Leto Xl.f St. 40.
Poštnina (Ifilrtii * gotovini.
V Mariboru, 30. oktobra 1924.
V organizaciji Ja mol, kolikor moCI — toliko pravica.
AMSTERDAM
Uredništva In uprav*: Ljubljana, Šelenburgov* ulica št 6/H.
Izhaja 10., 20. in 30. dne v meseca.
Stane posamezna Številka Din 1-25, mesečno Din 4-—, celoletno Dlin 48. — Za člane izvod po 1*10 Din. Oglasi po ceniku. Dopisi morajo biti frankira-ni in podpisani ter opremljeni s štampiljko dotiičn® organizacije. Rokopisi se ne večajo. Reklamacije so poštnine proste.
Glasilo Glavnega RadnKkega Saveza Jugoslavije.
Stavka steklarjev.
Stavka steklarjev traja ob vzorni disciplini daljej
Naše podružnice nam z vseh krajev javljajo, da °o priredile članska zborovanja v smislu navodil Strokovne komisije. Nadejamo se, da ne bo niti ene, o kateri bi se moralo reči, da je stala v težki borbi, ko moramo odbiti v ničemur utemeljen krivičen ' napad na kolektivno pogodbo in poskus, da se znižajo plače, ki so itak že daleč pod normalom. če bi ne naletel ta poskus na skrajni odpor vsega delavstva, potem bo veljalo pravilo: Danes proti drugim, jutri proti tebi!
Delovno ljudstvo ima v prebivalstvu ogromno večino. Nihče bi si ne mogel ž njim igrati, ako bi bilo tako organizirano, da bi naletel vedno na odpor celote, kdor bi napadel en del. Neorganizirane množice pa lahko tudi razmeroma slabe sile ločeno pobijejo. — Zato je potrebno, da smo v odporu enota in da nihče ne manjka. Potrebno je dalje, da je naša pomoč brza.
Dvakrat da, kdor hitro da.
Zato naj vse nodružnice nabrane svote tedensko odpošiljajo, obračun pa podajo, ko se zbirka zaključi.
Tlačani.
Časopisi pišejo, da je zaprosila Trboveljska pač pa predstavlja skupaj s sorodnimi organizaci-premogokopna družba pri ministrstvu za socialno jami močno družabno in politično silo, s katero je
politiko, da se izseljevanje naših rudarjev na Francosko kolikor mogoče oteži ... Ob tej vesti se spomnite na naše članke, s kojimi smo pokazali na nezaslišano izkoriščanje delovne sile v rudnikih Jugoslavije in na gorostastno nesorazmerje med rudarskimi plačami v posameznih državah, kjer stoji Jugoslavija prav na zadnjem mestu.
Človek s temi plačami ne more živeti, ne
treba računati, dokler je tu.
Če je pa ni več — potem ž njo ni treba več računati. In če bi ž njo ne bilo treba računati, — potem ne bo nobene meje več, preko katere bi nesramnost kapitalizma in izkoriščevalna volja ne šla. Stiskali nas bodo in pritiskali k tlom, vedno dalje, vedno huje, tako dolgo, da bomo vsi spoznali, da brez enotnih, trdnih in solidnih delavskih organi-
umreti. Le malo je pogumnih in toliko prostih, kilzacij ne gre. Brez organizacij so bili samo tlačani.
napravijo iz tega logično pravilen sklep, in ki rečejo: Z Bogom domovina, ki mi daješ kamen mesto kruha, in ki gredo v tuje kraje sreče iskat.
A brezsrčna mezdna politika naših rudniških podjetij in nemoč na tisoč kosov razdrobljenih, med <seboj sprtih rudarjev, veča jijihovo število iz dneva v dan. Pod vtisom tega se je drznila priti družba z nasvetom, naj —• ministrstvo za socialno politiko izseljevanje zavira. Ministrstvo za socialno politiko naj bo žandar, ki naj drži tlačane Trboveljske družbe doma, da ne bodo mogli ti za boljšimi delovnimi pogoji, temveč bodo, kakor so rekli temu v srednjem veku, privezani na grudo trdosrčnega gospodarja, da jo bodo namakali fizično prisiljeni .s kapljami svojega znoja!
Tako se vračamo počasi nazaj, — ne za par let, temveč za cela stoletja. To smo zato v uvodniku povedali, ker ta slučaj ni samo za rudarje podučen, ampak za vse tiste delavce, ki pravijo: Čemu napori za organizacijo* če mi organizacija ne more priboriti vsak mesec večje plače, — pa se zato raz-lete na vse strani in postanejo mlačni nap ram organizaciji, — ki sama zase morda res ni velesila,
Ako bi jih ne imeli, bi postali zopet tlačani. Zgornji primer nam jasno dokazuje, da je tako.
Dokazuje nam pa tudi, da organizacije niso igrača, s katero bi si smeli igrati, kakor otroci. To igranje, kakor ga je bilo v povojnem času vse preveč, nas je privedlo po nekod v ta položaj, da si upajo — z nami igrati.
Mladi fantje so se dve leti učili : čim slabše tem boljše. Sedaj je slabo tik
Boljše pa postane le, če se bomo iz tega naučili, da so taki in podobni nauki nesmisel in če bomo vstvarili boljše, ki ga želimo, s trdimi in napornim organizatoričnim delom1. Bliža se zimski čas, čas dolgih večerov.
Porabite te večere zato, da vstvarite zase in za svoje otroke gotovost, da postane delavski razred tudi v tej državi političen in družabni činitelj in da ne postane tlačan, kakor bi želeli v svoji predrznosti naši kapitalistični mogotci.
Mi vemo, da se kolesa zgodovine ne bodo vrtela nazaj in da se bodo njih nakane ob odločni volji vseh ročnih in duševnih delavcev zlomile.
Za novi stanovanlskl zakon.
Pred kratkim nam je prišlo v roke lepo; delo Mednarodnega urada, delo o stanovanjski krizi v posameznih evropskih državah, in o- ukrepih zoper njo.
V vseh državah so ti protiukrepi resni, in uspehi se dajo zasledovati v številkah.
Strani, ki govore o Jugoslaviji pa ne navajajo številk. Zato pa izzvenijo v optimistično zatrditev, da smo na tem polju tudi mi nekaj napravili in da se bližamo povratku v normalne razmere s koncem tega leta, — to je s terminom* ko izgubi sedanji stanovanjski zakon veljavo.
So ljudje, ki si predstavljajo, da je za povratek v normalne razmere res dovolj, — da se stanovanjska zaščita odpravi.
Med njimi nosi pri nas najglasnejši zvonec znani Froelih, povojni prekupčevalec s hišami, ki se razsaja po svojem domu nad »boljševizmom« najemnika, ki ne morejo razumeti, da je stanovanjska zaščita res protisocialna, kakor je iznašel ta gospod.
Resnica pa je vse drugačna in gorje nam, če bi kdo poslušal take modrijane. Najemniki bodo zato proti takim modrijanom tako glasno spregovorili, da bo ta zvonček utihnil in da bodo vsi razumeli, da bo pri nas stanovanjske zaščite še dolgo treba, ako ne bomo ničesar ukrenili za grajenje novih hiš in če bomo pustili skrb za to kapitalistom in Froelihovim hišnim posestnikom- ?a tudi Po sedanji poti ne more iti več dalje. Najemniki zahtevajo, da se sicer dosedanja zaščita stanovanjskih najemnikov vzdrži, ob enem pa zahtevajo, da se že vendar enkrat kaj ukrene, da se bo začelo, tudi pri nas velikopotezno graditi. Slaba stanovanjska politika mora, — tu ima Froelih prav — vsako stanovanjsko politiko, diskreditirati. Posebno odločno
voljo, da se tu nekaj ukrene, kažejo naše delavske organizacije. Vse ljuubljanske strokovne organizacije so podprle društvo najemnikov, ki je razvilo v teh vprašanjih živahno delavnost. Delavska zbornica je poslala svoje pripombe in predloge potom centralnega tajništva delavskih zbornic na mi-nistrtstvo za socialno politiko. Tudi naše zadruge prihajajo z iniciativami, ki si stavijo za cilj gradnjo novih stanovanj. V Beogradu se je zavzelo za zadevo; najenergičneje centralno' tajništvo delavskih zbornic. Posebno lep uspeh pa je imela državna konferenca stanovanskih najemnikov, ki se je vršila v Beogradu od 16. do 20. t. m.
