Književna poročila. 177
Književna poročila.
Dr. Ilija M. Jelič: O brakoloimtvu s feoriskog i praktičkog gledišta. Razprava iz krivičnog prava i pravne politike sa naročifom osvrtom na srpsko običajno pravo. Izdav. Knjižarnica Rajkovič i Čukovič, Beograd. L. 1928. Str. 88.
Pisatelj je sam navedel na platnicah svojega, tu oznanjenega dela poleg dveh netiskanih razprav še nič manj nego devetero tiskanih' raz* prav in člankov izza časa, ko je prva izmed netiskanih razprav dobila svetosavsko nagrado za leto 1922. To znači, da je pisatelj še mlad, a plodovit. Bavi se s kazensko pravnimi problemi, rad pa se ozira tudi na pravne razmere v svoji ožji domovini Črni gori. Tudi v predležeči razpravi je mnogo govora o pravnih običajih v Črni gori. To je tudi njena najzanimivejša stran. Precej kritičnega duha kaže prvi del razprave, ki govori o pojmu in sestavinah «brakolomstva»; samo vprašati treba, ali se je spričo ustaljene prakse in spričo bližine edinstvenega kazenskega zakonika, ki ureja delikt prešestva zakoncev na drugačni podlagi, kakor sedaj veljavni srbski kazenski zakon, ves trud v tem pogledu resnično izplačal? Drugi del «o brakolomstvu' s pravno političnega stališča« za» došča za nekakšno splošno informacijo o kriminalnopolitičnih možnostih ureditve vprašanja prešestva zakoncev. Za razširjenje obzorja glede teh problemov bi bilo pač priporočati študij Ungerjevega, sicer za» starelega ali še vedno fundamentalnega dela «iDie Ehe in ihrer welt» historischen Bedeutung» (iz I 1850.) in pa specialni monografiji Cohn a: «iDas Problem der Bestrafung des Ehebruches» (Iz 1. 1916.) ter L 6 ¦vv e n« steina: <cl>ie Bekampfung des Konkubinates in der Rechtsent^vicklungw (iiz 1. 1919.). Ce koncem koncev Jelič zahteva, da treba za dopustnost tožbe radi prešestva staviti kriminalnopolitični pogoj razvedbe braka, da bi pa država morala uradno preganjati prešestnika, gre predaleč: Moderni osnutki kazenskega zakona, kot češkoslovaški (§ 245), avstrijski (§ 312) in najnovejši italijanski (§ 559), imajo vsi določbo, da je taka obtožba — zasebna. Ako torej tudi naš projekt v § 287 stoji na istem stališču glede prvonavedenega pogoja Jeličevega in zahteva za kaznivost razvedbo ali ločitev zakona od mize in postelje, a označa
12
178 Književna poročila.
obtožbo kot zasebno, potem mu pač ne moremo očitati nepravilnega, nemodernega pojmovanja v stvari.
Glede tehničnega aparata bi bilo treba pri navajanju črnogorskega in drugega srbskega običajnega prava poleg pokrajine, kjer tako pravo živi, izvajati še druge pobližje kritične podrobnosti o konkretnih prilikah, v katerih se je eksistenca tega prava uživotvorila in v katerih odnošajih se nahaja še danes k pozitivnemu pravu. Če tega ni, znanstvena vrednost gole konstatacije običaja ni velika. V kritičnem aparatu pod črto in nad njo motijo tiskovni pogreški (n. pr, takoj na str. 9. «cum eicaculatio se^ minis»), pa tudi neki nepopolni citati. Pod črto (na str. 22.) pravi Jelič, da so stari, bogati Rimljani, ker niso cenili devištva, prepuščali deflora« cijo svojih soprog svojim sužnjem. Takšna splošna trditev bi pač zahte« vala kritične premotritve citata, ki ga pa iz J e 1 i č e v e razprave niti ne moremo določno spoznati. Kolikor smo namreč poučeni, resni znanst* venilki novejšega časa take trditve v taki splošnosti nikjer niso objavili.
Dr. Metod Dolenc. J. Perich: Rapport sur la Protecfion legale des non — coupables. Pariš, Editioh Godde, 1927. Str. 19.
