, če se stanovske organizacije ne ozirajo na kulturno svoj-stvenost svojih manjšinskih članov. — V četrtem predavanju je isti govornik obširno in izčrpno obravnaval vprašanje slovenskega šolstva na Koroškem. Najprej je podal pregled boja koroških Slovencev za pravično šolo od Einspielerjevih dni do zatona politične demokravije v Avstriji. Želja po šolskem pouku v materinščini in na podlagi materinščine se rodi na slovenskem Koroškem že z letom 1848. Okoli tega leta že preda slovensko celovško društvo „Trdnjava“ nad 40 peticij slovenskih občin za slovenski pouk v šoli. Vstajajoči nemški liberalizem v deželi se tem težnjam protivi od prvega svojega početka in zabrani, da se izvede leta 1891 vladna odredba o dvojezičnem šolstvu na Koroškem. Kljub lepemu stavku v odredbi, da naj sledijo v utra-kvističnih šolah „vajam v slovenskem jeziku vaje v nemškem jeziku", do danes dvojezične šole nimajo svojega učnega načrta, ki bi predpisoval podrobnosti dvojezičnega pouka. Za tem učnim na-
Črtom gre slovenska težnja tudi v novi državi. Na pobudo dež. vodje domovinske fronte in sedanjega dež. glavarja dr. Sucherja je prišlo do pogajanj med zastopnikom Slovencev in koroškim Heimat-bundom, pri katerih je slednji predložil delitev utrakvističnega šolstva v 3 tipe. Tipa prva predvideva 41etni slovenski in 41etni nemški pouk, v drugi tipi bi bilo jezikovno razmerje 2:1 v prilog nemščini, v tretji tipi pa bi bila slovenščina učni predmet. Heimatbund je predložil tudi že uvrstitev utrakvističnih šol v omenjene tipe in uspeh je bil domala zagotovljen. Slovenski zastopnik pristane na delitev dvojezičnih šol v tri tipe, odobri tudi uvrstitev posameznih šol v nje, izrazi le svoj pomislek glede štirih šol (Bistrica v Rožu, Pokrče, Vabnja ves in Tinje), ki naj bi bile po Heimatbundu uvrščene v tretjo tipo. Očividno na namig odnekod zunaj pa se Heimatbund nato umakne, pogovori se prekinejo, neuspeh od vodstva dom. fronte zapo-čete in od Slovencev z največjim razumevanjem za splošni položaj vodene akcije je ob Heimatbun-dovem umiku očiten. S tem seve borba Slovencev za pravično šolo še nikakor ni in ne more biti zaključena. — Voditeljski dan zaključi vesel, s pesmijo in družabnostjo izpolnjen večer.
Občni zbor Slovenske prosvetne zveze.
Naslednji dan je z še očitnejšo zasnovo in z še številnejšim občinstvom posvečen narodnemu življenju koroških Slovencev. Velika dvorana Mohorjeve hiše je okusno okrašena z zelenjem, državno zastavo in veliko ovenčano sliko velikega prosve-titelja Slovencev škofa Antona Marina Slomška. Kot bi bil narod slutil, da gre tokrat za več kakor za navadne občne zbore, prihiti od blizu in daleč v izrednem številu. Do tristo zastopnikov slovenskega kulturnega življenja je navzočih, med njimi izredno število slovenskih d u-h o v n i k o v, mož-k o r e n i n, predvsem pa do-raščajoča, svetega idealizma prežeta naša m 1 a-d i n a.
Zborovanje otvori 16 fantov broječi k o t m i r š k i pevski zbor s pesmijo „D o m o v i n a mili kraj“, ubrana melodija se razlije po dvorani in vkrade v srca, čuteča bol in veselje svojega naroda. Nato stopi k govorniški mizi starosta koroških Slovencev, predsednik Slovenske prosvetne zveze
župnik Vinko Poljanec in z zanosnimi besedami otvori občni zbor vrhovne kulturne organizacije koroških Slovencev. Po pozdravu obrazloži na kratko važnost zborovanja, ki hoče postati veličastna kulturna manifestacija Slovencev za ideale Slomška in Kreka in hoče dostojno uvesti tridesetletnico osrednje prosvetne organizacije. »Mladina! Vera in narodnost ti bodita tudi odslej najdragocenejši svetinji, časti ju s svetim spoštovanjem po !
vzgledu svojih velikih prednikov!" zadoni po dvorani predsednikov klic in poziv. Nato pozove navzoče občinstvo, naj se dvigne in počasti z molitvijo spomin vseh, ki so se v minulem letu u-vrstili iz naših vrst v božji narod. Sledi govor g. prof. dr. Tischlerja
o položaju slovenske manjšine,
ki navaja uvodno svetli točki slovenske zgodovine, ustoličenje slovenskih vojvod na knežjem kamnu in mogočno slovensko prebujenje v zgodovinskem letu 1848. V tem letu in sledečem desetletju postane Celovec osrčje slovenskega kulturnega življenja vobče, Einspieler, Slomšek in Janežič oznanjajo kulturno vigred in s svojim neutrudljivim delom položijo temelje duševnega slovenskega razmaha. Sadov velikega razvoja v drugi polovici minulega stoletja in prvih desetletjih novega smo deležni do današnjih dni. Izid svetovne vojne in nadaljni razvoj dokazuje, da se državni interesi nikakor ne smejo nadrediti življenskim interesom prebujajočih se narodov. Tega tudi ni zbrisalo glasovanje leta 1920, ki nikakor ni bilo glasovanje med dvema narodoma, ma: več med dvoma državama. Izjave tedanje koroške vlade, ki obljubljajo koroškim Slovencem vse možnosti kulturnega razvoja, to potrjujejo. Nerazumljivo je torej, da so ostala zagotovila koroške vlade nato neizpolnjena in se je v republiki Avstriji proti Slovencem upostavila strnjena fronta nemških političnih strank. Z letom 1930 oddajo Slovenci svoje državnozborske glasove nemški krščansio-socialni stranki in s tem po številnih izjavah svojih poslancev vnovič nazorno demonstrirajo s nje stališče do države. A njihov položaj ostane neizpremenjen do leta 1934, ko nastopijo v državi in deželi nove razmere. Iz svoje bridke izkušnje z nemškimi političnimi strankami pozdravijo Slovenci novo državo v veri, da mora ob naglašenem njenem krščanskem značaju priti tudi manjšina do svojih pravic. Njiyhovo zadržanje leta 1934 zasluži konkretno priznanje vladujočih krogov. Nikakor si nočejo lastiti pravice razsojanja o političnem in kulturnem sporu med nemškim narodom, a z vso odločnostjo je treba pribiti, dasoseSlovencileta 1920 poslužili zakonite pravice, medtem ko so burni dogodki v letu 1934 bili protizakonita borba proti državi. Zato odločno zavračamo vse poizkuse, da se skuša od neke strane poživljati razprtije iz leta 192 0, zabrisati pa grehe iz leta 193 4. O priliki depu-tacije slovenskih zastopnikov pri kanclerju dr. Schuschniggu dobi manjšina vladno zagotovilo za to, da bo v novi državi deležna vseh možnosti in ugodnosti kulturnega razvoja. Odločne kanclerjeve besede o malovrednosti narodnega odpad-ništva potrdijo naše upanje v novo državo v po-
sebnem. Ce do danes ni izboljšanja za nas, ni na tem kriva zvezna vlada, marveč vsi oni, ki m i s-lijo, dajesedajprišelčas, daseodpra-vijo zadnji drobci slovenske besede iz šol in ostalega javnega življenja. Ti ljudje pomena krščanske države v osrčju Evrope niso kapirali in skušajo še danes delati v duhu, ki je svoječasno uničil veliko staro državo. M i ne tajimo nemškega značaja države in se tudi zavedamo v polni meri, da so Karavanke državna meja; vemo pa tudi, da smo del slovenskega naroda in za Avstrijo ključ na jugovzhod. Karavanke kot kulturna meja, to nujno nasprotuje smislu države, ki naj posreduje med nemškim severovzhodom in slovanskim jugovzhodom in zato je v interesu države, da nam dovoljuje stike z materinskim narodom. H prilikam v deželi je omeniti posebej vse poizkuse, ki stremijo za tem, da ustvarijo med Slovenci nek tretji narod „v i n d i š a r-j e v“. Naše stališče je sledeče: Kdor je v stanu iz svoje volje, da hoče pripadati nemškemu narodu, izvajati tudi posledice tako, da se po vsej svoji miselnosti učleni v nemški narod, tega praktično smatramo za Nemca, četudi je rojen Slovenec. Pri komur pa obstoja samo volja, da bi bil Nemec, a zato nima ne predpogojev in ne sposobnosti, ta je in ostane Slovenec in četudi bi se tega branil. To, v osnovah navedeno stališče je vodilo in vodi Slovence pri raznih razgovorih z zastopniki večinskega naroda, to so tolmačili Slovenci kanclerju o priliki njegovega potovanja po slovenskih krajih Koroške, to izrazili v spomenicah Slovenske prosvetne zveze. Bistvo sedanjega položaja je to: Slovenci na Koroškem smo realnost, dejstvo, preko katere ne more nihče in če se gotovi krogi še tako trudijo, da nas izbrišejo. — Govornikova izvajanja je vzela dvorana z burnim ploskanjem na znanje in mu s tem izrekla hkrati zaupnico za veliko njegovo delo in njegov trud na izboljšanju narodnega položaja. Sledil je govor tajnika prosvetne zveze g. Vinka Zwitterja
o kulturnih nalogah bodočnosti.
