KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO DRAGOTIN KETTE IN NOVO MESTO sLi veš, kako vsled sončnega obiska žarno blešči dolenjska stolica, kako po rosi vsa okolica cvete, (Irliti, kako od sreče vriska!« Nu novomeški gimnaziji so svoj čas študirali znameniti možje. Omenjam samo Ivana Tavčarja, ki je kot študent zajel na Otočcu ob peneči se, z otočki posejani Krki snov za svojo romantično' novelo »Otok in Struga«, njegovega dolgoletnega političnega sobojevnika in iskrenega rodoljuba Ivana Hribarja, Slovencem zelo naklonjenega velikega admirala Antona Hausa, ki je bil z našim mojstrom — pevcem Otonom Župančičem v daljnjem svaštvu, in končno Otona Zupančiča, ki pa je bil v Novem mestu samo do četrtega gimnazijskega razreda. Ob zatonu 19. stoletja, rojstvu slovenske mo- derne, pa se je pojavil v Novem mestu Dra- gotin Kette, ki je že kot študent objavljal svoje pesmi v »Ljubljanskem Zvonu«, tedanji vodilni slovenski literarni reviji. Novomeška gimnazija se je ponašala v tisti dobi z nelaskavim vzdevkom »refugium pecca- torum« (pribežališče grešnikov). Zaslužila ga vsekakor ni, vsaj v tem smislu ne, da bi »greš- niki«, ki so se od drugod kakor iz Ljubljane, Celja, Maribora ali Gorice zatekli vanjo, morda na tem zavodu z lahkoto izdelovali. Pod dolgo- letno egido ravnatelja, pisatelj dr. Franca De- tele, je vladala na njem stroga, skoro pretirana disciplina in takratni profesorji so bili zelo zah- tevni. Gimnazijsko poslopje poleg samostanske cer- kve, zgrajeno še v dobi cesarice Marije Terezije, je bilo že ob iprelomu 19. stoletja zelo staro in je s svojimi ozkimi koridorji in majhnimi, borno opremljenimi učnimi sobami vzbujalo videz, da ne bo več dolgo kljubovalo zobu časa, a stoji še dandanes, in služi kot vojašnica. Sredi meseca septembra 1896 je dospel Dra- gotin Kette v Novo mesto v spremstvu svojega protektorja, rodoljubnega pesnika Ivana Res- mana. Z malce zibajočo se hojo je stopal droben in majhen, košatih brk in s pšenično rjavo bra- dico ob strani zajetnega Ivana Resmana, čigar obraz je krasila dolga črna brada. Ivan Res- man, sošolec gimnazijskega ravnatelja dr. Detele, je menil, da bo mlademu Ketteju njegovo sprem- stvo in priporočilo, da je njegoV varovanec že mnogo obetajoč pesnik, ki objavlja svoje pesmi v »Ljubljanskem Zvonu«, pri gimnazijskem di- rektorju nemalo koristilo. Bil je v usodni zmoti. Dr. Fran Detela je bil sicer odličen, izredno prefinjen poznavalec rimskih in grških klasi- kov, ki jih je citiral, da ga je bilo veselje poslu- šati; tudi mu je tekla beseda ne samo v sloven- ščini in nemščini, temveč tudi v klasični latin- ščini neverjetno gladko. Bil je duhovit, včasih ironičen in celo sarkastičen; za dijake pa, ki so se ukvarjali s pesništvom, ni limel razume- vanja. Kar je le od daleč dišalo po svobodnem mišljenju, mu je bilo sumljivo in odvratno. Utes- njen v spone srednjeveškega dogmatizma in ves prežet s črnožoltim patriotizmom je preganjal 194 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vse, kar je razodevalo svoboden polet in napre- i dek. Iz lastne vednosti mi je znano, da je iz i dna duše sovražil velikega pesnika Heineja, ker; je bil svobodomiseln, strupen nasprotnik rimsko- ¦ katoliške cerkve, čeprav v svojih pesnitvah me- i stoma lasciven in frivolen. Kadar je gimnazijski ; direktor dijakom zaradi malenkostnih prekrškov ; razglašal karcerje ali izrekal stroge ukore, je: zajahal visokega paradnega konja iii obsul za- j krknjene grešnike z votlo donečimi tiradanii, j glasečimi se n. pr.: »Mi smo maščevalci razža- ; Ijenih postav. Nam je zaupano in poverjeno j vodstvo zavoda, ki je poklican, da vzgaja zna- i čaje.« Seveda ni ta nabuhla in osladna retorika \ niti najmanj ganila tistih, ki naj bi jih bila ^ porazila in strla. Še skoro nedorasli smo bili že ; v toliki meri razviti in kritični, da smo z rah- lim pomilovanjem zrli na gromovnika. Po vsem tem je jasno, da jc dobil študent in poet Dragotin Kette že ob sprejemu na novo- meško gimnazijo veliko črno piko, ki je ni mo- gel izbrisati ves čas svojega precej lagodnega i študija. Bil je namreč v vsakem pogledu tako I nadarjen, da je šolske predmete za prvi red mimogrede in z lahkoto obvladal, zato pa je malone ves preostali čas posvetil pesniškemu ustvarjanju in pridobivanju znanja. Ravnatelje vo nerazpoloženje