LITERATURA
VSEBINA
Vojko Gotjan (1949-1975)
Proza
Maks Kubo: Odprto pismo Bogu
Andrej Blatnik: Plamenice in solze
Brina Svigelj: Dve črtici
Pesmi
Tomaž Šalamun; O oblasti opusa
Aleš Debeljak: Tujska legija
Rade Krstić: Oddaljenost drugega
Aldo Žerjal: Pesmi
Maja Vidmar; Pesmi
Edelman Jurinčič: Razgovori z mojo deklico II
Milan Vincetič: Pesmi
O smrtni kazni
Jure Detela: Kako zakopati sekiro?
Prevod
Marina Cvetaieva: Pesmi
Jožef Skvorecky: Strahopetci
Wu Zhengen; Potovanje na zahod
Esej
Milan Kleč; Ptič, ki umira, najlepše poje
Družinska sramota
Taras Kermauner; Zadnja stopnja ludizma?
Aleš Debeljak: Metamorfoze
Bogomir Novak: Pomen Velikep inkvizitoija v 20. stoletju
Jure Detela; Pod strašnimi očmi pontonskih mostov (nadaljevanje)
Arhivi
Rajko Šušteršič; Vrednostne orientacije ekonomske propagande
Matevž Krivic: Zakaj sem izstopil iz Zveze komunistov?
Šola kreativnega pisanja
John Gardner: Vaje za mladega pisatelja
Branje
Darko Strajn: Zakaj Orwell ni orakelj
Peter Srakan Avrelij Avguštin / Izpovedi
Jure Detela: Pismo uredništvu
2
Vojko Gorjan (1948-1975)
Kmalu bo deset let, odkar ga ni.
Te pesmi in proza naj bodo dokaz, daje še.
Koje bil živ, ga niso objavljali, ker je svojo besedo nepreklicno vezal s samim svo-
jim bitjem. Samooklicana nezmotljivost iritira. In celo najčistejši dar prerokova-
nja je v zadnjem tisočletju sumljiv. Zdaj je njegova beseda usodno povezana še s
smrtjo in objave so postale še težje. Ko se odločamo o njegovih besedah, se odloča-
mo o njegovem življenju in smrti, o tem, ali naj mu damo prav ali ne.
Ker je tako neomajno veijel,je v nas obujal ateista ali inkvizitorja.
Če ima prav, ima prav. Če ne, ima še bolj prav, ko nima prav, saj s tem povzema
temeljno držo človeka.
»Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju.« Kaj ni ta obljuba še bolj pretre-
sljiva, če je izrečena iz zmote? Kaj ne črpa naša, evropska kultura že skoraj dva ti-
soč let prav iz te pretresljivosti? ^li odsotnost boga pahne vero v pozabo?
Bilje prepričan o svoji nezmotljivosti. Kar je napisal, tega ni nikoli popravljal. Če
je beseda res navdihnjena, potem je poprâvljanje krivoverstvo.
Zato so po njem ostale reči, ki tudi danes niso za objavo. Njegova proza se je vča-
sih izgubila v labirintih misli, s katerimi je poskušal sistematizirati in objektivizi-
rati svojo vero. Včasih je bil površen.
Dovolil sem si in prevzel nase breme krivoverca. Nisem veroval vanj, koje še ži-
vel. Bila sva le prijatelja iz let odraščanja. In v zadnjem letu življenja mije zame-
ril, ker mu nisem verjel.
Kot krivoverec sem tu in tam popravil kako črko, vstavil kako vejico. Naj se mi
odpusti.
Odpusti naj se mi tudi izbor. Prizadeval sem, si, da bi objavili čimveč. Res pa so v
zapuščini tudi nekateri zapisi tako osebne narave, da postajajo nedotakljivi, in pa
seveda drugi, ki jih ne bi objavil v nikakršnih okoliščinah, ker kratko malo ne
ustrezajo mojim merilom. Potem: so besedila, glede katerih se rodbina, kije imet-
nica avtorskih pravic, boji, da se bodo v javnosti pretirano in brezobzirno povezo-
vala z avtorjevo osebno usodo.
Nisem veijel, koje obljubljal, da se bo vrnil. Veroval je v reinkarnacijo. Ampak
poročati moram po svoji vesti, kot očividec: ko smo na njegovem pogrebu spre-
mljali krsto, je trikrat silovito zabobnelo. Bila je strela z jasnega. In potem je po
modrem nebesu pripraval oblaček in nas spremljal do groba. Vse naokrog je sijalo
sonce, le na nas je rosilo. Oziral sem se po mavrici, paje nisem videl.
Rad je hodil po dežju.
Ne verjamem v onstranstvo. V sanje pa se mi včasih le prikrade. Videl sem ga tako
v kinu Komuna, usedel seje v vrsto pred mano.
Siselevmil?Že?
Prikimal je.
3
Samo nikomur še ne govori. Na.
In stisnil mije nekaj v dlan.
Bil je bankovec za deset jurjev.
Malo je vredna moja nevera.
Čeprav je marsikaj sežgal, je v zapuščini toliko dobrega, da revija prav vsega ne
more objaviti. Prizadevali si bomo, da bi obsežnejši izbor izšel v knjigi. Skrajni čas
je, da premagamo organsko vznemirjanje, ki ga zbujajo v nas njegove besede prav
zavoljo svoje povezanosti z avtorjevo bitjo. Težko je zreti v nič, izmikamo se ti-
stim rečem, ki nas tako ali drugače silijo k temu pogledu.
Kaj naj še rečem? Mogoče tole: pismo uredništvu, ki ga objavljamo med doku-
menti, naj bo pričevanje o tem, kako pretresljiva je golota človeškega bitja. Stiska,
ki veje iz tega pisma, naj nam olajša branje, omeči naj nas, da se bomo prepustili
žalovanju in bojazni zase in zanj.
Branko Gradišnik
P.S.: Kljub vsemu je docela nerazumljivo zavračanje, s katerim so ga sprejemali
zaživa, pa tudi poznejši molk se zdi že nenaravno skrivnosten.
Kogar zanima, bo našel tistih nekaj njegovih pesmi, ki so bile (posthumno) obja-
vljene, v Sodobnosti 4, 1976, in v Problemih 170-17!, 1977.
Potapljačeva pot čez tromejo med zemljo, morjem in
prakozmičnim oceanom,
rudarjeva pot čez rudnik, eksplozija ob sečišču
žil, njegovo razkosanje na milijardo koscev
in tožba samotnih možganov v kotu brez trupla,
zdravniški kirurški poseg, hrabro zmagoslavje
junaka, ki prefotografira avrò človekove ideje
v možganski skorji potopljenega rudarja in
mu kot čarovnik spet prišije staro telo k
vzradoščenim možganom,
gibanje novega bitja, ki ima roke v čelu in
grebe po barvah novega sveta, oblikuje
svoje lastne razmere, si modelira krila in
rep, izklesa si prijatelje, z mrežami
lovi zvoke in jih kot muziko meče na suho,
a išče tistega, ki bi ga objel, stisnil in
do svobode zadavil, naj bo kdorkoli, samo da
bi ga do svobode zadavil.
Tistega govorijo te silfe.
4
Predstavljaj si zrcalni svet
Predstavljaj si svet, kjer bi ne bilo ničesar drugega razen neskončno med seboj pre-
pletenih in križajočih se zrcal, v katerih TI ne bi bil zrcaljen, ker bi bil napravljen
iz takšne snovi, kije subtilnejša od tiste, ki jo zrcalo lahko zrcali. Torej razen dru-
go drugega zrcala ne zrcalijo prav ničesar. To si je precej težko predstavljati. To so
zrcalne stene, stropi in tla, neskončno kotov in prostorov, drug z drugim pa so pre-
pleteni in ničesar ne zrcalijo razen svoje lastne praznine.
Tu notri v tem svetu ni nujno, da zblazniš, vendar obstaja možnost, da ti postane
dolgočasen. Pa si izmisliš neko reč, ki ti je všeč, in jo daš tem zrcalom, naj jo zrca-
lijo. A ker je neskončno med seboj prepletenih zrcal, se ta reč zrcali neskončno-
krat, in to tako, da se v prvem, drugem, tretjem in tako dalje zrcalu ponovi zrcalje-
na podoba zrcaljene podobe neštetokrat, prva drugo prekriva in začne se prav ne-
prijetno množenje teh zrcaljenih podob. Če daš tej zrcaljeni podobi v neštetih zr-
calih neštetokrat še dušo, potem se zagotovo začne s svojimi sestrami prepirati za
prestiž, da bi bila v ospredju tega zrcaljenja. Nazadnje postane takšno bivanje tej
podobi že neprijetno in plane ven in ti reče, daje sita takšnega neumnega bivanja.
Ti ji poveš, naj se povrne nazaj v svoj vir, ki si ti. Pa ne najde poti nazaj, ker ni šla
sama iz tebe, ampak si jo iz sebe izmislil ti.
Potem pa si moraš po vseh pravilih tudi ti spet zamisliti, da te podobe ni. In jo
vprašaš, če hoče ne biti več. Ona se pogovarja s svojimi sestrami, ki se ne morejo
zediniti, ali hočejo nazaj. Začne se prepir, kije tako silovit, da se zrcala razpočijo,
in vsako od njih se razdrobi na milijarde in milijarde majhnih zrcal z mnogimi
manjšimi, ki še dalje zrcalijo to podobo. Ti pa si potem nezmožen, da bi si zamis-
lil, da teh podob ni več, in pustiš igračko in se greš igrat drugam.
Mi iz večnosti
Mi, ki iz večnosti stopimo v čas,
se takoj prehladimo tu doli.
Luciferjeva šala z Dostojevskim:-
Neskončna slast je zgrinjati
se kot oblak na zatemnjeno
deželo in stresati svoj grom in
blisk nad njo! Kadar požigam
in uničujem mesta s tisoči ljudi,
kadar dvigujem morja in vihram
čez besne oceane, kadar se prek
velikih osebnosti izlivam v
neumnost in nevednost slepih množic
in kadar jim zastavljam nerešljive
uganke in skušnjave, tedaj se
krohotam na glas. Moj trebuh je
5
vulkan, ki bruha, moja usta so
žrelo, ki požira ogenj kot kak
vrelec, vsak moj izdih je kot
vihar in vsak moj gib je kot
vesoljska kača, lesketam se v
njenih luskah, ki so le navidezna
zrcala človeštva, njegov duh, njegova
usoda in obstoj. Obstoj, ki joka
in ječi. In zdaj, ob stoletju spoznanja,
naj izdam skrivnost, daje pomen
trpljenja skrit v dejstvu, ko
Nikolaj Stavrogin potegne
Caganova za nos. Odkrij ga, norček!
Jaz pa bom medtem prepustil
neskončni slasti zrcaljenja v ognju,
da me izniči in da me pripravi
za njegov prihod.
Dovolj trpljenja! Glasbe, glasbe
se mije zahotelo!
Muzika
Muzika, čisto tiho mi zaigraj
in splezaj mi kot zahrbtna
kača zastrupljene slasti po
drobovju, hrbtenici, zlij
se mi v želodec, vjetra,
srce, pljuča in skozi
žrelo mi plani V možgane,
nato pa se mi v čelu raztrešči
kot dinamit, zasekaj se v
bodeče grmovje kot blazni
rudar in mi ga kot cesto
pred mano razpri, da vstopim
v njeno palačo, v grad, kjer
speča princesa kot mrtva leži.
Naj odpre seji okno in naj njeno
krasoto sonce obžari. Naj usuje
se zlata ljubezen nad naju, ko
odpre svoje modre oči.
6
Usmiljen'ga srca
Bilo je dekle usmiljen'ga srca.
Prišel k nji je satan
in ji usmiljenje objedel.
Okostnjaki igrajo violine,
mrtvaki plešejo in
slišijo se čudne govorice.
V njenih prsih nekaj šumi.
Samota jo šepetaje nase priklepa.
Ljudje s klavirji na glavah
hodijo pod oknom.
Čas nas iz groba povzdigne, nato pa
spet v grob položi.
Zadnja večerja
Na moji zadnji večerji je bilo
trinajst deklet.
Prva je bila zadnja in zadnja prva.
A zunaj nastane vakuum in
dekleta izdihnejo skozi okno.
Ob brleči svetlobi svečnih
salamandrov zagledam na steni
zapisano tožbo:
hudiču in njegovi zavisti v veselje
si na široko odprla oder najine
ljubezenske agonije.
Zato so bila vsa gledališča tako
prazna.
Iščem dekle
Iščem dekle, ki bi bila čisto
meni podobna.
Dve polovici, vsaka vsako vsebujoč,
bi se ljubili vso večnost.
Poznal sem eno, kije bila čisto
Kajafu podobna,
zakaj ne bi bila kakšna meni?
7
Koje bil Kristus
Koje bil Kristus na križu,
sem bil jaz še komar. Zasadil
sem mu nos v čelno arterijo
in slastno nabreknil ob
sesanju njegove krvi. Ko sem
tudi jaz postal človek,
meje skrivaj maščevalno
zadavil. Pravim skrivaj,
sicer ne bi zdaj tu v javnost
zavpil. Vzel mije zrak in
kot veter odšel.
Te zemlje
Te Zemlje ne nosijo
štirje sloni na hrbtih,
tudi na želvinem oklepu
ne leži, temveč visi na
kremplju netopirja, ki si v
temačni neskončnosti privaja oči.
Kakšna noč
Zvezdnata, kot v marmor potopljena noč.
Poslavljam se.
Postanem jegulja in v avroro zletim.
Na Ofelijini strani
Nekoč, zdaj bo že lep čas tega, sem gledal neki film, kako so lovili nosoro-
ge. Bolj kot proces lova samega in človekovo zmagoslavje nad orjaško zverjo sem
čutil, kako seje živali lomil duh, koje morala zaradi fizične utrujenosti (privezana
za kamion, ki je z vso silo dirkal po savanski ravnini) kloniti in skrotovičiti vse,
kar je naravnega na njej, osnovno željo po svobodi. Bil sem še majhen, ko sem to
videl in čutil.
Tudi v živalskem vrtu ne vidijo drugega kot izmaličene in skrotovičene
značaje nekoč ponosno divjih zveri. Resda nas gledajo, če nas sploh gledajo, z ne-
kakšnim pomilovanjem skoz rešetke, vendar je to pomilovanje bitja, kije izgubilo
boj, ki seje vdalo v usodo; kadar pa se duša preneha boriti (in so okoliščine, koje v
to prisiljena), ne da bi bila svobodna ali »uresničena« v kateremkoli smislu te be-
sede, tedaj je resnično bolna (kadar se preneha boriti! - naj ponovim).
8
človek lahko opiše ljubezen, bili so možje, ki sojo opisali tako. daje izsto-
pila iz črk in se v bralcu uresničila skoraj identična s tisto, ki jo je avtor opisal.
Takšni pisci so bili evangelisti, pa Dante .. . Tako je tudi z Resnico, bodi znan-
stveno, metafizično ali resnico iz takozvanega Razodetja. Bili so možje, ki so znali
to opisati, tako da bralec lahko čuti in razume do tiste meje, kamor je voljan vsto-
piti s svojim umom.
So pa trenutki, reči, dogodki, dogajanja, kijih ni mogoče opisati, ne da bi v
pisani obliki postali smešni. Tiste »resnične« reči ponavadi pesniki in pisatelji pu-
stijo, da se jih opazuje od daleč. S tem dosežejo poseben prikupen učinek, videz
globine, karkoli že, vendar vedno tako, da se stvari same ne dotaknejo, temveč jo
pustijo v daljavi. S tem jo bolj približajo.
A s tem, ko to delajo, posnemejo naravo.
Namreč, v naravi stvari je tako, da se vzame nekaterim dušam sposobnost
razumevanja, ne da bi se s tem odvzela zmožnost pristnega in pravega doživetja.
S tem mislim na Ofelijo in podobne.
To niso stanja, ko lahko človek joka. Blagor jim, dokler lahko jokajo. Tem-
več so to stanja, ko se človeku zatemni del duše, tisti del, ki bi moral pravilno ra-
zumeti in se pravilnemu razumevanju ustrezno odzvati. Na primer, z izsušenim
jokom ali z ruvanjem las, z zaletavanjem z glavo v zid. Vse to troje se enostavno
zgodi, vendar ni dovolj. Potrebno je, da se zgodi še tisto, k čemur zaletavanje z gla-
vo v zid stremi, k izgubi sposobnosti razumevanja, k izgubi spomina, k želji po iz-
brisu iz vsake zavestnosti, obstoja, za vse veke. Ne videti nikdar več stvorov.
Tu mislim na Ofelijino stran obstoja. To ni razumevanje ali nerazumeva-
nje, to je kratko malo antirazumevanje. Človek začne žvižgati kakšno popularno
popevko na pogrebu ljubljene osebe. Ali pa se znajde v naročju hišne pomočnice
en dan po pokopu žene. Ampak to so majhni in relativno vsakdanji odstopi iz tega
sveta, kjer kraljujejo zdrave norme, k tistemu, kjer kraljuje Ofelija, prepeva ne-
smiselne stihe o laodamoniji, makovem olju in o neki posebni vrsti vijoličastih
grozdnih cvetov. Ima čudovit sopran, a oči ji grejo okrog in okrog. Če seje dotak-
nete, četudi samo z namenom, da bi ji izkazali nežnost in prijateljstvo, vas bo po-
gledala s široko odprtimi, začudenimi očmi, kijih krasijo dolge žarkaste trepalni-
ce, in nežno vas bo vprašala: »Želite mojo osebno izkaznico? Izvolite!« In ponudi-
la vam bo grozd vijoličastih cvetov.
Vidite, ona kratko malo mora prepevati, prisiljena je v to po nujnosti, ki jo
narekuje tisti del narave, za katero že lahko rečemo, da ji gospoduje Usmiljenje.
Čigavo, to je skrivnost, a verjamemo, da tako je, ker ga vidimo, kako se izkazuje.
Gorje mu, ki se bliža roki Usmiljenja, a blagor tistemu, ki se je je dotaknil!
Imeli smo turbane iz medu, ki so se nam počasi raztapljali in cedili po mož-
ganih.
Pa to še ni vse. Nisem še omenil groze.
Ni res, da bi Ofelija bila zavita v odevalo varnosti, v plašč svete zaščite, v
rjuho čiste blaženosti. Ni res, ona pozna grozo in strah. Ona se zbudi nenadoma
sredi razburkane sanjske noči in zavpije. In obiskujejo jo in govorijo ji z režečimi
spačenimi obrazi in vabijo jo k sebi. V posteljo? Ne, ampak v smrt. Že od daleč jih
sliši. Hihitanje in krohot, velikanske glave z odprtimi režečimi usti, hlinjeno pri-
jaznimi očmi, cing cing zvončkov na sankah, ki bežijo po snegu, in nekdo zakriči v
9
jasno noč v zasnežene griče. Ne ve, ali prihajajo izpod zemlje, globoko iz studen-
cev lave, žgočega železja in žvepla, ali pa prihajajo dol z neba oziroma iz nebes.
Tedaj ni Njega. Niti ni velikanske zelene knjige, sredi katere stoji grad Zelenega
Princa, ki jo pride včasih obiskat (ne včasih, samo enkrat je prišel, vendar se ona
prepričuje, daje prišel večkrat, da ves čas premišlja o njej...), da ji razkaže Zeleni
svet. Ne, tistikrat, ko pridejo zoprni možički, ogabni ekshibicionisti iz dežele du-
hov, ko seji režijo, ko jo vabijo v slast in ji kažejo svoje bradavičaste ude in svoje
prebarvane kože, tedaj ni Njega, in tudi Usmiljenja kakor da nikdar ni bilo. Tega
ni mogoče razumeti kar tako. Izgine morda zato, da ga je potlej bolj vesela, da ga
kasneje, ko se prežre skozi noč, lahko bolj začuti; da mu je hvaležnejša. Si takšen,
Bog? Je zato tvoje Usmiljenje zdaj tu, nato pa ga ni? Se menjata z Grozo kakor noč
in dan? Je vrtenje po tem kolesju samo sebi namen? Za človeško voljo, to ne sme
biti res!
Potem pa čisto drugače.
S čolnom življenja zapluje po od sončnih žarkov porumeneli, pozlačeni
sladki reki. Rdeče ribice poskakujejo in jo pozdravljajo, ona pa si samo prečesava
dolge, bujne, sinje lase. Svet vetrovega šušljanja v sklanjajočih se vrbah. Ničesar
ni. Ni ljudi, ni strahu in groze, samo Duh je. Bitje, ki jo boža iz vodnih globin, z
vetrovo milino, z ribicami, ki govorijo v njenem jeziku, z gibi in počutjem njenega
telesa, njenih rok, belih prsi, otroških oblin, mlada Ofelija, koliko kraljevičev bi si
poželelo, da bi se pogovarjali z njo, da bi ji božali lase in ji nežno gladili mehko in
toplo kožo, medtem ko bi se skupaj z njo prepeljevali po tej zlato zarumeneli reki
življenja v deželi sanj. In poslušali bi njene pesmi. Ja, ona sklada pesmi in si jih
prepreva. O čudnih ptičih (imena si kar sama izmišlja), o posebnih živalcah, ki
niso iz tega sveta, temveč so kot neke zračne sile, ne brenčijo kot čebele, temveč si
šušljajo o tem, kar so videle, in tudi njej vse povedo, da zve o svetu, karkoli hoče,
od teh zračnih bitijc. Pazite, to ni njen beg (ONA NIMA KAM POBEGNITI), to
je njen resnični svet, ona v njem živi vsa, s celotnim svojim bitjem, in ničesar ni
pozabila, ampak vse, kar je bilo, česar se spominja, JE BILO NUJNO, KER SI-
CER NE BI BILA ZDAJ TU! Čeprav sama, čuti, da je uresničena, kjer je! In ne
smete je prebuditi, ne smete ji ponuditi roke ali seje dotakniti, naj bo s še tako ne-
žnimi in prijateljskimi nameni, ker razprla bo oči, pogledala vas bo in vas vpraša-
la: »Želite mojo osebno izkaznico? Izvolite!« In ponudila vam bo grozd vijoliča-
stih cvetov. »To je z brega. Sama sem nabrala!«
Čutili boste, da jo je strah, ko vam govori. Pričela vas bo prepričevti, daje
res, kar pravi, da ne laže, da vam lahko zračna bitijca povedo, da ne laže, in rdeče
ribice lahko poskačejo iz vode (ker govorijo naš jezik) in vam povedo, da ne laže,
ker je resnično te cvetove natrgala z brega svoje reke. Kar pustite jo, naj spi. Čutili
boste, da jo je groza, ko vas gleda, ko zre v vas s svojimi široko razprtimi očmi z
žarkastimi trepalnicami, in vi tega ne boste hoteli videti, ker ne morete razumeti
(ni lahko razumeti), dajo spominjate na ogabne nočne obiskovalce z bradavičasti-
mi spolovili in hlinjeno prijaznimi glasovi, ki jo vabijo v svoj svet.
