Aleš GABRIČ* RAZMAH SLOVENSKE KULTURE PO LETU 1945 Z letom 1945 in monopolizacijo oblasti v rokah ene stranke se je začel zaostrovati odnos med državo in kulturnimi ustanovami. Komunistična partija, ki je leta 1945 prevzela oblast v Jugoslaviji, je že pred 2. svetovno vojno nakazala svoje kulturnopolitično gledanje. Polemike o nadrealizmu med politično levo usmerjenimi pisatelji v Franciji, sprejemanje načel socialističnega realizma v Sovjetski zvezi in sorodni procesi med književniki na levici v Evropi tridesetih let so močno odmevali tudi v Sloveniji. Polemiziranje o avtonomnosti umetniškega ustvarjanja, ki so jo zagovarjali uveljavljeni slovenski pisatelji in na drugi strani odgovornosti umetnika do zgodovinskega napredka, s čimer so komunistični ideologi opravičevali zahteve po podrejanju umetnosti trenutni politični situaciji, je v Sloveniji potekalo še leta 1940, torej v času, ko je večina Evrope že krvavela v novi svetovni vojni. V polemikah so, podpisani s psevdonimi, sodelovali tudi vodilni slovenski ko­ munisti: Edvard Kardelj, kasneje eden vodilnih jugoslovanskih državnikov, Boris Kidrič, ki je postal leta 1945 predsednik slovenske vlade, in Boris Ziherl, ki se je kasneje razvil v najpomembnejšega slovenskega kulturnega ideologa in ki ga lahko označimo za najpomembnejšega slovenskega ždanovca. Z ždanovstvom ozna­ čujemo krute dogmatske posege in administrativne prepovedi in pregone oblasti prod umetniškim in znanstvenim ustvarjalcem in njihovim delom v komunističnih državah. Ime je dobilo po Andreju Aleksandroviču Ždanovu, najpomembnejšem kulturnem politiku stalinske epohe, čigar dela so bila v prvih povojnih letih prevedena tudi v slovenščino in bila obvezna literatura partijskih aktivistov. V začetku leta 1941, nekaj mesecev pred razsulom Jugoslavije, je Boris Ziherl v Sodobnosti, literarni reviji, ki so jo vodili komunisti, povsem odkrito zagovarjal načela socialističnega realizma. Od pisateljev je zahteval, da se postavijo v službo revolucije in pomagajo pri vzgoji delovnih ljudi v duhu socializma. Vse, s čimer se ni strinjal, je uvrstil v "dekadentsko literaturo", ki je bila po njegovem mnenju značilna za zahodni meščanski svet. V "dekadenci" je Ziherl videl le beg pred stvarnostjo, zapiranje vrat pred edino resnico, odvračanje od najbolj žgočih vprašanj sedanjosti. Pisatelj novega realizma je ustvarjalec iz vrst sodobnega delovnega ljudstva, ki se aktivno udeležuje "boja m n o žic , in že n ir, k i o b lik u je d u š e v im e n u p rih a ja jo če s k u p n o s ti vseh ljudi". Izrazito črno-belo ocenjevanje umetnosti je bilo za Ziherla značilno tudi v vojnih letih, še bolj pa po njih, ko je postal pomembna kulturnopolitična osebnost, eden od vodilnih ljudi agitpropa. Na državni jugoslovanski ravni so tovrstna kulturnopolitična načela uradno sprejeli ob koncu leta 1946, ko se je v Jugoslaviji zvrstilo več kulturniških kon­ gresov. Za razvoj umetnosti je bil vsekakor najpomembnejši I. kongres Zveze književnikov Jugoslavije novembra 1946 v Beogradu, po katerem so se uveljavile tendence estetske teorije socialističnega realizma, ki so jih zagovarjali tudi vodilni slovenski partijski kulturni ideologi. Po sprejetju takšnih načel se je okrepil tudi vpliv sovjetske kulture v državi. Slovenske revije so objavile precej direktivnih člankov, pisanih v duhu