proti dijakom, ki so razodevali književne ambicije, se ni omejilo ; samo na Kettejev primer. Nekaj let kasneje sta j postala deležna njegove nenaklonjenosti že po- i kojna pesnika in pisatelja Milan Pugelj in Jože Vandot. Slednji je v slovenski nalogi, ki jo je dal v 8. gimnazijskem razredu profesor Davorin ! Majcen, slavil zasluge Primoža Trubarja za raz- voj slovenskega jezika in zapisal med drugim tudi stavek, da je bil protestantski duhovnik prepričan, da uči pravo vero. Ta stavek, ki je nanj naletel dr. Detela ob prebiranju dijaških nalog o božičnih počitnicah, je tega tako zbodel, da je zvezek konfisciral in ga nemudoma poslal i na deželni šolski svet. Slednji pa je kmalu usta- • vil preiskavo. Državni zaklad pa je plačal Jo- žetu Vandotu dva avstrijska krajcarja za nabavo novega zvezka, ker se je prejšnji v teku disci- : plinskega postopka izgubil! | Dragotin Kette se je kmalu vživel v novome- ; ško ozračje. Tovariši so ga cenili, priznavajoč mu kot pesniku neko izjemno stališče. Dijaki nižjih razredov so ga občudovali in prežali nanj I na hodnikih gimnazijskega poslopja, da bi ga \ videli. Med profesorji ga je zelo cenil profesor \ slovenščine Ivan Poljanec. V drugih razredih je ; večkrat omenil, da je velik in resničen talent na gimnaziji samo pesnik Dragotin Kette. S tem njegovim priznanjem pa se ni skladalo dejstvo, da mu je dal v slovenščini samo red »pohvalno« in ne »odlično«, ki ga je bil po svojem, ostale [ sošolce daleč nadkriljujočemu znanju slovenšči- ne brezdvomno zaslužil. Kettejeve slovenske na- ; loge niso bile navadni suhoparni šolarski izdelki, ; temveč so se odlikovale od drugih po svoji lah- Novo. mesto — Breg kotui dikciji, svojstvenem slogu, ustvarjajoči, domišljiji in tehtnih mislih. Ko je prinesel nekoč profesor Poljanec v razred zvezke in je v Kette- \ jevi nalogi popravil neki, po njegovem mnenju nepravilno napisan stavek, se je vnel med učen- ¦ cem in učiteljem spor, ki se je končal tako, da je dal profesor prav dijaku. Po vsem tem se nii tudi ne zdi verjetno, da bi se bil izrazil profesor Ivan Poljanec, kakor poroča Kettejev prijatelj Fran Šešek kot izvestitelj tedanjemu uredniku »Juga«, dr. Niku Zupaniču, da mu Kettejevi i soneti ne ugajajo. Že nekaj dni po njegovem prihodu sem se : seznanil z več let starejšim Kettejem. Prišel je \ na naše stanovanje v spremstvu Frana Gove- ^ karja. Od takrat sem mu redno prinašal »Ljub- ' Ijanski Zvon«, ki je bila nanj naročena moja sestra, na njegovo stanovanje v Žabjo vas. Bila je menda novembrska številka letnika 1897, ki i sem mu jo nesel nenavadno toplega popoldneva : pred mrakom. Kakih sto korakov pred seboj sem j zagledal proti mestu stopajočega profesorja ve- ; ronauka dr. Josipa Marinka. Srečanje je bilo neizogibno. Ročno sem zataknil zvezek »Ljub- ljanskega Zvona« pod suknjič zadaj na hrbet, suknjič pa tesnO' zapel. Ustavil me je, prijazno nagovoril in vprašal, kam sem namenjen. Hitro sem se zlagal, da grem po naročilu svoje matere v Žabjo vas k ženski, ki nam je donašala mleko na dom. »Ljubljanski Zvon« in liberalni »Slovenski Narod« sta bila namreč na novomeški I gimnaziji že nekaj let dijaštvu strogo prepove- dana po vsej priliki na pobudo takratnega ljub- ljanskega knezoškofa dr. Jakoba Missie. Razkol i med klerikalno in liberalno stranko je postal po ; letu 1892 po nekaterih ponesrečenih slogaških ; poskusih neizbežen. V sledečih letih se je vnel ; najostrejši boj med »Slovencem« in »Slovenskim ; Narodom« in se razbesnel do nezaslišane ogorče- nosti. »Slovenski narod« je pod uredništvom Mi- i roslava Malovrha z naslado objavljal pikantne zgodbice in škandale iz farovškega zatišja, ki jih seveda dijaki nismo smeli citati. »Ljubljanski [ Zvon«, ki je veljal kot napredna in svobodomi- ; selna revija, je perhorescirala in z vso zagrize- j nostjo preganjala struja dr. Antona Mahniča. i Kettejevo razmerje do sošolcev in dijakov niž- ¦ jih razredov je bilo tovariško ljubeznivo. Čeprav je bil takrat že upoštevan pesnik, ni bil prav nič ošaben in domišljav. Ni jih gledal z viška, : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO dasi jih je znatno prekašal ne samo v znanju slovenščine, marveč tudi po svojih trpkih živ- ljenjskih izkušnjah in znanju tujih jezikov ter svetovne literature. Bil je šegav, šaljiv in doy- tipen. Ako