Plcdoviti beograjski vseučiliški profesor Živojin Peric je napisal poročilo za zborovanje Socičte Generale des Prisons et de legisla? tion criminelle (dne 26. junija 1926.) o zakoniti zaščiti nekrivcev, priobčil pa ga je v glasilu tega društva (Revue penitentiare et de droit penal) štev. 5 — 12. 1. 1936. s posebnimi mnogobrojnimi in obširnimi opombami, ki so bile sestavljene šele po navedenem zborovanju. V bistvu se znači glavni tekst poročila za primerjalno studijo osobito med francoskimi in srbskimi določbami v prid zaščite nekrivih obdolženih oseb, pri kateri so prednosti srbskega kazenskega postopnika, ki je nastal po Hye'GIu« neckovem za avstrijske dežele veljavnim zakonom (1. 1853.), preveč pod» črtane. Obregovanje ob prosto sodniško oceno dokazov ne bo želo pri« znanja pri internacijonalno orientiranih kriminalistih. Istega miselnega izvora je pač tudi hvaljenje določbe, da treba za izrek kazni smrti soglasnosti sodnikov.
Kar se pa tiče opomb, ki so pridodane pod črto, mislimo, da bi bilo prav, ako bi jih bil pisatelj dal pregledati vsaj v tistem delu, ki se tiče v prečanskih delih naše kraljevine še veljavnega kazenskega pravdnega reda. Ni n. pr. namreč točno, da po avstr. k. pr. r. preiskovalni zapor, ki ga ni zamenjavati z detention preventive, ne sme trajati nad 2 meseca; to velja le za preiskovalni zapor radi koluzijske nevarnosti, pa le kot pravilo, ker se sme podaljšati do 3 mesecev; za vse druge razloge pre» Iskovalnega zapora pa omejitve trajanja preiskave na določeno dobo ni. Samo na nerazumevanju kazensko pravdnega reda glede habeas corpus« določb se je mogla vriniti pasateljeva trditev, da je bil sistem, podoben angleškemu in nemškemu, ki garantira osebno s\'obodo pri priprtju, v prečanskih provincah uveden šele z ustavo. Narobe, ustava je garancije, da odloči sodišče o usodi zaprtega, glede rokov poslabšala, a odločitev sodišča, preiskovalnega sodnika kakor tudi svetovalstvene zbornice niso
Književna poročila. 179
nič definitivnega. Za vsako izpremembo v dejanskem položaju preiskave dopuščajo pritožbo na svetovalstveno zbornico, oziroma celo na višje deželno sodišče. Tudi primera glede možnosti smrtne obsodbe med srbs skimi in prečanskimi zakonskimi določbami (Slovenija, Dalmacija, Hrvat« ska in Bosna) ni točna: po srbskem pravu je odločilna doba 21., po prečanskem 20. leto; to bi bilo treba omeniti, če se trdi, da po avstrij» skem sistemu ni bilo mogoče Gavrila Principa radi umora prestolonasled' nika in njegove soproge obsoditi na smrt. Lapsus calami je poziv za «ds r b s k o» pravo na «loi Yougoslave du 2sVni«1921 sur la Protection d r Etat», ker velja ta poziv istotako za vse druge pokrajine; kazalo pa bi bilo tu izrecno pristaviti, da ta zakon ustanavlja izjemoma že dobo 18 let za tisto, od katere dalje se že sme smrtna obsodba izreči. Ni prav, da se sklicuje pisatelj samo mimogrede s citatom nekega pisatelja (čigar ime tudi ni prav zapisano — Azzymuski namesto Krzymuski —, kar bo tiskovna napaka) o zakonu z dne 16. maja 1892. glede odškodovanja za nedolžno prestano kazen na prostosti, dočim veljata v Sloveniji in Dal' maciji danes zakon o nedolžno prestani kazni na prostosti z dne 21. marca' 1918. in zakon z dne 18. avgusta 1918., slednji tudi glede nedolžno pre« stanega zavarovalnega in preiskovalnega zapora. Čudno se nam slednjič zdi, da se citira neki člančič iz dunajske ArbeitersZeitung (od 12. januarja 1927.) o zaščiti zoper preiskovalni zapor, kar na dveh mestih, vsa ostala bogata literatura, hrvatska in slovenska, seveda tudi nemška, pa ni upo« števana.
Brez dvoma je imel pisatelj najboljše, in kakor vidimo iz končnega stavka njegove razprave, ki izraža hrepenenje po «chemin d' amour pour autrui indique par Jesus», tudi najblažje namene. Žal, da snovi glede prečanskega prava (vojvodinsko je docela izostalo) ni tako temeljito predelal, da bi bil podal namenu ustrezno popolnoma pravilno sliko. Samoobsebi umevno pa je, da temeljno idejo pisatelja, ki stremi za čim najpopolnejšo zaščito osebne prostosti, popolnoma odobravamo.
