
,



'

• ■


ljt)jižt)ica ^=i
i za ri)ladir)o

Ureja

Engelbert Gangl,

učitelj v Idriji.

Knjiga 29. - Gruden 1904-.

Izhaja vsake tri mesece.

S^lOStf

52054

Milutin ObloKar.

Povest.

Po nemškem izvirniku priredil

Janko Leban, =

nadučitelj.

Opomba.

Nemški izvirnik ima naslov »Durch die Klippen der
Gesellsehaft« in ga je spisal Jul. M. Thetter.  Povest
sem priredil za mlade in stare Slovence s pisa¬
teljevim dovoljenjem.

Lahko bi jo tudi imenoval »Alkoholnim pijačam slovo!«

Na Trebelnem,  meseca kimavca 1904.

Janko Leban.

Pred slovesom.

»Zdaj pa pojdi spat, Milutin! Kar je
preveč, je preveč! Danes si neprenehoma
delal že toliko, da je nemogoče, da bi se
mogel še dlje mučiti z učenjem.«

»Precej, precej, ljuba mati; samo pu¬
stite me, da izvršim še ta račun, potem si
privoščim počitka!«

Skrbna mati je molčala, zakaj poznala
je čebelično pridnost sinovo. Vedela je tudi,
da bi je Milutin dlje ne poslušal, dasi je
bil sicer pokoren mladenič. Ce se je zatopil
v kako delo, tedaj je pozabil vse naokrog

10  —

sebe ter ni miroval prej, dokler ni rešil
naloge.

Tako je trajalo nekaj časa. Zdajci skoči
Milutin izza mize, odloži zvezek in pero,
pohiti k materi ter jo viharno objame.

»Končano, končano, ljuba mamica!«
Tako je zaklical ter smejoč se zaplesal z
materjo po sobi, dasi seje žena upirala temu.

»Pusti me, ti neotesanec!« Tako se je
navidezno srdila mati. >Ali si ob pamet in
misliš, da morem tako skakati kakor ti?«

Toda Milutin je ni izpustil. »Najprej
mi morate reči prav prijazno: Prosim, bla¬
govoli me vesti do stola.«

»Zdaj pa zopet začenjaš s svojimi bur¬
kami!« odgovori mati.

»Torej?« vpraša Milutin nasmehoma.

»Nikoli! .Jaz te ne bom prosila!« ga
zavrne mučenica ter se ga poizkusi otresti.

»Dobro! Pa tako!« zakliče neizprosni
sin ter se zopet zakadi z upirajočo se ma¬
terjo po sobi.

Zdajci se odpro duri, in oče vstopi.

11  —

»Kaj pa uganjata tukaj vidva?« vpraša
navidez začudeno. Poznal je dobro muhe
svojega sina ter je vedel takoj, da si je
Milutin dovolil malo razposajenosti.

»Pomisli, oče, kaj zahteva ta nepridi¬
prav od mene!« zakliče mati, oddahnivši se.

»Jaz naj bi blebetala za nagajivim fan¬
tičem, kar on hoče!«

»Čakaj,« požuga oče, navidezno hud,
»jaz ti že pokažem!« Ob teh besedah prime
Milutina za uho'ter ga tira v kot. »Tako,
zdaj boš tukaj stal, dokler se ne izpame-
tuješ!«

Milutin postoji kakor grešnik v kotu
ter gleda, kako oče in mati sedeta na ogu¬
ljen naslanjač ter se pričneta pogovarjati o
domačih rečeh.

»Kaj praviš, Ana, najbolje bo, da dava
tega razposajenca učit se črevljarstva!«

Oče se ob teh besedah namuzne ter
pogleda v kot, iz katerega je navidezno
radovedno gledal Milutin.

12

» Prav praviš! « odgovori mati v šali.
»Pri črevljarju naj potem razsaja, kolikor
mu drago!«

»Poboljšati se hočem!« zakliče zdaj
Milutin, stopivši iz kota ter objame očeta
in mater. »Ne dajta, da bi postal črevljar;
nočem imeti vedno smole!«

Ob teh besedah poljubi Milutin zapo¬
redoma očeta in mater ter se še nekoliko
pošali.

V tem se je zmračilo. Zdajci se zopet
odpro duri, in mlada, nekoliko bleda de¬
klica stopi v prijazno sobo.

»Dober večer, oče in mati!« zakliče z
zvonkim glasom. »Dober večer, Milutin!«

Navzočniki ji glasno odzdravijo.

»Pa kaj še vedno sedite brez luči!
Pač se pozna, da ni bilo pridne hčerke
doma!«

»In ali ste južino že dobili, oče?« na¬
daljuje Jelica, Milutinova sestra.

»Prav praviš, Jelica! Skoro bi bila po¬
zabila očeta! Ubožec ni jedel ničesar že od

13

poldne. Pa vsega tega je kriv ta razposa-
jenec, ki z nami dela, kar hoče!«

Pri tej priči steče Miiutin iz sobe in
se kmalu vrne s krožnikom, na katerem se
je kadila skudelica kave. Na ličnem prtiču
ob skudelici sta ležala svetla žlička in pre¬
cejšen kos belega kruha. Miiutin si je bil
privezal sestrin predpasnik ter si del na
glavo njeno čepico.

»Očka, zdaj se le poslužite!« Oče je
razposajenega sina udaril s svojo čepico.

Oprezno je potem zaužival kavo ter
gledal preko skudelice svojce, ki so ljubez¬
nivo upirali vanj oči.

Ko je oče izpraznil čašo, se je zložno
zopet razposadil po naslanjaču ter pričel z
milim, a resnim glasom: »Da, ljubi moji,
prav in lepo je tako-le srečno živeti; toda
dolgo ne more to trpeti: Miiutin mora na
vseučilišče.«

Nihče navzočnikov ni odgovoril bese¬
dice.

14  —

Mati je vzdihnila ter pogledala Milutina,
ki se je bil ves zamislil ob očetovih besedah.

»Nekaj časa nam bo res hudo, ker ne
bomo gledali več Milutina na navadnem
mestu. Toda, kar se ne da premeniti, v to
se moramo vdati, hočeš ali nočeš! Kaj meniš
ti, mati, k temu?«

Zopet je vzdihnila dobra žena ter si
otrla solzo.

»Seveda!« je rekla z drhtečim glasom.
»Gre za Milutinovo srečo, in, če upoštevam
to, ne smem poslušati srca!«

»Dunaj ni bogsigavedi kako oddaljen,
in če le nekoliko varčujemo, nam bo mo¬
goče od časa do časa obiskati Milutina.«

»Res je!« odgovori gospa, a Jelica tako
žalostno pogleda, kakor da je že istinito tu
čas ločitve. »Naš sin nam bo delal le čast
in se bo tudi v tujem svetu vedel ravnati
po dobrih svojih načelih!«

»Jaz tudi ne mislim drugače!« pristavi
oče, nekoliko otožno. »Dobro si se, Milutin,
vedel vsa leta svojega učenja na gimnaziji.

15  —

Tvoje zrelostno izpričevalo ti dela vso čast.
Vendar pa se bojim, da ne bi imela nate
vpliva slaba druščina. Saj je znano, da je
slaba tovarišija že marsikoga spravila v po¬
gubo, dasi je bil trdnega značaja. — Ljubi
Milutin! Zaklinjam te pri vsem, kar ti je
ljubo in drago, varuj se svojih tovarišev,
če bi ti kaj slabega šepetali na uho! Vedi,
da je med njimi marsikdo, ki bi rad pre¬
slepil nedolžno srce, da bi ga zvabil v vr¬
tinec strasti!«

»Oče, bodite pametni!« odgovori Milu¬
tin. »Saj me poznate in veste, da se doslej
še nisem pregrešil z ničemer !«

»Gotovo! To naravnost rad priznavam !
Toda ti še ne poznaš sveta in si bil doslej
le še v malo izkušnjavah. Tu zunaj v ve¬
likomestnem vrvenju se ti bodo kazale ljubke
razmere tvoje domovine kot zastarele, ma¬
lenkostne ! Preprosto, pošteno mišljenje, ki
te je vodilo tako dolgo, bodo smatrali ne-
katerniki za napačno, preprosto ali celo za

u; —

neumno; zakaj v velikih druščinah imajo
kaj čudne nazore o časti in o dolžnosti!«

»Umejem te!« pripomni Oblokarica na
to. »Pa pomisli, da naš Milutin jako ljubi
svoje roditelje in zato jih ne bo žalil s
slabim vedenjem!«

»Tega se tudi nadejam!« odgovori oče.
»Zato bodi dosti za danes! Dajmo se zdaj
malce porazveseliti, saj itak ne ostanemo
dolgo več skupaj!«

Daši do prejšnjega nedolžnega veselja
ni moglo več priti, vendar je večer prešel
še precej lepo. Vsi so šli pomirjeni počivat,
ko je odbila stara nastenska ura deseto uro.

II.

Na vseučilišču.

Uroš Oblokar, Milutinov oče, je bil
uradnik v majhnem mestu. Živel je s svojo
ženo Ano in z dvema otrokoma prav mirno
in skromno.

— 17  —

Veliko ni služil, a ker je maloštevilna
rodovina le malo potrebovala, so Oblokarjevi
živeli skoro brezskrbno. Seveda: marsičesa
so si morali pritrgovati in jako so morali
varčevati, da so izhajali ob skromnih do¬
hodkih, zakaj Milutinovo šolanje je provzro-
čalo precej stroškov.

Jelica, sestra Milutinova, se je bila pri¬
učila raznim ročnim delom. Služila si je z
ročnimi deli marsikak krajcar, ki ga je vestno
oddajala v rodovinsko blagajnico, ker je
bilo to potrebno. Kesneje bi lahko skrbela
tudi za svojo bodočnost. Toda dokler je
Milutin študiral, so morali vsi skrbeti za to,
da so nabavljali, kar je bilo potrebno za
hišo ter da je tudi Milutin dobival vse učne
pripomočke. Vsi so mislili, da Milutin ne
pozabi žrtev, ki so jih doprinašali zanj. Ko
dobi službo, bo gotovo podpiral svojce. Pri
njegovem talentu in ob neumorni njegovi
pridnosti je bilo pričakovati, da se to zgodi
primeroma kmalu.

2

— 18  —

O tej stvari so se odslej pogostoma
pogovarljali, in to ne le Oblokar in Obloka-
rica in njiju hči, ampak tudi teta Mara.

Teta Mara je bila mlajša sestra Milutinove
matere, dobrosrčna ženska, ki je ob vsaki
priliki skrbela ne le za svojo nečakinjo Jelico,
ampak tudi za Milutina, ki ga je sploh imela
v nemalih čislih. Daši je bila poročena,
vendar je še zmeraj utegnila obračati vso
pozornost na svojega nečaka in svojo neča¬
kinjo, kolikor je bilo v njeni moči.

Tudi sedaj je pokazala svojo ljubezni¬
vost s tem, da si je stavila nalogo, Milutina
kar najbolje nakititi, da bi lahko dostojno
nastopil na Dunaju, o katerem mestu je
bila slišala že toliko.

»Poznati se ti ne sme, da prihajaš s
kmetov,« je dejala Milutinu ter mu prav
pridno napravljala predsrajčnike, ovratnike,
zavratnice, da bi bil za dlje časa preskrbljen
z njimi.

Kajpada tudi mati in sestra Milutinova
nista držali križema rok.

— 19  —

Sicer ni bilo njima lahko napraviti oble¬
ke, ki bi se ji ne poznalo, da ne prihaja
iz delavnice krojaškega mojstra.

Toda česa ne premore ljubezen ! Kmalu
je Milutin imel dovolj obleke, ki mu je tako
pristojala, kakor da je ulita na njem. Naj¬
strožji sodnik bi ne našel pogreška na nji!

Oče je bil nekoliko časa bolj molčeč,
zakaj ni imel navade, da bi takoj povedal,
kaj namerava.

Nekega dne se pa oglasi pri Oblokarjevih
črevljar ter prinese par trdnih, a ličnih črev-
ljev; klobučar pa je donesel v škatli lep,
svetel cilinder. Celo za svetle rokavice je
bil poskrbel Milutinov oče, da bi Milutin
lahko nastopil tudi v boljših hišah.

»Lahko se ti ponudi prilika, da boš obče¬
val v različnih boljših hišah. Zatorej moraš
paziti na svojo vnanjost. »Obleka dela člove¬
ka !« ne veli zaman pregovor. Svet sodi
človeka po tem, kakšno mu je perilo in
kakšna obleka sploh.«

2 '

— 20  -

Tako so pri Oblokarjevih dolgo priprav¬
ljali. In vendar niso bili gotovi, da niso
česarkoli prezrli. Naposled pride veliki dan,
ko je moral Milutin na vseučilišče.

Siovo ni bilo burno; toda vsi so bili
globoko ganjeni, in Milutin ne najmanj.

Tudi navadnih opominov in obljub ni
bilo, ker so Oblokarjevi imeli trdno zaupanje
v Milutina.

Lepega jesenskega dne je Milutin od¬
hajal. Svojci so ga spremili še na postajo.
Milutin je stopil v železniški voz, zamahnil
še nekolikokrat z roko svojcem v slovo —
in vlak je zdrčal v tujino.

Izprva se je dobri mladenič stisnil v kot
v vozu, da ne bi sopotniki opazili, da je
tako globoko ganjen, da mu srce preti raz¬
gnati prša.

Njegove oči so bile rosne, tako da ni
mogel opazovati krajev, mimo katerih je
hrumel vlak.

Sele polagoma se je umiril ter je jel
opazovat gozde in trate, mesta in vasi. Po-

21  —

izkušal je, da si je gledane slike vtisnil v
spomin, a pri tem je imel še toliko časa,
da je presojal svoje sosede. Iz vedenja
in besed sopotnikov je sklepal na namen
njih potovanja. Na tak način ga je misel
na svojce kmalu minila. Prepričan je bil, da
je sedaj prepuščen sam sebi in odgovoren
za vse, kar ukrene.

Ko je zvečer došel na Dunaj, se mu
je zdelo, da ga že dolgo časa ni bilo doma.
Vse, kar je videl in slišal, vse mu je šumelo
po glavi, tako da se mu je jelo vrteti po nji.

Ko je pa stopil iz obširnih postajnih
prostorov na ulice in ga je obkrožalo veliko
mestno vrvenje in šumenje, tedaj je skoro
obupal ter bi se bil najrajši vrnil tja, kjer
so se ga gotovo spominjali vsi v skrbeh.

A naposled je premagal to slabost ter
- se spustil med vrvenje ljudi.

Ah, kolike krasote je uzrlo njegovo oko,
ko je korakal dalje ! Kako krasne palače! Mo¬
rje svetlobe se je razlivalo od tisoč in tisoč
luči po ulicah! In nebroj pešcev pa nebroj

— 22  —

vsakovrstnih vozov! Kdo bi tu mogel pogo¬
diti pravo!

Najprej se je bal koga vprašati. Vedel
ni, koga bi nagovoril izmed vseh teh gospo¬
dov, gospa in gospodičen, ki so se v kras¬
nih opravah drvili po ulicah. Kakega člo¬
veka v preprosti obleki pa tudi ni hotel ni¬
česar vprašati, ker so mu že doma rekli,
da naj bo previden. Lahko bi namreč prišel
v roko človeku, ki bi zlorabil njegovo pre¬
prostost, nepoznanje krajevnih razmer ter bi
ga tako opeharil ali zavedel v nesrečo.

V tem položaju se Milutin odloči, da
nagovori policaja (redarja) — in prav je storil;
zakaj redar mu rad postreže z zaprošenimi
pojasnili.

Na redarjev svet je stopil v tramvaj,
ki ga je peljal naravnost v okraj, kjer so
stanovali ljudje, ki naj bi pri njih imel hrano
in stanovanje.

Tu se je zopet obrnil do redarja in
tako je srečno prišel v stanovanje, ki bi ga

- 23  —

sicer bil težko našel sam med tisoč in tisoč
hišami.

Obitelj, pri kateri je iskal strehe, je
vedela za njegov prihod in ga je sprejela
kar najprijazneje.

Gospodar, nižji uradnik, ni bil bogsigave
kako prijazen človek in le malo se je brigal
za novega gosta v hiši. Gospodinja pa je
bila vesela in zgovorna ženska ter je z no-
vodošlim dijakom občevala jako prijazno.

Uradnikova otroka, deček in deklica,
sta ročno prijela za Milutinov kovčeg ter ga
nekako slovesno nesla v sobico, ki je bila
namenjena za »gospoda Oblokarja«.

»Tukaj boš stanoval,« je dejala deklica
ter Milutina prijela za roko.

»To se pa ne spodobi, da tikaš go¬
spoda Oblokarja!« jo pokara mati.

»Pustite to, ljuba gospa,« deje Milutin
prijazno. »Veseli me, da me otroka ne
smatrata za tujca.«

— 24  —

Milutin pogladi po glavi dečka, ki ga
je prostosrčno gledal, ter ga vpraša ljubez¬
nivo: »Kako se pa imenuješ?«

»Za Franca me kličejo!« odgovori
deček. »In ti si Milutin, ne-Ii?«

»Da!« odgovori Milutin. »Midva pač
marsikdaj porečeva kako! Jaz vsaj upam,
da bo tako!« —

Kmalu se je Milutin privadil novemu
domu. Sobica je bila zanj dovoljna, snažna
in okusno opravljena. In kar mu je bilo še
posebno ljubo: okno njegove sobice je dr¬
žalo na ulico.

Ni bilo treba, da bi si prižgal luč,
zakaj neposredno pred njegovim oknom je
bila svetilnica, ki je razsvetljevala ozki pro¬
stor do nasprotne stene.

Ker je bil Milutin od poti izmučen in
ker so nanj vplivali tudi različni vtiski ter
so mu različna čuvstva plula po duši: zato
se je kmalu spravil spat,. Prej je pojedel le
nekaj ostankov jedil, ki jih je imel sprav-

— 25  —

'jene v culici, ki mu jo je doma dala skrbna

mati.

Izprva ni mogel zaspati; zakaj mnogo
slik se je kazalo njegovemu dušnemu očesu.
Bile so to slike, ki so ga po nekoliko vzne¬
mirjale, po nekoliko pa mu zbujale sladke

nade.

Toda kmalu ga je zmogla njegova mlada
priroda: zaspal je trdno in se ni zbudil
do svetlega dne.

*

* #

Prve dni svojega bivanja na Dunaju je
Milutin porabil v to, da se je pripravljal
na to, kako bo živel vprihodnje.

Sprejet je bil v politehniško šolo.*)
Ker je imel izborna izpričevala, je bil celo
oproščen šolnine. To je bilo kakor nalašč
zanj; zakaj denarja ni imel veliko, dasi mu
je oče obljubil mesečno pošiljati dobršen
del svoje plače. Ubogi uradnik je bil storil

*) Politehniška šola ali politehnika je zavod, kjer
se uče raznih umetnosti in ved.

— 26  —

vse, da bi sinu omogočil, obiskovati visoko
šolo, da bi prišel kdaj do dobre službe.
Potem se Milutinu ne bo treba — kakor
njemu — boriti s tolikimi skrbmi za vsak¬
danji kruh.

Milutin je dobro vedel to in zato si
je izkušal tako uravnati življenje, da bi iz¬
hajal z denarjem, ne da bi še nadlegoval
svojce za priboljšek ali priklado.

Zastran hrane se je hitro domenil z
gospo Radičevo, s svojo gospodinjo. Ta je
za vsakdanji obed zahtevala le malo denarja.
Za zajtrk in za večerjo si je hotel Milutin
skrbeti sam.

Stric Košir, soprog tete Mare, mu je
bil daroval majhen samovar. Zaraditega mu
je bilo lahko, da si je zajtrk kuhal sam.
Kruha, slanine, klobas ali kar je že mislil
večerjati, to si je lahko kupoval sam. Da
bi jedel v kaki gostilnici, na to niti ni
mislil. Za to ni imel dovolj denarja. Tudi
že z doma ni bil vajen opojnim pijačam in si
jih tudi ni želel.

— 27

V kratkem času se je bil Milutin tako-
rekoč uživel v nove razmere. Ko so se začela
predavanja na politehniki, je imel dela nad
glavo, da je zadoščal vsestranskim zahtevam,
ki so jih stavili nanj. Tako ni imel časa
misliti na kaj drugega.

Vsak teden je redno pisal svojim star¬
šem domov ter vselej še dodal kak listek
za sestro ali za teto Maro. Sicer pa je živel
le svojim študijam.

III.

Cerkveni pevec.

Milutin Oblokar je imel lep glas, ki se
je polagoma razvil v krepak tenor.

Še kot deček je redno pel pri službi
božji pa tudi pri drugih glasbenih pred¬
stavah.

Tudi zdaj, ko je imel polnodoneč moški
glas, je želel, da bi ga mogel rabiti.

Ko se je čutil samega, je čestokrat
zapel kako pesem, ki se ji je bil priučil

28 . —

doma v domovini. Časih pa je zapel tudi
kako melodijo, ki jo je bil slišal svirati na
kako lajno.

Tako se je prigodilo cesto, da je mar¬
sikdo, ki je šel mimo, obstal ter čudeč se
prisluškaval njegovim glasovom. A Milutin
Oblokar je tudi znal peti. Njegov glas je
bil tako mehak in srce božajoč, a način
njegovega petja tako preprost in presrčen!
Nekateri Milutinovi tovariši so bili zvedeli
o njegovem krasnem glasu in so večkrat
nadlegovali Milutina s prošnjo, naj pristopi
pevskemu društvu dunajskih tehnikov, kjer
so živo potrebovali dobrega tenorja.

Milutin se pa ni vdal. Vedel je, da bi
se s tem vezal na mnoge strani, kar bi ga
stalo mnogo časa in denarja.

Nečesa si pa le ni mogel odreči: hotel
je sodelovati na koru v cerkvi. To se mu
je zdelo tem vabljiveje, ker bi si s petjem
v cerkvi služil tudi marsikak krajcar.

Na priporočilo tovariša, ki je imel strica
pevovodjo v eni izmed najbolj obiskovanih du-

29  —

najskih cerkva, je bil Milutin Oblokar povabljen,
naj poje »Ave Mario.« Ge bi to izkušnjo dobro
prebil, bi potem lahko nastopal kot solo-
pevec pri različnih prilikah.

Milutin je bil tega silno vesel. Svojcem
doma ni iz začetka ničesar poročal o tem,
kako lepe nadeje je gojil v tem oziru. Hotel
je pač počakati, da bo stvar gotova; potem
bi tem rajši iznenadil svojce z veselim po¬
ročilom.

Z utripajočim srcem se je napotil Milutin
o določeni uri h glasbenemu ravnatelju.

Ta je bil čuden gospod. Že po zuna¬
njem si mu videl, da je strasten glasbenik.
Dolgi, valoviti lasje so se mu spuščali v pre¬
cejšnjem neredu po tilniku. Njegov obraz je
bil bled in suh, a vendar živ in gibčen.

Ko vstopi Milutin, ga glasbenik pogleda
od nog do glave ter ga potem vpraša skoro
osorno: »Torej ste tenorist?«

»Da, gospod ravnatelj!« odgovori Milu¬
tin nekako boječe.

»Ali imate kaj šole?«

— 30  —

»Malo, gospod ravnatelj! Učitelj glasbe
na našem zavodu se je močno trudil z mano.
Tudi s pevovodjo naše domače mestne župne
cerkve sem proučil marsikatero skladbo!«

»Prav! Takoj se prepričamo! — A!

— Ne — da, še enkrat! Ne tako plašno,
saj vas ne vgriznem ! Tako ! Prav! — Kvinto!

— Septo! — Prav je! Poizkusite zdaj to
mesto brez spremljave!«

Ravnatelj poda ob teh besedah Milutinu
list z notami ter mu določi nekaj taktov, ki
jih naj bi pel.

Milutin, ki je znal dobro »zadeti,«
vzame notni list, pogleda na ključ in na
predznak ter potem z gotovostjo zapoje pre¬
cej težko mesto.

»Gre, gre!« deje nekoliko mileje strogi
izpraševalec. »Zdaj se hočem prepričati, kako
sploh pojete; glas imate dober!«

Milutin je moral zdaj peti »Ave Mario« ;
bila je to skladba glasbenikova. Bil si je v
svesti, da mora v tej točki pokazati vse, kar
zna in kar more; zakaj tu je šlo za to, da

— 31  —

bi izrazil skladateljeva čuvstva ter bi nekako
pogodil duha te skladbe. Le na ta način bi
mogel zadovoljiti strogega ravnatelja.

Ker je Milutin proučil skladbo že doma,
je pel ne le brez pogreša, ampak se je ozi¬
ral tudi na vsa dinamiška znamenja. Sploh
je pel s tako gorkim čuvstvom, da je vzkliknil
ravnatelj kakor očaran: »Dobro, dobro,

izvrstno!«

»Prosim, pojte še enkrat od začetka!
Tako ! Izvrstno ! Prekrasno znate razpolagati
z glasom!«

»Dosti! Sprejeti ste za pevca. Takoj
jutri boste peli ! Dva goldinarja za vsako
veliko mašo! Ste li zadovoljni?«

Milutin je bil vesel, da se je vse v
njem smejalo; a vendar je ostal miren ter
odgovoril precej pohlevno: »Gotovo sem za¬
dovoljen, gospod ravnatelj. Na razpolago
sem vam, kadar hočete.«

»Torej jutri v N. cerkvi. Točno ob de¬
setih. Jaz sem prijatelj točnosti. Glasbenik
mora biti v življenju točen kakor mora v

- 32  —

muziki držati takt! Čestitam vam, mladi
gospod! Lep glas, pojete občutno; midva
bova še prijatelja! Na snidenje jutri!«

Milutin je odšel ves srečen. Kako ne
bi? Saj bo imel odslej reden dohodek, zato¬
rej se mu ne bo treba bati pomanjkanja, a
ljubim staršem lahko prihrani marsikak kraj¬
car, ki so ga doslej izdajali zanj.

Prišedši domov, je takoj sedel ter pisal
svojcem dolgo presrčno pismo. V pismu je
popolnoma odkril srce, ki je bilo veselo in
polno najlepših upov.

Bilo je lepega jesenskega dne, v ne¬
deljo, ko bi moral Milutin prvič nastopiti
pred umetniškim prestolnim dunajskim me¬
stom.

Čeprav na posvečenem kraju, kjer je
imel peti, ni bilo smeti kazati odobravanja
ali grajanja, vendar se je bal, da se mu
stvar ponesreči, ker mu je bilo opravičiti
zaupanje, ki ga je vanj stavil ravnatelj, kakor
tudi zagotoviti si obljubljeno mu plačilo.

— 33

Milutin je stopil na obširno, stebrov
bogato vežo, nekako boječe se čudeč. Velika
množica raznovrstnih ljudi je polnila cerkveno
ladjo kakor tudi mostovže.