pristnega socialističnega realizma, ki naj bi "izboljševalno" vplivali na slovensko kulturno sceno. Le manjši del so jih napisali slovenski pisci, saj je šlo po večini za prevode ruskih teoretikov socialističnega realizma. Vpliv sovjetskega kulturnega modela je bil še najbolj izrazit v kinematografiji, saj so zaradi šele razvijajoče se domače proizvodnje v kinematografih prevladovali sovjetski filmi, zlasti vojni, ki so bili v precejšnji meri znani po izrazito črno-belem propagandističnem slikanju razmer. Pri knjižni produkciji je bil vpliv vzhoda viden v visokem, okoli dvotretjinskem deležu prevodov iz ruskega jezika med vso prevodno literaturo. V šolskem si­ stemu je dobila ruščina primat med tujimi jeziki, saj je bila predpisana kot ob­ vezni predmet na stopnjah vseh šol, poleg tega pa je šlo tudi pri večjem delu prevedenih učbenikov za prevode iz ruskega jezika. Učbeniki obče zgodovine so bili, na primer, prevodi izrazito ideološko pisanih sovjetskih učbenikov. Boris Z iherl (1910-1976), vodilni slovenski partijski kulturni ideolog, govori na II. kongresu KPS novem bra 1948. Za uresničevanje tovrstne kulturnopolitične orientacije je poskrbela posebna partijska služba, imenovana agitprop (okrajšava za komisijo ali upravo za agi­ tacijo in propagando). Široko razvejani agitpropovski aparat je skrbel za pro­ pagiranje marksistično-leninistične teorije, s čimer naj bi pri ljudeh oblikovali novo revolucionarno, kolektivistično in socialistično zavest. Do leta 1945 je bila to še običajna propagandna dejavnost, s katero se bavijo vse politične stranke ali skupine. Ko pa so komunisti prevzeli obast, se je vloga agitpropa zelo spre­ menila. V naslednjih letih se je kadrovsko okrepil in postal vzporedna struktura oblastnim organom. Čeprav ni imel nikakršnih zakonskih pristojnosti, je dejansko postal pomembnejši od oblastnih organov (torej ministrstva za prosveto). Postal je vrhovni razsodnik za idejna in kulturna vprašanja in prevzel vlogo cenzorja nad vsemi kulturnimi stvaritvami. Zaradi zelo ozko začrtanih programskih smernic in razvejane cenzurne službe agitpropa je bilo do leta 1950 v Sloveniji predstavljenih zelo malo del, ki bi ostro nasprotovala zahtevani liniji. Posamezniki, ki so prekršili predpisane zapovedi, so bili deležni hudih političnih kritik, napadov v medijih in tudi odvzema osebne svobode. Po informbirojevskem sporu je kulturni razvoj zavil v drugo smer. Delni od­ mik od sovjetskega kulturnega modela je bilo mogoče zaznati že leta 1949, do uradne spremembe kulturnopolitične linije pa je prišlo v naslednjih letih. Tudi pod pritiskom zahodnih velesil, ki so Jugoslaviji izdatno pomagale, da je pre­ brodila krizna leta strahu zaradi možnega vojaškega posega Sovjetske zveze in mednarodne osamitve, se je začel odpirati širši medijski prostor. Pojavilo se je več novih kulturnih revij, ki so objavljale tudi kritične odmeve na tedanji družbeni položaj. Pri nas so bile, na primer, leta 1950 prvič po vojni objavljene ostre kritike na račun centralističnega odločanja v kulturi, ki je zelo prizadelo kulturno najrazvitejši del države, Slovenijo. Poleg tega so bile kritičnemu duhu izpostavljene tudi prevladujoče kulturnopolitične tendence estetske teorije soci­ alističnega realizma, oblast pa se je sama soočila s slabimi rezultati v šolstvu in na širši kulturni sceni, ki