J. P. CVETAN
Pozimi
||ikar ne hodi danes v mesto, saj vidiš, da je zunaj zima in mraz," prosi svojo ženo bolni Kajiar, ki leži na gorki peči. »Sneg naletava boljinbolj, in ti lahko osta-neš v snegu, ker si stara; mesto pa tudi ni tako blizu."
A vse njegovo prigovarjanje je zaman. »Danes sem se odločila in danes pojdem," odgo-varja Mica, njegova žena. Jmam ravno veliko jajc in ta nesem na trg. Ku-piti pa tudi moram kaj blaga za srajce za Tomaža, saj veš, da ničesar nima siromak." V culo naveže kruh, v košaro pa pripravi jajca. Potem se napravi v boljšo obleko ter si zaveže veliko zimsko ruto okolo vratu.
nNe hodite v mesto, mati," se zajoče Tomažek,  ki  sedi  na klopi  pri peči. Tudi starejši Janezek za zapečkom, videč Tomaža jokati, se spusti v jok. ,Pa če ostanete v snegu, kdo nam pa bo potem kuhal,"   pridene Ja-nezek za Tomažem.
»Nič se ne bojta. Ne bom ostala, ne," ju tolaži tnati, ki je že pri vratih. »Očetu ne smeta nagajati," govori dalje, »saj ima vaju rad; pa vidita, da je slab; vama bom nekaj lepega kupila." In otroka se potolažita.
.Martin, ti pa !e bodi na peči in se grej,  bom  že kupila  kaj zdravil zate," reče žena svojemu rnožu.
In ko prime že za kljuko, se šele spomni, da je  nekaj  pozabila. BTo-mažek, okolo poldneva moraš dati kozici malo krme, ti Janezek,  pa  pogrej
—.   20   .—
kašo, da boste itneli opoldne južino. Davi sem že skuhala kašo, pa do opoldne bo gotovo že mrzla," jima zapoveduje 2enica, odpre vrata ter stopi ven na cesto.
Veter zabrije in udari Mici v obraz. Tesneje se stisne v ruto.
Čez nekaj časa je pcmehalo snežiti. Tudi veter ni več bril, ampak je bil čist in precej topel zrak.
Tudi na cesti je bila dovolj velika gaz vkljub temu, da je prej jako snežilo, da je brez vsakih ovir hitro stopala proti mestu.
Na trgu v mestu je dolgo čakala, preden je prodala vsa jajca. Proti večeru se šele odpravi domov, ko je kupila nekaj zdravil za moža.
Pa pričelo je zopet snežiti, in mtzla sapa je zapihala. Stieg je padal venomer na zemljo v debelih kosmičih. Mico je začelo skrbeti, kaj bo, če ne bo kmalu jenjalo snežiti!
In noč se bliža. Kaj je doma, kaj je z možem ? Zazeblo jo je po vsem telesu. Levo roko je ravila v ruto, v desnici je pa morala nositi košaro. Ko bi vsaj te ne bilo!
Pospeši korake. .Hiteti motam," je govorila sama sebi.
Toda dolgo ni raogla hiteti, zakaj vedno boljinbolj naletavajoč sneg je pokrival gaz. Ko bi se vsaj prej potrudila iz mesta,' bi naletela na kak voz in bi se vsaj nekaj časa peljala. Komaj je premikala noge od utruje-nosti in od mraza.
,Mar bi bila res doma v topli sobi. Oh, kaj bo, kaj bo," je začela toiiti.
Pride na kraj, kjer ni daleč naokolo nobene hiše. Nastane večer. Šele zdaj ji pade v glavo, da bi prej lahko dobila prenočišče do jutra v kaki hiši ob cesti. Ozira se naokolo in se trudi, če bi kje opazila luč.
Trudne so ji oči, od mraza se trese, komaj prestavlja noge, težke kakor bi bile iz svinca. Veliko snega se ji je že nabralo na obleki vkljub temu, da ga je vedno otresavala.
K sreči zapazi v biižini na desni strani ceste luč, ki je le slabo pro-ditala padajoči sneg do nje. Pcide do ozke brvi, ki je držala čez jarek ob cesti. Po tej brvi more priti do hiše, kjer še svetijo. Hiša ni mogla biti daleč proč od ceste, zakaj čula je celo besede.
Nov pogum navdahne Mico. iznova otrese sneg in se potrudi bliže do brvi. Luč v hiši je ugasnila, večja tema je naokolo, ženica nič  ne vidi.
,Kaj bo, če bom res morala ostati v snegu. Tomažek in Janezek in mož ..." je govorila tiho v tej zitnski tišini. ,Da nisem poslušala Martina. Zmrznila bom. Ravno se mi je zbudilo upanje na rešitev, pa hipotna ugasne luč ... »Hotela je zavpiti na pomoč — toda glas ji je odrekel. Košara ji pade iz rok, tesneje privije zopet roke pod ruto. Na brv hoče stopiti; v tem trenutku ji pa izpodrsne in pade v jarek na trdi led . ,.
In ko so Tomažek, Janezek in njun oče zvedeli o nesrečni smrti ma-tere, so bili vsi tnočno žalostni.