Dr. Metod Dolenc. Dr. Rudolf Andrejka: Društveno pravo v Sloveniji; Ljubljana, 1928., Samozaložba. 8" VII + 238 str.
Slovenska književnost na polju upravnega prava ni zelo bogata. Imamo sicer lepe razprave v «Slovenskem Pravniku«, «Casu», «Občinski Upravi«, »Samoupravi«, toda v knjižni ali brošurni obliki izdanih del je — razven historičnih — malo. fe novejšega časa moremo navesti samo dr. Bogumil Senekovičevo »Obrtno pravo in delavsko zavarovanje« in dr. Henrik Steskovo brošuro «0 javni upravi« (1. 1925.). Njima se je sedaj pridružilo Dr. Andrejkovo »Društveno pravo v Sloveniji«, ki je, kakor avtor sam v predgovoru pravi, prvi poskus sistematskega predelovanja našega pozitivnega društvenega prava.
Ta v lepi slovenščini spisana monografija se deli v tri glavne oddelke: I. Bistvo društva; II. Življenje društva; III. Prenehanje društva. Temu sledijo v duhu svobode udruževanja sestavljena avtorjeva priporočila, kako bi se naj društveni zakon preosnoval. Dodan je v modernem- pre»
12*
180 Književna poročila.
vodu tekst od upravnih oblastev v Sloveniji uporabljanega društvenega zakona iz 1. 1867., društveni patent iz 1. 1852., ki je še danes na Hrvat« skem glavno društveno pravo, za Srbijo veljavni zakoin «o javnim zborovima i udruženjima» iz 1. 1891. (v srbskem originalu) in pa načrt društvenega in zborovalnega zakona za vso našo državo, ki ga je pred« ložila pokrajinska uprava za Slovenijo 1. 19S. ministru notranjih del in ki se po mojem mnenju odlikuje po precizni dikciji (zlasti definiciji "društva« v § 1. in ^zborovanja« v § 17. se mi zdita posrečeni).
V prvem delu (bistvo društva) razpravlja avtor najprvo o pojmu društva, izhajajoč iz psihičnih komponent fenomena združevanja. V zgodovinskem razvoju namenov združevanja se pripadnost poedincev k društvu loči v imperativno in fakultativno. Pri imperativni pripadnosti (n. pr. državi) se uveljavljajo norme javnega prava, pri fakultativni, koje temelj je svobodna volja, pa norme privatnega prava. S^mo na tej svo« bodni podlagi osnovane združitve imenujemo društva; njih znaki so: 1. pTostovoljnost; 2. določen trajen namen; 3. določna organizacija izra« žena v pravilih. Nato prehaja avtor na «irazvojne smeri društvenega prava«, najprej za Slovenijo, kjer je bil koncesijski sistem absolu« tističnega društvenega patenta iz 1. 1852. odpravljen z društvenim zako» nom iz 1. 1867., produktom liberalne dobe; v tej zvezi je tudi podan historijat predpisov izdanih že v jugoslovenski državi, med njimi sem .»ipadajoče manjšinsko«pravne norme senžermenske pogodbe. Pripomniti moramo, da veljava avstrijskega zakona iz 1. 1867. za Slovenijo ni ne« pobitno dokazana; odločilno se nam zdi, da je smatrala sedaj kot zakon veljajoča ministrska uredba iz 1. 1919. naredbe dež. vlade z dne 25. no» vembra 1918. za veljavno izdane; sicer jih ne bi bila «začasno» razveljavila. Z njima pa je bil avstr. zakon iz 1. 1867. razveljavljen, ki ni mogel veS «oživeti« z odpravo navedenih naredb. V rezultatu soglaša s tem na« ziranjem rešenje stola sedmorice v Zagrebu z dne 24. I. 1927. (gl. prilogo "Slovenskega Pravnika« 1928., št. 3 — 4.) Poleg navedbe pravkar omenje« nega poglavitno v Hrvatski veljavnega avstr. društvenega patenta iz 1. 