10
Ni čudno
Ni čudno, da ko v roko
vzameš marmorno skalo in
jo otiplješ, je trda in nepredirna.
Če pavstopiš vanjo, se ti
ideje usipljejo iz oči.
Bicikel ali stik s sodobnim svetom
Moj bicikl nima enega kolesa za drugim,
temveč eno paralelno ob drugem.
Po strminah navzgor ali po ravnini se
ne vozim. Samo če je klanec navzdol,
se po njegovi vijugasti poti v dolino
slasti potopim, potem pa spet hodim.
Muha
»
Muha ne plava v prostoru,
temveč potuje skozi čas.
Prostor je zanjo ideja slasti,
ki ugasne in zbeži, brž ko
ji ni več prijetno.
Za hip sem si sposodil
njena krila in oči.
Beli medved
Ah, beli medved, ko te zajaham in te več ni...
Božje drevce
V večnosti postaneš to, kar misliš, v času pa, če pomisliš na plankton, postaneš
kit. Če pomisliš na dateljnov cvet, postaneš želja, rodiš ptiča, da prenese tvoj cvet-
ni prah na cvet ženskega dateljna. Pomisliš nase in postaneš želja po drugem. Hre-
penenje je most, je pesem, je glasba, je navsezadnje spoznanje, da vsaj v času nisi
nikdar to, kar misliš, temveč si hrepenenje, ki misli, si že spoznanje, ki pa še v
zavesti ni, tisti zavesti, ki si jo od spoznanja odtrgal, spoznanje paje, da sovsa hre-
penenja, vse želje že zdavnaj uresničene; samo zdi se, da ni tako. Čemu torej pišeš,
delaš, živiš, čemu torej bereš, čemu torej si? Ker hrepenenje je slast, in če ga ures-
11
ničuješ s počasnimi kapljanjem strupa delovanja proti cilju ubijalcu, a spet nove-
mu vrelcu hrepeneče slasti, potem v zimskem krempljastem okostju brez listja,
cvetja, mesa slasti začutiš to isto vzraščati in poganjati znova po korenini. Ne,
umreti nikdar, samo toliko strupa uresničevanja nalivaj, da ne boš uničil vse hre-
peneče slasti, temveč jo zalivaj s to čudno hrano počasi, naj se v njej energija kot
krušno testoprekvasi.
Abraham Burma je izstopil iz smreke, kije ravno menjavala igle, stare metala po
tleh, poganjala mlade, in vstopil v hrastovo seme, odtod v nevtron in odtod v svo-
bodno domišljijo.
Jesenje čas srečanja z delovnim dejavnikom v človeku in z njegovim misle-
čim, kritičnim dejavnikom. Ker je kritično misleči dejavnik vedno bliže popolno-
sti ali vsaj njeni predstavi kot delovni, pomeni jesen za tega drugega smrt. Kot bi
se rjasto železo srečalo v ogledalu sijajnega zlata. Grešni kozel z vsevednim božjim
človekom. Drugega ne more, kot da pade v prah in samega sebe zastrupi z grenko
zavistjo in se ubije. Tak je jesenski prerod. Je skrčenje vesolja do absoluta, popol-
nosti, nato pa njegova vrnitev v ekspanzijo različnih oblik. Skrčena popolnost je
znanost, razširjena posameznost je umetnost. Doseči popolnost v obojem je davni
Abrahamov cilj. Svoji lastni popolnosti zavida, da bi kot ona postal. Kar je zavi-
sti, naj ga čimprej ubije, saj je njegova, kaj naj ga bo strah.
Abraham je bil najprej skrčena popolnost. Ko se je ovedel svoje belo-čme znan-
stvenosti, seje razširil v brezno neskončne osamljenosti, začel kot požrešen otrok
izdelovati prijatelje iz gline, ki mu jo je nudila neskončna tema, in te postavljal v
razne v naglici sestavljene otroško pesniške svetove. Kar je bilo nepopolnega v
tem igranju, je opravičevala radost spočenjajočega sna. A prekmalu je nastopila
naveličanost, poredni otrok, kije vse svetove podrl, jih razvrednotil, in njihovega
stvarnika prevpil do bega v samopozabo, iz katere se izvije spomin, hkrati pa
novo bolj skrbno delovanje. Abraham Burma se je zavedel, da ni sam. Rodil je
imena, da bi z njimi označeval stvari po tem, kar mu pomenijo. Tako je vsak izra-
stek njegove ustvarjalnosti dobil ime, podobno zvoku, ki gaje vzbujala slast, izža-
revajoča iz njega. Da pa se ne bi med imeni izgubil, je ustvaril središčnico imen,
najvišjo možno skrčitev množice posameznosti v splošno edinost, ta središčnica je
zvok OM, po katerem se vsi ustvarjeni sporazumevamo. Res je sicer, da nosi vsak
izmed nas Abrahama v sebi, ampak vsakdo ga ne prizna, češ da gre to priznanje
proti posameznosti značaja. Kako naj, za božjo voljo, krompir prizna Abrahama
v sebi? Nikakor. Obratno, Abraham sicer lahko prizna krompir kot del svojega
telesa, pod nobeno pretvezo pa ne kot edini svoj del, koje pa stvarnik in torej se-
stavljen iz vsega.
Vendar se mora Abraham Burma včasih povleči vase in se znova povrniti v svoj
prazačetek in v začetek sveta, da si ga obnovi v spominu, da ne pozabi načela na-
rave in da ne pozabi, kdo Abraham Burma v večnosti ie. V večnosti edinole mo-
12
res postati, kar misliš. In to ne pomeni, da lahko postaneš, kar misliš, če misliš ne-
kaj drugega, kot pa si. Tako je Abraham Burma upravičeno vsaj en letni čas v letu
mislil samo nase. Najraje je bila to jesen, včasih pa so ga dogodki kakšnega druge-
ga letnega časa prisilili k pobegu v samega sebe, kar so mu navadno preradi očitali,
češ da ne vidi njih, da vidi samo sebe, pri tem pa so prav oni pozabljali, da s tem
dokazujejo svojo lastno nezmožnost, da bi videli kaj drugega kot sabe.
Najprej seje moral roditi, seveda. Nekega novembrskega večera je vstopil v vablji-
vi požiralnik nehvaležnosti. Po treh mičnih letih plezanja je spet zagledal dan.
Spomnil seje, kda gaje ustvaril, in ga s še večjo nehvaležnostjo požrl. Praznino je
tudi treba kdaj jesti. Reče ti: saj ti, ki si dajalec, tako in tako moraš dajati, čemu naj
ti bom hvaležna? Bodi hvaležen raje ti meni, ker ti omogočam, da sploh daješ.
Abraham Burma je bil pametnejši za las. A uganke ni mogoče razrešiti v dveh be-
sedah. Tišina odgovor oživlja, izraz jo kot sfingo s praga zavesti zvali. Priznal pa
bo Abraham, da bi včasih raje pojedel svoj lastni klobuk, kot da bi moral pojesti
vso nehvaležno hinavsko in lažnivo praznino, brezno brez slasti, globel, ki ni niti
prevara, še manj pa omama. Brezno je, kjer tudi fantazije več ni.
Pustil je, da v njej odmevajo njegovi podarjeni zvoki, naj ji ostane spomin. Seveda,
ob zadnjem grižljaju je moral za hipec umreti, ampak tako je našel skrčeno popol-
nost, tako seje spomnil praizvira. Postal je nevtron in se v zamahih po šest tisoč
let priplazil do prapočetne tišine. Tam je odkopal svoje pravo ime. Bilo je isto kot
danes. Kot otrok, izgubljen v gozdu, po dolgih nočeh obupa nazadnje sreča prijaz-
nega gozdarja, ki pozna pot do vasi, tako seje Abraham razveselil svojega imena.
Med veseljem je umrl in se združil z njim.
Šele tu se začenja spet pravo življenje, ko misliš, da si poslednjič umrl. Ni lepšega
občutka, kot nastane ob osvestitvi, da si nastavljalec svojih lastnih pasti, da si izu-
mitelj lastnih prevar in izmišljevalec lastnih hinavščin in laži. Ni lepšega občutka,
kot ga je imel Abraham ob vsakem ponovnem povratku v jedro svojega lastnega
semena. Razgrnil je zemljevid stvarstva pred sabo in se zlil z mozaikom pomenov.
Hrana stvarjenju je namreč njegova ideja, seme, Abraham Burma je hrana obsto-
ja, hkrati njegovo ime in njegova popolna oblika. Vse stvarjenje je grešnik, zato je
grešnik tudi Abraham Burma. Abraham Burma je samoustvarjalen, samovzdržu-
joč se in samorušilen, prav tak je tudi obstoj. Abraham Burma ni zakonodajalec,
aristokrat, ki meče kamnite plošče med svoje podložnike in sužnje, ne, zakonoda-
jalec je poredni otrok, ki mu je prvi svetove razdrl in ga prisilil k tehtnejšemu in
bolj prefinjenemu delu.
Če je Abraham Burma lep in moder, je lep in moder tudi obstoj, naj bosta torej
drug drugemu vrtnarja in vrt, najpopolnejša ljubimca.
Če obstoj muči Abrahama, Abraham muči obstoj.
Če obstoju Abraham ni všeč, naj ga vzgoji k novi zahtevani lepoti.
13
In Abraham naj se po razsodku ustrezno spremeni.
Bodi obstoj kruh in vino njemu, Abraham pa bodi kruh in vino obstoju. Pijta in
jejta drug drugega. Kar eden vzame, drugi da, kar drugi vzame, prvi da.
Drug drugemu prepevajta glasbo, slikajta pisana okna, bodita si topla kot mati in
mrzla kot poredni otrok. Samo ne storita drugemu, kar ne želita, da bi drug storil
vama, ker vse se povrne. Odmev besede iz neskončnosti pade nazaj v neskončnost
večji in močnejši. Ti si mu igral na piščal, on ti zdaj piha v obraz s celim orke-
strom. Pazi na harmonije, Abraham, da boš celo za grmenjem spoznal odmev
lastnega glasu!
Glej, odmevam ti lastne nasvete!
Vidim te, Abraham Burma, kako si na začetku v praznino zlival svojo miselno
slast kot jegulje in ribe v temnih globinah oceana. Postal si korala in se razrasel čez
celo podmorsko vesolje. Da bi omehčal njene ostrine, si okrog robov prilepil poli-
pe, alge in mehkužne klobučnjake, ožigalkarje in hobotnice, majhne ribe prozor-
nih slasti kot želatina, za srednje pa si izbral tiste svetleče globinske jegulje, ki leti-
jo po nebesih oceana. One so vseslišne.
Abraham je hotel, da bi obstajala bitja s polnim sluhom, ki bi se hranila z zvokom
zemeljskega dogajanja, to so ribe, zatočišča zvočnega pandemonija. V njih se res-
da neprenehno dogaja peklenski ples, vendar dobijo vrtinci obliko, podobo, zna-
čaj... Naštej, če se ti zljubi, vse oceanske ribe. Morski pes je manjši od batisfere
intakte, tolikokrat manjši, kolikor manj zvokov pritiska na njegove notranje ste-
ne. S čim pa si misliš, da globinske jegulje zmagujejo tonski pritisk.
Tako je tudi s čutom. Ko zvoki prevpijejo meje poslušnega, se to upre. Gospodar,
ki gre v svoji strogosti prek meje, izziva upor celo najpodložnejšega bitja. Tako je z
zvokom, ki postane čutno tipalna slast, ko ta prekipi, nastane migetanje, iz mige-
tanja nastane želja po izgubljeni energiji, kije slast in terja okus, tako se rodijo je-
zik, želodec in usta, gibanje postane zahteva požrešnosti in ne več same slasti, tako
se rodijo vretenca in možgani, prefinjeni organi iskalcev uresničenja za svoje po-
žrešne strasti. Morski pes je tisočkrat manjši od globinske jegulje. Vrzi ga v mar-
mor in se zdrobi, medtem ko ti ona iz kamna zapoje hvaležno simfonijo. Samo ne-
vednež lahko reče temu fosil.
Misli na kita, postani neskončno majhen in se v slasti delfina razpni, nato stopi na
suho.
V globinah ne potrebujejo žarečega sonca, ker je to razdeljeno na trilijone svetle-
čih telesc, tem pravimo zvezde, v resnici so to mikronske slasti, svetlobe samo, če
jih vzbudimo. Vesolje je neprenehno vzbujeno, ker si ga nihče ne upa pustiti, da bi
brez sna zaspalo. Čeprav se zdi kot gospodar za naivne, stoji nekdo z bičem za
njim in ga s pretepanjem ves čas prebuja. Če bi Abraham čutil potrebo, bi tiranu
odvzel bič, ga iztresel iz hlač in ga obesil v praznino, vendar se mu vsaj zdaj to še
ne zdi potrebno. Bičar ne bi mogel delovati, če ne bi bil del Abrahamove volje.
14
Zmanjšaj se v nevtron in si zaželi mogočne svetlobe nad glavo, ki naj te slepi. Ker
te slepi, potrebuješ novo čutenje, da lahko to svetlobo prenašaš. Na vso moč pove-
čaj svetlobo svoje notranjosti, da bi dosegla zunanjo, nato pa ju tišči skupaj do mo-
drikasto bele lune. Iz modre napravi satum, iz rdeče mars, iz zelene venero, iz ru-
mene jupiter, in kar ti ostane od rumene, naj bo uran, z ostanki modre napravi ne-
ptuna, iz sive naj se napravi oddaljeni pluton, iz vijoličaste merkur. Potem globo-
ko izdihni prah iz svojih delovnih prsi in naj nastanejo zvezde in kozmična praz-
nina. Če te zanima kemija, ta praznina ni tista prava, prvotna, ta praznina je raz-
redčen vodik, so razni nevtronski tokovi, vetrovi ultra in infra žarčenj, pa včasih
kakšno truplo, ki kot meteor v atmosfero pade, ker si želi pogreba v domovini.
Zemlja, na katero si zdaj stopil, ko si stopil na suho, ni ista kot tista zemlja, ki smo
govorili o njenih oceanih in jeguljah v njem. Na suhem se vse začne pri kravi, mle-
ku, odpadkih in travi. Abraham je vedel v pradavnini, daje za prepetuum mobile
potrebna žival, ki bi jedla, kar bi oddala. Samo razmerja odpadkov je bilo treba
razredčiti, da so postali kot trava prebavljivi.
Pojdi k najčistejšemu studencu, vzemi čeber vode, zapri ga tako, da zrak ne bo
uhajal, kaj šele voda sama, potem pa stisni to vodo, zmanjšaj ji prostornino iz ce-
lote na eno stotinko, potem to stisnjeno snov povohaj, je niti ni treba použiti. Veš,
kaj je: smrdljiva scalina. Zdaj pa jo zopet s hlajenjem napravi kot prej in bo voda
prav dobra in pitna. Vendar to razredčenje ni tako enostavno, kot se tukaj v bese-
dah zdi.	^
Tako je postal Abraham Burma pastir velikanskih čred krav, ki so solile in jedle to
zemljo hkrati, ki so gnojile in jedle to travo. Nastali so letni časi, ki so s svojo nara-
vo skrčevanja in razširjenja omogočili neskončni množici bitij, da se je rodila.
Vsako skrčenje za vsako bitje pomeni povratek v splošno zavest, v mejo med ži-
vim in mrtvim, mislečim in čutnim, ob razširjenju paje to bitje spet bolj sposobno
popolnega dejanja, takšnega, ki ga zbliža s predstavo oziroma s popolnostjo samo.
Tako stremijo vsa suhozemska bitja k podobi boga-človeka, da bi se mogla nekoč
povrniti v prakozmično morje in se potopiti v simfonijo zvočnih orgazmov in se
za vekomaj zakopati v marmornato grobnico, v mavzolej neskončnega sijaja,
miru, harmoničnega gibanja in plesa mnogobarvne slasti.
Abraham Burma se je v tem trenutku predobro zavedal, da je socializmu takšna
slast zadnja briga.
»Imate osebno izkaznico,« ga vpraša miličnik, ko ga sreča v gozdu.
Abraham je pravkar izstopil iz nevtrona v hrastovo seme in iz semena na mehka,
gozdna, jesenska, z listjem prekrita tla, zato je bil nekoliko užaloščen, da gaje so-
cializem tako negostoljubno sprejel vase. Malomarno je ponudil miličniku belež-
nico z raznimi samo njemu razumljivimi šiframi, nato pa vstopil v jedrce bližnje-
ga užitnega kostanja, od tam v veverico, kot tak razmišljal o tem, kam lahko sploh
gre kot človek, saj kot žival vendar ne more biti vso večnost. Navsezadnje pa tudi
ni kdor si bodi, saj ni nihče drug kot prastvamik vesolja Abraham Burma, pa če-
prav bi se komu zdel kot navadna veverica na veji, če bi ga zdaj opazil tu gori.
Odločil seje, da žrtvuje majhen del svojega časa, in se spet postavil ob miličnika,
kije držal njegovo beležnico v rokah.
15
»Ni pravi dokument. Osebno izkaznico bi prosil.«
»A vam je nisem dal? Oh, oprostite. Sem mislil, da je to moj pasoš. Evo vam, pa-
soš imam, osebne izkaznice pa ne, ker se mi je na nekem potovanju strgata in zdaj
čakam novo.«
Miličnik je prijazen. Abraham Burma pomisli, da ni razloga za neprijetni obču-
tek, vendar ta ne odide. Kasneje ko miličnika ni več in ko v podobi šoje leti iz veje
na vejo, pomisli, da morda človeka, čeprav ni ravno Abraham Burma, vseeno
moti, če ga kdorkoli neprenehno zalezuje, če hoče vedeti za vsak njegov korak, in
z osebnimi izkaznicami in potnimi listi omejuje obseg človeškega gibanja, tako da
je človek edino svoboden, ko se spremeni v kakšno žival, kot zdaj na primer on v
šojo.
»Ostal bom šoja do zime,« seje odločil, »potem bomo videli.«
Črvi so neposredni potomci peska, prsti in bakterij v njima. Šoja paje njihov po-
sredni potomec. Gledano s stališča prebave in prahrane nekega bitja. In kot taka
ima v drevju in rastlinah tako rekoč bližnje sorodnike. Prav tako jih preveva zno-
traj in zunaj zrak, le včasih v obratnem sorazmerju, prav tako srkajo slasti iz ze-
mlje skozi korenine, hkrati pa podrejajo sončno prenabitost v lastna razmerja sla-
sti, vsaka vrsta po svoje, vsak značaj na svoj način.
Abraham Burma se je kot šoja zamislil nad odnosom med obstojem in samim
sabo.
Medtem pa na klopi v gozdu začneta dva starčka razgovor, ki mu Abraham kot
šoja prisluhne.
Enemu je pravkar umrla soproga, drugi gaje prijateljsko spremljal ob teh urah in
pomagal prebresti reko premagovanja starega in stapljanje v nov način življenja
brez drage žene.
Prijatelj modruje: »Midva z mojo Ano se spočetka sploh nisva mogla skladno uje-
ti v skupnem življenju. Nobeno premagovanje k ljubeznivosti, nobeno tlačenje
slabih misli ni pomagalo, prepogostoma sva bila kratko malo sita drug drugega.
Na enkrat, tisočkrat sem po tihem in na glas preklel tistega, ki je prvi uvedel za-
konsko življenje in izumil to past - ne ljubezen, temveč poroko. Potem pa sem se
po četrtem letu zakona odločil, da se sam odpravim na dopust in to za čimdlje.
Ker sem profesor, sem si lahko privoščil, pomisli, tri mesece dopusta zdoma. Šel
sem v Indijo. To je bilo štiriindvajsetega leta, star sem bil trideset let, torej še zda-
leč ne sit svobodnega mladostnega življenja, a že četrto leto vklenjen v verige za-
kona. Tam sem se nameraval tudi resnično študijsko izpopolniti, in ne samo v
biologiji. Tako sem se v Bombayu zasidral in se nastanil v skromnem poceni hote-
lu. Kaj rečeš, že prvi teden so me okradli do zadnje cunje. Horkala pipa, najprej
sem užaljeno hotel kar nazaj domov. Ne rečem za obleke, celo za denar, naj ga be-
rači imajo, vendar da so mi ukradli Prešernove Poezije in Wildeove Pravljice, tega
jim nisem mogel odpustiti. Ti dve knjigi sta bili v Ljubljani neštetokrat moji reši-
teljici, vanju sem se potopil kot riba in zlepa me ni kakšna literatura tako živo iz-
sanjala iz tega vsakdanjega, pustega sveta, v katerem nazadnje še neprenehno tr-
kajo popolnoma nepotrebne in sitne dolžnosti na vrata in nas budijo v zavest niče-
vosti. Čeprav sem sicer verjel v božjo roko, je v dejanju teh bombayskih tatičev
16
vsaj sprva nisem opazil. Težko bom pozabil, kako sem se nenadoma začutil same-
ga, ko sem moral iti na ulico in postati navaden berač. Že prvega večera sem se
stisnil v kot neke hiše in v senci na vso moč zajokal, kakor se za tridesetletnega
človeka skoraj ne spodobi.