je prišel v »Narodni dom«, tedanjo »Čitalnico«, in se pridružil v ozadju dvorane tovarišem, jih je že s prvimi besedami, ki jih je izpregovoril, spravil v dobro voljo in smeh. Kmalu je vzljubil v obliki polkroga na pol- otoku Krke ležeče Novo mesto, ki se je odliko- valo po svoji starinski patini. Privlačeval ga je Glavni trg in leta 1861 na njem postavljeni železni vodnjak, izdelek železarne na Dvoru. Ta vodnjak je bil pri tleh obrobljen krog iu krog s stopniščem, obstoječim iz štirih krožnih stopnic. Na stopnišču se je dvigala šestero- kotna, iz železa vlita kotanja. Iz nje se je vzpe- njal širok steber s ploščadjo, na katero so bile postavljene štiri konjske glave, bruhajoče iz odprtih žrel v curkih vodo v kotanjo. Nad konjskimi glavami je bila manjša okrogla ko- tanja s fontano, ki je iz nje pršela voda v višino in padala zopet nazaj. Ta monumentalni vodnjak je bil znamenit okras trga in tesno povezan z njim leta in leta v nerazdružljivo celoto, da si tisti, ki so živeli v takratni dobi, niso mogli misliti trga brez njegovega vodnjaka. Na žalost so občinski očetje brez razumevanja za njegov arhitektonski urbanistični pomen prodali vodnjak nekaj let pozneje na novo- meški gimnaziji nameščenemu profesorju dr. Ga- šperju Pammerju za borih 50 goldinarjev. Vod- njak je dal kupec prepeljati v Avstrijo nad Anižo in ga tamkaj poklonil svojemu rojstnemu kraju. Istotako zanimiv je bil -na trgu stoječi, z umetniškim okusom zgrajeni stariiiski rotovž, pod čigar oboki je tiste čase pekel in prodajal kostanj kočevski rojak Gliebc. Znameniti sta bili tudi obe novomeški cerkvi, na najvišjem mestu polotoka ležeči, daleč na okoli vidni Kapitelj s starim gotskim prezbi- terijem, kripto in Tintorettovo sliko Nikolaja v glavnem oltarju, in frančiškanski samostan s cerkvijo. V to sO' zahajali dijaki gimnazije k strogO' obveznim šolskim mašam. Dragotin Kette, ki ga najbrž večkrat ni bilo k nedeljski šolski maši, je imel nekoč smolo. Zalotil ga je gimnazijski katehet, ki je neposredno po maši klical študente v zakristijo. Posledica je bila, da je izglasoval profesorski zbor na konferenci 18. junija 1897 zoper njega in njegovega so- šolca, pokojnega ljubljanskega odvetnika dr. Franceta Kandareja, dveurni karcer, ki ga je slovesno oznanil in diktiral sam gimnazijski ravnatelj in persona. Zadevni zapis, napisan v protokolu, seveda v nemščini, slove v slo- venskem jeziku: »Učenca 7. gimnazijskega raz- reda, Kandare in Kette, se zaradi zanemarjanja božje službe kaznujeta z dveurnim karcerjem.< V istem zapisniku je tudi zabeleženo, da se prepove dijakom 7. in 8. gimnazijskega razreda zahajanje v Jakčevo gostilno zaradi raznih ne- priličnosti. Ozke, tu in tam strmo vzpenjajoče se ulice, slikoviti Breg s svojimi hišicami, prilepljenimi kakor lastovičja gnezda na skalnatih, prepadno h Krki padajočih stenah, prijazne in vesele krčme, novomeški drevored s svojimi košatimi kostanji, ki ga je Kette tako rad in jjogosto' obiskoval, vse to je pritezalo mladega pesnika in nudilo nekaterikrat snov njegovim pesnitvam. Zlasti rad je zahajal h. Krki, ki v vijugi loči mesto od Kandije, ležeče na nasprotnem bregu, in mu daje svoj posebni čar. Nekajkrat sem ga videl, kako je naglo hodil ob njenem bregu pod železniškim nasipom, se hipoma zamišljen ustavil, zrl na nje gladino in se nato kakor vzbujen iz sanj pognal dalje. V gostilne je rad in cesto zahajal, popil eno, kvečjemu dve čctrtinki vina, se zabaval in šalil s tovariši in podvoril natakarici. Obiskoval je znano Windischerjevo gostilno v Kandiji, ki mu je bila, stanujočemu v bližnji Žabji vasi, pri roki in v kateri se je gostom poredno smehljala cvetoča natakarica Fani. Pogosto je bil tudi gost gostilne, ki jo je imel Anton Jakac, kjer je kraljevala polnogrudna Pepina z žametnimi očmi. Njej je za god 19. marca 1898 posvetil pesem šaljivo-prijazne vsebine. Dijaštvo je ta- krat zahajalo tudi v znano gostilno »Pri Tučku«. Tam je Dragotinu Ketteju kakor tudi drugim dijakom-nabornikom tik pred vojaškim nabo- rom pripela na prsi šopek hčerka gostilničarke Regina. O Kettejevem bivanju v Novem mestu bi bilo omeniti še naslednje, kolikor vem, doslej še nezabeleženo in nezapisano dejstvo. Ko se je namreč pesnik vrnil jeseni leta 1897 z velikih počitnic v Novo mesto, smo vsi njegovi znanci in prijatelji ostrmeli, ko