Štev. 8. V Ljubljani 1. avgusta 1833. Leto XIII. ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Mlađemu pri I. Slovö Do tu sem, dragi ! spremil te, Tu uama pot narazen grò. Jaz tožen vračam se domóv, A tebi svet odprè se nov. Glej steza desna čez goró, V deželo vabi te lepó, Ta zetnski naš ostavljaš ràj, Zaupno se navzgor pod&j. Zdaj deških let odcvèl ti maj, Pač klical boš ga Se nazaj. Zdaj stopaš Čez življenja prag, Pogumen naj ti bo kori k. Da rešiš se pogubnih zmot, Le vedno bedi tisto pot, Ki nanjo vabi glas vesti, Saj v vèsti Bog nam govori, In Mei *om. da vidim «pet Nedolžnost trojo — idrarj* CTiiU Tono Zupan. Mehkobo si sred varùj In vsak neblag ti čin bo tuj. Sveté te ne vslepl modróst, Dulia ne zmóti te živtist. Glej jablano, ki tu cvetfc. Ki hlad ti dal» večkrat je : Lesnika bila je nekdaj, Drevó je plodovito zdaj. Mladiko vaépil sem jej v sklad, Ker žlahten sad imel bi rad ; Zdaj res mi s6čen sad rodi, Dovóìj plačuje za skrbf. O da bi, ko te srečam spét, Ugledal v tebi ves zavzčt, Kakó lepó so gnali kal, Kar v te naukov sem sejdl. Srca ini glas takó veli, Da to v resnici se zgodi. V slovó podajam ti rokó Bog dobri čuvaj te zvesto. F. Krek. Razbojniki. „Naj se kaka reč .še takó skrbno skrije, prej ali poslej jo gotovo solnce obsije." Narodni prigovor. 1. jflepem, prijetnem mestu Samoboru na Hrvatskem je živel pred kacimi ^petdesetimi leti obče priljubljen meščan in mojster, Josip Daromir, s Igsvojo ženo .lelo in jedino hčerko — Katarinko. Bili so to vrlo poja, božni in krepostni ljudje, zato jih je bil Bog v vsem blagoslovil. Oče in ■ 4 mati sta bila zelò delavna in varična, da bi sebi in svojemu otroku vsaj nekoliko prihranila. Ako sta le mogla od svojega majhenega imetka komu kaj podeliti, rada sta to storila; zato je siromak v njiju hiši vselej dobil kosec kruha in okrepila. Z jedno besedo : Bila je to srečna družina, kadar je mogla komu kaj dobrega storiti, in vsak jo je spoštoval in ljubil. Ali dogodila se je necega dne velika nesreča. V tej dobi se je namreč potikala po samoborske) okolici razbojniška četa, in ko je slišala, da ima Daromir nekoliko denarjev, sklenila je neko noč v njegovo liišo prilomastiti in ga oropati. Bilo je neke viharne jesenske noči... Sever je strašno bril, a zemljo je pokrivala gosta in črna tema. V Da-romirovej hiši je bilo vse tiho... Oče iu mati sta sedela za mizo, a JTatarinka je čitala na knjižico, ki jo je v šoli dobila. Nihče ni pazil na to, kako zunaj sever brije, ker oče in mati sta bila zamaknena v svojo pridno, deset let staro hčerko, ki je bila že v tretjem razredu tedanje ljudske šole. Srečna sta bila, vesela in zadovoljna. To njiju srečo in mir prekinil je v tem hipu ropót zunaj v veži. Vsi trije naglo vstanejo, a Katarinka prime očeta za roko... Bopót je bil vedno večji, in za nekaj časa so se slišale tudi besede... Vsi trije so stali kakor nemi, niti besedice niso mogli izpregovoriti, le Katarinka, videč prestrašene stariše, začela se je jokati. Kavno v tem hipu, ko so slutili nesrečo, pridrlo je dvanajst oboroženih mož v sobo... Bili so to razbojniki. .. Mati in hči ste začeli na pomoč vpiti, a očeta zagrabi razbojniški poglavar in ga vpraša po denarjih. Med tem so drugi razbojniki jeli pleniti po sobah, ter so pobrali vse, kar koli jim je prišlo v roke. Mati se od prevelicega strahu onesvesti in zgruzi na tla .. . Ko se zopet zavé, vidi, da je uzé vsa soba oplenena, a nje moža so razbojniki z debelo vrvjo zvezanega vodili po hiši. Uboga mati to videč, prime hčerko za roko, ter pohiti ž njo do očeta, ter se ga krčevito oklene. Prosila je razbojnike, naj se vsaj nežne hčerke usmilijo, da ne ostane sirota brez očeta ... Poglavar razbojnikov namigne svojim tovarišem, da naj prenehajo. Zdaj vpraša ubogo in prestrašeno ženo po denarjih. Zena misleč, da jej bodo izpustili moža, skoči liitro do omare ter izvleče iz nje nekaj zlatega lišpa, zaročne prstane in nekaj gotovine, ter vse to odda razbojniškemu poglavarju, kateri jo tolaži s tem, da jej mozà ne bodo umorili, ali odpeljali ga bodo s seboj v svojo razbojniško jamo. „O usmilite se mene, uboge matere, usmilite se moje uboge hčerke!" vpila je mati in prosila razbojnike, ali vse je bilo zaman! Za malo časa so razbojniki odšli, a ž njimi je odšel tudi oče Daromir. Mati je hotela iti za možem, ali razbojniki so pred njo zaklenili vrata. Še le druzega dne v jutro pritekli so na njeno vpitje in na jòk uboge hčerke sosedje v hišo, ter so slišali o nesreči, katera se je zgodila po noči. Na vse strani so bili razposlani žandarji, da bi poiskali hudobneže, ali nikjer jih niso mogli najti. V pustej. zapuščenej hiši je jokala sirota žeua s svojo hčerko Katarinko dolgo .. . dolgo. II. (Jas naglo hiti, in za nekoliko let se vse takó hitro i zp re me rt i, da je resnica, kar pravi neumrli hrvatski pesnik Preradović : „Stalnega na tem svetu nič ni, le izpremena !" Ali rana na človeškem srci se ne izpremeni takó hitro. Ona, rekel bi, vsak čas večja postaja, vedno bolj peče in skli.. . Take rane na srci je imela tudi sirota Jela in nje hči