Skoro obupno je stopal pevec po ozkih
stopnicah na kor. Hladnota, ki je, kakor se
je zdelo, prihajala iz kamenitih zidov, mu
je dela dobro, zakaj v Milutinovem srcu je
vse kipelo.

»Ne verujem, da bi mogel peti, sama
razburjenost mi kar zapira grlo !«

Nekolikokrat je Milutin obstal na stop¬
nicah ter premišljal, da li bi se obrnil ali
korakal dalje.

»Kaj bi ravnatelj mislil o tebi? Imel
bi te pač za največjega bojazljivca, ako ga
pustiš na cedilu! Da, sodil bi prav! Toda,
Milutin, stopaj naprej!« In ob tem samogo¬
voru je prišel do zadnje stopnice in že je
stal med vhodom na kor.

»Hvala Bogu, da ste tukaj !« Tako mu
zakliče glasbeni ravnatelj. »Že sem si mislil,
da ste se zbali in da me pustite na cedilu!«

3

— 34  —

»Poglejte, gospodje in dame,« izprego-
vori ravnatelj, obrnivši se do skoro polno¬
številno zbranih pevcev in pevk, »to je tenor,
ki sem vam pravil o njem. Lep glas, lepo
izvajanje! Pa saj se sami kmalu prepričate!
Na zdar, dragi gospod Oblokar! Le brez strahu.
Svojo nalogo izvedete gotovo dobro!«

Milutin stopi k držaju ter pogleda v
cerkveni prostor. Zopet ga preoblada strah
kakor prej. Skoro omotica se ga poloti, ko
pomisli, da naj bi zapel v ta prostor, po ka¬
terem je plula tihota in pobožnost.

Zdajci zadonijo orgle. Poln, dolg akord
završi v sveti prostor, čimdalje naraščajoč.
Temu akordu so sledili drugi, mehki in mili;
potem so pa zopet zadonele orgle v vsi
svoji moči ; naposled se je slišala le nežna,
do srca segajoča melodija.

Milutin se je kar stresel ob teh zvokih.
Pač je bil že večkrat prej slišal orglanje v
domači, mestni farni cerkvi. Tamošnji orga¬
nist je bil mož na svojem mestu. Toda ta-

— 35  -

kega orglanja ni slišal še nikoli. Milutin se
je vdal vtisku prekrasnega orglanja.

Predigra je bila končana, in začelo se
je zborno petje. Bili so v zboru pevci in pevke,
ki so imeli dobro šolo. Peli so torej jako
točno; vznosito in mogočno se je izborno
petje razlegalo po cerkvi. Milutin je poslušal
bolj glasove, ki so bili blizu njega. Pazil je
na svoj del, zakaj pel je kar na prvi pogled.

Pozorno je gledal nato, kdaj mu po¬
migne glasbeni ravnatelj, da začne izvajati
svoj samospev. Naposled zašepeče: »Torej

zdaj, gospod Oblokar, le brez vsega strahu!«.

Milutin začne peti. Izprva je bil tako
zmeden, da mu je vsak glas prihajal iz
grla le nekako trepetaje. Toda kmalu se
umiri ter prične peti s tolikim čuvstvom, s
toliko gotovostjo, da je, pozabivši vse okrog
sebe, še dolgo zamišljeno zrl predse, ko je
bil že do konca izpel lepo pesem.

Srčno stiskanje roke in polglasno odo¬
bravanje ga šele predrami iz njegovih sanj.

3 '

- 36  —

»Izvrstno! Imenitno!« in druga prizna¬
nja so mu zvenela na ušesa. Srečni skla¬
datelj pa pristopi k Milutinu ter ga ganjen
burno objame.

»Danes ste prekosili samega sebe, in rad
priznavam, da nisem še nikoli slišal petja,
ki bi tako do duše ganilo!«

Milutin ni mogel odgovoriti ničesar. V
njegovem srcu je vse kipelo veselja. Prvič
v svojem življenju je čutil nadzemeljsko moč,
ki jo ima pravo petje ; zakaj nobena reč ne
more čuvstev bolje in lepše izraziti nego
petje. Nič ne more človeka bolj povzdigniti
kakor uprav lepa pesem!

Ko se je Milutin poslavljal, je prejel
od glasbenega ravnatelja v zavitku dva svetla
Srebrnjaka. »Pridite gotovo prihodnjo nedeljo
zopet,« mu je rekel gospod ravnatelj, kar
je seveda Milutin obljubil drage volje.

Drugi dan mu prinese gospodar z ve¬
selim licem časnik v sobo.

Doslej se ni bilo še zgodilo, da bi se
uradnik Radič pečal z Milutinom, ki ga

- 37  -

je imel na stanovanju. Rad je sicer odzdrav-
ljal svojemu najemcu, a v kak pogovor se
z njim ni spuščal nikoli. Gospod Radič je
bil sploh molčeč človek, ki ni rad izgubljal
veliko besed.

A zdaj se je Radič hipoma izpremenil.
Svojemu najemcu seje pokazal jako prijaznega.

»Tu berite, gospod Oblokar!« S temi
besedami mu je izročil časnik. Tamkaj je
čital Milutin:

»Cerkvena glasba. Danes smo
v N - cerkvi imeli redek užitek glede
cerkvenega petja. Proizvali so mašo
B. tako izvrstno, kakorje doslej še
nismo slišali. A »Ave Maria,« kate¬
ro p e s e m j e pel v i s o k o š o 1 e c Milutin
Oblokar, je vernike kar očarala. Če¬
stitamo vrlemu ravnatelju  A., da  si
je znal pridobiti tega izbornega
pevca!«

Milutin je zardel črezinčrez po licu,
ko je prečital te laskave besede. Bil je pa
dovolj skromen, da je izkazano mu hvalo
sprejel brez samočutja.

— 38  —

»Resnično sem v zadregi zaradi toli
milostne in dobrohotne ocene svojega petja.
Veseli me to zaradi svojcev doma, ki cenijo
muziko, posebno pa petje. Ali mi posodite ča¬
snik za nekoliko minut?«

»Gotovo, gospod Oblokar,« odgovori
Radič ter poda svojemu najemen .roko. »Ve¬
seli me, da sem v vas našel vrlega moža;
zakaj odkrito vam povem: jaz nimam naj¬
boljšega mnenja o gotovih visokošolcih, ki
so izvečine popustljivi mladi ljudje. Gasili ne¬
izmerno pojedajo in popivajo ter uganjajo
različne nerodnosti, namesto da bi sedeli
pri knjigah ter gojili umetnosti.«

»Doslej nisem imel še prilike, seznaniti
se s študentovskim življenjem v toliko, da
bi lahko zavrnil vašo trditev, gospod Radič!
Mislim pa, dane bo tako hudo, kakor menite!«

»Dog daj, da bi še dolgo tako mislili,
gospod Oblokar, in ako hočete poslušati moj
svet: pečajte se s študenti, kolikor manj
morete ?«

- 39

»Hvala vam, gospod Radič, na dobrem
svetu; toda vaše s  svarilo mi ni potrebno,
zakaj dobro vem, pokaj sem prišel na Dunaj
in kaj mi je storiti!«

»Vsa čast, gospod Oblokar, vsa čast!
Zdravi!«

Zopet je uradnik podal svojemu na-
jemcu roko ter odšel, iskreno ga pozdra-
vivši.

Milutin pa je takoj sedel, prepisal no¬
tico, iz časnika ter dodal še sledeče vrstice:

„ Draga mi teta Mara!

Štejem si v dolžnost, da Vam izrazim
hvaležnost, ki jo že dolgo čutim do Vas.
Če sem doslej z vso ljubeznijo negoval petje
ter si tako osladil marsikatero urico, zahva¬
liti moram v prvi vrsti Vas; zakaj Vaše
presrčno petje je mogočno vplivalo na mlado
moje srce. Kolikokrat sem še kot otrok poslu¬
šal lepe pesemce, ki ste jih peli tako iskreno
lepo! In že tedaj sem sklenil, da si bom
prizadeval, posnemati Vas, da bom tudi jaz

— 40  —

kdaj mogel tako lepo in občutno peti kakor
Vi, teta Mara! In tako imam zahvaliti za
včerajšnji uspeh Vas, ljuba teta! Hvala Vam!
Spominjam se Vas s čuvstvi iskrene vda¬
nosti in hvaležnosti! Z iskrenimi pozdra¬
vili sem

Vaš hvaležnovdani nečak
Milutin.“

Dnevi in tedni so minevali hitro. Mi-
lutin se je pridno učil ter se le malo brigal
za to, kar so počenjali nekateri njegovi to¬
variši. Ti so namreč pozabljali svojih dobrih
sklepov, zamujali ali celo opuščali predava¬
nja svojih profesorjev ter hodili po kavar¬
nah in gostilnicah.

Čestokrat so poizkušali, da bi tudi Mi-
lutina pripravili do tega, da bi z njimi ho¬
dil v kavarne in gostilnice. Toda mladenič
se jim ni vdal in je mirnodušno potrpel, če
so se mu tovariši rogali spričo tega. »Tu
velja stanovitnost!« si je dejal Milutin, »za¬
kaj če se jim le enkrat vdam, me utegne
to u propasti ti!«

41

Med tistimi, ki so se izkušali Milutinu
prijateljski bližati, je bil tudi neki njegov
rojak. Bil je to brhek, bister mladenič, ki
je imel marsikaj dopadljivega na sebi. Ra¬
zumel se je posebno na to, da se je delal
odkritosrčnega in poštenega. V resnici pa je
bil lahkomiseln, da, brezvesten ter je izku¬
šal vjeti v mrežo preprostega Milutina.

Govoril je o vedi in umetnosti, sanjaril
o »zedinjeni Sloveniji« ter o vrlem dijaškem
društvu, ki mu je pripadal sam.

»Dolžnost vsakega slovenskega visoko-
šolca je, da goji slovenstvo, da nam dado
naših pravic, ter da ne izgubi svojih vzorov
spričo sebičnega in hlapčevskega današ¬
njega sveta! Svoboda, bratstvo, zvestoba,
srčnost — za te visoke smotre se mora
ogrevati slovenski visokošolec ter se zavze¬
mati za pridobitve našega naroda.« —

Milutin je večinoma mirno poslušal take
govore ter je v marsičem pritegnil svojemu
rojaku. Vendar je bil tega edino pravega
mnenja, da ni popivanje, zanemarjanje svojih

- 42  —

dolžnosti, pretepi in prestopki zoper društ¬
veni red — v čast visokošolcem!

Seveda je bil Milutin predobrodušen,
da bi bil to svoje mnenje naravnost pove¬
dal svojemu rojaku ter mu pojasnil, kaj
smatra za dolžnost vsakega visokošolca. Na
noben način se ni hotel vdati, da bi hodil
zvečer popivat s svojimi tovariši.

Nekega dne stopi Vinko Kovač — tako
je bilo ime njegovemu rojaku — v Miluti-
novo sobo ter ga poprosi brez ovinkov, naj
se gre z njim izprehajat v ljudski vrt. Ob
tej priliki si je Vinko Kovač ogledal Miluti-
novo sobico. Hipoma mu obtiči pogled na
podobi, ki je visela nad Milutinovo po¬
steljo. »To so tvoji stari?« povpraša ne ravno
spoštljivo.

»Da, to so moji starši!« odgovori Mi¬
lutin nevoljen.

»Hm, hm!« se je odkašljeval Kovač
pomenljivo. Potem je s postelje potegnil ve¬
zen podglavnik ter je čital s posmehovanjem:
»Mojemu ljubemu Milutinu !«

— 43  —

»To je pač od mame, ne-li?«

»Da, moja dobra mati je presedela ve¬
likokrat do polnoči pri tem delu, da bi se
je vedno spominjal.«

»No, pri vas pa morajo biti res pre-
prostomeščanske razmere!« se zagrohoče
Kovač ter hoče oditi. »Torej nočeš z mano?«

Milutin je odlašal: a ker se je bal, da
mu ne bi Kovač še nagajal, se je odločil,
da gre na izprehod.

Ni se kesal tega, zakaj izprehod med
divnimi nasadi ljudskega vrta je bil zanj
jako o k rep če vale n. Začuden je gledal lepo
grško arhitekturo Tezejevega templja in ni se
mogel dovolj nagledati Grillparzerjevega spo¬
menika.

Godba mu je poživljala srce. Dasiravno
je igrala v zagrajenem prostoru, vendar je
na vrt kaj razločno slišal vse operne me¬
lodije, ki jih je izvrstno proizvajala vojaška
godba.

— 44  —

Posebno je navdušila Milutina over-
tura 1 ) k Oberonu 2 ); njene čudovito lepe me-
iodije mu kar niso mogle iz glave.

Ta glasbeni užitek ga je nekoliko
sprijaznil z njegovim rojakom, ki se je z
njim vred navduševal za Weberjevo 3 ) glasbo.

V tem se je jima polagoma pridružilo
še več tovarišev. Milutinu so čestitali na
lepem uspehu, ki ga je dosegel v cerkvi.
Nanovo so silili vanj, naj se vpiše v njih
pevsko društvo. Milutin je ostal pri trdnem
sklepu, da se noče vezati na nobeno stran.

Naposled se je dal pregovoriti, da
spremi svoje tovariše kos pota.

Kovač je Milutina zapletel v pogovor o
operi in o gledališču ter je s tem dognal,
da je šel Milutin brez pomisleka z njim.

Ne da bi vedel, kako in kdaj, so prišli
v drug okraj, ki je bil Milutinu še docela

*) Overtura je orhestralen komad, ki je nekak
uvod k operi.

*) Oberon je opera.

*) Weber, sloveč skladatelj, ki je zložil opero
Oberon.

45  —

neznan. »Moram se vrniti,« je rekel neko¬
liko v strahu, »do jutri mi je še marsikaj
pripraviti.«

»Pojdi, no!« odgovori Kovač tjavendan,
»kolikor te poznam, vem, da vstajaš že
zarana. Tedaj imaš časa dovolj, da rešiš
svoje naloge in si to ali ono vtepeš v
glavo !«

Kovač je govoril te besede nekako po¬
rogljivo, in to je provzročilo, da se je Mi-
lutinov sklep že nekoliko omajal.

»Sicer pa se sam ne moreš vrniti, ker
sam gotovo ne najdeš poti do svoje celice!«

»Kajpadane!« je izkušal Milutin ugo¬
varjati. »Saj lahko povprašam!«

Zdajci stopijo tudi drugi tovariši k Mi-
lutinu ter ga prosijo, naj gre z njimi na
čašo piva.

»Ali imaš kaj pod palcem, duša?« ga
povpraša Kovač veselo.

»Seveda imam!« odgovori Milutin ne¬
kako ponosno; zakaj imel je zmerom ne¬
kaj cvenka, odkar je redno vsako nedeljo
dobival plačilo za cerkveno petje.

- 46  -

Mladi ljudje stopijo v gostilnico, kjer
jim prijazni gostilničar takoj odkaže posebno
sobo.

»Piva gor!« zakriče nekateri dijaki ter
udarijo s palicami po mizi.

Takoj je natakar prinesel na mizo celo
število vrčkov.

»Prosit, brate!« zakliče Kovač razpo¬
sajeno ter poda Milutinu vrček.

Ta ga vzame ter po svoji navadi le
malo odpije.

»Kaj? Kaj? Tako?! Eks, eks!*)« Milutin
je odlašal.

Toda zdaj ga zadene zaničevalen po¬
gled Kovačev — in Milutin izprazni vrček.

»Bravo!« zakliče Kovač. »Primojdunaj,
dobro ga znaš potegniti! Bil bi izvrsten
dečko, da nisi tako prepojen s tistim ma¬
lomestnim filistrstvom**)!«

*) Eks = izprazni vrček do dna!

**) Malomestno filistrstvo = preprostost malo¬
mestna.

— 47  —

»Le pij ga, bratec, pij,
saj nima jih — kosti!

Le pij ječmenov sok;
naj poživi te Bog!«. ;

Tako so peJi •— ali bolje — rjoveli
mladi ljudje ter bili z vrčki ob mizo, da je
hrumelo daleč naokolo.

In zopet prisopiha v sobo natakar z
novim bremenom polnih vrčkov, ki so pa
kmalu bili zopet prazni.

Milutinu se je studilo to popivanje in
rad bi bil odšel skrivaj. Toda Kovač je pa¬
zil nanj ter silil vanj, da je ostal.

Zdaj so volili »predsednika ■<, in začelo
se je pravo pravcato popivanje ali »kroka¬
nje«, kakor velijo dijaki.

Po vrsti vsak zdaj pesem poje,
izraža v nji občutke svoje;
naj pesem le zveni, zveni
in srce naše veseli!

In v resnici, vsakdo je moral po vrsti
zapeti pesem. Potem pa je družba vriskala,
in slišalo se je zopet in zopet predsedni¬
kovo povelje: »Eks, eks!« —

48  -

Milutin se nikakor ni dobro počutil pri
tej nenavadni zabavi. Divji hrup, posebno
pa v preobili meri zavžita pijača sta mu
provzročila, da ga je začela boleti glava in
se mu je vrtelo v nji. Pa pomagalo mu ni
vse nič. Ko je prišla vrsta nanj, je tudi on
moral zapeti pesem.

Bil je v veliki zadregi, katero pesem
naj bi zapel. Vse dijaške pesmi, ki jih je
slišal doslej, so mu bile docela neznane,
A da bi pel v tem krogu pesem, ki bi iz¬
ražala nekako proslavo božje prirode ali
hrepenenje po hiši očetni, se mu je zdelo
neumestno, ker je vedel naprej, da bi take
pesmi ne ugajale njegovi družbi.

Zdaj mu hipoma pride na misel lepa
skladba: »Smo vesela družba.«

Milutin jo je pel jako občutno, in nje¬
gov krasni, zvonki glas je tudi tukaj prišel
do veljave.

Burno, dolgotrajno odobravanje zahru¬
mi. Nekateri študentje objamejo in poljubijo
Milutina. Od vseh strani je Milutin slišal,

— 49  -

da takega petja v dijaških krogih še ni bilo.
Večna škoda bi bila, če ne bi Milutin pel
ob vseh slovesnih prilikah; on bi bil dika
vsakemu društvu.

Milutin je moral še enkrat in zopet še
enkrat zapeti! In vendar vsakikrat prejšnje
veliko navdušenje! A naposled je moral le
priznati, da mu ni dobro.

Slab zrak, tobakov dim, posebno pa
obilo zaužito pivo — vse to je na Milutina
delovalo jako slabo. Moral je ven ter se je
vrnil šele črez nekaj časa s Kovačem, ki ga
je bil spremil na zrak.

Milutin je bil bled kakor zid ter se je
komaj držal pokonci.

»Klin s klinom!« mu je zaklical pred¬
sednik ter izročil nov vrček piva.

Toda Milutin se je stresel, odklonil pijačo
ter rekel, da na vsak način odide domov.

Poizkušali so, da bi ga še pridržali ;
toda Milutin je ostal pri svoji izreki! In
tako se je odločil Kovač, da spremi svojega
rojaka domov.

4

50  -

Ko sta stopila na ulico, takoj je bilo
Milutinu nekoliko bolje. Sveži zrak mu je
dobro del, in dihal ga je vase z globokimi
duški.

Vkljub temu je omahujoč hodil vštric
Kovača ter je bil vesel, ko je precej pozno
zvečer prišel pred svoje stanovanje.

Gospod Radič je še čul ter je Milutinu
odprl. Le en pogled — in vedel je, v kak¬
šnem položaju je njegov najemec, ki se mu
je bil še pred kratkim tako priljubil.

»Danes ste krokali,« je dejal sočutno
ter Milutina spremil do spalnice.

Potem je s stene snel podobo Miluti-
novih staršev ter jo dijaku držal pred očmi.

Milutin je zardel ter ni vedel, kaj bi
odgovoril.

»Dobro spite, ubogi Milutin, a jutri po¬
mislite, ali so vas starši zato poslali na
Dunaj, da bi popivali ?«

Ves zmeden je Milutin odzdravil svo¬
jemu gospodarju ter se potem spravil spat.
Imel je težke sanje.

— 51  —

Drugo jutro se je čutil vsega potrtega
ter je ostal v postelji do poldneva. Gospa
Radičeva je imela globoko sočutje z Miluti-
nom. Toda bila je dovolj nežnočutna, da
mu ni hotela namigniti, da ve, kaj je za¬
grešil včeraj.

»Ali vam danes ni dobro ?« je vprašala
sočutno. »Skuhala vam bom čaja iz tavžent-
rož, to vam bo pomagalo !«

In ne da bi poslušala, kaj ji odgovori,
je stekla v kuhinjo in kmalu se je vrnila
s čašo čaja.

»No, tako, zdaj pa pijte, gospod Oblo-
kar, to vam stori dobro !«

In Milutin jo je slušal kakor otrok, ki
mu prigovarja skrbna mati !

Res se je počutil bolje kmalu po za-
užitku grenkega čaja. Vstal je, se oblekel
ter šel ha piano.

Ko se je nekaj ur izprehajal na vse
križe, je začutil slast. Vrnil se je domov,
zaužil obed ter šel potem v tehniko, da ne
bi zamudil vsega dneva.

4 *

Ko je srečal Kovača in nekatere druge
tovariše, ki je z njimi pil prejšnji dan, se
jim je hotel umakniti. Toda tako lahka ni
bila stvar! Hitro ga tovariši potegnejo v
bližnjo kavarno ter mu tam postrežejo. Po¬
sebno so se pa trudili, da bi obudili nje¬
govo nečimurnost,. Hvalili so namreč na vse
pretege njegov glas.

Milutin se je izkušal odtegniti vplivu svo¬
jih tovarišev. Toda le-ti so mu dokazovali,
da se mu ni treba ogibati prijateljske družbe.
Vsaj časih naj bi prišel zvečer v družbo.
Saj ni zmerom tako hudo kakor zadnjič.
Vsekakor bo treba, da se privadi privoščiti
si časih kozarec piva.

Kovač je iznova jel pripovedovati o
idealnih smotrih dijaških društev in se je celo
delal, kakor da bi bil nasproten nezmer¬
nemu popivanju. Seveda proti temu se je
zaman bojevati, zakaj popivanje je in ostane
senčnata stran dijaškega življenja. A to je
navadno po vseh visokih šolah. Naj večji
duhovi so popivali, ne da bi si zato kaj

— 53  —

škodili. Navajal je celo poedine izreke neka¬
terih pesnikov ter omenil, da bi podprl svoje
mnenje, tudi Goetheja, ki pravi nekje, da
»oni ni pravi mož, ki se ni nikdar opil.«

Milutinovo pošteno srce se je sicer
dolgo upiralo takim nazorom; a naposled je
izrekel, da morebiti še pride v družbo svojih
tovarišev.

To je bilo Zavodnikom za prvo dovolj
in v resnici niso nekaj časa več nadlegovali
Milutina.

Ko so pa mislili, da se je njegova vest
že umirila, so se ga lotili nanovo. In res
se jim je posrečilo, da so pregovorili Mi¬
lutina, da je z njimi obiskoval neko gostil¬
nico, v kateri so imeli svoja shajališča štu¬
dentje, ki so bili vpisani v društvo »Slo¬
venska Zarja«.

Milutin je moral večkrat peti, in obsipali
so ga s hvalo tako, da je njegovo časti-
ljubje oživelo, ter se je celo vpisal v štu¬
dentovsko društvo »Slovenska Zarja«.

— 54  —

Kmalu nato je jel Kovač skrbeti za to,
da bi Milutina spravil na drugo stanovanje;
zakaj opazil je bil, da mu je bil Radič
nasproten.

Prigovarjal je Milutinu toliko časa, do¬
kler ni prevarani mladenič odpovedal Radi¬
čevim stanovanja ter sta s Kovačem skupno
drugje najela sobico za stanovanje.

Kmalu Milutin ni bil več sam svoj go¬
spodar, ampak je postal v pravem pomenu
besede — suženj Kovačev ! Častihlepnost je
napravila Milutina za slepo orodje za namene
brezvestnega Kovača.

Ako je hotel prijeti knjigo v roko ali
izvršiti kako delo, že mu je očital, da je
»biflar« 1 ) in vedisiga Bog, kaj še vse!

Ali pa mu je celo skril knjige, ki jih je
Milutin potreboval. Gotovo je Kovača to -

jezilo, da Milutin še ni zatrl v sebi čuta
dolžnosti, in bal se je, da se danes ali jutri
poboljša Milutin.

1 ) T. j. da se toliko uči, da že vse zna na pamet.

- 55  —

Premišljeno je Kovač obdelaval vara¬
nega Milutina, da bi se vdal pijači. Imel je
Kovač steklenico, ki je bilo v nji zmerom
kaj likerja ali pa žganja, kakor je pač
bil pri novcih. Iz te steklenice je Kovač
zdajpazdaj napravil kak požirek, kakor si
njuhalec zajema od časa do časa iz tobač¬
nice ščepec duhana. Žalibog, da je vselej
ponudil steklenico tudi Milutinu. In res,
kmalu je našel sredstvo, da se Milutin ni
branil steklenice.

»Ti pač ne maraš za to dobroto božjo?«
mu je dejal. »Seveda, predolgo si bil pod
okriljem svoje mamice, pri kateri si lokal
samo vodo in jedel močnik !«

Milutina se tako roganje ni posebno
prijelo; vendar docela hladnokrven tudi ni
ostal. Pokazati je hotel, da tudi on lahko
kaj »prenese«. Zato je časih res napravil
kak požirek iz strupene steklenice, a obenem
tudi vselej dostavil, da mu pijača ne ugaja
in da ne čuti potrebe upijaniti se. Toda
»voda prevotli tudi skalo, če kaplja nepre-

— 56  -

stano«. Milutin se polagoma ni upiral več
ter je pil, da se tako le odkriža vednega
zbadanja. Njegova priroda se je navadila
dražila tako, da ga kmalu ni mogel več
pogrešati.

Kovač je imel dannadan bolj v oblasti
Milutina in kmalu ga je privedel do tega,
da je z dušo in telom postal »couleur-stu-
dent«. 1 ) Milutin se je bil krokanju že do¬
dobra privadil, pa tudi na borilišču je bil
doma.

Ker je bil Milutin močan in ročen, je
kmalu prišel na glas najboljšega borilca.
Časih so ga izbrali celo v to, da se je bo¬
ril v drugih zvezah. Bil je tudi najboljši bi-
ljarist 2 ), izvrsten plesalec in je prav lahko
»spravil pod kapo« svojih 16  vrčkov piva.
Milutin je moral otvarjati komerze 3 ) pred¬
sednikovati — izkratka: Milutin je bil obože-
vanec mladih ljudi. Kadili so mu, kar največ

‘) Couleur-študent, izgovori: kulerštudent; to
je dijak, ki se nosi v gotovih barvah.

2 ) Biljarist =. igralec na biljar.