Uvodno je govornik zarisal faktorje, od katerih zavisi izboljšanje narodnega položaja koroških Slovencev. Le-ti so država, nemški narod kot kulturna skupina in slovenska volja do življenja. Tudi diktatura ni zmožna izvesti zakonov v prid manjšinam, če za izvedbo zakonov ni smisla med večinskim narodom če ni vsaj do gotove meje notra-njega zbližanja med večino in manjšino. Tega notranjega zbližanja v deželi ni, dokler javno mnenje ne bo potrdilo tudi narodne zvestobe Slovencev kot vrlino in kulturno vrednoto ter odločno odklonilo slepomišenje gotovih krogov z narodno nezavednostjo v slovenskih vrstah. Da se tod izgledi izboljšajo, je naloga krščanskih nemških krogov in še slovenskega podrobnega dela. Glavni predpogoj izboljšanja vobče pa je narodova volja do življenja. Zavedni slovenski del se mora poslužiti vseh danih možnosti v prosveti, zadružništvu in ostalem narodnem življenju, da bo njegova narodna zvestoba izpolnjena z dejanji in žrtvijo. Organizirana narodna prosveta mora koreniti v katoliški zemlji, iz katere črpa prepotrebni idealizem, socialno šolanje ljudstva je njena izredna naloga v časih družabne in gospodarske stiske in neštetih miselnih zmot, ki zlorabljajo stisko za svoje prevratne, temne cilje in s tem posredno narodu in narodni zavesti neizmerno škodujejo. Nujna je končno neposredna skrb organizirane prosvete za čistočo narodnega duha in narodnega telesa. Prosveta se ima pri tem poslužiti vseh sredstev modernega kulturnega življenja, začenši od preprostega pouka, preko knjige, pesmi in igre pa do modernega radia. Še izven prosvetne organizacije pa je
dolžnost vsega zavednega slovenskega naroda, da posveti vso svojo pažnjo širitvi Mohorjevega književnega daru in svojega glasila „K o-roškega Slovenc a“. Iz dejavne zavednosti Slovencev in ob objektivnejšem pogledu se mora končno rešiti vprašanje narodne nezavednosti v naših vrstah in mora končno postati viden glavni cilj vsega prosvetnega delovanja koroških Slovencev: kulturna samouprava. — Govoru o kulturnih nalogah in ciljih manjšine je sledilo živahno pritrjevanje, nakar se je pojavil v dvorani zastopnik dež. vlade dež. svetnik dr. Feliks Hurdes. katerega so zborovalci pozdravili z viharnimi pozdravnimi klici, pevci pa ga počastili s svečano zdravico „Z a d o n i n a m“. Besedo je povzel predsednik zveze župnik Poljanec in v nemškem govoru podal načelno izjavo, v kateri se glasi med drugim:
„In Ihnen, verehrter Herr Landesrat, begriissen wir Slowenen das neuerstehende, christliche Va-terland. Wir haben wahrlich Grund genug uns da* ran zu freuen, dass die Fiihrer unseres Staates da-ran sind, den Oesterreichern ein neues, schoperes Heim zu bauen, in dem ein mehr von Liebe als vom tlass erfulltes Zusammenleben der Stànde sowie der Vólker ermòglicht wird. Wir geben aber un-umwunden zu, das uns die Herzensneigung schwer fàllt, wenn wir zusehen miissen, wie noch beute mit Sc h la g-worten der liberalen Aera gegen uns gearbeitet wird und dass man im Lande noch weit davon entfernt ist, denhohenKulturwertderVolkstreue den Slowenen gegeniiber gelten zu 1 a s s e n. Ihr Erscheinen, verehrter Herr Landesrat, an unserer heutigen Tagung gibt uns jedoch Gewàhr dafiir, dass auch in Kàrnten der-einst der echte, christliche, volke r-verbindende Geist einkehrt, der uns allen eine schonere, von Liebe und christlicher Kultur getragene Heimat bereitet."
Živahno pritrjevanje vseh navzočih je pričalo, da so bile predsednikove besede govorjene vsem iz srca. Veselo presenečen je vzel visoki gost prisrčne pozdrave na znanje.
Kanonik msgr. Val. Podgorc, častni član S. P. Z.
Po pozdravu zastopnika dež. vlade je predsednik v temperamentnem govoru orisal zasluge ju-bilanta-sedemdesetletnika msgr. Valentina Podgorca za slovensko narodno kulturo na Koroškem, njegovo čudovito vztrajnost tudi v najtežjih trenutkih narodnega življenja — slavljenec je bil po glasovanju med prvimi slovenskimi buditelji — in nato predložil občnemu zboru odborovo željo, da imenuje mil. kanonika msgr. Podgorca za častnega člana zveze, kar so vzeli zborovalci z izrednim navdušenjem na znanje. Ganljiv je bil pogled, ko je nato stopil h predsedniški mizi slavljenec sam in v očetovsko mehkih besedah izrazil svoje veselje nad priznanjem ter izgovoril n a d o, da vendar pride nekoč dan sporazuma med obema narodoma in bo dosežen cilj, katerega dosegi je tudi sam posvetil vse svoje življenje.
Občni zbor je nato sprejel nekatere spremembe zvezinih pravil, nakar je sledilo poslovno in blagajniško poročilo. Iz obeh je razvidno, da se je področje osrednje kulturne organizacije v zadnjem letu znatno razširilo in poglobilo.
Delokrog prosvetne zveze v minulem letu.