Katarinka. Mati in hči niste nehali jokati za ljubim očetom Josipom, ter ste vedno po njem povpraševali, ni li ga kdo kje videl, ali vsaj slišal kaj o njem. In kolika žalost se je polastila njiju srca, ako ste pomislili, da ga morda ni več pri življenji, da so ga morda neusmiljeni razbojniki ubili. Živeli ste od sili dob jako ubožno, ker niste imeli nikogar, ki bi jima namesto val očeta pri obrtu in jima vsakdanjega kruha služil. Kar ste si sami pridelali na majhenem kosu zemlje, to jima je bilo vse. Hrana in obleka jima je bila zelo siromašna. Naposled ste bili primorani prodati svojo posledno imovino, hišo in vrt, da ste se preživeli. Sredi njiju največjega uboštva nasmijala se jima je zopet sreča. Ravno ko je Katarinka navršila 19. leto svoje dobe, zaprosil jo je zaradi njene dobrote in lepih kreposti nek bogat krčmar iz Brežic na Stirskem za ženo. Katarinka se je omožila, in je vzela s seboj tudi mater, kjer ste obe zadovoljnejše živele nego poprej. Katarinka je morala večinoma biti v krčmi, kjer je točila vino in stregla gostom, a tudi mati jej je časi pomagala pri tein opravilu. Njen mož je hodil po svojih opravkih ter ni mogel sam tega dela obavljati. Nečega dne, ko je bila Katarinka sama v krčmi, stopijo tri zalo oblečeni možje v sobo. Jeden izmed njih potegne sveženj iz žepa, razvije ga, iu vzame iz njega zlat lišp, katerega ponudi Katarinki v zastavo. Prosil jo je, da bi mu dala vina in drugih potrebnih stvari za živež, katere misli s seboj vzeti, in kadar dobi denarje, plačal bode vse pošteno, in ona mu povrne zastavljene stvari. Katarinka pogleda tuje može in jim reče : „Prosim vas, da bi malo počakali, grem matere povprašat, koliko so te stvari vredne !" To rekši, otide. Pred mater s topi vsi. reče jej : „Mati. ali poznate ta prsten T te zlate napéstniee ?... Ali poznate vse I te stvari?" „Moj Bo?I" začudi se mati, „kje si vse to dobila? To je moj poročni prsten, moje napéstniee. katere sem óno noč razbojnikom dala, da bi ti očeti I izpustili !J rDà. takó je; tudi jaz sem te stvari takój spoznala, zato sem jih k vam prinesla, da jih tudi vi pogledate. V sobi so trije krasno oblečeni možje, ki bi radi vse te stvari pri meni založili. Zdijo se mi zelò sumljivi !u V tem stopi v sobo Katarinkin mož. Ko mu je Katarinka z materjo vse povedala in razložila, in v tem, da se je Katarinka v krčmi s tujci raz-govarjala. pripelje mož mestno stražo, katera je sumljive može takój prijela in v zapor odpeljala. Kadar so tatovi ugledali stražarje. hoteli so pobegniti, ali bili so takój zasačeni in pred sodišče odpeljani, kjer se je takój začela preiskava. Pod obleko razbojnikov so našli razno orožje. Ker niso mogli dalje tajiti. pripo-znali so, da je zlatnina óna ista. katero so pobrali v Daromirovej hiši : izdali so tndi svoje tovariše in povedali, kje so skriti. Povedali so tudi. kaj se je z odpeljanim očetom ugodilo, in da se zdaj bolehen leži v razbojniškej jami. Stražniki so takój odšli v razbojniško jamo, da bi rešili Daromira njegovega trpljenja in muk. Glejte, otroci ! Takó je po previdnosti božjej prišlo vse na dan. 111. Meseca maja leta je bila odposlana vojaška četa v gozd K. bliza Brežic, da poišče iri vjame razbojniško dmhal. Tudi mati in Katarinka ste Šli ž njimi, da bi objeli očeta, katerega uže celih devet let videli nista. Pot jim je kazal razbojnik, kateri je pri sodišči izdal svoje tovariše. Skoraj j>ol dne so hodili po brežanskih gozdih, dokler niso dospeli naposled v temen in debelo zaraščen gozd. Hže so se bali dalje iti. ali bilo jim je strogo zapovedano. Za nekaj časa jim reče razbojniški vodja : „Zdaj zdaj smo pred roparsko jamo. Bodite previdni, ker razbojniki nimajo dosti pušek, ali imajo zelo ostre handjare." Vsi se pripravijo na krvavo borbo, samó Jela in Katarinka gledate iz< daljave, tresoč se po vsem telesu. Minulo je četrt ure, in vodja zašepta : „Pazite se! tukaj so vrata!"... Nato vzdignejo z zemlje skalnata vrata. Nekoliko vojakov je prižgalo bakle. Drug za družim zlezejo pod zemljo skozi temen in ozek hodnik. Še niso slišali niti opazili ničesar. Čim dalje gredó, tem večja teftìà se jim dozdeva. Po dolgem tavanji pod zemljo obrne se vodja in pokaže s prstom na neka hrastova vrata, ki so zapirala roparsko jamo. Vojaki odpró z velikim trudom debela hrastova vrata, iu glej ! tu najdejo razbojnike, ki so dobro napojeui sedeli okolo velike mize. Razbojniki misleč, da pridejo njihovi tovariši, pozdravljali so veselo prišedše vojake. Ali zelo so prevarili. Vojaki planejo na nje. povežejo jih in odpeljejo iz jame. Ostali vojaki preiščejo vso jamo, «ili denarjev ne najdejo, temveč mnogo raz- ličnih. dragocenih stvari. I.ehko so zdaj uganili, zakaj so trije razbojniki hoteli zastavili zlatnino. Izmanjkalo jim je denarjev. Ko so uže boleli jamo zapustiti, zaslišijo iz nekega kota slab človeški trias : „Pomagajte ! pomagajte !" Takój so spoznali, čigav glas je to ? Poklicali so mater in Katarinko, kateri je peljal sam mestni sodnik v pusto. mraéno razbojniško jamo, kjer je na slami ležal ves onemogel, bled, sni) in star njiju