8 ) Veselice, ob katerih so mnogo pili.

mogoče, ter ga utrjali v mnenju, da je
študentovsko življenje najlepše življenje na
svetu in da je vsakdo le ubog glupec, kdor
si mladostno veselje greni z mislimi na bo¬
dočnost.

Kako je bilo ob teh razmerah z Milu-
tinovimi študijami, si lahko mislimo.

Že dolgo ni več redno hodil k preda¬
vanjem. Delo je odkladal, računajoč pri tem
na svoje talente. Izkratka: nekdaj tako do¬
bri in pametni mladenič je postal lahkomi-
selnik, brezvesten ponočnjak, pijanec in —
kar je bilo najhujše — lažnik in slepar!
Najsi so te besede trde, a resnične so ven¬
darle ! Milutin je pisaril domov na tak na¬
čin, da so starši mislili, da je Milutin še
vedno njih dobri sin, da ve in izpolnuje
svoje dolžnosti ter da živi v sicer prepro¬
stih, a dobrih razmerah.

Milutin ni nadlegoval staršev, da bi mu
dajali veliko novih doklad ; prosil je le. naj
mu pošiljajo mesečno pet goldinarjev več,

— B8 —

ki jih mora plačevati za repeticije 1 ). Repe-
ticije ima neki asistent 2 ), ker je višja mate¬
matika težka, a Milutin nekaj poglavij ni
proučil dodobra.

S težkim srcem je ubogi, varani Oblo-
kar prenašal še to novo žrtev, dasi si je
pritrgovala rodovina od ust ter so vsi še
tem pridneje delali doma.

»Milutin nam nekoč povrne vse,« je
dejal stari Oblokar, a dobra žena mu je
pritrjevala. Uprav tako tudi Jelica in drugi
sorodniki. Saj je bilo znano, da je Milutin
izvrsten mladenič, ki je vreden splošne lju¬
bezni.

Pošiljali so torej denar za repeticije.
Stari Oblokar je jemal delo na dom ali pa
je delal črez določeni čas v uradu. Mati
Oblokarica je obrnila vsak krajcar trikrat,
preden ga je izdala. Jelica je vezla do trde
noči, da bi le dosti zaslužila. Tisti pa, ki
so mu veljale vse te žrtve, tisti je presedal

*) Repeticija = ponavljalni pouk.

2 ) Asistent = učiteljski pomočnik.

- 59  —

po cele noči pri pivu in vinu, pohajkoval
po kavarnah ali pa obiskoval borilišča. Za
resno delo, za svoje študije, za preizkušnje
se je brigal malo ali nič!

Nasledek te nemarnosti je bil, da ga
niso več oprostili šolnine. Milutin ni mogel
najti denarja za šolnino. Ker je bil zadolžen
na vse strani, so ga izbrisali iz imenika
slušateljev. Zdaj je živel edino le še dolž¬
nostim, ki jih je imel kot predsednik društva
visokošolcev.

Z Milutinom je začelo iti hitro nizdol.

Doslej je vendar še časih obiskoval
predavanja, izvršil to ali ono delo; zdaj pa
ni mogel in ni mogel ničesar več storiti niti
zase ne! Ni imel več moralne moči, da bi
se rešil razmer, v katere je bil zagazil po
lastni lahkomiselnosti.

Milutin sedaj ni gledal več niti na svojo
zunanjost. Njegova obleka je bila večkrat
jako zanemarjena. Časih si je moral izposo¬
diti obleko od svojega tovariša, ker je bila

— 60  -

njegova večinoma izgubila barvo, nekoliko pa
je bila tudi obrabljena in raztrgana. Nove
obleke si ni mogel omisliti, ker bi mu je
noben krojač ne napravil na upanje. Lepa
ura, ki jo je bil dobil od botra pri birmi,
je bila že davno zapadla v zastavljalnici.
Prstan, ki ga je bil prejel v spomin svojega
osemnajstega rojstnega dneva od strica Ko¬
širja, je bil pognal tudi že po grlu. Da,
celo lepo posteljino, ki jo je bil dobil od
skrbne matere, je prodal starinarju.

Nekega jutra je po preburjeni prejšnji
nočil ležal Milutin na postelji. Na postelji
ni bilo drugega kakor slamnjak in rjuha, ki
mu jo je bil prepustil neki tovariš, čigar oče
je bil kupčevalec s konji. Vstati ni hotel,
ker je bila Milutinova obleka taka, da ga je
bilo sram o belem dnevu prikazati se na-
ulici.

Bilo je neke nedelje. Zlato solnce je
lilo svoje žarke skozi umazano okno v jako
zanemarjeno sobico. Sobica ni imela niti
najmanjše ugodnosti. Mizica, dve majajoči

— 61  —

se stolici in kovčeg — to je bila vsa
oprava. Nasproti pa si opazil v sobi več raz¬
metane obleke, obutali, pip, nekaj steklenic z
razbitimi vratovi. V steklenici je tičal kos
sveče. Vrhutega si videl v sobi še škatlico
črnila za črevlje pa obrabljeno krtačo za
obleko.

Kovačeva postelj tudi ni bila boljša od
Miiutinove. Tudi Kovač je bil tak kakor
kakšen popolnoma zanemarjen človek.

Zdajci nekdo potrka na duri. Kovač
obupno zakliče: »Prosto!« Na pragu se po¬
kaže — gospod Radič!

Ko dobri mož zagleda mladeniča- na
ubožnih ležiščih, obstoji in molči. Žalostno
je upiral oči v nekdanjega najemca.

»Tedaj takega vas moram zopet najti,
gospod Oblokar!« zavpije naposled ves iz
sebe, vijoč roke.

Milutin je zardel in mislil, da se zemlja
udere pod njim spričo njegove sramote.

»Ni se vam treba pred mano opraviče¬
vati, prišlo je, kakor je moralo priti!«

— 62  —

Milutin si še vedno ni upal odgovoriti.

»Vstanite, gospod Oblokar, in pojdite
z mano! Moram z vami govoriti o važnih
rečeh!«

Milutin se še vedno ni ganil in je mol¬
čal nadalje.

»Ali ste morebiti bolni ? Ali nočete
vstati?«

»Ne morem!«

»Kako, da ne morete?«

»Moja obleka ni v redu, a krojač me
je pustil na cedilu!«

Mladenič ni bil toliko pokvarjen, da ne
bi zopet zardel pri tej nerodni laži.

Kovač se je delal kakor da spi.

Zdajci stopi Radič tik pred Milutinovo
postelj ter izpregovori z drhtečim glasom:
»Ubogi, prevarani prijatelj; ali je moralo
tako daleč priti z vami? Kaj bi dejal vaš
dobri, pošteni oče, kaj bi rekla vaša vrla
mati, kaj vaša sestra in vsi vaši dragi doma,
ko bi vedeli, v kakih razmerah živite!
Ali tako opravičujete zaupanje svojcev, ki

— 63

mislijo, da živite svojim študijam in da se
potemtakem trudite končati študije in si
potem zagotoviti dobro službo, da bi pola¬
goma plačali vse velike žrtve, ki so jih
imeli in še imajo vaši doma? — Ali vas ni
strah velike odgovornosti, ki ste jo prevzeli?
Kako bi mogli stopiti pred oči svojcev, če
bi le-ti, polni ljubezni in upanja, hoteli
objeti svojega sina, brata, sorodnika? —
Poboljšajte se, dragi Milutin! Še je čas! Se
ste zdravi na svojem telesu in kakor vidim,
imate tudi še — solze!... Vrnite se k nam!
Pomagati vam hočem, kolikor le morem,
zaradi vaših dobrih staršev!« —

Milutin je stokal; toda vstal ni in ni
dal nikakega odgovora na opomine in na
ponudbo plemenitega moža. Ta ni živel v
obilnosti, nego v skromnih razmerah, a je
vendar bil pripravljen, se žrtvovati za tujca,
ki je po svoji krivdi prišel v nesrečo!

Milutin je čutil vso silo — spoznanja!

Ta plemeniti mož, ki Milutinovih star¬
šev osebno niti ni poznal, si je hotel zdaj

- 64  -

zaradi njih pritrgovati še več, dasi je že
zdaj moral le skromno živeti ob pičlih do¬
hodkih, če je hotel pošteno izhajati! In
on, lahkomiselni Milutin, ki so ga na ro¬
ditelje vezale vezi krvi in ljubezni, on je
sramotno prevaral dobre starše, jih pri¬
pravil ob srečo in nado!

»Prepozno !« se naposled izvije iz stis¬
njenih prsi, »Moji starši mi ne morejo več
odpustiti! Zategadelj nočem nikoli več sto¬
piti pred njihove oči! — Hvala vam, gos¬
pod Radič, za vašo plemenito ponudbo!
Toda jaz je ne morem, jaz je ne smem
sprejeti! Vem, da se morate obilo truditi,
da preživljate svojo rodovino. Vi si torej ne
smete nalagati novih bremen!«

»Pustite to, mladi prijatelj! Tu gre za
vašo bodočnost, za vašo srečo, za mir in
za zadovoljnost vaših dobrih staršev. Tu
ne smete zavreči rešilne roke! Kaj bi vam
branilo, da mi svoj čas dvakrat vrnete to,
kar mislim storiti za vas? Torej — pogum,

— 65  -

gospod Oblokar! Zdaj je še mogoče, da se
izpreobrnete, in potem bo vse zopet dobro!«

»Ah, kako ste dobri, gospod Radič!
Kako sem vam hvaležen za zaupanje, ki ga
stavite vame, in kako vas zahvalim za to,
da mi na tako plemenit način kažete pot do
poboljšanja! — Da, ostaviti hočem pot

pregrehe! Da vam to dokažem, hočem o
belem dnevu iti z vami ven in to vkljub
jako slabi svoji obleki!«

»Ne, tega vam ni treba, dragi prijatelj!
Tako vas pač smem imenovati odslej; ali
ne? Takoj odidem domov ter vam prinesem
nekaj svoje obleke. Za silo bo že. Do. vi-
dova torej!« To rekši, je Radič hitro odšel
ter pustil Milutina samega, da je razmišljal
o svojem položaju in o svojih sklepih.

Komaj so se bila zaprla vrata za Ra¬
dičem, ko zazveni s Kovačeve postelje uprav
besen smeh.

»In ti bi bil res pripravljen, se spoko¬
riti in si od svojega »starega« izprositi
odpuščanja? Ti bi res bil pripravljen poslu-

5

— 66  —

sati vse te dolgočasne pridige, ki bi veljale
— pokaženemu sinu? Sramuj se! Ti si res
»materin srček« ! Tak dečko, da mu ga ni
para, najboljši borilec, najspretnejši pevec,
najsrčnejši pivec, tak naj bi nas ostavil? Ti
naj bi se zdaj morebiti vrnil k dragi mamici
ter bi v mestecu dnevničaril, dokler se ti ne
skrive prsti in hrbtenica ?! Milutin, duša! Kaj
pa misliš? Izbij si take misli iz glave ! Kohitro
bo zopet kaj cvenka, začnemo iznova lepo štu¬
dentovske življenje ter ga vržemo skozi vrata,
kdor bi nam hotel propovedovati moralo!«

Doslej je Milutin mirno poslušal svojega
Zavodnika; toda zdaj ni mogel več molčati.

»Tiho!« zakriči Milutin na malopridnika,
ki ga je bil odvrnil od poti poštenosti. »Tiho,
ničvredni zavodnik! Proč roko od mene!
Dovolj imam! Prepričaš se skoro, da sem
res dečko, pa v drugem pomenu, kakor meniš
ti! Dokazati hočem, kaj vse premore trdna
volja. Vse hočem poravnati, kar sem zakrivil
glede svojcev in kar sem posebno zagrešil
na samem sebi!«

— 67  —

In Milutin je po teh besedah pokazal
svojemu Zavodniku hrbet ter je mirno čakal,
da se vrne Radič.

Ta ni izostal dolgo. Prinesel je s sabo
obleko, ki sicer ni bila bogsigavedi kako lepa,
a vendar še dobra in uporabna. Prosil je
Milutina, naj se požuri, da čimprej pride iz
te okolice.

»Ne pojde tako hitro!« zavpije zdaj
Kovač. »Kaj pa je z najino gospodinjo? Ali
misliš, da ji jaz sam plačam trimesečno na¬
jemnino, ki sva ji jo dolžna?«

»Ali je stvar resnično taka, kakor pravi
ta človek?« povpraša Radič osuplega Milutina.

»Ne tajim, da sva skupno najela to sobo
in da že tri mesece nisva plačala najemnine,
dasi moram tudi opomniti...«

Milutin ni nadaljeval, a že pogled, ki ga
je vanj uprl Kovač, je povedal dovolj.

»Dobro ! Milutinov del plačam gospodinji
jaz; drugo naj pa tirja od vas!«

To rekši, je Radič odšel in z njim Mi¬
lutin. Ta ni imel ničesar vzeti s sabo kakor

*5

- 68  —

podobico svojih staršev, ki je visela nad po¬
steljo, in podglavniško prevleko, na kateri
so bile po njegovi materi uvezene besede:
»Mojemu ljubemu Milutinu.«

Ti edini dve reči, edina spomina na
hišo ocetno, je spravil v žep svoje suknje
ter ostavil sobo in hišo, ne da bi pozdravil
Kovača.

Radič je z gospodinjo kmalu opravil
stvar glede najemnine in tako z Milutinom
korakal proti svojemu stanovanju.

IV.

Domači učitelj.

Zopet je bila nedelja, in zopet je žarko
solnce gledalo na zemljo, vse polneč s pri¬
jazno svetlobo.

Takrat pa Milutin in zrl solnca s svojega
ležišča in tudi ne v tako ubožnih razmerah
kakor pred tednom dni.

Zopet je stanoval v prijazni sobici pri
gospe Radičevi. Ta je svojega nekdanjega

— 69  —

najemca sprejela, ne da bi mu kaj očitala
in dasi je vedela, da je velik siromak, ki
ne bo mogel še tako brž plačati najemnine.

Toda ona je bila dobro poučena, kaj
in kako je bilo z Milutinom; kakor njen mož
je bila uverjena, da so Milutina le zavedli,
da pa zato mladenič še nikakor ni izgubljen.
Zakaj dobra vzgoja, kakršno je imel Milutin,
je poroštvo za značaj človekov. Dobro seme,
ki ga vsadiš v človeško srce, ne izkali tako
lahko. Prej ali slej se jame tako seme raz¬
vijati in ne dopušča, da bi se ukoreninila pre¬
greha. Milutin je imel z Radičem dolg.po¬
govorov. Dolgo se nista mogla zediniti v tem,
ali naj bi se Milutin skesano izpovedal svojim
staršem ali naj bi poizkusil opomoči si z
lastno močjo.

Ko sta pa Milutin in Radič premislila,
kolika bridkost bi to bila za vrle Milutinove
starše, če bi zvedeli o sinovih blodnjah, tedaj
sta sklenila, za zdaj še molčati o tem.

Kako pa naj bi Milutin odvrnil zle po-
sledile žalostnega svojega življenja?

70

Šolsko leto je bilo izgubljeno. Zakaj
brez zglasilne pole ga niso pustili k preizkuš¬
njam na tehniki. Ni mu preostajalo torej nič
drugega, kakor da je sklenil s privoljenjem
rektorata 1 ) delati preizkušnje prihodnje leto.

K temu pa mu je bilo treba železne
pridnosti, potrpežljive vztrajnosti. Toda Mi-
lutin je bil trdno sklenil, delati kar največ mo¬
goče na to, da bi popravil, kar je bil zagrešil.

Da bi svojce doma kolikortoliko razbre¬
menil, si je hotel vrhu svojih študij tudi sam
nekaj prislužiti.

Prva njegova skrb je bila, da bi vsaj
deloma raztrgal svoje lažnivosti zastor, s
katerim je doslej prikrival svoja prešerna
dejanja.

Sel je torej h glasbenemu ravnatelju
ter ga prosil, naj ga zopet sprejme za cer¬
kvenega pevca. Ni mu prikrival, da ni imel
bolezni v grlu, kakor je trdil izprva; a za¬
gotavljal ga je, da bo odslej redno izpolnoval
svoje dolžnosti.

*) Rektorat = šolsko ravnateljstvo.

71  —

Glasbenega ravnatelja sicer ta izpoved
mi bogve kako razveselila; toda spoznal je,
da je Milutina zavedla le slaba družba, in
zatorej ga je sprejel še precej dobrohotno.

S tem je bilo Milutinu omogočeno, da
je lahko plačeval Radiča ter si tudi omislil
nekaj obleke in perila.

Da ne bi bilo staršem treba pošiljati
mu doklade, se je moral seveda poslužiti
meglene laži; zatorej je pisal domov, da mu
repeticij iz matematike ni več treba.

Milutin je zastavil vse svoje moči v to,
da bi izvršil svoj sklep, pri čimer sta" ga
izdatno podpirala njegov talent in železna
pridnost njegova.

Le malo ur si je privoščil v razvedrilo,
sicer je ves svoj čas uporabljal v učenje. Kmalu
se je uveril, da njegov trud ni bil zaman;
zakaj zamujenega se je priučil docela.

Ko je nastopil dobro pot, je tudi po¬
izkusil, da bi svojim staršem ne provzročal
dlje časa več stroškov.

V enem najbolj razširjenih dunajskih
časnikov je priobčil naznanilo, da bi ubožen
dijak, ki se more izkazati z odličnimi iz¬
pričevali, rad sprejel službo domačega
učitelj  a.

Imel je srečo, da je kmalu dobil ugodno
ponudbo, in sicer v hiši visokega in imovi-
tega uradnika, gospoda Martinčiča. Ta mu
je poveril pouk svojih dveh sinov. Milutin
je smel svoj svobodni čas prebiti v rodovini
gospoda Martinčiča ter oba dečka voditi tudi
izven učenja.

Milutin je bil ves srečen, zakaj plačilo,
ki ga je dobival za to, je zadostovalo za nje¬
gove potrebe; a preostojalo mu je še časa,
da se je dovolj učil tudi zase.

Milutin si je prizadeval, da je poverjena
mu dečka tako učil, da sta res lepo napre¬
dovala. To se mu je posrečilo tem lažje,
ker sta bila dečka nadarjena in dobro vzgo¬
jena. Radivoj, starejši deček, je kazal posebno
veselje - do risanja, v katerem predmetu je
bil Milutin jako izvežban. Zato mu ni delalo

- 73  —

nikakih težkoč z dečkom risati po prirodi.
Tako je Radivoj lahko izdeloval prav lepe
risbe. Savo, mlajši sin Martinčičev, je kazal
veselje do matematike in fizike, v katerih
predmetih je bil Milutin temeljito poučen,
tako da je lahko zadoščal znatiželjnosti svo¬
jega učenca.

Tako se je zgodilo, da sta se oba učenca
z vsem srcem oklepala svojega mladega uči¬
telja, točno izvršujoč njegove ukaze.

Gospod Martinčič je vesel opazoval, da
je pouk njegovih dveh otrok v dobrih rokah.
Zato je skrbel, da je Milutin našel v njegovi
hiši marsikatero udobnost. Osobito je stvar
uravnal tako, da Milutin skoro ničesar ni
izdal za hrano in da se mu ni bilo treba
dotikati plačila, ki ga je dobival za učenje.

Ker Milutin ni imel potreb, zato je po¬
ravnal z enim delom svojih dohodkov dolg,
ki ga je imel pri Radiču. Oskrbel si je po¬
trebnih oblačil in mu je pri vsem tem še
ostala majhna vsota. To je poslal očetu
domov s prošnjo, da jo uporabi, češ: »Saj

— 74  —

vem, da trpite doma v marsičem pomanj¬
kanje. Meni je v posebno zadoščenje, da
vam morem povrniti vsaj nekoliko velikih
žrtev, ki ste jih imeli zame!«

Svoji sestri Jelici je Milutin poslal ne¬
kega dne namizno opravo, ki je bila bela
kakor sneg.

Lahko si je misliti, kakšno veselje so
imeli dobri Milutinovi starši kakor tudi sestra
in drugi sorodniki, ker so spoznavali iz nje¬
govih pisem, kako mu je dobro.

Seveda niso hoteli Oblokarjevi denarja,
ki ga jim je sedaj Milutin redno pošiljal,
uporabljati zase; temveč so denar vlagali v
hranilnico, češ: »Prihranjeni denar Milutinu
kdaj še prav pride, takrat namreč, ko do¬
konča svoje študije in si bo sam ustanavljal
svoj dom.« Tako so mislili dobri ljudje in
živeli nadalje po starem preprosto, a zado¬
voljno ! Saj jim je bilo že to velika olajšava,
da jim ni bilo več skrbeti za hrano in za
stanovanje za sina.

Jelica je jokala samega veselja, ko je
dobila Milutinovo darilo. Pisala mu je pismo,

— 75  —

polno hvaležnosti in hvale; obenem pa ga je
prosila, naj si ne dela več stroškov zaradi nje.

Pisma, ki jih je dobival Milutin z doma,
so poživljala njegovo srce. Vendar mu je
vsaka hvalna beseda zvenela kakor — ob¬
tožba. Saj se je moral nehote spominjati,
kako je nekoč svojce vodil za nos.

Sklenil je bil, da svojcem čimprej od¬
krije vse, kakor je bilo. Toda z vztrajnim
dobrim vedenjem je hotel dokazati, da se
je poboljšal docela...

Tako se je Milutin pomiril ter izvrševal
svoje sklepe, marljivo se učeč ter zvesto iz¬
polnjujoč svoje dolžnosti v hiši gospoda
Martinčiča.

V.

Kolporter. 1 )

Milutin ni doslej dobil pred oči svojega
nekdanjega prijatelja Kovača, kar je jako
ugajalo njegovi rahločnosti.

') Kolporter = raznašalec časnikov in drugih
knjižic.

— 76  —

Nekega dne pa ga je usoda zopet pri¬
vedla skupaj s Kovačem. Milutin je bil baš
pri Martinčičevih ter je učil svoja gojenca.

Zdajci naznani strežaj, da prosi kolporter,
da bi smel govoriti z gospodarjem.

Ker ni bilo ne gospoda Martinčiča ne
gospe Martinčičeve doma, je hotel Milutin
odsloviti kolporterja. Strežaj pa se je vrnil
z naznanilom, da pravi kolporter, da ga je
naročil sam gospod Martinčič.

Milutin je šel v prednjo sobo, da bi
govoril s kolporterjem; njegova dva gojenca
pa je gnala radovednost, da sta šla za svojim
učiteljem.

Komaj je Milutin stopil črez prag, ko
iznenaden zakliče ter deje v strahu: »Kaj,
Kovač, ti tukaj? In v takem stanu!«

»Bog te živi, duša! Kako ti je? Kako
sem vesel, da sem te zopet našel! Presneti
fant, saj si tako eleganten, da bi človek
mislil, da si minister!«

Milutin je bil spričo tega nagovora v
silni zadregi, zakaj ne le strežaj, nego tudi

77  —

oba njegova učenca sta bila navzoča, a
Kovač je bil tak, da bi nihče ne imel za¬
upanja vanj. Njegova obleka je bila vsa za¬
nemarjena; vrhutega je mladenič jako dišal
po — žganju.

Milutin je poizkušal odpraviti neljubega
gosta, namignivši mu, da on ni tukaj doma,
ampak da tu le poučuje. Če ga je gospod
Martinčič res naročil, naj pride o takem času,
ko bo gospodar doma.

Milutin je kratko pozdravil ter hotel
oditi v sobo; toda tako lahko se mu ni imelo
to posrečiti.

»Jej, jej, kako igraš ulogo velikega 'go¬
spoda, Milutin! Ali nočeš več poznati svojega
tovariša in vinskega bratca?«

Zadrega Milutinova je narasla, zakaj bal
se je, da bo njegov nekdanji prijatelj nada¬
ljeval na ta način. Bilo mu je do tega, da
ne izgubi ugleda pri svojih učencih. Zato
sklene, da se otrese neljubega obiska, pa
naj velja, kar hoče!


Kovaču pove, da sedaj nima časa ter <
mu naroči, naj ga zvečer obišče v njegovem
stanovanju. Milutin je bil vesel, da se je vsaj
za ta hip odkrižal neljubega tovariša.

Ko je odšel Kovač, je Milutin povedal
svojima učencema, da je bil globoko padli
mladenič njegov sošolec. A ker se je bil
vdal pijači, je padal od stopnje do stopnje; ;
zdaj živi ubožno. Milutin je tudi namignil,
da je žalibog živel nekdaj v prijateljskih
razmerah s Kovačem.

Ko je Milutin zvečer tistega dne sedel
v svoji sobici, sklonjen nad knjigami, je
prišel Kovač, kakor se je zdelo, zopet opit.

Obraz nesrečnega mladeniča je bil pre¬
paden. Človek bi mislil, da ima pred sabo
starčka in ne mladeniča. Roke so se mu
tresle, hodeč se je opletal, a iz oči mu je
plamtel čuden ogenj.

»Za Boga, Kovač!« zakliče Milutin pre¬
strašen. »Kako si mogel pasti tako globoko?
Povej, je-li še iskra časti v tvojem srcu?«

— 79  —

»Ha, ha, ha!« se zagrohoče Kovač.
»Zdaj mi boš še pridigal! Škoda vsake be¬
sede, Milutin! Hej, gospod preceptor; 1 ) ali
mi ne bi rajši dali kaj za pod zob, posebno
pa še kapljo piva, vina ali žganja, ker
je moje grlo suho kakor treska!«

»Obžalujem, Kovač! Drugega ti ne mo¬
rem dati kakor kos maslenega kruha in
kvečjemu še čašo čaja, ako hočeš!«

»Gaja? Duša, le daj ga, a veliko ruma
mu primešaj, drugače ne pokusim te otroške
pijače!«

Milutin zastoče ter veli svojemu gostu,
naj sede. Ta se meni nič tebi nič vrže. na
zofo, stegne noge predse ter prične s
hreščečim glasom peti nekaj dijaških pesmi.

Milutin je poslal gospodarjevega Franca
v bližnjo prodajalnico po čaja in ruma,
nareže maslenega kruha ter pripravi vrelo
vodo za čaj.

Kmalu je jelo prijetno kipeti v samo-
varu, a Milutin natoči Kovaču skudelico
J ) Preceptor == učitelj.

80  —

dehteče pijače. Kovač vzame steklenico ter
pokusi v nji se nahajajoči rum. Pijača mu
je ugajala, zato napravi še en požir, pa zo¬
pet še enega; naposled izprazni steklenico v
enem dušku.