1852. in v prej ogrskih delih naše države veljavnih predpisov je na kratko karakteriziran zelo svobodni srbski društveni zakon iz leta 1891. V nadaljnjem poglavju so obdelane subjektivne omejitve pravice združevanja, in to zlasti glede inozemcev, nedoletnikov (sem spada tudi »akademsko dijaštvo«, za katero pa veljajo po mojem mnenju, vsaj v feritorijalnem obsegu univerzitetnih oblastev, samo univerzitetni zakon in njega izvršujoče uredbe, ne pa določbe splošnega društvenega zakona), potem vojakov, državnih uslužbencev in gasilcev. Avtor našteva zdru« žitve, ki so izvzete iz splošnega društvenega zakona, n. pr. duhovniški redi, obrtne zadruge, in konča ta oddelek z razlaganjem pravnega polo« žaja «tajnih društev«. — V drugem delu »življenje društva« podaja avtor izčrpno analizo ustroja društva po zakonu iz 1. 1867. in po« jasnjuje s točno dogmatsko eksegezo tega zakona posamezna iz društve« nega ustroja izvirajoča pravna razmerja. Z isto metodo pravnega raz« laganja so v nadaljnjih poglavjih obdelani ti«le predmeti: ustanovitev
Književna poročila. 181
društva, preosnova društva, podružnice in društvene zveze (tu bi se mogoče dale dognati neke interesantne paralele z državnimi zvezami in s pojmom zvezne države), javnopravne dolžnosti društev, društvena zborovanja. — Tretji del c<iprenehanje društva« nas poučuje o načinu in o pravnih posledicah «prostovoljnega razida» in «oblast\'enega razpusta«; v tej zvezi je zanimivo razlikovanje med «!pTekoračenjem statutarnega področja« in «kršenjem pravil«.
Knjiga, ki je v nji avtor sistematsko predelal vse v Sloveniji za društveno pravo veljavne norme, pri tem se pa oziral tudi na druge dele naše države, je pisana v pravniško^pregnantnem in vendar lahko umlji' vem slogu; njeno uporabo olajša obsežen register. Ker je društveno življenje pri nas zelo razvito in se vedno bolj razvija, ustreza ta v lični opremi izdana knjiga, zlasti dokler se smatra zakon iz 1. 1867. za veljaven, obči praktični potrebi in jo zato priporočam vsakomur, ki se zanima za naše društveno pravo.
Dr. Leonid Pitamic.
Dr. Emil Uofrrmnnsthal: Das osierreichische Bankfhiiftungsgtjsetz und die Bankgewerbekorjzes!iionsbestimmungen. Manzsche Vertagss und Unii versitats-Buchhandlung, Dunaj 1928. 76 str. Cena?
Kakor Češkoslovaška je tudi Avstrija bila vsled povojnih pojavov v bankarstvu prisiljena, da izda poseben zakon o odgovornosti bank. Neposredni povod je bil v Avstriji polom špekulacije s francoskim fran« kcm, ki je povzročil veliko število stečajev in likvidacij, uničil brezbrojne eksistence in odkril neprevidno, lahkoumno ali celo zločinsko poslovanje mnogih denarnih zavodov, ali, bolje rečeno, njihovih vodij in nameščencev.
Zvezni zakon z dne 29. julija 1924., zvezni zakonik št. 284., o zasebno« pravni odgovornosti načelstva bančnih delniških družb ima vsled načina in vzroka svojega postanka mnogo hib, katere pisatelj pravilno naglasa, vendar pa je vsaj poskusil preprečiti nesolidno poslovanje bank in tudi drugih delniških družib. kajti velik del propisov ne velja samo za banke nego za vse vrste delni.ških družb. Pri nas smo doživeli slične pojave, dasi ne v tolikem obsegu kakor v Avstriji, in že dolgo se govori o zaščiti vlagačev. odgovornosti organov delliiških družb, o bančnem zakonu itd., do vidnih uspehov pa še ni prišlo, in skoro se mi vidi, da danes niti ni več prave potrebe za takojšen poseben zakon, ki bi, ako se ne izdela prav posebno previdno, lahko več škodil nego koristil. Danes mi« slim, da je že skoro boljše, da čakamo novi trgovinski zakonik, ki bo po;-ebne propise o odgovornosti organov delniških družb in pač tudi o za.ščiti vlagateljev lahko obdelal organski in v skladnosti z drugimi propisi našega civilnega prava. Vsekako bo treba pri ureditvi te snovi ozirati se tudi na avstrijski zakon, ne kot vzor, kar ni, nego bolj kot vzorec, v pozitivnem in negativnem smislu, in tu bo dobro služil pre» gledno urejeni, kritični Hofmannsthalov komentarček.