A nekaj se je zgodilo med jokom in po končanem hlipanju. Ne samo da sem po
njem postal bolj trd do samega sebe, saj v joku spoznaš temelj samote, da si sam
svoj sodnik, da moraš prijeti krmilo življenja sam v roke, četudi morda napraviš
kakšno napako, se vsaj ne zanašaš na muhe vetrov in vremena, četudi se pretvar-
jaš, da vidiš samega Alaha v njih, predvsem, kot rečeno, sem spoznal v joku, daje
trpljenje šele pot k spoznanju, ne pa spoznanje samo. Tega mi niti Wilde iz globin
ne pove, še manj pa Prešeren. Spoznal sem, da sem od mladosti živel v krču, da se
odkar sem se prvič osvestil, sploh še nisem v samega sebe poglobil, še manj pa res-
nično in popolnoma duhovno sprostil. Bil sem samemu sebi tujec, neke energije,
ki so kipele v meni, so me obvladale, in če sem postal izobražen, s tem še zdaleč ni-
sem bil duhovno bitje. Izobrazbo sem lovil kot ptiči semena. Kjer sem zavonjal
slast, tja sem se poglobil. A kot poznaš življenje, ki vse v strup preobrača, kar srce
si sladkega obeta, tako seje tudi dogajalo. Glavo sem vtikal v satovje medu, poza-
bil pa sem zadaj na želo. Živel sem pomlad, a je prišlo sušno poletje. Hotel sem
ovekovečiti jesenske barve, a jih je zima odpihnila in pokazala je kremplje. Nena-
doma sem v tistem večernem trenutku po končanem izbruhu joka doživel sprosti-
tev sicer trde in nekam neprijetno neizprosne duše, tako da sem spoznal tudi dru-
go plat drevesa življenja, kot je mehko usmiljanje, spoznal sem trdo pravičnost.
Videl sem, da tudi to, da so mi tatiči knjigi ukradli, ni zgolj slučaj. Poznal sem ju
skoraj na pamet in potreboval sem nova spoznanja, življenje meje potisnilo korak
naprej, brez rešilnega pasu sem neplavalec padel v strugo deroče reke. Hotel, ne
hotel, moral sem se naučiti plavati.
Odločil sem se, da ostanem navkljub revščini v deželi, in pričel iz sebe izkopavati
znanje o jogi, budizmu, hinduizmu, priklical sem si v spomin vse, kar sem vedel o
metafiziki, in se začel baviti z meditacijo.
Ne bom ti pravil, kako sem se s težavo privajal k osredotočenju misli, k premago-
vanju nagonskih impulzov, k obvladovanju in sproščanju telesa in domišljije, do-
kler nisem nazadnje prišel do stopnje, ko sem mogel kot otrok sesati mleko spo-
znanja za spoznanjem. Odkril sem nasprotja neskončnosti, kako eno v svojem ek-
stremu prehaja v drugo in to spet v svojem ekstremu v tretje, to v četrto in tako na-
prej po popolnoma harmoničnem zaporedju. Cesta, po kateri hodimo, če zremo
nanjo z duhovnimi očmi, je kot spirala, kot vorteks, a to je najmanj, kar lahko o
njej rečem, v resnici tu z besedami ni mogoče dosti pričarati spoznanj še tako že-
Ijenemu poslušalcu. Čeprav pa je res, da sem nazadnje v najgloblji duhovni luči,
ki sem jo mogel doseči, ko so se zlila vsa nasprotja v nedeljivo enost, ki je videti
kot seme stvarstva, našel besedo: bila je Abraham Burma.
In pomisli: v njej se združim tudi s svojo Ano, a zdaj na popolnoma mističen na-
čin. Najprej amore bestialis, nato sva poskušala prejšno premagati z amor intel-
lectualis, zdaj pa sva se kot eno srečala v prasemenu biti. Ta ljubezen, ni treba po-
udarjati, ko spoznaš, da si z ljubljenim eno, očisti spomin pretekle zablode, vzpo-
staviti nov odnos med tabo in stvarstvom, odnos, ki ni več odnos, ker postaneš isto
kot ono. In ko sem prišel po treh mesecih tako rekoč z romarske poti iz Indije, sva
17
se z Ano srečala s čistim pogledom iz oči v oči. Ni se smejala mojim oblekam, mo-
jemu koščenemu in shujšanemu obrazu, bila sva ganjena do solz. In kakšno prese-
nečenje meje čakalo zvečer, ko sem se skopal, dodobra umil in postrigel, pobril,
se oblekel v evropsko obleko in vstopil v dnevno sobo, pa meje sredi mize čakala
velika čokoladna torta z napisom Abraham Burma na vrhu.«
»Resnično, prijatelj,« je tu rekel tisti, kije žaloval za svojo soprogo, »s tem hočeš
reči, da sta tako z Ano za vso večnost nerazdružljiva in da med vama sploh ne
more priti do neskladnosti? Midva z Marjeto nisva doživela nič takšnega, a ven-
dar sva se imela rada kot dva slavčka.«
»Vem, vem, prav zaradi tega sem ti povedal svojo zgodbo.«
»Bog bodi z nami!«
Večerje bil in Abraham je zapustil starčka, ki sta v večernem gozdu še nekaj časa
tiho sedela, potem pa s počasnimi koraki odšla, ter se dvignil na vrh smreke, da bi
se nadihal razgleda po velikanskem zvezdnatem nebu, nato je kot orel zletel na
luno, se kot sulica zaril v njeno mehko telo in splaval v satumovo sonce onstran
luninega vesolja, kjer seje do naslednje želje po zemlji ugnezdil. Zamisli si, Abra-
ham Burma kot orel v gnezdu, spletenem v koralah, ki se vanj satumovo morje sti-
ska in svojo sladko modrino v njihove hrapave pečine tišči! Madona, kakšen po-
let, kjer je plavanje isto! In drsanje ob koralne čeri.
Noč nastane, zemljo spreletavajo netopirji, kakor da bi padali iz medzvezdnega
prostora, spodaj stoji božje drevce, nekdo ob snegu praznuje. Ta se staplja z geo-
metrijo snežink. Abraham samo švrkne mimo, niti peresca ni, ki bi ne padlo vanj,
ko izgine. Med Zemljinim tihim praznovanjem pa nenadoma vstopi v njen izdo-
Ibljeni prostor čas v podobi velikega lebdečega netopirja. V tem hipu ga nihče več
ne čuti.
Vsa bitja postanejo zrak in zemlja jih posrka. Zvezde postanejo možgani in med
njimi plove jegulja kot v akvariju
FAIKUS
(pesnitev)
I
Večer na zemlji.
Kot sunce šumijo
možje, samote, ko se
bližajo ognju.
Posedejo. Pipe zagorijo.
Samota je bog, ki sije
na vsakogar izmed nas.
18
II
Samota je luč, je tema,
je rojstvo, je mati in oče,
večna, nerojena, brezoblična,
trdna, ni polip, najbližji je,
na katerega seje vedno moč
zanesti. Enaka je v smrti kot v
življenju. Vse, kar te ovira,
da bi vstopil vanjo, izniči,
vrzi v prah. Ni rojena iz
ženske, a je človek.
III
Vse ve, aje nevedna.
Prazna je, a polnejša od vsega,
kar ona ni. Kakšna kraljica!
Znanost je ne otiplje, ni bolna.
Roka v njej zgori, a ni vročična.
Čudno: ničesar ni v njej, a vendar
ima tisoč vsevidnih oči.
IV
Je neskončno deljiva, a sama
se ne deli. Je znotraj in zunaj
enaka, zato je ne vidiš.
Jo čaka nešteto v večeru
sedečih ob ognju. Kam zreš,
kadar oči zapreš? Vanjo ali
v norost? Sma seje ne boji.
Mrak je ugasnil,
pesnik spregovori.
V
Glas samote: ničesar ni, kar
ni iz mene in kar se ne bo vame
povrnilo. Sem začetek in konec.
Prerokuj: vse se povrne v samoto,
to bo, ko bo umrl sen, da me ni.
Faikus, pojdi med samotne, povej
jim, da so v meni. Ne boj se
preganjalcev, ne bodo me spoznali.
Sem samo s tistimi, ki mi morajo
zreti v oči. Pojdi, Faikus, med
bolne, povej jim, da so
19
v meni. Med uboge pojdi in
jim povej, da sem v njih.
Med miroljubne. Mir ljubi samo
tisti, ki ljubi biti sam.
Kdor mene in moje preganja,
mora biti tudi sam pregnan.
VI
Miru ne najde, kdor iz
samote je pregnan. Zatorej
izniči, izvrzi v prah vse
tisto, kar ti onemogoča biti
sam. Povej jim to, Faikus,
naloži si to sladko breme,
bodi sam.
VII
Kdor resnično zna biti sam,
ta med ljudmi miru ne najde.
Edino zavetišče sem mu jaz,
sladko breme samote vedno s
sabo nosi, sije mu obraz.
VIII
Ne išči pri nikomer pomoči,
ne hodi k zdravniku, ne išči
znanca, vse, kar potrebuješ,
dobil boš, če boš sam.
Kdo ve, kaj resnično
potrebuješ? To vem le jaz.
V bolečini ali radosti
enak naj sije ti obraz.
IX
Kar pa imeti hočeš še
prijateljev, razkrij skrivnost
samote jim, da ti bodo
bratje, in sinovi moji boste
vsi. Pojdi, Faikus, napravi
čudež, razkrij samoto v ljudeh.
20
II
Vsa nasprotja vedno v sebi
nosim, zdravilo za vse strupe sem,
zoper vsa zdravila strup.
Vse, kar je polnega, izpraznim,
izpraznim, kar je polno.
Ne boj se me, Faikus, boj pa se
ne se bati me!
Nekdo, kije nosil vse nas
Kdo bi vse naštel,
kaj more človek nositi
v prsih svoje domišljije,
kakšen baldahin podob ima
vsak izmed nas neprestano s
seboj. Eni nosijo to kot
težaški tovor, drugi s smehljajem
in lahkotno ljubeznivostjo.
Nekdo paje nekje, ki nosi vse nas
v svojih prsih, njegova katedrala
je njegovo srce in v njem sta razpeta
zemlja in nebo. In s tem bremenom
v duši mu glava sije svetel sij,
noge pa mu nalahno drsijo po
gladini vode.
Ta, ki nosi ves svet, je brez teže
in hodi po vodi.
Jezus, lepši si od lilije na polju,
naloži še meni svoj križ, da bom svoboden,
kot si ti!
Moja vrata
(himna vratom)
Vrata, moja velikanska,
z verigami prepredena
vrata! Moje obličje se
zrcali v vaših srebrnih
rebrih in moji lasje
vihrajo po vaših zlatih
gubah. Vrata, ljubim vašo
večno zaprtost, spoznal
21
sem, daje bilo moje
zaganjanje, da bi šel
skozi, le prazen sen,
hrepenenje po eteričnem
niču, želja po blaznosti
izničenja v tistem neizmernem
breznu, ki ga prikrivate s
svojo verižno kačo in s
svojim zvijajočim se zmajem,
ki branita vstop v nič,
kamor vstopiti sploh mogoče
ni. Vrata, za katera vem,
da imate samo TO STRAN in da
na oni strani tudi vas več
ni. Vaše srebro in zlato,
vaši biseri in svetleči
kamni so samo zato, da bi
lahko mimoidoči zagledal
v njih svoj čudoviti obraz,
kako valovi v brezkončnih
in nepreglednih migetajočih
barvnih gubah. O vrata!
Ste samo neskončno zrcalo moje
lastne veličastnosti, odmev
mojeg lastnega grmečega glasu!
Spoštovano uredništvo * * *
Lj. 22.6.75.
Da bi, če se uredniški odbor odloči za objavo teh zgodb, bile objavljene je-
seni ali proti koncu letošnjega leta, sem jih prinesel zdaj pred poletjem.
Takoj opozarjam na izjemen način pisanja, kije morebiti sodobnemu bral-
cu odtujem, vendar nikakor nedoumljiv. Razlog je predvsem v zaprtosti krogov v
revijalnih uredništvih, kjer mi razen prevodov iz angleščine (Edgar Allan Poe, Os-
car Wilde, William Blake) niso objavljali osebnih stvaritev. Na tak način sem se
po desetletju neprestanega delovanja in ustvarjanja po lastnih tirih odtujil občin-
stvu predvsem po krivdi ozkosti omenjenih krogov.
Moja dela poskušajo domišljijsko in simbolično čimbolj približati mnogo-
plastnost v odnosih med posameznikom in družbo, živo se zanimam za odnose
med spoloma, predvsem pa gojim nekak neizprosen kult življenja, narave, najbolj
izmed vsega pa ljubim humanistična načela, naj so katerekoli filozofske smeri v
svetovnem nazoru. Če govorim o Novem Jeruzalemu, mislim na svetovno huma-
nistično družbo, ki je še vedno utopija, a prav po kulturni, gospodarski in politični
integraciji, ki nastaja preko komunikacijskih medijev vseh vrst (radijo, televizija,
22
film, literatura, slikarstvo, skupne in enosmerne znanstvene raziskave, etc ...), se
ta utopija mora prej ali slej uresničiti, kar je želja in volja vsakega poštenega člove-
ka, posebno paje to splošno uveljavljeno načelo v sami politiki neuvrščenosti, ki
stajo uvedla tov. Tito in Kardelj skupaj s svojimi kolegi.
Vsak pošten človek je prerok, vsak prerok paje pomočnik pri izgradnji ne-
kakšnega svetovnega kraljevstva. Ako zdaj ta deluje pošteno v imenu Boga ali v
imenu humanizma, naj to ne moti. Smer je ista.
Nobenega dvoma nimam, daje uredniški odbor * * ♦ enoten v načelu, da
ne more biti neka umetniška stvaritev izven časa, zavest in človek sta v dialektič-
nem odnosu s prostorom in časom, v katerem delujeta, vsak človek, še posebno
umetnik, pa razume svoj čas po svoje, še posebno, če je hkrati prerok, kar pomeni,
da žrtvuje marsikatero posvetno korist ali užitek zavoljo boljšega »razgleda«.
»Misticizem« v mojih zgodbah je zgolj zato tam, ker obenem ob prikazu že
zgori, to pomeni, daje misticizem zgolj v glavah nerazsvetljenih posameznikov, ki
ob spregledanju »v puščavi« uvidijo naravne zakonitosti, te pa ne sodijo v mistici-
zem, temveč so ob spoznanju demistificirane. Upam, da bo to bralcem razvidno
ob branju. Nerad pa vstopam sam z razumskimi formulami v živo opisovanje,
kakršno kot umetnik najbolj ljubim. Zlivanje življenja v čimbolj popolno domiš-
ljijsko podobo je hkrati tudi njegovo oživljanje in slovensko občinstvo bi morda
zamudilo precej »zraka«, če se mu onemogoči dostop do mojih del. Povrhu pa
upam, da smo vsi siti »posmrtne« slave največjih umetnikov. Mi bi želeli živeti tu
in zdaj in ob poštenem povpraševanju po naših delih. Takoj bo razvidno, da ne so-
dim v okvir nikakršnega kroga ustvarjalcev, sem samostojni mislec in tak naj bi
bil zavoljo živopisnosti življenja vsak. A dialog mora obstajati. Ta paje nemogoč,
če se umetnika potiska čezdalje bolj v individualitete s prisiljenim zaprtjem pred
družbo.
Kar se tiče vira inspiracij, o tem govori pripis ob »Egipčanski kraljici«. Pri-
srčno upam, da bodo dela pri odboru in občinstvu sprejeta z ljubeznijo, s kakršno
so bila negovana in ustvarjena. Naj Slovenija ne bo omadeževna več z nečastnim
odnosom do živega ustvarjalca, na čigar hrbtu potem gradi svojo prihodnost.
V primeru, da bi hoteli pred objavo govoriti z menoj, tu prilagam naslov in
telefonsko številko. Predgovora ne želim ob svojih delih, govorijo sama zase do-
volj zgovorno. Vrstni red paje irelevanten. Zgodbe opisujejo splošna stanja, v ka-
terih se nahaja oziroma se je nahajala precejšnja množica ljudi, eni bolj in drugi
manj intenzivno. Ker pa sam intenzivno doživljam življenje, si izbiram tudi juna-
ke, ki so po tem podobni. Zaradi tega navsezadnje tudi moram videti izjemnost
posameznih stanj, hkrati pa mi je omogočeno jasno orisati okoliščine takšnih do-
godkov.
Kar se tiče mladine in vpliva nanjo: vedimo, da so med prevedenimi in
doma napisanimi deli mnoga in premnoga takšna, ki ne le da orisujejo popolno-
ma dekadentna stanja, temveč tudi »ubijajo« življenjsko radost, medtem ko imajo
moja namen oživljati, ljubezen do življenja mora biti prejasno razvita.
Umetnik ima doma še mnogo do kraja obdelanih del, hkrati pa tudi že
nove načrte. Škoda bi bilo, da bi soga prepustilo ponovni osamitvi. Desetletje ne-
gacije brez dialoga je dovolj težko breme. Hkrati z umetnikom pa se bojo morebiti
ob negaciji odtujila tudi dela, morebiti se tudi življenje potemni celo njemu same-
23
mu in ne samo okolju. Spomnimo se »kamna na kamnu« jeruzalemskih templjev.
Naslov izboru sem dal »Čarobno življenje«. Takšno tudi je in poskušajno
ga gledati z malce »začudenimi« in veselimi očmi.
Hvala za razumevanje!
Pripis: 1 ) Slovnične napake naj se popravljajo samo, če gre za očitne po-
manjkljivosti, jezik je včasih poetičen in nekatera gramatična pravila kršim zavo-
ljo ritma ali celo rime. Tega za božjo voljo ne spreminjajte. Samo primanjkljaj
kakšnega ločila ali kakšno napačno napisano besedo ...
2)	Ker nameravam za nekaj časa zapustiti Ljubljano, bom nekaj navodil
dal ljubljeni materi, če bo uredništvo potrebovalo kak nasvet ali hotelo kaj sporo-
čiti.
3)	Drugače pa bi bil zelo vesel, če se mi delo do letošnje zime objavi brez za-
držkov.
4)	O honorarju se bomo pogovorili kasneje. Če bo uredništvo želelo izpla-
čati denar čimprej in mene tu ne bo, se lahko obrne na mojo mamo, Anico.
Vaš Vojko Gorjan
24
Proza
Maks Kubo
Odprto pismo bogu
Dragi Bog!
Najprej naj ti povem, da nisem povsem prepričan, da sploh obstajaš. Baje je danes
spet več vernih kot zadnja desetletja, ali pa se veri spet bolj odkrito posvečajo.
Menda zelo veliko mladih hodi k verouku - slišal sem, da zunaj Ljubljane 60 od-
stotkov - in precej jih poznam, kijih zanimajo verska vrašanja.
Mene so vzgajali tako, da ne bi verjel - ne le v boga (Boga? - ali je to tvoje ime?),
ampak sploh v nič, razen, kot sem kasneje ugotovil, v znanost in znanstveno me-
todo. Bog, če si ali če te ni, mislim da te zdaj potrebujem.
Oče je iz napredne, intelektualne družine inje tudi sam intelektualen in napreden
- bolj prvo kot drugo. Matije sicer iz preproste pobožne družine, a jo je v mestu
zamikalo življenje intelektualcev in naprednežev in seje spečala z njimi. Odrasel
sem torej v okolju, ki meje oblikovalo prav v to - v intelektualnega napredneža,
naprednega intelektualca. Bog, bòli me kurac za vse intelektualstvo in za vso na-
prednost. Rad bi vero, ampak ne morem verjeti. In v kakšen položaj postavlja
tebe, Bog, to spoznanje, da ne moreš verjeti, če nisi tako vzgajan? Lahko te sicer
trdo vzgajajo v strastnega pobožneža, pa se prav zaradi tega obrneš vstran. A tudi
to je torej posledica vzgoje. Lahko te tudi vzgajajo kot gorečega ateista in še agno-
stika povrh, pa postaneš kasneje vnet božji sinček ali hčerkica. Jaz nisem imel te
sreče. Vzgajali so me, naj razmišljam s svojo glavo, in ko sem končno res začel,
sem hitro ugotovil, daje vsa intelektualnost in naprednost brez veze, in zdaj sem
prazen, prazen s svojo razmišljujočo glavo. Kaj mi koristi razmišljanje, Bog, ko
pa nimam vere!
Bog, bil sem mali intelektualnež, bil sem brihten otrok, da malo takih. Saj ti to
itak veš, veš, da se ne hvalisam. Le pravim, kako je bilo. Bil sem pravi mali znan-
stvenik, vase zaprt in občutljiv, šibkega zdravja, skrivnosten, lepih, globokih oči.
Bog. se spominjaš, kako sem lovil hrošče in jih moril (lepo humano, z etrom) in jih
napikoval na bucike? To je bilo za znanost. Imel sem tudi lep herbarij slovenskih
rožic. Pravi mali znanstvenik. Kot sin pionirja jugoslovanskega potapljaštva sem
se potapljal že s sedmimi leti. Vse za znanost. Ampak sem pa tudi padel iz čolna v
Rakovniški ribnik, da so me kot žabo za noge potegnili ven. A si se me tedaj že
25
malo zaželel, Bog? Ampak sem pa tudi natikal velikim muham, ki so videti kot če-
bele, a sem jih kot mali znanstvenik pravilno ločil, natikal sem jim zanke iz su-
kanca okoli vratu in jih spuščal kot modelčke živih letal. Šle so do deset metrov vi-
soko. Niso dolgo zdržale. Le nekaj krogov. Potem seje tanki vrat pretrgal in moral
sem ujeti novo muho. To ni bilo za znanost, Bog. To mi je bilo strogo prepoveda-
no, čeprav stari sploh niso vedeli, kaj počnem. Aje bilo to za vero, Bog? A si ti ve-
del za ta moja stranska udejstvovanja? Gotovo da. Preskušal sem tudi, kako dolgo
zdržijo muhe pod vodo. Precej dolgo.
Potem sem bil in počel še marsikaj. Bil sem priden, nežen in zadržan otrok. S se-
stričnami smo si raziskovali svoja mala spolovila in sijih dražili s kosmatimi listki
malih grmičastih rastlin. Te rastline smo, to dobro vem, imeli za nekako svete.