Izredni položaj je Slovenski prosvetni zvezi poveril zastopstvo slovenske narodne manjšine na-pram javnosti in državi. Ponovno že je imela zveza priliko tolmačiti članom zvezne in deželne vlade narodne želje koroških Slovencev. Njenemu prizadevanju se je posrečilo, da je bih imenovan kot zastopnik Slovencev v vodstvo dom. fronte prof. dr. Joško Tischler in da je slovenska manj-
šina zastopana tudi v dež. šolskem svetu po strokovnem svetovalcu za dvojezično šolstvo in po zastopniku slovenskih starišev. Njeni predlogi za imenovanje zastopnikov slov. starišev v okrajne in krajevne šolske svete so bili le delno upoštevani. V večji meri ji je dež. vlada ugodila pri imenovanju novih občinskih odbornikov. Svojega stremljenja, da doseže sorazmerno zastopstvo manjšine v upravnem aparatu in ostalem javnem življenju, tudi v bodoče ne bo opustila. Istotako bo skrbela z vsemi močmi tudi v bodoče, da se končno uresničijo slovenske šolske težnje. — Njeno delo na znotraj v prosveti izpolnuje predvsem skrb za vzgojo sposobnih krajevnih voditeljev slovenskega kulturnega življenja. Hvaležno področje se ji odpira z mladinskimi nedeljskimi šolami. Pri tem ne prezre strokovne izobrazbe, posveča svojo pažnjo slovenskemu petju in glasbi, dramatiki in turistiki.
Številčno stanje prosvetnih organizacij.
Nositelji prosvetnega dela so na deželi izobr. društva, katerih deluje 36 z 700 delovnimi udi in 3000 člani. Pevskih zborov je 26, tamburaških 11, mladinskih šol 14. Dekliški krožki so kot odseki društev zajeti v posebni zvezi, ki pripada kot odsek osrednji organizaciji.
Sledilo je blagajniško poročilo, ki izkazuje o-kroglo 4000 S dohodkov in 3500 S izdatkov.
Novi osrednji prosvetni odbor.
Predsednik preide po poročilih, ki jih vzame zbor z odobravanjem na znanje, k volitvi novega odbora ter predloži tozadevni predlog ožjega zve-zinega odbora. Predlog je bil soglasno sprejet. V odboru so poleg okrožnih zastopnikov gg. Poljanec Vinko, Starc Ivan, dr. Tischler Joško, dr. Janko Mikula, Ogris Janko in Z w i 11 e r Vinko. Na seji po občnem zboru je bil izvoljen z a predsednika Slovenske prosvetne
zveze g. dr. Tischler, zal. podpredsednika č. župnik Poljanec, za 2. podpredsednika č. župnik Starc in g. Zwitter za tajnika.
Pozdravi in resolucija.
Predsednik predlaga po izvršenih volitvah pozdrave občnega zbora nazveznegakancler-ja dr. Schuschnigga, ministra za pro-
sveto dr. Pernterja in na prevzv. k n e z o-škofa dr. Adama Hefterja, kar zborovalci z navdušenim ploskanjem potrdijo.
Sprejme se končno sledeča resolucija občnega zbora:
„Občni zbor Slovenske prosvetne zveze se zahvaljuje zastopniku koroških Slovencev v domovinski fronti za njegovo veliko prizadevanje za kulturno dobrobit manjšine, ga prosi za nadaljevanje njegovega dela in mu zagotavlja svoje polno zaupanje. Zvesti svojemu katoliškemu prepričanju koroški Slovenci priznavamo in izvajamo svoje dolžnosti do svoje države, ne da bi se pri tem odrekali kulturnim stikom, ki nas vežejo z materinskim narodom v Jugoslaviji. Občni zbor Slovenske prosvetne zveze izraža nadalje upanje, da bo koroškim Slovencem po načelih krščanske pravice omogočen samobiten narodno-kulturen obstoj in razvoj, osobito, da se v stanovskih in kulturnih organih upošteva narodni značaj manjšine, ji zajamči primerno zastopstvo ter omogoči delovanje. Občni zbor želi, da se upošteva važnost maternega jezika za narodno umsko in srčno kul-, turo in v tem pravcu preuredi osnovni šolski pouk povsod tam, kjer se v družinah občuje slovensko. Občni zbor podčrtava končno svojo težnjo, da se v okvirju novega mladinskega zakona zajamči možnost narodne mladinske vzgoje."
Po resoluciji je sledila zaključna pesem kot-mirškega zbora, nakar je predsednik zaključil zborovanje, ki je izzvenelo po svojem sporedu in svoji vsebini v veličastno manifestacijo koroških Slovencev za vzore slavnih prednikov pred stoletjem, za vero in narodnost, ti dragoceni svetinji odhajajočega in prihajajočega rodu Slovencev na koroški zemlji.
rv
Rojaki, naj obvelja!
Takole je občni zbor minulega četrtka potrdil: j
Zavednega sinu in hčerko iloven-skega naroda na Koroškem spoznaš na njegovi dejavni narodni ljubezni in njedovi narodni po-žrtovalnosti. Vsak zaveden Slovenec ima naročen
list „Koroški Slovenec**
in je reden ud
družbe sv. Mohorja!
Ni pa zavednosti v prazni kričavosti in nestvarni kritiki!
Slovenci, premislite in potrdite
j ZANIMIVOSTI fl
Krste in zibeli. Po predavanju dunajskega prof. Winklerja so podonavski narodi po višini ljudskega prirastka kaj različni. Najbolj zdravi so narodi na Balkanu: Srbi, Bolgari, Rumuni in Turki izkazujejo prirastka do 42 od 1000. Vsako leto se njihovo število pomnoži za domala tri odstotke. Ostali narodi — Madžari, Nemci in tudi Čehi — izkazujejo manj prirastka oziroma se pri njih število letnih smrti in število rojstev domala izenačujeta. Po italijanskem vzgledu namerava v od-pomoč tudi naša država podpreti mnogoštevilne družine z raznimi ugodnostmi.
Smrtni lov za diamanti. V bližini glavnega mesta angleške Guyane, Georgetown, je nek delavec pred tednom našel diamant izredne velikosti. Novica se je takoj razširila po vsem mestu in mahoma je bilo na najdišču več tisoč ljudi, ki so hoteli na isti način obogateti. Nastala je gneča, v kateri so pomandrali nad 100 ljudi do smrti, 500 pa jih težko poškodovali.
Otroci-vojaki. S 4. marcem je sovjetska vlada odredila, da se imajo otroci od 8. leta naprej poučevati tudi v vojaški „vedi“. Dobili bodo male puške, bajonete, čelade, plinske maske in še drugo orožje ter posebne vojaške uniforme. Do konca tekočega leta nameravajo na ta način izvežbati 200 tisoč otrok za infanterijo, nadaljnih 600.000 pa za letalstvo.
D’Annunzio, zavojevalec Reke, je čudak. Nedavno je sporočil svetu, da se je naveličal življenja in se bo vrgel v kad z jedko tekočino, ki bi razkrojila megovo truplo. Več let mož že spi odet v redovniško obleko namesto v postelji v krsti. Sicer pa bi bil moral že pred 30 leti umreti. Nekega viharnega dneva se je v Livornu vkrcal na jadrnico, odrinil proti morju, prekucnil čoln in padel v morje. Bržkone se je nato premislil, ker se je rešil s plavanjem. Sam je priznal, da je hotel umreti po načinu nekega angleškega pesnika, ki je uprav na njègov način desetletja prej na istem mestu izgubil življenje. Premislil si je tudi tokrat, ker ni bilo slišati, da bi bil svojo napoved izvedel.
Hiša na kolesih se udomačuje — seve v Ameriki. Dosedaj živi 300.000 ljudi v domovih, ki se poljubno premikajo po kolesih. V zadnjem času so začela ameriška mesta graditi za hiše na kolesih posebna pristajališča. Prebivalci takih hiš se imajo kaj komodno, ker menjavajo svojo domovino po mili volji. V poletju živijo kje v gorskem svetu ali ob kakem jezeru, pozimi pa se pripeljejo v mesta. Oblast si je začela lomiti glave glede pristojnosti teh modernih državljanov brez stalnega bivališča in bc hiše na kolesih, obdavčila.
