Januš Golec: ToniiC€f„$$&" in Že&Karfev . ror Slika iz prevratne dobe Tomičev »špih« Oni, kateri so se znali skriti tako, da jiin ni bilo treba med svetovno vojno na bojišče, so se ponašali pczneje, kako so ležali tisočaki zadnje vojno leto in ob prevratu na tleh, le pobrati jih je bilo treba, pa je cbogatel tudi revež na mah. Iz tega dejstva so se rodili vojni dobičkarji ter razna druga sleparska nadloga, ki je po naglem obogatenju še hitreje propadla in si nikdar več ni opcmogla. Med take ptiče je spadal tudi Tomičev »špih« iz Zakota ob Sotli. Izredno visoki ded se je natepel na Štajersko nekod iz hrvaškega Zagorja, kjer je skoraj vsak moški potegnjen na dolgost. Tomič je bil pri vsej velikosti ter obči telesni moči sarao za priložnostnega voznika pri svinjskih prekupcih, trgovcih ter večjih kmetih, kateri so prevzemali navos gramoza za okrajne ceste. Pretegnil se ni nikdar z delom, napil se tudi ni na vroče in je bil najboljših let ter najkrepkejšega zdravja, ko je izbruhnila vojna. Niso ga klicali koj, ker ni bil vojak in niti h krompirjevcem ga niso marali v bolj zbirliivih inirnih časih. Svetovno klanje je trajalo dolgo. Radi dolgotrajnosti so prišli na vrsto najslabši zbirki in med temi je bil tudi potegon — Tomičev »špili«. Ljudje so mu privoščili vpoldic bolj proti zadnjemu, da bi si spraznil vsaj nekoliko želodec ter skrčil čeva, katera je najrajši maaal s prekajeno slanino, radi česar je bil po obsotlski navadi že v zgodnji tnladosti prekrščen v »špiha«. Tomič je bil hud na mastni dodatek k njegovemu pravemu lastnemu imenu in ga ni upal poklicati nikdo glasno za »špiha«, kar je pa le bil na daljžo razdaljo na jeziku vseh, kateri so ga poznali. Tomičev »špih« ni služil pri vojakih dober mesec, že je bil doma. Ni izdal, kako se je izmotal on kot najmočnejši; medtem ko so drugi grbasti, jetični ter prave človeške pohabe in skrpucala bili poslani celo v prve vrste. Ljndski glaa je raznesel, da so napodili špiha nazaj h konjskim krampom na domačo cesto, ker so imeli v vojaških skladiš&h. tedaj premalo koprivnatega blaga in usnja, da bi bili predolginastega Tomiča oblekli in mu obuli stopala, s katerim je zavrl z lahkoto najtežje naloženi pai-izar. Naj že bo tako ali tako, špih je znal največjo medvojno spretnost: izmazati se čisto proč od vojaštva. Tomič je oetal med vso vojno doma in je pri vsej svoji duševni omejsnosti pogruntal še to, da si močni moški lahko tudi denarno opomore, če je na vamem med samimi ženskami, ki vlecejo mesečno lepe podpore za onimi, kateri so ustvarjall s svojo krvjo in življenjem vojne dobičkarje ter razne druge ljudske pijavke. Špih je zadel, da se je povzpel do lastnega voza JB konjsko vprego, s katesro si je zaslužil toliko, da je bil sit dnevno madžarskega špiha, liikdar žejen in Be je še ponašal s stotaki. Žebljarjov »ror« Močnemu, velikemu ter bahavemu Tomičevemu gpihu &sto nasprotno sliko nam nudl Zebljarjev »ror«. Ze njegovo ime nam razodene, da je moral bltl aln otepača revščine, ki je preživljal sebe bi družinico z ročnim žebljarstvom, s katerim je romal po kmečHh sejmih ter niti za subi kruh ni dovolj zaslužil. Ror se je izučdl žebljarstva pri očetu. Koj po prvem letu vojne je moral kljub telesni