Rud. Pečjak
Mikica Mokica
(Dalje.)         i   • 15.
Sonce zahaja za gore. Čebelice prihajajo domov in vse tmdne padajo pred svoje hišice.
Mikica Mokica je čebelica, zato mora zapustiti svojo mamico in si mora poiskati mamo kraljico, ker bo kmalu noč.
Mikica je zletela z mamine roke v me-deno ozračje. Zletela je v hiško, na kateri je bil narisan lev z mogočno grivo.
K Mikici  so  pritekli iz hiške  stražniki in jo zagrabili. KričaJi so: »Ti pa nisi naša.« »Ne dišiš po naši kraljici«. »Sovražen ogleduh.« »Ven z njo! — Ropar!« — »Mamo kraljico iščem — ljube čebelice,« jim je odgovorila Mikica.
»Ho-ho-ho — da bi jo uraorila — kaj ne------«, so se zakrohotali
stiažniki.
»O — to pa že  ne —- to  pa že  ne.  Saj  sem pridna  in  dobra čebelica.« »Laže.« »Pritepenka.«
»Ne lažem, ne,« je kriknila Mikica. »Saj ji nesem vendar medka in pogačice. Kaj ne vidite — sestrice čebelice?«
»Prevarala bi nas rada,« je kovcnil eden izmed stražnikov.
»Saj imaš svojo kraljico,« je zabrundal drugi.
»Ali ti je umrla kraljica,« jo je vprašal tretji bolj prijazno.
177
Mikica jim je odgovorila: »Nimam kraljice in tudi umrla mi ni. Jaz sem tista majhna punčka s plavo kapico in rdečim krilcem, ki se je vsak dan igrala tule na vrtu. Saj me poznate — punčko tistega atka, ki vam je niško naredil.«
»Kaj pa štramaš — kakšna punčka pa si ti?!« »Tista punčka, ki sem se spremenila v čebelico.« »Ho-ho-ho —,< so  se  zopet  zasmejali vojaki.  »Od kdaj  pa se punčke spreminjajo v čebelice?«
»Saj vidite, da se tista punčka več ne igra na vrtu. Pa vprašajte mamo in atka, ki tamle sedita, če imata še tisto punčko Mikico Mokico.«
»Kakšno Mikico Mokico,« so se začudili vojaki stražarji. »Tako je bilo tisti punčki ime. — Čebelice sestrice, sprejmite me pod  streho,  da  ne  bom  umrla.   Pridna  bom  in  ubogala!«   Govorila je tako iskreno, da so ji stražniki verjeli, razen enega, ki je še vedno trdil, da je Mikica le roparski ogleduh.
»Kako bi bila ogleduh, ko vas imam tako rada,« je vzkliknila Mikica. »Saj ste vendar čebelice mojega atka.«
»Vsi ogleduhi govorijo sladko,« je zopet zamrmral tisti nejeverni stražnik.
Stražniki so sklenili, da jo sprejmejo; toda stražiti bo morala še nocojšnjo noč
Eri   vratih,   da   jo   preiz-usijo.
Dva vojščaka sta jo od-peljala v hiško. Mikica je venomer ponižno prosila: »Zlate čebelice — sprejmite za sestrico ubogo čebelico, ki nima ne liiške, ne sestric, ne mame kraljice —. Medka vam nesem in po-gačice----------«
¦ '."- ".,    -'    ¦¦-    V . ¦-                                                 16.       •                                                                   -..
V čebelnem panju je polno lončkov medu in pridnih čebelic. Tam prijetno diši, tako domače, da bi najrajši vse čebelice kar objela. Po mami kraljici diši vsa hiška. Pa kako so pridne čebelice: nekatere zidajo lončke, druge jih pokrivajo, tretje pometajo hiško, četrte skrbe za mlade čebelice, jin pitajo, božajo in jim prepevajo:
»Ci-ci-ci-ci-cij medka se napij —«
Najmlajše čebelice pa ležijo v voščenih zibelkah in v ustih imajo cuceljčke. V enem kotu je šola. Stara čebela razlaga mlajšim, kako se medek nabira in pogačice, kako se naj pajka in sršena varajejo. Kdo pa so tisti debeluharji, ki sedijo tam za lončki medu in tako debelo gledajo? — To so pa troti postopači. Lenuhi srkajo samo med. Nekateri pa že od zaspanosti kar Tcimajo ali celo spijo. Kako zehajo. — Kako je vendar vse to lepo — prav kakor ji je atek pripovedoval.
