Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! (Dalje.) Stem smo pojasnili dovolj jasno individualnost klerikalizma. Dokazali smo, da ni prav nič izbirčen v boju za dosego svojega ideala. Takoimenovano klerikalno geslo »namen posvečuje sredstva«, ima gl »vno nalogo v tem boju. Laž jim je vsakdanja reč, resnica jim je dobra, kadar se jim zdi. Resnica, božja hčerka, bi morala biti tem ljudem sveta, a jo zametujejo, da lažje dosežejo svoj namen, ker posvečuje namen sredstva. Njihovo časopisje je padlo globoko v brezversko nesramnost, in po njetn se pohujšuje naš narod z licemerstvom in zavijanjcm resnice. Greh se je jel proslavljati kot čednost, neumnost kot modrost, zvijača kot pristno dobro delo, laž kot resnica, sleparija kot poštenost, širokoustna baharija kot pogum in razžaljivo hujskajoče napadanje kot velika zasluga. Te lastnosti so jele že poganjati kali med našim narodom. Poznamo več takih klerikalnib pristašev, ki so se nasrkali iz klerikalnega časopisja tega smradu. Zagrizeni so, nestrpljivi, sovražni, lažnjivi, potuhnjeni, človeku se ne upajo pogledati niti v obraz. Vse, kar berejo v teh časopisih, jim je sveto in resnično, sovražijo resnico kot hudič križ, prepirljivi so, in ako se napijejo geruša ali božje vinske kapljice, so pa naravnost neznosni: ni mogoče več govoriti z njimi pametne besede, ščuvajo ter so napravljeni naravnost na boj. Molijo na videz prav radi, pa njih molitev se prav nič ne ujema z njihovim življenjem; podobni so navadnim tercijalkam, ki tičijo ves dan rade v cerkvi in se ližejo duhovnikom pri vsaki priliki, a doma in v navadni druščini so podobne satanu samemu: ščipljejci s svojim hudobnim jezikom vsakega, pred njimi ni varna ;n sveta čast nikogar. Taki ljudje so prava kuga človeške družbe, ker so na videz sveti, v resnici so pa pobeljeni grobovi — to je prava odgoja in podoba našega klerikalizma. Učiteljstvo, vajeno v šoli pri odgoji opazovati šolsko mladino, gleda z največjo žalostjo v bodočnost našega naroda. Ne sme iti več tako naprej! Dovolj toliko, ustaviti se mora ta naval pregreh in zavajanja. Prave vere ni več, ker pohujžujejo svet dan za dnevom. Prestopiti bočemo sedaj k obrambi proti najnovejšemu zasramovanju učiteljskega stanu in šole. Da bi mogli zavrniti vsa obrekovanja, podpihovanja in razžaljenja na naš stan. in šolo, kar jib je klerikalizem o raznih prilikab in raznih časih metal in brubal iz sebe, je nemogoče, to smo le v glavnih potezab že zavrnili. Zavrniti bočemo najnovejše napade, da pojasnimo s tem svoje stališče ter krutemu našemu sovražniku zamašimo usta. Začeti moramo z 289. številko »Slovenca« dne 15. decembra 1903. Očitali smo klerikalizmu v boju na Amonite št. II., da smo že marsikaj dokazali, a na vse naše dokaze je imel »Slovenec« in z njim ves klerikalni aparat samo molk, seveda, ker resnica je le ena in ta se da težko ovreči. Na naše očitanje nam je vendar »Slovenec« posvetil uvodni članek z naslovom: »Proti ljudstvu!« št. I. To je znamenje, da bomo imeli še čast slišati njegovo navadno sramočenje, zavijanje resnice, laž in obrekovanje. Originalen je že naslov, s katerim nas je počastil ta poštenjakovič. Nam torej očita, da smo proti ljudstvu. Tu vidimo že namen, ki posvečuje sredstva. Dokazali smo, kak očiten ljudski slepar je klerikalizem. Da bi svoje verne nerazsodne pristaše utrdil za svoj ideal, slepi, laže in očita dalje, da je učiteljstvo proti ljudstvu, ko je vendar pribita in dokazana resnica, da ga ni stanu pod solncem, ki bi