smo zagledali njegov do golega obriti obraz. Navajeni na njegove brke in bradico, ga prvi hip skoro nismo spo- znali. Ključ do take presenetljive spremembe njegovega obličja nam nudi z vso verjetnostjo njegovo pismo, napisano prijatelju Franu Sesku dne 4. avgusta 1897. V njem piše, da se drži po farško, se ponorčuje v dveh naslednjih nem- ških verzih, da vodi strica za nos, in nadaljuje slovensko, da mu stric verjame, da pojde v lemenat, in zdaj ne ve, ali on jase strica, ali stric njega, kdo bo pa novo mašo pel, ali stric njemu, ali on stricu, je vprašanje. Prej ko ne si je pesnik na ljubo stricu, ki se mu je želel prikupiti, dal v velikih počitnicah obriti brke in brado, da bi tako že s spremembo svoje zunanjosti vzbudil v stricu nado, da bo postal duhovnik. Na vprašanje, čemu je dal brke in brado proč, se je samo zvito nasmehnil, rekel pa nič. Kmalu so mu zrastli spet brki in bra- dica, ki jih je nosil ves čas do svoje prezgodnje smrti. Ta metamorfoza je bila samo kratka epizoda, ki ji pesnik sam ni pripisoval nobenega pomena. Nikdar več ni proti nikomur omenil semenišča. Vse njegovo kasnejše ponašanje iz- pričuje, da je sleherno tako misel dokončno zavrgel. V raznih pismih po zrelostnem izpitu, opravljenem 5. julija 1898, govori enkrat o štu- diju zgodovine, drugič omenja, da si bo izbral na vseučilišču kot stroko klasične jezike, tretjič pravi, da bo študiral jus, to je tako kakor pri- Isito. Silno ga je vabil in mikal Dunaj, kjer sta že bila njegova prijatelja Ivan Cankar in Oton 196 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO. KRONIKA Župančič. Na stričevo podporo sploh ni več računal. Da mu je postala misel na duhovniški stan odvratna, izhaja tudi iz njegovega pred- preKetteja, najčistejšega med našimi pesniki, ki ni poznal umazanosti niti od daleč, ki mu ni ; nikoli prišlo na misel, da bi pikanturil, Ketteja, grešnika, gredo čistit! In kdo ga gre čistit?« "V šolskem letu 1897—1898 se je Kette pre-j selil iz Žabje vasi na skrajni konec takratnega i Novega mesta, pod Kapiteljski hrib, k dimni- \ karju Stancarju. Njegovemu sinu edincu je bil i mentor in učitelj. Na tej hiši je bila vzidana ] ob petdesetletnici Kettejeve smrti spominska j plošča. ; V Novem mestu je zahajal Dragotin Kette ; zlasti v prvem letu svojega bivanja (1897) tudi v hišo in gostilno Pavline Mogolič, rojene Vičič, ki je bila svaikinja Kettejevega ujca Ivana Va- lenčiča, trgovca v Trnovem. Ujčeva žena je pisala svoji sestri Pavlini Mogolič, naj mladega Ketteja pritegne in povabi v hišo. Ker so mu tamkaj večkrat postregli, se je Kette, ki ni hotel za- \ hajati v hišo, ne da bi se nekako oddolžil, po- i nudil, da bo učil hčerko^ Pavlo Mogoličevo j francoščino. Ta je namreč nameravala iti za učiteljico, pa je potem to svojo namero opustila. Najstarejši hčerki Mimi je zapisal v njeno spo- j minsko knjigo menda na vel. petek leta 1897 ' pesem. Vodilna misel je, da ji ne more voščiti ; sreče, ki je o njej nekdaj sanjala, zakaj sreča ¦, je kot sonce, ki utone v brezdaljnji ocean, kakor list v igri bistrih valov, hiteč na topli jug, želi \ ji pa srečo, ki jo rodi sočustvovanje s tujim : trpljenjem, ali ljubezen in dejanje, samo v njih j je nenehoma kipeč vir blaženosti. i Kette je rad ustrezal prošnjam novomeških ¦ gospodičen ter jim poklanjal v njihovih spo- minskih knjigah, ki so bile tedaj med mladim | ženskim svetom močno razširjene, razne pes- \ nitve. Ko je Kette zahajal k Mogoličevim, je | tu in tam zapisoval pesmi v poseben zvezek, ki je ostal shranjen v Mogoličevi hiši. Takih : priložnostnih pesmi se je nabralo lepo število. : Zvezek je bil, žal, ob drugem nemškem bomb- : nem napadu dne 3. oktobra 1943 s hišo vred ; uničen. Tudi sestrama Miri in Gizeli Wagner i je poklonil za spomin vsaki po eno pesem. Za j Nekdanji vodnjak na novomeškem Glavnem trgu 197 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Gizelo Wagncr. ki jo je nekaj let po Kettejevi smrti častil in opeval pesnik Milan Pugelj, je še kot četrtošolec zložil na prošnjo sošolca Petra liro vata sonet z akrostihom: »Gizelici Wagner«:. Prihod Bojana Drcnika na novomeško gim- nazijo je navdušil dijake za telovadne vaje. Drenik je v Ljubljani telovadil v veliki telo- vadnici sokolskega društva »Ljubljana«, ki mu je načeloval vzorni učitelj dr. Viktor Murnik. Kadarkoli