198
Originali iz domačega življenja.
Spisal Valentin Zamik. II.
Matevž Lisica.
Kdor je bil kterikrat iz naših krajev na Dunaji, gotovo mu je bil prvi pot v slovansko kavarno poiskat si kakega znanca. Dandanašnje stoji že blizo šest let sredi „Singer-strasse". Poprej je bila pa za Štefanovim trgom v kotičku „Bauernmarkta", kjer se je pod našim rojakom Gerlovičem že pred letom 1848 začela in ukorenila. Med tem je že večkrat svojega gospodarja spremenila in tudi svoje začeto stanovanje zapustila; al en steber ji je ostal, ki jo za to dela, kar je, ki jo prav za prav značaji, to je: Ven cel j. Ce se nisi bil tam, dragi bravec, boš gotovo po imenu mislil, da je to kak razkačen Ceh iz časov Žižka ali Pro-kopa malega. Al Vencelj je trd Nemec iz gornje Avstrije, ki že službo glavnega strežaja od začetka kavarne opravlja in ki se je v dolgih letih naučil: „dobro jutro!" „dobar večer!" tudi po slovanski številiti, in pri plači zarenčati „lepa hvala!" — V svoji glavi ti pa on nosi imenik vseh slovanskih časnikov; ko bi mižal, ti tipaje pri vsakem precej pove, ali je s cirilico ali z latinico tiskan, akoravno ne une ne te ne razume. Pozna on tudi vse glavneje možice in može iz vseh slovanskih okrajin, bodi si Slovenca, Hrvata, Srba, Ceha itd., če je le preteklih 15 let kdaj imel kaj na Dunaji opraviti. Posebno je Vencelj cel zgodovinar za leti 1848 — 49; on ve iz te dobe cele bisage smešnih in žalostnih storij in bi bil za naše prihodnje pisatelje romanov neusahljiva kronika, če bi hotli djanje iz sedanjega časa vzeti in ga na Dunaju zavozljati.
V vsaki razmeri smo Venceljna čislali, le v eni zadevi smo večno proti njegovi trmi protestovali in ga od strani in naravnost pikali, pa — vedno brez uspeha. Držal je namreč že od nekdaj šest „Fremdenblatt-ovu. Z vso močjo smo mu dokazovali, da je še eden odveč in da bi za ta dnar lahko saj 10 znanstvenih tednikov naročil in tako bolje za dušno hrano svojega okrožja skrbel. Al vse naše izgovarjanje bilo je bob v steno, ker Vencelj se je zmiraj enako lakonično odrezoval: „Še enkrat toliko Fremdenblatt-ov bi mi popolnoma ne zadostilo, ker Matevž Lisica jih sam en par potrebuje". Pa to je bilo še takrat, ko se je ta imenitni list še s svojim imenom ujemal, ko je v svojih kolumnah samo naznanjal, koliko ptujcov je na Dunaj prišlo in koliko odšlo , brez vseh politiških novic ali celo uvodnih člankov. Takrat še ni bil „Kazimir" in se še ni tako neusmiljeno iz nemške slovnice in iz vse logike norca delal, kakor dandanašnji. Kar so za pravega Angleža ,,Timesa, za Čeha „IVarod. Listv", za Slovenca „NTovice", toliko je veljal „Fremdenblatta v svoji pravi, nepokvarjeni obliki v očeh Matevža Lisice.
Pozimi zjutraj proti šestim, ko so še sami mlekarji in fabriški delavci po ulicah ropotali, je Matevž Lisica že stal pred slovansko kavarno na „Bauernmarkt-u*' in trkal, da bi mu Vencelj kakor sv. Peter v nebesih, vrata odprl. Brez ceremonij je Matevž svoj navadni kotiček pri malo svitlem oknu zasedel in Vencelj mu je precej bele kave, to je, veliko „melanžou in zraven „frišenu eksemplar „Freruden-blatt-a" prinesel, kterega je Matevž vselej strastno zgrabil. Po turški flegmi je kavo srkal in pri plinovi svečavi z ne-popisljivo pozornostjo v „Kazimirjau oči vperal. — Prebira semtertje imena ptujcov, premetava list za listom, pa nič mu ni kaj po volji. Na zadnji vrsti pete strani ostermi, gleda in gleda; drobne, svitle, rujave oči se mu kar veselja zabliskajo , zleče izpod pazdha male bukvice in si s svinčnekom zaznamova: „J. J. nadškof iz Ogerskega, ostal v gostivni pri ^rimskem cesarju". Zdaj si Matev« še le enmalo oddahne in po priliki zemljo za zemljo (kakih pet frišnih natisov po navadi) v kavo pomakuje in si zraven, da si okus zajtrka povzdigne, še čik viržinke od sinoč prižge.