so bili posledica pretiranega posnemanja sovjetskega kul­ turnega modela. Po ukinitvi agitpropa leta 1952 je tako prišlo do dokončnega slovesa t.i. agitpropovske kulturne politike. To pa še ne pomeni, da se je s tem (preimenovana) Zveza komunistov izrekla za povsem svobodno ustvarjanje. Spremenila se je namreč taktika, ne pa cilj, to je prevlada marksističnega pogleda na svet. Zveza komunistov po novi kul­ turnopolitični usmeritvi ni več vsiljevala lastne ideologije z ostrimi političnimi ukrepi, diktiranimi s partijskega vrha, temveč so jih zamenjale na videz bolj de­ mokratične metode. Sredi petdesetih let so sprejeli številne nove zakone za kulturno sfero, s tem pa je država na novo opredelila svoj odnos do kulturnih ustanov. Kot inačico delavskega samoupravljanja v gospodarstvu so v kulturi uzakonili t.i. družbeno upravljanje kulturnih ustanov. Te so dobile kot najvišji upravni organ ustanove nove upravne odbore (na univerzi je to bil univerzitetni svet, v gledališčih gle­ dališki svet, v založbah založniški svet itd.), ki pa pri odločanju niso bili avtonomni organ posameznega umetniškega ali znanstvenega kolektiva. Oblast si je namreč pridržala pravico imenovanja večine članov upravnih odborov. Ti t.i. "zunanji člani" so zato imeli možnost preglasovanja tistih članov upravnih odborov, ki so jih imenovali člani kolektiva sami. "Zunanje" člane so namreč izbirali v ustreznih komisijah vodilnih političnih organizacij, Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva, in so bili bolj kot po strokovnih izbrani po političnih kriterijih. V vodilnih političnih forumih so nedvoumno poudarili, da bo imel upravhi Ö älbefr "poleg k o n tr o le celotnega p o slo v a n ja u sta n o v e tu d i z a d n jo b e sed o p r i p o tr - je v a n ju repertoarja in bo la h k o k ritič n o in izb o ljše v a ln o p o se g a l v p o s a m e z n e p o ja v e , k i b i s e p o k a z a li v teh u sta n o va h k o t šk o d ljiv i. " S tako opredeljenimi nalogami so bile pristojnosti upravnih odborov precej večje, kot pa so bile pri­ stojnosti avtonomnih organov kulturnih ustanov, denimo programskih svetov. * ** Uveljavljanje enopartijskega sistema z monopolom komunistične partije vsekakor ni bilo spodbudno za svobodnejši razvoj kulturnega ustvarjanja. Toda kljub temu je sprememba oblasti leta 1945 prinesla tudi pomembno spodbudo za slovensko kulturo. Federalno preoblikovanje države in priznanje več narodov v Jugoslaviji je odprlo možnosti za uveljavljanje slovenščine, za preimenovanje osrednjih narodnih kulturnih ustanov v slovenske in večanje števila kulturnih ustanov. Nov položaj je Slovence in slovenščino postavil v dosti bolj ena­ kopraven položaj kot pa so ga imeli v prejšnjih državah. Kajti v Avstro-Ogrski so Slovenci živeli v različnih deželah, Slovenija pa je bil uradno neobstoječ pojem. Tudi v jugoslovanski kraljevini med obema svetovnima vojnama so Slovenci najprej živeli v dveh oblasteh, nato pa v Dravski banovini, nikoli pa uradno v Sloveniji. V Avstro-Ogrski se je morala slovenščina spopadati z dominantno nem­ ščino, v prvi Jugoslaviji pa je uradno obstajal troedini srbsko-hrvaško-slovenski narod, ki je govoril enoten jezik, kar pomeni da je bila slovenščina uradno le eno od "narečij" srbskohrvatskoslovenskega jezika. M inister za prosveto v p rv i slovenski vladi p o dru gi svetovni vojni j e postal književnik Ferd o Kozak (1894-1957). Na sliki m ed govorom ob odkritju spomenika zm age v M urski Soboti 12. 