Poklici v živalskem kraljestvu. Mati narava je čudovita v svojem snovanju. V rastlinstvu je u-stvarila prava čudesa, za katerimi znanstveniki že stoletja stikajo in jim ne morejo odkriti pomena in načina. Živali pa je obdarila z nagoni, ki čestokrat prekažajo naše človeške zmožnosti. Čebela gradi celice, ob katerih porabi najmanj gradiva in ki imaj'> največ prostora; to je za človeka že zelo visoka matematika. Še vedno so žabe in krti boljši vremenoslovci od najzanesljivejših barometrov
in radio-napovedi. Ose in sršeni izdelujejo za svoje celice papir, ki se lahko meri z najfinejšim človeškim papirjem. Sviloprejka izdeluje svilo, katere ne prekosi nobena umetna svilama. Mravlje so pravi gradbeni inženjerji in vojaški ženiji, hkrati pa državniki, da uspešno tekmujejo z državniki med ljudmi.
Dinamit v cigari. Ameriški advokat Bitscher bi jo bil kmalu izkupil. God je praznoval in od brata sprejel zabojček cigar. Ko je segel po 44. cigari, opazi, da ima sumljivo težo. Preišče jo in dožene. da je nabasana z dinamitom. Obveščena policija je poizvedovala za storilcem in ga odkrila med advokatovimi klijenti, katerega ženo je advokat uspešno zastopal v njegovo škodo. Kaj, če bi se bil zlobni naklep posrečil?
Podjetni Holandci. Holandci so že pred stoletjem napovedali vojno morju, ki je požiralo kos za kosom njihove zemlje. Vlada dovoljuje letno mnogo milijonov za izsuševanje obrežja in je na ta način povečala državo za celih 20.000 ha dobre, za kmetijstvo pripravne zemlje. Na izsušeni zemlji je napeljala številne prekope in ceste in jo tako zavarovala pred novimi poplavami. Delo še ni končano vlada namerava to novo, morju iztrgano provinco tekom časa povečati za novih 200.000 ha, kar pomeni trinajsti del dosedanje površine. Na tisoče družinic bo tako zamoglo zasesti svoj kos zemlje in si ustvariti novo domovino.
To je pa nerodno. Železniška uprava v P. je prodala več starih vagonov, ki so si jih delavci adaptirali za stanovanja. Tudi stari Trčej si je kupil tak preprost domček in si v njem po mili volji gospodinji. Dolgo pa so njegovi sosedje tuhtali, zakaj puši svojo pipico vedno na stopnicah in četudi lije dež ko iz škafa. Ko ga nekoč vsega premočenega vprašajo, zakaj ne kadi pod streho, jim molče pokaže s prstom na napis v vagonu: Za nekadilce!
3000 ljudi utonilo. V Afriki je bila začetkom marca silna povodenj. Reki Incornati in Umbeluzi sta nenadno začeli naraščati in v kratkem času poplavili dragocene plantaže zamorskih naseljencev. Preden je zamogla priti pomoč, je bila dežela obeh rek eno samo morje, divji valovi so pograbili hiše in jih pogoltnili z ljudmi vred. Z letal so videli plavati na vodni površini na stotine mrličev, ki so jih krokodili trgali in mrcvarili. Po površni cenitvi je utonilo do 3000 zamorcev.
Naj večjo špansko rdečo ladjo so potopili. „Mar Cantabriso" je pred dobrim tednom preplula ocean, natovorjena z letali, topovi, strojnicami in municijo v skupni vrednosti pol milijona funtov šterlingov. Blago so nakupili rdeči v Ameriki za svoje čete in že težko pričakovali prihod javljene ladje. Morje pa so istočasno preprezale ko z mrežo nacionalne križarke, obveščene o dragocenem to-vorju. Čim se je ladja pojavila v španskih vodah, so jo njeni mornarji prepleskali, ji dali drugo ime in izobesili angleško zastavo. A brodovje belih je bilo pozorno in v biskajskem zalivu je ladjo zajela nacionalna križarka in jo potopila. Potniki in mornarji so bili rešeni, dragoceni tovor pa leži na dnu morja.
Kraljica gobavcev je redovnica Marija Suzana. Na majhnem otoku Makogaj sredi Tihega oceana živi več ko 600 gobavcev. Imajo dve bolnici za najbolj bolne, ostali okuženci pa živijo v malih hišicah združeni po plemenih in narodnosti. Otok ie namreč postaja za gobavce in jo vodijo francoske misijonske sestre. Njihova prednica mati Marija Suzana je nekaka kraljica žalostnega kraljestva, sprejema pritožbe in želje svojih državljanov-bol-nikov, skrbi za red in mir, urejuje spore, posreduje prodajo in nakup pridelkov in izdelkov, vodi šole, skratka: skrbi za otok, kakor skrbi dobra kraljica za svoje državljane in njihov dobrobit.
Moderna moda predpisuje ženstvu rute. Londonske dame odpravljajo ženske klobuke in nosijo namesto njih pisane rute. Ce se nove mode poprimejo tudi parižanke, ki so najmodernejše v teh ženskih zadevali za ves svet, je ženskim klobukom i odklenkalo. Dame in gospodične se bodo spet postavljale s svilenimi in pisanimi rutami — kmečke dečle pa bodo nosile klobuke dotlej, da jih mestna 1 moda spet napelje k nekdanjim „hadrcam“ in J „fcanetlam“.
i Svetovna razstava v Parizu bo meseca junija, i Prikaže naj, kaj vse je dosegla moderna tehnika j od preprostih šivank pa do najbolj kompliciranih umetnih ljudi ali robotnikov. Poleg tehnike bo j zastopana tudi kultura izstavljajočih narodov. Na j posebno častnem mestu bo paviljon sv. stolice, vhod vanj bo kapela z geslom „Cerkev — nosite-
Ijica vseh lepot", držala se je bo cerkev z 12 kapelami. Na razstavo bo vodilo 33 cest, 9 velikih in 16 stranskih vrat, četvero podzemskih železnic in še dve železnici na površju. Po električnih hodnikih in stopniščih bo posetnike elektrika porivala naprej. Vsa francoska mesta se pripravljajo na sprejem gostov iz vseh delov sveta. Veliki namen razstave bo namreč, da se narodi medsebojno zbližajo, sežejo v roke in stopijo v novo bodočnost.
Jabolka dve leti sveža. Kalifornijski sadjarji so iznašli način, kako ohranijo svoje sadje skozi dve leti sveže in zdravo. Njihova jabolka ohranijo okus svežega sadja ter videz, da so pravkar odtrgana z drevesa. Svet sedaj stikuje za njihovo skrivnostjo. Baje sadje namažejo z voskom in brizgnejo vanj neko tekočino, ki ohranja svežino celi dve leti. Iz česa pa je tekočina, sadjarji drugih dežela še niso mogli pogruntati.
Za naše samce. Mestni očetje v italijanskem Turinu so sklenili, da odslej ne bodo podeljevali samcem nikakega častnega mesta in nikakega odlikovanja ali druge počastitve. S tem so moški svet prijeli pri njegovi nečimurnosti in baje so prvi uspehi presenetljivi.
To je pa nevaren štrajk. V poljskem pristanišču Gdinji so potapljači zahtevali višje plače. Ker na ladjedelnice njihovim željam niso hotele ugoditi, so šli potapljači radikalno pot. Nekateri so oblekli potapljaško obleko in se potopili na morsko dno. Njihovi tovariši pa so na vrhu zagrozili, da presekajo zračne cevi do potapljačev na dnu morja, če jim gospodarji ne zvišajo plač. Vse je kazalo, da bodo potapljači grožnjo tudi izvršili in gospodarji so jim ustregli. Nato so oni takoj zlezli iz morja ter se veseli preoblekli. Vprašanje je, kaj bi storili njihovi tovariši, če bi gospodarji zahtevi kljub silni grožnji ne ugodili.