Samo mi smo vedeli za njihovo skrivnost, le one za našo. Alije bila to vera, Bog? S
fantom, ki je stanoval nekaj hiš dalje, smo si raziskovali ritne luknje. Ta fant je
zdaj vodja ene glavnih punk skupin. Saj ga poznaš, Bog? Pri našem odkrivanju nas
je zasačil moj intelektualni foter in ni čisto dobro vedel, kako naj reagira. Bil je
bolj zmeden kot mi. Nekako strogo je rekel, naj se oblečem. Vodja punk skupine si
je v naglici hlače nataknil narobe.
Bog. kaj je to vera?
Sosedovemu fantku, malo mlajšemu in precej manj intelektualnemu, smo v pik-
sni dali piti svojo scalnico, rekoč, daje vino. Popolnoma nam je verjel. Bog, alije
tudi to vera?
Kaditi smo začeli tam nekje na začetku šole. Po eno in eno sem svojim starim zmi-
kal uvožene cigarete, včasih smo kupovali domače. Kadili smo eni na podstrešjih,
eni v kleteh, vsi skupaj pa zunaj na prostem. Seveda so nas odkrili in nas zašpecali
starim. Intelektualni napredni starši so mi dali lekcijo iz osnov zdravja in me spre-
obrnili v strastnega nekadilca. Šele pri sedemnajstih sem spet začel. Od takrat pa
sem kadil vse. kar sem dobil, od sto vrst cigaret in tobaka prek opija do posušenih
rdečih mušnic (Amanita muscaria). Čeprav nisem strasten kadilec, sem pa resen.
Če mi ne paše, ne kadim po več mesecev ali let. Če mi zapaše, kadim. V kajenju iš-
čem opoj in šele nato mije tudi držalo, za katero se lahko držim v družbeni vihri,
da me ne odplakne.
Bog, izpoved: Velikokrat se delam frajerja pred prijatelji ali znanci ali pa tudi kar
tako. Sumim se, da včasih tudi pred sabo - ti povej! Vem, da to vsi počno in da je
to eno od osnovnih načel družbe. Ampak vseeno mi gre tčžko na kurac. Včasih me
mika, da bi se prijateljem, ki me že dobro (?) poznajo in pričakujejo od mene dolo-
čeno vedénje, pokazal v čisto drugi luči. Mučno je biti vedno isti, mučno je izpol-
njevati pričakovanja ljudi okoli sebe. Ampak tudi to ne gre. Neresnice ne zbrišeš s
še večjo neresnico. Ali pač? Mene ta dvovrednostna logika še vedno ne pusti videti
več resnic ali resnice in neresnice hkrati. Kako pa tebe prizadene dvovalentna lo-
gika, Bog? Recimo; Bog je ali pa ga ni, druge možnosti ni. To je res ali pa ni res.
Tudi to je resali pa ni res. Vse skupaj je res ali pa ni. Vse skupaj je brez veze ali pa
ni. Dvovalentna logika je pravilna ali pa ni. Bog, meni se bo zmešalo ali pa ne!
Sicer pa, oja, še kar, hvala, še kar gre. Kako pa kaj ti? Kaj neki počneš? To, da skr-
biš za ljudi in sploh vse, to pripoveduj komu drugemu. Bližja mi je Vonnegutova
razlaga, da si popolnoma brezbrižen, skratka: ne jebeš pet posto. Jasno, da ne ver-
jamem, da si neko vsemogočno bitje v nebesih, še manj da si starec z dolgo sivo
26
brado. A tudi če si neica icozmična energija ali vesoljski um, kaj neki počneš? Ali
lahko pri tebi sploh govorimo o kakšnem počenjanju? Ali paje počenjanje, skupaj
z mislimi in vsem tem duhovnim balastom, le majhna pomota, bolezen, eksces ali
ekcem, pljunek, prdec v neskončnosti?
Kaj pa počneš, Bog, če te sploh ni?
Zakompleksan sem tudi bil, in to kar precej. Mogoče sem še zdaj, ampak se ne
ukvarjam več s tem. Fukal sem prvič, ko sem bil star skoraj dvajset let. In še to s
kurbo, s plačano žensko, ki se ji je seks upiral. Jaz pa sem bil od doživetja kar pre-
maknjen, tako da mije prijatelj, s katerim sem šel skupaj v kupleraj, potem rekel,
da zgledam čisto zmeden. Pa se mu nisem upal priznati, daje bilo zame prvič, tisti
slavni prvi poseg v uradni eros. Priložnosti sem imel že prej, a sem bil prevelik
pezde, da bi jih izpeljal. Ko sem se enkrat kasneje kraljevsko napil in sem začel
poljubljati in objemati žensko, s katero sva se že več let poznala, mi je strastno vr-
nila in mi rekla, daje na to čakala že ves čas, odkar se poznava. Jaz pa sem bil pre-
pričan, da me ne šljivi. Pa reci, če ženske niso tudi malo čudne! Pa reci, če ni svet
malo prifuknjen!
Nekaj časa sem bil hipi, čisto ta pravi z dolgimi lasmi, brado, pisanimi oblačili,
okraski. Hodil sem v diskote, na koncerte, na privatne žure, ki se jim je reklo tudi
kažini, v gostilne, na stalna zbirališča pred NU K, na Rimca. Zapijali smo se, za-
kajali, tripali, igrali, peli. Policaji so nas preganjali, kot zdaj preganjajo punkovce.
Verjeli smo v ljubezen, v mir in sožitje,w cvetje in sonce. Ali smo res verjeli, Bog?
Zdaj sploh ne vem več, kaj je sploh ljubezen.
Hodili smo tudi na izlete po svetu - v Indijo, v Afganistan, ki še ni bil ruski, v Ma-
roko, v Pakistan. Nekoč sem štopal v Pakistan in sem se prek cele Turčije peljal z
Irancem, kije iz Nemčije vozil nov peugeot 504. Takrat je bil ajatola Homeini še v
Parizu in nihče ni vedel zanj. Moj Iranec je peljal v skupini štirih avtov, v katerih
je bilo skupno nekako deset, dvanajst ljudi. Bili so starejši in mlajši, moški in žen-
ske. Zelo prijazni ljudje. Vse so mi dajali, hrano, pijačo, spal sem z njimi. Pravi
muslimani. Saj veš, Bog, to so tisti, ki te kličejo Alah. Kje so zdaj ti ljudje? Ali ti
mogoče veš?
Nekje v sredi Turčije je ta moj Iranec privlekel ven nekaj heroina in sva ga zašno-
fala skoz zrolan dolarski bankovec. (Res! Ne zajebavam te. Pa saj veš.) Bil sem za-
det ko mamba. Malo naprej smo se vsi ustavili, vsi štirje avtomobili z vsemi Iranci
in mano. Bilo je enkratno. Morda si bil zraven? Moral si biti, tako je bilo lepo,
tako, pizda!, ne vem kako naj ti povem, še zdaj se mi rola. Pokrajina je bila odprta
na vse strani. Pusta turška pokrajina, saj jo poznaš. Sama rumena trava in suho,
bodičasto grmičje po ravnicah in malih kuceljčkih. Cesta je šla iz neskončnosti v
neskončnost, čisto ravna, na njej smo bili sami, nobenega prometa ni bilo, ne vem
kako to, saj to je glavna cesta v Iran in naprej, a si imel ti prste vmes? Ustavili smo
se ob robu, pa vendar kar na cestišču. Delal seje večer. Razkropili so se in zbrali
suhljad, ki sojo našli, v štiri kupčke ob rob ceste malo naprej od avtov. Potem so
vse kupčke zažgali. Dračje seje takoj vnelo in zagoreli so visoki plameni. Drug za
drugim smo skakali prek njih. Pa spet nazaj in še enkrat čez vse ognje, dokler so
še goreli. Bilo je enkratno, ti povem. Menda so nekaj praznovali, ne vem kaj, ne
znam farsi, gotovo kaj verskega, ti boš že vedel. Imel sem toliko energije kot še ni-
koli in sem skakal visoko in lepo, da so bili še Iranci navdušeni. Najlepše je bilo,
27
da stvari sploh niso jemali smrtno resno ali spoštljivo, ampak so se zabavali kot
otroci, to je redko, to je tako prekleto redko!
Ko so plameni ugasnili, smo žerjavico razbrcali in se odpeljali naprej. V toplem,
zaprtem avtomobilu mi je evforija naenkrat popustila in postalo mi je grozotno
slabo. Nekoliko kasneje smo se ustavili v obcestni restavraciji, da bi jedli. Vsi smo
že sedeli za veliko mizo, Bog, bilo je tako lepo, kot velika familija smo bili, imeli
so me za svojega, jedi in pijače so že stale na mizi, ko meje zvilo. Moral sem ven.
Brez besed sem vstal in s presenečenimi pogledi na hrbtu odšel na svež zrak. Tri-
krat sem kozlal. Še vedno mi je bilo slabo, ampak vedel sem, da kozlal ne bom več
- nisem imel kaj. Šel sem nazaj v jedilnico in spet sedel na svoje mesto za mizo.
Moj Iranec, kije sedel poleg mene, meje vprašal, kaj mije bilo, da sem kar šel. Po-
vedal sem mu. Meni seje zdelo vse samo po sebi razumljivo in cool. Njemu pa niti
najmanj. Kar sem naredil, je bila po njegovem (in njihovem) groba kršitev moral-
nih načel. Moral bi bil povedati, kam in zakaj grem, potem bi bilo v redu. Tako pa
so lahko imeli občutek, da mi nekaj na njih ni všeč in jih zato zapuščam. (Ali so
res imeli ta občutek? Mogoče niti ni pomembno). Soočal sem se s tujo kulturo, s
tujimi navadami in se tega nisem niti najmanj zavedal. Šele tedaj mi je prišlo, da
so mi ti ljudje tuji, čeprav so oblečeni po evropejsko in se vozijo v francoskih av-
tih.
Dobro, ampak največji štos je, se tujost tu ne konča. Tuji so mi tudi ljudje, ki
govorijo isti jezik, celo ljudje, ki stanujejo v isti hiši. tuji so mi prijatelji in znanci,
tuji so mi starši in žena, tuj mije lastni sin. Ali lahko v tebi vidim nekoga, ki mi ni
tuj? Ali lahko, Bog?
Vzemi, recimo, tisto žensko, ki sem ti prej o njej pravil; A veš, daje zaradi mene
hotela narediti samomor? Verjetno v resnici sploh ni hotela umreti, ampak žile s
paje prerezala, čeprav ne prav korajžno. Poklicala meje po telefonu in rekla; »Že
teče.« Ko sem pridrvel k njej, je čepela ob banji v kopalnici in kapljico po kapljic
spuščala svojo kri na beli emajl. Še nekaj ur kasneje se kri ni hotela čisto ustaviti
Takrat sem mogoče prvič zaslutil, daje neka velika povezava med ljubeznijo/sek
som in smrtjo. Ampak štekam pa še zdaj ne. A ti štekaš? Jebenti je to komplicira
no.
Ali pa vzemi moje starše. Saj so čisto v redu tipi, ampak razumejo me pa čisto nič.
Jaz pa njih tudi ne. Še zdaj, ko sem pravzaprav že star in se mi na glavi že dela ple-
ša, se vedejo, kot da sem njihov fantek, ki gaje treba vzgajati in paziti, da ne dela
neumnosti, mu pomagati na pravo pot in sploh skrbeti zanj, materialno in duhov-
no. Obenem pa si želijo, kot vsi starši, da bi bili dobri prijatelji, ampak poslušaj, to
vendar ne gre skupaj!
Pa recimo moja žena. Taje tudi tujka svoje vrste. Rada bi mi bila sužnja, mi lizala
podplate in me v vsem ubogala, obenem pa hoče, da se ravnam po njenih konfuz-
nih idejah. Meni se zdi to samonasprotujoče, njej niti najmanj. Ne, žensk ne bom
nikoli razumel. Imela je frajerja, zaradi katerega sem ji zmetal vse njene stvari
skoz okno, zdaj pa jo hoče ta tip ubiti. Spet ljubezen/seks in smrt! Žena pravi, da ji
je tip zoprn in daje bila z njim le zaradi mene, ker sem ga takrat lomil z neko mla-
doletnico. Ampak vseeno je z njim preživela celo poletje. Too much, man, too
much.
28
Moj sin mi je morda še najmanj tuj, leer mi je v svoji otroškosti tako tuj, da mi niti
ni več tuj. Ampak zdaj že postaja vedno bolj človeški in njegova tujost mi postaja
iz dneva v dan bolj domača.
Najbolj tuj sem si prej ko ne jaz sam. Kaj ali kdo sem sploh? In ali jaz lahko vpraša
po jazu? Zadnjič sem bral od nekega filozofa, da se tako vprašujejo tisti, ki se zače-
njajo malo resneje poglabljati v filozofska vprašanja, potem, ko vedo nekoliko
več, pa spoznajo, da taka vprašanja v tem primeru ne pridejo v poštev. Ampak
boli za to mene patka. Jaz se to vprašujem že petsto let. In ti povem, da nisem edi-
ni. Občutek imam, da se tisti bolj izobraženi filozofi slepijo, ker drugače ne bi mo-
gli nikamor naprej in bi ti vsi pisarili pisma. Bog, povej, ali ti veš, kdo si?
Veš, kako sem si tuj? Še zdaj, recimo, ne vem, zakaj sem sploh študiral in zakaj
sem potem, ko sem že vedel, da nočem študirati, študiral naprej in dobil pildek, na
katerem piše, da sem inženir. Bravo! Jaz inženir.
Kaj je to ljubezen, sem ti že rekel, da ne vem. Vem, da vse sorte o tem govorijo in
jo vsak pojmuje po svoje, jaz pa bi se (mogoče) upal (če dovoliš) ljubiti le tebe.
Ampak kako, ko pa ne vem, ali sploh obstajaš.
Seks, vem, je ena velika pizdarija, zaradi katere se ljudje vsevprek pretvarjajo, se
gnjavijo, žrejo, zgubljajo živce in tudi morijo. Je pa seveda velikanski užitek.
In smo že pri smrti. O smrti se pa dandanes sploh ne govori, a veš to? V redu, saj se
govori, ampak reče se, smrt je konec življenja, to je nekaj naravnega, vsak enkrat
umre, tu nimaš kaj, ni kaj vpraševati. Kurac! Pa ravno tuje vse vpraševati. Prepri-
čan sem, da se vsi po vrsti bojimo smrti in se zato delamo, daje to »pač vsi umre-
jo...« nekaj normalnega. Ni nekaj normalnega. To je vrhunec življenja. (Ali je
res?) Spomnim se, ko sem bil star tam nekje med sedem in deset let in sem se prvič
grozotno ustrašil smrti. Pa ne trenutka, dejanja umiranja, ampak tiste grozotne,
obupne, neskončne neskončnosti, ko me ne bo več. Živo sem si predstavljal, kako
vse, kar poznam, šiba naprej, mene pa ni več. In največja grozota se mi je zdela,
veš kaj: da me nikoli več ne bo! Če bi se ponovno rodil magari čez 500 milijard let,
bi to še nekako sprejel, ampak nikoli nikoli nikoli več! Videl sem, daje življenje
enkratno, kot let muhe enodnevnice, kot ušiv prdec. Ali je res? Ali je res? Potem
sem preskusil cel kup svojih in tujih teorij o tem, kaj je smrt, a se mi zdi, da seje še
vedno grozotno bojim. Bog, ali si ti smrt?
Tako je to. Mislim, dasi ti res edini, ki bi mi morda lahko ne bil tuj, in edini, ki mi
morda lahko pokažeš, kaj je res smrt.
Bog, bodi, da te bom ljubil!
S spoštovanjem,
Maks Kubo
29
Andrej Blatnik
Plamenice in
solze
(odlomek) iz gradiva za zgodovino
1.
UVOD-POVZEMANJE NEOPOREČNIH DEJSTEV
Zapisniki so neodločni ob omembah njegovega imena; zdi se, da bi bilo marsiko-
mu ljubše, če bi Konstantin Woynovski povsem izginil iz spomina svoje in vseh
prihodnjih dob. Seveda so tvegane napovedi, komu bi tak izbris pravzaprav naj-
bolj ustrezal - ni namreč mogoče z gotovostjo trditi, kakšno stališče je Woynovski
ob nastanku Nove inkvizicije (najbrž ni potrebno pojasnjevati, da so se vsa druga
vprašanja v hipu njene oznanitve izkazala za nepomembna) v resnici sprejel. Na
voljo so nam sicer nekatera ugibanja, kijih najdemo v nezanesljivih letopisih, a ta
so seveda le povzetek bulvarskega natolcevanja, ki si ga zgodovinopisje kajpak ne
more jemati kakor vir svojega sklepanja. Nobenih dokazov ni, da ne bi Woynov-
ski vsaj na tihem simpatiziral z Idejo Nove inkvizicije, ali je morda celo podpiral -
vsaj nobenih odkritih dokazov. To je pravzaprav docela razumljivo: v dneh, koje
Evropa gorela s krvavo rdečim trepetajočim plamenom, je bilo precej težko zasle-
dovati tega drobnega, bledičnega moškega, kije z oguljenim kovčkom v roki izsto-
pal zdaj na tej zdaj na oni železniški postaji. Kolikor je znano, se v nobenem me-
stu ni zadrževal dolgo, vsekakor pa ne dovolj dolgo, da bi valpti Nove inkvizicije
utegnili namestiti v njegovo najeto sobo zalezovalne naprave. Kaže, da ga je nje-
gova ahasverska narava neusmiljeno preganjala iz mesta v mesto, iz skromno
opremljene sobe v drugo in - ne slepimo se z lažno zadržanostjo, kajti to oseb-
nostno potezo je iz Konstantinove skromne dokumentacije vendarle mogoče raz-
brati z gotovostjo - od ene ženske k drugi.
Res, Woynovski očitno ni premogel premočrtnega asketizma, kije tako značilen
za revolucionarje.' Seznam njegovih domnevnih (!) ljubic se razteza od žensk z
ulice, ki se nudijo za kovanec, pa do spremljevalk najvišjih voditeljev. Ena izmed
hudobnih pripomb na njegov račun je ugotavljala, daje morda prav zato tako po-
redkoma omenjan v zapisnikih Nove inkvizicije, ki sicer slovijo po vseobsežnosti:
vse ženske sveta so bile na njegovi strani.^
' op. pisca: Tako poimenovanje z zanesljivostjo pripada Konstantinu le po defi-
niciji Deklaracije nove ureditve, v kateri je zapisano: »Kdor ni z nami, je proti
nam, je revolucionar, rušitelj, ki ne more pričakovati drugačne milosti kakor kar
najhitrejšo eliminacijo,« ne pa tudi po staroveškem razumevanju tega pojma.
^ op. pisca: Tu gre vendarle za pretiravanje, ki pa je razumljivo - v očeh povpre-
čnega opazovalca, kakršen je najverjetneje izrekel te besede, lezbijke in femi-
nistke, ki niso zastopale te unitaristične tendence (glej Lillian Shower: »Hunting a
Cat«), ne veljajo za polnopravne Ženske.
30
Najbrž nam bo skrivnost njegove nerazumljive privlačnosti ostala prikrita za
zmeraj: Woynovski ni bil ravno vzorčni zgled idealnega ljubimca, njegov bledika-
vi obraz je bil potresen z mozolji, kar prav gotovo lahko pripisujemo neredni pre-
hrani. Življenjski način večnega popotnika mu pač ni dovoljeval kaj več od sen-
dvičev z gorčico, na hitro použitih ob pocestnih stojnicah. In če bi bralčeva prena-
gljena domišljija domnevala, da je tovrstne telesne pomanjkljivosti nadomeščal
na kakšen drug, odločilnejši način, ga moramo razočarati: v pogovoru z Annie L.,
strežajko v mlečni restavraciji na evropskem Severu, je bilo zabeleženo tudi njeno
iskreno priznanje, daje Konstantin ni znal ustrezno zadovoljiti, ali če navedemo
besede te nesramežljive ženske, »bilo je, kot da bi k sebi vzela desetletnega dečka«.
Nič bolj nas z upanjem, da bo »misterij Woynovski«, kot seje nekoč ironično, a ne
brez grenkobe nemoči izrazil eden prvih mož Nove inkvizicije, ne navdajajo skopi
in pogosto protislovni podatki o njegovem življenju. Nekateri strokovnjaki se celo
nagibajo k mnenju, da razprava, s katero je diplomiral na Akademiji množičnih
psihoz, ni nič drugega kot spreten ponaredek, apokrifno besedilo. Če se taka skle-
panja izkažejo kot utemeljena, izgubi sodba o »arogantnosti brez primere«, ki jo o
Woynovskem prvi izreka zagreti preučevalec njegovega življenja in dela dr. Klop-
kin, svoje poglavitno oprijemališče, podpremo jo lahko le z izjavami in pričevanji
posameznikov, ki so s Konstantinom stopili v stik, teh pa vsem prizadevanjem
navkljub v njegovem »predekspedicijskem« obdobju ni mogoče izslediti veliko.
Tedaj moramo seveda vsa razpravljanja o znamenitem stavku »... kot je znano že
iz klasične filozofije, družbena zavest določa družbeno bit, ergo: dobra produkcija
'umetniškega' pomeni tudi materialno blagostanje ...« imeti za brezpredmetna,
saj gre v tem primeru najverjetneje za preizkušanje budnosti Čuvarjev mišljenj, za
provokacijo in ne za izjemno jasnovidnost, ki bi pravzaprav neposredno napove-
dovala nujnost Nove inkvizicije, kakor ta za tisti čas blasfermični stavek imenuje-
jo Konstantinovi apologeti.