Čebelice so postale nemirne, ko so zagledale Mikico. Začudeno so izpraševale stražnika, če ni ogleduh, ali celo roparica. Ta jim je pojasnjeval,  da je  izgubljena  sirotica.
178
»Kje pa prebivajo take lepe čebelioe?« — je vprašala mlada čebelica, ki je komaj iz zibelke prilezla.
»Nikjer ni takih Sebelic,« sta razlagala stražnika. »Ta je bila prej punčka — čisto prava punčka, pa se je v čebelico spremenila.<
»Ali ni lepo biti punčka?«  — je zacicala mlada čebelica.
Mikica se je spomnila svoje mamice in je žalostno odgovorila:
»O, lepo — lepo je biti mamina punčka.«
»Zakaj pa si se spremenila t čebelico, če je lepo biti punčka?«
»Mami sem rekla, da bi bila rajši metuljček ali pa čebelica kakor njena punčka.«
»Zakaj si pa to rekla?«                                          '              '    '
»Da bi medek papala —.«
Vse čebelice so se gromko zasmejale in pričele božati ubogo Mokico. Smilila se jim je.
»Kaj je res medek tako dober, da se punčka spremeni v čebe-lico?« se je oglasil nežen glasek iz zibelke.
»Dober je, tako dober pa ne,« je vzkliknila Mikica. »Zdaj nimam nobene mame. Zato sem prišla k vaši mami kraljici, da bi bila njena punčka.«
»Kakšna punčka — Čebelica, pa ne punčka,« so se zasmejale čebelice.
Zdajci je Mikica zaslišala čudovito lepo pesem. Gruča mladih čebelic je pela — ne daleč od nje:
»O moj preljubi dragi dom —«.
Čebelice so pele o kraljici, o hiški, o lončkih medu, o rožicah. Med čebelicami se je nekaj čudovito lepo svetilo. Mikica je vztre-petala od veselja. Mamo kraljico je zagledala. Na glavi je imela majceno, majceno zlato krono, ki je sijala kot lučka. Stražnika sta jo popeljala naravnost k njej.
Mikica se je kraljici lepo priklo-nila, kot jo je naučila še njena mamica in jo lepo pozdravila:
»Ljuba zlata mama kraljica.«
Kraljica se je nasmehnila in jo vprašala: »Odkod pa si mala, ki si tako lepa?«
»O kraljica, ti si še stokrat lepša, kot sem jaz.«
Kraljica se je drugič nasmehnila in jo pobožala. »Čigava pa si?«
»Zdaj sem tvoja, prej sem bila pa punčka.«
Kraljica se je tretjič nasmehnila in zopet pobožala Mikico. Zdaj sta stražnika poročala kraljici, nato pa sta odvedla Mikico k lončkom, da je stočila medek in odložila pogačice.
Mikica je bila vsa srečna, ker je imela spet hiško, mamico in sestrice.
17.
Noč je. Strički murenčki godejo, kresničke svetijo, žabice reg-ljajo, kužki na vasi pa lajajo...
179
Čebelice stražijo svoj preljubi dragi  domek in pojo: »Mi smo na straži prelepe kraljice ...«.
Med stražniki je tudi Mikica. Nemirna je in vesela obenem. Če pride sovražnik, bo branila dom in kraljico kot prava junakinja, čeprav umrje.
»Lepa je smrt za dom in kraljico...«, pojo stražniki in Mi-kica z njimi.
Tudi v biški čebelice pojo. Ne. Sama kraljica poje. Poje prelepo o stari kraljici, ki je pred letom dni zapustila hiško, ko je sedanja kraljica ležala še v zibelki. Poje o čebelicah sestricah, ki so bile tako
Eridne, da so poln domek medka nanosile. Poje o mladih kraljicah, i še v zibelkah ležijo. Čebelice pa ji odpevajo:
*'1IU   "                »Zdrava kraljica — zdrava kraljica ...«
11 ¦ »Ali vsako noč kraljica tako lepo poje,« je vprašala Mikica stražnika.