Slovenijo je zastopal na tej konferenci s Venca j z.
Kakor poročajo, se bo na podlagi akcije najemnikov že objavljeni načrt stanovanjskega zakona še temeljito predelal.
V predloženem načrtu je treba le eno spremeniti. Dokler so realne plače prenizke, ne sme črpati zadruga glavnega vira iz obdavčevanja, ampak m6ra Obdavčiti tudi podjetja, ki morajo skrbeti, da dobe delavci in nameščenci stanovanja, — ako jim že ne dajo takih plač, da bi mogli za to sami skrbeti.
Državna konferenca stanovanjskih najemnikov je izdelala tozadevno dva popolnoma izdelana zakonska predloga: Od teh govori eden o zaščiti sta-novanskih najemnikov, drugi govori o gradbenih zadrugah najemnikov. Prvi vzdržuje v glavnem dosedanje določbe glede zaščite najemnikov, ki jih skuša še zboljšati.
Drugi rešuje problem gradnje stanovanj res velikopotezno. Po tem načrtu naj bi tvorili vsi na-(jemniki v vsakem mestu zadrugo najemnikov, ki bi i imela v toliko javno-praven značaj, kakor ga imajo
n. nr. naše bolniške blagajne. V teh zadrugah bi morali biti včlanjeni prav vsi najemniki. Glavni dohodek teh zadrug bi bila doklada na stanarino, ki bi imela znašati v smislu projekta 15 odstotkov stanarine. Razven tega bi morale oskrbeti občine tem zadrugam brezplačno stavbišča.
V slučaju, da občina nima pripravnih stav-bišč, je dolžna nabaviti taka zemljišča v smislu načrta potom ekspropriacije. (Na ta način bi prišli morda tudi v Ljubljani do, tega, da bi gradili hiše tam, kjer je že kanalizacija in kjer so že ceste, ne pa po ljubljanskem polju in po Mirju. Op. ur.)
Daljnja sredstva bi bila podpora države in sa-mounravnih teles, kakor tudi privatnikov in končno najemnina od zadružnih hiš.
Temeljna glavnica, vložena v hiše se bo v smislu načrta porazdeljevala vsakega pol leta enakomerno na vse zadružne hiše, tako, da ne bi bilo zadružnih hiš, kjer bi mogle biti najemnine radi cenejših gradbenih pogojev nižje, kakor v drugih, prej ali poznej zgrajenih. Ta odredba močno zmanjšuje riziko, ki je zvezan z gradnjo posameznih hiš in ki odvrača zato kapital od gradbene podjetnosti, ker se kapital upravičeno boji izgub, ki jih mora prinesti poedincu-graditelju, porast dinarja.
Čim večja bo taka zadruga in čim več bo gradila, tembolj bo vsled tega že sama od sebe nekaka zavarovalnica zoper morebitne valutne izgube, ki so mogoče, ako se gradi z izposojenim denarjem. V zadružnih hišah bo mogoče kupiti uporabo cele hiše, ali pa tudi enega samega stanovanja za tako ceno, da se more zgraditi s tem druga taka hiša pod pogoji pod katerimi gradi zadruga. Kdor je tako vporabo kupil, ta razpolaga s stanovanjem, ka kor da bi bil lastnik. Tudi njegovi otroci podedujejo stanovanje. Če se pa trajno izseli ali umrje brez svojcev, ki mu slede v uporabi, ima zadruga pravico, da odkupi hišo za isto ceno (v zlatu), za katero mu je svoj čas vporabo prodala. Prodati se smejo zadružne hiše le za polno vrednost in z odobritvijo občinske uprave. V vsem1 tem načrtu so najtežji problemi, ki ovirajo danes gradnjo stanovanj na lep način rešeni. Če tudi so posamezne določbe tega zakonskega načrta še morda izpremem-be potrebne, — vendar moremo reči, da sta izvršila društvb stanovanjskih najemnikov v Splitu, ki je načrt izdelalo in konferenca društev stanovanjskih najemnikov iz cele države, ki ga je osvojila, zelo koristno delo. Naloga vseh stanovanjskih najemnikov mora biti, da zastavijo vse svoje sile, da tu ne ostane pri načrtu in da postane ta načrt zakon.
Če bi do tega ne prišlo, naj skušajo naše občine in naše po zadružnem zakonu ustanovljene stanovanjske zadruge v njem izražene misli izvesti. V Ljubljani se je ustanovila povečini iz krogov delavcev-zadružnikov zadruga »Dom in stan«. Ta in podobne zadruge bodo izvršile v vsakem slučaju koristno delo, ker bodo zbirale in hranile denarna sredstva, ki se jih bo na ta ali oni način pripeljalo svojemu namenu.
Takih iniciativ je v Ljubljani več in priporočati bi jih bilo tudi po drugod. Pri tem pa ne smejo pozabiti najemniki na zgoraj obrazložen obsežnejši načrt, ki mora postati zakon.
Rudarski pokret v Bosni.
»Glas Slobode« piše o našem rudarskem po-kretu v Bosni sledeče:
Lansko leto mesca maja je bil obnovljen; v Zenici Savez rudarskih delavcev. Delo za obnovitev Saveza se je pričelo v najtežjem času. Na eni strani je bila politična reakcija proti delavskemu pokretu, na drugi strani demoralizacija in desorientacija rudarskih delavcev, ki so zaplavali v največjem delu v šovinistično nacionalne vode. Pri tem stanju je bilo izredno težko začeti s širšim organizacijskim delom in dviganjem pokreta. Pa vendar je mnogim naporom in žrtvam uspelo, da se je Savez rudarskih delavcev zopet obnovil in začel s ponovno organizacijo. Že v začetku svojega dela dela se je savezu posrečilo, da je sklenil z rudarskim ravnateljstvom kolektivno pogodbo in tako nekoliko popravil obupni ekonomski položaj rudarjev, ki so imeli do tedaj po 15 do 27 dinarjev plače na dan.
Tekom tega leta je savez veliko; trpel radi preganjanja njegovih najzvestejših funkcionarjev, kar mu je zelo otežkočilo njegovo organizatorično. delo. Zadnji čas pa je vendarle premagal vse težave in
Stavka steklarjev traja dalje. — Pomagaj — zbiraj stavkovni sklad!
rudarji gledajo danes z večjim zaupanjem na svojo organizacijo kot na najmočnejšo zaščitnico njihovih razrednih interesov.
Med tem vsa opasnost še ni minila. Danes se opaža vse jačja težnja gotovih meščanskih politikov, da vstvarjajo za rudarje neke nove nacionalistične organizacije. Njihova težnja je, da na ta način še bolj onesposobijo že tako slab in razcepljen delavski pokret. Take organizacije pa nimajo zlasti v Bosni, kjer so delavci narodno in versko razcepljeni, absolutno nikakih življenskih pogojev in morejo samo cepiti enotno fronto delavcev, pri čemur svojim članom ne donašajo nikake koristi. A ne samo da ne morejo vršiti naloge razredne mednarodne in medverske organizacije — one predstavljajo tudi ogromno nevarnost radi razpaljevanja nacionalističnih strasti med delavstvom. Zato je dolžnost razrednozavednih rudarjev, da se pravočasno uprejo tej nevarnosti in čim jačje organizirajo v svoji razredni organizaciji.