Najprimernejši izraz za skupno značitev dokumentacije in pričevanj o življenju in
delu v tim. »predekspedicijskem« obdobju (obdržali bomo ta zaenkrat še sporni
terminološki izraz zaradi njegove splošne uveljavljenosti v že obstoječi strokovni
literaturi) je nedvomno nezanesljivost. O Woynovskem praviloma poročajo le
osebe dvomljivega moralnega profila, posamezniki, ki predstavljajo sam rob soci-
alne strpnosti; pragmatične razlage, da so ti ljudje pač tipični predstavniki krogov,
v katerih seje Woynovski gibal po akademski diplomi, vestnega raziskovalca žal
ne morejo zadovoljiti. Pomanjkljivost teh poročil je med drugim tudi v tem, da
njihovi izrekovalci pogosto uporabljajo besede, kot so »pravzaprav«, »recimo,
da«, »morda«, različne pogojniške in druge modalno obarvane stavčne vzorce. Ta
jezik, če navedemo izjavo lingvista, ki je zbir izjav strokovno pregledal, »nakazuje
elemente distance, poljubnosti oziroma hipotetičnosti ter rahle ironične skepse«.
Naslednja, še odločilnejša pomanjkljivost pa je, da so bili stiki teh ljudi z Woy-
novskim tako mimobežni, da izrekajo o njem le atomarna opažanja, oziroma
pravzaprav ne povedo ničesar, vsaj ne česa uporabnega. Izjave, kot so npr., »bilje
zanimiv človek«, ali pa, »veljal je za nezanimivega dolgočasneža«, seveda lahko
govorijo o komerkoli, in le redkokatera izjava seje pomaknila s tega nivoja, ki ga
dr. Klopkin cinično imenuje »izrekanje splošne resnice o človeku nasploh«.
Pri enakem izražanju splošnega ostajajo tudi redki obstoječi dokumenti, ki o Kon-
31
stantinu ne povedo veliko: daje bil eden izmed Otrok vojne, eden izmed številnih
zapuščencev, ki jim je bilo mati, oče, dom in šola hkrati zdaj to zdaj drugo Vzgaja-
lišče. Suhoparne ocene iz let šolanja kajpada ne morejo sporočiti drugega kot to,
daje bil Konstatin prizadeven in bister ter prilagodljiv učenec-kar je navsezadnje
tudi olajšalo njegov sprejem na Akademijo. Enak vtis se ohranja tudi ob pregledo-
vanju njegove študijske dokumentacije - v vseh nalogah in preizkusih je Konstan-
tin zapisal natančno tisto, kar so profesorji želeli, pa naj je šlo za splošno medita-
cijo na temo škodljivosti in koristnosti nepismenosti v razmerju Ljudstva do
Družbe ali pa za ozko specializirano raziskavo o stopnjevani ekstatičnosti v neka-
terih azerbajdžanskih plesih. Prelomna je bila šele njegova diplomska naloga, iz
katere smo malo prej navedli značilen citat; tuje bilo izrečeno tisto, kar so si celo
profesorji na Akademiji upali samo slutiti, Konstantin je hkrati povzel namemb-
nost svojega študija in nakazal smernice, po katerih naj bi se uporabnost množič-
nih psihoz razvijala v prihodnje. To je zadostovalo: takoj po sprejeti diplomi je
Konstantin dobil prvo zaposlitev; določeno je bilo, naj v Mestu rdeče hiše usmerja
delovanje pouličnih godcev, ki so zbirali na Karljohanovi ulici. Vendar ni minila
niti ura od potrditve prejema vpoklica, koje Urad za razporedbe prejel Konstanti-
novo lakonično opozorilo: »Prejel razporeditev. Obveščam vas, da me naloga ne
zanima. Odpovedujem sodelovanje. Woynovski.« Ko so valpti Nove inkvizicije
dobesedno le trenutek zatem potrkali na vrata Konstantinove študijske sobe, so
jih pričakale gole stene; skrivnost nagle izselitve seje pridružila vrsti drugih. Iz be-
ležke iztrgani in z razosebljenimi tiskanimi črkami popisani papirček je ostal za-
dnje dokazilo, kije potrjevalo, daje kak Woynovski na Akademiji res obstajal; in
še pri tem ni bilo jasno, ali gaje napisal Konstantin res sam ali pa gaje na njegovo
(ali morda celo lastno) pobudo oddal kdo drug.
Morda ni pristnejša niti edina ohranjena fotografija, ki prikazuje Woynovskega v
skorajda grotesknem položaju: v enem izmed zabavišč na Montmartru, ki se jih
plamenica vojne tedaj še ni dotaknila, gaje paparazzo zalotil s soplesalko, konteso
F., v eni izmed figur tedaj priljubljenega plesa, šarmantnega tanga réactionnaire.
Kljub rahli zamegljenosti posnetka nam poteze obraza razkrivajo, daje Woynov-
ski tisti večer nedvomno popil več, kot bi mu dovoljeval od čira načeti želodec; v
ozko črto stisnjene ustnice izdajajo stežka prikrivano bolečino. Nasprotno je po
vznesenem in zamaknjenem obrazu kontese mogoče sklepati, da v plesu uživa, po
nepravilnem položaju rok paje mogoče soditi, da par še ni bil vajen vseh fines tega
plesa - ali pa sta ga izkoriščala za izmenjavo drobnih, komajda opaznih dotikov,
kar se zdi bolj verjetno; mimo upoštevanja Konstantinovega slovesa pri teh rečeh
je treba omeniti, da kontesa v dobro obveščenih krogih ni veljala za zdržno damo.
To je vse, kar je mogoče o Woynovskem izreči brez dvoma; ne prav veliko za
vedo, katere bistvo je prenikavo izrazil radoživi dramatik Zelenega otoka z repli-
ko: »Zgodovina? Povedala bo resnico, kakor vedno!« V skladu z njegovim napoti-
lom bomo tudi nadalje poizkušali prikazati to tragično življenjsko skušnjo kolikor
le mogoče objektivno in podprto z oprijemljivostmi; kadar to zaradi pomanjkanje
gradiva ne bo mogoče, se bomo seveda morali zateči k negotovemu podoživljanju.
Upati je, da si na ta način ne bomo zapravili zaupanja; končno hoče to besedilo ra-
biti le kot gradivo kakemu poznejšemu, vsevednejšemu zapisovalcu, ki bo lepega
(morda poslednjega) dne poznal vso resnico in jo predstavil v pravični podobi.
32
kratek povzetek:
O Konstantinu Woynovskem je mogoče izreči le malokaj zanesljivega. Znano je,
daje Otrok vojne, kije po uspešno opravljenem predhodnem šolanju diplomiral
na Akademiji množičnih psihoz. Službeno dolžnost, ki gaje čakala po diplomi, je
zavrnil in pobegnil neznano kam. Pričevanja njegovih znancev so nepomembna,
prav tako tudi ohranjeni dokumenti. O njegovem kasnejšem življenju je znano le,
daje veliko potoval in se družil z najrazličnejšimi ženskami, vendar le za kratek
čas. Njegovo stališče do Nove inkvizicije ni znano.
vprašanja za utrjevanje snovi:
1.	Naštej znana dejstva o Konstantinu Woynovskem!
2.	Opiši glavne značilnosti njegovega časa, kijih lahko razbereš iz besedila!
3.	Zakaj lahko citirani Konstantinov stavek iz diplomske naloge imenujemo
'blasfemičen'?
4.	Kaj veš (iz drugih virov) o Otrocih vojne?
5.	Kakšen se ti zdi Konstantinov etični profil?
2.
TELEFONSKI KLIC - POZVEDOVANJA, UGIBANJA
Kakorkoli že, zanesljivo je, da je v pokrajinskem uradu Nove inkvizicije v Več-
nem mestu nekega zgodnjega jutra zazvonH telefon. Od nočnega dežurstva utruje-
ni uradnik še ni utegnil zamrmrati uradne predstavitve, ko gaje prekinil pridušen,
rahlo hropeč glas: »Tukaj Woynovski,« seje slišalo iz slušalke med prasketanjem
dolgocelinské zveze. »Predlagam vam .. .« Nato seje slišalo samo še prasketanje
in nato sploh nič več. Uradnik je seveda dobro vedel, kaj pomeni ime Woynovski.
Nemudoma je sprožil prvostopenjski alarm.
Strokovnjaki so stokrat in tisočkrat poslušali te štiri besede, avtomatično zabele-
žene na magnetofonski trak, kot se je rutinsko zgodilo z vsakim telefonskim kli-
cem v urad Nove inkvizicije. »Tukaj Woynovski.. . Predlagam vam . . .« in nič
več. S preiskavami, izvršenimi v največji tajnosti, so dognali, daje ta enfant terri-
ble klical iz telefonske govorilnice, postavljene med stanovanjske bloke v pred-
mestju tisoče in tisoče kilometrov oddaljenega Mašinoturbinska. Diskretno po-
zvedovanje po tem azijatskem mestu seveda ni obrodilo prav nobenega sadu -
Woynovskega ni poznal nihče ne pod tem ne pod katerim drugim imenom.
Nova inkvizicija je vedela, da ne bi nihče, najmanj pa Woynovski, klical pokrajin-
skega urada, če ne bi imel česa povedati. Bilo je potrebno pričeti preiskavo; na
sprehodu po enem izmed številnih drevoredov v Večnem mestu sta si dva mimoi-
doča komaj opazno pokimala. To je zadostovalo: Woynovskega je treba najti za
vsako ceno.
Vendar ironija doseže zadoščenje šele, ko dokaže nemoč najmočnejšemu: noč in
dan so v uradih Nove inkvizicije po vsem svetu ropotali obveščevalni teleprinter-
ji, a odtiskovale so se samo nezanimive vesti o položaju na bojiščih, samo neskon-
čni stolpci številk, ki so beležili dobičke in izgube. O Woynovskem niti besede. O
njem seje spregovaijalo samo v nezanesljivih ugibanjih, ki so se natihoma selila iz
ust v usta: daje bil on tisti, kije na skrbno zastražene zidove Alhambre napisal od-
33
ločne besede yo soy yo, tisti »jaz sem jaz«, kije spravljal nameščence Nove inkvi-
zicije v grozo in obup; napisal in izginil brez sledu. Da sije v najstrožji tajnosti dal
zamenjati obraz in telo in se sedaj v svoji novi podobi pojavlja kot eden najvišjih
nameščencev Nove inkvizicije, pri čemer seje ime moža, ki naj bi ga Woynovski
zamenjal, od ust do ust spreminjalo. Daje Woynovski mrtev, vendr tega Nova in-
kvizicija noče priznati, ker čaka na primeren trenutek, ko bo njeno zmagoslavje
lahko doseglo popolnost; kaj ne dokazuje tega, so namigovale zlobne pripombe,
tudi nenačrtovani samomor voditeljice enega izmed Oddelkov, ki se je za njegov
primer že vseskozi zanimala z nenavadno, skoraj poželjivo slo? Z Woynovskim je
izginil tudi smisel njenega početja; prepozno je ugotavljati, ali jo je nanj navezala
velika predanost službenim dolžnostim ali pa je šlo, kako banalno, zgolj za ne-
uresničeno ljubezen.
Nekateri pa so pomišljali, da Woynovskega sploh nikoli ni bilo, da seje Nova in-
kvizicija dala splašiti nizu naključnih ali skrbno insceniranih slepljivih dokazil o
njegovem življenju. Skozi drobne, prej nezaznavne razpoke Sistema je pričela me-
zeti njegova najnevarnejša nasprotnica; metarizika. Koje eden izmed preiskoval-
cev tega skrivnostnega primera oddal svoje poročilo, v katerem je trdil, da sije po-
dobo Woynovskega v resnici privzel božji odposlanec na Zemljo arhangel Gabri-
jel, in se pri tem skliceval na neobstoječo pričo po imenu Woland, za katero je bilo
iz poročila razvidno edinole, da se druži z nekakšnim črnim mačkom, so ga seveda
nemudoma poslali v skrbno nadzorovano Uravnalnico razuma in se prenarejali,
da njegovih trditev ni mogoče jemati resno. Pa vendar so skrbno pregledali vse za-
pisnike in kartoteke, tako rekoč vsa imena prebivalcev Zemlje, ali se morda kje le
ne skriva ustrezno, se pravi, Wolandovo ime; brez uspeha. Ceje bilo na voljo vsaj
nekaj dokazov, daje Woynovski res živel, pri Wolandu ni bilo mogoče odkriti ni-
česar podobnega. Pristojni so si prizadevali, da bi na to poročilo mislili kot na ne-
ljub spodrsljaj in da bi ga čimprej pozabili, kar jim je tudi zlahka uspelo.
Niso pa pozabili Zapisniki. Koje zasledovanje po več zaporednih neuspehih pre-
vzel zadnji up Nove inkvizicije, ambiciozni in za svoje delovno mesto še zelo mla-
di višji izslednik Hunter, je v kopici zbranega in kar zapovrstjo kot »negotovega«
označevanega materiala odkril tudi to drzno hipotezo. Hunter ni mogel izpustiti
nobene priložnosti, pa naj bi se zdela na prvi pogled še tako varljiva - dobro seje
zavedal, da cilj opravičuje sredstva. Metafizika ali ne, zanj tu ni bilo zadržkov,
svojo nalogo je sklenil opraviti. Po svojih možeh je dal pozvedeti, kdo v teh, v vseh
pogledih materiji podrejenih časih sploh še navezuje stike z onim svetom, ki po
vseh dosedanjih izsledkih povrhu sploh ne obstaja. Razumljivo je, da so sodelavci,
zbegani ob nerazumni nalogi, ki so si jo najlaže razložili z domnevo, da jih nadre-
jeni želi kratko malo preizkusiti, dokaj oteževali potek raziskave. Končno je, po
dolgotrajnem zagotavljanju, da ne gre za šalo ali preizkušanje svetovnonazorske
opredelitve. Hunter držal v rokah droben listič papirja, na katerem je biloz nepre-
poznano pisavo (kar gre seveda pripisati le njegovi uvidevnosti) zapisano neko
žensko ime in naslov iz Mesta ob Bosporju.
kratek povzetek;
Woynovski seje Novi inkviziciji telefonično oglasil, domnevno iz Mašinoturbin-
ska, vendar ga pozvedbe niso odkrile ne tam ne kje drugje. Svojega sporočila ni
34
dokončal. Po več neuspešnih poskusih je raziskavo prevzel višji izslednik Hunter,
ki sije sklenil pomagati tudi z metafizičnimi fenomeni.
vprašanja za utrjevanje snovi:
1.	Kakšne hipoteze so se pojavljale ob Konstantinovem izginu?
2.	Kakšno težo lahko pripisujemo posameznim hipotezam?
3.	Kakšen se ti zdi etični profil višjega izslednika Hunterja?
3.
ÜSKÜDAR - WOYNOVSKI NAJDEN!
Hunter je v Uskiidar prispel sam, z vlakom, v upanju, da ga na tem koncu sveta
kot nameščenca Nove inkvizicije ne pozna nihče in bo tako ostal neopažen. Ni
mogoče razsoditi, ali ga je k taki odločitvi napeljevala častihlepna želja, da bi
Woynovskega izsledil sam, ali pa kratko malo sram pred nemočjo, ki gaje prisilila
v povezovanje z nečistimi silami. Taksist, ki gaje pripeljal na želeni naslov, je na
kasnejšem zasliševanju (kajti Hunter seje v tem maloazijskem mestu lahko utajil
pred vsemi, le pred Novo inkvizicijo ne, saj so se v nekaterih krogih vse bolj krepi-
la sumničenja, daje morda Woynovski - prav on!) izpovedal le to, da seje Hunter
po plačilu vožnje z dodano ne preobilno napitnino izgubil v hiši, kije bila, če po-
vzamemo označbo iz zapisnika, »ena tistih, ki še po toliko letih branijo Uskiidar-
ju, da bi ga Evropa brez zadržkov sprejela vase«.
Vživimo se v tiste trenutke: Hunter v bomo opremljeni, iz pločevine in lepenke
zbiti baraki grenko ugotavlja, kako seje pustil speljati na led neznanemu informa-
torju, ki mu je kot vedežnico podtaknil suhljato ženičko, na pogled starejšo od
Vojne, ženičko, ki se neprenehno suka okrog steklene krogle, že načete od volje
let, jo občasno podrgne po obodu z robom zamaščenega črnega pleda in skozi škr-
binasto zobovje mrmra nerazločne besede, izmed katerih on razume le neprene-
hno ponavljajoči se »čarod«, ob njegovem omejenem poznavanju jezika pa mu ni
jasno, ali ta beseda pomeni staroruskega »čorta« ali kaj drugega, nič bolj zemelj-
skega. Ko mu je komedije končno dovolj, se dvigne, zagodmja nekaj nerazločne-
ga, kar naj bi pomenilo slovo, in položi na mizo nekaj drobiža; po njegovem mne-
nju nikakor ne zaslužena vsota povzroči starkino ihtavo vreščanje, ki ga zmore
utišati šele z velikim bankovcem. Jezen nase, na neznanega napotovalca k tej žen-
ski, na Woynovskega in na ves svet ihtavo odsune vrata in stopi na ulico, od koder
je njegov taksi kljub napitnini, ki seje Hunterju zdela nedvomno zadostna, odpe-
ljal, ne da bi ga počakal, kakor se je v lomljivi mešanici jezikov in gibov poizkušal
dogovoriti s šoferjem. Hunter pogleda po ulici v upanju, da morda kje v bližini
stoji kak drug taksi,ki bi ga bil zmožen kar najhitreje odpeljati na letališče, nazaj v
varstvo civilizacije, kjer bi se ta burka končala. Nikjer ni taksija, tudi kakega dru-
gega vozila ni, iz barak prinaša veter oster vonj nacionalnih jedi iz mletega mesa
in paprik, po cestišču se podijo bosonogi otroci, vreščijo v nerazumljivem jeziku,
predrzno se smejijo na vsa usta, noge imajo obrizgane z blatom, po katerem podijo
nekakšno nevidno žogo; nekaj kaorakov dalje skupina mladih deklet posluša glas-
bo iz prenosnega kasetofona, boki jim utripljejo v poudrjenem ritmu, veter zanaša
široka, živobarvna krila, da se opazovalcu pred očmi pobliskujejo rjavopolta pro-
35
žna stegna, dekleta so lepa, privlačna. Hunter je zmeden, njihov smeh ga sili v rde-
čico, k sreči me ne opazijo, si misli, a tudi ta tolažba mu je neprijetna, dekleta so
zelo lepa, vredna poželenja, njihove malomarne drže telesa zagotavljajo sprošče-
nost, težko je ne pogledovati znova in znova po napeti dekliški koži, veter je uslu-
žen, težko je ne predstavljati si vonja te kože, težko seje prepričevati, da nebi bilo
zelo prijetno dotakniti se njihove mehkobe. Hunter je zmeden ... Kasetofon je
glasen, dekleta se pomikajo v ritmu glasbe, Hunterju je laže, ko vsaj v tej glasbi
prepozna nekaj civiliziranega, nekaj zanesljivega, veliko uspešnico tega poletja,
takoimenovano Pesem o miru:
(kot dokument o času z založnikovim dovoljenjem navajamo pesem v celoti)
Stopim iz hiše, v predmestju gori, vidi se dim,
gledam in mislim, kako sem srečen, da živim.
In si ponavljam: življenje je lepo, če ga živiš,
kot ponuja se samo, in ne da ti ga spremeniš.
Deklic, ne čakaj več, zdaj se hitro k meni stisni,
ne utajuj strasti, daj, le zastokaj in zavrisni!
Deklic, le hitro se ljubiva zdaj, koje še mir,
kaj veš, morda že jutri tu bo pekel in hudir.
Včeraj mi na vratih je poštar pozvonil,
takoj sem vedel, poziv v vojsko sem dobil.
Ampak vem, kako to gre: nisem šel odpret,
pogasil sem vse luči in se skril v klet.
Deklič, ne čakaj več, zdaj se hitro k meni stisni,
ne utajuj strasti, daj, le zastokaj in zavrisni!
Deklič, le hitro se ljubiva zdaj, koje še mir,
kaj veš, morda že jutri tu bo pekel in hudir.
To pa vem, enkrat bo le treba v boj,
da ubranim domovino, rešim narod svoj.
Ne bom težko šel na pot, ljuba deklica,
ker vem, da z mano gre kos tvojega srca.
Deklič, ne čakaj več, zdaj se hitro k meni stisni,
ne utajuj strasti, daj, le zastokaj in zavrisni!
Deklič, le hitro se ljubiva zdaj, koje še mir,
kaj veš, morda že jutri tu bo pekel in hudir.
Pesmi je konec, dekleta se umirijo. Hunter se predrami iz omame, oglasi se značil-
na orientalska zategnjena melodija. Hunter odmahne z roko, kar naj bi pomenilo,
daje naveličan eksotike Jutrovega, pripravlja se na hojo proti centru mesta-
Tisti trenutek se nekdo zaleti vanj in Hunter se samogibno ozre: droban moški
bledičnega in mozoljastega obraza v brezhibni evropski obleki zamrmra opraviči-
36
lo m v naglih korakih nadaljuje hojo. Vajenska leta njegovega poklica so Hunterja
dodobra seznanila z vsemi neprijetnostmi gibanja v gneči, za dogodek se sploh ne
bi bil zmenil, če ne bi bil skoraj nezavedno opazil nenavadne podrobnosti: ko mo-
ški stopa mimo skupine deklet, njihov vesel klepet zamre in prav vse pozorno,
skorajda poželjivo spremljajo njegovo gibanje. Hunter se zdrzne, misel se mu zdi
vse preveč nora, pa vendar si mora priznati, da moški v vseh pogledih ustreza za-
dnjemu znanemu opisu Woynovskega, ki bi ga mogli imeti za zanesljivega. Komaj
se zadrži, da ne plane nadenj kar na cesti, od razburjenja celo poskoči na mestu (in
na moč nenavadno je poskakovanje krepkega tridesetletnika, oblečenega v obleko
iz dragocenega sivega tvida, na blatni in razriti cesti sredi barakarskega naselja, še
posebno, če igra kasetofon priljubljeno plesno pesem), nato ga smeh deklet, ki so
mimoidočega v svojih načrtih očitno že črtale ali nadomestile s kom dosegljivej-
šim, le strezni. S kolikor mogoče umirjenim korakom sledi Woynovskemu, ali
točneje, človeku, za katerega misli, da bi mogel biti Woynovski, in obenem mrz-
lično razmišlja, kaj naj ukrene. Ve, da ga lahko zgubi izpred oči še isti trenutek, ko
se bosta spustila v mestni vrvež, a zavpiti ali celo steči za njim si ne upa, saj se za-
veda, da lahko Woynovski skoči med barake in se skrije kamorkoli, ali pa strelja;
obe možnosti se zdita enako neugodni.
