802
Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
Janez Menart
PESNIK SE    Naš čas je čas, ki rad vse zrevidira, POPRAVI    zato želim svoj novi lik sklesati.
S tem bo prišla na svoje tudi vera, ki hrepeni kup dogem dokazati in eno bo iz mojega primera: sem troje in en sam ubožec hkrati: sem oče, sem sin muze in sem duh, ki z duhom za trojico služi kruh.
K »očetu« le prav kratek komentar: sem tudi mož (čeprav le bolj za šalo). No, bil sem ravno prav težak in star in velik in imel sem vse ostalo, pa me je vzela. Zdaj sva srečen par (če odračunam običajni kalo). Le brada je slab moški rekvizit: vsak dan poslušam: »Spet si neobrit!«
Kot sinček muze sem vse bolj zaspan; in če že vstanem, vstanem z levo nogo. Pa tudi če bi vstal na pravo stran, bi zapeljali me na stransko progo.
Za genije sem sploh ze pokopan in jaz sem se kar vživel v svojo vlogo: odslej naprej bom le še živ mrtvak, ki kdaj pa kdaj pohvali umski mrak.
Ta sklep obenem je najboljša pot, da kdaj postanem vzoren državljan: priljubljen in lepo zalit gospod, molčeč in po potrebi pokesan, in da se kdaj še zrinem kam v kak kot, kjer se le kima osem ur na dan, v ostalem pa skrbi za mirne vode in gleda v zrak in hodi na sprehode.
In da bi kdaj dosegel ta namen, sem po pravilu, da gre v tretje rado, le diplomiral (in sem zdaj učen), kar vzradostilo ljudsko je armado, saj sem iz nje lahko bil odpuščen pol leta prej ko drugo »djačko stado« in sem odšel v tovarno sanj in je pri filmu še en genij manj.
Tu delam nekaj, sam bog vedi kaj! a v glavnem to, kar nisem nikdar znal: računam: gor in dol, naprej, nazaj, kdo več, kdo manj denarja bo pobral in romam kakor Romeo na kraj sestankov večno mladih obravnav ter s tem skrbim za tuje blagostanje, sam čakam pa na smrt in stanovanje.
A naj bo kakorkoli — ta poklic me je poučil, da je svet — denar, zato v hranilnico razvnetih lic odnesem vsak še topel honorar in znam razbrati iz pesniških vrstic (kot drugi) ceno kavčev in omar in pa obratno, s tem da pravim ženi: Postelji »Bvrona«!, »Jesen« zakleni!
803
Janez Menart
804
Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
In gon lastnine (vzgon kulture mlade) mi že bistri moralo in posluh: kot pivec sem že skoz in skoz prodadel; in ker še v menzi sunjen nož za kruh mi na Angleškem je nekdo ukradel, sem zdaj brez greha kot sam sveti duh in kmalu goden bom za sinekuro, za plešo, dolgčas in poslednjo uro.
Tako bom kot normalen državljan, le s senco, da sem sprva bil poet, med gospodinjske stroje zakopan, zapustil bančno knjižico in svet. Na kamnu pa bo zlat napis vklesan: Umrl je od sreče. Star sto let. Morda pa pridem kdaj še v zgodovino kot vzorec sreče za vso domovino.
A kljub trebuhu, ki mi v klasje gre, se mi kdaj v tihi uri še zahoče neviht in toče, zvezd, ki v noč žare in zdrave sile k soncu tipajoče — in na rešetu časa mi srce, očiščeno vseh plev, kot dete joče in v pajčevinah misli mi zašije lesk solz nedokončane elegije.
A kdo to ve? Ljudje skrbe le zase,
vsak se v svoj mali, slepi svet zapira.
Še javna varnost ni kot svoje čase,
še ta o meni več vesti ne zbira.
Tako sem v svetu sam kot štor sred jase,
ki neopazno ga razžira čas.
Tako se vse na bolje korumpira —
pa se iz solidarnosti še jaz.
805
Janez Menart
Iz raja otroštva, z nalitim bencinom,
z izključenim števcem poti in hitrosti,
ob kamnih bežečih spominov mladosti,
v predmestje življenja, z nezmanjšanim plinom;
vse ožje cestišče, razmišljena glava in prvo križišče in stoj! semafori, strah, zdrznjena misel, podplat na zavori in smerni kazalec in nižja prestava;
s križišča v križišče in s ceste na cesto, na levo, na desno, počasi, hitreje in sonce slepeče, ki greje in greje, in v moro napora razlezeno mesto;
hrumenje motorjev, parkirni prostori, obvezne smeri in možgani na vzvodih in trudne roke in drget na prehodih in, kakor zaspane oči, semafori;
še zarja na steklu, še mrak brez obetov, megla na asfaltu, še lučka, ki kaže poslednji bencin, in že ost žarometov, ki tiplje po poti do mirne garaže.
SEMAFORI ŽIVLJENJA
V