V njej bodo našli svoje brate, ki ne vprašajo za narodnost in vero, temveč skupaj čutijo vse težave današnjega družabnega reda. Samo v taki organizaciji, ki brani interese vseh delavcev enako brez ozira na vero in narodnost je mogoče voditi uspešno borbo za izboljšanje svojega položaja in kulturno dviganje
Zato je dolžnost rudarskih delavcev, da se dvig nejo najostrejše proti takim poskusom, ki jih duhovno razdvajajo in cepijo in da povedejo borbo proti takim škodljivim in opasnim pojavom v njihovi sredini.
K tem izvajanjem »Glasa Slobode« imamo, dostaviti le to, da stojimo! tudi v Sloveniji pred podobnimi poskusi.
Čeprav pri nas verskih razlik ni, moramo odkloniti poskuse, organizirati naše rudarje na tem temelju. Kje je glavni vzrok, da gre rudarjem tako slabo in da se jih drznejo tuje privatne družbe, kakor je Trboveljska, tako nesramno izkoriščati, kakor jih?
V tem, da so organizacije rudarjev razbite, da so razbite predvsem v rudnikih države, našega največjega rudarskega podjetja.
To pa ne bo in ne more biti nikdar bolje, če bomo vstvarjali organizacije tako, da bodo v eni katoliki, v drugi pravoslavni, v tretji muslimani, — tako da bi bilo za vse čase nemogoče doseči to, kar želi delavstvo in vsi njegovi pravi prijatelji naj-iskreneje, to, je: edinstvo in sodružne odnošaje med vsemi, ki delajo in trpe. Zato so nove klerikalne organizacije, ki jih skušajo ustanavljati tudi med slovenskimi rudarji sovražnik pravih rudarskih organizacij. Kdor nas skuša odcepiti od svetovnega delavstva, ta vede ali nevede kapitalu pomaga.
Nov delovni red za tovarne.
V »Uradnem listu« je izšel pravilnik za inšpekcijo dela in načrt delovnega reda v tovarnah. Ta dva pravilnika imata svojo zgodovino. Izdelana sta bila kmalu potem, ko sta stopila v veljavo »Zakon o inšpekciji dela« in »Zakon o zaščiti delavcev«. A oblasti so ju sabotirale in v našem »Uradnem listu« sploh nista bila objavljena.
Mesto sedaj objavljenega delovnega reda, pa je potrdila inšpekcija dela delovni red, ki ga je predložila v potrditev Zveza industrijcev. Sedaj, ko je objavljen uradni predlog za delovni red v tovarnah, imamo priliko primerjati, kaj na tem predlogu Zvezi industrijcev ni bilo všeč.
Jasno je, da sta oba predloga istega izvora in da je nastal predlog Zveze industrijcev tako, da se je iz uradnega predloga vse črtalo, kar je postavljeno vanj v interesu delavstva.
Najvažnejše je, da predpisuje uradni službeni red gotove funkcije, ki jih imajo vršiti delavski zaupniki. S tem se postavlja ta službeni red samo na stališče zakona, ki institucijo obratnih zaupnikov priznava.
To pa gospodi, ki zakon o zaščiti delavcev sabotira, ni všeč. Zato je črtala iz formularja delovnega reda vse odstavke, ki govore o obratnih zaupnikih. Ko priobčujemo tekst novega službenega reda, pozivamo vse organizacije, da zahtevajo, da se uveljavi v njihovih obratih v »Uradrjem listu« predpisan delovni red.
Delavsko zbornico pa poživljamo, da zahteva, da se postavijo naše inšpekcije dela na stališče uradnega projekta in predpišejo za vse obrate ta delovni red, sedaj veljavnega pa razveljavijo. Tekst novega delovnega reda priobčimo na drugem mestu.
Pravilnik za Železniško osobje.
Na poziv generalne direkcije železnic je bila sklicana za 17. in 18. t. m. anketa vseh železničarskih organizacij v Beograd, ki je razpravljala o načelih, ki bi jih bilo treba uvaževati pri izdelavi pravilnika za delovno osobje pri železnicah.
Po obširni razpravi so se sprejele neke vodilne smernice.
Vse organizacije in predstavniki generalne direkcije kakor tudi ministrstva saobračaja so se zedinili na načrt, ki se razlikuje od dosedanjega zelo reakcionarnega zakona o državnem prometnem o-sobju in približuje zakonu o zaščiti delavcev, ki predstavlja, če tudi ni popoln, nekak napredek na polju delavske zaščitne zakonodaje. Novi načrt, ki je izdelan v glavnem na podlagi svoječasnega načrta Saveza železničarjev Jugoslavije (ki smo ga v »Delavcu« v celoti objavili), predstavlja kompromis med stališčem tega saveza in stališči ostalih železničarskih organizacij.
On je razdeljen na deset poglavij. Njegove glavne osnove so: Stalnost se doseže po 3 letih službe, odnosno po dovršenem 21 letu; odpovedni rok začasno nastavljenih delavcev znaša 14 dni, stalno delavstvo pa se more odpuščati samo po
razsodbi disciplinarnega razsodišča, delavni čas znaša 8 ur. Nadurno delo se ima odškodovati s 100 odstotki. Plače se določajo po pogodbi na osnovi minima, potrebnega za eksistenco. Organizacija delavcev in njihovi zaupniki se priznavajo v smislu odredb zakona o: zaščiti delavcev. Penzije se imajo regulirati v smislu IX. poglavja zakona o, zaščiti delavcev.
Ko se bo ta projekt po ministrstvu saobračaja proučil, se bo sezvala ponovna enketa v svrho končnega pretresa tega važnega pravilnika.
Prigodom te enkete, in na predlog delegatov Saveza železnčarjev Jugoslavije, se je poslala ministru saobračaja predstavka, s katero se zahteva takojšnje povišanje delavskih plač, ne da bi se čakal-' na novi pravilnik. Posebej se je povdarjalo, da je takojšnje nrevedenje na nove plače potrebno, zlasti tam, kjer še ni prevedeno.
Posebno je obrnjena pozornost na težak položaj delavcev v Bosni in Sloveniji, kjer znaša povprečna mezda okrog 20 do 30 dinarjev na dan, kar nikakor ne zadostuje za kritje najmanjših življenskih potrebščin.
Nov dar ministra Sušnika.
Iz Beograda nam poročajo, da je minister za promet Sušnik izdal v pravilniku za vozne ugodnosti naredbo, po kateri dovoljuje nastavljenemu osob ju režijske cene, ki znašajo 5 odstotkov normalnih cen, nasprotno pa je delavcem odvzel dosedanje režijske cene ter ji milostno dovolil plačevanje 25 odstotkov normalnih cen kot vozno olajšavo.
Savez železničarjev je proi temu novemu napadu na pridobljene pravice železničarjev ^najodločneje protestiral.
Ljubljana. Neki sodrug nam pse: Ko so prišli klerikalci na vlado, so toliko obljubovali, da sem bil še jaz vesel in da sem misel: Malo boljše bo pa že, kakor je bilo! A malokdo se je še tako slabo izkazal, ko ta Sušnik. Vsak dan nam kaj vza me. Zdaj na nobenega ministra več ne verjamem. Pri nas jih je veliko, ki pravijo, da bodo sedaj za Radiča. Njegovi pristaši imajo zdaj polna usta ob-
ljub in marsikdo jim verjame, čeprav je bil od takih in podobnih falotov že desetkrat ogoljufan. Jaz pravim: Ce bi prišel enkrat Radič na vlado, bo še
slabši, ko so bili drugi.