Hunter, človek z velko izsledniškega^nanja, a malo izkušnjami, preklinja svojo
odločitev, da seje najboljše odpraviti v to ogabno predmestje sam, brez spremstva;
in da bi bil njegov obup še večji, celo brez orožja. Vendar ob vseh teh neprimernih
okoliščinah le ne pozabi na neverjetno srečo, ki je pripeljala Woynovskega pre-
denj, ko seje že zdelo, da ga ne bo mogoče najti. Med hojo potegne iz žepa beležni-
co m vanjo vnese s trepetajočo roko NAŠEL SEM WOYNOVSKEGA, morebitno
razlago, če tega iz kakršnegakoli razloga, pa čeprav najslabšega, ne bi mogel spo-
ročiti sam. Tisti hip, ko piše zadnje črke, Woynovski ostro zavije s poti in izgine v
eni izmed barak ob cesti. Hunter ve, da ne sme oklevati niti trenutek: stopi za
njim, a ko pritisne na kljuko vhodnih vrat, so ta zaprta!!!
Za hip hočejo Hunterju solze v oči, a že isti trenutek reagira na najbolj logičen in
najbolj nor način, kar si jih je le mogoče misliti: potrka na vrata. Trenutek, ki se
mu zdi dovolj dolg za karkoli, ni slišati ničesar, nato se pripeti čudež: vrata se na
stežaj odpro. Za njimi stoji mlada, pomanjkljivo oblečena in nikakor ne odbijajo-
ča ženska: Hunterja brez posebne gostoljubnosti vpraša, kdo je in kaj tu počenja.
Hunter zmedeno zabrblja nekaj o prijatelju, ki daje pravkar vstopil, in preklinja
svojo neiznajdljivost. Začuda se ženska obrne in zakliče. Hunter jo sliši povsem
razločno, zakliče: Konstantin! Iz stranskega prostora se prikaže moški, v roki drži
britev. Hunter podzavestno pogleda po prostoru, kaj bi lahko zagrabil v obrambo,
šele potem opazi milnico, naneseno na kozavi obraz. Moški obriše milnico, malo-
marno jo otre v srajčni rokav, zapre britev in stopi korak bliže. Woynovski, reče v
pozdrav, in beseda obleži med njima, težka in nepredirna. Hunter spozna, da
Woynovski ve, čemu je prišel. Dolgo vas že iščemo, reče, ničesar drugega se ne
spomni, okorno se nasmehne, otrplost položaja ga spravlja v začudenje. Woynov-
ski brezglasno prikima.
Ženska se zazira v obraz zdaj enemu, zdaj drugemu, je ta tisti, ki si ga čakal, reče
Woynovskemu, on znova prikima, nič drugače kakor poprej. Potem sva midva
najbrž končala, reče ženska prazno, in on brezbarvno kot odmev ponovi: končala.
37
ženska se umakne v stranski prostor, v ozadju je slišati njeno hlipanje, njen napor,
da bi ga prikrila. Hunter stoji, njegova glava je prazna, ničesar se ne more spomni-
ti. Woynovski čaka in se mu, očitno v želji, da bi ga opogumil, nasmiha. Hunter
išče primerne besede, končno nemočno strese z glavo in bebavo povpraša: greste z
menoj? kakor da bi Woynovski smel sam odločati o svoji usodi. Konstantin priki-
ma, naroči Hunterju, naj trenutek počaka, in izgine v stranski prostor.
To je konc, spreleti Hunterja, spet bo ušel, se izgubil, oglasil se bo z drugega konca
sveta, ali pa sploh ne; a ničesar ne more narediti, stoji kot otrpel, premišljuje, da si
bo sedaj moral, moral pognati kroglo v glavo, če mu je preostala le še trohica spo-
štovanja do njegovega poklica. Tedaj se Woynovski vrne, v roki nosi oguljen po-
potni kovček, za njim stopa ženska, po obrazu seji vijugajo sledi solz. Woynovski
pokima Hunterju, kot v potrdilo, daje zdaj pripravljen, ženski za trenutek položi
dlan na lice - in že sta zunaj, na cesti, zlagoma stopata navzdol, proti mestu; Woy-
novski je miren in resen, med hojo z levo nogo rahlo podrsava. Hunter stežka sledi
dogajanju, z dlanjo krčevito oklepa beležnico v žepu, kakor da bi le ona mogla
potrditi njegov uspeh, prikrito pogleduje po svojem molčečem spremljevalcu in
pomišljuje, kdo izmed njiju je pravzaprav lovec in kdo plen. Občasno zapelje
mimo njiju kak razmajan avtomobil; Hunter ugotavlja, da prav vsak šofer jezljivo
potrobi. Ne ve vzroka, cesta se mu zdi dovolj široka za vse, dozdeva se mu, daje
pravzaprav on tisti, ki bi se moral jeziti: blato, ki brizga izpod koles, ga vselej zno-
va oškropi, njegovemu izmikajočemu klovnovskemu poskakovanju navkljub, sivi
tvid vse bolj očitno prekrivajo brozgaste lise. Hunter razdražen opazuje mimo
Konstantinovo hojo, opazuje pljuske blata, ki so vselej za delček sekunde pre-
zgodnji ali prepozni, kadar gre za Konstantina, in ga niti ne zmotijo v ritmu hoje.
Izza vogala privrešči trop paglavcev in se zapodi naravnost vanju; Hunter ne more
prikriti nelagodja, gnusa ob pogledu na zamaščene pramene las, ki migetajo krog
njega; pospešuje korak in otepa z rokami v upanju, da bo odgnal otroke, ki stegu-
jejo dlani. Ta gib, ki brez sramežljivosti namiguje na željo po miloščini, v Hunter-
ju prvič omaje vero, da si je civilizacija že do zadnje meje podredila svet. Spomi-
nja se vseh kovancev, ki jih je zaman pustil na mizi stare vešče, ki gaje tako pod-
lo oguljufala, vse bolj živ in mučenje ta spomin, ko se umazane, krastave roke ste-
gujejo predenj in vsi mrmrajo isto: bakšiš, bakšiš ... Woynovskega se vse to očit-
no sploh ne tiče, vzvišeno in nemoteno koraka naprej, nihče ga niti ne pogleda, in
Hunter se sprašuje, ali njegova obleka in obraz res lahko zatajita Evropejca, ali pa
gre pri Woynovskem le še za kaj drugega, za nekaj, česar on ni zmožen videti.
Otroci žebrajo svojo prošnjo, blato se lepi na čevlje, v daljavi prebadajo nebo zaši-
ljeni vrhovi minaretov.. . Hunterju se megli pred očmi, opoteka se, nima več
moči za hojo, tedaj pa ga Woynovski prime pod roko in povleče naprej; Hunter se
sprašuje, ali rahlo priprti pogled izraža posmeh, ali, kar se mu zdi mnogo hujše,
pomilovanje. Noge opletajo po svoje, ne obvladuje več korakov, oprijema se
Woynovskega kakor zdržljivejšega pivskega tovariša, obraz mu zardeva od sramu
in napora, ravno hoče poprositi Konstantina, naj se ustavita in odpočijeta, ko ta
odločno zamahne z roko in k njima pridrsi obtolčeni avtomobil, Woynovski jezno
zagodrnja v nerazumljivem jeziku in voznik je ves uslužen, hiti odpirat vrata in
Hunter se pogrezne v sedež, prekrit z ovčjimi kožami, duši ga prah, ki se vzdiguje
iz sedežnega pregrinjala, Woynovski izreše neko ime, neko številko, voznik priki-
38
ma in prestavi. Hunter začudeno spozna, da gre za naslov Vzhodnega urada Nove
inkvizicije, ne razume; vendar ne more ugibati ali celo spraševati, veke so vse te-
žje, pritisk v glavi narašča, usta so suha, zaznave se izbrisujejo, pogled se megli, iz-
ginja v spancu, temi.
kratek povzetek:
Vedeževalka, ki jo Hunter v Üsküdarju obišče, mu ne ve povedati ničesar uporab-
nega. Ko pa odhaja, v moškem, s katerim se po naključju sreča na ulici, po nekate-
rih zgovornih znamenjih prepozna Woynovskega. Zasleduje ga do njegovega za-
časnega bivališča, nato se tam z njim tudi sooči. Woynovski je pripravljen oditi z
njim, s taksijem se odpeljeta do Pokrajinskega urada. Hunter med vožnjo od raz-
burjenja izgubi zavest.
vprašanja za utrjevanje snovi:
1.	Na kratko povzemi dogajanje v Üsküdarju!
2.	Kakšno je tvoje mnenje o izrisanih bližnjevzhodnih miljejskih specifikah?
3.	Kako si razlagaš nenavadno vedenje neznane ženske, Hunterja in tudi Woy-
novskega?
4.	Izhajajoč iz novih informacij poizkušaj primerjati etična profila Hunterja in
Woynovskega!
4.
HUNTERJEV KONEC - POT V CENTRALNI URAD
Nadaljevanje zgodbe nam je mogoče znova povzemati po zanesljivejših virih: naj-
prej nam je na voljo uradno poročilo o premestitvi višjega izslednika Hunterja na
drugo delovno mesto zaradi »preutrujenosti in zdravstvenega stanja«; seveda niso
potrebne nikakršne izkušnje v branju med vrsticami, da se razkrije prava podoba
te premestitve: nečastna degradacija. Natančnost poročanja nas sili dodati še, da
Hunterja kmalu po sprejetju in potrditvi te odločitve najdejo v njegovem stanova-
nju s službenim revolverjem v roki: perverznost naključja hoče, daje prav na tisti
dan dežurni mrliški oglednik Hunterjev dobri prijatelj, doktor N. Poročilo o smrti
podpiše, ne da bi trenil z očesom; listek, ki ga najdejo v Hunterjevem žepu in na
katerem piše NAŠEL SEM WOYNOVSKEGA, listek, izpolnjen s trepetajočo pi-
savo človeka, ki zre svojo smrtno uro, pa si razložijo kot poslednji protest pokoj-
nega proti premestitvi; in res, nekateri nadrejeni Hunterju na grob pošljejo cvetje,
ki ga plačajo iz lastnega žepa. Njihova vest se tako pomiri, pomiri pa se tudi raz-
položenje Hunterjevih sodelavcev, med katerimi je bil kljub svoji ambicioznosti
nemalo priljubljen.
Pogreb, čeprav zaradi neprijetnega načina smrti in še manj častitljivega povoda
opravljen v diskretnem krogu sodelavcev in prijateljev, ne pozablja na nobeno iz-
med dolžnih izkazovanj spoštovanja: pred Hunterjevo krsto korakajo štirje mladi
izsledovalci-kadeti, trije nosijo na purpornih žametnih blazinicah njegova odliko-
vanja, četrti pa - in nekaterim v pogrebnem sprevodu se to zazdi vendarle nekoli-
ko neokusno - njegov službeni revolver. V kratkem govoru ob odprtem grobu zve-
39
mo, da »čas zahteva žrtve«, daje »smrt neusmiljena«, in daje »naš zvesti tovariš
dosegel veliko, lahko pa bi bil še več« - če bi bil utegnil, seveda, je mišljeno s to ne-
rodno formulacijo. Prvo grudo vrže prav človek, cigàr podpis lahko najdemo na
Hunterjevem odloku o premestitvi. Prst na pokrovu krste votlo zabobni in se raz-
prši. Vrsta se počasi pomika vzdolž odprtine v zemlji, pogreb je miren in tih, žen-
skega joka ni slišati. Končno grobarja poprimeta za lopate; tu se zgodba o Hunter-
ju konča. (Nova inkvizicija more seveda vsakega svojega človek anadomestiti z
desetimi drugimi, prav nič drugačnimi. In višji izslednik Hunter ni nikakršna izje-
ma.)
Spet smo pri Woynovskem: po izjavah nameščencev Vzhodnega urada so ga v tre-
nutku, koje navajal svoje osebne podatke, obkrožali do zob oboroženi stražarji, ki
so ga sprejemali s porogom in zasmehovanjem. Woynovski na izzivanje ni odgo-
varjal, mimo je govoril imena in datume, ki so jih kasneje v arhivih iskali zaman -
a drugega pravzaprav ni bilo mogoče, ko paje šlo za človeka, ki seje zdel neresni-
čen še tedaj, ko je stal malomarno razkoračen pred mizo Glavnega zasliševalca.
Le ob odhodu, dobesedno med vrati, se je obrnil, premeril vse navzoče z dolgim
pogledom in rekel, lenobno in z mehkobo, ki sojo nekateri kasneje poimenovali
za 'didaktično': o zmagovalcih in poražencih odloča zgodovina in ne zadnja bitka.
Pragmatično razumevanje Nove inkvizicije je v formulaciji 'zadnja bitka' videlo
Konstantinovo vdajo, v preostalih besedah pa prazno filozofažo človeka, ki želi
prikriti svoj konec. Nikamor se jim ni mudilo, v čajnikih je vrela voda. Centralne-
mu uradu so sporočili, da je znameniti ubežnik ujet, pričakovali so, da jim bo
Centralni urad naročil običajen postopek, kije pomenil namestitev ujetnika v nji-
hovih zaporih, kjer naj bi pričakal Odločbo. Presenečenje res ni bilo majhno, koje
teleprinter posredoval izjemno oster ukaz, naj Woynovskega takoj v spremstvu
dveh najzanesljivejših mož pošljejo v Centralni urad. Že zahteva po 'dveh najza-
nesljivejših možeh' je izpričevala posebnost primera, saj je sicer veljalo, da so že v
principu vsi možje Nove inkvizicije enako popolnoma zanesljivi.
Prvi avion v smeri Velikega Jabolka (mesta, o katerem je Anthony Burgess, pisec
priljubljenega učbenika o družbenem življenju »A Clockwork Orange«, rekel, da
mora človek dvakrat izgovoriti njegovo ime) je sprejel med ostalimi potniki tudi
skrivnostno smehljajočega se, drobnega in bledičnega moškega z oguljenim po-
potnim kovčkom, ozaljšanim s površno prilepljeno nalepko Orientaira, ki sta ga
spremljala dva živčna in očitno zbegana možaka v sivih dežnih plaščih s priviha-
nima ovratnikoma, izza katerih sta dvomeče ocenjevala vsak njegov korak. Seve-
da je šlo za Konstantina in njegova dva 'najzanesljivejša' spremljevalca.
V letalu je Konstantinu dodeljen srednji sedež med tremi, vendar ga zapusti že ne-
kaj minut zatem, ko stevardese delijo aperitive, z izgovorom, da mora v toaleto.
Navedimo na tem mestu izjavo, ki jo je po prihodu na centralni urad z zmedenim
in občasno zatikajočim se glasom v magnetofon podal eden izmed njegovih spre-
mljevalcev:
»Seveda sva mu pustila, da gre, saj sva vedela, da nama v letalu čez okno
pač ne more uiti, v pilotsko kabino pa tudi ni mogel, ne da bi šel mimo
naju. Vem, da sva ravnala proti pravilom, vendar naju je prisotnost tega
človeka delala nekako napeta, skoraj zmedena, potrebovala sva vsaj trenu-
tek počitka. No, ko seje zdelo, da bi bil že čas za njegovo vmitev, sva se do-
40
menila, da grem ponj. Ko sem se približal toaletnim prostorom, pravza-
prav ko sem položil roko na vrata, sem zaslišal iz notranjosti ženski glas, ki
je grgrajoče vzdihoval. Takoj sem pomislil na najhujše, namreč daje Woy-
novski na kakršenkoli način naredil samomor in daje katera izmed potnic
našla njegovo truplo. Naglo sem odsunil vrata in ugotovil, da sem se zmotil.
Tam sem namreč našel Woynovskega z eno izmed stevardes... v intim-
nem položaju.«
Nato je na magnetofonu zabeležen krajši molk, ki mu sledi vprašanje zasliševalca:
»Bi lahko natančneje povedali, za kakšen položaj je šlo?«
Neodločno sopihanje izdaja neprikrito zadrego agenta, ki pa se le izoblikuje in od-
govori:
»Stevardesa je bila obrnjena s hrbtom proti vratom ... sklanjala se je na-
prej in se z rokami naslanjala na straniščni pokrov ... Krilo je imela pri-
vzdignjeno . .. Woynovski je stal na široko razkoračen med njo in mano,
tako da nisem mogel videti vseh podrobnosti.. .«
Znova se po premolku oglasi zasliševalec:
»Kaj je storil Woynovski potem?«
Besede agenta so zalomljene s sramom človeka, ki se zaveda, da ni opravil svoje
naloge:
»Obrnil seje proti meni in mi pomigal, naj grem ven. Res sem počakal pred
vrati in kmalu je prišel za mano; zapenjal sije hlačni razporek.«
»In potem?« je slišati nepotrpežljivi zasliševalčev glas.
»Potem? Nič drugega ni... Ostanek poleta je mirno presedel na svojem se-
dežu, imel je zaprte oči, zdi se mi, daje zaspal, a nisem povsem prepričan.
Videti je bil povsem zadovoljen . . .«
Magnetofonski trak je opremljen s kartotečno številko, osebnimi podatki obeh go-
vorcev in natančnim časom in krajem snemanja. Nobenih komentarjev ni, nobe-
nih podatkov, ki bi pričali o nadaljnji usodi posnetka; v ustno izročilo mitologije o
Woynovskem se ni vključil, saj so bile na voljo druge, bolj pikantne, čeprav teže
preverljive zgodbice. Domnevati pa smemo, da so ga občasno na skrivaj poslušali
uslužbenci fonoteke in se naslajali, ne toliko ob pripovedovani zgodbi, kije bila,
kot že rečeno, le drobe kamenček v mozaiku Konstantinovega slovesa, kot nad
pripovedovalčevo zadrego. Ta drobna kršitev pravil pa je, po Zapisnikih sodeč,
ostala nekaznovana. Končno je potrebno priznati, da posnetek res ni bil uporaben
v kakršenkoli resnejši namen.
kratek povzetek:
Premestitev višjega izslednika Hunterja povzroči njegov samomor. Woynovskega
iz Pokrajinskega urada Nove inkvizicije po direktivi nemudoma odpremijo v
Centralni urad v Velikem Jabolku. Potovanje mine brez zapletov, z eno samo, si-
cer presenetljivo, vendar nedolžno izjemo. Poročilo o tem dogodku je ohranjeno
na magnetofonskem traku.
vprašanja za utrjevanje snovi:
1.	Na kratko povzemi Hunterjevo nadaljnjo usodo!
2.	Kaj seje pripetilo na avionu, s katerim je Woynovski letel v Veliko Jabolko?
41
3.	Kakšnoje tvoje mnenje o njegovem spremljevalcu?
4.	Ali ti nove informacije kako dopolnjujejo Konstantinov etični profil?
5.
VELIKO JABOLKO
In spet se tihotapimo noter, zapuščamo zanesljivost izmerjenega in nesprejemlji-
vega, zapuščamo varnost objektivnega poročanja, oprtega na dokumentirana dej-
stva ali izjave prič, odpravljamo se v negotovost: zreti želimo namreč skozi Kon-
stantinove oči, videti hočemo, kar vidi on, od trenutka, ko se razpro vrata aviona,
do tedaj, ko se za njim neslišno zapira vhod v Centralni urad. Veličastnost pogle-
da vednosti, ki zmore videti vse hkrati in v istem trenutku izluščiti tisto, kar je po-
membno, zamenjujemo za ozko, omejeno obzorje, kakršno pač more ugledati en
sam človek.
Torej: vrata aviona se razpro, potniki se zlagoma pomikajo proti izhodu, stevar-
desa pri vratih se smehlja, želi ponovno snidenje, želi vso srečo. Konstantin zre
vanjo, kot da bi si ogledoval politični plakat, nobenega zanimanja ne pokaže, ste-
vardesin smehljaj za hip otrpne, zaželi ponovno snidenje, skorajda zajeclja, kot da
bi mislila zares, zaželi vso srečo in le Konstantin opazi, kako komaj zaznavno zar-
di, potem paježemimo,ježedrug potnik na vrsti za snidenje in srečo, Konstantin
je med vrati, vidi, in mi z njim: letališče kot vsako, nekoliko večje, a kaj potem
svetovni popotnik je in ve - ko prihajaš, je vsako mesto enako, vse drugo so iluzije
sanjarije, pričakovanja brez vzroka. Spominja se: nešteto voženj z vlakom v nešte
to mest, in vsa prihajanja enaka, proga vselej pelje med razpadajočimi stavbami
po onesnaženih predmestjih, a večina potnikov to prespi; ali pa pozabi tisti trenu
tek, ko izstopi... V daljavi se bleščijo neonske črke, potrebno je napenjati oči, da
prebereš: tako je torej poimenovano letališče, po nekem politiku minulih dni ali
po nekakšni uporniški skupini, Konstantin se ne spomni več natančno, pomišlja
na tretjo verjetnost - kaj ne gre za skupino sociologov, ki je napisala sprva nerazu-
mljen. nato pa vsesplošno sprejet in upoštevan prispevek o reševanju tako imeno-
vanih 'problemov tretjega sveta': pobijajte revne? Ne zdi se vredno ugotavljati res-
nice, vseeno je, agenta pomigujeta črnemu avtomobilu, ki čaka ob pristajalni ste-
zi, Konstantin se zazre v srebrno masko avtomobila, v angelsko figurico, ki krasi
pokrov motorja, za hip se posmehljivo skremži, le za hip. In potem že - vožnja z
avtomobilom, mimo zatemnjene šipe begajoči obrisi stavb, nihče ne spregovori,
Konstantin se ozre po spremljevalcu na svoji levi strani, vidi napeti izraz njegove-
ga obraza, vidi begajoči pogled, ki se sramežljivo ne upa umiriti na njem, vidi ka-
pljice znoja, ki zlagoma polzijo po čelu, vidi blede ustnice, ki se nemo premikajo
kakor v molitvi, ogleduje si moškega pred sabo, vidi žilo na zatilju, ki krčevito
utripa, vidi roko, ki znova in znova posega v lasišče in ga popravlja, spet sta rav-
nala narobe, tepca, pomisli Konstantin privoščljivo, morala bi me posaditi med-
se, eden na levo in drugi na desno stran, potem bi ne bilo tega odvečnega oziranja
in pogledovanja, ne bi bilo te nepotrebne vznemirjenosti - ne, vse to bi vendar
ostalo, taka sta pač, brez tega ne bi znala živeti, naučena sta, da vsi ujetniki bežijo,
to jima neprenehno dopovedujejo in zagotavljajo, povečini je tudi res tako, le za-
42
kaj da bi bil jaz kakorkoli drugačen? si mislita. Res nenavadno: ljudje še kar beži-
jo. Se res ne zavedajo, da ni kam ubežati, kadar gre zares, daje vse samo zavlače-
vanje, igrica, ki ničesar ne more spremeniti?