Eno pisateljevo misel naj podčrtam prav posebno: Že v referatu o odgovornosti organov delniških družb (za pravniški kongres v Sarajevu) sem naglasil, da delničarji in upniki delniških družb tudi po naših starih
182 Književna poročila.
zakonih nikakor niso brez zaščite, ako se ti zakoni pravilno uporabljajo, v prvem redu po strankah, v drugem redu po sodiščih. Izkušeni praktik dr. Hofmannsthal potrjuje to mnenje, češ, novih primerov odgovornosti zakon o odgovornosti bank sploh skoro ne uvaja, vse, kar je v njem našteto posebej in izrecno, je bilo povod za odgovornost že prej, novi zakon .samo poudarja nekatere posebno tipične primere namernih in nemarnih zlorab. To niti ne more biti drugače, ker tudi po novem zakonu člani načelstva odgovarjajo, kakor že prej, samo za namerna in za dejanja iz maltemarnosti, ne pa za goli izid. Na tO' bo treba misliti, ko se bo stvar obravnavala pri nas, s tem pa nočem reči, da je demon« strativno naštevanje primerov odgovornosti nepotrebno; tako se vendar opozarjajo prizadete osebe in sodišča, kaj smatra zakon na vsak način vsaj za malomarnost.
Knjižica zasluži, da jo prečitajo naši praktiki, pravniki in bančniki.
Dr. Milan .Škerlj.
Dr. Georg Petschek: Rechisfalle aus dem Zivitprozessrecht. Založil Moric Perles, Dunaj in Lipsko, 1928., 176 strani. Cena?
Redni profesor na dunajskem vseučilišču dr. G. Petschek je začel v zvezi z drugimi dunajskimi učitelji prava izdajati zbirko »Pravnih pri« •nerov za dijake in pripravnike pravniških poklicev«. Zbirka naj obsega pet zvezkov pravnih primerov, in sicer I. zvezek primere iz državljan« skega prava (5 oddelkov: stvarno, obligacijsko, službeno, obiteljsko, dedno pravo); 11. zvezek v 4 oddelkih, primere iz trgovinskega, meničnega in čekovnega, zavarovalnega prava in iz prava zaščite industrijske svojine; 111. zvezek, v dveh oddelkih, primere iz civilnega pravdnega in iz nespor« nega postopanja; IV. zvezek, primere iz kazenskega prava in kazenskega sodnega postopanja; V. zvezek v 3 oddelkih, primere iz ustavnega, uprav« nega in mednarodnega prava. Dosedaj je izšel zgoraj navedeni zvezek, ki obsega 265 primerov iz civilnega procesa v ožjem smislu, izvršilnega, konkurznega in poravnalnega reda. Namen zbirke je v predgovoru označen; služi naj akademskemu učitelju za predavanja in seminarsko delo, vodji tečajev za sodniške in odvetniške pripravnike naj olajšuje dajanje primernih nalog, že bolje izobraženemu pravniku naj pomaga, da pogTobi svoje pravno znanje. Pri tem poudarja izdajatelj izrecno, da se obrača tudi do interesiranih krogov v »nasledstvenih« državah, katerih procesno pravo je z večine še enako bivšemu in sedanjemu avstrijskemu pravu.