Kdor ima široko odprta usta, tega navadno m
nič prida.	.
Pripomba uredništva: Cisto tako je. Naj pride kakršen minister hoče, vsak si bo iz delavstva in iz železničarjev tako dolgo norca delal, dokler bodo na tisoč kosov razbiti in neorganizirani. Edina rešitev je v razrednozavedni in močni organizaciji, s katero bo moral vsak računati, pa naj sedi na ministrskem fotelju Peter ali Pavel.
Kolikor ima kdo, moči, toliko ima pravice. Vasa 'moč je v organizaciji. Pojdite zato od moža do moža in razlagajte, da je treba vsem v organizacije in da je to pot, po kateri je postalo delavstvo drugih i dežel uyaževanja vreden faktor.
v očeh gospoda dušnega pastirja tista nevarnost, katere se je on najbolj bal, in zato je svaril kmečko ljudstvo, da sploh z železničarjem ne občuje, češ, čeprav se vam zdi prijazen, je vendar nevaren in baš zaradi tega!
Seveda gospod župnik ni mogel popolnoma preprečiti, da ne bi železničar pridobil polagoma pristašev in tako je nastala organizacija, najprej strokovna, potem tudi politična, in led je bil prebit.
Železničarska strokovna organizacija je postajala polagoma faktor, katere se je vse balo, dasi železničar ni hotel nikomur nič hudega, marveč je samo zahteval, da se njega smatra tudi za človeka, ki mu gredo vse pravice, katere si lastijo drugi ljudje. Delo je bilo težko, ampak stari sodrugi so vztrajali, če tudi ni manjkalo žrtev, toda železničarska stroka je vedno ter ponosno korakala na čelu vsem ostalim strokam in zato je niso zastonj imenovali: pijonir delavstva.
Vse drugače je pa žal danes. Tista stroka, ki je bila pijonir, je danes degradirana na najzadnje mesto za vsemi ostalimi. Nočem tukaj razmotrivati vzrokov, saj so bili že sto in stokrat pretrešeni, četudi največkrat niso kritiki baš prav zadeli. »Generali« niso krivi, ampak masa, armada je kriva, ki generale nastavlja ter odstavlja. Saj jih vsaj tukaj kralj ne imenuje, ampak občni zbori in hudič bi ne bil, da se takega generala ne bi mogli iznebiti, o katerem je 90 odstotkov prepričanih, da ni ta pravi. Jaz stojim na stališču: Če so se napravile pogreške, tedaj je treba to le konštatirati in skrbeti za to, da se v prihodnjosti ne ponove, a ne zato organizacije zavreči! Sedaj ko nimajo železničarji tiste dobre ter močne organizacije, s katero niso le branili že postoječih pravic, ampak pridobivali tudi postopno nove, se jim tako slabo godi, kot se jim ni že 40 let. In ravno to periodo želi reakcija temeljito izkoristiti. Črni klerikalizem, največji sovražnik vsake svobode ter napredka, se je vrgel z vso vehemenco na neodporne železničarske mase in jih hoče požreti. Kakor hijene na bojnem polju, išče klerikalizem plena. Klerikalna politika je politika izstradanja mase, ker dobro ve, da oni, ki je izstradan je tudi duševno oslabljen in se ne more tako vspešno braniti skušnjavcu kot tisti, ki je več ali manj dobro situiran. Jasno je, da čim bolj je ljudstvo obubožano, čim bolj je revno, tem bolj je dostopno klerikalizmu.
In proti tej črni megli, ki omračuje duh, se ni prav lahko bojevati. Da je mogel priti v Sloveniji zadnje čase klerikalizem do tolikega vpliva, so pred vsem krivi naši oportunistični ter breznačelni komunisti, ki so šli roko v roki s črno reakcijo, jo podpirali in z njeno pomočjo voditi boj proti strokov nim organizacijam, ker so imeli s klerikalci skupen cilj, te organizacije uničiti, da dobe na ta način mase v svoje roke. Tu je delal komunizem za se, klerikalizem pa za se. Da bo večji vspeh, so klerikalci comuniste celo hvalili. Rezultat je: komunisti so, or ganizacije omajali, če ne popolnoma razbili, a ob enem so se tudi sami ubili, klerikalizem pa je ostal in uganja sedaj prave orgije. Sedaj se velik strateg Lemež huduje ter se dela, kakor da bi danes na svet prišel, češ: klerikalci so lumpi, oni so največji škodljivci človeštva itd.!
Ja, prijatelj Lemež! Tega smodnika ni treba še le danes odkrivati. To vedo naši ljudje že dolgo. Ako ste vi dobili sedaj mačka, ni to prav nič čudno. Saj pravi pregovor, da po slabi tovarišiji glava boli! In ravno razkol, ki so ga povzročili dosedanji prijatelji klerikalcev, je vzrok temu, da^ so železničarji tako nizko padli, da je danes en Zebot med njimi mogoč! Ako se ne bo nekaj prav hitro okre-nilo, da se klerikalno podiranje zaustavi in da se klerikalizem potisne nazaj v tiste meje, kamor spada, se bo zgodilo, da bodo klerikalci našemu železničarju zadnjo srajco slekli, če jo, še sploh ima. Zato bi jaz bil mnenja, da je že čas, da nehamo s pasivno rezistenco proti samim sebi in da se organiziramo na pošteni in zdravi podlagi in klerikalizmu zakličemo : Roke proč od strokovnih organizacij!	B'
Krščanski Železničarji in klerikalna stranka.
Do prevrata se je lahko preštelo na prste ene roke tiste železničarje, ki so gravitirali k klerikalcem. Železničar je bil že po svojem poklicu nekak prototip klerikalizma in naši klerikalci se niti niso mno^o trudili, da bi skušali pridobivati pri železničarjih. Nasprotno: ravno v železničarju s0 videli največjega sovražnika klerikalizma, saj je železničar veljal kot nosilec kulture. V najbolj črnih dolinah po katerih je enkrat zdrčala lokomotiva, je bila’ ko je prišel prvi čuvaj, v farni cerkvi posveče-
1 na cela pridiga temu novemu »sovražniku svete ve-! re« v resnici klerikalizma. Seveda je bil vsak železničar a priori socialist, v katerem so vtelešene same slabe lastnosti. In gospod župnik so znali jako spretno svoje ovčiče varovati, da se ne okužijo, kar je imelo za posledico, da si ta nov železniški 1 element navadno dolgo ni mogel pridobiti zaupanja pri ljudstvu. Seveda je ljudstvo končno spoznalo, da železničar ni prav nič nevaren, nasprotno,: da je celo prijazen. Toda ravno takšna prijaznost je bila
Naš letak.
