JLisi 72. 1849. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje sc za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/ za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljaiio Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold. polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold. Slovenske šole. Njih potreba. (Dalje.) Šole v katerih so se slovenski otroci malo kaj druziga učili kakor nemško brati, nemško slovnico in nemški pravopis, v katerih je clo keršanski nauk moral nemščini se podvreči, niso bile kos, ne glave razjasniti ne počutke ali serce k dobrimu vneti. Kadar so besede v spominu shranjene strohnile ali zginule, je z njimi ves šolski nauk se zgubil, in s tem je zgublen bil nar lepši čas živlenja — otro-čina; bile so zgublene drage leta perve spo-mladne vesele mladosti, in dostikrat, so taki učenci postali neumneži, kakor so poprej bili; so se namreč navadili in prijeli [pregreškov, katere so po poti al v šoli od klavernih tovaršov slišali ali vidili, in tako se tudi pobujšali. Le kdor je tudi srečen bil, vse te napake premagati — je kakor pravijo, k boljšimu kruha peršel, začetnim šolam pa malo ktere hvale za to ve. Zato ljubi slavjanski bratje! skerbite, de se vam napravijo dobre, slovenske šole. Boljši zares nobene, kakor malopridne! Neumneži so mislili, de vsak, kateri v šole gre, mora gospod biti, ino de kmetu nič treba ni se učiti — čisto nič, razun keršanskiga nauka — kateriga tudi v cerkvi sliši. Nočem govoriti od časa in ljudi, iz katerih ta misel izvira, pa to ne zamorem zamolčati, da kateri kolj to terdi, bi rad v motni vodi ribil, želi nevednost in neumnost drugih v svoj prid obračati, le sam sebe in svoje ljubi; druge pak vse kot svoje hlapce in sluge rabili hoče, hoče de bi vsi plesali kakor on žvižga. Neki je to v teh besedah izrekel: „Jest gospod; ti gospod, kdo bo pa konja deržal?" Ne, de bi vsak ki v šolo hodi, moral gospod, duhovnik al uradnik postati, vsakimu pa se je treba učiti; več kdor zna, več velja; treba se je učiti tudi kmetu, de bo znal veselo ozirati se po stvarnici; poznal lepe in prečudne dela večniga očeta; znal rabiti jih v božjo čast in svoj lastni prid; de bo znal umno obračati vsako stvarjeno reč, obnašati se pametno s svojimi in s svojo sosesko. Ustavno enakopravnost gospoda in kmeta, plemenitnika in prostiga človeka, blagovitiga posestnika in ribča ali prostiga mornarja vse zastran deržavnih in srenjskih pravic enake stori. Treba je tedaj de se tudi kmet in drugi prosti človek na tako stopnjo izobraženosti vzdigne, de bo bolj jas-niga in bistriga uma, de bo zamogel v opčnih rečeh srenje pametno govoriti in sklepati, de bo v deželskih zborih tudi o koristnih in potrebnih naredbah svetovati in razsoditi znal, in de bo tudi marskateri iz med ljudstva zadosti sposobnosti imel, kot poslanec v deržavnih zborih sedeti in govoriti. Ustavna enakopravnost bo tačas slovenskimu kmetu in drugimu prostimu človeku zares v prid prišla kadar bo v stanu, popolnama jo vpotrebovati in vživati. Dokler ga pa med njim živeči Nemci al Taljani v izobraženosti in razumetnosti pre-kose, bodo tudi le oni postave dajali — oni bodo gospodje — Slovenci pa kakor doslej hlapci in sužni. Napravimo tedaj po slovenski zemlji dobro slovenske šole in vse bo drugači, bo boljši! Vsak bo znal kar mu je po svojemu stanu ve- diti