Ustrahovanje v šoli. (Dalje in konec.) Moja misel je, da se učitelj pri izbirki dopuščenih pomočkov, ktere ima za ohranjenje šolskega reda, palice labko ogiblje. In zakaj bi tudi palico rabil, kjer zadostuje resna beseda? In zakaj bi rabil besedo, kj<?r zadostuje že požuganje s perstom? Zakaj pa bi žugal s perstom, kjer otroka že migljej zaverne na pravo pot? Kjer sbaja učitelj z bolj mehkimi pomočki, naj nikar ne rabi precej ojstrih, da zavoljo teh ne zgubi mehkejih, pa tudi zato ne, da si ne podpiše ubožnega lista, da je terdoserčen in neusmiljen. Učitelju je treba, da čuje nad seboj, da mu ne zavre kri precej pri najmanjšem prestopku učencev. Da učitelj zadostuje tirjatvam sedanje pedagogike, potrebno je, da se premaguje, da vredi vzrejniške pomočke, da stopa od mehkih do ojstrih. Učitelj pa mora tudi človeka po duši in telesu dobro poznati, ter mora biti antropolog in psiholog. Ne da se tajiti, da so v tem obziru pripravnice prej (in tudi sedaj) dosti zagrešile, kajti tega nauka ne nahajamo še v učilnem načertu. Zadostovali so o tem prevažnem nauku le nekteri suboparni stavki; vse pomanjkljivo pa si je raoral potem učitelj po svojem prizadevanji prisvojiti. Res je, da si učitelj vsled vednega občevanja z otroci in njih opazovanja prisvoji neko djanjsko dušoslovje, s ktero v marsikterem obziru dobro izhaja, vendar ta mu vselej ne zadostuje; kajti ne da se tajiti, da učitelj, kteri dobro pozna človeka, otroka vse drugače sodi in z njim ravna, kakor pa tisti, kteri od vsega tega le malo ali celo nič ne ve. Kdo more duba izobraževati, ako ga še ne pozna? Kdo more otroka vsestransko tako zrejati, da se pri njem vse v pravem soglasji razvija, kteremu so neznane postave, po kterih se ta razvoj prirodi in vlastno zveršuje? Ako učitelj ne pozna otročje narave, ni pravi odgojitelj, ker ljudje niso nikakoršni stroji ali mašine, in more vsakega otroka po posebnih značajib dostojno obdelovati. Reklo bi se vodo v Savo nositi, ako bi hotel tukaj še dokazovati, kako zelo potrebna je ta vednost za pravo rabo vseb drugih odgojevalnih pomočkov. Kako more pa tudi učitelj med njimi prav zbirati, ako ne zna prav soditi otroških čutov in nagnjenj ? Prizadevajmo si tedaj, da se o tem vedno bolj izobražujeino in napredujemo, da si pridobimo človekoznanja in dospeino k pravi izurjenosti v pedagogiki. Svesti si bodimo, da nas bode spoznavanje nježnib otroških dušic čedalje bolj rešilo mertve, mehanične in sitne dresure (ktera seje iz stare šole le kot učilna naprava) tudi v novejšo vsilila, in po sramotnem in žalostnem vladanji palice ohranila. Pa tudi pripravnice naj store v tem svojo dolžnost! Strah, da bi bil šolski red zmeden in nestanoviten, zdi se mi popolnoma neopravičen. Nasproti je pričakovati bolj rednega, stanovitnega in boljšega šolskega reda kot do sedaj, ko je navadno šolska kriminalistika veljala za siinbol dobrega šolskega reda, kar je pa v resnici le žalostno znamenjc slabe in prerable discipline. Zmanjšanje telesnega kaznovanja je dosedaj le še premalo cenjen napredek sedanje pedagogike. Ne morem si kaj, da še kažem na Pestallozzi-ja, to svitlo zvezdo pravega pedagoga. Njegov izverstni životopisec Blochman pravi kaj lepo od njega: »Bogastvo ljubezni, to božje življenje v njem, bil je potegljej, s kterim je on odgojeval; njegova moč je bila omika, s ktero je vsakega otroka na njemu pristojni način vzel in odgojeval. Po njej je umetno delal, da je svojo divjo in surovo množico