Človek se ne stara, ampak raste
Vsako minuto priveka na svet nov zemljan. Rodll se je, da bo živel in ustvarjal, kajti človek je ustvarjen za delo. Ko v zibki z razprtimi očmi zasleduje ropotuljico nad sabo in za njo steguje ročice, že kaže zanimanje za svet okoli sebe. Kmalu s sijočim pogledom ocenjuje svojo stvaritev iz peska in kock ter z drobnimi pestmi bije po tistem, ki mu delo uniči.
UČI SE ŽIVETI!
Ko začne spoznavati svet učenosti, ko ga ta ne spusti več iz svojega oklepa, se je tudi on oprime z vso otroško močjo. Zna že pisati, brati, risati, spoznava svet ter njegove hudobije in krivice, pa tudi - in veliko bolj - njegove mikavnosti. Toda spoznati bo moral še marsikaj, preden se bo lahko spoprijel s pravim življenjem.
UČI SE ŽIVETI.
Nova spoznanja mu prinese Ijubezen. Spoznanje, da je človek ustvarjen za Ijubezen in ne za z!o in sovraštvo. Sklene zakon in s tem napravi spet odločilen korak v življenju.
ŠE VEDNO SE UČI ŽIVETI.
Tarejo ga skrbi, kako preživeti družino. Tega, česar se je v rosnih letih učil on| se učijo zdaj njegovi otroci. Srečen v njih gleda samega sebe.
Že otroci odrastejo, stopajo po njegovi poti. Čas je v obraz vklesal veliko gub, posrebrili so se mu lasje. Minila so mlada leta, časi veselja in brezskrbnosti so daleč za njim. Toda duhovno raste vedno bolj in bolj. Dan za dnem, leto za letom je spoznaval pomen svojega bistva.
NAUČIL SE JE ŽIVETI.
Visoko nad vinogradi čepi hišica. Njena okna se smejijo v jutranjem soncu. Oanes babica in dedek praznujeta zlato poroko. Prišli bodo njuni sinovi in hčere. Z njimi se bo priplazil trušč sodobnega sveta. Zdaj, ko sedita sama, vidita pred seboj leta svojega življenja, svojega dozorevanja, tru-dov, uspehov in porazov.
NJUNO DELO JE OBRODILO SADOVE.
Človek se uči vse življenje. Čim starejši postaja, tem več izkušenj si pridobiva, s tem pa raste bogastvo njegove notra-njosti. Razume svet okoli sebe in ga sprejema s toleranco.
Tam pa stopa po njihovih stopinjah, od otroštva proti zrelim Iet6m in potem še dlje, mladi rod. Mlad človek le malo razmišlja o starosti, a če se zamisli, slejkoprej spozna, da smo vsi vklenjeni v nespremenljiv življenjski krog in da mo-ramo zato iskati čim več poti do sočloveka, tkati niti, ki bi združevale vse rodove na tem vrtečem se krogu življenja. Drug drugemu smo namreč potrebni.                       Franca Saje
J2.I
________j