Z ozirom na Žebotove drznosti smo bili prisiljeni izdati letak, s “katerim smo ovrgli infamne ter drzne izpade na našo stranko ter njene voditelje, katere je poslanec SLS g. Žebot skušal na zelo nekavalirski način oblatiti. Klerikalcem je ta taktika prešla v meso in kri, da nasprotnika napadajo zahrbtno ter ga oblatijo, Četudi to drzi samo moment, ne stori nič, ker gre za stvari, kakor so n. pr. volitve, ko potrebujejo napadi efekta samo za en trenutek, samo za par dni. Po tem, ko so volitve en krat končane, se ima opljuvam m oblateni cas čistiti efekt je dosežen. Laž je tudi argument in masa, ki je poštena, ne more verjeti, da bi si grešna duša mogla gotove očitke kar iz trte izviti. Zebot je trdil pred železničarji, da je sodrug Divac glasoval v parlamentu za Pašiča, namesto za Davidovič— Koroščevo deklaracijo. S to drznostjo je omamil ce lo nekaj naših sodrugov, ki so to debelo Zebotovo raco sicer težko prebavili, vendar pa so bili v dvomu, ker niso mogli verjeti, da bi en narodni poslanec lagal.	,
Naravno je, da je ta letak Žebota silno razburil in se je skušal na vse načine izviti, ker smo mu
pomolili pod nos besedilo Divčevega govora, kakor ga je priobčil organ nove vlade, to so zagrebške »Novosi«. Seveda je potem začel Žebot zavijati, kakor to delajo vsi jezuiti, kadar se jih prime na pravem mestu. Rekel je, da je s tem Divac glasoval za Pašiča, ker je glasoval proti njihovi deklaraciji. Torej je s tem zagrešil sodrug Divac proti svoji stranki izdajstvo, ker ni glasoval za Korošca in
njegovo prazno deklaracijo, v kateri ni niti ene besede o socialni politiki, niti o agrarni reformi in sploh ničesar za delavstvo. Mi se kar ne moremo načuditi Žebotovi — ne vemo če bi rekli — drznosti ali neumnosti. Gospod Žebot si naj kar za uha za piše to, da bomo od sedaj naprej bolj pazili na nje-ove kozolce. Laž ima kratke noge, krščanski g. ebot!
je so le razbijali po pomočnikih, ter so imeli pred očmi le umazano konkurenco in predrznost pomočnikov, ki si dovoljujejo njih visokost gosp. pekovskega mojstra zaradi zakonitih prestopkov nočnega dela naznaniti pri inšpekciji dela. Posebno se je odlikoval bivši predsednik pekovske zadruge g. Ko-vačič iz Tezna pri Mariboru, mojster brez pomoč-' nika ter večkratni hišni posestnik, ki je kričal, da so pekovski pomočniki spet predrzni postali in da jih je treba »štucati«, kakor pri lanskem štrajku, ko pomočniki nič ne vedo od štucanja. Ta gospod naj raje pogleda po svojem obratu, morebiti bode našel, če bode hotel videti veliko, kar bi bilo treba odstraniti, in če trdi da je vse v redu, potem pa priporočamo, da gre g. inšpektor dela v ta obrat pogledat, v katerem bode našel to, kar g. Kovačič ne vidi. »Stucanje« pekovskih pomočnikov pa naj prav lepo pri miru pusti, drugače bi se mu škarje skrhale in če kakega takega velemojstra veseli kaj štucati, naj pri sebi začne, in sicer pri jeziku.
Tako so gospodje pekovski mojstri razmotri-vali o Zakonu o zaščiti delavcev, o odpravi nočnega dela in o priznanju nedeljskega miru, ko, jim je na srcu ležeč le sveti profit, ki si ga pa hočejo izbiti potom medsebojne konkurence na račun pomočnikov in ubogih vajencev. Zato se tako razburjajo čez pomočnike in njih razredno strokovno organizacijo, ki jo ti gosDodje mnogokrat imenujejo »bolj ševiško«. Mislimo pa, da se ti gospodje zelo motijo, ker pomočniki ne zahtevajo ničesar druzega, kakor upoštevanje zakonitih predpisov in zaraditega bi bili potem pomočniki »boljševiki«. Kako razumevanje imajo potem ti gospodje o razliki med »patriotizmom« in »boljševizmom«? Resnica je pa le ta, da bi bilo gospodom mojstrom najljubše, če bi ne bilo nobenega socialnega zakona, da bi potem brez vse skrbi lahko izkoriščali svoje pomočnike in vajence, kakor bi se jim poljubilo. Za profit pokopljejo večina teh mojstrov vso kulturno in socialno sočutje kakor tudi vse zakone, ki ščitijo pomočnike in vajence. Pomočniki se pa bodejo borili z vso svojo močjo za svoje kulturne pravice in gospodje mojstri bodejo morali vpoštevati in pripoz-nati zakonite predpise o odpravi nočnega dela in pripoznanje nedeljskega miru. Pekovskim pomočnikom pa kličemo: združite se v svojih strokovnih organizacijah ter se z vso silo borite za odpravo nočnega dela, ker to je kulturna borba; nočno, delo pomeni suženjstvo, ter ubijanje samega sebe. V vseh modernih državah je zakonito odpravljeno nočno delo in pekovski pomočnik je vsaj toliko človek, kakor drugi delavec. Pri nas v Jugoslaviji pa hočejo gospodje pekovski mojstri iz svojega pomočnika narediti pohlevnega sužnja, kateri bi moral garati za majhno mezdo, kakor pred 30 in več leti dnevno po 18 do 20 ur, torej noč in dan. To je potreba povedati, da tudi vso delavstvo, ki je za razvoj in povzdig kulture, spozna nakane teh gospodov. Treba je tudi povedati proletarskim sta-rišem, da naj ne dajejo svojih otrok kot vajence v pekovsko stroko, v kateri bodejo že kot vajenci o-ropani nočnega miru. Ves proletarijat pa poživljamo, da naj krepko podpira prekovske pomočnike v borbi za odpravo nočnega dela, ker s tem činom bode proletarijat pokazal, da vodi res borbo proti vsakemu nekulturnemu postopanju in to v veliki meri za odpravo nekulturnega nočnega dela v pekovski stroki.
NaSe organizacije.
ŽIVILSKA STROKA.
XVII. redna centralna seja Osrednjega društva živilskih delavcev se vrši v pondeljek dne 3. novembra 1924 točno ob pol 7. uri zvečer v društvenih prostorih. Udeležba dolžnost! Predsednik.
KEMIČNA STROKA.
Zagorje. V nedeljo dne 19. oktobra se je vršila v Zagorju dopoldne seja stavkovnega odbor.a iz obeh obratov. Na tej seji smo napravili natančen načrt za borbo, ki nam jo je podjetje vsililo. Vsi se zavedamo, da bo ta borba težka in huda in se bomo pripravili na tedne in mesce trajajoči boj. Veselilo nas je, da je sklenila Strokovna komisija, da se naši borbi priključi. Mi bomo pomagali vsak po svojih močeh; kar je mlajših so, si preskrbeli zasilna dela, kdor koli se more sam vzdrževati se bo skusil vzdržati. S tem bomo dosegli, da bomo, omogočili vzdržati tudi tiste, ki bi se sami ne mogli vzdržati. Popoldne je bil lepo obiskan shod vseh stavkujočih. Na shodu je vladala odločna volja, da se stori vse, da se vztraja v vsiljenem boju do zmagovitega konca. Garda zagorskih in hrastniških proletarcev bo dokazala v tej borbi, da zna postaviti mejo kapitalistični pohlepnosti.
Vestnik »Svobode*1.
Organizirani očetje in matere, pozor!
Vaši otroci, ki obiskujejo šolske klopi, bodisi ljuduskih šol, bodisi gimnazije ali trgovske ali meščanske, potrebujejo marsikdaj k učnim snovem pojasnil in moralne podpore, treba jim bo točne razlage k vsaki stvari, da jo res razumejo in se je tako lahko nauče. Dijaki imovitih staršev imajo inštruktorje, katere plačuje denar njihovih staršev. Delavskemu dijaku je tak inštruktor nemogoč, ker mu primanjkuje sredstev še za svoje študije. V
Komunistična tarifna politika!