Dan je že davnej plinino spodrinil, gost za gostom v kavarno stopa, Vencel kakor kobilica okoli skaklja; le Matevž, ki je bil že po naravi majhen in čokljat, se še bolj v kot stisne, obraz v nenavadne grbe spravlja in podoba mu je, da se na nekaj posebnega pripravlja.
Treba je pa, da zdaj povem, kdo, kaj in odkod je bil M. Lisica? Kakor od marsikterega druzega je njegov životopis do tihmal kratek in navaden. Bil je doma iz Vač, sin premožnega gruntarja. Dali so ga v šolo , kakor povsod , da bi „gospod*' postal in ker je Matevž še kakor prvošolec gospodu kaplanu marsiktero pametno zasolil, so vsi z gosp. kaplanom potegnili in trdili, da bo enkrat škof, kakor njegov sosed, slavni Matevž Ravnikar.
Ko je enkrat Matevž „peklenskou sedmo šolo zdelal in se v osmi, kakor na kmetih pravijo, „copratiu naučil, so se že doma vsi na novo mašo veselili. Pa M. Lisica, kakor je sam večkrat pripovedoval, se je velikanskih, kamnitnih in sila skremženih mož, ki pri vratih lemenat podpirajo, tako prestrašil, da je na Dunaj pobegnil. Starši, premožni grun-tarji, so ga za srečno popotnico s besedami tolažili: Potepuh, pojdi, kamor hočeš; od nas nobenega vinarja več ne dobiš!
Matevž se zapiše v pravdoslovje „nach der Lehr- und Lernfreiheit" in si skuša za životarenje lekcij dobiti. Težko, zlo težko ga je to stalo, ker v latinskih šolah ni celo nikoli otrok učil in si ni gosposkega obnašanja kar nič prisvojil. — Res ga neki prijatel zavoljo ene lekcije v predmestje ^Alservorstadt" pošlje, mu številko hiše in sobe naznani, da bi se šel predstavit. Trdo mu pa prijatel eno reč v glavo vtrobi, kar se je Matevžu zmiraj gnjusilo in kar še ni nikoli v svojem življenju poskusil, namreč, da mora go-
199
spem in gospodičnam spodobno roke poljubovati! Kadar se] je nesrečni Matevž te naloge spomnil, ga je mraz po udih spreletal, lasje so se mu šetinili in mislil si je, bolje bi bilo tri leta zaporedoma mecesnov les sekati , kakor se pa taki sramoti podvreči. Pa nadalje premišljevaje, se spomni pre-tehtnih besed: „mundus vult decipi , ergo decipiatur!" ki jim jih je tolikokrat ranjki profesor latinščine pridigoval. wŠkoda, da se Lisica pisem, — pač bi bil neumen, ko bi se tega branil, če kaj pomaga — si misli — sila kola lomi!u Ložjega srca maršira v „Alservorstadtu proti zaznamovani hiši, gre v naznanjeno prvo nadstropje in poln pogumnih sklepov korajžno za zvonec potegne. Naglo se snažna mlada deva — bila je dekla — prikaže in mu odklene. Toda Matevž nima časa jo dosti ogledovati, temuč jo brzo za roko popade in — cmok! tacega ji pritisne, da prestrašena hišna priteče gledat, kaj da se godi? Matevža rudečica zalija in tema se mu pred očmi dela, al poguma ne zgubi. Kakor se brhka hišnja brani, Matevž le vendar njeno desnico vjame in ji tak kušlej prilepi, da bi se ga ne bil vitez Edvard proti svoji Kunigundi sramoval. Ko ga osupnjena hišnja vpraša, kaj da vendar želi, se še radovedna kuharica ponosno v široki krinolini šumeča k temu nastopu pridruži vprašaje, kaj daje? Matevž, pre-vidši, da se je zmotil in da je še le zdaj prava gospa prišla, kakor besen za debelo, plošnjato roko kuharično zgrabi in jo strastno dvakrat poljubi in kakor platonišk ljubček sramožljivo oči v tla obrača. — Preplašene se vse tri hišne gracie za en korak od njega odmaknejo in viditi je, da jih misel navdaja, ali ni morebiti ta gospod stekel, ker tako ljuto za roke popada. — Pa Matevž, kot prava, le enmalo še neotesana lisica , kmalo spozna, kake gospe ima pred seboj, kako se je blamiral in da bo treba še ku-ševati. Srce mu nikakor