smo mogli, smo se novomeški štu- dentje vtihotapili v telovadnico Sokolskega dru- štva v Novem mestu. Tudi Kette je bil vsaj nekajkrat med nami. Medtem ko se je večina urila v vajah na orodju, je Kette z očitnim veseljem izvajal skoke v višino z visoke od- skočne deske. V poletnih igrah, ki so jih dijaki igrali kaj radi na trati ob stari vojašnici, kjer stoji sedaj poslopje okrožnega sodišča, se je udeleževal Kette balinanja. Dragotin Kette je v letu 1898 in tudi že 1897 ustvarjal v dolenjski metropoli svoja največja dela. Po smrti sta njegov pomen in veljava ne- nehoma rastla. Nikakor ne v skladu z njegovo rastočo veličino je naslednja reminiscenca. Tri- deset let po Kettejevi smrti je prišel kot in- špektor k veliki maturi v Novo mesto dr. Ivan Prijatelj. Z njim sva si postala dobra znanca in prijatelja že na Dunaju, kjer je bil nameščen v dvorni knjižnici, jaz pa sem opravljal takrat zadnji izpit in rigoroz. V Novem mestu sva se sestajala sleherni dan. Ko so zrelostni izpiti trajali dva ali tri dni, sva šla o mraku v okolico Novega mesta in prišla na vrt, ki je bil deloma zasajen z bori. Takoj sem se spomnil Kettejevih verzov: »Tudi tebe, moj gajek borovi, tudi tebe so danes odeli snegovi« in jih citiral. V meni vznikla asociacija idej je tudi pri njem sprožila spomin na dogodek, ki se je pripetil prejšnjega dne pri maturi; pri izpraševanju iz slovenske literature je bil posegel vmes in zastavil dijaku vprašanje o pesniku Ketteju, maturant pa je molčal kakor riba. Profesor slovenščine ga je skušal opravičiti s tem, da tako daleč še niso prišli pri predelavi učne snovi. Prijatelj je ogorčen pripomnil proti meni: »Pomisli, trideset let po Kettejevi smrti dijak pri maturi ne ve nič o njem, ki je bil vendar genius loci in za- služi, da mu Novo mesto postavi spomenik!;< Mi, ki smo maturirali leta 1900, smo se se- znanili s slovensko književnostjo prav do tega leta in smo po večini kolikor toliko poznali slovensko moderno, posebno pa Ketteja. Slo- vensko slovstvo je predaval v našem razredu Josip Wester. V Novem mestu je Kette kmalu po svojem prihodu z Bojanom Drenikom, Julijem Želez- nikarjem in Franom Seskom ustanovil po ljub- ljanskem vzorcu literarno »Zadrugo«, ki je na- rastla v drugem tečaju na 11 članov. Takrat je stanoval Kette v Žabji vasi pri finančnem re- spicientu v pokoju, Matevžu Juncu, v majhni hišici, poleg katere je bil vrt z utico. Spomladi leta 1897 nekega sončnega popoldneva smo se- deli trije, štirje v stanovanjski sobi, Kette pa jc bil v utici na vrtu. Nenadoma je vstopil v sobo in vidno vesel vzkliknil, da so mu štirje končni verzi pesmi, ki jo jc takrat oblikoval, pravkar šinili v glavo. Prebral nam je najprej končne stihe, nato pa pesnitev v celoti. Ze napisane pesmi je pilil in popravljal in jih znova in znova redigiral. V Zadrugi se je gojila beletristika in po imenu tudi govorništvo. V tej panogi ni bilo zabeležiti kakih omembe vrednih uspehov. Tudi Kette sam ni bil govornik v klasičnem pomenu besede, pač pa duhovit kramljač. Učili smo se tudi ruščine. Njen učitelj je bil Kette. V začetku ure je, hodeč po sobi okoli mize in gledajoč pišočim v zvezke, narekoval iz vadnice kratke sestavke. V beletristiki je bil naš mentor seveda Kette, daleč prekašajoč vse zadružane. Vsi smo pri- sluhnili in zadrževali dih, ko je z malce pojočim glasom čital svoje pesmi, ki so nadkrilile vse, kar je v tistih časih vzraslo na slovenskem Parnasu. V Zadrugi je čital kakih 20 pesmi in tudi začetek novele »Organist«. Na vso moč nam je bila všeč njegova »Pod- gorska svetnica«. Poslal jo je Cankarju, s ka- terim sta si bila nepretrgoma v stikih kot verna in iskrena prijatelja. Temu ni popolnoma uga- jala, češ da nima prave vsebine. Kette s Can- karjevo kritiko ni bil zadovoljen. V tej po videzu sicer epski, v bistvu pa pretežno lirični pesnitvi Kette ni hotel podati strogo epičnega dogajanja, marveč je skušal poudariti v prvi vrsti nepremagljivo emocionalno silo prve lju- bezni, ki dekliško srce, vneto za češčenje lurške matere božje, na mah in popolnoma prevzame, in deklico, sanjajočo dotlej o samostanskem pajčolanu, z neugnanim hrepenenjem žene v objem mladeniča, ki ga je vzljubila. Da je pesnik prepletel pesem s prisrčno in osvajajoče šegavostjo, ji nikakor ni v kvar. V tem času je nastala tudi pesem, natisnjena leta 1897 v »Novi nadi«, z naslovom »Misli star- čeve«. Kakor marsikatero drugo je tudi to pesem poslal Murnu-Aleksandrovu. Kette mi je prebral Murnov odgovor, ki v njem piše, kako zelo mu pesem ugaja, hkrati pa nevoljen toži, da njemu kaj takega ne uspe. V Zadrugi je poleg drugih čital Kette tudi pesem »Zaprta so njena okenca«, ki je v njej obrnjena ost proti pesniku samemu in njegovi nekoliko sentimentalno pobarvani bolesti. Četrta končna kitica se glasi: »A da bi mojo znali bol bleščeči tisoči, od smeha bi jim padale solzice iz oči...