Doslej so se naši komunisti še ponovno in povsod kjerkoli jih je kaj, bodisi v posameznih krajih, bodisi v delavnicah bahali, kake zmagonosne pojme imajo oni o »Tarifni politiki« strokovnih organizacij. Ta tarifna politika baje hodi strogo po koman-dirskih smernicah velikega moskovskega komandanta Sinov jeva.
Da bi občutili to vratolomno poltiko, diktirano iz Rusije, samo oni redki komunistični delavci, ki se sami zanjo zavzemajo, bi mi ne črhnili niti besedice. Bil bi to bridek nauk za njih same in profi-tiral bi od te^a edinole socialistični pokret. Razočarani delavci bi se vrnili k socialistični politiki pre-vdarka in realnosti. Delavski pokret bi se ojačil in reakcija bi utihnila pred močnimi strokovnmi organizacijami delavskega razreda.
Ker pa radi »komunističnih« norij trpi celokupno delavstvo, se ponekod prisiljeno odtujuje od razredne borbe, prehaja v naročje buržuazije in postaja svoj lasten grobokop, je treba, da spregovorimo o tem zopet nekoliko besedi.
Treba je enkrat za vselej ovreči »komunistično« teorijo: »Što gore, to bolje!« Komunisti namreč mislijo, čim bolj bodo delavci lačni in brezpravni, tembolj bodo razboriti in revolucijonarni, tem prej se bodo polastili meščanske države in sami ditatorsko zavladali.
To blazno načelo, ki je bilo morda samo v Rusiji mogoče, se v državah, kjer so Rusi postavili svoje filijalke, grozno maščuje: Lakota, brezpravnost in najčrnejša reakcija je posledica takih načel. Delavstvo se demoralizira, prehaja med fašiste in si samo uničuje svoje z leti priborjene pridobitve in pravice.
Uničujoči dokaz političnega šarlatanstva nam
nudi sledeči primer:
V Brodu n. S. se nahaja poleg ostalih podjetij, kjer so naše organizacije, dvoje industrijskih podjetij »Slavonija« in »Slaveks«. V teh podjetjih dela okoli 2000 delavcev. Ti delavci se nahajajo v tako groznem položaju, da človeku kar pamet prestaja. Oni so v »komunističnih« organizacijah ali vsaj duševno na njih slonijo. Minilo je že par let, da se o teh delavcih nič ne sliši, niti o kakem pokretu za zboljšanje svojega življenskega položaja, ki je več nego nevzdržen. Medtem, ko so vsa ostala podjetja, kjer ima naš »Obči Radnički Savez« svoje organizacije, bila primorana nekolikokrat že povišati plače delavcem, izboljšati delovno razmerje in osta le beneficije, se v onih dveh podjetjih niti betvice doseglo ni. Iz tega sledi, da je položaj naših delavcev v ostalih tovarnah za 100 odstotkov boljši od onih dveh podjetij.
V teh dveh podjetjih pa nahajamo; še nekaj druzega, kar v ostalih nikoli ne najdete: da so se vsi ultra revolucionarji (z jeziki seveda), ki so vsaj nekoliko vživali zaupanje delavstva, prodali gospodom delodajalcem za Judeževe groše. Postali so obični sluge kapitalistov, ki so jih plačali, dokler so jih rabili za razbijanje sloge med delavstvom.
Vstavili so jim štipendije, ko so dovršili svoje zločinsko delo. Predrzni so in sedaj kličejo delavce na pomoč, češ, gre za njih interese, da bi lahko še nadalje štipendije prejemali. Delodajalci, videč, da je delavska solidarnost razbita, so pometali štipendiste na cesto, da se rešijo plačevanja Judeže-vih grošev. Med temi so se prav posebno odlikovali poznani: Orsari, Krpan, Lončar itd.
Tako so ostali delavci, navdušeni revolucionarnih fraz, v še vse slabšem materialnem in moralnem stanju, prepuščeni na milost in nemilost kruti roki kapitalističnihh delodajalcev, prepuščeni sami sebi.
Tako so delavci v tovarni »Slaveks« pred mesecem — torej v času nesloge in medsebojnega raz dejanja — naščuvani p0 teh propadlih tipih, predali zahtevo za 50-odstotno povišanje svojih plač in zahtevali obenem zboljšanje aprovizacije. Skupni zahtevki znašajo okoli 65 odstotkov. Delodajalec je dobro vedel, da stoji za temi zahtevami delavstvo. z slabo organizacijo brez spretnih zaupnikov in neenotno ter je zahtevo kratkomalo odbil. On ne da nič.
Kaj storiti. Sklicali so zborovanje in proglasili štrajk — zadnje orožje v ekonomskem boju delavstva. Štrajku se nihče ne odzove in kapitalist trium-fira. Pa vendar mora biti štrajk, — tudi če organizacije ni — saj je vendar Sinowjew v Moskvi tako rekel. Gosp. Kordič iz Ljubljane je prišel, da »iz-vojuje« zmago, ko je gibanje doživelo že fiasko.
Na oblast se je obrnil, da prisili ona delodajalca k povišanju delavskih plač. Torej organizacija — delavci sami — ga niso mogli prisiliti, zdaj ga naj prisili meščanska oblast! Tudi tu je gospodar povedal, da ne da nič. Vedel je, da siliti k temu ga more le delavec in ta je lačen, skregan in neenoten, in za boj nesposoben. (Kaj šele za revolucijo g. Kordič!)
Zopet shod in zopet štrajk. Tako se glasi »revolucionarno« načelo! Zopet fiasko in razočarani delavci. — To je bil zaključek komedije na račun prevaranega delavstva.
Delavstvo tvornice je uvidelo^ da ga Sinowjevi emisarji vodijo v propast in jih je zapodilo. — A brez povišice, brez uspeha, potrto in osramočeno se je vrnilo zopet na delo.
Veliko srda, revščine in pomanjkanja je trpelo in še trpi, a nečesa se je iz te igre »komunistov« vendarle naučilo: da se brez solidne, močne organizacije ne gre v štrajk in da je načelo tarifne politike »Veliko ali nič doseči« zgrešeno!
To je politika, diktirana iz Moskve. Naši delavci se pa nahajajo na Balkanu. Naše razmere se bistveno razlikujejo od onih v Moskvi, v Nemčiji in drugod. Povsod zahteva boj z buržuazijo, druge forme. Delavci so to uvideli, le gospodje komunisti še tega ne vedo!
Vedeli bodo pa to takrat, ko bo vse razredno delavstvo združeno v organizaciji »Opčega Rad-ničkega Saveza Jugoslavije«.
Borba za odpravo nočnega in nedeljskega dela pekovskih pomočnikov v Mariboru.
Borba pekovskih pomočnikov za odpravo nočnega dela in za nedeljski počitek ni nova, temveč se je pričela že pred desetletji v stari Avstriji. Starejši pekovski pomočniki se še živo spominjajo našega prezgodaj minulega sodr. Silbererja, bivšega poslanca starega avstrijskega parlamenta, ki je izdelal osnutek za snecialni zakon o zaščiti pekov (Backerschutzgesetz) ter ga predložil parlamentu. Po smrti s. Silbererja je to akcijo nadaljeval sedanji žuoan mesta Gradec s. Muchitsch, ter je po preobratu v avstrijskem parlamentu bil sprejet ta snecialni zakon o zaščiti pekov. Tudi v Jugoslaviji smo takoj po preobratu imeli naredbo, ki je prepovedovala nočno delo v pekovski obrti ter zasigura-vala nedeljski počitek. To naredbo je nadomestil Zakon o zaščiti delavcev iz leta 1922, kateri govori tudi v § 19 o prepovedi nočnega dela. —
Pekovski mojstri so se od začetka še precej prilagodili predpisom naredbe in zakona o zaščiti delavcev, če ravno so že leta 1920 protestirali proti odpravi nočnega dela potom ankete, ki se je vršila v Ljubljani. Umazana konkurenca pekovskih mojstrov je, ki tira danes pekovske pomočnike zmi-rom bolj v stari jarem nočnega dela. Posebno se odlikujejo majhni mojstri z enim pomočnikom in 3 do 4 vajenci, takozvani »krauterji« z izkorišče-vanjem svojih vajencev potom nočnega dela brez nedeljskega miru.