Primeri so vzeti večinoma iz prakse in izbrani, kakor izdajatelj pra« vilno naglasa, tako, da redno vsebujejo več nego eno pravno vprašanje. Zlasti je mnogo primerov takih, ki združujejo vprašanje iz pravdnega in izvršilnega, stečajnega in pravdnega ali izvršilnega postopanja, cesto vse« bujejo tudi, dasi v drugem redu, vprašanja materialnega prava, bodisi občnega državljanskega, bodisi trgovinskega itd., ali vsaj dajejo priliko, pobaviti se tudi s takimi vprašanji. Za ta del treba reči, da je zbirka sestavljena jako spretno in da bo po mojem prepričanju lahko dobro služila v akademskem pouku in v praktičnih tečajih in tudi pri nas, ae *amo sedaj, nego več ali manj tudi po izenačenju naših procesnih zako«
Književna poročila. 183
nov, ki bodo vsaj v bistvu vsebovali naše sedanje procesno pravo. Na polju javnega prava v ožjem smislu pa zbirka pri nas pač ne bo tako porabna. — Nekoliko drugačna bo stvar za pravnika začetnika, ki bo hotel na podstavi te zbirke poglobiti svoje pravno znanje. Dober del primerov je, kakor izdajatelj sam naglasa, dokaj težkih, izdajatelj pa ne daje nikakršne pomoči, nego prepušča rešitev povsem lastnemu delu !n razmišljanju. Ravno zato da reševanje ne bi bilo prelahko, je izdajatelj celo nalašč opustil vsak sistem v razporeditvi primerov in zato, pravi, seveda tudi ne sme dati «ključa». Bojim se, da prof. Petschek od samo= uka zahteva in pričakuje preveč. Prav ima sicer po mojem mnenju, da ne daje naravnost «kIjučaM, toda vsaj pri težjih primerih bi bilo morda vendarle dobro, ko bi bil citiral odločilne paragrafe zakonov, ki govore za eno ali drugo rešitev. Mislim, da bi bilo delo s tem, vsaj za samouka, znatno pridobilo. Ene strani svojega dela pa izdajatelj ne naglasa, dasi menim, da je ravno ta stran vredna posebnega poudarka, namreč, da se bo dijak ali pripravnik po teh in takih silno kratko in točno podanih primerih lažje privadil, iz cesto na videz jako zamotanega pravdnega gradiva izluščiti in predočiti si jedro, bistveno točko celega vprašanja.
Imena avtorjev, ki pripravljajo druge snopiče (n. pr. Klang, Em. Adler, Pisko, Pollak, Alb. Ehrenz~weig, Kelsen, MerkI, Verdross) jamčijo za to, da smemo nadaljevanje dela pričakovati z velikim zanimanjem.
Dr. Milan Skerlj.
Dr. Friedrich Schaffstein: Die Behandlung der Schuldarten im aus: landischen Strafrecht seii 1908. (StrafrecMliche Abhandlungen. Heft 232). Breslau, 1928, ScMettersche Buchhandlung. Str. 73.
Nemška temeljitost odseva iz tega dela. Ona nam kaže presenetljivo pestrost pojmovanja naklepa, nemarnosti in pa stvarne ter pravne zmote v trinajsterih državah, bodisi de lege lata. bodisi ferenda. Med temi drža« vami se nahaja tudi naša, ki pa se upošteva samo de lege ferenda. Knjiga je sicer izdana I. 1928, pa je brez dvomia priiromala iz rok pisatelja v založnikove že sredi 1. 1926. Kajti za «,rugoslavijo» je bil uporabljen kot edini vir moja razprava v Zeitschrift der gesamten Strafrechtvv. iz 1. 1923, ne pa več n. pr. moja razprava: «StrafrcchtIiches aus ,IugosIavien» (izšla novembra 1926 v Zeitschrift fiir csteurop'. Recht). Tudi sicer ni citirano-nobeno delo iz časa po 1. 1926. Ipak ho to delo za teoretično razglabljanje o označenih pojmih od velike koristi. V poblizje navajanje in kritiko vsebine knjige se seveda ne moremo spuščati. Omeniti pa hočemo to, da pisatelj smatra definicijo dolusa eventualis v obliki, kot jo dajeta avstrij? ski in jugosicvenski načrt za reformirani kazenskopravni zakon, za naj«
Dr. Metod Dolenc.
Bežek:ReSally: Občni državljanski zakonik v besedilu treh delnih novel. Tiskovne zadruga v Ljublfani, 1928. Str. XV + 466. Cena 150 Din.
Ako napravimo danes, v desetem letu naše državne samoosvojitve, bilanco o izdajah slovenskih prevodov velikih judicielnih zakonov, pokaže st nam tale slika: imamo samo pred novim letom 1928. izdani prevod občnega državljanskega zakonika, dočim prvih šest zvezkov «Pravnikove