« Pred natisom pesmi v Ljubljanskem Zvonu je njega urednik profesor Viktor Bežek samovoljno nadomestil besedici »od smeha« z izrazom »so- žalno«, s tem pa izmaličil glavno poanto in satiro izpačil v osladno svetobolje. Ko sem pri- nesel pesniku na dom tisto številko Ljubljan- skega Zvona in je le-ta pesem prečital, je takoj s svinčnikom prečrtal besedo »sožalno« in pri- pisal ob strani »od smeha«, hkrati pa se je silno razhudil nad urednikovo nerodnostjo in ne- razsodnostjo. 198 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Cim bolj je pomlad prehajala v poletje, tem bolj je »Zadruga« hirala. Sestanki, ki so bili dotlej na Kettejevem stanovanju, so se prenesli nekako meseca maja pod Andretov kozolec, na najvišji hrib na desnem bregu Krke, nasproti samostanskemu vrtu. Radivoj Peterlin — Pe- truška je člane Zadruge oplašil nenadoma z vestjo, da so pristojni krogi »Zadrugi« in nje- nemu delovanju na sledi. Ali je bilo na stvari kaj ali ne, nismo dognali. Kake preiskave ni bilo. Dala pa je ta vest povod za preselitev Zadruge iz hiše Matevža Junca na Andretov hrib. Seje so bile sprva ob sobotah popol- dne, nato ob nedeljah dopoldne po nedeljski šolski maši, pa so se prenesle spet na soboto. Za to se je zlasti potezal Kette. Vsako nedeljo dopoldne je bila namreč v novomeškem, s ko- šatimi kostanji zasajenem drevoredu velika pro- menada, ki je trajala od 10. ure naprej. Ude- leževale so se je v obilnem številu novomeške gospodične pod varstvom svojih, v primerni razdalji stopajočih mater in gardedam. Na klopeh pa so posedali študentje in pasli svoje zaljubljene poglede po cvetočih obrazih in drob- nih gležnjih mladenk. Dragotin Kette je brez ovinkov navedel kot glavni razlog za preložitev zadružnih sestankov, da so zanj nedeljske do- poldanske promenade tako privlačne, da jih bo na vsak način obiskoval. Samo ob sebi umevno je s svojo zahtevo prodrl. Zamolčal pa je, da mu je obiskovanje drevoreda zlasti zaradi tega tako pri srcu, ker je stalno zahajala tjakaj tudi njegova izvoljenka. Dne 14. julija 1897 je bil v poletni pripeki zadnji občni zbor »Zadruge« spočetka v nekoliko elegičnem razpoloženju, ki mu je dajal izraza zlasti Bojan Drenik, medtem ko je bil Kette ob tej priliki neverjetno razigran in hudomušno dovtipen. S svojimi ironičnimi medklici in opaz- kami je predsedniku Zadruge Bojanu Dreniku pokvaril malone ves koncept, tako da je začetna slovesna ubranost docela splahnela in prešla pod vplivom Kettejevih temperamentnih in pre- šernih utrinkov v skoro norčavo nastrojenje. Prihodnjega dne je bil konec šolskega leta s , slovesno mašo in z razdelitvijo spričeval. Bili smo na razstanku in zavedali smo se, da se »Za- , druga« v prihodnjem šolskem letu ne bo ob- novila. Navzlic nekoliko skaljenemu razpolo- ženju, ki ga je povzročil Kette iz neznanih vzrokov s svojim ponašanjem, je bilo pravilno, kar je naglašal tajnik Fran Šešek v svojem zaključnem nagovoru, da je namreč vse ža- ri ružane družila velika ljubezen do domovine, nebogljene in needine, boreče se pod sužnim jarmom za troho gospodarskih in nacionalnih drobtin, ki so zanjo tako poredkoma padale z vladine mize, sicer tako bogato obložene za gospodujoča naroda Nemcev in Madžarov. Čeprav je delovanje »Zadruge« pojemalo in končno usahnilo, deloma zaradi naraščajoče brezbrižnosti članov, deloma zaradi osebnih na- Novo mesto S Kapiteljskega hriba (okoli 1. 