V Mariboru se vodi med organizacijo pekovskih nomočniko\) in pekovskimi mojstri krut boj, nešteto prijav se je vložilo pri inšpekciji dela v Mariboru, ali vse to ni imelo uspeha. Ta urad se ni zdanil, da bi te kršitelje zakona o zaščiti delavcev pozval na odgovornost. Tudi vse intervencije pri
zadrugi pekovskih mojstrov so bile istotako brezuspešne. Umazana konkurenca pekovskih mojstrov tira pekovske oomočnike vedno dalje v nočni suženjski jarem, vajenci morajo delati do 12 in več ur dnevno, tako, da izgleda, kakor da bi sploh nobenega zakona, oziroma oblasti ne bilo, ki bi to omejevale. Podala se je deputacija pekovskih pomočnikov k velikemu županu v Mariboru s pritožbo kako pekovski mojstri kršijo Zakon o zaščiti delavcev, o prepovedi nočnega dela in nedeljskega miru in drugič, da inšpekcija dela kot kompetentna oblast, na vse vloge z označenimi prestopki pekovskih mojstrov niti ne reagira. G. veliki župan je obljubil, da bode to oblast opozoril na njeno dolžnost ter zahteval, da mora inšpekcija dela strogo postopati napram tem pekovskim mojstrom, ki kršijo Zakon o zaščiti delavcev.
Inšpekcija dela je kmalu potem poklicala predsednika pekovske zadruge, zastopnike pekovskih pomočnikov in zastopnika K. M. O., da podajo konkretne izjave in utemeljitev vseh prijav in pritožb. G. predsednik pekovske zadruge je priznal vse navedene prestopke pekovskih mojstrov. Inšpektor dela, ki je vse priznano vzel v zapisnik, je dal predsedniku pekovske zadruge nalog, da mora poklicati vse mariborske pekovske mojstre skupaj, ter jim raztolmačiti § 19 in 17., katerega se imajo strogo držati. Omenil je, da bode v doglednem času pekarske obrate inšpiciral, ter vsakega mojstra strogo kaznoval, kateri bode ponovno kršil zgoraj navedene paragrafe.
Pekovski mojstri so imeli tozadevni sestanek dne 19. oktobra t. 1., pri katerem bi se imeli zediniti za enotni začetek dela po zakonu. Ali ti gospod-
Zmaga steklarjev bo tudi tvoja zmaga!
tem pogledu Vam mora in Vam bo nudila organizacija potrebno moralno podporo. Vsak dan in ob vsaki uri je Vaši deci na razpolago inštruktor v javni knjižnici »Svobode«, v Celju, hotel pri Kroni, ki bo brezplačno podprl Vašo in našo proletarsko učečo se mladino. Poslužujte se, da se uverite, da ideja proletarskih organizacij še ni zaspala večno spanje.
PRIČETEK delavskih izobraževalnih tečajev.
Z začetkom novembra prično sledeči tečaji:
V pondeljek, 3. novembra ob pol 7. uri zvečer: Go-
vorniški tečaj.
V torek, 4. novembra ob pol 7. uri zvečer: Delav-
stvo in umetnost.
V sredo, 5. novembra ob pol 7. uri zvečer: Najvaž-
nejša razdobja v zgodovini.
V četrtek, 6. novembra ob pol 7. uri zvečer: Člo-
veštvo, društveno knjigovodstvo.
V netek, 7. novembra ob pol 7. uri zvečer:: Delav-
sko zakonodavstvo s pravnega in organizato-
ričnega stališča.
V nedeljo, 9. novembra ob 11. uri dopoldne: Slo-
venski pripovedniki in pesniki.
Začetek ostalih tečajev se naznani pozneje.
Tečaji se vrše v prostorih držvane realne (bivše nemške gimnazije) v Betovnovi ulici.
Točnost dolžnost!
Izobraževalni odsek »Svobode«.
U. D. R.
Solidarnost.
V Zagorju in Hrastniku je izrbruhnila stavka steklarjev, ker jim je podjetnik hotel znižati za 20 ■odstotkov plače. Med stavkujočimi je tudi večje število članov U. D. R.
Stavkujoči dobivajo podporo od svoje strokovne organizacije, ali razumljivo je, da strokovne organizacije v času tako težke brezposelnosti kot je sedaj ne morejo dajati podpor, ki bi odgovarjale dejanski potrebi. Zato je naša dolžnost, da zberemo za svoje tovariše nekoliko poboljška.
Kapetani edinic naj sestavijo nabiralno polo in naj jih razdele med najagilnejše člane, ki naj v svoji okolici pobirajo prostovoljne prispevke. Vse članstvo U. D. R. pa prosimo, naj se zbirki po svoji možnosti odzove. Zbrane vsote naj se pošiljajo na centralo U. D. R. v Ljubljano, ki jih bo razdelila med stavkujoče tovariše.
Predsedstvo U. D. R.
Prosveta.
Uprava »Socialista« je sporočila vodstvu UDR da bo pričenši s prihodnjim mesecem prilagala svojemu listu mesečno prilogo, ki bo namenjena izključno kulturnemu in Športnemu delu med proletariatom. Obenem nas je naprosila, da objavljamo vse razprave notice in športna pisma, ki se tičejo našega delovanja v tej prilogi, ki nam je brezplačno na razpolago1.
Upravni odbor je to hvalevredno ponudbo z veseljem sprejel in bo odslej vse gradivo objavljal v tej prilogi. Priloga bo priložena prvi številki »Socialista« v mesecu in bo, skupno s »Socialistom« stala samo 2 Din.
Člani vseh edinic naj se na to številko »Socialista« zagotovo naroče, ker bodo dobivali v njej sproti vsa navodila za delovanje.
Kapetani edinic naj pa naroče za vsako edinico še po nekaj izvodov, katere naj člani razprodajo med svoje znance. Na ta način bomo najlažje razširili med proletarijatom smisel za naše ideale. — Na delo sodrugi! Bodočnost je naša!
Stavka steklarjev v Zagorju, Hrastniku in Straži traja dalje!
Načrtu Zveze industrijcev, ki gre za tem, da delavstvu čimprej znižajo plače, so se krepko uprli kot prvi steklarji. Ali pa bo ta odpor tolik, da se odbije za vedno naval Zveze industrijcev na delavske plače, ki znašajo komaj dve tretjini predvojnih in ki bi jih bilo treba prej zvišati nego znižati, je odvisno od vsega ostalega delavstva Slovenije.
Dve poti sta, med katerima danes zbira delavstvo Slovenije samo: zmaga ali propast. Če se bo delavstvo zavedalo izreka: »Danes Tebi, jutri meni«, potem delavstvu ni težko izbirati, in zmaga steklarjev bo zagotovljena. In zmaga steklarjev bo zmaga delavstva cele Slovenije!
Zbirka stavkovnega sklada steklarjev napreduje in upamo, da v bodoče ne bo prenehala do gotove zmage. Ko to zbirko priobčimo, tedaj bodo razočarane nasprotne sile in razočarani tisti mlačni sodrugi ki ne vrše v najtežavnejših delavskih borbah svojih svetih dolžnosti!