8. 1945, najbolj značilnem prim eru socrealističnega monumentalizma na Slovenskem. Uzakonitev federalizma je naredila konec takšnim dolgotrajnim tegobam slovenstva in slovenskega jezika. Slovenska vlada je leta 1945 dobila tudi samo­ stojno ministrstvo za prosveto (sprva je združevalo šolsko, prosvetno, umetniško in znanstveno področje, v naslednjih letih pa so se ta področja razdelila na več državnih organov), tako da so se osrednje slovenske kulturne ustanove v stikih z državnimi oblastmi poslej obračale na ljubljanski naslov in ne več na dunajskega oziroma beograjskega kot v prejšnjih državnih sistemih. Jugoslavija je bila resda prvo povojno obdobje izrazito centralizirana država, toda ravno kulturna sfera je bila tista, pri kateri so federalne enote ohranile največ samostojnosti. To je veljalo še zlasti za kulturno najrazvitejšo republiko Slovenijo, ki je imela daleč najvišjo stopnjo pismenosti in seveda tudi svoj jezik, slovenščino, ki ga je bilo treba vedno znova braniti pred poskusi poenotenja ali dominacije večinskega jezika v državi. Sprememba državne ureditve in priznanje samostojnosti slovenske federalne enote sta se hitro odrazila na kulturnem področju. Samo v prvem letu po vojni je bila, na primer, šolska mreža razširjena s sedmimi novimi gimnazijami in tremi visokošolskimi ustanovami. Slovenija je dobila nekatere ustanove, ki jih ima vsak samostojen narod, npr. osrednji državni arhiv, osrednji zavod za spomeniško varstvo in Narodno in univerzitetno knjižnico. Radio Ljubljana, ki je v letih 1928- 45 deloval kot društvena ustanova, je postal ustanova osrednjega narodnega po­ mena. Pri nekaterih ustanovah je bila narodna emancipacija dobro vidna v pre­ imenovanjih. Največji slovenski gledališči v Ljubljani in Mariboru sta se do leta 1945 imenovali Narodni gledališči, pri čemer je bil seveda mišljen enotni troedini jugoslovanski narod, od leta 1945 pa nosita ime Slovensko narodno gledališče, tako da že ime samo ni puščalo nikakršne dileme, o katerem narodu govorimo. Enako ime si je nadelo tudi obnovljeno Slovensko narodno gledališče v Trstu. Za vse te in sorodne ustanove, ki so si izborile položaj osrednjih narodnih kulturnih ustanov, je finančno skrb prevzela slovenska država. To jim je omo­ gočalo hitrejši in dolgoročnejši razvoj, kajti do leta 1941 je ministrstvo za pro­ sveto iz Beograda rezalo debelejši kos pogače za srbske in hrvaške kulturne usta­ nove, slovenskim pa so ostali manjši kosi in jim je večkrat grozila ukinitev ali omejitev delovanja. Najbolj vidna je bila, na primer, razlika v delovanju Medi­ cinske fakultete ljubljanske univerze. Pred vojno je imela le prve letnike in so morali študentje študij dokončati na drugih dveh državnih univerzah v Beo­ gradu in Zagrebu, na nepopolni študij v Ljubljani pa so večkrat leteli očitki, da gre za razsipno uporabo državnega denarja in da bi ga bilo bolje ukiniti. Ze v prvih povojnih mesecih leta 1945 pa je slovenska vlada zagotovila študiju me­ dicine na ljubljanski univerzi boljše pogoje delovanja in z izpopolnitvijo fakultete omogočila študentom dokončanje visokošolskega študija v okviru domače univerze. Dejstvo, da je o razvoju slovenskih kulturnih ustanov poslej