žrtvoval vse svoje moči za ljudski blagor kakor je ravno učiteljski stan. Izvzemši šolo je učiteljstvo zlasti na kmetih delavno do skrajnosti za ljudski blagor pri kmetijstvu, društvenih zadevah, obč. zadevah in celo v cerkvi; tako da nima pokoja noč in dan, da žrtvuje vse svoje dušne in telesne moči večkrat v svojo lastno škodo; pri tem trudapolnem delovanju je klerikalizem nemaren in len opazovalec. Sedaj se pa upa trditi, da smo ljudstvu nasprotni! Nasprotni smo res klerikalizmu, ki vodi naš narod v pogubo in gmotno Škodo, nismo pa proti ljudstvu, ampak za ljudstvo, ki ga ljubimo, čislamo in spoštujemo, zato ga bočeino obvarovati največjega zla — klerikalizma. Cujmo, kako se glasi oni članek! »Tista afektirana govorniška prikazen z imenom Engelbert Gangl je skrpucal z groznim teatraličnim patosom pomešan članek »Na boj na divje Amonite« in ga priobčil v »Učiteljskem Tovarišu«, v katerem ima že nekaj časa pravico preobračati kozolce. V tem članku pozivlje kranjsko učiteljstvo na najsrditejši boj proti katoliško-narodni delegaciji v deželnem zboru in sploh proti naši stranki. Mi bi se za njegove bobneče fraze in besno kričanje ne zmenili mnogo, kakor se ne zmenimo za kričanje glumača na semnju, ki s svojim vpitjem ljudi bolj odganja od svoje kolibe, kakor jih pa vabi, ako bi tako glumaško pisarjenje, uprizorjeno »v imenu naprednega učiteljstva« ne bilo v stanu kompromitirati vsega slovenskega učiteljstva za nedogledne čase pri slovenskem Ijudstvu, ker ljudstvo ne ve, kdo piše, ampak kar naglo sodi: »Vsi so taki.« —¦ — Kaj takega je zmožen skrpucati le kak klerikalni lenub, ki ima patent za osebne napade, laž, babarijo in častikrajo. Najprej povemo odkrito, da Amonitov ne piše sam Gangl, ampalc na njegovi strani so kot zvesti sotrudniki možje sivih las, ki so že neznosne reči prebili pred klerikalizmom, katerega dobrote poznajo še od konkordatske dobe sem, ki vedo in znajo povedati marsikaj, kar je celo klerikalizmu zapečačena knjiga. Ti so govorili in bodo tudi v bodoče govorili, ker so z »Učit. Tovarišem« vred dobili zaupanje vsega učiteljstva. Klerikalizem je torej kradel čast in dobro ime, kakor je navajen in kakor smo že dokazali. Da bi mu povrnil čast in poštenje, o tem ni govora, in tega tudi nihče ne pričakuje. Da je »Učit. Tovariš« pozval učiteljstvo očitno na boj proti klerikalizmu, ni prenagljeno in glumaško delo, ampak premišljeno, nujno potrebno delo, ker je do tega moralo priti, kakor smo že dokazali. Klerikalizem je sistematično deloval na to že mnogo let sem in zadnjo dobo nas je javno klical na boj s tem, da nam je odrekel to, kar je vsakemu človeku za obstanek neobhodno potrebno — kruh ali povišanje naših siromašnib plač, ter nas naravnost izzival, da naj govorimo, ker zabteva klerikalizem zadoščenja. — Zadoščenje pride! — Da nas ta boj kompromituje pri ljudskib klerikalnib zastopnikih za nedogledne čase, to vemo in smo tudi že prej vedeli, ker je klerikalizem neizprosen nasprotnik šole, napredka in učiteljstva; zadušil bi nas v žlici vode, če bi mogel in smel, ker pa tega ne more, je storil, kar mu je bilo mogoče — odjedel nam je z namenom povišanje plač. Sedaj sicer naše ljudstvo ne ve še dobro, kaj je klerikalizem, ker se je učiteljstvo doslej premalo pečalo s takim poukom. Doslej je živelo zgolj zvestemu izpolnjevanju svojib stanovskih dolžnosti. Zdaj je pa primorano, da se gane, da poučuje narod in mu reže mreno z oči toliko časa, dokler ne poreče: »Vsi so taki, proč z njimi!« (Dalje.)