dragi oče Ilaromir. Žalostno je bilo to snidenje, a zopet vi selo, ker je iena našla svojega moža, a Katarinka svojega preljubega ofeta.. • .0 preljubi moj ode!" jecljala je Katarinka, a v kotu sedeč jokala je uboga žena in hvalila Boga. da je našla zopet moža. po katerem je tako dolgo vzdihovala. Sodnik, ki je poleg slal. bil je zelò ganen pri tem pogledu. Utolaživši vse troje, ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^ rega je vedno prosil, da se ga usmili. V najlepšej moškej dòl.ii se je postaral in oslabel, da ga je bilo videti kakor kacega osemdeset letnega starčka. Mnogo časa je preteklo, da seje zopet opomogel. Živel je potem Se nekaj let srečen in zadovoljen v krogu svoje obitelji in rodovine, katera ga je spoštovala in ljubila do smrti. Razbojniki so bili vsi s smrtjo kaznovani, ker je prišlo pri preiskovanji še mnogo drugih hudodelstev in umorov na dan. Nu, to je bil. ljubi otroci, le majhen del one kazni, katera jih je čakala že le na ónem svetu. In teko je resničen prigovor, ki pravi - „Naj se kaka reč že takó skrbno skrije, prej ali poslej jo gotovo solnce obsije." Po hrvaiski spitnl J. Milnkovif. £ Hròmi Jurij. "WJjj 'ilo je necega poletnega dne po póludne po soli. Otroci so dobili do glSpvsak svoj košček kruha za južino ter so potem pomagali starišem Pj&lpidelu, ali pa so gnali živino na pašo. Ulej, kdo pa dirja ondu po cesti? To so trije dečki, vsak ka • >:P 4- dvanajst let star. Zdaj se prikaže še jeden med hišnimi vrati ! Pr' t rye se ustavijo vštric njega in mu rekó: „Nu, Tonček 1 pojdi z n-v gozd; iskali bomo ptičih gnezd. Daj, napravi se in idi! Tonček drugače priden in pošten deček, odgovori : „Ne vem, ali bi z vami ali nè, ker vi ptičkom jajčke pobijate in jim razdirate gnezda. Ma so mi zadnjič rekli, da je to greh." „Bes je takó, Tonček! Ptičkom jajca pobijati in jim razdirat gnezda, to je velik greh! (ìoijé otroku, ki kaj taeega dela," slišal so je moški glas, in izza ogla hiše se prikaže mož ob Jesenej nogi. Ta mož je b hromi Jurij. Po vsej vasi so ga takó imenovali. Težko je hodil in jako poča._ „Tu za oglom sem malo počival in slišal vse, kar ste se pogovarjali, reče Jurij. „Braniti vam sicer ne morem. da bi ne šli v gozd. ali popr vam hočem povedati povest o samem sebi. Težko užć stojim ; idimo raj še na vašo klop, Tonče, da sedem." Dečki gredó ž njim ter sedejo na klop. Hrdmi Jurij je bil v sredi med njimi. Začel je pripovedovati : „Tudi jaz sem bil mlad in čvrst kakor ste vi zdaj» Ali od ónega časa je minulo uže dokaj let; glejte, moji lasjé so uže čisto osiveli iu tudi moje oči so oslabelo. V mladosti sem bil tudi jaz vesel in dobre volje. I mèi sem še samó mater ; oče so mi umrli, ko sem bil še malozmožen otrok. Iu kakšno mater sem imel, ljubi otroci !u vzkliknil je Jurij in debela solza se mu je po-eodila po zgrbančenem licu. „Oj kako mater !" ponavljal je z zamolklim glasom bròmi siromak. „Kakó ine so ljubili in zame skrbeli noč in dan ! In kakšen sem bil jaz? — O otroci! jaz nisem vračal ljubezni z ljubeznijo, marveč sem delal materi skrbi in bridkosti ter sem bil nehvaležen otrok. O kako žal mi je zdaj vsesa tega," vzdihnil je hromi Jurij. „Lepe materine besede so našle malokdaj pot v moje trdovratno srcé. Kakor vi zdaj, imèl sem tudi jaz to slabost, da sem rad lazil za ptiči ter iskal in jim razdiral gnezdica. Kolikokrat so me svarili mati. in me colò pn>-sili. naj opustim to pregrešno delo, ali bilo je vse za m An. Bilo je necega poletnega dne ravno kakor danes. Pridivjal sem iz šok* domóv. Matere ni bilo doma ; bili so na polji. Vrožem «i kos kruha, vtaknem ga v žep in hajdi v gozd. Skozi vas dirjajoč, srečal sein mater, ki so neétf z polja težko breme trave na glavi. Znoj jim je. kapal raz čela. „Jurij. Jurij 1° rekli ini so, „ne hodi danes v gozd ; huda ura se bliža!" Ali jaz se niti zménil nisem za materine, besede, nego dirjal sem kakor D''® v bližnji gozd. Jedenkrat sem so bil ozrl nazaj ter sem videl na nebu črne, hudourne oblake, ki so se vedno bliže podili. Ali kaj je bilo meni teh oblakov inàri ? ! V gozd dospevài. hitel sem od drevesa do drevesa, na v s»1 strani gledajoč . ne bi li ugledal kje kaeega ptičjega gnezda. Po gozdu se je vlegla d «Itela temi, ker oblaki so bili zakrili solnce. Nobenega gnezda nisem mogel Bajti. To me je zelò jezilo in nemirno je postalo moje srce. Zdajci ugledam na gostem grmiči gnezdo divjega goloba. Crno splezam na grm ne brigajoč se za ostro trnje. ki mi je trgalo obleko in kožo ua telesu. Divji golob je vzletel z golobico iz gnezda : a v gnezdu ni bjlo nobenega jajca. Neusmiljeno zgrabim prazno gnezdo ter je poženem na tla. Romaj sem bil to storil, slišim zamolkel gròm nad seboj. Ali to me ni oplašilo. Hitro zlezem na tla ter tečem dalje po gozda. Zdaj pridem do topole, katera še zdaj stoji ne daleč od brvi vodeče preko potoka. K višku se oZrem ter ugledam na njej gnezdo. Kake štiri korake od topole je stal velikansk hrast. ..Alia !" izpregovorim, „tukaj so grlice ; morda je už0 kaj v gnezdu, zadnjič ni bilo še nič.u Začelo je votlo grometi, da se