Stev. 7.—XXVII.        1-WVH\|,H           Marec 1926.   -
Novo mesto.
Vesela ti dolenjska stran,                          Po  mesfu,  vase zatopljen,
zeleno,  valovito morje!                              prohajal Janez je Trdina,
Dlan žuljava Ijubeč  te orje,                      v njem istina in nje ostrina —
nad tabo plava solnčni dan.                       pred njim, za njim tak ni noben!
In Novo mesto se Ijubo                            Tu znanosti, omike svit
nad Krko je temotno spelo,                      od davne dobe se utrinja,
z vrtov se cvetjem je odelo,                      s pogumom se navda stopinja,
objema s hladom ga drevo.               .         da gre z življenjem se borit.
Na griču Srečko je zvonik                         K rojakotn belim pot drži
zgradil za kažipot v nebesa,                      čez bližnje gozdnate Gorjance,
in komur jad srce pretresa,                      a Trška gora nam zaspance
mu svetec blag je folažnik.                        s poredno pesmijo budi.
Nad vodo se je dvignil zid                        Ob Krki tjakaj v savski val
tihotnih celic  samostana,                           razgrinja plodna se ravnica,
kjer bila mu je tečna hrana,                      tod naroda se gpvorica
kdor hodil se je z njo krepit.                    pojoč pretaka v smeh in žal.
Tam Ladislav je skrbno plel                      Navmes razsipane vasi
domačega jezika njivo,                              in razpostavljeni gradiči;
poglede v širni svet skrbljivo                    kjer bili so ujedni ptiči,
ravnal je oče Rafael.                                  zdaj naš je glas in naša krit
In skromni je Bernard mertih                    Vesela si, dolenjska sfran,
števil vozlal, razpletal tajne,                      stoluje tebi Novo mesto,
a Hugolin je v speve bajne           '             ki naj ga sreča spremlja zvesto,
srca prelival vrisk in vzdih.                       naj solnčni ne zaide dan!
.            E. Gangl
177