»O ne —,« ji je odgovoril vojščak. Danes smo zadnjo noč v tej hiški, pa se kraljica poslavlja od nje. Jutri poletimo vse stare čebelice s kraljico pod milo nebo in si poiščemo nov domek. To hišico pa prepustimo mladim kraljicam in mladim čebelicam. Preveč nas je že.<
»In tudi ves medek, ki ste ga nanosile, zapustite mladim čebe-licara?« se je začudila Mikica.
»Tudi — tudi — kajpak. Le napijemo se ga za slovo.«
»Pri nas doma bi se pa gotovo za medek stepli. Še za bonbončke smo se in še zlasali povrh.«
»Čebelice se med seboj nikoli ne prepiramo in stepemo. To delajo samo ljudje.«
>Toj, potem so pa čebelice bolj pametne,« se je začudila Mikica.
>Jaz tudi mislim, da so,« je ponosno dejal vojščak.
»Ali bom tudi jaz odšla jutri z vami? Kraljico imam tako rada.«
»Seveda boš. Jutri bo naš veliki praznik v življenju, ko bomo v zlatem soncu zarajale okoli kraljice.«
»Pa če se bodo nekatere čebelice uprle in ne bodo hotele za-pustiti lončkov meda, ki so ga same nanosile? — Kaj pa potem?«
»Čebelice se nikoli ne upro.«
»Pri nas doma smo se pa včasih uprli — atku in mami.«
»Čebelice delamo samo za dom in kraljico in mislimo samo na dom in kraljico, zato se ne upiramo in ne tepemo.«
»In nikoli se ne prepirate, katera je več medka prinesla?«
»Saj sem ti že rekla, da ne. Saj nimamo časa. Vse delamo in medek je nas vseh. Zakaj bi se potem prepirale. Če več medka na-nesemo, več ga imamo. Ti pa še vedno govoriš kot punčka.«
»Mi smo stražarji prelepe kraljice ...«, so zopet stražaiki zapeli v tiho noč. Po hišici pa je donelo: »Zdrava kraljica — zdrava kraljica...«
»Mikica Mokica — moja uboga, uboga punčka —«, je zaslišala Mikica od daleč žalosten glas. »Kaj te je volk pojedel — ali te je medved vzel — ali so te cigani ukradli —. Kje si moja zlata punč-ka —«. Njena mamica je hodila po vrtu in jokala.
180
»Tukaj sem — mamica. Na straži stojim. Domek in medek varujem  in kraljico pred sovražniki.  Mamicaaaa!«
Mamica je odšla. Ni je več. V daljavi je utonil žalosten glas: *Kje si moja zlata punčka...«.
»Uboga Mikica,« so jo tolažili vojščaki. »In uboga tvoja mamica.«
Mikici je bilo spet hudo — hudo.
Pred hiško je nekaj zaškrbljalo, zacapljalo, zabrskalo. Črn kupček se je premaknil, obstal, premaknil. Stražniki so skočili v vrsto in  zapeli:
»Mi smo vojščaki prelepe kraljice ...«.
Mikica je bila v sredi med stražniki. O, za dom in kraljico je pripravljena tudi življenje dati. Čebelice so miroljubne in ponlevne. Nikomur nič žalega ne store. Toda v svoj domek nikogar ne puste. Rajši  vse umrjejo.
»Kdo je?«
»Saj ne bom nobene pohrustala. Bojim se vas, ker pikate. Le povohala bi rada, ker iz vaše hiške tako lepo diši.«
»Kadar domek varujemo, nikomur ne verjamemo, le v svojo moč zaupamo,«  so v  zboru zaklicali vojščaki.
»Kdo je?« —
»Kaj me res ue poznate — čebelice? Jaz sem miškica Miškonka. Lačna sem — tako sem lačna. Vaše umrle sestrice bom pokopala v svoj želodček — saj dovolite. Vidite, sinčka Mišlinčka imam in punčko Mišlunčko. Ubožčka — vam rečem. Tu pod vašo hišico v posteljici ležita. Sirotka sta tako lačna. Saj dovofite. Pravljice vam bom pripovedovala. Če hočete, tisto: kako se je kamenček spremenil v cukrcek — ali pa pravljico o muci maci in njeni strašni taci — — če liočete —«. Nemirno je mama miškica gledala okoli sebe.