je tresla zemlja pod menoj. A jaz sem vender še plezal na topolo. Nisem še prišel do gnezda, ko vzleti ta stara dva iz njega. V gnezdu sta ležala dva gola mladiča. Tiščala sta se drug k dru-zemu tresoč se po vseh udih. Ali jaz nisem imèl usmiljenja ž njima. Zgrabil sem prvega in ga treščil na tla. Zdajci sežem po druzega. Ali v tem trenutku začujem strašan udarec ; zablestelo se je okolo mene, kakor bi bilo vse v ognji. Topola se je stresla kakor tenka šiba, moji roki ste od strahu popustili vejo, jaz se nagnem v si ran in — o gorjé! — zletim z drevesa na trda tla. Strašna bolečina me je izprele.tola po vseh udih. ko sem padel na zemljo, in bil sem v popolnej nezavednosti. Kako dolgo sein ležal v tem žalostnem stanji, tega ne vem povedati ; a toliko vem. da je mč.elo deževati iu hladne, kapljice. ki so padale ua meue, vzdramile so me. Plašno se ozrem okolo sebe ter hočem vstati. misleč, da se mi je vse to sanjalo. Ali ne daleč od sebe zagledam hrast, katerega je razcepila strela od vrha do tal. Komaj se oprem na nogi. uže omahnem od prevelike bolečine, ter se zopet zgruzim na zemljo, (ilasno sem začel zdi-hovati. a dež je lil, da sem bil moker do kože. Zdaj zasliši m znani glas svoje ljube matere, ki se mi je zdel v tem tre-notku kakor glas iz nebes. „.Jurij ! Jurij ! kdé si ?" Hotel sem jim odgovoriti, ali nisem mogel ; le žalostno sem ječal. Mati so se mi približali. Kako so se ustrašili, ko so me ugledali, tega vam povedati ne morem. „Jurij! Jurij!" za vpili so, „kaj ti je?" in akoèili so k meni. Jaz sem čutil solze, ki so padale iz materinih oči na moje lice. Oh te solzé ! bile so vroče kakor žareč ogenj ; še denes me sklé. Mati me naglo dvignejo na svoji roki ter hité z menoj domóv. Takój so posiah po zdravnika. Ko je, zdravnik prišel in me ogledal, rekel je : „Desna roka in noga sti zlomljeni !" Pri teh besedah ni bilo videti solzó v materinem očesu, ali njen obraz je bil bled. da ga nikoli pozabil ne bodem■ Ko je zdravnik zopet drugič prišel in me pogledal, zelò se me je ustrašil. „Mati!" dejal je, „hudo je, hudó. Desno nogo bodem moral odrezati, da ohranim dečku življenje." — Takó se je tudi zgodilo. Grozne bolečine sem trpel, kadar mi je zdravnik rezal nogo. Mati so sedeli pri mojem vzglavji in mi božali bledo lice. Njihove tolažilne besede so bile vzrok, da nisem glasno kričal od nepopisljivih bolečin. Oh ! in ravno v teh strašnih trenotkih sem se spomnil ubozih ptičkov, katere sem takó neusmiljeno preganjal in mučil. Svojo vročo glavo sem položil v materino krilo, ter sem iz globočine svojega sred vzdihoval : „Vsemogočni oče ! spoznam, da me je doletela tvoja pravična kazen. Odpusti mi mojo pregreho, ne zavrzi me ! Imej usmiljenje z menoj, moj stvarnik !" Te besede so mi prinesle olajšavo. — Bil sem zelò slab ; a božja pomoč in materina skrb ste mi bili krepilo. Okreval sem zopet ; ali kakor vidite, delati ne morem ; vse svoje življenje sem siromak ter nadležen ljudem. To je kazen božja ! Povedal sem vam svojo povest, a zdaj storite, kar vam je drago." — „Bog ne daj, da bi šli ptičjih gnezd iskat !" reče Tonček. „Jaz ptičkov nikoh ne bom več preganjal." „Jaz tudi nè ! Jaz tudi nè!" rečejo otroci drug za drugim. Takó se razidó vsak na svoj dom. Mujmko Devojän. -H- 4 V pravem trenotku. fjpfierkev sv. Pavla v Londonu je največja in najlepša hiša božja na vsem Äl|||8vetu. Ta cerkev je bila zidana za vlade kralja Jurija VII. in sloveči "tajS slikar Sir James Thornhill jo je ukràsil s svojimi čarobnimi slikami. Tyl Ali uže za nekoliko let, kar je bila cerkev postavljena, razpočil se je strop, in slike na kaplji je bilo treba popraviti. V ta namen si je dal slikar Thornhill narediti viseč oder, na katerem je stal in popravljal pokvarjene slike. Neeega dné, ko je bila podoba sv. Pavla uže do malega izdelana, stopi k umeteljniku na oder človek v črnej obleki, gleda in občuduje krasne slike ter niti za trenotek ne obrne svojih oči od tega res umeteljniškega dela. Slikar Thornhille je godrnjal na tihem; kajti nepovabljeni gost mu ni bil po godu, a kmalu ga je pozabil, ker podoba je bila izvršena in slikar je stopil nekoliko v stran, ter z zadovoljnim očesom gledal, ali bi bilo treba še kje kaj prena-rediti in popraviti. Ali čim bolj se uineteljnik odmikuje, da bi iz daleč gledal podobo, tem bolj se mu zdi čista in popolna, tem bolj ga navdaja veselje, da je podobo tako dobro izvršil. V tem hipu stopi človek v črnej obleki k podobi ter naredi z ógljijem debelo črto preko čela sv. Pavla. „Izrod peklenski ! hudobnež zavidni, razbijem te na mestu!" zavpije umeteljnik v svetej jezi nad njim ter skoči k njemu. Ali ta mu odgovori mirno : „Poglejte, prijatelj, za seboj ; stopinje v pesku vam kažejo, kje ste stali, in samo še jedna sama stopinja — in bili Iii padli z odra v globočino na trdi tlak. V pravem trenotku sem se poslužil pravega sredstva, da vam sem rešil življenje." Osupel se ozrè Sir Thornhill nazaj in stopinje njegovih nog so mu kazale, da je čudna prikazen govorila resnico. Jeza v njegovih prsih se je utolažila, in smrtna gróza ga je