Moderni vajenci, čevljar Tone je sprejel novega vajenca. Ta pravi pred vstopom v službo mojstru: „Oprostite, mojster, nekaj vas moram vprašati: Kdaj je pri vas opoldne? Kadar prične ura biti ali kadar neha?"
Pajčevine uporabljajo izdelovalci znanstvenih instrumentov. Do dobijo pajčevin čim več, vja-mejo pajke v male škatljice. Po par dnevih škat-Ijice prosto obesijo in odprejo, nakar se pajki po takoj spredeni nitki spuščajo h tlom. Te drobne nitke lovijo in jih navijajo na žičnast okvir. Ko je pajek napredel kakih 20 niti, obnemore in ga spustijo v svobodo. Nitke so uporabne za merjenje drobno- in daljnogledov, ker ostanejo v vročini ali mrazu nespremenjene. Te lastnosti, da kljubuje vročini ali mrazu, nima nobena druga snov.
Zanj ni pomoči. Stari Krhelj se strašno boji tatov in nekoč potoži svojo bolezen sosedu. Sosed ga nato vpraša: „Ce se že tako bojiš tatov in potepuhov, zakaj si ne nabaviš puške?" — Krhelj odvrne: „Seveda, da bi mi še to ukradli."
Mladost in ženske. Žena: „Sedaj. ko sem se dala ostriči, ne bo mogel nihče reči, da sem stara baba." — Mož: „Seveda ne: zdaj si kakor star dedec!"
Ni bilo potrebno. Orožnik: „Zakaj niste zlatega prstana, ki ste ga našli na cesti, oddali orož-ništvu ali občini?" — Cigan: „Ker sem smatral to za nepotrebno." — Orožnik: „Kako to?" — Cigan: „Saj je na prstanu zapisano: Ewig dein!"
OOGOOOOOCCCXJOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
|	Veselo Alelujo! |
X Naj bi velikonočni prazniki budili v našem ro- S rt du blago vest velikonočnih zvonov: zmago lju- g Q bežni in pravice !	8
X Poklanjajoč hkrati rojakom skromno darilce g q v obliki posebne priloge velikonočni številki, g 8 želita Slovencem vesele praznike	O
8	uredništvo in uprava, g
GGOGOOGGOGOOOOGOOOGOOOOGOOOGOOOOOOOG
Dr. Janko Arnejc — šestdesetletnik. 24. marca L 1. praznuje naš koroški rojak dr. Janko Arnejc, župnik trsteniški, svojo šestdesetletnico. Jubilant je rodom pd. Hanjželjnov z Ledeni, kot duhovnik je služboval v Beljkaku, bil prefekt v celoveškem Marijanišču, nato provizor v Vovbrah in končno župnik v Žrelcu. Med nami je tudi danes še povsod poznan kot vzorem delavec Gospodov, iskren narodnjak in veder, vesel značaj. K jubileju mu toplo čestita vsa slovenska Koroška.
To bo nekaj za mlado In staro! Agencija Lirpa poroča, da dospe v sredo po praznikih preko Trbiža v Beljak večja avto-kolona nekega ameriškega filmskega podjetja. Baje ostane v deželi do časa poroke windsorskega vojvode. Dan po prihodu v Beljak bo po zatrdilu agencije po Žili, Rožu, Celovcu in Podjuni snimala zgodovinske in vse dru- j ge zanimivosti obmejnega ozemlja. Filme bo nato videti nedvomno tudi v naših kinematografih. Kdor | bi vsaj enkrat v življenju rad bil v vlogi filmskega igralca, naj se nahaja torej v četrtek dopoldne kje na rožanski in popoldne na podjunski cesti; seve ga bodo filmali, ne da bi mu izplačali tudi kake gaže.
Prošnja. Bivša zvesta gospodinja pri rajnem župniku Kukački, Elizabeta Kandut, se nahaja sedaj brez službe na svojem domu v Ukvah. Njen edini sin je bogoslovec v Gorici. Da bi zamogla svojega sina še naprej podpirati, prosi mesta v kakem župnišču vsaj za čas sinovih študij. Njen naslov: Ugo vizza Nr. 69, di Tarvisio, Italia.
To in ono. (Stift Griffen—Greb. Klošter.) Stanovski dnevi so bili pri nas prava duhovna obnova. Vodil jih je preč. g. župnik Zechner iz Železne Kaple Prvi dan so razlagali ženam in materam dolžnosti materinskega poklica, naslednji dan možem in fantom o potrebi verskega življenja, tretji dan pa so navdušili dekleta za lepo dekliško življenje. O priliki skupnega sv. obhajila posameznih stanov je bila med mašo vedno tudi pridiga. Žen je bilo 80, moških 120, deklet 70. Naša nova dvorana je dokazala, kaj je njen prvi pomen. Gospodu voditelju za veliki trud iskrena hvala! — Ko so bile naše matere zbrane pri stanovskem nauku, je ležala na mrtvaškem odru Šojeva mati. Štirje duhovniki so ji na dan pogreba dali zadnjo čast, o-
Eno uro popoldne — v najlujši vročini — so počivali ob nekem od oljk obdanem studencu, nato so se podali zopet na pot in jezdili proti valovitemu grebenu zelenih hribov, ki so semintja križali širno planjavo. Proti solnčnemu zahodu je atenski knez odgrnil zavese nosilnice in pokazal Iduni jako lep grad, ki se je vzdigoval na rodovitni višavi in se svetil v migljajočih žarkih pojemajočega solnca.
„Bojim se,“ je dejal Nicej, „da se moj prijatelj Justinijan še ni povrnil; ker sva pa stara prijatelja, je izrekel željo, da naj ravnam, kakor da bi bil doma. Radi tebe mi je pa žal, Iduna, kajti prepričan sem, da bi ti ugajal."
„V resnici lep grad je to," je odvrnila Iduna, „in samo vitez zasluži tako krasno bivališče."
Ko je ona še govorila, je poveljnik spremljajoče čete zatrobil na svoj rog, na to pa so začeli stopati po ozki cesti navzgor, ki je bila usekana skozi gozd vedno zelenih dreves. Kmalu so dospeli do vrat, ki so imele stolpe na straneh, in so prišli v notranje utrdbe. Tukaj so našli več vojakov na straži; nato je poveljnik vdrugič zatrobil na svoj rog in skozi grajska vrata se je prikazal dvorni maršal v spremstvu številnih služabnikov ter po-, zdravil Niceja in Iduno. Atenski knez je skočil raz konja, pomagal svoji krasni spremljevalki iz nosilnice, jo prijel za roko in jo spremil v grad.
Prekoračili so veličastno dvorano, v kateri so ! viseli krasni oklepi in raznovrstno orožje, odtod ! so po stopnjicah iz penteliškega marmorja dospeli do zračnih soban, ki so bile obdane z orientalskimi zavesami in opravljene z obilnim dragocenim pohištvom. Občudovala sta ta prizor, ki je bil tako različen od onih, ki sta jih poslednje čase videla ali okusila, tedaj pa je prišel dvorni maršal v spremstvu številnih služabnikov ter jima ponudil izbranega prigrizka, kave, slaščic in dišečega vina. 1
gromno ljudstva jo je spremljalo na zadnji poti. j Lepi pogreb naj bo žalujoči Šojevi družini v to- j lažbo in znamenje splošnega sočutja nad prenaglo izgubo dobre matere. — V soboto 6. t. m. je pogorela Gucmanova hiša. Ogenj je izbruhnil bržko- Ì ne pri dimniku. Sreča v nesreči je bila, da je deževalo in da so mogli sosedje in vovbrska požarna hramba rešiti hlev in živino. Škoda je kljub-temu velika. Toda upamo, da bo zavarovalnica storila svoje in da bodo sosedje in prijatelji svoje sočutje dokazali tudi v dejanski pomoči, da bo iz sedaj še žalostnega pogorišča kmalu vstal nov dom.