odločala slo­ venska oblast, se je odražalo tudi v večanju števila kulturnih ustanov in v večji dostopnosti kulturnih dobrin širšemu sloju ljudi. To se je ujemalo tudi z ide­ ologijo novih oblastnikov, ki so trdili, da kulturna dejavnost ne sme biti privilegij premožnejšega meščanskega ali intelektualnega sloja, temveč mora biti dostopna širokemu sloju delavskih in kmečkih množic. Zavedati pa se moramo tudi, da pri širjenju kulturnih dobrin na širok krog ljudi ne gre za kakšno slovensko specifiko, temveč gre za splošni svetovni pojav, povezan z izboljšanjem kakovosti življenja v drugi polovici tega stoletja. Zaradi hitrega gospodarskega razvoja se je vse več ljudi lahko privoščilo več prostega časa in več dobrin, vse večji delež družinskega proračuna pa je bil lahko namenjen tudi za kulturne potrebe. V šolstvu se je napredek in dvig življenjskega standarda izražal v vse večji vključenosti otrok v redno šolanje. V prvih povojnih letih na Slovenskem ni redno obiskovala šole slaba desetina otrok; to je veljalo deloma za odročnejše kraje, kjer je bila zlasti pozimi otežena dostopnost do bližnje šole, ponekod v zaostalih agrarnih predelih je bila še vedno zakoreninjena zastarela miselnost, da za najpreprostejša kmečka dela otrok res ne potrebuje šol, dobršen delež k sla­ bim rezultatom prvih povojnih šolskih let pa je kot dediščino fašističnih časov prinesla Primorska. Po šolski reformi leta 1958 je bil v osnovnošolski sistem vključen tako rekoč vsak šoloobvezni otrok. Posebej pomembno je bilo, da se je bistveno zmanjšal delež učencev v nižeorganiziranih šolah s kombiniranim poukom, saj so bili s tem bolj izenačeni pogoji šolanja in omogočen prestop večjemu deležu učencev na višje stopnje šolanja. Pomembne rezultate pri tem izboljšanju je prinesla akcija "5 let - 100 šol" v letih 1969 do 1973. V teh letih je Slovenija zelo povečala investicije v gradnjo novih osnovnih šol in prizidkov k starejšim šolskim stavbam. Izid akcije je bil razveseljujoč, saj je bila številka 100 daleč presežena, Slovenija pa je v šestdesetih in sedemdesetih letih zelo posodobila pogoje osnovnošolskega pouka. Š te v ilo š tu d e n to v v S lo v e n iji 1945-1990 35000 30000 25000 20000 15000 10000 5000 0 ■ ■ ■ i ISlll ' ; ; k : y 'm m ii M p W im 1945 1950 1955 1960 1965 1970 1975 1980 1985 1990 Rezultat posodabljanja pogojev šolanja in šolske reforme je bil večji delež otrok, ki so v osmih letih končali osnovno šolo in opravili pogoje za nadaljnje šolanje. Če primerjamo delež mladine, ki se je odločal za nadaljnje šolanje v srednjih šolah in na visokošolskih ustanovah, vidimo izjemen porast od sredine tega stoletja. V začetku petdesetih let se je v Sloveniji vpisal na srednjo šolo vsak peti pripadnik generacije v starosti od 15. do 19. leta, približno vsak štirideseti od 20. do 24. leta starosti pa je bil študent. Dve desetletji kasneje je bilo v srednje šole vključenih le nekaj manj kot polovica generacije, študentski stan pa je okusil vsak enajsti pripadnik svoje generacije. K izjemnemu porastu so na srednji šoli najbolj pripomogle strokovne in poklicne šole, medtem ko je bil "prirast" na gimnazijah manjši, k porastu deleža študentov pa je precej pripomoglo vključevanje višješolskega študija v sistem visokega šolstva od leta 1960 in ustanovitev druge slovenske univerze v Mariboru leta 1975. Š