izpreletela po vseh udih, ko je ugledal nevarnost, v katerej je bil. Ganen je stisnil rokó tujemu človeku in se mu srčno zahvalil. Od sih dob ga je vezala največja ljubezen do njegovega rešitelja, ki nihče drugi ni bil, nego v zgodovini slavno znani presojevalec Samuel Johnson. p0 „Kòhierjì J| Grlica in sova. |||p|oletje je. Nečega krasnega poletnega dne je zapustila grlica svoj dom |JM| lin se spustila po polji in livadah, da se malo poigra po lepem, širokem svetu in se navžije divnih žarkov božjega solnca, ter tudi založi kako ^Y1 zrnice rumene pšenice in si ugasi žejo z biserno róso. In bilo jo je lepó videti, ko je ponosno letela od drevesa do drevesa, in ugodno jo je bilo poslušati, kadar je veselo gučala, kakor bi hotla s svojim gučanjem slaviti vsemogočnega stvarnika, od katerega ima toliko dobrega. <3vw avii> mvimumi Le poglejte jo, nà —, kako zaprhutne in zleti s košate, jablane. Nekoliko krati mahne s kreljutima in že je ondu na velikem hrastu sosedne livade. Ali kaj je to ? Se dobro ne sede na zelene vejice, že obletava vsa plaha okolo hrasta ter golči z milim in ljubkim glasom. A tudi to ne traje dolgo časa; vzdigne se visoko v zrak in leti,.kolikor najhitreje more, zdaj na levo, zdaj na desno, zdaj sèm, zdaj tjà, ter obleti velik krog ; in predilo bi udaril dlan ob dlan, evo je ! že zopet je nazaj pri hrastu. Ali glej čuda ! Ni priletela ona sama, nego ž njo je priletela cela tolpa krilatih ptic. Priletelo je ž njo več grlic, golobov grivnjačev, kósov, drozdov, škorcev in lastavic. Tudi žolne in vuge so prišle, a zna se, da ni manjkalo tudi premedénih vrabcev in jezikavih srak. Vsa ta ptičja tölpa je udarila v glasen, daleč so razlegajoč vrišč iB šumet. In kaj je vzrok vsemu temu. vprašali bodete radovedno, čim« ta vrišč in Sumit? Vzrok vsemu temu je sirota sòva, katera je le za trenotek izletim iz svojega skrivnega dupla, in ves to vrišč in Sumòt znači krvavi boj proti njoj. Ni ne šalu! Sovražnikov toliko število a ona sama. Brani se hrabro, to je res, in že jc očutil mnogi izmed sovražnikov čvrstobo njenega kljuna, ali zamàn, tudi njej je odletelo mnogo perja in na pol gola se mora umakniti nazuj v svoje temno duplo. Njuni sovražniki še nekoliko časa obletavajo Umst; krika in vika se polagoma izgubeva in naposled se razidó vsi kakor premagala. Jesen je. Ptice selilke, katere le toliko časa ostanejo pri nas. dokler jim naša gorkota ugaja in dokler jim ne izmanjka potrebne brane. zapustile so že davim naše kraje. In prav so storile ; kajti mnogo poprej. nego U druga leta. prilomastil je mrzli sever, bud mraz je začel nastajati in predno bi si bil človek mislil, bila je zima pred durmi. Pticam selilkam, katere so, budi si iz nemarnosti, ali pa vsled skrbi za svoje mladiče, ostale še pri nas. ne bode se dobro godilo. Sirote bodo morale poginiti. Med temi nesrečnicnmi je bila tudi naša grlica. Nu. ako hi bila sama, ue bilo bi jej toliko sile : ali ž njo vidimo mlado grlico, za katero jo bolj skrb mori, nego li za samo sebe. Sirotama je glad in zima že toliko naliudila, da sti skoraj na polu mrtvi. Ab upanje jn tolaži... nastalo bodo boljše vreme, medve se bovi okrepčali in bovi šli za našimi tovarišicami. Ali večkrat je upanje prevafljivo, Nccega dne je začel sneg padati v debelih in gostih kosmih na zemljo. To je bila za grlico velika nesreča. Ako si ne dohode kje varnega zatišja, ne preostre jej druzega. nego žalostno poginiti s svujo hčerko. Zatorej leti s svojim mladičem, leti, da se ngrejr in poišče kaeega dupla, „(ilejte. mati !" reče mlada grlica, „ondn v ónem hrastu je veliko duplo, skrijru se vanje." — N'u |>a idivc." reče starka, in šli ste k hrastu. 1'rižedši tja, gtesti naravnost v duplo. Iz začetka uiste ničesar videli , ker jo bilo pretesno», v tem hipu se zasliši glas : „Kdo je takó predrzen in me vznemirja v mojem stanovanji ?" Stara grlica pogleda nekoliko bolje, in kako se ustraši. ko vidi pred seboj sflvo. Nu kmalu se opogùrnì ter reče preponižnn : „Prosim vas. druga sòva. oprostite mi. da vas vznemirjam v vašem stanu. Dve »esrečniei imate prod seboj. Zakasnila sem pol v toplejše kraje, a zunaj je buda zima. in poleg mene vidite mojo mlado hčerko. Pogineš obe. ako se naji ne usmilite ter nama ne privolite prenočili pri vas. • Usmilite se naji, usmilite, predraga sova !" „Hii," odgovori sfila, „mar me ne poznaš več? Ali se ne spominaš. kako si tega leta celo tòlpo ptic uiihujskala proti meni? In zaradi česa? Kaj in koliko vam sem naredila kvare? I.ilej, še celò ljudjé, ki nam pticam niso prijatelji, in če nam so, to so nam le zaradi svoje koristi, ti ljudjé me ne preganjajo, marveč m« èe cene, a pred rami se niti pokazati ne smem n» »TOtlobo boijo. Ho, dosti j». Lehko bi s* udaj Bi&ttll teboj, «.li tega storiti nočem, ker si dosti kaznovana. Prenočišča ti pa nikakor dati ne morem. Zapusti me in nikoli več se ne prikaži pod mojo streho. Za tebe je svetloba, za mene ternata. Vsacerim svoje. Z Bogom I" Stara in mlada grlica sti murali vèn. Druzega jutra na vse zgodaj je šel neki kmet po drva. Sa poti najde dve popolnem