292
Saj ne pozna te svet, Gospod.
Oaj  ne pozna te svet,  Gospod! Prirodoznanca potna glava Rudninstvo  zemlje preiskava, V gorovju skal za skladom  sklad, In  dolbe v  zemeljski prepad, In vekov vse plasti preišče In mnogo najde tu grobišče Okamenelih  mamutov, In preračunja vek njegov. Odkrije  mnogo  davno stvar, Le tebe ne,  nebes Vladar. In  vendar v  kamenu in rudi In  v  vsaki  kepi črne grudi Ime je tvoje,   o  Gospod, Od vekov pisano povsod, Še v  vsaki bilki,  v  vsakem  cveti Mogočnost tvoja,  Bog,  se sveti. Saj  ne pozna te svet,  Gospod!
Saj  ne pozna te svet,  Gospod!
Jezikoslovec v vek se muči
Po  dnevu in  pri  bledi luči,
Da oni bi  zasledil re"k,
Ki prvi ga govoril  vek;
Z jeziki  vseh rodov  se trudi
In glasom  njihovim   se Čudi,
Ko  zasleduje slični zlog,
Da reku rek jednak je mnog.
Odkrije mnogo,  zasledi,
Gospod,  le tebe ne dobi.
In  vendar glasi  vsi in  spevi
Besede večne so  odmevi,
In  vsake  črke  mrtev  ris
Nebeških  rok je jasen  pis;
Da božja je modrost velika,
Spričuje govoric razlika.
Saj  ne pozna te svet,  Gospod!
Saj  ne pozna te svet,  Gospod! Kako  se  modroslovec  bavi, Da zakon mišljenju sestavi, Prestvarja mu njegov  napuh
V   telesno  snov  duhovni duh: Kako se lože vtis  pojavlja, Kako mu pojme vtis napravlja, Kako je sodeb  sklep  izraz,
Iz sklepov raste mu dokaz; In gre  modrosti  do  višin, Ko  sodi  voljo,  um,  spomin. Res modroslovec v svoji vedi Prav  mnogo  istino  zasledi: Le tega modrec ne dobi, Da Bog nebeški um  bistri, Spomin  krepi in voljo vodi, Od tega modrec rad zablodi. Saj  ne pozna te svet,  Gospod
Saj  ne pozna te svet,  Gospod! Žari z neba zvezdovja čeda, Rad  zvezdoznanec nanjo gleda, Njih pota  meri,  njih  hitrost, Zračunja njihno  velikost;
V   daljavi silni in  megleni Nazivlja zvezdice  z imeni: Katera  solnce je,  planet, Trabant in  mesec in komet; Kdaj  solnce  mrkne,  najde  sled Učeni,  modri  zvezdogled Vsled  uka tehtnega in  truda Oznanja  zvezd še druga  čuda. A  kje tem  čudom  biva  vir, Kedo  jim  dal je redni tir, Tega zvezdar nam  ne  naznanja, Da  Bog nebeški  red  ohranja. Saj  ne pozna te svet,  Gospod!
Anton Hribar.
Pijancev sin.
(Povest.  —  Spisal Ivan M.) (Dalje.)
IV.
je duhtel španski bezeg, na gredicah pa je bil lovabilo   gospice   Helene  iz Sela je hotel     zbor pomladnih cvetlic kakor: avrikelj, hijacinte,
Janko izkoristiti. Ona hoja skozi temno hosto mu ni šla iz spomina. Hotel je bolje spoznati svojo zanimivo znanko. Saj je mlad, pa ne bi hotel med svet! Saj ima lepo črno brado! Popoldne sta se napotila on in Alfred na Selo. Pot ju je vodila skozi park, ki je duhtel na vseh krajih najrazličnejših vonjav. Dišeči les je raz-
vijolice, šmarnice, resedice, narcisi in nebroj drugih domačih in tujih cvetk. Vse je cvetlo in se veselilo lepega dneva.
GredoČ skozi znani gozd je nehote pogledal na razrita tla, da bi našel korenino, nad katero se je spotaknila njegova spremljevalka. Kako vse drugače je bilo v gozdu, kakor onega večera!
prostiral omamljive duhove po vrtu, poleg njega     Svetlo in veselo, polno življenja.