hne naše cesarice se piše v našem slovenskem in sploh slovanskem časopisju na dvojen način, namreč »Zita« in »Cita«, in prav tako se tudi izgovarja na dvojen način. Očividno se pa večina našega časopisja nagiba na pisavo »Cita« s prav takini izgovorom, ki tudi odgovarja nemškemu izgovoru črke »z«, namreč trdo, kot naš »c«. Nemci namreč pišejo ime naše cesarice — »Zita«. V našem listu smo pisali ime naše cesarice vedno po italijanskem načinu, namreč »Zita«, kateremu odgovarja tudi nemška pisava, dočim pa nemški izgovor »Cita« ne odgovarja italijanskemu izgovoru, ki je pač za italijansko ime edino merodajen. Da pridemo stvari do dna, smo se obrnili na priznanega tržaškega italijanskega publicista in poznavalca italijanskega jezika, urednika uradnega lista »Osservatore Triestino« gospoda G. Giacomellija, ki pojasnuje ime tako-le: »Zita« je pristno toskansko dekliško ime, ki se izgovarja z mehkim »z« (ki popolnoma odgovarja slovenskemu »z«). Če zasledujemo besedo po krajevnem jeziku v različnih toskanskih mestih, kot v Sieni, Pistoji, Arezzu, Livornu, nahajamo naslednje pojave: Prvič ne nahajamo samo besede »zita«, temveč tudi »zito« in sicer predvsem kot pridevnik s pomenom*. čist, nedolžen, neomadeževan, odkoder se je razvil potem pojem detinstva. »Zito« bi potemtakem pomenjal dečka, »zita« pa deklico. Obe ti obliki pa nekateri izvajajo tudi od druge, drugače se glaseče oblike, ki je deloma še vedno v rabi in ima celo več pomanjševalk, zopet drugi pa ju smatrajo za vzporednici te drugače se glaseče oblike. Ta oblika je »citto« (čist, nedolžen, neomadeževan in obenein »otrok«; izgovor ital. »ci« je enak slov. »či«, ki se nahaja tudi v pomanjševalkah »cittino« (majhen otrok, otroček), »cittello« (isto), »cittola« (majhna deklica), »cittolesco« (otročji) itd. Poleg »zito, z*ita« (»citto, citta«) pa prevladuje tretja sorodna oblika: »zitello, zitella« (»zittello, zittella«), kar pomenja tudi dečka, deklico. Pri tej besedi pa je izgovor drugačen. Začetnica »z« se namreč izgovarja ostro, kot na primer pri »zio« (slovenski »c«). Tu pač nastaja vprašanje, zakaj naj se ravno »zita« (»zito«) izgovarja mehko, »zitella« (zittella«) pa ostro? Kako je to prišlo? Ta pojav se da pač pojasniti na tale način: Predvsem se pač sme predpostavljati, da obe obliki dovajate k »citto« (»citta«). Pod dvojnim vplivom je nastalo potem »zito, zita« in »zitelb, zitella« (zittello, zittella). Prva oblika se zadovoljuje z enim »t«, da ne bi se zamenjavala z besedo »zitto« (»tiho!«); istemu namenu rabi tudi mehki izgovor začetnice »z«, kajti pri »zitto« (»tiho!«) se mora »z« izgovarjati ostro. Mečja, preprostejša oblika (»zito«) »Zita« je ostala sama v sebi neizpremenjena še prav posebej zato, ker se je uporabljala ravno izključno le kot lastno imc in se je pozabil prvotni ponien, da, celo pravi izvor. Pri besedi »zitella« (»zittella«) se je raba razširila tako zelo po vsern poluotoku, da se ni čuditi razliki v izgovoru,- posebno še zato ne, ker se je popolnoma pozabil izvor in sorodnost z »zito«. V razvoju jezikov se pač pogostoma dogaja, da zakon analogije prekorači svoje meje in podtika kaki besedi popolnoma drug izvor, kot pa ga ima beseda v resnici«. Tako gospod Giacomelli. Posebej pa smo bili opozorjeni še na to, da se je beseda »zita« v pomenu »deklica, dekle« uporabljala zlasti za dekleta ki služijo kot se tudi dandanes v italijanščini uporablja pogostoma namesto »serva« (služkinja, dekla) ,'naravnost samo »ragazza« (deklica, dekle). In svetnica Zita, po kateri ima naša cesarica svoje ime, je bila dekla in jo še dandanes časte kot zaščitnico služečega ženstva. In če po italijanskem izgovoru pristno italijanskega imena pišemo in izgovarjamo v slovenščini to ime Zita, mislimo, da bodo zadovoljni tudi naši čitatelji, da smo tako končno rešili vprašanje, kako naj se v slovenščini piše in izgovarja ime naše cesarice. Po »E d i n os t i«.