onemogli, prezebli in n«i pol mrtvi grlici. Vzame ju s seboj. Doma ju ogreje in nabrani, in grlici sti oživeli. Vso zimo sti ostali pri tem kmetu, in kadar je prišla vesela vzponi lad ter se je zemlja zopet ogrnila v praznično obleko, vzel ju je kmetic na roko. odnesel na polje in jima dejal : „Z Dogom, dragi moji grlici, idita v svet, in uživajta zlato svobodo!" To je bil dober človek. Otroci, posnemajte ga ! £ k. Arabec in k afa. ^ek Arabec, rodom iz plemena znanega zaradi roparstva. jezdil je po stepi na svojem hitrem velbljodu : hitel je. takó naglo naprej. da je prah v daljavo pokazoval njegov pot. Bil je oborožen z dolzim kopjem, ker je nameraval napad na oazo. Kar zagleda, kakó se vali gost dim iz neeega kraja brezkončne stepe. Arabec jezdi tja in najde ostanke velieega kupa lesa. sredi katerega se je zvijala kača in se ni mogla nikakor osvoboditi. Ko je ta zagledala Arabca, začela je sikati in rekla po Človeško, dovolj razumljivo : „Sluga božji, pomagaj mi, resi me smrti !" Arabec je privezal na kopje torbo svojega velbljoda in jo nagnil na kup. Kača je zlezla takoj vanjo, potem lezla dalje po kopji, po roki, na vrat, ovila se je okolo njega in pričela d usiti svojega rešitelja. — „Kaj delaš?" vzdihu il je s trudom Arabec. -Ne čutiš mordii, kaj delam ?"' odgovorila inu je kača : „morim te." „A zakaj vender, milostivi Dogi Vedi, jaz sem ti življenje otel !" „Brez sumnje je takó: in kdo ne plača na tej zemlji dobro s hudim?" „Ti to takó misliš!" „No, saj je vender vse tega mnenja!" \ — VVprosti me malo okolo grla in vprašal hodom tri, fce govoriš pravo. Potem užu stori, kar hočeš !" „Naj bode !" Sla sta. Jezdec je jedva dihal pod svojim ostudnim ovratnikom. Prijezdila sta k studencu in obstala. Človek vpraša: „Poslušaj čista voda, povej mi resnico ! Rešil som to kačo iz ognja. a ona mo hoče iz hvaležnosti zadušiti ; pravi, da se na zemlji vsigdar plačuje dobro z hudim." „Prav ima," odvrne studenec. „Tu poglej : moja voda je svitla in čista, rado volj no pojim ljudi in velbljode. kadar se ob meni ustavi karavana ; dajem jim vođe. da se umivajo pred molitvijo, rešujem jim življenje v tej žalostnej. brezvodnej pustinji. In kako hlagodaraost (hvaležnost) n jihpvo gledam ? — Kadar odhajajo, brusijo v moje vode razno kamenje, smeti, in kalé njih jasnost" Pri teh besedah je stisnila kača silnejšo grlo Arabca, in vzkliknil je od lrnli. Odšla sta naprej. — Glej ! na kraji oaze ziblje se veličastno kodroglavata palma. Nesrečni Arabec pove jej kaj in kakó. „Kača ima pravo," odgovori palma. „Glej, jaz dajem tujcem senco in hrano. Kadar jih je volja oddahniti in se najesti moj ili sočnih (sočnatih) plodov. — kn j počno ? Listje, veje in skorjo mi trgajo, naredé ogenj, in — zdaj pazi! — obsečejo me, kakor so uže obsekaJi moje sestre, in delajo si kòle za ograjo ali stebre za šotor." Še silneje je stisnila kača grlo Arabca. V konečnej slabosti zamahal je z rokami in zahrópel s predsmrtnim glasom. — Mimo je bežal šakal. Arabec je zbral vse svoje sile, kar mu jih je ostalo in ga poklical. Kača je odnehala za jedno kolesce in človek je dejal : „Postoj šakal ! rad bi se pogovoril s teboj." „Bodi si, govóri, vender ne jezdi bliže !" odgovoril je previdni šakal. „Nu, govóri vender, ako ne, otidem !" Arabec mu je razložil vse. „Ti si torej rešil to kačo iz ognja?" vprašal je šakal... „Težko je temu verjeti. Kako je pa vender to bilo ?" — Jezdec je hotel pojasniti podrobnosti. ,,Nè, nè," segel mu je v besedo šakal —• „pokažita mi, kakó se je vse to dogodilo, potem laže umejem." Človek je v tem privezal torbo koncem kopja, spustil jo na pesek. Kača se je odvila in zlezla po drogu nizdolu. „Nii, kaj praviš zdaj ?" vprašal je Arabec. „Norec!" zakričal je šakal, „tvoj sovrag je pri tvojih nogah, a ti še vprašaš : kaj zdaj ? Zlózi vender z velbljoda in steri kačino glavo ! Zdrav !" Iz ruskega preložil Ksaverij. -X-- || Napoleon na Ruskem. apoleon dospevši do vrhunca svoje oblasti, napovedal je 1812. leta Busiji vojsko. Bilo je v 14. dan meseca septembra, da je stal s svojo spi» veliko vojsko pred glavnim mestom Moskvo. Ko so šli vojaki v mesto, bila je Moskva prazna in zapuščena. Po ulicah je bilo vse tiho in mirno, vrata in okna po hišah so bila zaprta. Malo ne vsi prebivalci Moskve so zapustili mesto, le ljudje najniže vrste in izpuščeni hudodelniki so se klatili po ulicah velikega mesta. Še tisti dan zvečera se je prikazal ogenj po nekaterih bolj oddaljenih moskovskih predmestjih. Busi so namreč mesto sami zažgali. Francoski vojaki se za ogenj niso dosti brigali, marveč iskali so si prenočišča in živeža. Druzega dnó t. j. 15. septembra podal se je Napoleon v stari carski grad Kremlj. Ogenj se je vedno bolj in bolj širil po mestu. Se le zdaj so začeli Francozi misliti na to, kakó bi ogenj zadušili. V vsem mestu ni bilo nobene gasilnice. V 16. dan septembra je nastal silen vihar, ki je raztrosil ogenj po vsem mestu. Požar se je bližal tudi Kremlju in Napoleon je moral ves prestrašen zapustiti carsko palačo in bežati skozi goreče mesto v drugo bolj oddaljeno carsko