treba, vsak bo gospod po svojem kraju in vsak tudi hlapec drugih, ta vikši iz med nas bo enak manjšimu; mi bomo, kakor udje eniga trupla, vsak po svoji pameti in moči svoje dolžnosti spolnovali, ino naša lepa domovina, naša draga slovenska zemlja nam bo obilniga sadu za časno ino večno rodila. Njih namemba. Še dosti bi se zamoglo povedati, kar potrebo slovenskih šol spričuje, ino nas sili napraviti jih; pa že ne bo nobeniga iskreniga domorodca, kteri bi tiste ne spoznal, ino močno občutil. Važnejši bo se pogovarjati, kak-šine bi imele biti, in kaj bi se naj v njih učilo. De na to vprašanje ložej zadovoljiv odgovor najdemo, ozrimo se kaj maliga na zgodovino našiga naroda. Slavni Šafarik pravi v svoji dogodivšini slavenskiga jezika in luiižestva: „ Vidili smo iz kratkiga zgodopisa navad in šeg starih Slavenov, de so od nekadaj (že v nepomnjivih časah), že dolgo prej ko so se keršanske vere prijeli — mile zveze gradjan-stva, vojsko, kmetovanje, tergovstvo, in obert-nijo poznali, vasi in mesta, svoje bogove in božje veže, v kterih so se zarad žartovnja, sodeb, in občniga posvetovanja snidavali — imeli; de so sicer malikovavci bili, pa nikakor taki okrotniki, ali divjaki, kteri bi nič ne bili vedeli od eniga ediniga narvikšiga Boga nič od nevmerjočnosti duše; de so čez to vsi eniga zaroda, enakiga jezika, in verozakona — če ravno po večiin deli Evrope razprosteni, ravno s pripomočjo svojiga — vsim kolenam znaniga jezika v nerazterglivo versto zedinje-nih deržav združeni bili. Po poti lak daleč razprosteniga, in veliko obsežljiviga obnašanja, niso mogli biti brez slovstva, takim okolj-šinam omerjeniga; ino tako so morali Slaveni tačas, kadar so se keršanstva prijeli, ino sv. pismo posloveniti začeli, že zadosti izobražen, očišen, ino na stopnjo popolnosti vzdignjen jezik imeti." Kdo bi po tem dvomiti hotel, de niso naši očaki še dolgo pred rojstvam našega zveličarja, in še nektere stoletja po tem tudi svoje šole imeli? / Od Tater do jadranskiga, ino od Triglava do černiga morja v več zedinjenih deržav združeni so imeli stanovitne sedeže, niso, kakor drugi narodi le od pastirstva, lovitve zverin ali ribštva živeli, temoč so poznali umetnosti izobraženih ljudstev, obertnost in kupčijo, so obdelovali polje ino vinograde, in redili živino, niso tedaj na nizki slopni omikanosti, ino izobraženosti stali. Da tako ljudstvo brez šol ne more biti, se lahko razume, se pa tudi lahko vidi, kaj so se mogli te-dajni slavenski šolarji učiti. Učili so se vse, se ve, le v maternim jeziku; in še le ko so slavenske dežele po dolgih bojah, in serditih bitvali požugane, rimskimu vladarstvu se pod-vergle, so bili persileni, se tud ptujega jezika pervaditi. Rimljani so iz med njih si bili zbrali nar krepkejši vojšake in bojare: tud vladnike in vladatelje, vojvode; ja jih najdemo tudi na cesarskim prestolu v Sremi ali Carigradi zlo slovečih. Iz Panonie, stare Istrie, in ilirskiga roda so bili med rimskimi cesarji imenitni: Klavdius II., Dioklecian, Konstantin Vel., Justinian in še več, ko so drugih. Luč svete keršanske vere njim je že zgo-da od izhoda, iz gerške dežele, ker jo je bil s. Pavi več let bil oznanoval, persijala, in v devetim stoletju sta s. Kiril in Metud že za nje poslovenjeno s. pismo v rokah v njih sta-nišcah je obiskovala, ino s. križ tako terdno in globoko v slovensko zemljo