184 Književna poročila.
zbirke zakonov«, obsegajoeih kazensko, materialno in procesno pravo ter civilno sporno kakor tudi nesporno postopanje, že davno ni dobiti več v knjigotržtvu. (Sedmi zvezek, Državni osnovni zakoni, je izgubil ob i^premenjenih državnih razmerah skoraj ves pomen.) To stanje je tem manj razveseljivo, ker smo dobili v tem času slovensko pravniško fakuU teto in bi se že zaradi tega morali tudi na tem polju postaviti na lastne noge. Ce temu ni tako, kakor bi bilo želeti, ni iskati krivde samo v pravništvu, saj bi se med tem gotovo našh delavci, da bi le pričakovali tudi delu primernega odziva. Zato so dolžni vsi naši pravniki veliko zahvalo dv. sv. B e ž k u, da je na seji Pravnikovega odbora dne 26. febru« arja 1925. sprejel poziv, naj on dokonča po umrlem podpredsedniku R e g a 11 y j u započeti prevod občnega državljanskega zakonika. Potreba po tem najvažnejšem zakonu je bila tolikšna, da je kazalo, izdati prevod čim prej. Zato se ne strinjam s tistimi, ki vidijo v tem izdanju nepopob nost, češ da prevod ni opremljen ne z judikati najvišjega sodišča, ne s postranskimi zakoni. Prevajanje teh zakonov bi zahtevalo najmanj toliko časa, kakor za zakon sam, a odločbe bi bilo treba prirejati povsem samostojno, ker pri teh ne gre za prevod kakšne nemške izdaje. Neizbež« na nujnost je narekovala takšno izdanje, pri čemer je pomisliti še to, da vesten pravnik itak ne bo mogel pogrešati z odločbami opremljene nemške izdaje, ker je nemški tekst še vedno avtentičen. Zato se je sklenilo, da se izdaj zakon sam, to pa tudi s starimi določbami, izpremc njenimi po treh delnih novelah, kajti v praksi je v veliki večini po teh določbah še vedno segati.
Ne prikrivam si, da je prevod na nekaterih mestih netočen; vsaj deloma gredo te netočnosti tudi na rovaš izreku «quot capita tot sen« tentiae«. Vobče pa je prevod dober, in sicer prav zelo dober. Cita se gladko, jezik je razumljiv, lep in kaže, da je opravila to delo oseba, ki je od leta 1922. tudi čuvar čistoče našega jezika v Slovenskem Prav« iiiku. Terminologija prevoda se krije z ono našega pravniškega glasila. Upam, da Bežekov trud ni bil zastonj in da bo znatno pripomogel zopet k enotnejšemu pravniškemu izražanju, ki je po vojni slabše, kot kdaj prej. Zato pa naj vzame knjigo v roke vsak pravnik, zlasti pa pravniški naraščaj, ki si bo po tem prevodu pridobil trdno podlago za izražanje v svojem materinskem jeziku, v katerem mu primanjkuje še toliko drugih potrebnih knjig.
Dr. Rudolf Sajovic. Nekaj kritičnih opazk k RegallyiBežkovi Izdaji o. d. z. Epohalno delo, ki smo ga dobili s to izdajo, je po predgovoru namenjeno praksi in učečemu se naraščaju. Dosežena je s tem enotnost v izražanju in citiranju in upamo tudi točnost. Žal, da delo ni popolno. Praksa potrebuje poleg teksta tudi nagle orijentacije po judikaturi. Ako so »težke založni« ške razmere« dopustile po skoro štirinajstletni starosti novel pač že nepotrebno staro besedilo teksta, bi mogle še povrhu ali mesto njega dopustiti navedbe judikature. Po večini so stare avstrijske odločbe še vedno pomembne, novih pa je obilica v Pravniku, Themisi, Mjesečniku,
Književna poročila. 185
Trgovskem listu. Te pač ne zastarajo tako hitro, kakor poide ena izdaja, čeprav pri nas. Pomanjkanje citatov odločb je za prakso težek nedostatek.
Za prakso in nauk je še težja luknja, da ni, če že ne besedila, vsaj citatov določil (vsaj jugoslovanskih) stranskih zakonov, ki znatno modi« ficirajo veljavnost o. d. z. za ceste pravne slučaje. Pri § 365. citat čl. 53. zak. o proračunskih dvanajstinah. Ur. 1. 79/25 o razlastitvi zaradi postava ijanja in vzdrževanja elektrovodov; pri § 879. citat čl. 39. in 35. zak. o zavarovanju delavcev. Ur. 1. 62/22 o relativni ničnosti pogodb zoper čl. 35. cit. zak.; pri §§ 448., 1392. citat čl. 60. invalidskega zakona. Ur. 1. 110/25 o prepovedi zastavitve m prenosa invalidnine; pri § 891. citat § 40. zak.
