------   47    ------
Narodno blago.
          Medved in dren. *)
Po narodnej basni spisal Ferdo Kočevar. Zmrzla zemlja je odvognila, veter je od juga pihljal, nebo je bilo vedro, in gorko solnce je s svojimi dobrodejnimi žarki prirode iz zimskega spanja budilo. Prvi zbude se mali mrgolinci, mravlje, pajki, komarci in drugi žužki. Urno tekaje s svojimi zestradanimi tre-bušci po listji sem ter tje, skrbno iskaje kako mrvico, kako drobtinico, ki je požrešnej zimi preostala. — Kmalu za mrgolinci že tudi stric polh in teta veverica, vsak iz svoje luknjice s po vzdignjenimi ušesi ven prilukata. Vse vejevje, vse vrhovje celega gaja prele-tata gori in doli, ne bi li našla kje kak pišiv lešnja-ček, kako plesnjivo črvivo hruškico, in če jim sreča posluži, da jo najdeta, joj kako je sladka! — Tudi boter jazbec se iz svoje jazbine na dan prikaže, nu — njemu ni treba iti s trebuhom za kruhom po svetu, kajti on še zmirom ima nekoliko prgišč zmesnega žita v svojem hambaru, ki si ga je kot previden gospodar jeseni do vrha napolnil bil.
Najzadnji se prebude še oča medved v svojem brlogu. Celo dolgo zimo so v njem ležali, spali, vse četiri tace v gobec tiščali, sok iz njih cuzili, ter poleg tega brž ko ne o medu in o hruškah tepkah sanjali. Prebudivši se, manejo si liki lena gospoda, kterej se rano vstajati ne mudi, zaspane zalepljene oči, se vzdignejo počasi iz svojega ležišča, pa pogledajo skozi dverca, na kakošno vreme kaj kaže? Vid6, da sneg več ne pokriva gor in dolov, da solnce že precej gorko sije, da že polesek pod lešjem cvete, priko-bacajo iz brloga ven, sedejo pod skalo, kamor je solnce najtopleje sijalo, raztegnejo čeljugi, in — ker jih je svitloba bleščila — mežikavo gledajo v solnce, kterega že tako dolgo niso videli. Ogrevši si malo otrpnele ude, začnejo, ker druzega posla niso imeli, samega sebe od desne in leve ogledavati, da vid6, ka-košni so še kaj; — pa sami sebe so se vstrašili! — Dlaka, ki je bila jeseni tako gladka in tako svitla, pila je vsa rjava, vsa zmešana, vsa skundrana; hotevši jo s taco pogladiti, so jim celi kodri v taci ostali, na mestih se jim je celo gola koža videla. Jeseni bili so debeli in okrogli kakor valeč, zdaj jim pa koža ohlapno okoli reber plahta, in liki kravi vime, od dimelj doli visi, lih ko da njihova ne bi bila! „No, lepo me je zdelalo letošnje brloženje — sam pri sebi de! — tako capinast, kakor sem, vendar ne morem iti v svet, to hi bila prava sramota! — S prstom bi drugi medvedje
*) To basen  sem  Čul v Zagrebu pripovedati moža,   ki je bil
blizo Ribnice na Kranjskem doma.   Misel je lepa, in zato jo dajem
na svetlo. Poslal sem jo bil že ranjkemu Janežiču v porabo, pa  brž
ne se mu je bila izgubila.   Te vrste basni, ki jim Nemec „lehr-
pravi,   so zelo   redke v našem narodu,   in zato je tem veče
dednosti vsaka, ki se pobere in pozabljivosti resi.                  Pis.
za menoj kazali ter me s podrapancem pitali! — Ik mati medvela, — če me ona tako po valjanega, tako pomandranega, tako zglojenega vidi! — no to bi bila še ta prava, — nazadnje mi še zakonsko ljubezen in zakonsko zvestobo odpove — še kar pomisliti ne morem na to, že pri sami misli me groza trese. Moja prva skrb mora biti, da zopet pod kožo kaj masti in kaj mesa natlačim, saj še suknja brez podstave ne veljd; drugo je pa, da se mi pleše zopet čem preje okosmatijo, kajti s plešami po životu ne morem v nobeno čestito društvo, to je gotovo". — Molče poberejo svojo culico, pa gredo v gozd, koder jih oči peljajo in noge nesejo. Stikajo in noslajo vse na okrog, ne bi 1L kje kak zagrizek našli, kajti torba bila je strašno prazna. Pa vse iskanje, vse stikanje, vse noslanje bilo je zastonj, kar nič ne najdejo, kar bi bilo le količkaj prikladno njih medvedskemu požiralniku. Joj menef zdihnejo, kaj bo, kaj bo! Ce bom moral še dolgo tako stradati, bodo mi še zadnje kocine iz kožuha se izmi-sile, in nag bom kakor gozdni polž". — V take in enake misli zamišljeni capajo in hlapajo oča medved po gozdu naprej. Nakrat pridejo do drenovega drevesa, ki je bilo vse v žoltem cvetu, kakor da so same čbelice svoj vosek na-nj nanosile. Oča medved postavijo se razkoračeno pred-nj, nataknejo očala na nos, povzdignejo glavo, pa ga začudeno gledajo. Dolgo časa so ga molče gledali, ter v mislih ugibali: kaj in kako? Nazadnje so vendar nekaj izmislili; čmernost jih mine, in mesto nje se jim veselje v očeh zasveti. S taco pokažejo na svojo glavo, pa rečejo: „Medved, ti si bil od nekdaj modra in prebrisana glava, da-siravno pisati in brati ne znaš, pa to nič ne de, vendar si izduhtal resnico: da drevo, ki prvo cveti, tudi prvo sad obrodi!" — Veseli in sami s seboj zadovoljni sedejo oča medved na drenovo podnožje. „Tukaj, so deli, bom tako dolgo sedel in čakal, da bodo drenulje dozorele , in potem se jih bom nazobal, da bo kaj!" — Kar so rekli niso oporekli, kajti vsaka kocina na njih bila je mož beseda. In res, čakaje so sedeli na drenovem podnožji vso pomlad, vse poletje in vso jesen, drenulje pa še zmerom niso htele dozoreti. Oča medved so jih šli sicer večkrat pokušavat, pa zmirom so bile trde kakor šprih, in trpke kakor čmeruke. Crešnje in hruške in jablane in vse drugo sadje, ki je dosta pozneje cvetelo nego dren, je vsako svoj sad preje dozo-rilo, dren pa, kot najprvo cvetoči, najnazadnje, kajti še le pozno jeseni, ko je že prva slana drenulje popadla, so se jih oča medved enkrat do sitega nazobali, pa še od tega zobanja so skomino in dolge zobe dobili. Zdaj še le, se ve da, prepozno, so oča medved previ-deli, da jih je njih modrost grdo na cedilo postavila. Zopet so s taco na glavo pokazali, pa rekli: „Dren, ti me že ne boš več zapeljal. Skušnja me je spametovala!" — Ker je zima zopet začenjala iz svojih mrzlih ust pihati in listje z dreves tresti, so se tudi oča medved zopet, in sicer klaverni in s pobešeno glavo, v svoj brlog vrnili.
Ta basen nas uči, da krivo sodi, kdor le po iz-vanjskih prikaznih sodi. Kdor hoče pravo soditi, mora tudi notranje bitje, notranje lastnosti stvari v poštev vzeti, kajti ni vse zlato, kar se sveti.