stanovanje. Še le v dan 20. septembra je prenehalo goreti, ko je uže večina mesta do tal pogorela. Francozi so se morali na pogorišči utaboriti. K tej nesreči za francosko vojsko se je pridružila še druga nesreča. Nastala je namreč prezgodna in huda zima. Sneg je pobelil neizmerne ruske planjave ; bril jo oster sever in vedno hujši mraz je prihajal! V opustošenej deželi je začelo Francozom živeža primanjkovati in trpeli so hudo lakoto. Vrhu tega so jih ruske zime vajeni kozaki neprenehoma nadlegovali. Tisoč in tisoč francoskih vojakov je zmrznilo ali pa vsled nepremagljivih težav obležalo. Konji so crkali, vozovi in kanoni so ostajali na ruskej zemlji. A največja nesreča je zadela prevzetne Francoze pri reki Berezini. Napoleon je ukazal preko te reke, ko je voda najbolj narasla, dva mostova napraviti. Po póludne 26. septembra so začeli francoski vojaki čez mostova prehajati. Zvečer in po noči utrgal se je velik del mosta, ki je bil napravljen za prevažanje blaga, ter je vse, kar je bilo na njem, utonilo v valovih. V jutro 28. dne septembra so napadli Rusi francoske vojake, ko so ravno preko Berezine prehajali. Rusov je bilo kot listja in trave. Nepopisljiv strah je prevzel Francoze. Vsak je hotel biti prvi na ónej strani reke. Nastala je velikanska gnječa. Poveljniki in prostaki, konjiki in pešci, vozovi in topovi — vse je tiščalo na most. Vse se je borilo za svoje življenje. Mnogo vojakov je bilo poteptanih, še več jih je utonilo v ledenej vodi, a od zadej so švigale smrtonosne ruske krogle. Kar jih je srečno peté odneslo preko pogubne Berezine, pomikali so se meseca decembra počasi iz Rusije. Napoleon jo je prav na tihem pobrisal v Pariz, prepustivši ostanke svoje nesrečne vojske nemilej osodi. Od dne do dne je mraz huje pritiskal ; vsa cesta, po katerej so bežali Francozi, bila je pokrita z mrliči in konjsko mrhovino. Vojaki so bili raztrgani, suhi in bledi kakor smrt ; nobeden ni imel več niti sablje, niti puške. Takó je v malo tednih razdrobila huda zima, grozovita lakota in vojno orožje razkačenih Rusov neštevilno francosko vojsko. Ali ta nesreča prevzetnega Napoleona ni spravila v strah ; kmalu je začel nabirati zopet novih vojnih moči. Zdaj stopijo proti njemu v zvezo avstrijski cesar Franc II., ruski car in pruski kralj ter ga v odločilnej tridnevni bitki pri Lipskem (16., 17. in 18. oktobra 1813. leta) popolnem premagajo in poženo nazaj na Francosko. Avstrija stopivši iz tega boja, dobila je zopet vse dežele nazaj, katere jej je bil Napoleon poprej vzel. Savica in Triglav. In staremu Triglavu Besede govori : Smehljaje de jej Triglav, Slovenski velikan : ,.Saj svet ni ónstran mene Nič manj, ko tù krasan. „Oj Triglav, sivi Triglav, Obrni si telo, Da se mi ónstran tebe Oči enkrat paso 1" „Ko tù in tam so göre, Doline tù in tam ; In solnee z neba sije Zarkó jim tam, ko nam." u „Da zrem sosede tvoje, Tolminskih gòr kopé, Da s sestro svojo, Sočo, V dol romam in v morje ! " „če bi i lepše bilo, Ne želi tjà si hči : Kar komur se prisodi, •To voljno naj trpi !" u r. w. Največji zvon «a svetu. oskva je drugo glavno iu nekdanje stolno mesto ruskega carstva. Leži v lepej, prerodovitnej planjavi ob reki Moskvi 171) m nad morjem To "-jap7,„sveto" mesto, „matuška ruska,u ima nad 4(>t> razuih svetišč s krasnimi atolpovi in pozlačenimi kuplami ter je še dene« srediMe ruskega naroda, ker tu stanujejo najstarejše in najimenitnejše rođovine ruske; tu je tudi središče ruske ohrtnosti iu kupčije. Mesto itna več oddelkov, med katerimi so krasni vrti iu sprehajališča, še celò lepo obdelana polja. Na holmci ob reki Moskvi stoji po vsem svetu sloveči stari carski grad, moskovski k" re. ni I j. ki šteje 32 cerkev in mnogo krasnih palač, med katerimi se posebno odlikuje palača z imenitno jedilnico za gostije pri veučanji ruskih čarov. Bazven te carske palače je v Kremlji posebno znamenit veliki zvon, ki se „Ivan veliki" imenuje. Ta zvon je največji zvon na svetu ter tehta 21&.000 kg ali 4300 centov. Poprej je ta zvon visel satu v zvoniku, v katerem visi zdaj 32 zvonov v raznih nadstropjih. V sieri yeiicega požara je zvon „Ivan veliki3 padel iz zvonika ter jo mnogo mnogo let ležal na istem mestu. Ko je padel na zemljo, odkrhnil se je velik kos brtlna ravno iz srede dva črevlja debelega zvona. Ta zvon je lit na povelje cesarice Ane ter ima v obsegu 117 črevljev, v premeru 22 črevljev; visok je 21 čfevljev, debel 2 {revija. Vrhu b?ga je zvon ukrašen s prelepimi slikami iu venci. L T. ZEčaizne stvari- Drobtiae. (Posebni spomini meseca avgusta.) V 3. dan avgusta 1-192. 1. od piòve Koluinb iz pristanišča Palos na Španskem, da bi našel Ameriko. V 5. dan avgusta 1772. leta se je Poljska prvič delila. V G. dan avgusta 180G. 1. se odpove Fran I. nemškemu cesarstvu. V 7. dan avgusta 1X15, l. od véli so Napoleona T. v prognaustvo na otok sv. Helene. V 11. dan avgusta 1804. leta proglasi se Fran II. za dednega e e s a r j a A v s t r i j i. Kot avstrijski eesar imenuje, se Fran I. V 12. dan avgusta 1844. 