0 zav. delavcev o legalnem solid. jamstvu soproge in soudeleženih za prispevke po temi zakonu; k 17. poglavju citat, čl. 43. zak. o proračun^' skih dvanajstinah, 1923. Ur. 1. 65/23 o pooblastitvi min. sveta, za raz« širjenje t. 4. a), § 471. zak. o sod. post. od 20. XII. 1859. glede prepovedi odsvojitve določene imovine poljedelcev; k istim čl. § 51. zak. o prora« čun.skih dvanajstinah. Ur. 1. 113/25 o nedopustnosti tožbenega izterjevanja določenih dolgov med našimi in avstrijskimi prebivalci. Prav tako bi bile potrebne takšne opozoritve pri §§ 999., 1487. in pri poglavjih 24., 30., 40. Navedene in še druge opozoritve bi ne obremenile stroškov, a znatno dvignile porabnost zakonika v praksi in nauku.
Velik nedostatek pa je napaka pri § 1154. b), ki je v celoti, tudi v II. odstavku preveden po noveliranem tekstu. Toda čl. 109. fin. zak. za leto 1922/23, Ur. 1. 105/22 je drugi odstavek § 1154. b) spremenil in na« mesto njega postavil sledeče besedilo: ((Zneske, ki jih prejema name« §čenec v času, ko je zadržan, in sicer na podstavi javnopravnega zava» rovanja, sme delodajalec v celoti odtegniti od plače.» Druga izdaja bo morala vse popraviti in morda tudi jezikovne in slogovne netočnosti, ki jih pa more najti prav minucijozna preiskava. Dr. Makso .šnirdsrl.
Franjo Kisel: Zakon o sudskom posiupku u gradjanskim parnicima na teritoriji apelacionog suda u Novom Sadu (zakonski članak 1: 1911). Senta 1927. Str. 526. Cena 150 Din broš., 180 Din vez.
Delo se označa kot prvo, ki obravnava v srbohrvatskem jeziku .spor« no postopanje temeljem ogrskega civilnopravdnega reda, in sicer v obliki komentarja. Uporabljene .so tudi odločbe kasacijskega sodišča v Novem Sadu. Knjiga je zato brezdvomno velike važnosti in koristi ne samo pravnikom ondotnih pokrajin, marveč tudi našim, zlasti odvetnikom, ki morajo zastopati tukajšnje klijente pred vojvodinskimi sodišči. Po« Tabno dela knjigo, ki obsega na kraju tudi odvetniško tarifo in izvleček iz taksnega zakona, pregledna tabela odgovarjajočih določb avstrijskega in ogrskega c. pr, r.
Dodatak Spomenici Trečeg Kongre:a / ravnika Kraljevine Srha, Hrvata
1 Slovenaca u Sarajevu. Sarajevo 1928. Str. 96.
Kot dodatek h knjigi referatov, održanih na sarajevskem pravniškem kongresu izšla je gornja knjiga, ki jo je uredil dr. Josip Vesel. Doda« tek obsega referate dr. Nedeljkoviča. dr. V'raniča in dr. Lunačeka. ki v Spomenici niso bili natisnjeni, dalje pa tudi vse priprave za sarajevski
186 Razne vesti.
kongre.s in potek zborovanja samega. Člani kongresa so dobili knjigo po pošti. Priporočamo pa dodatek zaradi aktualne vsebine tudi nečlanom, ki jo morejo dohiti pri svojem pravniškem društvu za malenkostno ceno 15 Din.
Dr. Otmar Pirkmajer: Novim putem u naišoj unufrašnjoj upravi. Pre' šiampano iz Policije. Beograd 1928. Str. 21.
Dr. Janko Hacin: O krizi poljoprivrednog kredita. Pre^tampano Iz «TrgGvinskog Glasnika». Beograd. 1928. Str. 48.
Pravni vestnik, §t. 10, 11 in 12 Pravnega vestnika imajo naslednjo vsebino: 1.) Notranji u.stroj avtonomnih mestnih občin vzhodne Istre po kastavškem, voprinaškem in moščeniškem statutu (Ciril Miknž). 2.) O pravu udruževanja i sastajanja uopče te osobito obzirom na nove odredbe zakona javne sigurnosti (dr. Rajko Sestan). 3. Vloga družb z o. z. v slo» venskem; gospodarstvu (Albin Igr). 4.) O odgovornosti in soodlgovornosti v .sindikalnih sporih (dr. France Goršič). 5.) Nekaj pripomb k terminolo« giji slovenskega knjigovodstva (dr. France Goršič). 6.) Nove knjige.