Zlata sv. meša na Ponikvi. Kako redki so duhovniki, katerim je dano, včakati zlato sv. mešo! Pred menoj leži 50 let star ,,šematizem", to je imenik duhovnikov Lavantinske škofije od 1. 1837. Iz njega vidim, da v IV. letu bogoslovskih šol imela je naša škofija takrat 20 gojencev; v III. letu 10; v II. samo 6; v I. pa 9 semeniščanov in 1 vunanjega bogoslovca, toraj vseh skupaj 46. Od vseb nmrlo jih je 39, ki niso bili dočakali zlate sv. meše. Samo trije so to redko srečo že dosegli, namreč: preč. g. Martin Sevnik, ta že vlani, letos pa Ponikovški preč. g. župnik Jan. Sredenšek in eden njihovib Koroških sošolcev. Izmed onib tretjeletnikov živijo edini Velikovški dekan preč. g. Jože Šlujet; izmed drugoletnikov pa preč. gosp. Andr. Alijančič, korar stolne cerkve v Celovcu; Lavantinski duhovniki teb dveb tečajev so do zadnjega vsi pomrli. — Izmed onih 10 bogoslovcev, ki so pred 50 leti v Lavantinsko semenišče vstopili, živita samo še dva, preč. g. Ferd. Pucber, dekan pri sv. Stefanu ob Rudolfovi železnici na Koroškem in velee. g. Jože Matoh, župnik v Galiciji pri Celju. Vsem tem želimo iz srca, da bi jim bilo dano tako veselo zlato sv. mešo obhajati, kakor so jo obhajali naš preč. g. župnik, dne 3. avg. Vže na predvečer začel se je veseli praznik. Vsa ves bila je lepo razsvitljena; rakete švigale so nakviško. godba obhodila je ves ter prebivalce na veselje drugega dne pripravljala. Le škoda. da blag. g. predstojnik naše železniške postaje, ki je umetalni ogenj sam vodil, drugi den zavolj stroge službe svoje se ni mogel lepe svečanosti vdeležiti. Ceravno vretne ni bilo ugodno, došlo je vendar nenavadno veliko število častitib gostbv, posebno duhovskega stanu k tej redkej ! svečanosti. Naš nekdanji g. kaplan, sedaj naš obeeljubljeni dekan, preč. g. kanonik Ivanc, pripeljali so se že poprejšnji den iz Šmarij k nam, da so na predvečer poslušali, kako dobro da so naši otroci v krščanskem nauku podučeni. Tudi Slovenjebistriški g. dekan, naš nekdanji provizor, veleč. g. Anton Hajšek bili so že na predvečer na Ponikvo prišli. Kar naa je pa še najbolj razveselilo, je bilo to, da so se k nam potrudili na ,,zlato mešo" preč. g. Fr. Kosar, korar Lavantinske cerkve iz Maribora. Drugi den nabralo se je do 20 čč. duhovnikov na gostoljubnem domu našega preč. g. zlatomešnika. Med temi zapazili _qo veleč. g. Bosina in še dva župnika iz njibove dekanije, potem našega nekdanjega kaplana, sedaj Trboveljskega župnika veleč. gosp. Erjavca in več drugib velecenjenib znancev. Ob 9. uri bil je slovesen obbod iz farovža v praznično okinčano farno cerkev. Preč. gosp. zlatomešnik zapeli so: ,,Veni sancte spiritus" z dotičnimi molitvami in zdajci podajo se mojster cerkvenih govornikov, preč. gosp. kanonik Kosar na leco, tej svečanosti primerno besedo govorit. V daljšem govoru razlagali so pazljivim poslušalcem, katerib je bila glava pri glavi: 1. Kaj da je ,,zlata sv. meša" in II. Kateri da je njen pomen a) za zlatomešuika, b) za faro in c) za vsevoljno kat. cerkev. V teku govora povedali so nam. da zlatomešnik rodili so se v Šentllju pri Velenju, dne 23. grudna 1813 ter so bili dne 4. avg. 1837 v mešnika posvečeni. Kaplanovali so 8 leta v Gornjem gradu, 4 leta v Reicbenburgu, po 2 leti pa na Pilštanju in. v Dramljah. Od tam so šli leta 1848 za župnika v Razbor na Plešivcu. Leta 1858 preselili so se za župnika v Podčetrtek, kjer so postali tudi kn. šk. duh. sovetnik. Dne 27. nov. 1. 1879 prišli so na Ponikvo za župnika. Tu zadela jih je kmalu velika nesreča. Na ledenih tleb padejo ter si — vže 66 let stari — zlomijo nogo. Po dolgih in britkih bolečinab so streno nogo le toliko ozdravili, da s čvrsto palico zamorejo k oltarju dohajati. To palico imeli so tudi med zlato mešo, katero so po dokončani pridigi služili, vedno pri roki, češ, da so na njo bolj navajeni, kakor na ,,levite". Razun preč. g. kanonika in dekana Ivanca stregla sta zlatomešniku pri njibovi zlati meši dva njihova rojaka, veleč. gg. župnika Blaž Polinaek iz Frankoljevega in Jernej Voli iz Šmartna v Rožni dolini. Petje vodil in orgljal je pri zlati meai ain zlatomešnikovega brata, Šentiljakega župana, znani Stanko Sredenaek. Po sv. meši zapela se je zahvalna pesem: ,,Te Deum". Po zabvalni pesmi spremljali smo prec. g. zlatomešnika nazaj v farovž. Tam bila je po- grnjena vaaki čas goatoljubna miza g. zlatomešnika za p. n. goate dubovskega stanu, in poaebna miza za njihove sorodnike. Teh aošlo se je tudi lepo število, ker edina seatra in vai njihovi bratje jim še živijo. Gotovo redka prikazen! Da so med obedom vršile se vae običajne napitnice na papeža, na ceaarja, na škofa, na zlatomešnika itd., mi ni treba praviti. Omeniti pa moram posebno priarčne napitnice domačega č. g. kaplana na g. zlatomešnika, kateremu obečajo njih streno nogo nadomestovati ter si prizadevati, kakor ainko svojemu očetu njih stare dni poalajšati. Le prehitro so minole veaele ure, katere nam je bilo dano akupaj biti. Ločili smo se s prisrčno željo. da nam bi bilo dano, aniti ae k ,,dijamanteni" sv. meši našega visokospoštovanega in priarčno ljubljenega zlatomešnika, g. Janeza Sredenšeka. Ad multos annoa!