ino v slovenske serca zasadila, de ga nobena moč še do zdaj ni mogla zrušili in zmagati, ino de zmiraj lepši sadje vsih keršanskih čednost ino krepost, zlasti sadje prave ljubezni, otroške po-koršine, enoserčne zvestnosti, kakor še v sercu vsakiga verliga Slavjana cvete, nese, in do konca sveta nosil bo. Nekoliko, pa gotovo ne dolgo poznej , so Slaveni učenike krisljanske vere tud iz Bima — zlasti iz Ogleja , imenitniga Rimčanam pod-ložniga mesta, ki tudi na slovenski zemlji leži, in slovensko ime ima, dobili. Tako častijo kakor svoje Apostelne s. Mohora in Fortu-nala posebno Gorotani, ki so po gorah v današnji Karnii, po Koroškim in Ivrajnskim stanovali, kar hoče toliko reči, kar gorjanci. V krajih ker je s. vera od izhoda svoj začetik dobila, in kerška ali greška cerkev se vtemeljila, se je v slavenskih deželah tudi v cerkvenih opravilah materni jezik rabil; tam pa kjer so Latinci bili Slovence preobernili ali spokorili, je rimska beseda veljala ; vse cerkvene opravila so se v latinskim jeziku deržale, vse se je po latinsko učilo, po latinsko se je moralo tudi z Bogarn v molitvi govoriti. Latinci so si zbrali v samosta-nali slovenskih mladenčov, so jili naučili narpoprej svoj latinski jezik razumeti in govoriti, po tem pa tudi veliko lepih drugih znanost, posebno bogoslovstvo, in so jih potle za učenike in duhovnike v slovenskih krajeh postavljali. V Bimi je zato visoka učilnica, za raz-prosteranje s. vere, ktero še današnji dan v veliki časti stoji. V šolah se je latinsko učilo, skorej vsak, kdor je hotel v družbini kaj veljati , je moral latinsko znati, lak se je začel domači jezik zaničevati ino zatirati. Po slavnim cesarju Jožefu II. je v vseh deželah La-tincu Nemec oblast iz rok zvil, (ako tudi šole na se potegnil, ino vse slovenske kraje, mesta in vasi ponemščovat začel. Za slovenske šole se v jugoslavjanskih krajih čisto nič ni skerbeio, tako de so le Čehi ino Poljaci v 15. in 16. stoletju v sia-venšini visoko se povzdignili. Le samo v Dubrovniku je bilo v 16. in 17. stoletju nekaj rodoljubnih možev, kteri so svoj materni jezik s veliko radostjo omikavali, ino v tem veliko prav lepo pisanih reči nam zapustili. Pa tud od tod so slovenske modrice — od učeneov s. Lojola (zavitarjov imenovanih) •— pregnane, potegnile, ino hitro, koso ti šole prevzeli — Latincam in Lahain prostor davši, po navadni pohlevnosti in ponižnosti se skrile do sedajnih dneh. Od posameznih iskrenih domorodeov se je po Krajnskim, Koroškim in Štajerskim veliko lepiga semena, zlasti svetih naukov v slovenskim jeziku sjalo, zlasti se je pred nekimi leti v nekterih duhovšnicah pravi duh med Slovenci zbudil, pa slovenskih šol še tak dolgo, tud na kmetih ni bilo, dokler de so sedajni ljubljanski knez in škof, sprosili, de bi se saj po vaseh krajnske dežele le slovensko učilo. V unih časah se je večkrat perme-rilo, de so med terde Slovence terdi Nemci, kakor v poprejšnih terdi Latinci za učitelje postavleni bili, katerih malo kdo de bi po domače slovensko brat in pisati znal bil. Od te dobe pa, ker so Slaveni svobodnost zapadli, ino pod ptujo oblast prišli, niso imeli več šol, kakoršne so vsakimu človeku — bodi si stanu kterigakoli — li časni ino večni sreči potrebne, ampak le šole, za višji, ino kakor pravijo bolj imenitne stanove. Vbogiga kmeta so botli nalaš v temnoti in neumnosti obderžati, in