te v ilo o b isk o v a lce v g le d a lišč v S lo v e n iji 1946-1990 7 Ö Ö = ~ ~ “ — HOT 1946 1950 1955 1960 1965 1970 1975 1980 1985 1990 Dvig življenjskega standarda je prinesel ljudem več prostega časa, ki so ga izrabljali tudi za obiskovanje kulturnih prireditev. Pri tem je levji delež odnesla Televizija Ljubljana, ki je začela po začetnih poskusnih oddajah redno oddajati oktobra 1958. Televizija je odtegnila velik del obiskovalcev nekaterih kulturnih ustanov, saj je hitra širitev mreže televizijskih oddajnikov in sprejemnikov v nekaj letih pripeljala eno največjih tehnoloških pridobitev sredine tega stoletja v večino slovenskih vasi. Na ogled filma, gledališke igre, zabavne prireditve, glas­ benega nastopa ipd. ni bilo ljudem več treba hoditi v bližnjo ali bolj oddaljeno dvorano, temveč so si jih lahko ogledali kar doma. Televizija je, poleg avto­ mobila, najbolj vplivala na izrazito spremembo pri izrabi prostega časa, ki so ga ljudje posvetili kulturnemu razvedrilu. To se je poznalo zlasti v gledališčih in kinematografih, kjer se je število obiskovalcev v desetletju po začetku delovanja ljubljanske televizije več kot prepolovilo. Vsak Slovenec je, na primer, šel ob koncu petdesetih let v kino približno desetkrat letno, sredi sedemdesetih pa le še trikrat letno. K zmanjšanju obiska poklicnih gledališč pa so pripomogle tudi nespametne kulturnopolitične odločitve z ukinitvami polpoklicnih in poklicnih gledališč v letih 1956 in 1957. Na Slovenskem je tako v sezoni 1956/57, zadnji pred uveljavitvijo novega gle­ dališkega zakona, delovalo dvanajst poklicnih (ali polpoklicnih) teatrov, v na­ slednjem letu le še osem in desetletje kasneje samo štiri. Gledano številčno ni slovenski teater nikoli več beležil rezultatov, ki jih je dosegel sredi petdesetih let, pred pojavom televizije in zapiranja vrat poklicnih gledališč zaradi političnih potez. Najpom em bnejšo sprem em bo v izrabi prostega časa, nam enjenega kulturnem u razvedrilu, j e prinesla televizija. Gledalce so, p o le g filmov in nadaljevank, zelo pritegnili tudi televizijski kvizi. Prvega predvajanega na TV Ljubljana so poim enovali "Korajža velja"; na sliki j e oddaja iz decem bra 1959 z voditeljema N edeljko Kacin in Jožetom Lavrenčičem. Slabšega zanimanja za nekatere tradicionalne oblike kulturnega ustvarjanja ne gre pripisovati zgolj televiziji, saj so svoje dodala tudi vodstva kulturnih ustanov sama. Pri gledališčih je, na primer, pomembno vlogo odigralo dejstvo, da je bil proces modernizacije programov sredi petdesetih let tudi s pomočjo političnega pritiska prekinjen. Repertoar je tako še nekaj let slonel na klasičnih delih železnega repertoarja (od svetovne dramatike zlasti Shakespeare, Moliere, Shaw, Lorca, Brecht, Miller, Schiller itd., od domače pa Linhart, Cankar, Kreft, Golia, Bor itd.), medtem ko so se zlasti dela mlajše slovenske generacije dramatikov le težko prebijala na odre velikih gledališč. Pomembno vlogo pri modernizaciji sporedov in uveljavljanju del, ki so spregovorila o tedanjih človeških vsako­ dnevnih skrbeh, so imela eksperimentalna gledališča, ustanovljena v drugi po­ lovici petdesetih let. S svojo svežino in odmevnostjo med publiko so vplivala na vodstva osrednjih gledaliških hiš, da so se lotila modernizacije sporedov. V šestdesetih let so začela dela, ki so slovenske krstne