Cop — lop!
Nekaj ogromnega, belega je skočilo in padlo na miškico. Miškica je tako žalostno zajokala, da so korenjaški stražniki kar vzdihnili.
»Moj sinček Mišlinček — moja punčka Mišlunčka,« je vekala mamica Miškonka. Glas ji je čedalje bolj slabei, jecljal, grgral, končno v temi zamrl.
Strašna muca maca  io je odnesla.
Pod hiško sta zacvilila in zajokala fantiček Mišlinček in punčka Mišlunčka. Mikica je slišala, kako sta obupno javkala: »Zdaj bova pa umrla — ko mamice več nimava — zdaj  bova pa umrla.. .«
Kresniček se je zaletel ob hiško in padel prav pred vrata na-ravnost med vojščake. Stražniki so planili nadenj in ga zagrabili. Ubogi kresniček se je tako prestrašil, da je obležal kakor mrtev. Če bi  ne bilo Mikice, bi bil gotovo umrl.
»Mi smo na straži prelepe kraljice .. .«, so zapeli stražniki.
»O, saj ta je pa priden.« je hitro vzkliknila Mikica in pobožala kresnička. Kresniček je odprl oči, pa jih takoj spet zaprl. »Poznam ga. Svetil mi je v hiško k stričku murenčku. Še plesali smo. Ubogi fantiček kresniček — nikar se nič ne boj, pa povej, da si priden.«
Zdaj so ga stražniki spustili. Kresniček se je res ojunačil in povedal čebelicam, da je tako plesal po zraku, čla je kakor pijan padei med čebelice. Danes so imeli praznik. Nevestice so si izbirali. Punčke  kresničke  ležijo  v travici,  kresnički  fantički  pa po zraku
181
plešejo in pojejo. Ko se naplešejo, popadajo v travo. H kateri kres-nički kdo pade — tista je njegova nevestica.«
V hiški je pela kraliica. Poslavljala se je za vedno od doma, od lončkov medu, od čebelic, ki so še v zibelkah, od vsega — vsega...
Pod hiško pa sta jokala po mamici siroti Mišlinček in Mišlunčka.
Čebelice so stražile svoj  preljubi  domek.
»Ljubi kresniček — ali greš z menoj, da mi boš svetil. Tako se mi smilita Mišlinček in Mišlunčka,« je rekla Mikica. »Potolažiti ju grem. Ubožčka sta.«
Mikica in kresniček sta jo mahnila pod hiško. Kresniček je šel naprej in svetil. Na mehki posteljici sta ležala bratec in sestrica in jokala, prav za prav tulila. Tako grozno sta jokala, da je bila po-steljica že vsa mokra od solz.
>Pa si dobita drugo mamico, ko je vajino mamico odnesla muca maca,« ju je nagovorila Mikica.
»Druge mamice ne dobiva — zdaj bova pa umrla — zdaj bova pa od lakote umrla,« sta kar naprej tulila in se vroče objemala. »Preveč sva še majčkena, zato bova umrla...«
»Jaz pa nekaj vem, Mišlinček in Mišlinčka,« je veselo hlipnila Mikica. »Kako bi bilo lepo, če bi se tudi vidva spremenila v čebelici,
Ea bi imela mamo kraljico. Tako je dobra in zlato krono ima. Ali i jo imela rada — ali bi jo imela?« —
»O, kako bi jo imela midva rada — samo da bi mamo dobila,« sta zopet zatulila.
.    Mikica je s kresničkom zaplesala od samega veselja. '¦'t:   Kaj se je zgodilo?   S posteljice,   kjer   sta   ležala Mišlinček in Mišlunčka, sta zlezli dve čebelici. Resnično, dve pravi čebelici, samo na glavici sta imeli dve majceni miškini ušesci.
Mikica je oba objela in poljubila, nato pa ju nagajivo pocukala za tista majcena ušesca in ju odpeljala v hiško. Kresniček se je pa kar poslovil, še preden so prišli k straži. Rekel je, da se stražnikov tako boji, da bi najbrž od strahu umrl, če bi jih še enkrat zagledal. Zahvalil se je Mikici, da ga je rešila smrti. In lučka je zaveslala V temno noč.                                                                            (Dalje.)