»Ne zameri mi,« je blebetal, režeč sev
Milutina z osteklenelim očesom, »moraš že še
enkrat poslati po ruma. Vzemi pa večjo ste¬
klenico, da jo bo vredno nastaviti k ustom!«

Milutina je kar zgražalo. »Žal mi je,«
odgovori odločno, »toda jaz ne bi hotel biti
odgovoren, da bi ti dal še kaj tako močne
pijače. Zdi se, da že tako nisi prišel trezen
k meni.«

»Kaj praviš? Sram te bodi, zavistnik!
Ali mi ne privoščiš požirka te pijačice?«

»Nesrečnež! Pojdi vase ter se odpovej
tej strašni strasti, ki je podkopala tvoje
zdravje ter te naredila nesprejemljivega za
vsako boljše čuvstvo!«

»Tiho, neumni blebetač! Kaj bi mi tu
pridigal moralo, ko si bil sam pijanec prve
vrste!«

- 81  —

»Žalibog moram priznati, da sem bil
nekdaj zašel na napačna pota. Toda tega
si bil kriv ti! Zahvalim Boga in svojega
prijatelja Radiča, da sem se izpametoval ter
krenil na drugo boljšo pot!«

»Zdaj sem pa sit tega!« zakriči pijanec
ter udari s pestjo ob mizo, da zazvenče
čaše. »Hitro pošlji po ruma, sicer povem
vsemu svetu, posebno pa gospodu Martin¬
čiču, kakšen lopov si bil!«

»Tega ti ne morem braniti,« odgovori
Milutin, premagujoč se. »Toda spoznaš
lahko sam, da mi ni ljubo, da me še kdaj
obiščeš! Pusti me torej pri miru in hodi
svoja pota!«

»Oho!« je zabavljal Kovač. »Zdaj bi
me rad še ven vrgel? Čuvaj se, Milutin,
postanem ti lahko še neprijeten!«

»Saj to si mi že zdaj, malopridnik;
zato glej, da se mi izgubiš!«

»Tako hitro ne, kakor misliš. Ti imaš
cvenka in gotovo me ne odsloviš brez de¬
narja !«

6

— 82  —

»Aha!« klikne Milutin ter seže v žep.
»Tu — na, pa pojdi!«

Kovač je v roki vrtel goldinar, ki mu
ga je dal Milutin, ter rekel: »Umazanec ti!
S samim goldinarčkom me misliš odpraviti?«

»Tebi ni pomoči, Kovač!  Naj bi ti
dal še več, vse bi dal za žganje! Bodi to¬
rej zadovoljen ter me ne moti več!«

»Pa bodisi! Za danes grem; a kmalu
me boš zopet videl. Servus, Milutin!«

Kovač je hotel Milutinu seči v roko.
Milutin je bil dovolj dober, da je segel po
njegovi roki. Toda kmalu odtegne svojo roko,
zakaj Kovačeva roka je bila vlažna in mrzla!

»Bog te poboljšaj,« je dejal odhaja¬
jočemu Kovaču, toda pijanec se nesramno
zasmeje.

Milutin je lažje dihal, ko je bil zopet

sam.

»Moj Bog, moj Bog!« deje ves vzgro-
žen. »Kako strašen je pogled na tega člo¬
veka ! In tako bi bilo morebiti tudi z mano,
da me še za časa ni rešil Badič!«

83  -

Ko pride vrli uradnik kmalu nato do¬
mov, ga Milutin solzeč se burno objame ter
izpregovori :

»O, dobri, dobri gospod Radič! Kako
sem vam hvaležen, da ste me potegnili od
prepada, nad katerim sem že visel!«

»Kaj pa vam je, prijatelj? Saj ste ka¬
kor iz sebe!«

Zdaj je Milutin jel pripovedovati o se¬
stanku s Kovačem. S pravim gnusom je
opisoval, kako se je nesrečni pijanec vedel
v njegovi sobi, ko ga je obiskal.

Radič je zastokal. »Težko stališče boste
imeli odslej, zakaj malopridnik vam bo se¬
daj ob vsaki priliki izsiljeval denar! Glejte,
da se ga iznebite na lep način, zakaj dru¬
gače vas bo vlačil po zobeh po vsi sose¬
ščini !«

Dolgo sta se prijatelja posvetovala, kaj
bi bilo tu storiti. Vendar se nista izmislila ni-
kakega pripomočka, da bi odvračevala pro¬
padlega človeka od gotove pogube.

6 *

- 84  -

Drugi dan je Milutin povedal gospodu
Martinčiču o svojem sestanku s Kovačem
ter je prosil svojega dobrotnika, naj ne
misli nič slabega o njem.

»Bog varuj, gospod Oblokar! Za to ne
skrbite! Vi ste obžalovali svoje prejšnje
blodnje in ste postali pošten človek, ki mu
posvečam svoje spoštovanje in zaupanje!
Le prizadevajte si, da v strah primete ma-
lopridnika. Kolikor je v moji moči, poskr¬
bim tudi jaz, da vas ovarujem škode!«

Milutin je bil ginjen o toliki dobroti
gospoda Martinčiča in je obljubil, otresti se
Kovača z vso odločnostjo.

»A še nekaj, gospod Oblokar, ali poj-
dete z nami na kmete? Meni bi bilo ljubo,
če bi ne prekinili s poukom mojih otrok.
Tudi bi želel, da bi oba dečka imel pod
vašim varstvom. — Pojdemo namreč sta¬
novat ob jezero, in zato se bojim, da ne bi
kateri mojih otrok prišel v nevarnost ali
celo ponesrečil.«

- 85  —

Milutin ni takoj odgovoril. Pomislil je
na svojce ter si predočeval, kako le-ti hre¬
pene po tem, da bi prišel domov. Saj je
poznal njih veliko ljubezen do sebe ter je
vedel, da že štejejo mesece, tedne in dneve,
ko se vrne domov. In zdaj naj bi jim vzel
vse one vesele urice, ki so se jih nadejali
preživeti z njim?

Gospod Martinčič je menda uganil te
Milutinove misli, zakaj prijazno se smehljaje
je nadaljeval:

»Lahko si mislim, da hrepenite po ro¬
diteljih doma. Bilo bi tudi kruto od mene,
da bi vrle ljudi pripravil ob veselje: videti
svojega otroka po tako dolgi ločitvi. Jaz
menim, da se lahko peljete za nekaj tednov
domov; ko se vrnete, pa skupno odpotu¬
jemo v Vrbo, kjer mislim prebiti svoj do¬
pust. «

Milutinov obraz je veselo zažarel.

»Tisočkratna vam hvala, velecenjeni
gospod Martinčič, da ste tako dobri! Vi po¬
znate človeško srce in ste tako blagi, da

- 86

izpolnjujete tudi neizražene želje. Obljubljam
vam pa, da hočem skrbeti, kolikor je v
moji moči, za blaginjo vaših otrok!«

»Dovolj hvale, ljubi gospod Oblokar!
Veseli me le, če vam ugaja moja ponudba.«

Od tega pogovora je bilo minilo več
tednov. Polagoma so se pri Martinčičevih
pripravljali, da se presele v lepo koroško
deželo. Milutin pa se je od svoje strani
pripravljal na pot domov.

Imel je lepo vsotico denarja. To je
dobil nekoliko za cerkveno petje, nekoliko
pa tudi od gospoda Martinčiča o posebnih
prilikah. Mladenič je bil vesel, da je mogel
izpolniti željo svojega srca, ki mu je velela:
osrečiti svojce!

V spremstvu svojih dveh gojencev je
Milutin hitel v okraj Mariahilf, kjer stoji
prodajalnica pri prodajalnici ter je torej tu
dovolj prilike, da si človek kupi, česar si le
želi.

Ubijati si je moral glavo, da bi za
vsakega izbral primerno darilo. Teti Mari je

— 87  —

kupii krasno vezane Erjavčeve »Živali v po¬
dobah« ; zakaj gospa Mara je bila izredna
prijateljica prirode, a Milutin je vedel, da
ji uprav s tem delom ustreže, zakaj Erjavec
je bil mojster slovenskega sloga in njemu
gre nevenljiva čast, da je populariziral : )
prirodopis.

Za strica Koširja pa je kupil po Francu
Gerbiču izdane »Narodne pesmi za klavir.«
Stric Košir je namreč rad zvečer urico igral
na klavir; posebno je rad na klavirju sprem¬
ljal petje svoje soproge. Kakor vemo, teta
Mara ni imela le izvrstnega glasu, nego je
znala peti tudi prav globokočutno.

Naposled je Milutin nakupil vse. Ves
obložen z darili je stopal proti svojemu
stanovanju, seveda s precej izpraznjenim
mošnjičkom.

Namenil se je bil, da odpotuje drugo
jutro. Milutin je bil ves blažen in čutil je
že vnaprej veselje, ki ga čaka.

*) Popularizirala preprostemu ljudstvu umevna

spisal.

88  —

Seveda nekoliko mu je prihajalo tudi
tesno pri srcu, če je pomislil, kak vtisk
napravi njegova izpoved o njegovem prej¬
šnjem razuzdanem življenju. Vendar ga je
tolažila zavest, daje po mogočnosti popravil
svoje pregreške. Zato se je najboljše volje
napotil k Martinčičevim, da vzame od njih
slovo.

Martinčičevi so mu iz srca voščili prav
vesele počitnice. Gospod Martinčič pa mu
je izročil nekaj denarja, da bo imel za pot.
Milutin se je od Martinčevih ločil skoro
tako težko kakor da bi odhajal od svojih
roditeljev. Posebno težka se mu je zdela
ločitev tudi zato, ker sta njegova gojenca
jokala, ko jima je dal roko v slovo.

Ganjenega srca je Milutin naposled do-
šel v svoje stanovanje. Tudi tukaj mu je
bilo slovo težko. Zakaj bil je obema Radi-
čevema otrokoma iz srca vdan. Razmera
njegova do Radiča samega sicer ni bila tako
srčna, dasi tega moža ni nazival samo z
ustnicami prijatelja, ampak ga je visoko

- 89  —

čislal spričo njegove nesebičnosti in po¬
štenosti. Tudi ga je pred vsem smatral za
svojega rešenika iz uboštva in propasti.
Tudi dobro gospo Radičevo je čislal Milutin:
zakaj ona ga je bila ljubeznivo sprejela, ko
je prišel v hišo kot zanemarjen človek.
Dobra žena se takrat ni bala škode, ki bi
ji nastala uprav zavoljo tega.

Milutin je večer prebil v tihem krogu
Radičeve obitelji. Z Radičem se je veliko
pogovarjal o tem, kako bo živel pri svojcih
doma. Nadejal se je, da najde v hiši očetni
popolno zadovoljnost.

VI.

Neljub prizor.

Radič, ki je bil sicer molčeč človek, je
bil ta večer še dokaj dobro razpoložen in
je izustil marsikako šaljivo besedo v po¬
govoru z Milutinom. Smatral ga je za »ma¬
terinega srčka« ter je povedal že vnaprej,

- 90  —

kako bo gospa Oblokarica sprejela domov
došlega sina, kako mu bo ponujala najbolj¬
ših založajev in kako ga bo uspavala.

Oba otroka Radičeva nista bila vajena,
da bi bil oče tako dobre volje. Zato ju je
kar lomil smeh, ko sta videla in slišala,
kake šale je zbijal oče z Milutinom.

Gospa Radičeva je bila napravila iz¬
vrstno pečenko, ki je šla vsem prav
dobro v slast. Radič je bil Milutinu na čast
prinesel domov celo steklenico vina, ki jo
je mala družba izpraznila na Milutinovo
zdravje. Vsi so bili krasne volje. Kar se
oglasi precej močno hišni zvonec.

»Kdo li neki prihaja tako pozno?«
vpraša Radič začuden.

Mali Franc skoči v kuhinjo, da vidi,
kdo je. Radoveden, kakor so sploh otroci,
odpre duri, ne da bi slutil kaj slabega. Toda
zdajci preplašen zakriči, ko vidi, da vstopi
mladenič, ki je bil tako zanemarjen, da se
ga je deček po pravici lahko ustrašil.

91  —

Prestrašeni prihitijo tudi drugi ter vi¬
dijo vsiljenca, ki je, stoječ sredi kuhinje,
srepo gledal okolo sebe.

»Za Boga, Kovač!« zavpije Milutin ves
bled; zakaj spoznal je bil nesrečnika, dasi
je bil bolj podoben potnemu zasedniku nego
spodobnemu človeku.

Radič je svoje ljudi potisnil v sobo ter
ostal sam v kuhinji.

»Kaj me gledaš tako grdo?« prične
mrmrati pijanec. »Prihajam k tebi, ker so
me vrgli iz stanovanja na cesto. Moraš me
že sprejeti, Milutin, ker ne vem, kam bi
sicer šel.«

V tem se je bil Milutin že nekoliko
pomiril.

»Zal mi je, a zate nimam prostora.
Sicer pa tudi ne vem, če bi gospod Radič
sprejel takega domačinca.«

»Ha, ha, ha!« se Kovač zoperno za-
grohoče. »Ali zopet začenjaš?«

Milutin obupno pogleda Radiča, ki je
z gnusom zrl v Kovača.

- 92  —

»Vi ne morete ostati pri nas!« je Ra¬
dič dejal odločno.

»In vendar ostanem!» ga Kovač si¬
rovo zavrne. Poznalo se mu je, da je pri¬
hajal naravnost iz žganjarne. Sicer pa se je
širil od njega tak duh po žganju, da bi
nihče ne mogel dvomiti o tem.

»Odstranite se takoj, sicer vas dam
odgnati po redarju!*

Radič je govoril te besede tako glasno,
da so prestrašile celo Kovača, toda le za
trenutek; potem je zopet jela delovati pe¬
klenska pijača v njem, tako da je izgubil
vso razsodnost.

Zaničljivo se obrne k Radiču.

»To naj vas čisto nič ne briga, če
pridem k svojemu prijatelju v sobo, ki pla¬
čuje zanjo najemnino!«

»Molčite, malopridnik vi!« zavpije Ra¬
dič razjarjen.

»Da, če hočem! Zdaj pa pojdi, Milutin;
jaz sem resnično truden!«

— 93  -

»Kovač, čuj me no: to ni mogoče!«
je izkušal ugovarjati Milutin.

»Mene ne spravite ven !« opomni Kovač.
»No, hočemo videti!« zavpije Radič
srdito. »Jaz ti pokažem, kdo je tukaj go¬
spodar. Marš — ven!«

Ob teh besedah prime Radič pijanca
za roko ter ga potisne proti vratom.

Kovač se mu iztrga iz rok ter hoče v

sobo.

Zdaj izgubi Radič potrpljenje ter seže
po palici, ki je stala v kotu.

»Ven!« zavpije ter dvigne palico proti

Kovaču.

Pijanec se ni mogel več premagovati.
»Predrzni pisač!« zavrišči, plane na
Radiča ter mu v hipu izvije palico.

»Ha, ha!«-se zasmeje. »Kdo je zdaj
tu gospodar? Le pridi mi blizu, pisarče, če
si upaš!« In Kovač je že hotel udariti Radiča.

Zdaj ga pa prime Milutin; dvigne ga
kakor otroka ter ga nese, najsi se je branil,
na prehod, kjer ga položi na tla.

— 94  -

Kovač je pihal od jeze ter se vrgel
na Milutina.

»Čakaj, to ti poplačam!« zavpije v slepi
strasti ter hoče s pestjo udariti Milutina, ki
mu pa prestreže udarec.

Hrup je izvabil sosede iz njihovih sta¬
novanj. Kmalu pristopita dva močna moža,
vzameta Kovača v svojo sredo ter ga od¬
vedeta, najsi je bil okolo sebe ter se branil,
kar največ mogoče.

Radič je šel za možema. Kovača do¬
vedejo v bližnjo stražnico, kjer ga Radič
zatoži zaradi kaljenja hišnega miru.

Milutina je prizor s Kovačem jako pre¬
tresel. Tudi Radičevo zagotovilo, da je Ko¬
vač zaprt in ga potemtakem ne bo mogel
tako hitro zopet nadlegovati, ni ga moglo s
pridom potolažiti. Dušo mu je obteževala
misel, kako more izobražen človek pasti
tako nizko. In Kovač je bil izobražen člo¬
vek, saj je bil nekdaj visokošolec! Milutin
si je moral strahoma priznati, da bi bilo
lahko prišlo tako tudi z njim!

— 95  —

Gospa Radičeva je svoja otroka spra¬
vila spat. Njej se je tudi posrečilo, da je s
pomočjo svojega moža vsaj nekoliko poto¬
lažila Milutina.

Ko je Milutin kmalu nato legel na svoje
ležišče, ni še dolgo mogel zaspati; zakaj
nesrečni Kovač mu ni šel iz glave. Obenem
je trdno sklenil, da se nikdar v življenju
ne vda pijači; zakaj zdaj mu je bilo jasno,
da človek nikakor ne more gospodovati
samemu sebi, ako ni jako zmeren v pijači.

Milutin je vedel, da Kovač z doma
ni bil napačen človek; sicer bi se .ne bil
pospel do visokošolca. Žalibog pa je bil
zašel v slabo druščino in polagoma se je
bil vdal — pijanstvu.

Nekateri Kovačevi tovariši so smatrali
za posebno vrlino, če je kdo veliko izpil,
Kovač je delal po njihovem zgledu in kes-
neje jih je celo prekosil. Najprej je pil pivo
in vino, časih likerje, rum, konjak; pozneje,
ko ni imel več dovolj denarja, je pil samo
— žganje.

- 96  —

Staršev žalibog ni imel več. A njegovi
sorodniki so se mu bili popolnoma odrekli,
zakaj velikokrat je zlorabil njihovo dobroto.
In tako je padal od stopnje do stopnje. Na¬
posled je postal kolporter ter živel jako
ubožno. Imel je polno skrbi in v svojem
obupu se je bil lotil žganja.

Družba, ki jo je našel po žganjarnah,
ga je pokvarila docela; postal je pijanec v
pravem pomenu besede.

Milutin drugo jutro ni vstal tako vesel
kakor sicer. Vendar se je nadejal, da mu
polagoma izgine slabi vtisk, ki sta ga na¬
pravila nanj včerajšnji grdi Kovačev nastop
in misel na žalostni položaj propadlega di¬
jaka.

Precej osramočen je pozdravil rodo¬
vino Radičevo ter ostavil hišo z raznimi
občutki, napotivši se na kolovor.

Kakor sen so mu plavali spomini pred
dušo. Kaj vse se je bilo zgodilo v posled¬
njih mesecih! Koliko žalostnega je doživel,
odkar je bil ostavil hišo očetno! In sedaj

— 97  —

zopet obišče to hišo, in dragi starši kakor
tudi dobra sestra in drugi sorodniki in znanci
ga pričakujejo željno!

Kakor hladilo je vplivalo na njegovo
srce, ko se je domislil obeh svojih učencev,
ki sta ga tako ljubila; ko se je domislil
naklonjenosti njiju staršev! To vse je nekako
dvigalo njegovo dušo, in bil si je vsvesti,
da bodo njegovi starši to upoštevali ter ga
sodili manj strogo, ko pride s svojo samo-
obtožbo na dan!

Ko je Milutin sedel v železniškem vozu
in je bil vsako uro bliže svojemu domu,
tedaj se je veselje vselilo v njegovo dušo.
Ves navdušenje še pred dohodom pozdravljal
mestece, v katerem mu je bilo naklonjenih
toliko in toliko src!

Njegovo hrepenenje je raslo in raslo,
čimbolj se je bližal rojstvenemu kraju. In
ko je iz daljine ugledal stolpe mestne cerkve,
tedaj je iztegnil roke proti njim ter je bil
tako ginjen, da so mu solze stopile v oči.

7

.—98  —

»Milutin, Milutin!« začuje, ko jo vlak
prisopiha na kolodvor. Mladenič ugleda svojce,
ki so ga že čakali od sreče lesketajočih se
oči. V bližnjem hipu je že slonel na mate¬
rinih prsih. Oče, ki je le iztežka zatiral svoje
čuvstvo, mu poda roko, dočim je sestra
komaj čakala, da se Milutin oprosti matere.
Potem deklica burno objame brata, in nato
se je začelo povpraševanje na vse križe, da
Milutin po najboljši volji ni mogel vsem od¬
govoriti na vse.

»No, saj vidite, da mi je dobro!« je
zaklical smehljaje se, ko so ga zopet in
zopet povpraševali, kako mu je.

»Ah, kako si postal velik!» vzklikne
mati ter prime sina pod pazduho.

»Hentajte!« zakliče Jelica, »kakšne brke
je dobil v tem času naš fant!« Ob teh be¬
sedah se pririne na drugo stran k Milutinu.
Oče Oblokar pa je kakor izgubljen korakal
za njimi ter vlekel na uho vsako besedo,
ki jo je izgovoril tako dolgo zaželeni sin.
Zdaj jim pride naproti tudi teta Mara s stricem

— 99  —

Koširjem. Zopet se je začelo pozdravljanje,
povpraševanje in odgovarjanje. Kakor v slo¬
vesnem izprevodu so vodili Milutina po ulicah,
kjer je Milutin videl marsikak prijazen obraz,
pozvedovaje po tem ali onem. Na tak način
so bili prej doma kakor so mislili.

Doma je Milutina čakalo novo presene¬
čenje. Najprej se je čudil, kako je bilo v
stanovališču vse tako majhno. V njegovi
domišljiji so bili njegova spalnica in sploh
vsi drugi prostori večji. Zmerom se je pri¬
pogibal, ker se je bal, da se ne zadene ob
kaj. Izkratka: moral se je šele zopet pri¬
vaditi nekdanjim razmeram.

Sedaj si je ogledal tudi hišno okolico.
Kako majhna, kako neznatna so se mu zdela
poslopja, ki jih je imel v mladosti za tako
velika!

Ge je primerjal domačo župno cerkev
z velikansko dunajsko stolnico; ali če je
skromne meščanske hiše v svoji domovini
v mislih vzporejal s palačami, ki jih ima
Dunaj na tisoče: tedaj se mu je zdelo, da

7*

-v 100

je na dragem svetu. Izgubil je bil popolnoma
merilo za te razmere in moral se je siliti,
da se ni zmerom čudil vsaki reči.

Le eno stvar je našel neizpremenjeno,
in njegovo merilo je bilo v tem oziru malone
premajhno, in to je bila ljubezen,  nežno-
srčnost dragih mu svojcev!

Kako ubožna so se mu proti tej ljubezni
zdela zagotovila večnega prijateljstva, ki jih
je slišal od svojih tovarišev ali pitnih bratcev!
Naklonjenost njegovih dveh učencev, pri¬
jaznost Martinčičeva in Radičeva — kaj je bilo
vse to proti globoki, požrtvovalni ljubezni
svojcev? Spričo te ljubezni mu je bilo doma
veliko lažje nego si je mislil. In zaraditega
mu tudi izpoved o nekdanjih blodnjah ni
bila pretežka. Svojcem je ta izpoved sicer
za nekoliko časa skalila srečo, toda zapustila
ni niti sledu o kaki jezi ali zameri. Da, zdelo
se je, da so roditelji svojega otroka ljubili
še tem srčneje, odkar so vedeli, v kaki ne¬
varnosti je bil. Posebno mati je smatrala
Milutina kakor nanovo darovan zaklad. In

— 101  —

v resnici: Milutin bi bil izgubljen zanjo in
za svojce sploh, da se ni še pravočasno
umaknil krogom, ki so ga odvračali od dela
in dolžnosti, in ki bi bili sčasoma zamorili
v njem vsako boljše čuvstvo.

Milutin je preživel dneve svojega dopusta
v vsi sreči.

Njegov oče, ki sicer ni nikoli izostal iz
urada le eno uro, si je za Milutinove pri¬
sotnosti vzel dopust. Jelica je opustila vse
svoje delo, a mati — kdo bi popisal njeno
srečo ? — se je vedno vrtela okrog Milutina,
izpraševaje ga, kaj bi rad jedel itd.

Koliko je bilo veselje ob darovih, ki jih
je prinesel Milutin!

»Čakaj no, Milutinče,« je dejala mati
med solzami, »da greš toliko denarja trosit
za nas!«

»Kaj ti pade v glavo, Milutin,« deje
oče, »da mi kupiš tako dragocen daljnogled!«

»Oh, tako krasna obleka! Pa porečejo
v mestu, da sem se začela postavljati !«
Tako je zaklicala Jelica vmes.

— 102  —

Teta Mara in stric Košir se nista manj
veselila primernih daril, ki jih jima je pri¬
nesel Milutin.

Pa kaj je bilo vse to veselje ob prejetih
darilih proti zavesti, da se čuti Milutin sreč¬
nega v skromnem domačem krogu; da ne
sili med šumne veselice, izkratka: daje  ostal
vedno stari Milutin in da vrača svojcem
ljubezen za ljubezen!

Oblokarjevi so bili nemalo ponosni, ko
je Milutin prihodnjo nedeljo nastopil v cerkvi
na koru. Ko je s polnodonečim glasom pel
»Ave Mario«, prav tisto skladbo, s katero
si je bil pridobil na Dunaju toliko priznanja:
tedaj je nastala v cerkvi taka tihota, da bi
bil slišal pasti iglo. In ko je mladenič za¬
puščal cerkev v družbi svojih roditeljev, tedaj
so mladi in stari ljudje rinili k njemu ter
mu čestitali, tako da je bil v zadregi, komu
bi se najprej zahvalil za toliko dobrohotnost.

Milutin je bil vesel, ko je s svojci prišel
domov. Da je ustregel vsem, ki so ga vabili,
bi ne bil doma niti ure več. Tako se je pri

— 103  —

vseh opravičil, češ, da ostane doma le še
kratko časa in je odklonil vsa vabila.

In držal se je resnično le doma. Le
nekaj večerov je na veliko prigovarjanje
preživel pri Koširjevih, kajpada v družbi
svojih staršev in sestre Jelice.

Hitro so minili dnevi Milutinovega do¬
pusta, in prej nego bi človek mislil, je prišel
ločitve bridki čas. Toda roditelji so sklenili,
da nočejo več vse leto biti ločeni od sina.
Sklenili so, da ga obiščejo na Dunaju, kjer
si hočejo ogledati znamenitosti prestolnega
mesta, o katerih jim je že Milutin vedel po¬
vedati toliko!

Za denar jim zdaj ni bilo več tako težko.
Saj se je Milutin vzdržaval popolnoma sam, a
Jelica je imela tudi dosti zaslužka; zakaj vse
boljše ženstvo v mestu je naročalo pri nji
obleko in klobuke. Jelica je imela namreč
dober okus, a njene cene niso bile pretirane.

Oblokarjevi so se razstali to pot dokaj
veselejši, zakaj radovali so se že vnaprej
veselega prihodnjega snidenja na Dunaju.

— 104  —

VII.

Na jezera.

»Prosim, ljubi gospod Oblokar, vozimo
se malce s čolnom po jezeru!« Tako je
dejal Savo Martinčič Milutinu, a njegov brat
Radivoj je podpiral to prošnjo ter pri tem
laskaje prijel svojega učitelja pod pazduho.