uprizoritve doživela na malih eksperimentalnih odrih, uprizarjati tudi osrednja gledališča. Tudi slovenska gle­ dališka publika se je tako začela seznanjati z evropsko gledališko avantgardo (npr. Ionescom) in najpomembnejšimi slovenskimi dramskimi novitetami (npr. Dominikom Smoletom in Primožem Kozakom). V času dvigovanja življenjskega standarda se je dvignilo zanimanje Slovencev za besedno in likovno umetnost. Knjižna produkcija je bila po težavah prvih povojnih let zaradi ideoloških omejevanj in pomanjkanja papirja vse večja, spodbudno pa je na bralne navade Slovencev vplivala tudi preureditev knjiž­ nične mreže v začetku šestdesetih let, ko so večje knjižnice ponudile vse bolj bogato izbiro knjig. In po kakšni literaturi so najraje posegali Slovenci? Poročila o izposoji in nabavi knjig v knjižnicah kažejo, da so med slovenskimi avtorji bralci najraje posegali po delih Finžgarja, Jurčiča, Cankarja, Kranjca, Bevka in Potrča. Pri prevodih so bili med lažjo literaturo pri vrhu branosti May, Sienkiewicz, Verne, Wallace, Dumas in drugi, pri zahtevnejši beletriji pa od ruskih pisateljev Tolstoj in Gorki, od francoskih Balzac, Flaubert in France, med angleško pišočimi pisci pa London, Faulkner, Steinbeck, Twain itd. Š te v ilo iz d a n ih k n jig v S lo v e n iji 1946-1990 K povečanemu zanimanju obiskovalcev za likovne prireditve od šestdesetih let dalje so precej pripomogle razstave na prostem (forma viva), saj so lahko ljudje v urejeni okolici združili prijetno s koristnim. Poleg tega razstavna dejav­ nost potrebuje manjše prostore in tehnična sredstva kot nekatere zahtevnejše umetniške panoge (npr. gledališče ali opera) in se je zato lahko razvila tudi v številnih manjših mestih in krajih. Prav na tem področju je bil v povojnem času viden največji razcvet, saj so se nekaj deset muzejsko-galerijskim prostorom iz prvih povojnih let pridruževali novi in kmalu presegli troštevilčno številko. V obdobju hitrega porasta življenjskega standarda v šestdesetih letih so tako postale večini ljudi dosegljive tudi kulturne dobrine, saj niso več tako obre­ menjevale družinskih prejemkov kot v prejšnjih obdobjih. Cenejše knjižne zbirke si je lahko privoščila že ne preveč premožna družina. Najbližja knjižnica, muzej ali galerija se je zdela le še "nekaj korakov" proč, z avtom in bolje organiziranim javnim prevozom pa je bilo vse še toliko bližje. Se najbližje pa je bil seveda domači televizijskih sprejemnik, ki si ga je že v dveh desetletjih po začetku oddajanja slovenske televizije privoščila tako rekoč vsaka slovenska družina. Položaj kulturne dobrine se je zelo spremenil v primerjavi s položajem pred nekaj desetletji, ko so bile zaradi manjše ponudbe in nižjega standarda tudi nekatere osnovne kulturne dobrine težko dosegljive precejšnjemu delu Slo­ vencev. LITERATURA Kulturna politika v Sloveniji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1997. Aleš Gabrič: Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952. Borec, 43, št. 7-8-9 Ljub­ ljana 1991. Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953-1962. Ljub­ ljana 1995. Slovenska književnost 1945-1965. Ljubljana 1967. Živo gledališče I-III. Pogledi na slovensko gledališče v letih 1945-1970, Ur. Dušan Tomše. Ljubljana 1975. Televizija prihaja: spominski zbornik o začetkih televizije na Slovenskem. Ljubljana 1993.