Metka majhna — srce veliko ifmokova Metka vam je res kakor cmok. Dvanajstkrat jej je vže Miklavž fprinesel in vender je še zmerorn majhna. Druga dekletca njene vrste so vže take, da bi se raalo ne sramovale v učilnico hoditi, a ona je še vedno tako majekina. Kar ne rase ne! Ali, otroci! srce pa ima Metka, veliko sree. Kakšen klepetec bi se kmalu oglasil in rai rekel: BKaj si vže meril njeno srce, da veš, kako veliko je?" Sem je, sem je! In kako? Le poslušajte me! Da je Metka pridna in največ podobic dobi od gospoda kateheta, tega mi še praviti ni treba. Kadar je ona vprašana, takrat njene součenke kar zijajo, tako gladko in moško ona odgovarja. Toda srce njeno, kaj ne, to vam je največja uganka? Le počakajte! Kadar gospod katehet piipoveduje zgodbo o usmiljenem Samaritanu, takrat ima Metka vselej rosne oči. — Zdaj se vam vže malo odpira, kaj m, otroei? — Pa še več! lačen. Kolikokrat je vže dala svoj kos kruha kakemu siromaku ali siroti, ki ga je ali jo je šeipalo po želodčku Metka je ta- kega srca, da bi vsern rada poma- gala. Njo ravno tako boli ali pa še bolje, akoje katera njenih součenk na- gajiva ali da ne zna dr, kar ukaže gospod učitelj na- učiti se. Ona bi se za vse rada na- ueila, ko bi bilo to mogoče. — Zdaj se vam jasni vže bolje, kaj ne, otroci? — Pa še vež! Metki se zelo smili vsak, kdor je zaradi stradanja. Kako rada postreže svojim součenkam, ako jo katera po-praša, kako se na- pravi ta ali ona naloga ? Kako hitro in lepo nese dar kakemu prosjaku, ako jej oče ali mati ukažeta! Vender saraa nik- dar ne vzarae česa doma.arapakvselej in za vsako stvarco popraša stariše, ako sme? Zdaj bi vže utegnili povedati, otroci, kaj ne, kako sera jaz izraeril Metkino sree? — A to še ni dovolj! Metka se je ueila v učiluiei. kako raoramo biti usmiljeni tudi do nespametnih živalic. Le poglejte jo na podobi, kako ona zna to! Po zimi je. Mraz je. Sneg je vse pobelil. Oj, ti ptieki, kaki ubožci so! Kožušček je preslab, da bi jira odgnal mrazek. In hrane ni, brane! Po leti se je vse dobilo, zdaj kako zruce, zdaj kak črviček, zdaj kaka peška! Ali zima, zima, ta je huda! Siničice, ki so tako z tnalim zadovoljne, nimajo kaj jesti. Strnadki, ki bi se zadovoljili z odpadki, nimajo kaj zatakniti. In ti sitni vrabčki, ti požeruhi — ej, ubožci so vender-le, ko začne zima pribijati. Metka naša ne dela izjeme nobene. Mater je poprosila, da srae zagrabiti malo v pšeno se skledico in zdaj jo poglejte! Z zadovoljnim obrazom gledata oče in mati skozi okno. Saj njiju hčerka dela lepo delo usrailjenja — celo do ubogih živalic. BNo. srca je vže dobrega," reče oče. Ees dobro srce, veliko srce to! Za vse je v njem dovolj prostora, celo za uboge živalice — ptieice, ki nimajo pameti. Otroci! ali zdaj veste, kako sem jaz izmeril Metki srce? Jaz pravim, da! Kaj ne tedaj, kako bi se čudno slišalo: Velika Metka — majhen srček? Zatorej Bog živi majhno Metko pa veliko srce! b.B.