1880) sprotij, se ne more reči, da njeno delo v du- hovnem pogledu ne bi bilo plodno. Udejstvo- vanje v »Zadrugi«, stoječi pod joretežnim vpli- vom Kettejevega duha, je obogatilo druge člane, da so vse svoje življenje ostali vdani in verni svoji domovini, navdušeni za lepoto blagoglas- nega slovenskega jezika in se šc nadalje izobra- ževali v lepi književnosti. Dolenjska pokrajina z Novim mestom kot svojim središčem je bila do tedaj terra incognita — nepoznana deželica. Pokrajina zelenili brd, pisanih livad in dobrav, posejana s polno- rdečimi, neslišno in nevidno šumečimi žitnimi polji, zelenimi gaji in gozdovi, v dalji temnečimi lesovi, obložena s trsjem, vzpenjajočim se po položnih gričih, žuboreča v prelivajočih se stu- dencih in potočkih. Kogar je prižela na svoje od sonca razpaljene grudi, ji je ostal zvest in vdan sin. Uzrlo' jo je oko umetnika in poeta ter odkrilo njene prej nevidene lepote in neznane prelesti. Kettejevih pesnitev, ki v njih s tako toploto in toliikim zanosom opeva priljubljeno Novo mesto in njegovo idilično okolico, ni mogoče ločiti od najusodnejšega pesnikovega doživljaja, ki je razburil vse njegovo čustvovanje in raz- viharil z ncukročeno silo vse njegovo bitje. Pesnikovo srce se je užgalo spomladi leta 189T v strastni ljubezni do Angele Smolove, hčerke sodnega svetnika. Bilo ji je takrat, rojeni 16. oktobra 1881 v Št. Vidu pri Lukovici, dobrih petnajst let, Kette pa je štel svojih enaindvajset. Vsa znamenja kažejo, da je v njegovem srcu zagorela ta ljubezen »na prvi pogled«. Ali se je porodila v pesnikovem srcu v novo- meški kapiteljski cerkvi, se sicer z gotovostjo ne more reči. Iz prvega zapisa soneta z naslovom »Zakaj sem bil v kapiteljnu« in njega končne redakcije bi se dalo sklepati, da ga je prevzela ta ljubezen na mah in popolnoma ravno v ka- piteljski cerkvi. Tudi v istočasno nastalem sonetu »V kripti« se pesnikove otožne refleksije (r pokopani, križani mladosti porajajo v kapi- telju, to pot ne v cerkveni ladji, temveč v kripti na pragu božjega groba. Kakor mu brani vstop v grobnico stražnikov razbojniški pogled, tako onemogoča vstajenje nove slajše mladosti večni stražnik, nepovratni čas. Kakor v drugih pes- nitvah je ljubezenski motiv tesno povezan s krajevnim tudi v prelepi pesmi »Na trgu«, ki diha opojen čar pristne lirične ubranosti. Novomeški Glavni trg se je Ketteju zelo pri- ljubil, pogosto je hodil tja, opazujoč vrvenje KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO študentov in mladenk. Kako je pesniku novo- meški Irg prirastel k srcu, razodeva tudi pesem z naslovom »Prekrasni trg«. Prvi štirje verzi slovejo: Prekrasni trg, čarobni trg v dolenjski metropoli, pač mnogo jih na svetu je, a tacega nikoli. Poleg tega in kapitelja je navdihnila in oplo- dila pesnikovo nenehoma snujočo domišljijo tudi okoli mesta tekoča Krka. Posvetil ji je pesem »Na Krki«, primerjajoč tiho, vijočo se reko z objemajočo ga zvesto ljubico. To svojo pri- spodobo je mojstrsko razpredel v sonetni sku- pini z naslovom: »Slovo«. Verze: »lu ko že skorajda narazen gresta, kako šumiš plakaje, njemu zvesta, milijon ti solz blesti v očeh, ki v gaje, domove zrla večno bi najraje,« more v njihovem poetičnem čaru in plastiki točno dojeti le tisti, ki je videl in pozna zadnji zavoj reke med samostanom in Ragovim logom, ko Krka prehaja polagoma v ravno strugo in za- pušča mesto. Tam se namreč pne preko reke prvi jez, nekaj sto metrov naprej pod tako imenovanim Strmim bregom pa drugi. Na levem bregu leži Novo mesto s svojimi domovi, na desnem pa zelenijo gaji Ragovega loga, ki je bil takrat košat in bujen, sedaj pa je od sekire italijanskega okupatorja, ki je v svoji blazni bojazni brezobzirno pustošil naše lesove, žal, zelo razredčen. Preko obeh jezov padajoča voda se iskri v tisoč in tisoč v soncu lesketajočih se kapljah — v solzah, ki se blešče v očeh od mesta in gajev poslavljajoče se, v soteski med obema bregovoma polzeče Krke. Samo oko umetnika je moglo videti v takem okolju sliko, kakor so jo uzrle oči mladega pesnika, in le mojstrsko pero z razkošno fantazijo oblagodar- jenega poeta jo je moglo oživiti v tako čudoviti prispodobi. Drugi del soneta izzveni v poveličanje Ange- line lepote, ki je takO' očarljiva, da bi vzdrhtela celo hladna Krka do podzemeljskih izvirov, če bi poznala sredi teh domov bivajočo »devet Stari most čez Krko konce XIX. stok Pogled proti Kandiji visokih korov angeljev kraljico, ki fra Angelico ji mojster ni«. Tudi v tem sonetu se ljubezenski in krajinski motiv dopolnjujeta in spajata v zaokroženo pesniško strnjeno celoto. Samo ob sebi umevno je pesnik, ki je rad prebiral Trdinove bajke in povesti o Gorjancih in se tolikokrat