v hlače ne zleze, in brez jecljanja za odpuščanje prosi in pobara, kje da so gospa? Debela kuharica si enmalo oddahne in mu smehljaje vrata pokaže. V drugi prekrasni sobani zagleda na divanu lepo , mlado gospo, — zdaj je bil važen trenutek — hitro se ji približa, do tal prikloni, kakor ga je prijatel naučil, in v enem hipu tudi za desnico in potem za levico prime in jo umetneje poljubi kakor najuljudneji vitez iz srednjega veka. Ponižno na dalje zavoljo lekcije vpraša. Smehljaje mu gospa odgovori, da jo je ravno pred eno uro oddala — ni si mislila, da je to strela z jasnega neba za borega Matevža! Priporoči se in ves poparjen — zdaj pa brez vsega poljubljenja
—   odide. Mili pogledi kuharice, hisnje in dekle so mu sledili, ker te deviške srca je kar z naskakom si prisvojil. Pa kaj je vse to Matevžu hasnilo!   S kruhom za trebuhom
—  je stalo v njegovi pratiki; vsi srčni čutljeji bili so mu prazna slama. Žalosten in pobit jo nazaj proti mestu koraka, čudne strasti so se v njemu kuhale: toliko sem se premagal! toliko rok sem kušnil! svoj naravni ponos sem kar z nogami teptal! — je premišljeval — pa ves trud je bil zastonj!! Premišljeval je na dalje slovo od doma, svojo prazno mošnjo ii* strašno osodo, da je sam brez pravega prijatla , brez pripomočkov v širokem Dunaju, — milo se začne jokati. Pri ti priči jo skoz ozke ulice ravno do nekega glažarja primaha, ki je imel lepe velike zrkala (špegle) na ogled razstavljene. Nehote se Matevž tukaj ustavi in se radovedno ogleduje, ko se tako ihti, da se sam sebi v dno srca smili. Bolj pazljivo ko se ogleduje, bolj si do-pada, — hipoma se globoko zamisli, neka nova misel se mu cimi v možganih. Zadovoljen mrmra: Kaj, meni bi se slabo godilo? škoda da se Lisica pišem! ne životarili, ampak živeli bomo, kakor se spodobi! Od tistihmal sta bila Matevž in „Fremdenblatt" neločljiva prijatla.      (Kon. pr.)
206
Originali iz domačega življenja.
Spisal Valentin Zamik. II.
Matevž Lisica.
(Konec.)
Vrnimo se sedaj v slovansko kavarno. Ko je „Kazi-mirja" na vse kraje preštudiral, ga varčno na stran dene, vradno „Wiener Zeitung" v roko vzame in pozorno v vradnem delu preiskuje, če je kdo ekscelencija postal ali v kak drug poseben stan povzdignjen bil. Med tem je že ura na enajst kazala; Matevž se pohlevno iz svojega kotička izkobaca in se zamišljen proti gostivni k ^rimskemu caruu napoti. Pridši na svoj cilj in konec prosi strežaja, naj ga naznani prevzvišenemu svojemu gospodu.
Neznano pohlevno in ponižno se bliža Matevž častitljivemu starčku, pomoli mu v roke dolgo spričalo — je še od mature, ktero je po srečni naključbi izvrstno napravil — prosi za majhuo podporo, ker je tak revež, začeten pravo-slovec brez znanja in brez vseh pripomočkov! Nadškof ga en čas molče debelo gledajo, pa ta trenutek Matevž, kakor eskamoteur, naglo porabi; obraz v nam že znane gube spravi in milo milo se začne jokati, gotovo, da bi bil naj-irjo planinsko skalo omečil. Tak nepričakovan nastop je pa vsakemu neprijeten in s človekom , ki tako ginljivo solze toči, se ne da več parlamentirati. Molče sežejo gospod v listuico in podajo uboremu Matevžu desetak. Bolj poto-lažeu si solze briše, ponižno prstan na desnici poljubi, se lepo zahvali, globoko prikloni in vesel odide. Tako se je hodil Matevž zmiraj jokati in je pri tem vedno dobro živel. Poseben „fiduc", kakor se je sam izrazoval, je imel na ekscelencije in na škofe, ker tu mu je bil skoraj desetak gotov; tudi se ni ogibal, kadar je kdo po „Wien. Ztg." kaj višega postal , mu v fraku in belih rokovicah srečo vošit iti.