Položnice priložimo prihodnji številki naročnikom, ki so z naročnino v zaostanku ali nimajo plačane naročnine vsaj za četrt leta naprej.
Izpod Jepe. (Faak am See—Bače.) Pred kratkim je prevzel po svojem očetu posestvo Jerutov Hanjžek, priden in pošten fant ter zaveden sin svojega naroda, ki je večkrat nastopil na loškem odru in prav posebno ugajal kot stric Dolef v „De-setem bratu". Mlademu gospodarju želimo v novi skrbi obito sreče in še — bogato nevesto. Pa četudi ne bi bila bogata, da bo le pridnih rok in dobrega srca! — Akoravno imamo v naši vasi mnogo ženinov in nevest in tudi še par neoženjenih pospodarjev, je minul letošnji pust brez porok. Temu je kriva denarna kriza. Ta kriza ima na vesti še več grehov. Bržkone se bo vsled pomanjkanja denarja razbil načrt o napeljavi vodovoda, ki bi oskrboval Bače in še druge vasi s pitno vodo. Proračun za vodovod znaša 162.000 S in akoravno je javna podpora domala zagotovljena ter bi država in dežela prispevali 40% vsega zneska, se kmetje in kajžlarji bojijo plačil. Je pač tako med njimi, da izhajajo komaj z najpotrebnejšim ali pa so celo že zadolženi. —
V petek 5. t. m. smo spremili k zadnjemu počitku Lizo Trunk, pd. Mlinarčevo. Komaj 52 let stara se je nepričakovano preselila v večnost. Zadela jo je možganska kap, ni več prišla k vavesti in tekom 16 ur umrla. Naša Lizej je bila tiha skromna, pobožna in narodna žena. Naj spava mirno v naši zemljici, ohranili ji bomo blag spomin.
Izgod Sinje planine—Sau-alpe. (Greutschach— Krčanje.) Čeravno smo zadnji kotiček visoko pod Sinjo planino, pa vendar nas pridno obiskujejo kupci-kmetje posebno iz zvrhnega dela Koroške.
— Smrt ima pri nas letos bogato žetev. Kar tri pogrebe smo imeli zaporedoma. Prvo smo odnesli na božjo njivo Golejevo mater. V dolgi, mučni bolezni so vdano trpeli in se predajali božji volji. Njihov pogreb je bil veličastna verska manifestacija. Rajna so bili vzorna mati in so vsakomur radi pomagali v njegovi potrebi. Težko jih bomo pogrešali. N. p. v. m.
Petschnitzen—Pečnica. Duhovne vaje smo imeli za može in za dekleta in sicer sredi marca. Mož se je udeležilo duhovne obnove 24, deklet 28. To število je za našo faro dokaz lepe vernosti. Pri slovesnem koncu vaj za može je bila naša farna cerkev pojna ljudstva. Prečastitemu g. Kristijanu Košir-ju, Žihpoljskemu župniku, ki je vodil duhovne vaje v župnijski dvorani, gre naša iskrena zahvala. Koliko družin imamo sedaj nebeško osrečenih !
Z aprilom vsaj morajo biti seznami Mohorjanov zaključeni. Komaj mesec dni je torej še časa za pridobivanje novih udov. Iz mnogih fara prihajajo prav razveseljiva poročila, kako se ob malem trudu poverjenika in njegovih mladih sodelavcev oglašajo novi prijatelji bogatega književnega darila. Veselje bo gledati porast Mohorjanov v številnih rožanskih, podjunskih in zilskih farah v seznamu prihodnjega koledarja in v zadregi bodo fare, kjer se število kljub lepim možnostim ni dvignilo in je primanjkoval mali košček dobre volje za širjenje dobrega krščanskega in slovenskega čtiva. Poverjeniki in društveniki, porabite za delo vsaj zadnji mesec!
Feistritz im Rosental—Bistrica v Rožu. Dne
12. marca je umrl nadučitelj in ravnatelj v p. gospod Emmerich Arnold. Služboval je na tukajšnji šoli nad 20 let. Bil je dober vzgojitelj in je dal tudi slovenskemu jeziku prostora v šolskem pouku. Ob neki priliki je ozebel v obe nogi, vsled česar so mu jih morali odrezati. Zibelka mu je tekla v fari Št. Lenart pri 7 studencih. Naj počiva blagi gospod v miru! — Na podružnici pri sv. križih na Bistrici smo dobili novo obhajilno mizo, katero je j brezplačno napravil mizar Janko Mostečnik na ! Polani. Farani so mu za velikodušno darilo prav hvaležni. — Naša občina je dala napeljati leta 1931 s sinjskega vrha do Bistrice vodovod, nakar so si posestniki napravili studence v hiši ali pred j njo. Sedaj so enega javnih studencev zaprli, ker
CLuclt
■jtukdm
'M
DR-OETKER3
(ftackjiuloeJL
bi bili stroški za popravila baje previsoki. Menda bi bilo boljše, če bi prizadete stranke plačale nekaj grošov na mesec za popravila, kakor pa so sedaj brez vode. Tudi vozniki so pri tem studencu napajali konje. Merodajne kroge prosimo, da ukrenejo potrebno, da se studenec spet odpre.
Ledenitzen—Ledince. (To in ono.) O smrtni nesreči in pogrebu pd. Miškovnika smo že poročali. A smrt in nesreča ne mirujeta tudi ne zdaj. Pokopali smo 781etno Jurjevčevo mater iz Spodnjih Brovelj. — Nogo so si zlomili Resmanova mati v Malnicah. — Naš načelnik požarne brambe Martin Resman se nahaja v zdravilišču v Judendorfu pri Gradcu. Želimo mu kmalošnje okrevanje. Pri O-rancu v Malnicah so vlomili dolgoprstneži ter odnesli domačim vso slanino in meso. — Občinske doklade za Ledince znašajo za tekoče leto 180 procentov zemljiškega in hišnega davka, 120 proč. znašajo samo izdatki ubožnega fonda. Pomanjkanje denarja je med nami silno in srečen je, kdor more samo šiling djati k strani. Vse tarna: Čej bom jamav. da bom tabe dajav?
Drobiž: V deželi vzbuja veliko pozornost izseljevanje kmetijskih poslov v Nemčijo. Propagando za izseljevanje vrši neko zgornjekoroško podjetje ki vabi ljudi v rajh z mikavnimi ponudbami. Doslej je prijavljeno za Nemčijo že nad 2000 oseb. — V Vrbskem jezeru je minuli teden utonil 22 letni Janez Miklau iz Zagrade pri Gospej sveti. — Na Djekšah je pogorelo gospodarsko poslopje pd. La-dinikovo. Ogenj je bil podtaknjen. — V poštni urad in konzum na Brnci so vlomili neznanci. Iz pošte jih je pregnal hišni posestnik, v konzumu pa so ukradli precej blaga. — V Dulah pri Tinjah je skočilo v Dravo 13 letno dekletce. Imelo je ljubavno razmerje z 14 letnim šolarjem. Dekle so v zadnjem hipu rešili. — V Vabnji vesi pri Tinjah je pogorela hiša Janeza Oraša. — V prekopu Krke pri Celovški elektrarni so našli utopljenca Raimunda Vivnika iz Grabštajna. Nesrečna ljubezen ga je gnala v prostovoljno smrt. — V Železni kapli je obolelo na ošpicah 300 otrok in so vsled tega zaprli šolo do 1. aprila. — V celovški Lend je zavozil z avtom Italijan Forli. Težko poškodovanega so potegnili na suho. — Za nadzornika nadaljevalnih šol šmohorskega okraja je imenovan blaški nadučitelj Andrej Millonig.