»Prosim, prosim,« je silil Savo. »Vre¬
me je lepo in vodna gladina tako ugodna,
da je veselje!«

»Dobro,« deje Milutin, »nekaj ur smo
pridno delali; zato si že lahko privoščimo
malo razvedrila!«

Kakor bi trenil sta stala oba dečka ob
bregu. Odvežeta lep čoln pa skočita v bližnjo
ribičevo hišo po vesla. Potem stopita z
Milutinom v lahko plovilo, ki se je majalo
ob najmanjšem kretanju.

»Le previdno,« opominja Milutin, »da
mi ne padeta v vodo, ker bi bilo potem
pri kraju z vožnjo!«

- 105

Oba dečka sedeta. Vsak prime po eno
vesio. Milutin sede h krmilu in — hajd!
— po jezeru, v čigar gladini se je zrcalil
hrib in gozd, še celo najmanjši oblaček na
nebu!

Bolj in bolj se je 'odmikal breg. Vrba,
lepo kopališče, je polagoma izginila iz oči
mladih čolnarjev. Ti so dihali vase sveži
okrepčevalni jutranji zrak ter po taktu veslali
dalje. Savo in Radi voj sta pri tem pazila
na povelja Milutinova, ki ju je učil, kako naj
rabita veslo, da se ne utrudita preveč.

»Enakomerno veslajta dalje! To je glavna
reč! Tako, Radivoj! — Ne segaj predaleč,
Savo ! Počasi! Ena, dve ! Prav tako !«

Dečka sta Milutinove ukaze voljno po¬
slušala, zakaj vedela sta, da je njiju učitelj
izboren veslač. Bilo jima je do tega, da se
tudi onadva čimprej izvežbata v veslanju.

»Jaz sem se tudi moral učiti kakor
vidva, draga moja, in stari Joža, naš bro¬
darski mojster, ni mi izpregledal ničesar.
Zato pa zdaj tudi gotovo vodim čoln ter se

- 106  —

ne bojim niti majhne nevihte. Seveda utegne
jezero postati časih prav neprijetno. Časih
se spenjajo valovi tako visoko, da se je bati,
da se čoln prevrne. Zato ni varno ob viharju
voziti se po jezeru.«

»Da«, pripomni Radivoj, »slišal sem že
o nesrečah, ki so se tu prigodile. Posebno
ko je temno, ni varno voziti se po jezeru,
ker se zgodi menda večkrat, da trči čoln
ob čoln, in tako je nesreča takoj tu!«

»Gotovo, gotovo!« potrdi Milutin. »Brez
potrebe naj se nihče ne vozi ponoči po
jezeru, vsaj ne brez svetilnic. Toda zdaj
pustita veslo. Ogledati si hočemo prekrasno
okolico!«

Tak je bil pogovor naših prijateljev na
Vrbskem jezeru, na čigar zahodnem bregu
si je bil gospod Martinčič najel vilo, v kateri
je živel s svojci že nekaj tednov.

Gospod Martinčič je bil Milutinu naročil,
da se je pri brodarskem mojstru izučil, kako
voditi čoln. Sele potem, ko ga je stari brodar
zagotovil, da zna Milutin že toliko, da se

— 107  —

mu človek na jezeru zaupa ob vsaki priliki^
šele potem je Martinčič dovolil, da sta se
smela njegova sinova z Milutinom voziti po

jezeru.

Gospod Martinčič je bil po pravici pre¬
viden ; jezero je po gotovih mestih globoko
do 85 m; a kaj bi bilo, če bi se mu otroka
ponesrečila? Toda zanašati se je smel na
Milutinovo varstvo, ker je bil mladenič izredno
močan in vrhutega izboren plavač. Potem¬
takem bi mu v sili lahko pomagal, oziroma
ga rešil, če bi kdo padel v vodo.

Sicer je bilo v čolnu nekaj otepov ločja,
s katerimi se vzdrži nad vodo tudi človek,
ki je plavanju nevešč; seveda mora mirno
ležati na otepu.

Mnogo topličarjev se poslužuje teh otepov,
ter na njih plavajo nekateri daleč po jezeru.

Gospod Martinčič in njegova gospa sta
bila torej brez skrbi in sta še rada videla,
če sta se sinova vozila z Milutinom po
krasnem jezeru.

108  -

Milutin pokaže zdaj na stoškovito, veliko
goro na zahodnem obzoru. »Poglejta«, pravi,
»kako se v solnčnem žara sveti Kepa, ta
mogočna gora Karavank!«

»Ah, te krasne barve!« vzklikne Radivoj,
»ni ga čopiča, da bi jih pogodil!«

»Poglejta,« opomni Milutin, »kako krasno
se dviga grad Leonstein nad Porečami!«

»Sv. Marija na otoku!« zakliče radostno
Radivoj. »Poglejte, gospod Milutin, kako ča¬
roben je ta polotok! Kako slikovita je videti
ta gotska cerkev, v ozadju pati krasni gozdi!«

Na tak način so sanjarili vsi trije, za¬
topljeni v lepo okolico jezersko. Opazili niso,
da je polagoma na zahodnem obzoru jela
vstajati nevihta. Brezskrbno so pluli proti
spodnji jezerski kotlini ter so bili vsi očarani
o vedno novem svetozoru, ki se jim je kazal.

Slučajno pogledajo proti Vrbi ter šele
sedaj zapazijo temne oblake, ki so se dvi¬
gali tam.

Milutin takoj obrne čoln ter urno krmi
proti zahodu.

— 109  —

Toda nevihta je vstala prej, nego so
mislili. Milutin si je bil vsvesti svoje od¬
govornosti ter sklene, da se izkrca v Porečah,
odkoder se potem popeljejo s prvim vlakom
v Vrbo. Čoln bi shranil v Porečah.

Rezal jo je torej proti Porečam, divnemu
temu kopališču, kamor se je nadejal pripluti
v kakih petnajstih minutah.

Zdajci nastane vihar, ki je gnal čoln
proti vzhodu. Oba dečka se lotita dela, da
bi se uspešno borila proti viharju, in tudi
Milutin je storil vse, da bi prišli naprej.
Toda le počasi, počasi je šlo dalje. Zdajci
zagledajo v bližini čoln, ki ga je vodil tuj
deček. Na vso moč si je prizadeval, da bi
spravil čoln proti Porečam; toda silovitemu
viharju deček ni bil kos. Videlo se mu je,
da je že truden, in gotovo je tudi vedel, v
kaki nevarnosti je; zakaj sklonil se je daleč
črez čolnov rob, da bi vesla potapljal globoko
v vodo. Obup se mu je zrcalil na licu in,
iščoč pomoči, je zrl proti bregu, kjer pa ni
bilo nobenega človeka.

110  —

Hipoma zabuči vihar še z večjo silo. Ob
bučanju razbrzdanega elementa (življa) se za¬
sliši obupen klic, in Milutin in njegova učenca
zagledajo, kako je deček strmoglavil v vodo.

»O, Bog, o, Bog!« zakličeta Radivoj in
Savo kakor iz enega grla, »deček je izgubljen!«

Milutin je ostal miren. Čvrsto je krmil
dalje ter je s pomočjo svojih dveh učencev
spravil čoln k bregu. Tu je velel dečkoma,
naj izstopita ter ga počakata; potem je z
velikim naporom plul proti mestu, kjer je
bil deček izginil pod vodo.

Izprva ni opazil nič drugega kakor de¬
čkovo čepico, ki so jo gugali valovi; toda
kmalu se prikaže tudi dečkova glava izpod
vode. Slaboten klic na pomoč prileti Milutinu
na uho; nato izgine deček zopet popolnoma
pod vodo!

Ne da bi dolgo pomišljal, sleče Milutin
suknjo, si razveže hlačnike ter plane v vodo.

Z močnimi rokami deli razburkano vo¬
dovje ter dospe tako na mesto, kjer je
poslednjič videl dečkovo glavo.

— 111  —

Milutin se potopi, da ga nekaj časa ni
bilo videti. Toda kmalu se prikaže na površju,
držeč z desnico utopljenca za lase nekoliko
nad vodo. Deček je bil bled in — kakor se
je zdelo — brez zavesti.

Z levo roko krepko delujoč, je Milutin
plaval z utopljencem proti bregu, kamor je
naposled srečno dospel.

Njegova učenca ga na bregu pozdravita
veselja poskakovaje. Kakor v mrzlici sta v
velikem strahu opazovala delovanje svojega
učitelja; tembolj sta bila radostna sedaj, da
se mu je posrečilo požrtvovalno delo.

Milutin nese ponesrečenca v bližnjo
ladijsko kočo, kjer ga rahlo položi na klop
ter pokrije z rjuho. Radivoj je menil, naj
bi ponesrečenca prekucnili na glavo, da mu
odteče voda iz ust; toda Milutin ga pouči,
da bi ponesrečenca na tak način lahko zadela
kap. Dečka je položil na trebuh, pritiskajo
ga zmernomočno proti križu; obenem pa
je utopljenčeve roke premikal tako, kakor
da bi ta hotel plavati. Kmalu se je pokazalo,

— 112  —

da je bilo to delo koristno in pametno;
zakaj iz dečkovih ust se je izlila večja mno¬
žina vode, in začel se je gibati.

Milutin ga vzame v naročje ter ga začne
drgniti po vsem životu. Dolgo ni bilo opaziti
na njem nikakega znamenja, da živi. Radivoj
in Savo sta bila že zdvojila, da ga rešijo.
A naposled se iz utopljenčevih ust izvije
vzdih, in deček odpre oči.

»Hvala Bogu!« zakliče Milutin z olaj¬
šanim srcem. »Deček se zopet zaveda!«

In res si je bil ponesrečenec polagoma
vsvesti svojega položaja. Nekolikokrat zme¬
deno pogleda okrog sebe, potem zaihti in
zakliče svojo mater.

Milutin ga je tolažil ter mu obljubil,
da ga takoj privede k materi, čim zve, kje
stanuje.

Takoj odpošlje Radivoja z naročilom,
naj poišče koga, ki bi mu znal dati kakih
pojasnil glede dečkovih staršev. Ponesre¬
čenec je izrekel na razna vprašanja Milu-
tinova le ime Likovič ter je ves nemiren

— 113  -

zahteval, naj ga puste domov. Toda Milutinu
se je zdelo dobro, da ostane deček še nekaj
časa pod njegovim varstvom v koči, dasi
se je že polegel vihar.

Radivoju ni bilo treba dolgo iskati.
Neki mož v srednjih letih prihiti ves za-
sopljen po cesti, kličoč v groznem strahu :
»Kje je Janko? — Janko! Janko!« je klical
vnovič zopet in zopet, vijoč roke. Radivoj
pristopi k njemu ter pravi sočutno:

»Pomirite se, gospod! Ge menite dečka,
ki se je sam vozil po jezeru ter tam po¬
nesrečil, kar z mano hodite; je že iz ne¬
varnosti.«

Mož je radosten zaklical, kakor da se
mu je odvalil kamen od srca. Potem je šel
z Radivojem v ladijsko kočo, kjer je prišel
mali Likovič že popolnoma k sebi. Z zgo¬
vorno besedo je deček tukaj pravil, kaka
čuvstva so ga obhajala, ko je bil prepuščen
viharju in valovom. Milutinovo ljudomilo
ravnanje z njim je bilo obudilo v njegovem
srcu zaupnost in naklonjenost do Milutina

8

— 114  —

— rešitelja, tako da še je vstopivši mož
začudil, ko je videl, kaka prijaznost vlada
med Milutinom in Likovičem.

Mali Janko se ni brigal dosti za pojave
veselja in za ljubeznive opomine, ki jih je
imel došli mož polna usta; pač pa je na¬
daljeval pogovor z Milutinom.

Zdajci prihiti v kočo tudi mati ponesre¬
čenega otroka. Bila je to jako lepo oblečena
gospa. Došedši k njegovemu ležišču, zavpije
polna strahu:

»Janko, moj dragi Janko! Ali si še živ,
otrok moj ?«

Ko to zakliče, potegne — ne da bi se
kaj zmenila za okolico — dečka v naročje
ter ga poljublja in zopet poljublja.

»Bodite brez skrbi, milostiva,« se oglasi
sedaj Milutin ponižno. »Janku je primeroma
dobro in drugega se mu ni zgodilo, nego
da se je dodobra ustrašil. Ta strah si gotovo
zapomni in ne pojde več sam v čoln.«

Gospa prijazno prikima Milutinu ter

zahteva, da ji pojasnijo, kako se je izvršila

*

— 115  —

rešitev njenega otroka. Zdajci pa stopi tujec
k nji ter skesano izpregovori: »Oprostite,
miiostiva, jaz sem popolnoma nekriv! Janko
mi je utekel ter odšel k bregu, kjer je po
nesreči našel čoln, s katerim se je potem
odpeljal.«

»Molčite, brezvestnež! Gotovo ste zopet
sedeli pri kozarcu ter ste prepustili otroka
samega sebi! Odstranite se in glejte, da
čimprej ostavite našo hišo!«

Mož, ki je bil očividno domači učitelj
dečkov, si ni upal odgovoriti besedice. Odšel
je silno pobit.

Gospa se je zdaj zopet obrnila do svo¬
jega otroka ter ga vprašala, ali mu je že
bolje.

»Gotovo mi je bolje!« zatrdi deček zdaj
že veseleje. »Le ne bodite jezni, mati, da
sem šel na jezero, obljubljam, da ne storim
tega več.«

»To upam in pričakujem od tebe; sicer
pa odslej ne boš več brez zanesljivega
varuha!«

8 *

— 116  —

»Pa kdo je rešitelj mojega sina?« vpraša
gospa, vprši pogled na Milutina, ki je bil
ponižno stopil korak nazaj. »Toda, kaj vpra¬
šujem ! Mokra vaša obleka mi kaže, koga
imam zahvaliti za življenje svojega otroka!
Kako se pišete, gospod?«

Milutin je odlašal z odgovorom. Ple¬
menitost njegovega srca mu je zabranjevala,
da bi imenoval svoje ime, ker je bil uverjen,
da ga je gospa vprašala po tem le zato,
da bi kesneje poplačala njegovo pleme¬
nito delo.

»Ali prosim vas, gospod, povejte mi
vendar svoje ime!«

»Milutin Oblokar se imenujem.«

»O, koliko hvale sem vam dolžna, gospod
Oblokar, ker ste Janka, edinega mojega otroka,
rešili požrešnih valov! — Ne, vi ne smete
odtod!« zakliče gospa proseče. »Najprej pridite
v našo vilo, da dobite tam suho obleko!«

Milutin je ugovarjal ter dejal, da mora
svoja dva učenca prej spremiti v Vrbo, ker
so njiju starši gotovo v velikih skrbeh.

— 117  —

»Dobro, potem vas hočem poiskati tam!
Da ste mi zdravi, vrli mladenič! Jaz ostanem
vse svoje življenje vaša dolžnica, ker vas
imam zahvaliti za življenje svojega otroka,«

Milutin se je poslovil. Izposodil si je
od krčmarja suho obleko ter se s prvim
vlakom odpeljal s svojima učencema v Vrbo.
Tu se je prepričal, daje bil gospod Martinčič
v velikem strahu zaradi usode svojih otrok.
Kako so bili veseli Martinčičevi, ko so videli
oba otroka v spremstvu odgojitelja Milutina!

»Hvala Bogu, da ste tukaj! Bali smo
se že najhujšega ter razposlali več čolnov,
da vas iščejo po jezeru.«

Zdaj se je pa začelo pripovedovanje
brez kraja in konca. In ko so roditelji zve¬
deli, v kaki nevarnosti sta jima bila otroka,
so se le iztežka umirili. Jako so bili Martin¬
čičevi veseli, ko so zvedeli, da je Milutin
rešil človeško življenje. Čestitali so mu na
tem prav srčno.

Že drugi dan se je ustavila pred Mar¬
tinčičevo vilo kočija. Bogato oblečena gospa

— 118  —

je izstopila. Milutin je takoj spoznal v nji
mater rešenega dečka, ki je tudi prišel z
materjo ter je z njo vred stopal po stopnicah f
v prvo nadstropje.

Milutin je bil ves v zadregi ter je hotel
oditi. Toda gospod Martinčič ga zadrži.

»Ostanite!« je dejal. »Vi morate pač
gospe ponuditi priliko, da zahvali rešitelja
svojega otroka!«

In že so začuli trkanje na vrata. Naglo
vstopi tujka, se opraviči ter predstavi.

»Ida pl. Likovičeva. Moj mož je bankir.
Dovolite mi, da izrečem gospodu Milutinu
Oblokarju, ki živi v vaši obitelji, srčno
zahvalo za rešitev mojega otroka!«

»Prosim, prosim, milostna gospa!« od¬
govori gospod Martinčič ter se s svojo soprogo
umakne v sobno ozadje.

»Cenjeni gospod Oblokar! Sprejmite iz *■
srca srečne matere najiskrenejšo zahvalo.

Jaz in moj mož se potrudiva, da vam kolikor
toliko povrneva, kar ste nama dobrega storili.
Janko, objemi svojega rešitelja!«

119  —

Deček je nekoliko plašno pristopil k
Milutinu ter ga objel, govoreč z jecljavim
glasom: »Hvala vam, gospod, da ste me
potegnili iz vode!«

Milutin je poljubil lepega dečka na čelo ter
dejal v zadregi: »Veseli me, da sem prišel še
pravočasno, da sem zabranil veliko nesrečo!«

»Prosim, gospod Oblokar, obiščite nas
jutri, da vas osebno zahvali še moj mož,
ki sem mu brzojavno sporočila o tej stvari!«

Milutin je hotel sicer odkloniti vabilo,
češ, da je izvršil le čin ljubezni do bližnjega;
toda gospa pl. Likovičeva mu ni dala veljati.
Toliko časa mu je prigovarjala, daje mladenič
obljubil, da pride.

Gospa se je poslovila ter prosila ob tej
priliki tudi gospoda Martinčiča in njega soprogo,
da bi ju obiskala v njeni vili. »Zakaj,« tako
je dejala, »moj mož si bo gotovo štel v čast,
seznaniti se z vama!«

Gospod Martinčič je obljubil, in gospa
pl. Likovičeva je odšla, izprosi vsi si še enkrat
od Milutina zagotovilo, dajo drugi dan obišče..

120  -

VIII.

Vesele nade.

Milutin se je napotil drugi dan v Poreče
ter je kmalu zvedel, kje stoji bankirjeva vila.

Močno mu je utripalo srce, ko je stopil
na lepi vrt, ki se je širil pred vilo. Korakajoč
po belem gramozu se je bližal razkošnemu
poslopju.

Krasna vzpenjača, nadalje veža, polna
stebrov, pa vsakovrstne inozemske rastline:
vse to je pričalo Milutinu, da je vila do¬
movanje silno bogatega moža.

Nekako v strahu je stopal navzgor po
stopnicah, pokritih z dragimi preprogami.
Ob obeh straneh stopnic so stali kipi v pri-
rodni velikosti, a zgoraj so bile stene posli¬
kane al fresco 1 ).

*) Al fresco (izgovori: al fresko) = slike na
svežem apnu.

— 121  —

Visoka, bela, zlatoobrobkana vrata so
držala v sobe. Služabnik v livreji ‘) povpraša
Milutina, koga išče.

»Prosim, naznanite me gospodu pl. Liko¬
viču. Moje ime je Milutin Oblokar.«

»Ah, vi ste gospod Oblokar? Gospoda
vas že čakajo. Prosim, vstopite tukaj!«

Brez šuma odpre služabnik dvokrilna
vrata, in Milutin vstopi. Bilo mu je tesno
pri srcu, ker ni bil vajen takih krajev.

Služabnik odpre še druga vrata ter prosi
Milutina, naj vstopi.

Milutin je bil kar očaran o krasoti, ki
se je tu kazala njegovim očem.

Salon v japonskem slogu, z bogatimi
ukladi iz svetlooglajenega lesa, na katerem
si rumeno na črnem opazil najčudovitejše
slike in arabeske (okraske).

Vse pohišje v salonu: mizice, stolice,
umetne posode (vaze) in svečniki so bili
napravljeni po bogatem japonskem okusu,

') Livreja — posebna, z zlatom vezana obleka,
ki jo nosijo strežaji bogatili plemenitašev.

— 122  —

tako da je Milutin mislil, da je v tujem
svetu.

Zdajci se odpro vrata stranske sobe,
in gospa pl. Likovičeva stopi v spremstvu
svojega moža v salon.

»To je rešitelj našega Janka,« izpre-
govori, obrnivši se k svojemu soprogu, go¬
spodu pl. Likoviču.

»Dobrodošli, gospod Oblokar, v naši
hiši! Upam, da se boste čutili odslej tukaj
prav domačega!«

»Milostiva, predobri ste proti meni,«
odgovori Milutin ponižno. »Prav v zadregi
sem, kako naj vas zahvalim za toliko dobro¬
hotnost, saj nisem nič več storil kakor to,
kar bi vsakdo storil na mojem mestu!«

»Gospod Oblokar,« se zdaj oglasi go¬
spod pl. Likovič, »kaj ste storili, to umejeva
le midva! Vi ste nama rešili najdragocenejši
zaklad, ki ga imava: rešili ste življenje naji¬
nemu edinemu otroku ! Najina hvaležnost do
vas je brezmejna!

— 123  —

Da se vam čim lažje razdolživa, pro¬
siva vas, da se prištevate odslej k članom
najine družine! Dovolite nama tudi vse pra¬
vice, kakršne ima človek do dragega mu
sorodnika!

Pred vsem vas prosiva, da nama daru¬
jete vsako svobodno uro, da tako čedalje
bolj spoznava onega, ki mu je odslej posve¬
čena najina ljubezen!«

Spričo tolike dobrohotnosti je Milutinova
zadrega rasla od hipa do hipa.

»Prevelika dobrota! — Preveč časti!«
Tako je jecljal, mečkajoč klobuk med rokami
ter od časa do časa vljudno se naklonivši.

Na srečo je zdaj pristopil tudi Janko,,
ki v hiši svojih staršev ni poznal boječnosti.

»Pozdravljeni, gospod Oblokar!« zakliče
deček prav zaupljivo ter prime Milutina za
roko. »Kajne — vi ostanete pri nas? —
Gospoda Kopitarja nočem več za učitelja.
On je bil zmerom le tako sam zase in se
je le silil, biti z mano prijazen. Tudi je
vedno skrivaj pil!«

124  —

Deček bi bil še nadalje tako klepetal;
toda mati mu pokrije usta z roko, češ, da
naj molči!

»Bodi vljuden, Janko, ter prosi gospoda
Oblokarja, naj se ti pridruži. Pokaži mu vrt,
a potem ga povedi na verando *), kjer bova
vaju čakala.« Janko hitro prime Milutina za
roko ter ga vleče s sabo, rekoč: »Prosim,
gospod Oblokar, pojdite!«

Milutin se prikloni gospodu pl. Likoviču
in njegovi gospe ter zopet prosto dihajoč
gre za dečkom. Janko mu pokaže vse po¬
sameznosti lepega vrta ter je tako prijazen
in zgovoren, da Milutin kmalu premaga vso
:zadrego ter se dečka oklene z vso ljubeznijo.

Janko je Milutina naprosil, da je z njim
sedel v veliko gugalnico, kjer sta se dlje
časa zabavala ob divnem pogledu na jezero.
Tudi je moral Milutin z Jankom metati oblo
ter igrati na keglje. Naposled je prosil veseli
deček, naj bi Milutin jahal z njim na izprehod.

h Veranda = predzidje poslopja, ki je podobno

utici.

— 125  —

Milutin naj se zazdaj posluži konja njego¬
vega očeta, a Janko bo jahal Aeola, svojega
konjička.

Milutin je Janku opomnil, da ju starši
čakajo, kar pa dečku vidno ni bilo všeč.

Naposled se je pa le vdal z opomnjo,
da bo moral odslej Milutin večkrat jezditi z
njim na izprehod, češ, daje  to »silno lepo«.

Ko sta se vrnila na verando, so Liko¬
vičev! pozdravili Milutina kot starega znanca.
Pa saj ni čuda: z Jankom se je bil sprijaznil
dodobra. Milutin je bil povabljen na obed,
ob kateri priliki so govorili, kakšne izlete upri-
zore vprihodnje, sploh so ob tej priliki ustano¬
vili mnogo načrtov za prihodnost.

»Ljubi moj gospod Oblokar«, je govoril
pl. Likovič. »Pred vsem vas prosim, da mi
dovolite, da vas odslej nazivljem kratko le
Milutina; ne smete v naši hiši veljati za
tujca!«

»Ah, prosim vas, gospod; meni bo
ljubo in drago, če me boste nazivali tako!«

— 126  —

»A zdaj nam morate tudi obljubiti, da
smemo tako ravnati z vami kakor s svojim
otrokom. Pri tem pa nočemo kratiti niti vaše
svobode niti ovirati vaših načrtov!«

»O, prosim, prosim!« je odgovoril Mi-
lutin, ves srečen zaradi prijaznosti gospoda
bankirja in njegove soproge, ki je živahno
odobravala načrte svojega moža.

»In zdaj se smatrajte kakor da ste pri
nas doma. Naredile Janku veselje, da se z
vami igra, čita ali kar vam sploh ugaja.
In še nekaj, moj dragi Milutin! — Ali znate
jahati?«

»Nekoliko — že!« odgovori Milutin.

»No, potem vzemite mojega Merkurja,
dokler ne dobimo novega konja z Dunaja.
Treba bo, da hitro in zložno ob vsaki uri
prihajate k nam in odtod zopet v Vrbo.
Matiji, svojemu konjskemu hlapcu, sem že
ukazal, naj vam da Merkurja na razpolago,
kadar hočete; a v Vrbi boste konja tudi že
kam lahko spravili, to vem!«

— 127  —

Milutinu je obraz žarel same sreče.
Kake lepe reči so ga čakale v bodočnosti!
O, da bi to vedeli njegovi ljudje doma!

»Pridite, Milutin, da vam pokažem Mer¬
kurja. Lepa žival to, lahko mi verjamete! In
zanesljiv je Merkur in poslušen na vsak migljaj!

Janko, ostani pri materi, midva se
vrneva takoj !«

Gospod pl. Likovič prime Milutina pod
pazduhu ter ga povede proti hlevu.

»Da, dragi moj Milutin, tako naj bo
odslej med nama!« deje Likovič mirnodušno.
»Sedaj ste član naše rodovine in tu sprej¬
mite tudi denar za majhne potrebe! Ni vam
nikakor treba varčevati; zakaj ob mojih raz¬
merah malo več ali malo manj ne prihaja
v poštev. Ge si prihranite kaj, dobro. Lahko
prihranek izročite poštni hranilnici ali nare¬
dite z denarjem, kar hočete. Skrbel bom, da
dobite vsak mesec enako vsoto!«

To izrekši, je pl. Likovič izročil Milutin
zavitek.

Milutin se je branil, sprejeti ga.