privadil postavnega reda in čednega obnašanja. Ali ni mar tudi naša serčna želja, odgojiti iz otrok dobre, značajne in proste može? Da pa to dosežemo, je naj pred potrebno, da si prizadevamo za zrnanjšanje telesnib kazen. Pod vlado palice in pod jarmora terdoserčnega trinoga se otrok druzega bolj ne boji, nego telesne bolečine; postaja bolj in bolj boječ, plah, malodušen, snženjsk in hlapčevsk; odgojevati pa si bočeino »krepki narod, može, od kterih se bo lahko reklo: so raočni kot levi, pohlevni kot jagnjeta,- može, v kterih rokah je zinaga; kajti le oni so sposobni za naj više — za premaganje in poterpljenje". Da so se že v starem veku Kvintilian in ljudomili določno borili zoper telesno kaznovanje, vkljub teinu pa da vendar niso dosegli, kar so zahtevali, je to ravno toliko njibova krivda kot naša. To naj nam bo v tolažbo, da tudi mi v tem obziru nisino zaostali, arapak si prizadevali postati pravi, popolnoma pedagogi; zakrivila pa je v tem veliko napačna in kriva domača odgoja in izreja. V svoji slepi nevednosti — izvirajoča iz napačne ljubezni — zadolže veliko pervi odgojevalci, ker navadno razvoj duha krivo obračajo ter napeljujejo k škodljivemu nagnjenju, zoper ktero se more pozneje učitelj le s prav ojstrimi pomočki bojevati. ,,Človek je dober, in hoče dobro", pravi Pestallozzi, »pa boče pri tem tudi dober biti, kedar dobro dela; ako je pa budoben, tedaj snio rau zagradili pot, po kteri je hotel dober postati". Ali nam manjka zgledov od staršev, kteri so s solzatni tožili, da je le njib slepa ljubezen in mehkota kriva, da je njih ljubček malovrednež, ako mu je moral pozneje učitelj z ojstrostjo in silo pot v jetnišnico zabranjevati! Iz tega izvira pa za učitelja druga sveta dolžnost, da razširja modra in prava pravila odgojiteljstva med ljudstvom. Učiteljevo delovanje sega daleč zunaj šolskega zidovja, kajti njegova naloga ni le ta, da vzreja prihodnji rod, skerbeti mora tudi za sedanji čas. Učiteljeva naloga je, skerbeti za to, da zadobe starši veselje do modrega odgojevanja svojih otrok, jih soznanjevati s pravimi pravili naravne odgoje in razvijanjem mlade in nježne rastline otrok, ter jib pri vsem s svetom in dejanjem podpirati. Po svojem trudu bode učitelj kmali dosegel veselje, vidoč, kako si starši zajemajo iz pripravnih spisov gradiva za svoj prevažni posel. Tukaj moram le obžalovati, da nimamo še domače knjige, ktera bi obdelovala v prav umevni besedi naj važniša vprašanja iz odgojevalstva in izreje. Gotovo bi si zahvalo vsega slov. naroda zaslužil, kdor bi se lotil preimenitnega podvzetja! Pa tudi po krajih, kjer so čitalnice, bralna društva i. t. d., iraa večkrat eden ali drugi lepo priliko spregovoriti o raznih prevažnih točkah o izrejevalstvi; taki lahkoumevni govori o imenitnosti dobre izreje, djanjski sveti i. t d. padejo gotovo na rodovitna tla. Tani pa, kjer ni takih društev, naj pa učitelj porabi vsako priliko in spregovori o preimenitnem odgojevalnem poslu. Koliko blagovitega sadii bode donašalo tako podvzetje! — Ako bode vse učiteljstvo si prizadevalo po vsi svoji moči izpolnovati to svojo nalogo, tedaj se bode gotovo tudi čedalje bolj bližalo idealu, kteri naj bo pri slehernera učitelju — zmanjšanje in odpravljanje telesnih kazen. Ako pomislimo, da so se terpinčenja in trinožtva preteklih stoletij raorale umakniti luči napredovalne omike, — zakaj bi ne smeli upati, da bode sedanja napredovalna doba brez šibe in palice v šoli shajati mogla? Govekar.