še ni dolgo , kar je neki bil to željo izrekel, de bi Bog hotel, de bi široki klobuk spet cele dežele pokrival. Ja — v motni vodi se lahko ribi. Še lej lansko leto so mili cesar Ferdinand našim u jeziku z drugimi vred enako pravico dodelili! Hvaležni se hočemo te neizreklive dobrote primiti, in se je k pridu našega naroda, Bogu h časti, in našim dušam k zveli-čanju poslužiti. Tako bomo saj začetek pripravili, na kterim bodo naši otroci ino unuki enako drugim narodam se k pravi keršanski svobodnosti, k pravi izobraženosti povzdignili, ino veselše dni na svetu živeli, kakor so jih nekdaj naši starši, kakor smo jih mi imeli. Slava, večna Slava! milimu Ferdinandu ino našimu sedajnimu cesarju Francu Jožefu naj iz serca in ust vsakiga Slavena doni! (Konec sledi.) Na korist svojih ljubeznivih dc-željanov. Štajerski kakor vsi ini Slovenci so posebno pretečeno leto serčno željeli in še sadaj željijo, da bi se ne le duševno temoč tudi politiško zjedinili. Ba to ni neprevdarjena, prenapeta misel le nekterih še mladih rodoljubov kar samovolni starokopitneži terdijo, do-velj pričajo podpisi na prošnjo Veličastnemu Cesarju namenjeno, ki so se v vsih krajih Slovenije obilno nabrali, ino ki so sadaj v arhivu deržavnega sabora shranjeni, dokler jih bo potreba. Naše želje, naše terkanje, naše prošnje so bile zastonj , od Slovenije ni duha ne sluha. Zato pa nesmemo obupati, saj smo še veliko drugih reči od konstitucie pričakovali, ktere se v sadašnih nemirnih časih spolniti niso mogle, pa vonder duhom ne klonemo, vse ob svojem času. Ko je še bil zajec v germu, smo šli kurit, da bkga pekli, tačas jo je pa odrinil, poprej, ko smo ga vlo-vili; vonder se še terdno nadjamo, da ga naj demo ino vlovimo. Pa boljši je nekaj, kakor nič poleg ilirskega, boljši ista, nego ništa Štajerski Slovenci so saj nekaj zadobili: da so od nemcev odločeni ino v jedno telo v jeden krog zjedinjeni. Ino Celje je središče tih srednih sadaj ožeje zjedinjenih bratov Gotovo velika čast, velika korist je to za Celje spomin nekdajne slave za časev celjskih grofov; pa tudi velike dolžnosti, veliko odgovornost si je na rame nakladalo. Visoko ministerstvo jo naravno pove , da je zato okrajno sodništvo v Celju, da bi se leži enakopravnost vpeljala, da bi se narodnosti zadostilo. 5. §. deržavne vladbine ustave: „Vsi narodi imajo enake pravice in vsak narod ima ne-nerazžaljivo pravico svojo narodnost ino jezik varvati in omikati," je z papirnatega na djan-sko polje stopil. Ba se pa 5. §. tudi med slovenskimi Štajerci v resnici vpclja, ima tudi Celje nekaj poskerbeti, visoko ministerstvo mu je to dolžnost naložilo, ino Slovenci bojo to tudi tirjali. Alj polje, od katerega govorim se še le mora staviti. Stari hrasti, drevje vsake baže vse zadušljivo ternje še sadaj tam na rodovitni zemlji rastijo. Vse to se mora skoraninama skopati, zemlja sčistiti ino z lipicami posaditi, tem pa posebno skerbno streči, da bi postale velike krepke Lipe, stebri slovenske prihodnosti. Rodoljube si moramo tedaj zbudivati, rodoljube polne jasnega duha izrediti in scer doma, v svojem narodu, *) Po našemu razumu se bode le tam slovenski narotl narbolj zagovarjal, kjer bode krožna vlada; to vlado je pa visoko ministerstvo sklenilo v Marburg postaviti, — v nemško mesto. — Vred. Celj. Nov. ako hočemo slavno prihodnost, ako nam je mar za slavo , izobraženje ino blagor svojega naroda. ])a pa to gotovo dosežemo, nesmemo pozabiti, da se prihodnost na mladost naslanja. Mladost, katera še ni s ptujiin du bom pokvarjena, katera še ni oddomačena, v kateri še naravna nedolžnost vlada, naj nam bo posebno na skerbi, dajo k kristjanskemu ravnanju ino pametnemu rodoljubju izredimo Veliko ja neizrečeno imenitno vprašanje je tedaj: Alj še bojo celjske normalne učivne tudi prihodno leto ino vse naprej pri starem kopitu ostale? Bog nas vari te nesreče! Ta-daj je narodnost prazna sanjarija, cesarske, vladarske naredbe prazne besede ino vse za-vupanje mora zibniti ino se srušiti. Tadaj bi še zanaprej terdo slovenski učenci sc morali za terde nemce spisane slovnice učiti, ino svoje jasne glavice s nerazumljivoj nemšči-činoj razbijati. (Konec sledi.) Austriansko Cesarstvo. Slovenska (lexela. * Ljubljanske nemške novice nam oznanijo majhno število cesarskih vradnikov (Be-amte), ki bojo prihodnjič namesti guberniti ma v Ljubljani, namreč: 1 deželni glavar, ki bo imel v vsim skupej 7000 gold. letniga plačila, — 1 poglavarstvini svetovavec, ki bo imel 3000 gold. — 2 kresijska svetovavca, eden z 2000 gold., drugi pa z 1800 gold. 2 koncipista, eden z 1000 gold., drugi pa z 900 gold. — 1 tajnik (sekretari) z 1200 gold. Za vse kancelijske potrebe je v vsim skupej na leto 2000 gold., za popotne stroške pa tudi v vsim skupej 2000 gold. odločenih. — Po deželi bojo 4 kantonski poglavarji perviga reda po 2000 gold., 6 pa iruziga reda po 1800 gold. — potem 10 kantonskih komisarjev po 1000 goldl, 15 pa po 800 gold., — 10 tajnikov po 500 gold. in 10 komisijskih služabnikov po 300 gold. Za kancelijske potrebe je v vsim skupej 9000 gold., za popotne stroške pa 8800 gold. odločenih. — * V ,,Pressi" 4. t. m. beremo: Bunajske novine 2. t. m. prineso v uradnim delu sledeči razglas: Nj. V. cesar je na predlog ministra zno-trajnih opravil, de bi se za izrejo otrok od puntarjev vbitega evangeljskiga fajmoštra, Bota prinesek iz deržavne denarnice dovoljil, na slednje pismo poslal: Ljubi minister Bach! Čutim potrebo, spomin nesrečnega fajmoštra Štefana Ludvika Bolha iz Erdeljskih Sasov, ki je kot žertva zvestobe do svojega cesarja padel, v njegovih neprcskerbljenih otrokih častiti. Na predlog ministerstva dovoljim torej vsakemu izmed njegovih otrok, dokler 24. leta ne dosežejo, prinesek za izrejo letnih 200 g. iz deržavne denarnice; oskerbite potrebno. Šenbrun 26. Augusta 1849. Franc Jožef I./r. Opomnili smo že enkrat, pravi „Presse", de se pri nas lastnoročna cesarska pisma prav ne razglasujejo. §. 18. drugega oddelka deržavne ustave veleva: „Cesar oznanuje postave in izdaje zadevne ukaze. Vsaka naredba (ukaz) mora od odgovor-niga ministra proti podpisan biti." Nihče ne more dvomiti, de ta paragraf tudi tukej omenjeni primerlej zadeva, zakaj ti dnarji teko iz deržavne denarnice in sicer vsled postave, ktera bi se imela deržav-nemu zboru predložiti, do tistih dob je le pro-vizorna naredba in vender ni pri tem vkazu noben minister podpisan. Na to prinesejo Dunajske novine drugega dne popravek , rekoč, de se v izvirnem cesarskem dopisu podpis ministra Sclnvarzen- berga bere, in de je le po pomoti v natisu izpušen bil. — Presse piše: Slišimo, de se bo Nj. V. cesar po početju vožnje na Celjsko-Ljubljan-ski železnici v Terst podal in čez Reko in Zagreb nazaj