- 128

»Lepo vas prosim, gospod pl. Likovič!«
ga zavrne Milutin rdeč] črezinčrez po licu,
»kako naj bi si upal sprejeti tako ponudbo?«

»Le ne delajte mi zgage, Mitutin! Saj
veste, kakšno pogodbo sva sklenila! Vi nam
dovolite, da vas smatramo za svojega otroka.
Torej le nikakih ugovorov, sicer bi me žalili!«

Toliki ljubeznivosti se Milutin ni mogel
in smel braniti. Vzel je zavitek ter izrekel
nekaj besed v zahvalo.

»Že dobro, že dobro, Milutin, evo —
tukaj sva pri hlevu!«

Konjski hlapec je pristopil ter se glo¬
boko priklonil.

»Čuj me, Matija. Mojega Merkurja boš
imel vsak čas pripravljenega za gospoda
Oblokarja tukaj, dokler ne dobimo zanj dru¬
gega konja z Dunaja. Tudi bodi vsak čas
postrežljiv temu gospodu.«

»Sluga ponižen, gospod pl. Likovič !« od¬
govori hlapec ter radovedno pogleda Milu-
tina, ugibaje, v kakih odnošajih pač biva
mladenič z njegovim gospodarjem.

— 129

Milutin hlapcu prijazno prikima ter si
potem ogleda konja.

»Ah, kako krasna žival!« zakliče začu¬
deno. »Ta je pač hiter kakor veter!«

»Da,« odgovori pl. Likovič, ki so mu
ugajale laskave besede Milutinove. »Moj
Merkur je konj, da mu ga ni kmalu para.
In kako je pameten! Takoj se prepričate!«

»Matija, odveži Merkurja!«

Hlapec odveže verigo, in konj je bil
prost.

»Ali hočeš eukrčka?« vpraša pl. Likovič
konja. Konj prikima z glavo.

»No, pa pojdi v kuhinjo in vzemi si
eukrčka!«

Merkur ostavi hlev ter gre po gramozni
poti proti vili. Milutin in bankir sta šla za
njim.

Mirno je konj stopal proti prizidju, kjer
obstane pri vratih, ob katera potrka s ko¬
pitom.

Vrata se odpro, in dekla smejoč naredi
prostor konju. Ta koraka k omari, odpre z

9

— 130  —

zobmi predalček, iz katerega na ednak način
vzame košček cukra ter ga poje s slastjo.

Milutin se je čudil spretnosti tega konja.
Pogladi plemenito žival, nakar se konj zopet
vrne na prosto.

Zdaj priskaklja tudi Janko, ker ni mogel
več strpeti brez novega svojega prijatelja.

»Merkur,« zakliče deček, »poigračkaj se
no — lenega možička!«

Pri tej priči konj rezgečoč skoči do
trate pred gospodarskim poslopjem, se
spusti s sprednjimi nogami na tla ter leže
potem kakor je bil dolg in širok v mehko
travo, položivši glavo ob stran kakor da
bi spal.

»Vrlo, Merkur!« zakliče Janko veselo,
se vrže na žival ter uganja z njo različne
norčije. Konj je bil očividno navajen takih
iger, zakaj mirno in s pametnimi očmi je
gledal Janka, ki je neprenehoma hvalil svojega
»brhkega konjička.« Seveda sta se Milutin
in Likovič presrčno smejala temu prizoru.

— 131

»Svojega Merkurja ne bi dal za ves
svet,« je dejal naposled Likovič. »Zato vas
prosim, Milutin, da bi pazili nanj. Pred vsem,
da se ne ohladi prehitro. Lahka rjuha je
zmerom privezana ob podprsnici. S to rjuho
pokrijte konja, če jahate kam daleč in hitro.«

Milutin se je zdaj poslovil; toda oblju¬
biti je moral, da pride drugi dan začasa
zopet. V tem mu pripravijo sobo, iz katere
se mu bo nudil lep razgled na Sv. Marijo
na otoku in na Karavanke.

Gospod pl. Likovič in Janko sta spre¬
mila Milutina.

»Torej lahko se poslužite čolna, Mitutin,
če se ne bi rajši peljali s parnikom v Vrbo.«

»Bom toliko svoboden, da se poslužim
čolna. Malo gibanja bi mi dobro storilo,
ker se čutim preveč ganjenega zaradi vaše
dobrote, da bi mogel na parniku mirno sedeti
sredi tujih ljudi!«

»Kakor vam drago !« odgovori bankir
ter poda Milutinu roko. »Da ste mi zdravi,
Milutin ! Na snidenje jutri !«

9 '

— 132  —

Janko je skočil na Miiutina, objel njegov
vrat ter ga poljubil na obe lici.

»Bog z vami, gospod Milutin,« mu deček
pošepeče v uho. »Pridite jutri prav zgodaj,
da pojezdiva kam.«

Milutin poljubi svojega novega prijatelja
ter obljubi, da pride jutri prav zgodaj.

Stopil je v čoln ter —- vnovič pozdra-
vivši — odplul po jezeru, vesel kakor še
nikdar v življenju.

Takrat ni opazoval krasne okolice;
brezbrižno je veslal dalje. V njegovem srcu
je vršalo tako silovito, da je bil potreben
polajška.

Naposled je našel pomoček. Pel je in
vriskal v čvrsti gorski zrak, da je odmevalo
daleč naokolo. Pozabivši vse okolo sebe, je
pel pesem za pesmijo, kakor mu je baš
prišlo na misel.

Zdajci se je naselil mir v njegovem
srcu. Čutil se je trudnega. Zatorej odloži
vesla ter gleda kakor da bi sanjal proti Kepi,
ki se je kazala v vsem veličastvu.

133

Milutin se je vdal svojim sanjam in
v duhu je potoval daleč tjakaj do očeta,
matere in sestre Jelice. Pravil jim je o svoji
sreči ter bil vesel, videč, kako se čudijo.

A spomnil se je tudi Radičevih.. Kako
bo pač gledal Radič, ko zve, kako se godi
njegovemu nekdaj tako ubožnemu najemcu,
ki je kar črez noč postal »bogat« !

Zdaj se spomni tudi zavitka, ki mu ga
je dal gospod Likovič. Vzame ga iz žepa in
razvije.

Skoro bi bil vznak padel v jezero, tako
se je začudil, ko je videl, kaj je bilo y za¬
vitku. Sami petaki! S tresočo roko jih je
štel: »Eden, dva, tri ... . deset, enajst,
dvanajst!«

»Sveto nebo!« zakliče Milutin skoro v
strahu. »In to naj bi bil denar za ,male
potrebe/ ki ga bom dobival vsak mesec?!
In vse to zategadelj, ker sem se poizkušal
malce v plavanju ter rešil otroka, ki se je
nahajal v smrtni nevarnosti?! Primojdunaj:
to je sreča, to!«

134  —

Spomnil se je tudi, da dobi svojega
konja, svojo sobo in da bo lahko z Jankom
pohajkoval od kraja do kraja, obiskujoč lepa
jezera, ki jih je koroška dežela tako bogata!

Milutin je čutil potrebo, da si uteši
prepolno srce. Zatorej prime za vesla ter
krepko vesla dalje, tako da primeroma hitro
pripluje v Vrbo. Tu izroči čoln čolnarju ter
pohiti v vilo, kjer so ga že nestrpno in
radovedno čakali.

Milutin je vsevprek pripovedoval, kaj
se mu je zgodilo. Vesel je bil, ker so mu
Martinčičevi privoščili toliko sreče. Gospod
Martinčič mu je celo obljubil popolno svo¬
bodo. Prosil ga je le, naj še nadalje po¬
učuje njegova otroka; v ostalem pa naj se
pridruži rodovini bankirjevi.

»To vam zagotovi sijajno bodočnost;
zakaj kakor sem slišal — je Likovič mili¬
jonar, a vrhutega odličen značaj in zaradi
svoje človekoljubnosti znan daleč naokolo.«

Radivoj in Savo sta gledala žalostno.
Bala sta se, da se Milutin pri bankirjevih

— 135  —

tako udomači, da ne bo imel več časa,
spremljati ju na izprehode. Toda Milutin
jima obljubi, da jima hoče posvetiti vsako
dopoldne. Le časih bi opustil to navado.

To je s pridom utešilo starše in otroka,
zakaj Milutina ne bi mogli docela pogrešati
v Martinčičevi hiši. Zatorej bi jim gotovo
ne bilo prav, če bi jim dal slovo. Toda,
ker je tu šlo za Milutinovo srečo, so se vdali,
zagotavljaje ga, da ga bodo le izteška po¬
grešali.

Milutin je pisal še isti večer dve dolgi,
dolgi pismi. Eno je bilo naslovljeno na
njegovega očeta, drugo na gospoda Radiča.
Sele pozno v noč je zatisnil oči. Tako je
bilo njegovo srce polno radosti in nade.

IX.

Nova iznenadenja.

Drugi dan je vstal Milutin jako zgodaj.
Poučeval je svoja dva učenca ter je potem
z njima odšel v Rožek.

— 136  —

Pot jih je vodila skozi gozdič, kjer so
našli različnih cvetic, iz katerih sta dečka
spletla materi lep šopek.

Zdaj so korakali nizdol proti Dravi.
Morali so, hoteč priti v Rožek, črez lesen
most, za kar so plačali mostovino. Lastnik
mosta jo je zahteval od vsakega mimo gre¬
dočega, ker je bil sam zgradil most in je
moral tudi skrbeti za to, da most ohrani v
dobrem stanu.

Radivoj in Savo sta se čudila širokosti
reke, a tudi njeni deročnosti. Milutin ju je
poučil, da prinaša Drava veliko vodovja s
Tirolskega, kjer izvira na Toblaškem vrhu
ter ima mogočna dotoka Belo in Žilo.

Iz Rožka so si šli ogledat grad Rožek.
Odtod so uživali prekrasen razgled po Rožni
dolini. Tako namreč imenujejo tisti del
Dravske doline.

»Jaz sem pošteno truden in lačen,«
pravi Radivoj, in tudi Savo je svetoval, da
bi šli v gostilnico, kjer bi kaj jedli in se
odpočili.

137  —

»Jaz vama pa predlagam,« odgovori
Milutin, »da si v kaki kmetiški hiši kupimo
skledo kislega mleka. Kislo mleko hladi in
tudi nasiti človeka.«

»Dobro, dobro!« zakličeta dečka, in
takoj se napravijo vsi trije do bližnje kme¬
tije, kjer povedo, kaj bi radi.

Prijazna kmetica jim odkaže prostor za
mizo, ki je bila sestavljena iz samih bre¬
zovih debele. Tudi sedeži so kazali belo
skorjo tega drevesa, ki ga skoro povsod
najdeš v tamošnjih gozdih. Kmalu prinese
kmetica veliko prsteno skledo in žlice iz
kositra, ki sicer niso bile bogve kako svetle,
a tako ostre, da jih je bilo treba le previdno
prinašati k ustom.

Kruh pa je bil izboren, čisto ržen kruh,
ki je imel čvrst in dober duh.

Ker je bilo mleko prineseno naravnost
iz mrzle kleti, so morali naši potniki malo
počakati, zakaj bili so precej vroči. Ko so
se naposled ohladili, so se lotili mleka, iz-

— 138  —

praznivši v kratkem času veliko skledo. Seveda
so tudi prav pridno prigrizovali rženjak.

»Ah, kako to diši! Kako je to dobro,
bolje kakor najboljša jedila doma!«

»Že prav, že prav; toda zdaj je treba
čvrsto stopiti, drugače bo mama huda doma,
ker izostajamo tako dolgo!«

Milutin je nalašč izrekel to svarilo, zakaj
spoznal je, da bi bila dečka rada naročila
še eno skledo mleka. Zatorej je poklical
kmetico ter jo vprašal po računu. Račun je
znašal bornih 20 krajcarjev.

»No!« je dejal Radivoj, »toliko je pač
vredno kosilce. Sedaj počakam lahko še
precej časa, da se v meni zopet pojavi slast!«

»Jaz tudi,« primetne Savo ter vzame
šopek.

»Na noge!« veli Milutin. »Odidimo!
Z Rogom, mati!«

To rekši, vsi trije odrinejo proti domu.

Doma jih je res čakal ukor, ker se
niso vrnili o pravem času. Toda lepe cve¬
tice, posebno pa veselost obeh dečkov so

— 139  —

kmalu potolažile mater. Z veseljem je poslu¬
šala, kako lep izlet so naredili. Tudi je bila
zadovoljna, da so jedli kislo mleko, kar jim
je gotovo bolj koristilo, nego da so pili pivo,
ki vselej ni dobro in dela človeka lenega
in zaspanega.

»Hvala vam, gospod Oblokar, da ste
odvedli dečka v lepo Rožno dolino! Že davno
sem želela, da bi jo otroka spoznala.«

»Prihodnjič pa pojdemo 2  vami tja,
mati!« zakliče Radivoj. »Potem se napotimo
k isti kmetici in si naročimo kar cel škaf
kislega mleka!«

»Da, da!« pritrdi Savo ter ploskne z
rokami. »In v mleko si nadrobimo cel hlebec
rženega kruha!«

Radivoj pokaže zdaj očetu svojo knjigo
z raznimi obriski. »Glejte, oče, to je grad
Rožek, tu je Drava in tukaj zadaj so Kara¬
vanke !«

»Dravo 1 )! To se ti je dobro posrečilo.
Ta list denem v okvir. Nam vsem bo v lep

*) Bravo = pravo, dobro!

140

spomin na lepe dni, ki smo jih prebili na
Koroškem!«

Gospod Martinčič poljubi Radivoja ter
zahvali s presrčnim pogledom tudi M i 1 u t i n a,
ki je dečka privedel do tolike spretnosti,
vzpodbudivši ga k risanju po naravi.

Tudi gospa Martinčičeva se je divila
Radivojevemu delu ter je obljubila, da sama
naredi iz skorje okvir, pa ga okrasi z lepimi
cveticami, ki jih je nabral Savo.

Savu so žarele oči in videlo se mu je,
da bi tudi on rad kaj pokazal. Toda deček
je bil tak, da ga je bilo siliti, če je kdo
hotel, da mu pokaže, kaj je naredil lepega.

Starši so dobro poznali to dečkovo
lastnost, ki je morda izvirala iz prevelike
skromnosti. Zatorej so mu prigovarjali, naj
le pokaže, če ima kaj.

Obotavljaje poseže Savo v žep svoje
suknje ter prinese na dan knjižico, ki je
doslej še nihče ni videl pri njem.

Nekoliko časa prelistuje po nji, potem
pa jame na zopetni opomin staršev čitati:

141 —

Spomin na lepi izlet v Rožno

dolino.

Vrba, 18. julija 1 878.

O, ti nedosežnolepa koroška dežela s
svojimi večnimi gorami, jezeri, z rekami
in ljubkimi dolinami! Nepozabna mi ostaneš,
dokler se bo moj duh še mogel spominjati! —

To je bila zopet vesela pot v družbi
mojega brata in najinega ljubega učitelja
Milutina! O, ta pot je bila polna najlepših
vtiskov, da ne vem, kako bi jih opisal.

Že prva pot na visočino, s katere se
raduješ pogleda na Karavanke, z njihovimi
skalnatimi stožci, s strmimi prelominami in
prodovinami! Kako je že to lepo! Kakor
orjak se ti kaže Kepa, apnena piramida, ki
jo čarobno razsvetljuje jutranja zarja! Kako
lahke in proste se čutimo, potovaje po bla-
^odišečem gozdu! Drevo in grm, mahova
preproga in cvetičnati kraji: vse to nas raz¬
veseljuje s svojim ljubkim zelenjem. Z vej
nam je zvenelo lepo ptičje petje, po cvetnih
kobuljah so se zibali pisani metulji, in kjer

— 142  —

je solnce posevalo iznad drevesnih vršičev:
tam se je drvil nebroj mušic! Ah, kako lepo
je jutro v gozdu!

Mično je bilo tudi, ko smo stopali niz-
dolu k zelenoobrobljenemu bregu Drave.
Komaj smo se premagovali: lahkonogi smo
tekli po bregu navzdol, vriskaje in veselja
razvneti zaradi prekrasne krajine, ki se je
prostirala pred našimi očmi!

Kolikor daleč sega oko — povsod gozdi
in trate, po katerih se vije kakor srebrn
trak reka Drava!

Ah, gospod Milutin nama ve pripove¬
dovati tako lepe reči o teh krajih iz pre¬
teklih časov ! Pravil je nama o vojvodskem
kmetu, ki je imel pravico postavljati kneze.

Kmet, ki je bil podedoval to pravico,
je stal ali sedel na kamenu pod Krnsko
goro blizu cerkve sv. Petra. Z eno roko je
držal marogastega bika, z drugo pa enake
barve kobilo.

Ko se je kmetu na kamenu približal voj¬
voda, odet v sivo irhasto obleko in s kme-

143

tiškimi črevlji na nogah, na palico naslonjen,
vpraša kmet v slovenskem jeziku : »Kdo je
ta, ki se mi približuje?«

»To je deželni knez !« je bil enoglasni
odgovor.

Potem je kmet vprašal dalje : »Ali je
pravičen sodnik, ki išče sreče domovini ?
Ali je prijatelj in zaščitnik prave vere?«

»Je in bo vselej!« odgovori ljudstvo, ki
je stalo okolo kmeta. Nato nadaljuje kmet:
»Po kateri pravici me more pregnati s se¬
deža ?«

Nato odgovori knez sam: »Dobiš šest¬
deset beličev, marogastega bika, kobilo in
mojo obleko in prost boš ti in tvoja hiša
vseh davkov.«

Zdaj kmet kneza lahko udari v lice,
opominjaje ga, naj bo pravičen sodnik. Po¬
tem odstopi ter odvede živinčeti. Knez pa
stopi na kamen, potegne meč, mahne z njim
na vse štiri vetrove in glasno obljubi, da
bo vsem sodnik po dolžnosti in po pravici.

— 144  —

Vojvoda Ernst Železni je bil zadnji, ki
je na ta način dobil vojvodsko dostojanstvo
na Koroškem 18. sušca 1414. 1.

Tudi je nama pravil Milutin nekaj pri-
povedek, ki jih je več razširjenih po koroški
deželi. Slikal nama je razmere v začetku
tega stoletja, pravil o junaški brambi pre-
dilskega prelaza po stotniku Hecmanu ter
naju končno seznanil z nekaterimi vznositimi
črticami iz koroške zgodovine. Midva bi ga
bila poslušala ves dan.

Pač najlepši vtisk smo imeli na gradu
Rožku, ki se z njega lahko vidi vsa Rožna
dolina.

Ta izlet smatram za najlepši, kar sem
se jih kdaj udeležil. Vedno se bom navdu¬
šeno spominjal lepih uric, ki sem jih pre¬
živel v družbi brata Radivoja in učitelja
Milutin a v tem prelepem kraju! — —

Ko je bil Savo prebral te zapiske iz
svojega dnevnika, se mu približa mati, ga
poljubi na čelo in na lice ter ginjena iz-
pregovori : »Lepo, dragi moj Savo ! Ti li-

— 145  — ■

stiči ti bodo nekoč vir prekrasnih spominov.
Le še nadalje zapisuj, kar doživiš, zakaj ža-
libog nam marsikaj izgine iz spomina, o
čimer bi na starost radi in veseli razmišljali.«

Tudi oče je pohvalil Sava, da si je
omislil dnevnik. Obljubil mu je, da mu kupi
lepo vezano knjigo za tako spisovanje. Za¬
kaj taki opisi so tem vrednejši, čim starejši
so opisani dogodki.

Vkljub temu, da sta dečka bila izpila
precej mleka in si privoščila tudi kruha, je
jima vendar obed šel kaj v slast. Hvalila
sta dobroto svežega zraka, brez katerega bi
polagoma moral človek izgubiti telesno svojo
krepost, najsi bi sicer skrbel za svoje zdravje.

Popoldne se je Milutin napotil v Po¬
reče. Da si pridobi časa, se je peljal tja po
železnici.

, Janko je pazil, kdaj pride. Ko ga za¬
gleda, mu steče naproti v divjem veselju,
da ga prvi pozdravi.

»Bog vas živi!« zakliče že iz daleka
ter zamahne s klobukom.

10

— 146  —

Milutin pospeši korake ter prime Janka,
ki spleza kakor bi trenil nanj, ovivši se mu
okolo vratu.

Janko je bil jako nežne rasti. Daši mu
je bilo že deset let, je bil vendar takorekoč
lahek kakor pero. Milutin ga je lahko zadel
na rame ter stopil tako na vrt.

»No, kakor se zdi, si z Milulinom že
dober prijatelj ?« se oglasi gospa pl. Liko-
vičeva. »Le glej, da se ne naveliča tvoje
razposajenosti. Milutin, veseli me, da ste
držali besedo !«

Tudi gospod pl. Likovič je prišel zra¬
ven ter je srčno pozdravil Milutina.

»Janko vas je pričakoval že jako ne¬
strpno. Govori vedno le o vas ter snuje ti¬
sočere načrte, kaj bi z vami vse započel.«

»No, Janko, povedi Milutina v njegovo j
sobo, da se tam uravna kakor mu je prav!« L

Janko si ni dal dvakrat reči. Prijel je
Milutina za roko ter ga vedel po ozkih stop¬
nicah navzgor. Stopnice so bile po pol¬
ževo zavite ter so navpično držale do stolpa,

147  —

ki je vilo delal tako, kakor da bi bila kak

grad.

Vendar je bila v tem stolpu samo ena
soba, ki se je iz nje odpiral velik razgled
po vsi okolici.

Milutinova sobica je bila kaj svetla. Stene
so bile zaodete s preprogami. V sobi je bil
velik divan, omara, pisalna miza in navadna
miza z dvema stoloma. Na oknu je bil po¬
stavljen daljnogled, a na steni je visela
omara s knjižnico.

»Kako !« zakliče Milutin, »ta rajskolepa
sobica naj bi bila namenjena zame?«

»Da, Milutin ! Upamo, da jo boste prav
pridno rabili in da se boste čutili v nji
prav domačega.« Te besede je govoril go¬
spod pl. Likovič za njim ter se radoval, da
je bil Milutin veselo presenečen.

„ »No, zdaj si pa oglejte svojo sobico na¬
tančneje ter nam povejte, če smo morda
kaj pozabili.«

»Ah, velecenjeni gospod Likovič,« od¬
govori Milutin, stopivši k oknu ter ozrši se

10*

148  —

v prekrasno krajino. »Meni se zdi, kakor
da sem princ iz Tisoč in ene noči, princ,
ki je bil dolgo časa začaran ter hipoma ob¬
krožen od sijaja in bogastva!«

Gospod pl. Likovič se je smejal: »No,
do take krasote pa manjka še dosti, dragi
moj Milutin! Vendar me veseli, če ste za¬
dovoljni z našimi napravami.«

»Ah, res, tukaj je lepo; samo tega ne
vem, kako zaslužim toliko naklonjenosti!»

»To pustite, Milutin ! Vi ste zdaj naš
in naš ostanete, kakor upam, dokler si ne
ustanovite svojega gnezda. Na Dunaju bom
lahko bolj skrbel, da boste imeli vse pri-
ležno; tukaj se morate zadovoljiti s tem
majhnim prostorom, ker nimamo drugega
praznega.«

»Gospod pl. Likovič!« vsklikne Milutin,
preveselo iznenaden. »Kako naj vas zahva¬
lim za vse to ? Kes ne vem, če zaslužim
toliko milosti !«

»Že prav ! Pa dobro se imejte pri nas!«

— 149  —

Milutin je moral zdaj z Likovičevimi
južinati, potem pa brž zasesti Merkurja ter
jezditi z Jankom na izprehod.

Milutin je sedel na konju kakor da bi
bil ulit; umel je dobro poslovati z vajeti.

Zdaj mu je prav prišlo, da je pred
leti v hiši nekega tovariša imel priliko, časih
jezditi na izprehod.

Janko je tudi trdno sedel na svojem
konjičku. Nestrpno je čakal, da Milutinu po¬
kaže svoje jezdarstvo.

Oba jezdeca odrineta, a prej je Janko
moral obljubiti, da ne bo uganjal nikakih
bravur ali izvrščin.

Juhejsa! Odjezdita v kratkem diru ob
jezeru po cesti v Lind.

Zdaj prideta v gozdno senco, zdaj zo¬
pet jezdita črez kako reber ; povsod lep raz¬
gled na jezero in na visoko gorovje. Milu¬
tin se je počutil jako dobro ter je Merkurju
pustil hoditi na različne načine. Plemenita
žival je slušala, da je Milutin le malce pri-

- 150  -

tisnil z bedrom, in nastopala je tako gotovo,
kakor kakšen tovorni konj v hribih.

Pa tudi Jankov konjiček Aeol se je do¬
bro držal. Ni se izpotikal in je nosil svo¬
jega jezdeca tako gotovo kakor da bi ve¬
del, kako dragoceno življenje so mu za¬
upali.

Milutin ni pustil iz oči svojega varo¬
vanca. Pripravljen je bil vsak hip priteči mu
na pomoč, če bi zapazil kako nevarnost.

Toda izprehod .se je izvršil brez naj¬
manjše nesreče. Ko sta se po dveh urah
zopet vrnila domov, sta ju pl. Likovič in
njegova gospa pozdravila s srčnim veseljem.

Zdaj je Milutin šele spoznal, da je
moral za njima v neki oddaljenosti jezditi
konjski hlapec, ker je prišel nekaj kesneje
od njiju domov ter je polglasno poročal go¬
spodu pl. Likoviču, da je Milutin res dober
jezdec, ki je tudi zmerom pazil na Janka.

»Nisem vam hotel kaliti veselja,« je
dejal pl. Likovič, obrnivši se k Milutinu.
»Dal sem vas opazovati, ker nisem mogel

— 151  —

vedeti, aii ste na konju tako gotovi, da bi
lahko Janku priskočili na pomoč, če bi nje¬
gov konj napačno stopil ali se oplašil. Od¬
slej vas brez strahu lahko pustim, da sami
jezdite z Jankom, ker vem, da je deček pri
vas v gotovem varstvu.

Toda zdaj vas prosim, da odidete v
svojo sobo; tam morate izvršiti neko naro¬
čilo. «

Milutin je slušal, ne da bi vedel ali
vprašal, kaj bi imel naročiti.

Stopivši v sobo najde v nji moža, ki
ga prijazno pozdravi in se mu predstavi kot
krojaški mojster. Rekel je, da mu je gospod
pl. Likovič naročil, da vzame gospodu Oblo-
karju mero za jezdno obleko.

Milutin nanovo ostrmi; toda mero si
vendar da vzeti ter krojaču naroči, naj mu
obleko naredi kolikor možno preprosto.
Krojač ga zagotovi, da se potrudi ustreči
mu ter odide, obljubivši, da prinese obleko
najdlje v treh dneh.