V družin rečeh je bil pa Matevž skoz in skoz poštena duša, in kadar je bil po njegovem izrazu poseben ribji lov, da so karfi in sulci v mreži ostali, se tudi ni branil za po-liček vinca dati. V navadno družbo k „čruemu jelenu" je pa samo dvakrat na leto prišel: na sveti in pustni večer; sicer je imel svoje krčme pred mestom, kjer je vse na pol bulji kup  dobival.
Neki pusten večer, ko smo bili z Matevžem vred prav zidane volje, ga vsi lepo prosimo, naj nam enkrat pokaže, kakošne grbe dela njegov obraz, kadar je v znanem, milem, ginljivem stanu.
Po stari prislovici „in vino est veritas4* ga je že Matevž nekoliko imel pod kapo in kmali se je tajati začel. Ali to ti ni bilo, dragi bravec, smehu ne konca ne kraja: tako skremženo in kislo in spet tako vsako srce presunljivo se je Matevž ihtil, da smo enoglasno kričali: Kar po ma-larja,  kar po malarja!
Neki poletni večer sem se zunaj mesta okoli južnega kolodvora sprehajal. Nebo se naglo zatamni in le tako sem dežju pete odnesel, da sem v tako zvani ,?hrovaski vasi" v Balcerjevo krčmo skočil. Vsedem se mirno v en kotiček in si dam polič pive prinesti. Nekoliko korakov od mene je bila okrogla miza polna gostov, kakor je bilo vi-diti, stalnih gostov; bili so, jih po rokah in opravi soditi, peki, čevljarji, mizarji itd.
En sam stol s herbtom proti meni obrnjen je bil prazen in na videz za posebno važnega gosta pripravljen. Debel pek, pod kterim je ubogi stol neznano škripal, reče: „Po pravici vam povem, da sem silno radoveden, ali so gospod dohtar minister postali ali ne?*' — „Ne zapopadem, mu zavrne sosed, da bi nas tako malo čislali in nas kar tako-Ie zapustili in se med take divjake podali.a „Kdo nam bo potlej — zdihne majhen, plesnjiv možicelj — kaj razložil in nam kaj od daljnih krajev povedal! Bolj mi je težko pri srcu, če pomislim, da nas bodo dohtar zapustili, kakor da bi mi moj  lastni sin dal slovo.u
Pri tem žalostnem pomenku se mahoma vrata odpro in naglo se vsi gosti te mize vzdignejo in enoglasno zakriče: „0, dober večer, gospod dohtar! dober večer!*4
Kdo je bil gospod dohtar? Bravec, vem, da si že misliš, noben drug kot M. Lisica. Pa ne ponižno in pohlevno, kakor je bila njegova navada, ampak ponosno kakor predstavnik ministerstva se bliža množici m polahkoma brez naglice, kakor se tako visokemu gospodu spodobi, odme-njeni prostor zasede. Frtavki podoben se strežaj zavrti, se mu do tal priklone, polič kipeče pive pred njega postavi in ves pohleven reče: „Gospod dohtar, Vas nalašč smo z novim sodcom čakali in ga zdajle z vašim poličem še le načeli.4'
Tristo medvedov! sem si mislil, res nisi zastonj Lisica, ljubi Matevž! Mene ni zapazil, ker se je s hrbtom proti meni obrnil, sem ga lahko še na dalje občudoval. Komaj je dober dušek potegnil, ga že debel pek vpraša, ali je prevzel ministerstvo ali  ne?
Prečudno se mi je to vprašanje zdelo; zato radovedno pričakujem, kaj  bo Matevž odgovoril.
„Nismo se mogli pogoditi — reče s tehtnim glasom — obetali so mi njih svitlost 12.000 tolarjev in predsedništvo ministerstva, pa le moje domoljubje se je nad eno krho spodtikalo, da bi bil namreč mogel v politiki z Rusom v španovii zoper naše cesarstvo spletke delati — tega pa na nobeno vižo! — Skalnati in pusti kraji bi me ne bili zadrževali, saj je tudi v »moji domovini na Ilirskem zlo enako". Zdaj se mi še le luč v ti zagonetki prižge — spomnim se, da ravno takrat bival je v Beču črnogorski knez Danilo v gostivni „Munsch*4. Zobe sem s silo skupaj tiščal, da mi ni smeh všel, ko je prekanjeni Matevž tako svoje poštene dunajske sosede čez klanec vlekel. — Pripovedoval jim je na dalje , kako ga je knez prijazno sprejel in mu precej roko podal, kako ga je prosil in moral, da bi ministerstvo prevzel itd. Tudi jim je razkladal, kako da dunajski časniki o Crnigori lažejo, da je tam vse drugače, kako so Cetinje lepo, veliko mesto, ki šteje čez 50.000 stanovavcov, kako so doline med pustim skalovjem krasne, in da kar na sv.  obljubljeno deželo spominjajo.
