PoiitnlSki teiajl. Večina že dela načrte kako bo preživela tista dva meseca, ki sta dana učitelju, da si odpočije svojo duševnost od napornega šolskega dela. Eden misli na tečaje, drugi na Bol, tretji si je mogoče na obroke kupil kollo in bo kolesaril, kakor svetovni popotnik križem naše domovine. Četrti jo bo mahnil kar peš, zakaj žep je prazen in obstamka ni v tistih dneh. Človek mora iti kamorkoli. Tako se je navadil dela, tako mu duša hrepeni po večno novem. da je bolj podoben doživetju samemu, kakor učitelju. Velilka večina sem rekel! Ej, tovariši! Ali čutimo tisto pravo, iskreno tovarištvo, ki mu resnica ne bode nikdar v oči. Ali res govorimo tako odkrito? Aili so tiste besede, napisane o počitniških tečajih, res tako idealne in sploh besede o dveh mesecih, ki jim pravimo počitnice? Ali si že tovarišica ali tovariš pristradala tistih nekaj dinarjev, ne nekaj, temveč tisoč in še čez, da bosta ozdravila svoje bolne živce v kaikem mirnem kotičku Gorenjsike ali celo v Dalmaciji? V vsakem dinarju je pekoča solza premagovanja, v vsakem skrčen obed in obnovljena stara obleka. Kdo bi pomisilil na to, saj je zapisano v našo pot. v vse naše -življenje. Ali ni grenko v tistih dneh privabljati smeh na obličje, za bore dva meseca in. potem zopet vse ure misliti na težko borbo za obstanek? In še tistih, Iki bi mogli vse to, je malo. Kakor neznatna kapljica, ndkako ironiji podobna. Tovariši, ali ste kedaj pomislilr na naše družinske očete in matere, ki dostikrat ne morejo niti otrolke dostojno obleči, ki se mučijo in počitnice prežive le v nekem topem počitku? Ali ste se spomnili onih, ki že deset in dvajset let žive v Rovtah in jih je zemlja skoro pritegnila 4c sebi? To so voditelji naših najmanjših edinic: eno- in dvorazrednic? Vse dneve se borijo z razmerami, s tradicijo, z peklom in nebom. Primerjal bi jih s samotnim brodom sredi viharjev. Krmarji so, katerih krik je že davno zamrl v tovarištvu. Oni sploh o tečajih in počitnicah misliti ne morejo. Tam je težka zemlja in treba jo je vse ure boljšati, da bo nekoč vredna naše domovine. To so mučeniki. In se sprašujete čemu v hribih človek preje postane star, tako robusten, težaik kot zemlja, katero mora orati. Tovariš hribovec. Zaostal. napol zgubljen človek. Človek brez tečajev. Tovariš iz trga, tovariš iz mesta? Marsikdo ni poizkusil težkega črnega kruha, zato ga ne zna ceniti, ne ve ikako je bridek. Samo nekak zunanji odblesk vidi, drugega nič. Zato je sodba brez podlage ničeva in krivična. Obsojate, iker bi se sami bali le poizkusiti tisti kruh. Usoda je za različne ljudi različna. Enim je že od rojstva naklonjena, druge preganja vse življenje. Usodi bi lahko rekli nekako položaj v družbi iz katere je ikdo izšel. Je že tako in težko, če bi mogel kdo drugače usmeriti njeno pot? Tečaji, počitnice? Denarja je treba. Kdor ga ima, bo vse lahko preživel. Dobil bi tri, štiri ali še več potrdil, da je tečaj izvršil in mu bo pot še bolj odprta, zakaj mi Slovenci še vedno človdka cenimo po papirju, na katerega je nekdo skušal napisati človekovo vsebino. Bog z nami! Clovek je človeka še vedno krivično sodil in papir že davno ni več človekova vsebina, saj ne smel bi biti. Vse je treba premisliti, na vse strani. In človek, če noče biti krivičen, mora biti sokratsko vzgojen. Radi kruha, v ndkem gotovem zmislu, je že marsikdo žalostno umrl. Vse drugo pa ostane večno. M. Vrtačnik.