opajal nad lepoto novomeške okolice, vpletel v eno svojih zelo uspelih pri- spodob tudi gorjanske vrhove in vinorodne trškogorske griče, pojoč, da ne žije toliko bajk v vrheh gorjanskih in da se ni v trškogorskili kleteh preganjalo toliko duhov, kot je njegovo srce sanjalo sladkih želja. Vsi tako živo občuteni in romantično na- dahnjeni krajinski opisi ustvarjajo, kakor zelo posrečeno pravi urednik Kettejevega zbranega dela, dr. France Koblar, v izdaji iz leta 1940, naš novi impresionizem, impresionizem prve krajine v poeziji, novo našo naravo, ki jo obli- kuje in reproducira poetov osebni temperament. Mladi pesnik ni z Angelo v svojem kratkem življenju niti enkrat govoril. Pisal ji je pismo, v katerem ji je razodel svojo ljubezen, odgovora ni prejel. Žal, se je pismo izgubilo. Njen brat, ki ga omenja pesnik v sonetu »Dejal je Vlah Elija«, v tretji kitici kot fantka, capljajočega z drobnimi nožicami, ga je kot šesto- ali sedmo- šolec s pristankom svoje sestre posodil profe- sorju slovenščine, ki ga je založil in — izgubil. Ponovni pozivi na vrnitev dragocenega pisma so ostali brezuspešni. Ta ljubezen je prevzela vse pesnikovo bitje, ga prepojila s sladkostjo in bolečino, navdušila do ekstaze in strla do obupa. Ta upajoča in zdvajajoča ljubezen je vzbudila v njem najvišjo stvariteljsko silo, ki je prišla do polnega izraza v njegovih sonetih. To pesnikovo nihanje med upom in obupom je izraženo v verzu, ko išče pesnik »zdaj v upu rdeč, zdaj v strahu smrtno bled« v zapuščenem srcu z enim samim jK)gledom prižgano, a takoj na vekomaj ugašeno luč. Sam sem bil, slučajno stoječ za kostanjem, priča, ko sta se pesnik in Angela v poletju leta 1898 srečala v drevoredu. Nenadoma in nepri- čakovano sta si prišla nasproti. Angela je hi- poma zardela v lice kot mak, torej proti njemu le ni bila povsem hladna in brezčutna, pesnik pa je postal mrtvaškoblcd. Zadnjič sem govoril s pesnikom kak dan po njegovem zrelostnem izpitu. Sedela sva na ve- randi znane Rozmanove gostilne »Na vratih« v razgovoru. Na neko mojo opazko je dejal: »Imam pač smolo.« Odvrnil sem: »Seveda, smolo imaš, smolo.« Takoj je razumel in se nasmehnil: »Ti si pa duhovit.« S to besedno igro sem seveda namignil na njegovo ljubezen do Angele Smo- love. Od tedaj ga nisem več videl. Ko je dospel na jesen v Novo mesto samo za en dan, tako rekoč po zadnje slovo, mi ni bila dana sreča, da bi se bil z njim sestal. Z instiktivno gotovostjo slutim, da svoje edine velike in nesrečne ljubezni tja do smrti ni pre- bolel, kaj šele pozabil. 16. julija 1898, dan ali dva pred odhodom v Trst, piše prijatelju Štan- cerju v Novo mesto med drugim: »Po Novem 200 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mestu mi je dolg čas, pa kaj hočemo,« in v pri- pisu dostavlja: »Pozdravim Tvojega očeta i ma- mico, Seska in ono, ki jo ne moreš pozdraviti. Hm! Wir werden versuchen Sie zu vergessen.« Morda je v zadnjih predsmrtnih dneh obledel spomin nanjo, gotovo pa te ljubezni za časa svo- jega bivanja v Trstu ni izruval iz svojega srca. Dne 18. januarja 1899 je pisal prijatelju Šešku — to je bilo 3 mesece pred njegovo smrtjo — da je njegova duša prazna in pusta kakor raz- tolčen klavir, odkar je šla Angelica s cokom- pokom iz nje in da bo napel na staro škatlo nove strune in zapel kaj italijansko okroglih o tržaški Veneri, polnogrudi čarodejki. V dopisu z dne 31. januarja 1899 je ponovil, da mu je ime Angelica samo še nepomemben zvok, ali že iz tona obeh dopisov in iz njegovega poziva, naj le pridno dopisuje o Angelici, če ni drugače, se da razbrati, da je nikdar ni jenjal ljubiti. Srečen bi bil, ako mi je uspelo v pričujočem članku izkazati intimne in prisrčne odnose, ki so vezali Dragotina Ketteja na Novo mesto, in obrazložiti, kaj in koliko pomeni njegova oseb- nost za Novo mesto in njega okolico, zlasti za dolenjsko metropolo, ki jo je pravzaprav prvi odkril in ožaril v svojih poezijah z romantičnim bleskom pretekle dobe. Proslavil in jKvveličal jo je, kakor bi je ne bil nihče, in nikogar ni bilo pred njim, ki bi ji pridobil tak sloves in jo obdal s tolikim sijajem. Prav je, da se je Novo mesto ob petdesetletnici njegove smrti oddolžilo pesniku z odkritjem spominske plošče. Ce le kdo, je gotovo on zaslužil, da mu Novo mesto zgradi spomenik, kakor ga je sam postavil mestu. , Ivan Vasič