NAŠA PROSVETA
Društvo in odseki.
Prosto po predavanju g. A. K.
V zadnjem članku naše prosvete sem omenil, da sc odseki v društvu lahko primerjajo vejam na drevesu. Drevo pozna svojo ekonomijo, da zamore izdatno uporabiti sok in svetlobo in nositi dosti dobrega sadu. Tako naj bi društvo vodilo svojo ekonomijo in to s pomočjo odsekov, potom katerih bo lažje dosegalo svoj namen.
Troje odsekov prinese prva potreba večjega društvenega razmaha: umetniški, izobraževalni in mladinski odsek. To so glavne in najmočnejše tri veje na društvenem drevesu.
Umetniški odsek skrbi za plemenito veselje. V to mu služijo igre, knjige, petje, godba, govorništvo, pisateljevanje, šport in izleti. Odsek dviga z umetnostjo in veseljem krščansko krepost, ustvarja vedrega duha in veselo srce. Da lažje vrši svojo nalogo, mora imeti svojega tehničnega vodjo in organizatorni odbor. Ob dobrem delu se
bo sam po sebi razdelil v razne pododseke: dra-matski, godbeni, pevski, govorniški etc.
Poleg umetniškega odseka je nujno potreben izobraževalni odsek, ki skrbi za izobrazbo delovnih stanov, t. j. kmetov, obrtnikov in delavcev. Posvečen je gojitvi gospodarske kulture in proučavanju socialnega vprašanja, vprašanjem zadružništva in stanovskih organizacij. Veliko pismo tega odseka je socialna okrožnica papeža Pija XI. ..Quadragesimo anno", ki začrtava vse smernice za gospodarstvo, stanove in državo. Če je umetniški odsek srce društvenega delovanja, je izobraževalni odsek njegov razum. Življenje uči, da sta sice in razum le združena dobra voditelja skozi nešteta vprašanja. To velja tudi za društveno življenje, ki mora zajeti srce in duha svojega članstva in svojega ljudstva.
Tretji odsek v društvu je mladinski. Njegova naloga je skrbeti za društveni naraščaj. O njem je danes težje govoriti vsaj do prvega aprila, ko stopi v veljavo mladinski zakon. Pa naj si bo rešitev taka ali taka, potreba po vedno novem društvenem naraščaju bo ostala tudi v bodoče, ravno tako bo ostala tudi zanaprej potreba po večjem znanju materne govorice. Znanje materne govorice v govorici in pisavi vsaj za glavno potrebo je važen predpogoj društvenega delovanja. Ta predpogoj dosegajo sedanje mladinske jezikovne šole, ki bi morale ostati v življenju tudi po 1. aprilu in če bi bile izožene celo samo na mladino od 18 let naprej. Poleg priučitve materne govorice je drugi namen mladinskih tečajev vzgoja značajev.
Društvo, ki deluje, samo sili v omenjene odseke. Izprva si morda pomaga preko težkoč potom strokovnjakov-referentov, katere priteguje k delovanju. Ob času pa se po sebi podajo odseki s primerno izurjenim članstvom.
Boroveljsko društvo ima kakor vsako leto tudi letos na velikonočni pondeljek pri Cingelcu na Trati lepo prireditev. Topot se vadijo elani za tri-dejansko spevoigro „S v o j e g 1 a v č e k“, katero podajo ob 3. uri popoldne. Igra je zanimive vsebine, polna zdravega humorja in jo je priredil naš rojak g. Jaka Špicar v slovenskem narečju. Pridite, da vidite, kako leze Zagrebčan na Košuto!
Globasnitz—Globasnica. V nedeljo 4. aprila ponovi naše društvo veliko pasijonska igro ..Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa". Začetek ob 3. uri pop. pri Šoštarju.
Wellersdorf—Velinja ves. Na velikonočni pondeljek igra bilčovsko društvo pri Knaberlnu ob 3. uri pop. ..Jezičnega dohtarja". Vmes pevci in tamburaši.
Rinkenberg—Vogrče. Na velikonočni pondeljek priredi naše društvo pri Škofu veselo štiridejanko ..Micki je treba moža". Vstopnina je znižana. Kdor se hoče razvedriti, naj pride!
Mellweg—Melviče. Na velikonočni pondeljek in na belo nedeljo priredi naše društvo ob 3. uri pop. v svoji dvorani veselo igro. V pondeljek je hkrati obč li zbor društva, vmes petje in govor.
Eberndorl—Dobrla ves. Na velikonočni pondeljek se vrši po sv. maši ob 9. uri v društveni sobi letošnji občni zbor z običajnim sporedom.
|| GOSPODARSKI VESTNÌkI
Nasveti izkuženega sadjarja.
Vsako leto sade naši kmetje sadna drevesca. Ne cenim pretirano s trditvijo, da smo v zadnjih 2 letih na slovenskem Koroškem nasadili do 4000 mladih dievesc letno. To je znak, da raste zani-maanje za umno sadjerejo in da postaja sadjarstvo vedno boli važna panoga našega kmetijstva.
Že kr prvo vprašanje je važno: kje naj naročujemo mlada drevesca? Kar tiče krepkega razvoja drevesc, nam velike drevesnice rade ustrežejo. Vse drevesnice goje sadna drevesca na dobri zemlji in podpirajo rast z izdatnim gnojenjem, da so drevesca čimprej godna za oddajo in da čim bolj ugajajo odjemalcem. Izkušnja pa uči, da uspeva drevesce tembolj, čim bolj se ujemata podnebje in zemlja, kjer je drevesce vzrastlo, s podnebjem in zemljo, kjer drevesce sadimo. Zato imajo posamezne dežele in posamezne doline svoje drevesnice. Kupujmo drevesca v najbližnjih drevesnicah Nakup sam je h krati zadeva zaupanja.
Pred sajenjem je treba marsikaj premisliti. V splošnem sadimo preveč hrušk-moštnic. Dorašče-na hruška nam da do 400 1 mošta, ki najde zaen-
krat razmerno dobro ceno. Ker pa je po naših krajih posajenih že veliko mladih hrušk, je upravičena bojazen, da pride kmalu čas, ko bo pridelek mošta preobilen in bo njegova cena padla. Lažja je zadeva pri gospodarskem in namiznem sadju. To sadje kupuje tujina in ga zato najlažje vnovčimo.
Pred nakupom drevesc si moramo biti nadalje na jasnem, kje bomo sadili. Vedeti moramo, kakšno zemljo imamo na razpolago, rodovitno ali slabšo, težko ali lahko. Fino namizno sadje uspeva samo na dobri zemlji. Vetrovna lega nadalje je manj pripravna za debel sad, ker ga veter otreša. Kdor o tem nima izkušnje, naj se posvetuje s sadjarjem ali drevesničarjem, kateremu zaupa.
Ko naročena drevesca sprejmemo, jih ne smemo takoj vsaditi. Najprej jih položimo v vodo, ker so se pri prevažanju izsušila. Zadostuje, če stoji korenjska krona v vodi, škoduje voda seve tudi ne deblu. V vodi ostanejo drevesca 12 do 43 ur, voda naj je stoječa, da ne opere vse prsti s korenin. Jako priporočljivo je, da pomočimo dre-vesca na'.o v zmes ilovice, namočene v vodi. Na prostem nato izkopljemo jamo, v katero pripravimo nekaj ilovice, prilijemo vode in mešamo, da nam nastane nekak ilovnat močnik. V to mešanico devamo korenjske krone, da jih popolnoma obda. Ta mešanica ostane v zemlji vedno vlažna in se drevesce vsled pomanjkanja vlage ne posuši.