Mimo šipe bežijo zverižene silhuete poslopij, nebo je nazobčano ograjeno s sivo
končnico pročelij, svetla noč je, noč polne lune, Konstantin si poizkuša zapomniti
vrstni red križišč in ovinkov, a kmalu odneha, nesmiselna navada iz nekega prejš-
njega življenja, si prigovarja, navada, ki jo bo najbolje čimprej pozabiti.
Plameni so s stavb zlizali strogost, počrneli preostanki velikih poslovnih zgradb se
dozdevajo nebogljeni, topli, celo naklonjeni. Konstantin si ogleduje te črne zido-
ve, ogleduje si napise, kijih z živo rdečo barvo v zavetju noči izpisujejo nerazkrite
roke, napise, zaradi katerih se Veliko Jabolko vsako noč prebudi kot drugačno
mesto. Konstantin gleda, na veliko je izpisano BODIMO REALISTI, PRIČA-
KUJMO NAJHUJŠE! Konstantin se nasmiha, spominja se, ničesar ne misli, ni
kaj misliti, minilo je, veliko je že minilo. Brez vzroka in potrebe se spominja na-
smejanega ženskega obraza v veliki povečavi, tako veliki, da se jasno razločijo pa-
pirna vlakna, obraz je črno-sivo-bel, časopisen - in takoj druga podoba istega
obraza, iztiskanega v krepkih plakatnih barvah, zveriženega zaradi raztezajočega
se lepila, lepila, ki namešča ta plakat prav povsod, kamorkoli človek pogleda, po-
vsod se sreča z obetavno nasmejanim dekletom, in napis poleg nje prigovarja: DE-
NAR TE NAREDI BOGATEJŠEGA'. . . Konstantin zamiži, a ne izginejo njene
opolzko našobljene karminaste ustnice, ni mogoče pozabiti, ta obraz visi nad pro-
čelji, ustnice so vlažne in sesajo voljo iz telesa, Konstantin se spominja, kako so
jim pravili na Akademiji: nihče ni imun ... Konstantin se nasmiha. Ta ženska,
misli, mogoče bi ta ženska pomagala pozabiti. Konstantin se nasmiha: zaljubiti
se v takšno žensko, imeti jo ob sebi vse dneve in noči - bi sploh še kdaj pomislil na
kakšno drugo? Konstantin se nasmiha, ve: ta obraz je zgolj izmišljotina, fotorobot,
računalnik je iz vseh možnih tipologij vseh elementov ženskega obraza izbral ti-
ste, ki bodo v skupni kombinaciji najbolj ugajali - in vendar delovali pristno, člo-
veško . . . Dobro je opravil, ta stroj, priznava Konstantin, res, sestavil je idealen
obraz, kdo bi vedel, koliko fotografij je združil v eno? In kdor bi hotel imeti to žen-
sko, bi moral iskati pravzaprav na stotine drugih. Recimo, da bi imel vsak dan eno
izmed njih, da bi jih končno nekega dne imel vse-bi tedaj imel tudi njo, prvo?
Konstantin se nasmiha. Spominja se, nekoč je spal z neko Filipinko, le neznatno
je premaknila glavo in šel je z njo, bilo mu je vseeno, naj se zgodi karkoli. Popelja-
la gaje k sebi, nič ni spregovorila, on ni ničesar vprašal. Bila je tako lepa, da seje
tresel po vsem telesu, ko seje slačila, in zjutraj so ga bolele vse mišice obraza, ker
se mu je celo noč kar samo smejalo od sreče. Tenak pramen las ji je padal na čelo
in kot uročen je strmel v drgetanje tega pramena, koje v njej utripalo njegovo telo.
Ni razumel, kaj mu je govorila, čeprav mu tagalog ni bil neznan, niti besede ni ra-
zumel. Zjutraj, koje odhajal, je še spala. Položil je velik bankovec na mizo, vedel
je, da ni potrebno, vedel je, daje to žalitev, pobral gaje in ga spotoma prepognje-
nega zatlačil pod hišni prag, da seje opazil le, če si se sklonil, da bi se preobul. Ve-
del je, da bo vedela, da ne gre za naključje, da ni zdrsnil iz žepa; vendar ni mogel
' op. avtorja: Gre seveda za del znane propagandne akcije, ki jo je financiralo
Združenje bančnih združenj.
43
drugače. Bilje sam med lesenimi kolibami, naselje je še spalo, ni se prav znašel,
sonce je komaj vzhajalo. Konstantin se spominja, nasmiha. Bila je lepa. res. ne-
človeško lepa, in nečloveško njegova tisto noč. Vendar ga ni naučila pozabiti.
Konstantin se nasmiha, spominja se izpisanih besed: vsak prvič s kako žensko je
spet prvič, začudenje brez spomina. Ni kaj dodati, ni kaj odvzeti, naj obstoji, kakor
je zapisano, si reče. In se nasmiha. Njegova spremljevalca ne vesta ničesar, nemir-
no pogledujeta po njem in si ne znata razložiti, kaj tiihta, kaj naklepa^ Avtomobil
brzi. Sivi poogleneli zidovi, po njih natresene črke, izpisani napisi: UŽIVAJTE V
VOJNI. KAJTI MIR BO STRAŠEN. Konstantin se na široko zasmeje. Agenta se
splašita, grabita za pištole. Konstantin se jima spravljivo nasmehne, češ: saj ni nič,
dobra domislica, kaj ne vidita? Odlična domislica. Nato se nenadoma zresni, spo-
zna. Uživajte v vojni. .. Spominja se vseh detonacij, vseh požarov, ki so ga spre-
mljali po Evropi, vseh krikov, vseh objokanih obrazov, spominja se brezbrižno,
kot bi listal nezanimivo knjigo. Knjigo, kjer so vsi listi beli. Ali črni. Seje zmotil?
Ni bilo tako?. . . kajti mir bo strašen.
Slej ko prej se konča, naj bo karkoli, trdi zgodovina. Se res konča? Zadnji človek
na Zemlji je sedel v svoji sobi. Tedaj je nekdo potrkal na vrata ... Zgodbica? Do-
mislica? Šala? Konstantin se ne smehlja, resen je. strmi v noč. agenta sta živčna, s
pogledom mu ne moreta otipati misli. Avto se v lagodnem loku ustavi ob cesti, šo-
fer prikima, agenta naglo izskočita in nestrpno pomigujeta Woynovskemu. Tako,
zdaj smo tu, pomisli Konstantin, zdaj naj se zgodi, kar se bo zgodilo,
kratek povzetek:
Poglavje navaja nekatere subjektivne Konstantinove zaznave in spomine, iz kate-
rih nam je mogoče razbrati, da gre za emotivno in razmišljajočo osebo. Prav tako
pa je očitno, da je njegova emocionalnost in miselnost nekoliko izkrivljena, če-
prav bi bilo najverjetneje še prezgodaj uporabiti izraz "patološka',
vprašanja za utrjevanje snovi:
1.	Popiši značilnosti Konstantinove zaznave okolja! Je urejena, logična, ali zme-
dena, shizofrena? Sklepaj!
2.	Uporabi isti postopek pri njegovih spominih!
3.	Se ti zdi, da subjektivne zaznave dopolnjujejo dejstva o Konstantinu?
4.	Kako ti subjektivne zaznave dopolnjujejo Konstantinov etični profil?
Mri in literatura k objavljenim poglavjem:
Bley, Caria: Social Studies. Watt Works Inc., New York 1981
Brown, Fredric: Short Stories. Wisconsin 1977
Bulgakov, Mihail: Master i Margarita, rokopis, Moskva 1930/40
Burgess, Anthony: A Clockwork Orange. Heinemann 1962
New York. Colour Library Int., New York 1980
Dead Kennedys: Kill the Poor, arhivski posnetek Radia Študent
Domicelj Tomaž: Življenje je lepo, arhivski posnetek Ra Ljubljana
Frisch. Max: Montauk. Suhrkamp Veriag. Frankfurt аМ 1975
Jimenez. Juan Raul: Poemas. Casa Editorial. Barcelona 1973
Juvan, Marko: V dvojnem jeziku. Sodobnost 1, Ljubljana 1984
Shaw, George Bernard: Collected Thoughts, Bobby Sands Ed., Dublin 1963
Sterle, dr. Marko: Veter z juga. Mladinska knjiga, Ljubljana 1983
Sveto pismo, ekum. izdaja. British Bible Company, Beograd 1981
Študentsko gibanje 1968-72. KRT 4, Ljubljana 1982
Veliki atlas sveta. Mladinska knjiga, Ljubljana 1972
44
Brina Švigelj
zvečer
mali se mi smeje v brk smeje se mi s celim telesom z nogicami in lica se mu vihajo
in na čelu ima potne kapljice
včeraj sem začela resno pisanje in resnično hkrati s tem mislim da se mi je stanje
ali kako temu reči: naklonjenost zgubljenost ali celo ljubezen do Francesca Mari-
nija zares zgodila in daje bil prvi stavek naj ga še enkrat zapišem
to pisanje ki čutim bo kot globok intenziven dih posvečam Francescu Mariniju
mlademu srednjeraslemu golorokemu možu kije kot taisti dih na zunaj komajda
opazen a v notranjosti vroč širen brez meja vstopil v moje življenje 4. julija zvečer
pred tremi leti
kot iztrgan iz srca
daje bil začetek torej tak da sem dolgo sedela pred pisalnim strojem skoraj negib-
na iskala drugi stavek tavala ob bregu spomina tipala ob vstopu v poletje kije bil
napolnjen z bežnimi a povsem platonskimi strastmi katerih čar je bil v tem da bi
se vsak hip lahko prevesile v svoje nasprotje namreč da ne bi bile samo platonske
všeč mi je bilo gibati se na tej meji velikokrat sem imela pred očmi tenko ostro vrv
napeto med dvema strehama pod mano noč in na tisoče plapolajočih luči mesta
nad mano nebo s slutnjo meseca v bližini
vrvohodka nočna spretna kiji nevarnost ne razburja čutov ampak jo napolnjuje z
mirom in ravnodušnostjo
in potem sva zvečer sedela na divanu jaz in moj dojenček ki se mije na samem za-
četku tako iskreno smejal v brk in poslušala Jeana-Luca Codarda poslušala pra-
vim kajti šele zdajle se domislim da seje mali gotovo tako od srca smejal tudi zara-
di Codarda Godard je še zmeraj krasen tip govori stvari ki mi sežejo v srce čeprav
so včasih popolnoma brezvezne a na tak način brezvezne da tistega doživetja s
Francescom Marinijem ne morem več zapisati gladko in precizno v strogem zapo-
redju dogodkov lahko sicer napišem da je bil glasbenik saksafonist igral je tudi
klavir in kitaro a sam seje imel le za saksofonista saksofon je bila njegova druga
koža skozi katero je dihalo hrepenenje ali kako reči temu čustvu želji da bi bil v
sami srčiki stvari da bi se zlil spojil z njo
nekoč kasneje dolgo po tistem vročem juliju mi je rekel da ga le še ljubezen tako
zelo približa samemu sebi
Godard ima tenke ustnice popolnoma neerotične četudi jih ne primerjam s Fran-
cescovimi a ima tako zabavno nonšalantne kretnje ki jih če ga to pot pomerim ob
Francesca le-ta gotovo ne zmore že zato ker ima preveč glasbe v rokah ker so us-
klajene posvečene v neko drugo držo
ustnice namočim v kolumbijsko kavo dolg požirek kot bi stekla po enem izmed
senčnih bregov te dežele kot bi si lase namočila v ledeno vodo ki teče iz visokih re-
ber kot bi prsi položila v ožgano travo
položi jih name bi rekel Francesco zasmejal bi se z očmi kot to zna le on vzel v
45
roke svoj saksofon in se zazibal vanj
ne ne kima tudi moje dete in celo Godard me semble-t-il zmiguje s cigaro
pa nič
se uklonim čeravno to ni v moji navadi da bi se uklanjala moškim kar mi je v neki
drugi obliki rekel tudi Francesco Marini 5. julija zjutraj ko sem si nadevala oblači-
la gledal meje od daleč golorok zmeraj golorok tudi ob najbolj spodobnih okoliš-
činah ostani še malo je rekel vstal imel je zelo belo telo podal mi je roko če bi se
zganila bi seje dotaknila bi gotovo ostala ulica je bila vlažna ko sem se vračala ne
kot ta večer pred kaminom ko iskre prasketajo in je v sobi suha toplota mali je za-
tisnila oči všeč mu je bil večer z mamo in Jean-Lucom po televiziji mama ima za-
sanjane oči kdo ve na kaj misli mama ima tople roke dio mio je rekel Francesco ko
mi je šaril po bokih in tam okoli dio mio še zdaj ponavljam mehko govorico
sicer sem se pa kasneje naučila njegovega jezika po nekaj letih sva se spet srečala
na letališču na dolgih pomikajočih se stopnicah ki so šle gor in dol kot kolumbij-
ske ravni in bregovi kri mije udarila v glavo ko sem ga zagledala začutila sem jo v
sencih Francesco Francesco
kot bi stekla po enem izmed sončnih bregov kot bi lase namočila v ledeno vodo
prsi položila v ožgano travo
položi jih name
položi jih name
in stopnice so naju kar naprej pomikale gor in dol
Godard sije spet prižgal cigaro prejšnja seje bila usula
taki samotni večeri
še kava sejeshladila
oni dan sem torej hotela napisati celo zgodbo z začetkom 4. julija in koncem 5. ju-
lija z dolgim intervalom treh let in sedmih mesecev in potem srečanjem na pari-
škem letališču Roissy
Francesco Marini je kot globok dih
dete seje obrnilo razprlooči zakaj ima mama nagubano čelo je mar žalostna
Godard je spravil cigaro
ne ni žalostna
46
casi
včeraj me je prijela prava evforija peljala sem se z avtobusom gledala sem lju-
dem v oči tudi tistim ki so hodili po pločnikih zdele so se mi kot jezera vse te oči če
bi jih staknila skupaj bi bil ocean bi se zganil bi se zableščal globok temen neskon-
čen ocean
danes pa ni tako
oči so oči
prišel je Andraž stopil je skozi vrata po tolikem času desetih enajstih letih kdo ve
ne štejeva jih več od tistega aprila enainsedemdeset jih ne štejeva več in se ulegel
name ne da bi prej karkoli rekel na primer kod je hodil zakaj je poslal le eno pismo
pa sploh karte na mizo in poravnajva stare račune zaprašene obledele kar ulegel se
je name ne da bi si prej umil vsaj roke in si utrl pot vame v mojo notranjščino za-
čuda vlažno začuda pripravljeno nanj kdo bi si mislil da so stvari tako enostavne
kot bi obrnila peščeno uro in bi sipek pesek začel pršeti v drugo smer naletavati
kot najtanjši sneg
jutri si bom pomela oči po takem udarcu je človek pijan zaspi kot ubit kot odse-
kan komaj bom verjela svojim očem dotaknila se ga bom po vratu kjer ima braz-
gotino
paje res Andraž čisto tak kot prej vsaj telo vsaj brazgotina in duh tudi in nedolž-
nost ko spije kot otrok koža se mu zgladi vrat omahne v zaupljiv nagib ustnice so
razrahljane so napol odprte da vidim belino zob še zmeraj ima tako bele zobe po
vseh teh letih le kaj dela z njimi mogoče žveči tisto palčko kot zamorci ne ne žveči
palčke
komaj bom verjela svojim očem to je najbolj gotovo po kaj je le prišel po tolikem
času kot bi bil kakšen nabab v svojih najlepših oblačilih v tolikšnem sijaju in bleš-
čavi barv ki jih premore le njegova dežela da bi oči prosile za čas za veliko časa da
bi se privadile vsej tej svetlobi vsemu temu razkošju in nabab kije vajen sklonje-
nih oči bi ostal nem negiben razprostrt s telesom tik ob meni a z dušo kdo ve če-
prav naj bi bila duša s telesom in telo z dušo ena sama vez a nabab si kdaj pa kdaj
privošči čisto nasprotje pusti duši da omahne vstran in se zgosti v telo in to telo bi
mi gorelo pred očmi kajti vonj moje ljubezni bi se vpil v njegovo svilo mu spreletel
kožo in razplamtel žile kdo ve če je bil nabab že kdaj tako vpet v ženske roke če je
že ležal tako globoko v vlažni koži se sklanjal do samega bisera razpirajoče se
školjke in omamljen od njenega soka obležal na njej
kdo ve če je bil že kdaj tako blizu neskončnosti daje potem priprl oči in stopil po
Sunset Boulevard kar naprej dokler se ni bulvar pordečil od umirajočega sonca o
nabab kdo ve pa ni nabab
samo Andraž z bliskajočimi se zobmi in tenkim urezom na vratu resda kot otrok v
tej drži
pred leti je spil kavo pobrisal drobtine z mize z obema rokama meje prijel za vrat
in rekel da ni še nikoli videl oceana da iz dneva v dan gleda to periferijo in misli
na ocean
47
včeraj ko se meje dotaknila tista evforija in sem gledala ljudem v oči veš kaj sem
videla v njih
to mu bom rekla ko se bo zbudil in da sem medtem koje spal vzela v roke nababa
nababa me bo pogledal
nababa bom prikimala
vsak ima svojega nababa in svoj ocean
48
Pesmi
Tomaž Šalamun
O oblasti opusa
o OBLASTI OPUSA
Jaz sem kamen.
Dno bolečine, ki nanj sije luna, sonce ne.
Jaz sem vlak, ki seje odpeljal,
ljudje ga ne pozdravljajo več z ograj.
Jaz sem seno, ki so ga zažgali,
da bi vam prebudili lakoto.
Zbrisana je pozornost.
Jaz sem dim.
Pretrgan krog dima, bolj moder kot
plankton, ki žre barvo morja, čeprav se svetlika.
Jaz imam zmečkane prsi.
Konji so zazidani.
Reka, ki se odlepi od vode,
izsuši strugo, kije po njej tekla.
Seme, ki zrase, je mrtev čar nad zemljo.
Ker, kjer je deblo hrasta, ne
morebiti več nežnih
meglic in zibanja listov javora.
Preproga v salonu je rdeča.
In plemenita barva deščic parketa
je brutalno prekrita z izdelkom človeške roke.
V njej je kri pobitih ovc,
zato po njej tako mehko hodimo,
dokler nas ne zaduši dihanje njihovih
življenj.
49
ZVECER, MED MUZAMI
Miš! Moj vnuk, moj snubec!
Ob sončnem zahodu vidim tvoji dve beli
očesci in v njih dve
košari polni rdečega cvetja.
Kdo bi pil vino iz sprešanih ciklam!
Se ne bojiš. Oče, da boš
uničil obliko košare,
in da se bo sok tvojih oči razmazal?
Miš! Moj vnuk, moj snubec!
Tvoj trebuh je koža mrtvega
zajca, razpeta nad Partenonom.
Ali nad bratoma Trade World Centra,
ker v zemljo dežuje vedno od
spodaj. Iz morja.
In moj vnuk, ki ga udarim z loparjem,
da pada še v večjem brizgu proti
ogromnemu kipu Svobode,
moj snubec umre v zraku.
Oči se razlijejo in
odpahnejo vrata za prosto pot
vonja do neba.
AZTEK
Lilije so skrivnost,
merjašček!
Z lobanjo, ki bo počila
kot lobanja vidre. In kot škarje
sonca, ki utruja moje rože.
Kot ta ropot motorja, ki gre, dokler gre.
Zakaj se rodiš v rdeči zrak, tekočina!
Rojstvo je zrušenje mostu.
Zadnja dlaka črne mucke pade.
In moje nebo, zobje in jezik,
Komna, ki sem se po njej smučal,
so zapisani smrti.
Kdo ponavlja vlažno, izdajalsko
seme, ki ni več kot krči
najbolj črnih karm.
Bela vidra, poglej!
50
Oblaki se ti razdirajo pred očmi,
ampak oni zato ne pretrgajo pravljice.
Kaj bo uhelj zajčka z mojo slino!
Ne bom ga potolažil, tudi če
krikne: No me muerdas!
Muerde me!
DAVID
Ce bi moj sin srečal mene,
kako bi reagiral?
Bi se prestrašil?
Je zares Michelangelo srečal Davida?
Važno je, da gaje izklesal.
Ker, če ga danes obhodiš,
sediš na stopnicah zunaj
in čakaš, s kom ga boš obhodil,
še zadiši po Firencah,
po rožah,
po Michelangelu.
ŽELVA
Želva s svojo strupeno
geografijo in trdnim oklepom, edina doji
zvezdo.
Zvezdo, kjer rase soja
na vzporednem, zelenem nebu,
medtem, ko vsi vojaki sveta
požirajo sline in jih ne morejo
požreti.
Želva s svojim strašnim dinamitom
in pajčolanom kot
par, par!
obnavlja mater iz
razsušenega mleka, ki so po
njem vozili tanki.
Želva s svojo prekanjeno
glavo in vodenimi toni
- obrača se hrbet zemlje -
edina ubija in zadrži smrt.
51
da se pcgača v ustih
zatrese in rodi.