152  —

Milutin se napoti zopet na vrt. »Go¬
spod pl. Likovič.« je dejal. »Meni se zdi,
da bo moja misel o princu le resnična.
Samo bojim se, da ne bi bil vržen kakega
dne iz svojih sedanjih nebes.«

»No, moj ljubi princ,« odgovori pl. Li¬
kovič šaljivo, »le v božjem strahu uživajte
vso to srečo, ki pa bo trajala toliko časa,
kolikor dolgo boste hoteli vi sami !«

Presrčna govorica, kakršne se je po¬
služeval gospod pl. Likovič, je Milutinu jako
ugajala. Moral je imeti nekaj posebno pri¬
kupnega na sebi, da so ga Likovičevi imeli
tako radi, obsipajoč ga z dobrotami. Res
je, da je bil rešil življenje sinu; a pomisliti
je tudi, da so bili Likoviči visokega stanu
in silno bogati. Zato so Milutina obhajala
čuvstva srčne hvaležnosti do teh izvrstnih
ljudi.

Milutin je imel nenavadno prikupljiv glas.
Njegov glas je bil podoben muziki, njegove
oči so gledale okrito in resnično, tako da
je vsakdo moral dobiti zaupanje vanj. Od-

153  -

tod je prihajalo, da si je pridobival prijateljev,
kamorkoli je prišel. Vse služabništvo ban¬
kirjevo ni videlo v Milutinu vsiljenca; rado mu
je postrezalo, ker je bil prijazen tudi z njimi,
in vsi so le dobro govorili o njem.

Gospod in gospa Likovič pa sta si če¬
stitala, da sta našla v Milutinu tako izbor¬
nega družabnika.

Gospa pl. Likovičeva je ta večer povedla
Milutina h klavirju ter je prijazno dejala:
-Včeraj smo vas slišali peti, gospod Milutin.
Ali bi nam ne hoteli danes zapeti kake pesmi ?«

Seveda ni mogel Milutin odreči. »Prav
rad,« odgovori, »samo če ne boste, milostna
gospa, razočarani, ker imam primeroma malo
šole!«

»Najsi! Poizkusiti vendar moramo! Nam
je vaš glas včeraj izredno ugajal!«

Gospa pl. Likovičeva sede h klavirju
ter spretno zasvira predigro. Vpletala je v
igro več napevov, izmed katerih so bili ne¬
kateri znani tudi Milutinu. Ob tem je gospa
opazovala Milutinov obraz ter uvaževala glase,

— 154  —

s katerimi se je nehotoma pojavljal pri tej
ali oni melodiji. Brez kakega naznanila začne
zdaj gospa Vilharjevo pesem »Po jezeru.«

Milutin prične peti sam ob sebi. Pel je
jako navdušeno in spretno.

S pravo pobožnostjo sta poslušala gospod
Likovič in sin prekrasno Milutinovo petje.
Njiju pogledi so razodevali, da sta globoko
ganjena.

»Lepa naša domovina!« zakliče gospa
Likovičeva ter zaigra to pesem, in Milutin
prične peti ob spremljavi na klavirju lepo
skladbo. Pel pa jo je s tolikim čuvstvom in
ognjem, da so Likoviče vi kar strmeli.

Gospa pl. Likovičeva vstane izza klavirja
ter poda Milutinu roko.

»Marsikatero lepo uro nam še napravite
s svojim petjem, Milutin! Ge tako radi po¬
jete kakor pojete izvrstno, potem bova še
večkrat skupno muzicirala. Potruditi se ho¬
čem, da bom dobro spremljala vaše lepo
petje na klavirju, da pride vaša pesem še
bolj do veljave!«

155

Tudi gospod pl. Likovič pristopi zdaj
k Milutinu ter pravi občutno: »Vašo lepo
P tj e je obudilo v meni čuvstva, ki jih izra¬
žajo dotične pesmi. Hvala vam!«

Janko prime Milutina za roko ter reče
vidno ginjen: »Milutin, vi pojete tako lepo,
da bi vas vedno poslušal!«

Milutin se je čutil vsega blaženega. Bil
je vesel, da lahko ustreza svojim dobrotnikom,
ki jim je itak bil dolžan veliko hvaležnosti!

X.

Zopet na Dunaju.

Lepi dnevi ob vrbskem jezeru so potekli
Milutinu le prehitro. Svoj čas je vestno delil
med Martinčičeve in Likovičeve in je imel
to zadoščenje, da sta ga obe rodovini spo¬
štovali in ljubili. Prevzel je tudi pouk pri
Janku. Janko se je pri prejšnjem domačem
učitelju učil le z nevoljo. Pri Milutinu pa se
je zanimal za vse, kar mu je Milutin predaval
o različnih vednostnih panogah. Zato je Janko
tudi kmalu vrlo napredoval.

— 156  —

Milutin je iz sočutja prosit Likovičeve
za prejšnjega odslovljenega domačega uči¬
telja gospoda Kopitarja. Toda gospod in
gospa Likovič sta mu kratkomalo pove¬
dala, da ne bi na nikak način izročila več
svojega otroka Kopitarju v odgojo.

»Ta človek,« je dejal gospoda Likovič,
»dasi poln talenta in v marsikaterem oziru
dobro poučen, pije iz navade. Žalostna sva
morala opazovati, da počasi, a neprestano
pada. Izprva je le časih pil, kesneje pa
skoro nikoli ni bil prav trezen. Opazila sva,
da je imel zmerom pri sebi stekleničico li¬
kerja, iz katere je pil, ko je mislil, da ga
nihče ne vidi. Videla sva tudi, da je ves
svoj svobodni čas zapravljal po gostilnicah,
a ne le to : tudi najinega otroka je puščal
brez varstva, da je le služil svoji strasti.
Gospod Kopitar je izgubljen človek! To mi
lahko verujete ! Sicer sem mu dal odpravnino,
ki ga bo za dlje časa varovala pomanjkanja.
Njegova stvar je torej, da si poišče druge
službe. A kakor sem slišal, se ne briga za

157  —

nobeno drugo službo, ampak zapravlja čas
in denar po gostilnicah ter se vdaja tudi igri.«

Milutin je molčal. Spomnil seje svoje¬
ga nekdanjega prijatelja Kovača,  ki ga je
takisto bilo pijančevanje pripravilo v nesrečo.
Kar stresel se je. če je pomislil, da morda
na Dunaju zopet sreča nesrečnika.

Milutinovi stanovitnosti se je bilo po¬
srečilo, da je zatrl željo po upijanljivih
pijačah. Daši mu je bila v hiši Likovičevi
na razpolago najboljša kapljica, je Milutin
pil le prav malo vina in še tega, nameša-
nega z vodo. Zato sta ga pa gospod Likovič
in njegova gospa še bolj spoštovala.

Nekega dne je Likovič omenil Milutinu :
»Vesel opazujem, da le prav malo pijete.
To je dobro za vas, a vaš zgled vpliva
blagodejno tudi na Janka, da se ne vda
nezmernosti. Nabolj nevarno za imetje je
dandanašnja navada, da ne le ob vseh pri¬
likah pijejo opojnih pijač, ampak da si mar¬
sikateri človek šteje v ponos, dokazati, koliko

158  —

ga nese. Odtod dandanes toliko živčnih bo¬
lezni. Že mladina nosi v sebi kal propada.

Prosim vas, da o vsaki priliki poučite
mojega Janka o pogubonosnem običajnem
uživanju opojnih pijač, potem boste zanj
pravi blagoslov božji.«

»V tem oziru se lahke zanašate name,
gospod pl. Likovič,« odgovori Milutin; »zakaj
jaz sem sam na sebi izkusil, kako slabo
vpliva alkohol na človeka. Zahvaliti imam
dobrega moža, da uživam danes zaupanje
in blagonaklonjenost svojih dobrotnikov. Se¬
veda mu bom vedno hvaležen, da me je
spravil zopet na pravo pot. A bil sem že jako
blizu, da bi postal žrtev hudobca — alkohola!«

Dan odhodu se je bližal.

Nekega dne napelje bankir pogovor na
bivanje na Dunaju.

»Vi boste torej živeli v moji hiši; kaj¬
neda, Milutin?« povpraša gospod Likovič.

»Če smem biti tako neskromen ter upo¬
rabiti vašo dobroto, potem se z veseljem
preselim k vam!« odgovori Milutin.

— 159  —

»Torej velja! Živeli boste kakor tukaj
v naši hiši. Učili boste Janka, pa tudi pri
Martinčičevih boste lahko nadaljevali pouk,
če boste hoteli. V ostalem ste gospodar svo¬
jega časa in lahko obiskujete predavanja
na tehniki. Ker imate le malo potreb, boste
izhajali z denarjem, ki sem vam ga namenil
mesečno. Kar boste denarja potrebovali za
študije, recimo za knjige in drugo, plačam
vse jaz; a naložiti hočem vrhutega za vas
tudi vsoto, ki vam kesneje omogoči, da po¬
stanete samostalni.«

Milutin je bil kakor omamljen ob toliki
dobroti gospoda pl. Likoviča ter je vesel
gledal v bodočnost.

O tem, da so bile Milutinove potrebe
majhne, je menil pl. Likovič popolnoma prav.
Milutin je večino denarja, ki ga je dobival
od bankirja, rabil v to, da je kupoval svojcem
doma, kar so potrebovali; zakaj zvedel je
bil, da so njegovi starši denar, ki jim ga
je pošiljal, nalagali zanj v hranilnici. Na¬
prosil je bil stica Koširja, da je kupoval in

— 360  —

izročal njegovim staršem stvari za hišno po¬
trebo. Drugače Milutin ni mogel podpirati
svojih staršev. Za svojo sestro pa je sam
kupaval razno obleko in druge reči, tako da
je Jelica imela vsega dosti. Kar je sama za¬
služila denarja, to je vse devala na stran.

»Ce ste bili doslej srečni, meni kaj
dobrega storiti, privoščite tudi meni veselje,
da vam kaj naklonim, ne da bi mi zato
treba pritrgavati si od ust. Jaz živim tu v
izobilju, in žalilo bi me, če bi vedel, da si
morate vi doma česa odrekati. Za mojo bodoč¬
nost je skrbljeno, in vi morate dneve svojega
življenja preživeti brez skrbi. Le na tak način
se vas morem spominjati z mirnim srcem.«

Tako je pisal Milutin staršem domov.
Zares, take besede so bile kakor nebeška
rosa za srca dobrih ljudi. Oblokarjevi so
bili itak srečni, da se je sinu tako dobro
godilo. Z Milutinovo podporo so lahko ži¬
veli prav prijetno. Najbolj pa jih je osreče¬
vala misel, da bodo z dragim Milutinom
mogli v kratkem prebiti nekaj dni na Dunaju.

- 161  -

XI.

Novo življenje, novo delo.

Gospod Ivan pl. Likovič je imel na
Dunaju palačo na enem najbolj obljudenih
krajev dunajskih.

Palača je bila opremljena z največjo
razkošnostjo, ki si jo lahko misliš. V nji si
dobil vse, kar je potrebno za zdravo, člo¬
veški prirodi primerno življenje. Velike, svetle
spalnice, kopalnice, pogled v zeleno prirodo,
izkratka: Ivan pl. Likovič je znal živeti ter
cenil visoko vrednost zdravja.

Milutin je dobil sobo poleg Jankove
sobe, vrhutega še zložno učno sobo, kjer je
lahko delal nemoten.

Gospod pl. Likovič je bil v vsakem
oziru mož-beseda. Skrbel je za vse potrebe
Milutinove, plačeval zanj učnino ter neprošen
naročil glasbenika, ki mu je bila dana na¬
loga, da še bolj izobrazi Milutinov lepi glas.

n

— 162  —

Milutin je imel svojega konja v hlevu
ter je užival vso udobnost, ki si jo je pri-
voščevala bankirjeva obitelj.

Obiskoval je z Likovičevimi opero,
dvorno gledališče in je dobival večkrat vstop¬
nice h koncertom, kar je jako vplivalo na
njegovo omiko. V družbi z bankirjevimi je
smel obiskovati najimenitnejše kroge, rodo¬
vine in družbe ter so ga ob slovesnostih,
ki jih je prirejal pl. Likovič v svoji hiši,
šteli za člana v družini. Vsi, ki so prihajali
v Likovičevo hišo, so ravnali z njim tem
dobrohotneje, ker se Milutin ni nikomur
vsiljeval in se je sploh vedel jako ponižno
in prijazno. S svojim lepim petjem se je
prikupil vsakemu in večkrat so ga razni go¬
spodje vabili v posete. Večinoma je odklanjal
taka vabila, češ, da ima mnogo dela spričo
svojih študij.

Večkrat in rad je Milutin obiskoval svo¬
jega prijatelja Radiča. Imel je tudi priliko,
da je časih izpregovoril dobro besedo, na
merodajnem mestu Radiču v prilog, zaradi

— 163  —

česar so Radičeve zasluge bolj uvaževali, in
je mož tudi bil povišan v službi.

To je bilo Milutinu v veliko zadoščenje,
ker je s tem Radiču lahko povrnil dobroto,
ki mu jo je bil vrli mož nekdaj storil toli
plemenito in požrtvovalno.

Toda kakor v življenju ni neskaljene
sreče, tako je tudi Milutin moral še nekaj
bridkega doživeti.

XII.

Na poti pregrehe.

Milutin je večkrat poizvedoval po Ko¬
vaču, ker se je bil namenil, da nesrečnika
reši, če bo količkaj možno. Toda doslej ni
mogel doznati, kje biva Kovač, najsi je po¬
vprašal po njem celo pri policiji.

Svoj čas so ga bili izpustili, ko je Radič
umaknil svojo tožbo proti njemu spričo mo¬
tenja hišnega miru. Od tedaj je Kovač iz¬
ginil, da nihče ni vedel — kam.

11*

— 164  —

Nekega dne je Milutin jezdil na izprehod
v okolico dunajsko. Veselil se je svežega
dišečega jutranjega zraka, ki je vel z gor
Dunajskega lesa. Milutin je srkal s krepkimi
duški nenavadni gorski zrak vase ter je svo¬
jega konja izpodbujai k hitrejši hoji, da bi
se prav daleč od mestne soparice v svobodni
božji prirodi vdajal različnim mislim.

Ostavil je cesto ter je jezdil po ozkem
kolovozniku med vinskimi goricami in med
travniki.

Pri nekem preduhu*) se splaši konj.
Milutin se prestrašen zbudi iz svojih misli
ter pogleda, kaj je temu vzrok. Zdaj za¬
gleda razstrganega človeka, ki počasi vstane
ter pobere debelo palico, ki je ležala v
travi. Bil je to mlad človek propadlega lica.
Zmršena brada mu je obkrožala obraz, ki
je v svojih črtah kazal sledove razuzdanega
življenja; mož ni zbujal veliko zaupanja.

Stopivši bliže, poprosi Milutina milo-
dara. Milutina se lotita gnus in sočutje,

‘) Preduli = prostor med visokimi skalami.

— 165  -

spusti vajeti ter seže v žep svojih hlač,
kjer je navadno imel mošnjo z denarjem.

Na ta hip je čakal vlačugar. Bliskoma
priskoči ter s palico zamahne proti Miluti-
novi glavi. Nedvomno bi bil zadel Milutina,
in slabo bi se mu bilo godilo. Toda konj
se je splašil zaradi kretanja potnega zased-
nika ter skočil na stran; tako je udarec
zgrešil svojo namero.

Milutin prisili konja, da obstane ;
vzravna se na sedlu ter udari napadnika z
obrnjenim bičem, da se je zgrudil, zavpivši
velike bolečine.

Milutin skoči s konja, odvzame na tleh
ležečemu lopovu palico ter jo vrže daleč od
sebe. —

Previdno se nagne črez ranjenca, ki
je imel krvavo progo po vsem obrazu.

Milutinu se je napadnik smilil; toda
on se je le branil v sili, ni torej čutil ke¬
sanja. Vendar pa ni hotel pustiti razbojnika
brez pomoči; hotel mu je pomagati.

— 166  —

V tem odpre vlačugar oči ter pogleda
Milutina. Groza se je zrcalila na njegovem
obrazu in hotel je obrniti obraz vstran.

Pa tudi Milutin se prestrašen zgane.
Grozan klic se izvije iz njegovih prsi in
zdajci vstane z obrazom, kakor bi bil gledal
v peklensko mlakužo.

»Kovač!« zakliče, tresoč se groze.

Lopov pa se je valjal na tleh ter škripal
z zobmi.

»Ti si — Milutin!« pošepečejo napo¬
sled njegove blede ustnice.

»Da, jaz sem!« odgovori Milutin, »in
ves v grozi vidim, kako daleč je prišlo s
tabo!«

Zdaj je Milutin šele opazil, kako je bila
zdelala strast Kovača. Nekdaj močni mlade¬
nič je bil zdaj slaboten in silno suh. Lica
so mu bila upadla, a oči osteklenele.' Ne-
prirodna rdečica se mu je širila po nosu in
po licih.

Roke so se mu tresle in v zmršenih
laseh so se pokazovali že celi šopi sivih las.

— 167  —

»Za Boga!« zakliče Milutin, nevoljno
zroč na to podobo greha. »Kovač, ali ni
več iskrice boljega čuvstva v tebi, da nalik
zveri napadaš svojega bližnjega, hoteč mu
vzeti njegovo imetje?«

Kovač je molčal.

»Ali si izgubil že vso vero v Boga; ali si
izgubil že vso človeško čast in ali nimaš več
nikakega hrepenenja po sočutju in po ljubezni?«

Kovač je vzdihnil ter obrnil obraz na
drugo stran.

Zdaj pa stopi Milutin tik pred njega
ter se nagne k njemu.

»Izpametuj se, Kovač, ter se poboljšaj!
Tukaj imaš, česar si me hotel oropati.
Vzemi, kar imam denarja pri sebi! Pojdi
zopet med ljudi in uči se dela ! Delo, to je
edino sredstvo, da zopet — vstaneš! Delo
in ljubezen do Boga, ta dva činitelja te zo¬
pet umirita, če se odpoveš žganju in se
vrneš k prirodi !«

Kovač je željno segel po mošnji, ki mu
jo je ponujal Milutin.

— 168  —

»Poizkušati hočem,« je rekel zamolklo.
»Ali mi boš še dalje pomagal, če to po¬
rabim?« je vprašal, pazeč na njegov od¬
govor. —

»Da! Vse hočem storiti, kar morem,
da te poboljšam. Toda le ne misli tega, da
bom podpiral tvojo lahkomiselnost, če se
uverim, da v nemar puščaš moje opomine!«

»Kje te bom pa zopet videl ?« vpraša
Kovač, ki se je na tihem nadejal, kako bo
izkoriščal Milutinovo dobrosrčnost.

»Prihodnjo nedeljo te počakam točno
ob enajsti uri zjutraj v cerkvi sv. Štefana.
Lahko mi potem naznaniš za cerkvenim
stebrom, česa si se lotil v svoje poboljšanje.«

»Dobro,« pravi Kovač, »pridem, toda
prinesi mi denarja, da si lahko kupim
obleke, zakaj v tej obleki me nihče ne
sprejme v službo.« *

»Bodi prepričan,^ da storim svoje. Zdaj
pa ne morem dlje časa tu ostati. Vzemi si
k srcu moj opomin in utrdi v sebi sklep,
da se poboljšaš !«

169  —

Milutin zasede konja ter odjezdi hitro
domov. Njegova veselost se je bila umak¬
nila najresnejšim mislim, zakaj po pravici
je dvomil, da se Kovač poboljša.

Kovačevo bodočnost si je slikal v naj¬
bolj črnih barvah.

XIII.

Hi kake rešitve!

V Kovačevih prsih še ni bil zamrl
vsak čut do dobrega. Znanje, ki si ga je
bil pridobil, mu je kazalo kakor zrcalo,
kako daleč je zašel od poti poštenosti in časti.

Domislil se je, kako je še pred nedol¬
gim časom počival na materinih prsih, kako
mu je dobra mati vdova govorila o nadah,
ki si jih je obujala glede njega za bo¬
dočnost.

»Vinko«, mu je dejala tako milo, ka¬
kor more govoriti le mati. »Vinko, trojnega
se drži v vsem življenju svojem, in to je :

— 170  —

Zaupanja v Boga, dela in prirodi primer¬
nega počitka ! To dela človeka vrlega in
zadovoljnega. Ge ti manjka veselja, da bi
uporabljal svoje moči, da bi premikal svoje
ude, čvrsto korakaje preko trat in gozdov :
potem bodi gotov, da si bolan ali da se
nahajaš na poti pregrehe. Človek, čigar srce
ni sprejemljivo za krasoto obkrožujoče ga
prirode ; človek, ki ostane hladen ob blago-
vonjavem gozdu, ob ljubkem petju ptičev,
ob krasoti zahajajočega solnca, ob pogledu
na zvezdnato nebo: tak človek je izpriden.
Tak človek ne mara ne za Boga, ne za člo¬
veško čast!«

Ah, takrat je Kovač poslušal besede
materine in obljubil ji je bil, da stori, kar je
v neizmerni ljubezni zahtevala od njega!
Živel je tudi zvesto po tem zlatem nauku,
dokler je bil angel varuh pri njem. Ko so
njegovo mater nesli ma tiho pokopališče, ko
se je čutil tako silno zapuščenega, tedaj je
sklenil, živeti v duhu blage in vrle pokoj¬
nice, sklenil, da postane dober človek !

171  —

A prišlo je drugače !

Neki sorodnik je vzel siroto k sebi ter
skrbel zanjo, seveda skrbel po svoje. Malo
je osirotelega dečka priganjal k učenju, ker
sam ni bil izučen in ni imel smisla za zna¬
nost, ki osrečuje tiste, ki jo razumejo in
cenijo. Temu možu, ki je bil sicer v svo¬
jem poslu izvrsten in sploh v življenju
ročen in priden, so se zdeli prav za malo
umotvori velikih pesnikov, skladbe imenit¬
nih skladateljev, izumi preiskovalcev; iz-
kratka : Vse lepo in vzvišeno, kar dviga
dušo, se mu je zdelo nično! Zanj je bil
kozarec vina najboljše, kar more imeti člo¬
vek. In žalibog je pil vpričo Vinka vsak
večer in je tudi dečku pridno ponujal
pijače. —

Tako se je bil deček sčasoma privadil
pijači in zdelo se mu je prijetno, če je bil
zaradi pijače omamljen. Učenje je zanemar¬
jal; šolal se je nadalje le zaraditega, ker je
to zahteval njegov varuh zavoljo želje Vin¬
kove matere, ki je bila sina namenila za

inženirja. Žal, da varuh Vinkov ni mogel tako
paziti na otroka, ker je bil kot trgovec po
opravkih skoro vedno z doma.

Strijc Brvar, pri katerem je bil Vinko
na hrani in stanovanju, ni jemal varuhove
žeJje tako natančno ter ni Vinka nikdar
priganjal k učenju. Vesel je pa bil, da ga
je Vinko posnemal v pitju in je cesto pozno
v noč z njim ostajal pri steklenici.

Vinko je lahko vrček držal z enim
prstom in ga izpraznil v enem dušku. Znal
je staro pipo napolniti in izkaditi, poznal je
dobroto različnih vin in žganja. Izkratka:
bil je pravi pivski tovariš svojega sorodnika
in bi bil rad kakor ta opustil umetelnost in
vedo. Toda proti izrečnemu ukazu varuho¬
vemu ni bilo ugovora, in Vinko se je bil
sčasoma, seveda po mnogih mukah, dokopal
do visokošolca.

Zdaj sicer ni mogel več nanj vplivati
njegov rednik in bi bil lahko postal dober
dijak, da je imel kaj dobre volje. Toda
zašel je v družbo nekaterih razuzdanih to-

— 173  —

varišev. Tu je našel priliko, vdajati se svoji
želji po pijači. In tako se je zgodilo, da je
ob vseh opominih svojega varuha postal
požrešnik in postopač.

Ko ga je varuh ostavil, se je popolnoma
vdal svojim strastem ter pri pijači in igri
presedel leta in leta.

Vse njegovo prejšnje življenje mu je
sedaj plavalo pred očmi.

Zdelo se je, kakor da bi delal sklep
po bolj sanj a.

O, da je poslušal glas svoje vesti ! V
spomin si je poklical marsikak lep nauk, ki
ga je bil slišal od svojih učiteljev, n. pr.:
»Spoštovanje in ljubezen našega bližnjega je
poizkusni kamen za pravičnost naših dejanj.«

Kovač si je moral priznati, da ni vedel
za nikogar, ki bi mu bil vdan; nasprotno:
Vsakdo se ga je ogibal in povsod je zbujal
le strah in gnus.

»Ah, kaj mi je do ljubezni ljudi! Da
sem bogat in imeniten, tedaj bi podkupljivi
ljudje kar drli k meni; laskali bi se mi in

— 174  —

na meni našli vse dobro in lepo. Tako pa
mi povsod kažejo vrata, kjerkoli potrkam,
proseč pomoči. Proč z vami, neumne misli!
Človek je kakor žival, ustvarjen za to, da se
prehrani; ako mi torej ne dado prostovoljno,
česar potrebujem za življenje, potem si
moram vzeti sam, kjer dobim. Pa pravijo :
Delaj, delaj! No, jaz bi že rad kaj započel,
pa odirati se ne dam kakor tovorna živina!
Pokaj pa sem toliko let trgal hlače na
šolskih klopeh? Bilo bi že, če bi mi kdo
dal primerno službo. Morebiti pa naj hodim
v dnino za beraško plačo in naj prenašam
muhe kakega predstojnika, ki mi glede
znanja ni niti do pasa?

Toda naposled je do tega še časa
dovolj. Glavna reč je zdaj ta, da si omislim
dostojno obleko, da lahko grem med ljudi.«

Zdajci se spomni svoje rane. '

»Pasja noga! Ta Milutin pa me je ne¬
mara dobro zaznamenoval. Moram pogledati
svoj obraz, preden si upam v mesto!«

— 175  —

Kovač je šel, vedno previdno se ozi¬
raje, skozi preduh, preko poljske meje dalje
v hosto, kjer je bil studenec.

Kmalu je bil pri studencu. Tu se nagne
črez skalino, kjer se je zbirala voda, da je
potem tekla v dolino. Daši nejasno, je
vendar videl svoj obraz v vodi ter opazil
progo na njem.

»O, presneta reč! Tak se pa vendar
ne smem pokazati med ljudi!«

Zdaj potegne iz žepa ruto ter si jo
ogleda.

»Te ne smem vzeti, ker vsak bi sodil,
da izmed nas eden nima tako fine robe.«

Vzame drugo ruto. »Ta bo dobra,«
deje pomirjen. »Če si to obvežem, bo vsak
sklepal, da me boli zob!«

Kovač si obveže ruto preko proge ter
jo zavozla nad glavo.

Potem otrese prah z obleke, se počeše,
si pogladi brado ter klobuk porine nizko
na čelo.