na Dunaj vernil. * Madjarski vodja Artur Gorgey je, kakor „LIoyd" pove, že nekaj dni v nemškem Gradcu, kjer se svobodno prehaja. — Polovica čistega dohodka igre, ktero bo slovensko družtvo v pondeljik napravilo, je namenjena v zalogo za ranjene in bolne vojake domačiga regimenta. Nadjamo se, de bo ta okoljšina mnogo domorodeov v glediše privabila. * Dopis Nj. c. vis. g. nadvojvoda Jovana nag. vrednika Novic: v Blagorodni gosp. dohtar! — Njih cesarska Visokost, svitli gospod nadvojvoda in opravnik nemškiga kraljestva so mi ukazali, de imam Vam v Njih imenu Njih posebno zahvalo na znanje dati za letopis (Annalen) kmetijske družbe, kteriga ste Vi vrednik, in ki Jim ga je odbor Vaše družbe unidan poslal. Nadvojvoda bojo ta letopis z velikim veseljem brali, in se iz njega soznanili z vsim, kar se je poslednji čas na Krajnskim v prid kmetijstva noviga zgodilo. Če ravno nadvojvoda Njih imenitno opravilo še za nekoliko časa zaderžuje, de se še ne morejo v dežele notranje Avstrije (štajarsko, krajnsko in koroško) verniti,ki so Jim vedno serčno ljube dežele bile, Jim je vender le vseskozi to zlo zlo pri sercu, kar prid teh dežela in njenih prebivavcov zadeva. In z veseljem bojo Njih cesarska Visokost — kadar Jim bo spet mogoče — v sredo gosp. udov krajnske kmetijske družbe stopili in se ž njimi zastran vsiga pomenili, kar služi v prid deželniga kmetijstva. Dotistihmal pa naj ostanejo vsi gosp. udje vseskozi prepričani, de nadvojvoda tudi v daljnih krajih se vselej radi spomnijo domoljubne družbe in njene občnokoristne prizadeve in delavnosti. — Prejmite gosp. dohtar zagotovilo posebniga spoštovanja, s kterim se podpišem Vaše blagorodnosti pokorni sluga Fossard s./r. oberst in adjutant." V Gaštajnu 25. vel. serp. 1849. -d- Iz Ipave 3. Sept. De slovenšina v Ipavski dolini,kije že od lanskiga leta slavno znana zavolj narodniga duha, ki po nje veje, veselo napreduje, nas je zopet prepričala šolska poskušnja, v Tergu zadnji dan pret. m. — Rlo jih je tukej lepo število mladenčev in deklic 2. klasa, kteri vsi praznično oblečeni, so tiho in mirno na svojih prostorih čakali, dokler ni izpraševanje po kratki molitvici z keršanskim naukam se pričelo. Lepo glasno so otroci odgovarjali na vprašanja g. kateheta, in viditi je blo, de jim večne resnice niso le v spomin se vtisnile, ampak de so tudi njih sere se prijele. Za kerš. naukam je nasled-valo branje iz „BeriIo za male šole na kmetih" v starim pravopisu. Prav primerno se nam je zdelo in zlo nam je dopadlo, de je g. učenik St. v to ravno oddelk izvolil, ki od domoljubja govori. Bralo pa se je tudi v novim pravopisu iz mnogo pohvalenih povestic za šole na kmetih, po ukazu primorskiga poglavarstva v Terstu natisnenih; in oboje je otrokam toko gladko od rok šlo, de je blo kar veselje, jih poslušati. Prav zastopno so otroci potim pravila slov. slovnice razlagali, in po taistih tudi ročno na tablo pisali, tako, de smo čudili se, kako de jim tako urno tečejo vse te nenavadne besede in nektere tudi težko razumljive ; pa ljubezin do domovine z pridnostjo in z trudam sklenjena vse premaga, in ona je gotovo g. učenika St. vodila, ko si je za izurjenje sebi izročene mladosti toljko prizadeval. Bolj pa se je otrokam vstavljalo nemško branje in pisanje na tabli po pravilah nemške slovnice, v kterim so tudi nekteri se poskusili, in očitno je blo,