574
Listek.
V oči nas je zbodla cesta ponavljatev iste besede: »Že dolgo, dolgo let« (str. 3.); »In dolgo, dolgo vrsto let« (4); »oj, dolge, dolge dobe treba« ^49); »Počiva adaj po dolgi, dolgi dobi/ (70); »Dolga, dolga doba«   (73).
Nekoliko prozaiški ali  bolje   »Koseškovski*   se  nam zdi verz:
»Kdo je sploh ta   čarodejec?«
Nepotreben in kot nekako mašilo zveni  medmet ,ha',  na straneh 49.,
55-»  56:>  57; 60.
Nenavaden je naglas:  ,sldni'  (str.  3.),  mesto  .sloni'.
Ker prištevamo Funtka uglednejšim pesnikom slovenskim, zato smo sodili najnovejše njegovo delo z drugačnim merilom, nego bi ocenjali kakega pesnika »minorum gentium* ; to naj pomisli, komur bi se naša sodba zdela prestroga.                                                                                   T. Doksov.
Slovanska knjižnica nam je prinesla v 64. zvezku »Punci k o« Mestni obraz. Poljski spisal Stanislav Grudziriski. Poslovenil  S.  P — o v.  Str.   84.  —
Ne trdimo, da ne bi bila »Punčika« spretno spisana; kakor se nam vidi, je pristna slika nezdravih odnošajev, ki so nekdaj vladali v poljskih višjih slojih ter so z drugimi vzroki vred upropastili poljsko kraljestvo. Toda neprijetno nas je zadevalo pri čitanju, da pisatelj tako vsiljivo vedno in vedno poudarja svojo tendenco, da bi dokazal, kako kriva in pogubna je ali je bila vzgoja, zlasti ženska, v višjih stanovih poljskih, in da vso svojo res nemalo pisateljsko spretnost vprega v didaktične ojnice, vedno pretilno, prst vzdigajoč ter svareč pred »punčkami«. »Man merkt die Absicht« . . . Koliko bolje bi bil storil, da bi bil tisto nezdravo vzgojo čisto objektivno naslikal, brez vsiljivega moralizovanja, ter čitatelju prepustil, da si iz pri-povedovanih dogodkov sam izlušči zlati nauk : »Čuvajte se porcelanastih punčk!« Sploh je cela povest morda ravno vzpričo prononsovane tendence vse preveč tipična,    pa vse  premalo individualizovana.
Prevod je videti še dovolj dober, vsaj čita se še dosti gladko; vendar je tu pa tam nekaj nejasnih mest, po katerih se nam dozdeva, da prevo-dilec ni korenito vešč poljščini. To pa je pri prevodih — že večkrat smo v ocenah poudarili — ,conditio sine qua non'; neizprosno zahtevamo od prelagateljev, da temeljito poznajo oba jezika, nikar da bi se šele s prevajanjem učili ali utrjevali v tistem jeziku, iz katerega prevajajo. Ta neizogibni pogoj vsakega dobrega prevoda le preradi prezirajo oni, ki prevajajo iz slovanskih jezikov. Že enkrat smo našim prelagateljem svetovali in danes zopet ponavljamo ta nujni svet, naj se ravnajo po načelu delodelja, in naj se omeji vsaki n a e n slovanski jezik, kateremu naj se temeljito priuči, in šele potem naj iz njega prelaga. Če pa kdo vse vprek iz češčine, poljščine, ruščine in drugih slovanskih narečij prelaga, potem je celo upravičeno,  da že  naprej  z nekakim  skepticizmom sprejmemo take prevode.
Nepotrebne se nam vidijo razlage nekaterih manj znanih besed v oklepih, n. pr. se tolmači »ironija« z »zasmehom« (str. 49.); kajti ta tolmačila bi kvečjemu utegnila rabiti silno preprostim čitateljem, taki pa tudi vse povesti sploh ne bi razumeli. Sploh pa je po naših mislih ta povest previsoka za čitateljstvo,   kateremu je sicer   namenjena Slovanska knjižnica.