»No, sedaj pa lahko poizkusim!«

Kovač je hitel do bližnjih hiš, da si
tam kupi živil. Denar, ki ga je bil dobil od
Milutina, je zadoščal, da bi mu ne bilo
treba trpeti pomanjkanja nekaj časa. Že je
hotel vstopiti pri nekem krušnarju, ko za¬
gleda v bližini prodajalnico. »Žganjarna« —
tako je z velikimi črkami bilo zapisano na
kazalu, a nad napisom je bila narisana še
zlata maj olika.

Kovač je premišljal.

»E, Kovač, le vstopi, le!« je dejal sam
sebi. »Najprej oživiš svoje duhove življenja
in si omamiš bolečine, ki ti jih provzročuje
ta preklicani ocvirek na tvojem obrazu!«

Stopil je torej v žganjarno, iz katere
ga ni bilo tako hitro nazaj.

Ko je naposled negotovih korakov za¬
puščal žganjarno, je bil njegov pogled čudno
top, njegov obraz zabuhel; Kovftč je bil
podoben bolj razdraženi živali nego nrav¬
nemu človeku.

Čutil se je, kakor bi ga bil kdo pretepel.
Sel je za bližnjo hišo, kjer je zagledal kolarnico.

— 177  —

Brez pomisleka leže v njeno temno
ozadje ter kmalu trdno zaspi.

Tako je dolgo ležal vkljub hladu, ki
je bil nastal. Zdajci čuti hudo bolečino ob
kolku. Hlapec ga je brcnil in zbudil.

»Glej, da se mi izgubiš, klada pijana!«

Kovač vstane ter mrmraje odide.

Ker se je že mračilo, se napoti v go¬
stilnico, kjer so pili navadno le kočijaži in
navadni delavci.

V gostilnici sede v kot ter zahteva
liter piva.

»Tukaj je treba takoj plačati!« robato
deje krčmar ter poškili na propalega človeka.

»Tudi prav!« odgovori Kovač nekako
razžaljen ter vrže srebrn goldinar na mizo.

»Tako je prav,« se oglasi zopet krčmar,
pogledavši na Kovačevo obleko. »Človek ne
ve, s kom ima opraviti!«

»Potem pa glejte ljudem v obraz, ne
pa na obleko.«

Krčmar se je moral nehote smehljati,
čeprav ga je jezila drznost propalega človeka.

12

— 178  —

»No, vaš obraz že ne kaže kaj dobrega!*
opomni krčmar, in nekateri gosti ob bližnjih
mizah se zagrohočejo na glas.

Kovač, ki je veliko čašo piva izpil v
enem dušku, jezno plane pokonci.

»Čemu se smejete!« zakriči. Smeh se
ponovi, in eden gostov reče polglasno:

»Vedi ga Bog, a mož tako izgleda,
kakor da ga je kdo pravkar izpregel od
voza!«

»Jadni konjederec, ti!« zatuli Kovač,
ki je v zasramovalcu spoznal onega hlapca,
ki ga je bil prej zapodil iz kolarnice. »Sem
li mar jaz tvoj konj?!«

Po tem vprašanju vstane ter se hoče
zakaditi v hlapca. Toda krčmar ga ne baš
rahlo potisne nazaj na stolico, rekoč: »Tukaj
se ne bomo tepli. Kdor ne mara miru, naj
pa odide!«

Kovač je divje gledal okolo sebe, a
spomnil se je še pravočasno, da mora biti
miren, ako se noče iznova seznaniti s po¬
licijo, ki se mu je je bati iz več vzrokov.

— 179  —

Da bi se postavil pred gosti, sklene, da
hoče precej denarja zapiti.

»Piva na mizo!« zakliče. »In če imate
kaj poštenega jesti, glejte, da bom postrežen!«

»No, to se že lahko zgodi,« deje krč¬
mar, »samo prosim: malce bolj uljudno!«

»Kakršna sekira, tako toporišče!« za¬
mrmra Kovač.

Krčmar mu imenuje več jedi ter postavi
pred njega drugo čašo piva.

Kovač izprazni tudi to čašo v enem
dušku. To »mojstrsko delo« je napravilo
na nekatere goste precej vtiska.

»Ta zna vleči!« opomni eden izmed njih.

»Bolje kakor moji konji,« pristavi
voznik, »ki pijejo sicer le toliko časa, dokler
so žejni.«

Kovač je hotel zopet vzrojiti. Toda
izprevidel je, da ima zasramovalec smejalce
na svoji strani. Krčmar prinese naročeno
jed in obenem tretjo čašo piva.

Kovač je takrat izpil le nekoliko iz
čaše ter jo je hotel postaviti na mizo.

12 *

— ISO —

»Aha!« so zaklicali nekateri gosti, »zdaj
se mu pijača že upira!«

»Oho!« zavrne Kovač, in v njem se
pojavi ponos kuler-študenta.

»Dva litra, kaj je to? Jaz ga izpijem
več kakor vi vsi!«

»No, kajpada!« se mu je rogal kočijaž.

»To boste kmalu videli!« odgovori
Kovač, izpraznivši čašo.

»Krčmar, Štefan piva na mizo !«

Krčmar nezaupno pogleda gosta.

Ta ga je umel, vzame iz žepa mošnjo,
ki jo je dobil od Milutina, vzame iz nje
petak ter ga malovažno izroči krčmarju.

»Vzemite! Ce ni zadosti, ne pridem še
v zadrego!«

Krčmarju se vendar ni zdela stvar
varna in je izrekel, da ne da več pijače.

Kovač je hotel zopet vzrojiti; ali zdaj
se na vratih pokaže redar, ki pogleda
po sobi.

Kovač takoj sede ter izkuša skriti svoj
strah.

— 181  -

Krčmar ga pomenljivo pogleda ter gre
redarju naproti.

Kovač mu je sledil z očmi. Redar za¬
hteva kratkega poročila ter odide, ne da bi
bil opazil Kovača.

Kovač je zdaj ložje dihal ter je hitro po¬
jedel še ostanek svoje večerje. Potem je rekel,
da ima še veliko opraviti ter zahteval račun.

Krčmar mu da ostanek iz petaka.

»Pa bi bili še redarja poučili, koliko
si upate izpiti,« se mu je rogal voznik.

Kovač se je delal kakor da je preslišal
to opombo. Odšel je, družbo nalabko po¬
zdravi vši. Odšel je pa naravnost v kolarnico,
iz katere ga je bil zapodil hlapec.

Takrat si je tu poiskal kot, kjer bi ga
človek ne mogel opaziti tako izlahka.

In res je ostal tu pri miru ter spal
do jutranjega svita. Šele tedaj se je zbudil
zavoljo hlapca, ki je dva konja uprezal k
vozu. Ves še zaspan je nevoljno kričal na
konja, ki nista brž stopila tako, kakor je
hotel on.

— 18 Ž —

Hlapec zagrabi bič, da ga bosta živali
bolje razumeli, ter udari po njima.

Zdelo se je, da ga je to nekoliko raz-
čulo. Vzel je vrv, ki jo je vrgel na voz
ter šel iskat še vrečo za krmo.

Ker je pa ni mogel ugledati, je stopil
proti kotu, kjer je Kovač, v strahu čepeč,
pazil na vsako hlapčevo kretanje.

Kovač se ni zaman bal, da bi ga ne iz¬
taknil hlapec; zakaj komaj ga ta ugleda,
zagrmi nanj: »Aha, tukaj je že zopet tisti
pritepenec. Čakaj, jaz ti že pokažem, da ne
boš imel več veselja prihajati sem!«

Pri tem zavihti bič ter udari Kovača
po nogah, da je poskočil ter zbežal, kakor
da je kdo pse naščuval nanj.

Kovač ni nehal prej teči, dokler ni
imel kolarnice daleč za sabo.

Udarec z bičem ga je bolel, da bi bil
bolečine vpil; toda kje naj bi bil našel olaj¬
šave, ko daleč naokrog ni vedel za kraj,
kjer bi se lahko pokazal'1

— 183  -

»Moram dobiti drugo obleko!« je dejal
an sebi, »da potem najdem kako službo.«

Kolikor so ga mogle nesti noge, je
tekel brez posebnega smotra dalje. In tako
pride v kraje, kjer je bilo več prodajalnic
za obleke.

Kovač je moral še dolgo čakati, da so
odprli prodajalnice. Pri tem je bilo strašno
dolgočasno, ker je moral zmerom gledati
okolo sebe, ali morebiti ne zapazi kje kakega
redarja, kar bi bilo zanj jako usodno.

Toda Kovač je imel srečo! Komaj so
odprli prodajalnice, stopi v eno, v najne-
znatnejšo, ter po kratkem pozdravu zahteva
obleke.

Prodajalec ni utegnil imeti o njem
najboljšega mnenja, zakaj branil se je izprva
prodati mu obleko.

Ker pa mu je bilo na tem, da kaj
proda, in ker je bil Kovač prvi, ki se je
oglasil ta dan pri njem, mu pokaže napo¬
sled nekaj oblek.

184  —

Kovač ni bil preveč izbirčen in se je
odločil za obleko, ki mu je najbolje prista¬
jala. Plačal je, ne da bi se preveč pogajal ter
je prosil, da bi smel kupljeno obleko takoj
obleči.

Prodajalec ga povede v sobico, kjer se
Kovač takoj iznebi stare obleke ter obleče
novo. Staro obleko zavije v papir. Noge so
ga zaradi udarca z bičem jako bolele, a mo¬
ral je bolečine pogoltniti, če ni hotel obu¬
diti kake sumnje.

Poslužil se je zrcala, da se je v njem
gledal in da si je zakril progo, kolikor se
je bolje dalo.

Stopivši na ulico, se je zdaj vedel vse
bolj sigurno. Na samotnem kraju se je iz¬
nebil svojega zvežnja in stopil v brivnico,
kjer se je dal gladko obriti,

Zdaj je bil Kovač tak, da ga ni bilo
več spoznati. In ker si je bil tega vsvesti,
je šel v gostilnico, kjer si je privoščil prav
pošten zajutrek.

185  —

A zdaj je bil z denarjem že precej na
suhem. Do nedelje sta bila še dva dneva.
Dotlej bi moral ali stradati ali pa —

Toda to ni skrbelo našega junaka. Ne¬
kaj časa je hodil po ulicah, potem je stopil
v kavarno. Črez četrt ure pride zopet iz ka¬
varne z elegantnim svršnikom in dežnikom.
Hitro jo zavije v bližnje ulice ter kmalu iz¬
gine v bližnji prehodni hiši.

Kovač menda ni bil zadovoljen s svrš¬
nikom in dežnikom; zakaj kmalu potem se
je pokazal zopet na ulicah brez svršnika in
dežnika.

Do večera je vkljub svojim bolečim no¬
gam hodil po različnih okrajih. Sele pozno
zvečer se napoti v gostilnico, kjer si privo¬
šči, kar mu je najbolj dišalo. Najprej je pil
pivo, potem vino, naposled si je dal napra-
k-  viti čaj, ki ga je z obilim rumom slastno
popil ter šel potem počivat.

Tudi prihodnje dni si Kovač ni ničesar
odrekel; živel je precej razkošno. Vselej,
ko je odhajal iz gostilnice, je gostilničarju

— 186  —

priporočal, naj pazi na njegov kovčeg ter
mu je vsekdar tudi v roko stisnil precejšnjo
pivnino.

V nedeljo zjutraj je šel kakor navadno
iz gostilnice, a vrnil se ni več. V naglici
je bil pozabil poravnati račun v gostilnici, a
ko so odprli njegov kovčeg, so našli, da
drugega ni bilo v njem kakor kamenje in
kosi lesa, vse zavito v papir.

Da! Kovač je bil postal prav navaden
slepar in tat iz navade. Že večkrat je bil
blizu tega, da bi ga bila ujela policija; toda
zmerom se mu je bilo posrečilo uiti kaznu¬
joči roki pravice. Ko je uprav zopet enkrat
za dlje časa moral bežati iz mesta, ker mu
je bila pravica za petami, je napadel Milu-
tina. Kaj je nadalje doživel, kake sramotne
čine izvršil, to vemo; pogledati hočemo le,
kaj je še vse počenjal.

Kovač se je napotil največ po malo ob¬
ljudenih ulicah v mesto, kupil pri nekem
prodajalcu vsakovrstnih zvezkov, snopičev
večjih del, časnikov in drugih takih spisov,

— 187  —

kakor se jih dobi pri takozvanih makula-
turnih 1 ) prodajalcih časih še čisto nove in
neprerezane.

Z zavitkom takih zvezkov je potem hi¬
tel proti enajsti uri zjutraj v cerkev sv.
Stefana na sestanek z Milutinom, ki ga je
tudi točno čakal na dogovorjenem mestu.

Milutin je pozdravil Kovača tako, da ni
zbujal pozornosti, in oba sta izginila za ve¬
lik cerkveni steber. Tu je Kovač Milutinu
šepetal na uho, da se je poboljšal, da živi
zdaj drugo življenje, da si je z darovanim
denarjem kupil obleko in da je zdaj zopet
kolporter, zakar pa prejema kaj malo plačila.

Milutinu Kovač ni zbujal vkljub dozdev¬
nemu poboljšanju preveč zaupanja. Zatorej
si je želel le kmalu opraviti z njim. Zopet
je Kovaču izročil precejšnjo vsotico denarja
ter mu svetoval, naj si poišče druge službe,
take, ki bi bila primerna njegovemu znanju.

*) Makulaturni prodajalec je oni, ki prodaja za¬
starele, zaostale snopiče i. t. d.

188  —

Obenem naroči Kovaču, naj za mesec dni
zopet pride na sestanek na isto mesto v
cerkev.

Kovač hitro spravi denar v žep, ob¬
ljubi vse najboljše ter po kratkem pozdravu
izgine iz cerkve.

Milutin pa se napoti poln dvomov v
cerkev sv. Petra, kjer je pel še vedno pre¬
cej redno, a brezplačno.

Njegovo življenje v hiši bankirjevi je bilo
enakomerno, veselo. Milutin se je veselil po¬
polne naklonjenosti bankirjeve rodovine. Ve¬
like dobrote, ki jih je užival pri Likovičevih,
je povračeval s tem, da je kot domači uči¬
telj vestno izpolnjeval svoje dolžnosti in je
z vsem srcem bil vdan svojim dobrotnikom.
Janko je pod njegovim vodstvom jako na¬
predoval, a Milutin je imel zadoščenje, da
je koristil svojim dobrotnikom, kar je jako
prijalo njegovi častiželjnosti.

Tudi pri Martinčičevih so ga jako či¬
slali, ker sta bila Radivoj in Savo, ki sta
obiskovala že višjo realko, med najboljšimi

— 189  —

učenci tega zavoda. To so Martinčičevi pri¬
pisovali ponajveč Milutinovemu trudu.

Tako je šlo Milutinu vse po želji. Ču¬
til bi se bil popolnoma srečnega, da mu ni
vedno in vedno na misel prihajala usoda
nekdanjega prijatelja Kovača.

Veliko veselje je čakalo Milutina. Ve¬
liki teden je bil blizu, in takrat so imeli
njegovi starši in njegova sestra priti k njemu
na Dunaj.

Milutin je štel dneve in ure dotlej in
si je slikal sestanek z dragimi svojci z naj¬
svetlejšimi bojami.

In v resnici so bili prvi dnevi, ki so
jih prebili Milutinovi starši in sestra Jelica
na Dunaju, za vse tako veseli in srečni, da
so mislili ti dobri ljudje, da imajo nebesa
že tukaj na zemlji.

Gospod pl. Likovič je Milutinove svojce
sprejel kot goste v svojo hišo, tako da je
Milutin mogel biti z njimi vedno v dotiki.

Dobri ljudje niso imeli o krasoti, o si¬
jaju, ki jih bo povsod obkroževal, niti pojma

— 190  —

in so se vdajali sedaj z vso dušo čaru
vseh teh stvari! Operno gledališče, novi
dvor, muzeji in drugi umetnostni zavodi so
jih navdajali z začudenjem. Takisto palače
na Ringu 1 ) in prekrasne cerkve. Posebno
jih je cerkev sv. Štefana kar omamila
strmenja.

Kako je bil Milutin srečen, da je osebno
mogel dragim svojcem kazati veliki, lepi Du¬
naj in njegovo krasno okolico in da jim je
mogel oskrbeti užitkov, o katerih se jim do¬
tlej niti sanjalo ni!

Posebno pa ga je osrečevalo, ko so
njegovi starši vsepovsod slišali hvalo o njem
in o njegovem življenju. Celo rektor (rav¬
natelj) dunajske tehnike se je jako pohvalno
izrazil o Milutinovih zmožnostih. To je nje¬
govim staršem napravljalo več veselja kakor
vsi užitki, ki so jih bili deležni na Dunaju.

Milutin je bil presrečen in se je odkrito¬
srčno vdajal veselju o obisku dragih svoj¬
cev. Njegova sestra Jelica se mu je pa

I ) Ring je največja in najlepša ulica na Dunaju.

191  -

zdela skoro smešna. Zakaj kazala je nekako
mrzlično občudovanje. Od jutra do večera
se ni naveličala diviti se velekrasnim oble¬
kam in veliki raznoličnosti stvari; da, trdila
je celo, da po vsem širnem božjem svetu
ni videti kaj takega kakor na Dunaju! A
žal! Zdajci se kakor strela z jasnega raz¬
širi novica, da se je policiji naposled po¬
srečilo prijeti nekega Kovača, ki je izvršil
neštevilno malih in večjih prestopkov in zlo¬
činstev. V vseh časnikih je bilo brati o
mnogoterih goljufijah in tatvinah, ki jih je
Kovač imel na vesti. Nekega dne so Milu-
tina poklicali pred kazensko sodišče, ker se
je bilo zvedelo, da se je o različnih časih
pečal s hudodelnikom.

Milutin je bil kakor uničen. Uprav ob
tem času je morala priti na dan ta nesrečna
reč, ko je v družbi svojcev užival najlepše
urice v življenju.

Po vplivu g. Martinčiča, ki je bil visok
uradnik, niso Milutinovega imena imenovali
v javnosti. Daši mu nihče ni mogel dokazati

— 192  -

kaj kaznjivega, vendar bi bilo zanj jako
mučno, če bi javnost bila doznala, da je
nekdaj bil — kulerštudent.

Enega mu pa niso prizanesli, namreč
da so ga večkrat klicali v zaslišanje k so¬
dišču. In tu je moral izpovedati zoper Ko¬
vača, tako da se je število Kovačevih zloči¬
nov precej namnožilo.

Milutinovi starši in sestra so se vrnili
v domovino, zahvalivši tisočkrat dobrotnike
svojega sina. Od rodovine Likovičeve in
Martinčičeve so dobili bogata darila in ob¬
ljubiti so morali, da pridejo še večkrat na
Dunaj.

Milutin je študiral kakor prej pridno
nadalje. Poučeval je tudi pri Likovičevih in
Martinčičevih ter je kmalu prišel zopet v
prejšnji tir.

O Kovačevi stvari so naposled javno
obravnavali pred sodiščem, in Milutin je mo¬
ral biti navzoč kot priča.

Obravnava je bila jako težka in dolgo¬
trajna, ker je bilo poklicanih veliko prič.

— 193  —

Zagovornik ni mogel navesti vprid obto¬
žencu druge olajševalne okolnosti, nego to,
da je pijanec in da je največ svojih zloči¬
nov izvršil v pijanosti. Zdravnik, ki je pre-
' i 'kal duševno stanje zločinčevo, je izrekel,
da je Kovač hudo bolan na kroničnem
alkoholizmu 1 ).  Zategadelj je trdil, da
Kovač ni mogel preudariti, kaj je delal.

Vzlic temu je bil Kovač spoznan za krivega
zaradi sleparij, tatvin, poizkušenega ropa
in spričo nekih drugih prestopkov ter zara-
ditega obsojen v večletno ječo.

Milutin je sicer moral priznati, da je
ta obsodba pravična, vendar je pomiloval ne¬
srečnika. Sklenil je, da poskrbi zanj, ko
prebije kazen.

Dolgo je trajalo, dokler se je Milutin
zopet umiril ter se mogel zopet veseliti

‘) Kroničen alkoholizem je dolgotrajna
bolezen, ki izvira od nezmernega uživanja upijanlji-
vih pijač ter posebno škodljivo deluje na možgane
in za hrbtni mozeg.

13

194  —

svoje sreče. Podoba nekdanjega prijatelja
na zatožni klopi mu ni mogla iz spomina. Le
s silo si je moral odganjati misel na Kovača.

*

* *

Tri leta — večnost in vendar tudi pri-
lično le kratek čas, po razmerah, v katerih
kdo živi! —

Tri leta so bila torej potekla v morje
večnosti, za Milutina čas neumornega teže¬
nja in dela.

Milutin je bil dovršil visoke šole ter se
usposobil za strojnika.

Zdaj mu je bilo do tega, da dobi službo,
v kateri bi rabil pridobljeno znanje v bla¬
ginjo človeške družbe in sebi vprid.

Milutin je dobil izborna izpričevala.
Vrhutega si je bil pridobil obilo izkušenj,
ker je marsikatero svobodno uro porabil v
to, da si je ogledal različne tvornice in
rudnike.

Počitnice je navadno porabljal v isti
namen. Mirno je lahko dejal o sebi, da ne

— 195  —

stopi kot novinec v dejansko življenje, zakaj
vsepovsod si je znal pridobiti vpogled v raz¬
lične tehnike ter je proučil stroje vseh se¬
stavov.

Tako pripravljen je Milutin lahko vodil
vsako podjetje. Bal se ni niti najtežjega dela.

Tega ni nihče bolje vedel kakor Ivan
pl. Likovič. Poznal je »svojega Milutina«
tako dobro kakor sebe in si je napra¬
vil že davno glede na Milutinovo bodočnost
obširne načrte.

»Ker me poznate, dragi Milutin, in ste
gotovo tudi uverjeni, da vam želim le vse
najboljše, gotovo sprejmete moj predlog.

Nedaleč od vašega rojstvenega mesteca
sem sezidal tvornico, ki utegne veliko nesti,
kajpada če stopi na čelo tega podjetja —
pravi mož!

Za voditelja te tvornice sem izbral vas
ter sem prepričan, da jo v kratkem času
tako uredite, kakor to zahteva napredujoča
tehnika današnjih dni.

13 *

— 196  —

Toda ne boste le voditelj tvornice, mar¬
več tudi šodeležnik podjetja. Zato sem vas

f

dal zemljiškoknjižno vpisati na del tega po¬
sestva. Kakor boste torej tvornico dvignili
in razširili, tako bo raslo tudi vaše imetje.
Želim vam iz vsega srca najboljšega uspeha!«

Milutin je bil vajen, da ga je blagi
njegov dobrotnik velikodušno osrečeval. Zato
je tudi ljubil gospoda Likoviča kakor svo¬
jega drugega očeta. Toda ta ponudba mu je
prišla nepričakovano ! Kar na mah je bila
zdaj zagotovljena njegova bodočnost. Z
novo službo si pridobi blaginjo, morebiti
celo bogastvo ! Milutin je bil ves presenečen,

Zdaj mu bo večkrat mogoče drage svojce
obiskovati, in tudi oni ga bodo prav pridno
obiskovali. O, kako bo to lepo !

Milutin dolgo časa ni mogel izraziti
svojih čuvstev in je globoko ganjen jecljal
le nekaj besed plemenitemu dobrotniku v
zahvalo. Več pa Ivan pl. Likovič niti ni za¬
hteval ; zakaj poznal je Milutina predobro
in je vedel, kaj se godi v njegovem srcu.

— 19 ?; —

Milutin Oblokar, Ivom iški ravnatelj, ni
pozabil prejetih dobrot. Poplačeval jih je z
neizmerno hvaležnostjo.; Sočutno se je zani¬
mal. kako se godi njim, ki so tnu na tako
ljubezniv način ugladili pot v življenje,-ter
pripomogli v to, da so docela izginile sence
njegovih nekdanjih blodenj. Potrudil se je
tudi, da je drugim pomagal, kolikor je
mogel.

Frančiška, sina Radičevega, je vzel k
sebi v tvornico: dal ga je izučiti v bližnji
obrtni šoli v izvrstnega poslovodjo, tako da-
mu je kmalu postal krepka opora. ydd?  j;

Svoji sestri Jelici je oskrbel popolno
balo, zakaj odločila še je bila poročiti sicer
neimovitega, a vrlega moža, mladega tova¬
riša očetovega. „0'.i ;; ^

Svoje starše je Milutin pregovoril, da
so večer svojega življenja prebili ob njegovi
strani. In Milutin je znal skrbeti za svoje
starše tako, da so si želeli, da bi jim Bog
dal še dolgo let uživati to srečo.

— 198  -

Milutin ni pozabil niti pomilovanja vred¬
nega Kovača. Ko je ta poboljšan in nesrečnega
pijančevanja ozdravljen ostavil ječo, mu je
pridobil službo stavbnega risarja in mu dal
toliko denarja, da je lahko pošteno živel.

Janko, sin njegovega dobrotnika, je
kesneje tudi pristopil k vodstvu tvornice. Ta
Se je širila od leta do leta ter je Milutinu
pomogla do velike uglednosti.

Ob vsem pridu, ob največji vestnosti
pa je Milutinu še vedno ostajalo toliko časa,
da je časih počil in se razvedril, goječ pri¬
ljubljena svoja dela.

Najbolj srečen pa je bil, če je mogel
prebiti nekaj časa ob Vrbskem jezeru, kjer
si je zase in za svojce kupil v bližini svo¬
jega dobrotnika hišico.

V tej hišici je bilo dovolj prostora tudi
za ljube goste, ki so se kaj radi zglašali pri
njem; zakaj Milutinova ljubeznivost in od¬
kritosrčnost je zadovoljevala in osrečevala
vso njegovo okolico. Stric Košir, teta Mara,
njegova sestra z rodovino, časih tudi Radič :

199  —

vsi ti so radi prihajali k Milutinu na Ko¬
roško. Tu so se rado vali veselosti in lju¬
beznivosti gospodarjeve ter se divili prirod-
nim lepotam, ki jih je koroška dežela tako
bogata.

Radivoj in Savo, sedaj Milutinova pri¬
jatelja, nista s svojimi starši vred nikoli
opustila prilike, preživeti v družbi z Milu-
tinom Oblokarjem nekoliko veselih ur. Tako
je bil Milutin Oblokar pač lahko zadovoljen
z usodo svojega življenja !

-V A. Sil; iMHilAUi,  >[ r['.-r;jili'ri 7  b'
-rji ni š.lf?oIor/jv ‘ ;bv; (.;?>;;•*

-bc/nn,;: -k;:)-  v v ‘io;i  £>v-b;.-il>-f-
imn BbSob idžo-icd d. nij, :•

-nq BvonijiiliJ^ (sbss m

'ledin hort  -V.u,;.v bnijov« •% ;
rltM s idšinb i  ihviSs'xq .idili'
|Ijp»T , šiliš?: w  cdilč n®ri !
li^jiovnlvr^v oMoi “dokiO

; ijjrs&fjviš B<jy[;-57^