Zemljišče, kjer hočemo saditi, moramo izmeriti in točno določiti jame za sajenje. Razdalja med drevesci naj bi znašala 3—10 metrov. Večja razdalja tudi ne škoduje. Med vrstami bodi razdalja poljubna vendar enakomerna, da dosežemo gotov red, ki nam je nujno potreben, posebno še, če je zemljišče pripravno za oranje. Sadje namreč najbolje uspeva, če zemljišče obdelujemo. Vsaj vsako 3 leto obdelano kot polje in nato zasejeno s travno mešanico omogočuje dobro gnojenje in zračenje zgrnje plasti. O drevesnih jamah in sajenju pa v prihodnji številki.
Tudi na vrtu je potrebno menjavanje sadežev.
Na vrtu imamo tri skupine zalenjadi, ki črpajo različno hrano iz zemlje. Nekatere imajo rade hlevski gnoj in krepko uspevajo po njem; sem spadajo zelje, ohrovt, karfijola, zelena, por, kumare, buče, špinača, salata, redkvice, paradižnik in paprika. Druga skupina ima rajši že razkrojen gnoj, torej zemljo, ki smo ji nagnojili pred letom ali dvema. Sem spadajo fižol, endivija, radič, zgodnja repica, črna redkev, koleraba in dišavna zelišča. Tretja skupina zelenjadi zahteva samo močno zemljo in sicer so to: motovilec, rdeča pesa, korenje, grah, čebula in česen. — Potemtakem torej kaže vrt deliti v tri dele, ki jih potem primerno gnojimo in oskrbujemo.
Apno in živina. Za tvorbo kosti sta potrebna fosfor m apno. Krma brez apna ima pri živini za posledico mehkokostnost in kostolomnico Prav malo apna je v kislem senu, pesi, kromphju in repi, nekoliko več v raznih žitnih slamah, plevah in otrobih. Več apna se nahaja v žitih in v oljnatih pogačah. Če apna ni dovolj v krmi, ga moramo nadomestiti s klajnim apnom, t. j. bel prašek brez posebnega vonja, mnogo apnom in fosforno kislino. Mlečne živali, mlade živali in nezadostno krmljene živali morajo dobivati na dan vsaj nekaj gramov klajnega apna, pomešanega med krmo.
Zadružna pisarna javlja: na prodaj je 1000 kg ržene slame, 2000 sladkega sena, 60 kg kislega zelja in deteljno seme; nadalje se prodaja 1 cel jak (Hengst), 20 mesecev star, pasme Haflinger, po nizki ceni. - Kupuje se 1 plemenski merjasec. — Obrnite se na zadružno pisarno v Celovcu, Viktringerring 26!
Gospodarji, pozor! Zadružna pisarna namerava v deželo uvesti hrvaške mezge (mule). Živali so sila odporne in skromne in se bodo dobro uveljavile v našem gospodarstvu. Njihova cena je razmerno nizka. Gospodarje-interesente prosimo, naj javijo svoje naslove zadružni pisarni, kjer izvejo vse ostale podrobnosti.
Torta s kavno kremo. Vzemi 4 jajca, 18 dkg sladkorja in 1 zavitek Dr. Oetkerjevcga vanilije-nega sladkorja, zmešaj v penečo kremo, pridaj 18 dkg zribanih mandljev, 30 komadov zmletih kavnih zrn in 'A zvitka Dr. Oetkerjevega pecivnc-ga praška „Backin“, primešaj in peci v namazanem modelu 30^35 minut pri srednji toploti. Ohlajeno torto prereži čez polovico, nadevaj s spodaj navedeno kremo, s katero pomaži torto rudi zgoraj, potrosi z debelo narezanimi mandlji in jo postavi na hladno. — Krema: Z 1 zavitkom
Dr. Oetkerjevega kremnega praška „Dibona" z vanilijevim okusom vmešaj 5 dkg sladkorja in A 1 mleka v kremo po navodilu na zavitku praška, pridaj 3 žlice močne črne kave in mešaj do popolnega ohlajenja. Da dobiš lepšo barvo, prideni še 2—3 žlici kavnega ekstrakta. 15 dkg presnega masla mešaj z 10 dkg sladkorja in 1 zavitkom Dr. Oetkerjevega vanilijevega sladkorja, da postane peneče, prideni počasi po žlicah mrzle kreme in stepaj s snežno ruto, da postane trdo.
Velikonočne tortice. 25 dkg moke zmešaj s A zavitka Dr. Oetkerjevega pecivnega praška „Backin“, 14 dkg sladkorja, 1 zavitek Dr. Oetkerjevega vanilijevega sladkorja, 2 rumenjaka, 1 žlico mleka, 5 kapljic Dr. Oetkerjevega limoninega ! pecivnega olja in 18 dkg presnega masla hitro in dobro zamesi v testo, tanko zvaljaj, izreži enako j velike okrogle rezine in jih peči na nenamazani ! plošči 15—20 minut, da postanejo zlatorumena.
| Ohlajene zloži z nekoliko marmelade po 3 skupaj;
I namaži tudi povrhu z marmelado. Nato oblij j s čokoladno glazuro in okrasi z velikonočnimi ! jajčki. — Glazura: 15 dkg sladkorja pusti vreti j v 14 1 vode do tankih niti, 3 rezine čokolade raz-; moči s presnim maslom, katerim pridaš vroči j sladkor in obliješ. Odtečeno pospravi in zopet | uporabi.
Velikovški trg minulega tedna: Na živinski trg so prignali 2 bika, 15 volov, 7 mladih volov, 50 krav, 4 telice, 16 svinj, 4 prašiče, 80 plemenjakov, 3 ovce. Cene neizpremenjene. — Na blagovnem trgu so bile sledeče cene: jajca 8—9, kokoši stare 2—3, mlade 1.50—2.50, sirovo maslo 2.40—3.20, pšenica (100 kg) 41, rž 30, oves 24, j proso 21, ječmen 29, koruza 22, ajda 19 šilingov.
Vabilo
na
redni letni občni zbor
HRANILNICE IN POSOJILNICE V PODRAVEJAH
r. z. z n. z.,
ki se vrši na velikonočni ponedeljek dne 29. marca 1937 ob 15. uri v Podravljah št. 1.
Dnevni red:
1.	Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora.
2.	Poročilo načelstva in nadzorstva.
3.	Odobritev računskega zaključka za leto 1936.
4.	Volitev načelstva in nadzorstva.
5.	Slučajnosti.
Opomba: Ako ob navedenem času ni navzočih zadostno število članov, se vrši pol ure pozneje drugi občni zbor, ki bo sklepal pri vsakem številu navzočih zadružnikov.
K obilni udeležbi vabi
27	Načelstvo.
Prodam manjše posestvo, na katerem se more rediti 3 glave živine, ima zrel les in mutni mlin. Vprašati je pri: Breznik Franc, p. d. Posile. Spodnje Medgorje, p. Grafenstein.	29
Zahvala.
Ob bridki izgubi naše prerano preminule zlate sestre, svakinje in tete, gospodične
Terezije Wutte
v Apačah,
se vsem pogrebcem, ki so rajno v tako obilnem številu spremljali na njeni zadnji poti, in darovalcem vencev prav prisrčno zahvaljujemo. Prav posebna zahvala še č. župniku Joso Rudinu za mnogoštevilne obiske v času njene dolge bolezni in za v srce segajoče poslovilne besede ob odprtem grobu. Naša zahvala velja tudi sosedom in sosedam, ki so ji s vojimi obiski lajšali trpljenje.
V Apačah, v marcu 1937.
28	Žalujoči zaostali.
Lastnik: Pol. in gosp. društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj in odgovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klagenfurt, Achatzelgasse 5.
Tiska Lidova tiskarna Ant. Machàt 'n družba, Dunaj, V., Margaretenplatz 7.