Vsem onim sodrugom, ki so in hočejo biti člani naših bojevnih organizacij, smo naložili dolžnost, da žrtvujejo za gigantsko borbo steklarjev od svojega zaslužka
od dnevne plače po 1 Din.
Sodrugi, ki hočejo biti člani bojevnih organizacij, naj se zavedajo, da tudi v tem boju odloča zavednost in bojaželjnost.
Pokažite podjetnikom in Zvezi industrijcev, da ste zavedni in bojeviti dovolj, da preprečite njih nakane.
Zmaga ali propast steklarjev je zmaga ali propast slovenskega delavstva!!!
Zanemarjanje službene dolžnosti.
Edinica »Marks« Ljubljana je sporočila upravnemu odboru, da so na proti vojnem shodu dne 21. septembra v Ljubljani, kjer je imela edinica rediteljsko službo brez zadostnega opravičila manjkali nasledni člani: Kraljič Jože, Vlah Maks, Dekleva Rihard in Žvokelj Franc.-
Upravni odbor jih je zato, na svoji seji črtal iz članskega imenika naše organizacije in jih poziva, da vrnejo nemudoma ves društveni inventar, zlasti pa znak in legitimacijo.
Gospodarstvo.
Premog in drva za ljubljansko delavstvo!
Konzumno društvo za Slovenijo si je nadelo hvalevredno nalogo preskrbeti ljubljansko in okoliško delavstvo s cenim kurivom. Bila je že nujna potreba iztrgati tudi to življenško potrebščino iz rok privatne špekulacije, ter preskrbeti revnejšim slojem kurivo po zmernih cenah.
Oderuštvo pa ni cvetelo le pri kurivu samem, temveč še bolj pri prevoznini, kajti posamezni vozniki so si zaračunavali prav bajno visoke odškodnine za prevoz. Sedaj je tudi s tem konec, kajti Konzumno društvo bo razvažalo kurivo z lastnimi vozniki po najsolidnejši ceni. V cene, ki jih tu navajamo je že všteta tudi prevoznina.
Trboveljski premog 1000 kg Din 425.—;
Kočevski premog 1000 kg Din 350.-—;
Klana bukova drva	1 kg po 35 para;
Klana bukova drva (žagana) 1 kg po 38 para.
Naroča se najmanje po 500 kg pri vseh ljubljanskih prodajalnah Konzumnega društva za Slovenijo.
Mednarodno delavsko gibanje.
Kongres strokovnih organizacij v Italiji. Predsedstvo italijanske strokovne zveze je sklenilo, da se bo vršil prihodnji strokovni kongres od 18. do 21. novembra t. 1. v Milanu. Poleg ostalih važnih vprašanj se bo kongres pečal tudi z vprašanjem so cialne zakonodaje.
Učenjak o fašističnih strokovnih organizacijah. Znani italijanski nacionalni ekonom Riccardo Bachi ki je znan kot najboljši poznavalec italijanskega gospodarskega življenja, piše o fašističnem strokovnem gibanju med drugim sledeče: »Fašizem je skušal snovati organizacije delojemalcev in delodajalcev, v katerih bi združil oba nasprotujoča si razreda, da bi s tako skupnostjo in s politično silo uničil štrajke. Poskus take mešane organizacije, > lahko smatramo za izjalovljen.« S tem dejstvom je položena na korenine fašističnih organizacij sekira in ako fašistični strokovničarji ne bodo z njim v bodoče računali, bodo iznenadeni.
Obnovitev »trozveze« angleških strokovnih organizacij. Med tremi najmočnejšimi strokovnimi or ganizacijami na Angleškem: rudarji, železničarji in transportnimi delavci, je nekdaj obstojala zveza za vsestransko podporo v hudih bojih. Ob priliki rudarske stavke 1. 1921 se je ta zveza razbila. V zadnjem času pa se o tej trozvezi zopet mnogo razpravlja. Z obnovitvijo trozveze se že obširno peča izvrševalni odbor rudarske zveze. Zastopniki mednarodne rudarske zveze povdarjajo, da je potrebno da se preišče vzroke zrušitve prve trozveze, ki se naj jih po možnosti odstrani ter trozvezo obnovi.
Listnica uprave.
Z današnjo številko se je »Delavec« preselil iz Ljubljane v Ljudsko tiskarno v Maribor. Uprava in uredništvo »Delavca« ostane začasno še vedno v Ljubljani in se bo vršila v Mariboru le ekspedicija lista. Vse dopise naj se tudi v bodoče pošilja na stari naslov: Uredništvo in uprava »Delavca« v Ljubljani, Šelenburgova ulica 6/II. Ljubljanske podružnice dobe odslej list po pošti, dočim ga bodo dobivale mariborske podružnice v Strokovnem tajništvu v Mariboru, Ruška cesta 7. Ako 40. številke »Delavca« kaka podružnica ne bo dobila v redu, naj list takoj reklamira, da moremo eventuelne napake takoj popraviti.
Uprava »Delavca«.
Ceneno čeiko perje!
1 kg siv. opu-Ijenega perja 70 Din, na pol belo 90 Din. belo 100 Din, boljše 120 ln 150 Din, mehko jak puh 200 ln 225 Din, boljša vrsta 275 Din. — Pošlljatve carine prosto, proti povzetju od Din 300 naprej poštnine prosto. Vzorec zastonj. Blago se tudi zamenja ln nej-ugajajoče vzame nazaj. Naročila samo na BENEDIKT SACHSEL, LOBEZ št. 82 p. Pllznu, Češkoslovaška. Po-jStne pošiljke gredo lic Češkoslovaške v Jugoslovljo okrog 14 dni.
Od sle) se
Zbirajte za stavkovni sklad steklarjev v Zagorju, Hrastniku in Straži!
V imenu QRSJ.: Izdajatelj: Franc Svetek. — Odgovorni urednik: Alojzij Ceh. — Tisk Ljudske tiskarne, Maribor, Sodna ulica 20.
razlikuje izvrstni, iz davna preizkušeni »Pravi i FRANČKOV t kavni pridatek« od ponarejenih proizvodov tudi že na zunaj po novi, rjavo-modro-beli etiketi, — Na tej te posebno izližejo karakteristični znaki razlikovanja, ki so; im- »Franck« in »kavni mlinček«.
»Pravi i FRANCK t s mlinčkom« zahvaljuje tvojo splošno priljubljenost izvrstnemu aromu in prijetnem« okara ter tvoji izdatnosti in tečnosti.
ZASTONJ
ne, pač pa po zelo nizkih cenah dobite vse kuhinjske potrebščine, kakor raznovrstna kleparska, kotlarska, kovlnostiskarska ter ključavničarska dela in druge predmete pri zadrugi
r. z. z o. z.
sploSna kovinska industrija
LiBUjana. Kolodvonka slita 10
Telefon štev. 729
OHRN
ta dobi w vseh tptcerl|tklh prodajalnah
Težko zaslužiš svoj denar, zato pa ko kupuješ, kupi dobro trpežno blago samo ČehoslovaŠki izdelek pri
Pozor! Delavec in delavka!
„Češnisku“, Ljubljana, Lingarjeva in Stritarjeva ul.
Velika zaloga sukna za moške in ženske obleke, blago za površnike, velur, pliš, astrahan, tiftin. Posteljne odeje lastnega   --- izdelka,	porhetaste odeje, koci, garniture, ogrinarke, kocke, plete i. t. d.
Vse po znatno zni2ani ceni.
Proti jamstvu na obroke po navadnih cenah.