1. umrje Jarnej Kopitar, slavni slovanski jezikoslovec. V 15. dan avgusta 1480. leta so Magiari strašno požigali in morili po 8tirske.ni. V 18. dan avgusta 1830. leta so se porodili naš presvitli cesar Fran Josip 1. V IV». dan avgusta 14:3«». leta so vse Židove (jude) zapodili iz Stirtlkega. V 21. dan avgusta 1858. leta se je porodil cesarje vi Č na stol -n i k, n a d v o j v o d a B u d o 1 f. — Istega dno 1780. leta porodil se je v Repnjah na Gorenjskem .Jarnej Kopitar, slavni jczikoznanec slovenski. Radi velike njegove učenosti imel je mej učenim svetom priimek : „velikan vednosti." V 24. dan avgusta 1778. 1. pride inženir Nagel prvi vrb Triglava. V 28. dan avgusta 1749. L umrje nemški pesnik Goethe. V 31. dan avgusta 1873. 1. našla sta avstrijska pomorščaka Weyprecht in Payer Fran - J osi p ovo deželo blizu severnega pòla, A. O. Računska naloga. (l'rlobòil U. I' o d k r «j i e k.) „Koliko ovac paseš denes?" vprašaIta-nek svojega tovariša Dragutina. „Glej," reče inn ta» „oudu pod ono jablano počiva polovica moje crede, a četrtina nje je ravno na potoku. Jedna osmina mojih ovac sc pase pod onim gričem, a desetina vseh je pod óno hruško. Ako hočeS pogoditi Število ovac, ne pozabi prišteti tudi te-le ovce. katera pa nikoli ne gre k svojim to-varišicaiu. nego drži se vedno le mene." — Komaj je Dragotin to izgovoril, reče mu Ivanek : „Prodno ti jaz povem Število tvoje črede, moraš mi tudi ti izračunati število moje črede. Jaz pasem jednako število belih in črnili ovac; ali póiuni, da je število belih ali črnih ovac toliko, kakor bi jednn osmino vseli ovac samo s seboj pomnožil. Koliko ovac pasem? Koliko je .belih, kol i ko . črn i Ii ovac ?" (Keüiiftv in (mona reäilco» v prihodnjem listu.) Slikovna uganka. Kako narediš iz teh dreh mrtvih psov samo s Stirimi potezami (črtami) dva živa r\ P*»? /vW (Rollilov in imena reSiicev » ') by prihodnjem limit.) Slovstvena novice. * Narodne Bi bHoteke 4. snopič, ki obsega povest: V gorskem zakotji; spisal A nt. Koder, prišel je ravnokar na svitlo in se dobiva po 15 kr. zvezek po vseh slovenskih knjigotržnicab. * Spisi Krištofa S m i d a IV. z ve* zek: Kanarček —Kresnica. —Kapelica v gozdu. Poslovenil P. Hugo-lin Sattner. — V. zvezek: Slavéek. — Nema deklica. Poslovenil t. FI or. Hrovafc. — To je naslov dvema najnovejšima knjižicama, ki ste prišli v tiskarni in založbi J. Krajca v Novom està na svitlo. Zdaj ob koncu šolskega leta priporočamo obé za Šolska darila. Gospodu Krajcu se imamo zahvaliti, da bodemo imeli časoma vsega Krištofa Šmida v slovenskej prestavi. * Hrvatska biblioteka za min-dei. Broj 1. — Pomorćice. Pripo-Tie9ti staroga pom orca. Sa 4 slike. — , Broj 2. Crtice lovačke i putopisne. Sa 5 slika. Po vrelih 7.a hrvatsko | mladež priredio Andrija Hajdinjak. Ü Zagrebu 1883. Naklada akademijske knjižare Lavoslava Hnrtmana-(Kugli i Deutsch). — Takó je naslov prvemu in drugemu zvexku „hrvatske bi- | blioteke za mladino/ katero je začel iz- j dajati gosp. And. Hajdinjak. občeznani pisatelj hrvatski. Pripoznati moramo, da je to res izvrstna misel v t.tkó ličnih zvezkih in po tako nizkej ceni izdajati knjižice za neino mladino. Prvemu in drugemu zvezku je cena po 12 kr. Po toliko bodo stali tudi drugi zvezki, ki bodo tema sledili. Spregovorimo §e več o teh knjižicah, kadar ju prečitamo, a uže zdaj ju gorko priporočamo vsem onim Slovencem. kateri so hrvaščine zmožni. Naročuje se pod naslovom: Akade- mijska knjižara L.Hartmana (Kugli i Deutsch.) Duga ulica br. 12 u Za- grebu (Agram). Odgovor tta vprašanje v 7. „ Vrtčevem" listu. Stavek ..Bog polivi nam cesarja J' j» f jiruibčenem čveterovogelniku lehko bere na I&4.480 načinov. (Tega vprašanja ni nihče rešil, a le po-skušajte in prepričali se bodete, daje resnica.) DC" Za ktUko darila priporof-stVko tii-«lednje v nairj zalogi iziXle knjige: M>ra got juhe». lepo vezanipo .JO kr. Weier r»k*»delèiè, lepo vezan po SO kr. Sreća v nesreči (Svetin) lcra»>u> j ci°c«n po GO kr. 1'rtri od 1874—1882. leta *r doMdo trd-o vezani in po znižane j ceni. Vretiniitvo „Vrtfevo" meet,ni try ileo. Sä v Ljubljani. Skakalnica. (SefUTll Lay. Cvetnič.) »- kor 1d b. ». ne- va- te- i »<* na ve 1 ca 1 ka- 11. T da hi- mi- «na- tez lo- ne me ne lost do- val že- no v bf ve n« U Ija ste- re si- lei da- pla- Ja- li- pe. „„ i«- re U° ve !.. va me- su- D« j... pre- «nad u be na - ne al- bi su- U« či- m pe- ko ne- pe- Sel le ne (ReSitev In imena rcSilcev v prihodnjem liuto.) IjlHinica. Oogp. F. K. v M. : Vo?e po Ander-»enu preložene pripovedke „Jelka,* ne moremo priobfltl, ker sino ravno to povest prinesli v „Vrtci* 1875 I. «tra» 181. Nam je «al, ker Je tudi Va3 prehod doW In 'reden, da »e natisne. — F. F. v O. : Logogrifo" ne .«prejemamo ca »daj Se v „Vrtec1- ; posebno Val je pretežek za reševalce. N. pr. Tempe, Antivari, IvanjäJek i. t. d., tega gotovo nihfenailU mladili čitatelj o v ne ngane. PoSIJito nam rnJSe kaj primernejšega in 1a2o«dr»vI <>l>oiul>a. Knjižica .II ab « b n r- 1 k I r o d Je ca darila ob konci Šolskega let« poučimo primerna. Dobiva se prav po cénl pri galožnlka na T)anaJ'- K •* I pi»: K. Ranch, Biichdruckerei, 1 Wien, (Spengergaaie,