Tolsti pek nazadnje ves navdušen za polič zgrabi in napije zdravico:   ;?Bog poživi našega visokospoštovauega in
učenega gospoda dohtarja se mnogo mnogo let! V imenu cele naše drušnje mu izklikne.n: pravo! da se je še nam obranil in da se ni podal v Cetinje, čeravno je tako krasno in vabljivo mesto." rBog ga živi!iC je enoglasno donelo iz kakih dvanajst grčavih grl.
Ura je že kazala tri četrt na deset, gosti so eden za drugim se začeli iz krčme pomikati , ker vsak dunajsk meželj prave nepopačene krvi je pred desetimi doma, da vratarju navadnega „groša" ne plača. Da se je vsak pred odhodom Matevžu globoku priklonil in mu prijazno roko stisnil, mi ni treba dostavljati.
Ko je sani ostal , se mu tiho bližam in ga odzad na rame potrkam. Romalo osupnjen se naglo obrne; ko pa me spozna, He precej nasmehlja in rne piti vabi. Se ve, da se precej k njemu primaknem in da ga radovedno vprašam, na kterem vseučilišču in na kteri fakulti so mu dohtarstvo podelili in v ktero južno državo prav za prav ga hočejo v miuisterstvo  za predstavnika dobiti?
„E, kaj se boš norčeval — mi odgovori — saj veš, da se pri teh zabitih meželjnih ne bom ihtil, „mundus vult decipi** itd., vidiš, kako me čislajo in človek se lahko na nje opira, ko bi bil ravno v zadregi — tista pa je, da mi vse verjamejo! Veš, da je knez Danilo tu; šel sem, kakor po navadi, na ribji lov. Pridem v prvo sobo in najmanj sedem čevljev visok adjutant mi brani naprej iti. Pa, kakor sem majhen , se mu naglo pod rokama zmuznem in v drugo sobo hitro naprej do kneza! Po srbski, kolikor za silo lomim, ga ponižno vprašam, če kaj okrajnih predstojnikov, perovodjev, sodnikov ali sicer pravoslovcov potrebuje? Po navadi so mi precej solze v oči stopile, ko začnem tožiti, kako nas Slovane tu zatirajo in kako me domoljubno čutje le proti Crnigori vleče.
Pazljivo me knez posluša, prijazno se mi smehlja in me tolaži, da bodo že milejši časi tudi Slovanom prišli; za zdaj pa še ne potrebuje pravovednih uradnikov v svoji deželici. Seže v žep in podari mi en cekin, kterega si lahko misliš, sem pet minut pozneje pri prepeličarju zmenjal. Mislim, da mi boš odpustil, da sem svojim dunajskim pri-jatlom reč v drugi obliki razložil, da si človek čast po-vikša, ker to je treba, zlo treba, — moje glavno vodilo je, da človek toliko velja, kar na videz predstavlja! — Alo strežaj!   dva poliča frišne pive!    Bog živi Črnogorce !LC
Do polnoči sva sedela z Matevžem pri pivi in bil je nocoj posebuo dobre volje, vedno bi bil le na zdravje in zmago Crnogorcov trkal.
Sploh je bil Lisica pri dunajskih meželjnih predmestja „Wiedentt, kjer je zmiraj stanoval, jako popularen, pa govoril ti je dunajsko narečje, kakor da bi bil sred Lerchen-feld-a v glasoviti krčmi „zur blaueri Flasche" beli dan zagledal. Bridko je res tožil Matevž, da še ni v resnici dohtar in da nobenega davka ne plačuje, ker bi se bil tako rad svojemu predmestju pri zadnji volitvi za deželni zbor za poslanca ponudil. Nad dobrem uspehom ni dvomil in dostavljal je : To ti bi bil jez ves drug korenjak, kakor sta Nace iti Avgust!
207