slabosti v strelske jarke, kjer je tolkel uši, gladoval, prezebal in se stiskal do konca svetovne morije v stalnem smrtnem strahu. Ko se je ubijal po raznih frontah, mu je umrl dcma žo davno vdoveli oče. Zapustil mu je v dedMno okrogli kovašM meh ter nakovalo pod kapom podrapane ter razklopotane bajte. Kakršem je moral Zebljarjev ror med vojake, takšen še je vrnil brez cvenka, le preveč rahlo zdravje si je po bojiščih ter pod milim nebom precej zgoetil ter naravnost stalno popra\il in utrdil. Kakor hitro je shodil, so ga že zmerjali sosedi radi črnih marog pod nosom ter po obrazu za roriča. Nekoliko pred odhodom na vojno je bil ror in srečno se je tudi vmil v raztrgano kočuro kot ror, ki je otepal siromaštvo od rojstva ter ga bo do groba, ker se drži uboštvo vseh ročnih žebljarjev liki podedovani greh človeštva. »Špih« in »rora Po povratku iz vojne žebljar ni mogel pobirati tisočakov kar na cesti, saj ni imel obratnega kapitala. Komaj si je kupil toliko železa, da je nakoval pod kapom nahrbtnik- žebljev, s katerimi se je podal nekega jesenskega dne zgodaj zjutraj v Lemberg na sejem. V Golobinjeku je dohitel z jabolkami naložen voz, na katerem je dremal dolgi Tomičev špih. Pri voščilu dobrega jutra se je vzdramil dolgin toliko, da je prepoznal v pešcu sorojaka s težkim nahrbtnikom. Ustavil je konja in zavpil: »Prisedi, nama, fco krajši čas! Prevoznino boš plačal z gulažem in litrom vina pri .Cigajnerju' na Mestinju!« Otoyorjeni žebljar je zadovoljen sprejel vabilo, dasi si ;s špihom že od nekdaj nista bila bogznaj kako na roko. Ni še žebljar prisedel ter odložH nahrbtnika, že ga je pričel goljatski potegon dražiti ter zmerjati med prižiganjem pipe. Hočeš-nočeš, žebljar jo moral poslušati žaljivo ponovitev prošlosti svojega od očeta podedovai:ega bednega pcložaja, ako je hotel sedeti na vozu poleg lastnika konjske vprege. Špih je smrdel po žganju in fajfa mu ni hotela prav goreti radl prevlažnega tobaka. Da ei je kratil č-as, se je lotil sopctnika v trdni zavesti znatne telesne premočl. Spih je začel: »Žalostna ti majka, ki ie davno pod grudo z očetom vred. Ko si še bil navaden smrkavec, si bil rorič, ker tako ime se prime le revnega otroka. K vojakom si se pcfdal kot pravi ror. Po več letih vojne službe pa si zopet ror, kateri ne zna drugega, kakor kovati črne žefelje pod kapom kot cigan! Šleva rorasta, z žebljarstvom na roko si boš opomogel sedaj, ko je debeii denar razmetan po tleh in da se le pripogneš ter ga poberež, si lahko kupiš celo žebljarsko fabriko!« Špihova surova očitanja so žebljarskega trpina hudo pikala in bi jih ne bil požiral mirno, da ga ni strašiJa ctolga pešpot do Lemberga z železnim tovorom in šapaste rofee z žganjem navsezgodaj razdraženega voznika. Ni oporekal, ni zmerjal Tomiča s špihom, škušal je speljatl pogovor na svoje trpljenje po bojiščih, pa ga je potegon odločno prekinil z naslednjo razlago. »Ror, glej mene! Nitl plenic nif.em bil deležen ob rojstvu s teboj vi«d ne. Ne matere in ne očeta nisem poznal. Nikdo me ni učil nabijati po nakovalu pod lafitnim kapom, kakor tebo tvoj oče. Po svoji lastni pametl sem se odločll za konje ter cesto in danes premorem nekaj v živem blagu in suhem denarju!« (Konec prihodnjte)