Križ lahko olupiš,
pa se ne bo zavedel.
Edino želva bruha spomin.
MUČENJE SUŽNJA
Suženj, bo tvoj dih zastal?
Ali bodo Slovani zrušili svojo mapo zelja?
V grlu košut je lakasta krogla,
ki jo je pojedla moja mama.
Na njej je narisan Jeruzalem, samo na njej.
Si ti pognal travico?
Si ti zavezal nitke na bombe?
Si ti predelal šamot v zlato?
Moj pivnik leži v kristalnem barju,
ti si kriv, suženj!
Poglej mojo optično garganto.
Noži, kot klokotajoča voda okultnih ras,
se spajajo z gazo na mojem prstu.
Kaj čakaš?
Zakaj ne ustaviš vremena, kot so ga znali
stari hribovci?
Posekali so, kar je oviralo veter,
robide šavsnili in jih zmleli.
Rolali so hraste.
Drče so nastopile šele pozneje,
koje zmagala gravitacija.
Jočeš, ker si namakan, sin,
ampak tvoj koledar ni izoblikovan v duhu Mayev.
Boki so ti, kot bi jih ukradel z mojih
kretskih gora, in ko bodo
barbari štihali čez s svojimi škomji,
boš zapustil samo vrtljiva vrata,
ki bodo tako razbeljena od samote
košut, da bodo jeleni planili v
gozd, ki bo dišal še po drugih zažganih
jelenih in zapeli zadnji pobožen akord svojega
samomora.
52
BOJI
After us the Savage God
W. B. Yeats
Kdorodkotali Sierro, odkotaii presto!
nebes.
Kepa snega, kot jo vidim na
platnu, je zmrznjen živi duh.
Se torej zavedaš, kdo ti je
določil življenje, v bitki
ena proti več sto bilijonov?
Konj eksplodira, če ga
zagledaš skozi pajčolan
in samomor se razširi kot
vonj po mesu.
Strela, ki odskakuješ od
suhih tal,
najemnik boga Tazcatlipoca,
ti veš!
IVIoja usta so edino
mehko brezno zate.
SOOČENJE
Rog! Srebro! Konj!
Rog! Srebro! Veter!
Rog! Srebro! IVIorje!
Rog! Srebro! Prst!
Rog! Srebro! Senca!
Rog! Srebro! Hrib!
Rog! Srebro! Oče!
Rog! Srebro! Luč!
Rog! Srebro! Trava!
Rog! Srebro! Potok!
Rog! Srebro! Vitez!
Rog! Srebro! Dar!
Rog!
53
Debeljak Aleš
TUJSKA LEGIJA
1.
zunaj bo vetrovni piš enkrat po nevihti, domač bombažast zrak.
in obris neznanca, kije vse mogoče in še več. treba je onemeti
v diagram pozornosti: letni čas je vedno krajši in na okenskih
kljukah leži zeleni volk. in davna rojstva so izbrisana iz
knjig; mraz je v nogah in v prstih rok, stenske ure ni nikjer,
piano, piano. - in stanjšan let žuželk na poti v zimski spanec,
to je čisto kakor otok iz koral, in dolgo nič. še vedno: da
se me moj lastni znoj dotakne in obenem izhlapi, jasno.
vse telo je iz dura in iz mola in iz bele blaznosti: nema
pesem, o! še je gledati v nji umiranje brezimnih in štiri
lunine preobrazbe, naj pride, ker me tvori, deževni raster,
ki skozme diha, dobesedno, in packe svežega snega in v kemiji
nek simbol za aluminij, ki ne oksidira, oh, distant hills!
čakajoč, da zabmim v tujih kretnjah in sopenju enoletnih srn.
2.
tesno ob robu, to je vse. tesneje kot je mogoče, neponovljiva
smer, kjer je vroče od vulkanskega izbruha. - nemir vpisa in
izbrisa ni minljiv kot bitje, ki ga napolnjuje, ker je nekje
svetloba in jedki srh, ki seže v globino kože in v polkrog
muke, neizrečene, zadostuje, inje že preveč: težišče vseh
čutov leži vmes, naporno kakor napeto jadro v brezveterju.
razprto nekam, kjer se dvom in sum menjavata s slastjo, in
dosmrtna igra tveganja: živosrebmi vrh! bolj bleščeč kot
rezilo jeklenega bodala, ki nima cene in skrhane konice, ki
jemlje dih in vid in vsak utrip, zrcalo, ki se nikoli ne
zdrobi in odseva strupeno zvezdo, da bo vžgana v mišico srca.
54
kjer se vse uresniči prej kot želja, in mehkoba nizkih gričev
in zidov, s katerih odpada omet in strah, ničesar ni več
poleg, usoda je nedotakljivost, usoda je ljubezen, tostran.
3.
ista stvar v toliko trenutkih, toliko negotovosti: traja,
venomer, kakor slepota tistega človeka, ki vidi toliko kot
drugi, ničesar manj. zares tisočkrat pozabljena: razen tega
nič. - poševni sončni žarek, vroč. - in grenki sok selitev
iz napora v napor, brezupno: ris fizične vzdržljivosti, kjer
bo zmlet odlitek glagola in bog. - to so možnosti, kakor žubo-
renje vode čez vse v njeni strugi, lahno in nezaustavljivo. -
in glasilke, ki odpovedujejo: o, nezadržno! preskakovanje iz
ne v ja in tisočkrat nazaj, skušnjava, ki seji ne upre nihče:
izgubiti ves spomin, da bo vedno več začetnih stanj, vzeti nase
vse pobege in vsa vračanja in zamolklo zarotitev čutov, nenehno
na preži pred kačjimi ugrizi, in kljub temu. - zastrte so smeri:
Mrtvo morje, Ganges, Kandahar, kjerkoli že: vedno isti žar v
lobanjskem dnu, ki pod pritiskom poči in kaj ostane in kaj gre?
4.
žgoč okus po blaznosti, enak v vsem, kar je izrečeno
ali ne: ni dokončne odločitve, le drsenje med sem in tja.
tudi če jecljanje pride do besede, se skeleče gladka ost
razloči jasno kakor lomljeno zlato, in teža biti: sam,
kije uresničena, in v rokah neznana sla temni in divje
sili do vrelišča, vsaka celica nemirnega telesa po neiz-
memosti od zibelke do groba koprni, kar naprej. - vse, kar
se zgodi, je všteto v zapeljevanje: strastno in dolgo narašča
moč, ki jo je videti vsepovsod, če je zvezdna tirnica, in kjer
prihaja do obrata, se v mineralih in v mesu to pozna: da
dvorezni trn naredi raztrganino in se prikaže kri. tako
velika je zbeganost sveta, ki ga nihče od surovega izzivanja
ne doživi, ker zaide prej, preden se v drugem tujcu ponovi:
samota prinčev in utajenega zločina, o, Abu Nidal, tvoj sin.
55
5.
mrtvi konj. in črnilo iz rož, ki predirajo obok neba
in rasejo skoz granitni tlak. in zima, kipride prej kot
običajno, v grlu ne zastane nič. nekdo drhti sklonjen nad
vodnjak, do konca in zares, kot zvok besede, ki spreminja
predmete v ljudi. - in grlica, ki prhne iz gnezda in se
s krili dotakne tal: lahko bilo bi tudi na svilo narisano
tihožitje, ampak ni. - ker tipke tolčejo kot strojnica;
nikjer ni zelenkaste črte ekagrama in vprašanja od včeraj
so razklana po dolžini, o, kdor pozna vrhunec vrtoglavice
med dvema izdihoma, zadrževano: vrstica tiste pesmi, ki še
vedno čaka, da bo napisana, o, Altamira, sedem strašnih dni
v začetku, temne glinene ploščice in krik norosti onstran
dobrega in zla. -slišati korak, ki zamre v hodnikih bank
in univerz. - zažgati lubje svete libanonske cedre. - storiti to. -
6.
december diši pojasnini in mleku staranja, in po
zmečkanih glavah maka in smrtno tesnih srečanjih, ko tole
pišem. - december, ki žari kot kunje oko. kjer se svetlika
naslednja žrtev, da nikjer več nisi varen, in risbe belih
rastlin rastejo navzgor po človeški hrbtenici in rimska
cesta nizkega neba se tišči pomrzlih njiv. - zdaj šele bo
mamljiv jezik, ki se nikjer ne govori naglas: začetnice
imena se pojavljajo zdaj tu, zdaj tam, neopazno, nekaj
takega kot zastrta ženska strast, ampak do kod? kje? kam?
o, kaj vse zgodi se v sekundi, ki nima mej že od začetja,
od štetja let in ljudi, ko tole pišem. - pogled uprt v sredo:
zaporedja, vse je tu: nasilje, gluh odmev, način kako
švisne britev na razgaljen vrat. kar bi lahko dobilo
že obliko, skopni kot krhki mozeg iz kosti, da ni mogoče vedeti.
7.
danes, občutljiv za geometrijo snovi in prostor,
ki ga zavzema svet: kolikšna hitrost sprejemanja!
o! ostra vzmet zahteve, da zapišeš vse, kar vzdrži
do konca: biser, prihajajoče. - sam in od nikogar
prepoznan, zamenjana vloga, daje enkrat za vselej
drug in nekje daleč stran, te krvne skupine ni v
katalogu. - naj bo opisano gibanje planetov, naj bo
sladka smrt v semenih dobljenih bitk in ur zločina:
56
naj bo zakletost, ki nikoli nič ne obžaluje, in odsev
iz omotic in razdražljivega bedenja in neustavljiva pot
celine, ki gre v morja, da vse pade iz rok in se zablešči
švedsko jeklo noža: ki ni primerljiv z orožjem, ker
je kost in koža. ali čudežni drugam, kot zanikanje
človeškega namena in resnice, ime, izgubljeno tu nekje.
kot nekdaj, ko stoji v zenitu neznano lepi satelit in se
po šivih razpara šifra sanskrtskih spisov, kot nekdaj, ko
je bilo naporno gledati v krvavo medenino maske, ki se ne
sname, nikdar, inje nikogaršnja lastnina in pripada vsem,
ki so ubijali. - natančen seznam narkotikov in potovanja od
kod in kam. in krivulja nekega podpisa, ki seže na hrbtno
stran, čez rob okvirja, v enoglasje: v hip, ko zadrhti mag-
netna igla od bližine, kije smrtonosna - v glavi je vrtinec
in le malo ravnotežja: ki ga zapisujejo le kot citat; ali kot
tenko lečo, kjer narastejo strani Qeba čez krzno in čez les.
domneva je bolj utež kot kaj drugega: lebdenje v stekleni
cevki krvodajalca, daleč, kjer je vse prezgodaj in prepozno,
in gosti dim iz vodne pipe, ki ščemi oko: in nič ni zanesljivo
in trdo. niti slečeno telo. kot tujska sla iz večnosti in iz nemoči.
9.
nič ne pada v pozabo, kozarec se nikoli ne napolni,
lupina pomaranč močno dehti, zapirajo se vse pasti;
tenka sled krvi ločuje pesem od papirja. - in kaj
ostane, da blago tli kakor ogorek jointa, ki ga nihče
ne skadi? in kaj ugaša v preteklih vojskah? in kaj?
zares, vertikala, ki pribija vse ljudi v tla. - mlado
drevje, kamor nikoli ne udari strela: nikoli brez
izjeme, in ljubezen mimogrede, pred poletno ploho,
zarisano nad polje, in slika v jajčni temperi, mogoče
od koga znanega, kakor za hip zašije izza vrhnje barvne
plasti sinja bledica fanta, kije ves iz umiranja, in
ne leži na postelji, in ga takoj zatem ni več: nekje
na drugi strani napreduje v eter in v čvrsti vprašaj,
metafora je le povzetek, in to slab. od danes niti ne do jutri.
57
Rade Krstić
Oddaljenost drugega
ZNAMENJE
Iz mesečine zrasel drvar,
pusto polje,
nemo drevo.
FENIKS
Kraljevsko se dvigne
in se nikdar več
ne ponovi.
Kri se razcveti v majhno krono.
Poslednji ogenj prebudi,
kot otroka
ga zaziblje
in mu naredi milijon oči.
VREMENAR
Rana sem, kise ne celi.
Petelin, ki se v vetru obrača.
Mojezmoje daleč.
Večer.
Sam ležim pod jablano.
Sam ležim med žerjavico.
Na peclju velika bela gosenica.
58
Na goljavah sna,
vtektonikizla,
kjer se roka roki poda -
zibajoče se
všenepadlihzmih,
dolge, težke srebmkaste veje.
slavCek
Kapljica tihe krvi.
Bori se proti beli belini.
Tm, ki pomaga, polzi.
Nekje v neskončni belini,
v komaj zaprtem prostoru
drhteči glasovi,
drhteča bedra,
rime.
Iz žive besede se trgajo roke,
dlan tolče ob dlan,
zrak v prstih cveti.
Polmesci krvi.
Pod njimi bleščeča pokrajina.
Oddaljenost drugega.
Njihova večnost
drhti, hoče,
živi.
59
Aldo žerjal
LESENA DEKLICA
Za koliko časa si napravljena,
lesena deklica?
Za koliko obrazov si postavljena,
da bodo šli mimo, da bodo šli mimo?
Brž pogledam ti v leseno roko.
Noja, z njo se držiš oltaija,
mati božja.
Prav zato sem se pred tabo ustavil.
In veš, kako sem izgubljen.
Vendar ne teijam pomoči,
daj jo raje tistim, ki so samo mimo tebe šli.
ZAŽELENA IGRA
Ves poten zdaj podim besede,
kakor da bi gnal kresove prek belega ognjišča trav.
In komaj čakam, da bi se list mi vžgal.
Na pepelih črnih bi se rad igral tišino,
... cebi znal.
Pojdeš z mano, bleda, kakor si?
me boš učila iger pepelnih?
OB VODI
Če me hočeš imeti v svoji vodi,
se najprej obrni proti lesenim ladjam.
Če me hočeš splaviti,
izruvaj to potopljeno drevo,
da bom začutil strah pred globino,
in mi ne prihajaj več tako pogosto, tako mokra.
Lahko zbolim od tvoje vode, znorim od svojih terjanj.
60
OKTOBER
Lajamo na kopih, da poznamo deželo.
Lažemo, prikriti do sipin nad reko,
ki ve, kako zapustiti kamne,
zato ker ne ve, kako jih odnesti.
Kako ti pleše oktober v prsih.
Tvoje nage noge na okopih ...
Kako gnije oktober zame, zate.
- In na koncu vsakdo rad pristopi...
ČASI
Gozdov ne znam imeti rad.
Kot po olju pripluje mi poletje.
Zimo premrazim v pikah - sam.
Pomlad je zato, da je jesen.
V suhem grmu razodene se nam slabotno dekletce.
Očetje stiskajo v pesteh vsak dan.
Dobili smo noči, da svet je!
In med dnevom in nočjo je nekaj, kadar sem sam.
61
Maja Vidmar
PRAZNINA I
Potrgane kite,
zmehčane kosti
med izgubljenim.
Premika ni.
Glava
nad izgubljenim,
balonček leti.
Se kaj je treba
postoriti,
te mrtve noge
premakniti.
Se za koga.
Mene ni.
PRAZNINAH
Brez posluha
in brez sluha
s prozorno odprtim očesom
sem še.
Nekaj slišnega,
nekaj zatemnjenega
stoji
na oni strani.
In kdo mi brani!
Nekaj
brez sebe storjenega.
In zdaj
še brez glasu.
62
PRAZNINA III
In vendar nisem
in še vedno nisem
in še vedno.
Tu ni kaj
dodati iz praznega
v prazno.
Čedno naj
se dokonča
za vedno.
JAGODE
Vegetativni mostički
korenin vlečejo
suhe požirke
trajanja. Žeja
ne presahne zlepa,
ne zgrda ne.
Rdeči peščeni sok
nabreka
brezsenčne noči.
Vegetativni čolnički
semena žejajo
scvrte jezike
nebogljenih besed. Da
pade senca,
da se splošči
med nama!
Peščena jagoda
krvi.
REPRIZA
Razblinim vas.
V miru
posedim
in v molku.
63
v brezčasju izbiram,
s pradavnim potrpljenjem
izberem
ljube glasove
in vas pokličem.
Razbijem se.
Izostrim se
v ušesno membrano
in v brezčasju počakam
na klic.
Edelman Jurinčič
RAZGOVOR Z MOJO DEKLICO II
I.
Vrnila sva se. Na mizi vino in krči
nenapisane poezije.
Tvoje prsi so. Z rahlim dotikom ti
dramim globino. Valovanje je.
V ozadju pokrajina aprilske noči.
Daleč, sunke loviš utrujene obale.
Koliko vbodov in krvi ti je bilo
potrebno?
Ležal si na zemlji. Zemlja je
sesala podobo.
Veterse je razžalostil. Šel si
sam. Kaj si hotel?
Jok. Morje. Smrt.
Nisem bila boginja? Nisem bila
kruh matere?
Sesal bi te tudi brez tega.
Glej, na mojih prsih si staknila
svojo ljubezen!
Odhajala sva. Dež, v zraku razbito steklo
nenapisane poezije.
Tvoje prsi mokre. Dež, med prsi v znožje
nepopisane poezije.
64
z dotiki tja. Valovanje, ki ne mine.
Ljubil bi, a še vedno sunke loviš
utrujene obale.
IL
Pijan od vina in samote sem. V meni strah.
Včeraj, bežno, kakor steber sredi dežja
si šla mimo mojih rok. V rokah tvoje pismo.
Si rekel: mar je potrebna poezija
za preteklost?
Bila sem groba. Skrivala sem se
med zavesami. Delala sem temo.
Si rekel: mar je zastor le globina
za dotike?
Bila sem groba. Nikoli nisem prišla.
Umrla sem. V vodnjaku.
Si rekel: mar ne bi zmogel tistega,
kar je okoli tebe?
Bila sem groba. V vodnjaku sem.
Tiho gledam v nebo in te nočem.
IIL
Obzorje je rdeče. Galebi težki od smrti.
Trave rosijo v tvoje mehko telo. Vdajaš
se. Nad rokami se plete sožitje večera.
Veš, nekaj smrti je v meni!
Kakor v teh galebih. Čemu
tonejo v ronk tako spokojno?
Solze so notri. Vznemirjajo.
Slikajo bežen ponos.
Nekaj vdanosti in ponižnosti
hočeš.
Telo. Telo hoče. Belo in mehko
v travi, ki rosi.
Če odmislim slutnje ... ne vem,
kako moraš verjeti mojemu telesu.
Vzel bi te kot pesem. Namočen
vina in našit osamljene tišine.
In me ubil. Ves veter ti ni
dovolj. Piješ z znamenji. Pa si
že star. Betežen od spominov.
Pa vendar si se odprla. Z golimi prsmi
si prežala na sunke, ki sem jih še imel.
Zavita v mreno opojne cedre. Enkrat samo.
65
IV.
April je. Noč se dotika obale.
Platane brstijo. Vrgla je nase
oranžno obleko. Spodaj gola
in prsi so kakor ostanki večera.
Ostani. Res moraš iti,
ko se dviga mestni prah,
koje dež na mojem licu?
Povesi svoje oči. Ustavi
srce. Zadrži pokrajino.
Umiri nebo.
Ostani. Ne moreš postati
znamenje oddaljenosti.
Pusti besedi pot. Odveži
gibanje v sebi. Dotikaj
se me vse do večera.
Na stopnicah. Bleda in sama.
V slikah groza, aje poletje.
Spodaj gola in dež jo ožema.
April je. Noč se odmika od obale.
Platane v zoru. Dušo razganja.
V.
Prihaja čas, ko odpade, ponoči.
Od vina prepreden, od časa, ubit.
Kam? Je še poti?
»morda si zame nastavila rožo,
plodno vazo, čisto v sebi?
Postajaš plodna, v vonju so se
prsi odprle, hinavsko si stikala
ustnice, predane steklenici
črnega vina.
Morda si zame oblekla grško
tuniko, spodaj gola, polna,
mladoletna. Stala si s stebri
sredi vode in pena je lizala
tvoja gladka stegna.
Resnice v duši? Nič. Slika
pokrajine v žitu. Rumeno,
rumeno, rumeno. Rosa pri reki.
Leči na reko. Odnašati sebe.
Kriki. Pusti, da te dotikam,
pusti, da te vzamem med bresti.«
Je še poti? Ni. Kot kamen na bregu.
Pride dež in me odnaša dalje in dalje
v moije. V širino.
66
Milan Vincetič
REKVIEM ZA DRSALKO
Vseeno: škarje na nebu
a trpka odjuga
in mi hlačavi
z mastnimi žepi
do onemoglosti v ledu
s čebulo
SMRT PLESALKE
In vendar: ta jantaržena
z glasnimi lasmi
še káni
Obstopili smo jo
zajeti nad pohlevno zimo
Zardeli
In z žeblji
LANENI DVOKRILEC
Kajpak: zatišje je pravkar zazehalo
mlekarica pobrala perilo
zlasala fantiča
in se počesala
A dan počepnil
medtem koječmrljil
slepeče visoko laneni štorkljač
z mitraljezom
67
PRODAJALNA KAČ
Mojci, zares
L
Sicoraj: ta pritii<lina,
iapuhvešča
s Icrilom bezga
in kač
ta oreh v mački,
davišče nagcev
in vran
okno ki sári
čez in čez
preden zamika
IL
Naj: süni smo,
nespretni
s kadečimi kamni,
prepišni
s popkom v želvah,
naključni
III.
Táki: lesenoudi
v mrzkem obilju
pepelni do oči
v sitni prodajalni,
drenjavi,
vodenohlastni
PRAVI LOV
Vedeli smo: potegnilo bo
zmrzal naščuvala gosi
in divje
68
mi pa zasačeni
mi pa ugnani
da se bomo morali
tipati po glasu
in nohtih
ŽALOSTNICA
Pred silno vodo smo,
površni
pred zemljo ki na sestro sliši
pod vzbuhlo kožo smo
пе51фп1
zaripli od prehudega;
napotni
69
o smrtni kazni
Jure Detela
Kako zakopati
sekiro?
u. K.-jevega teksta z naslovom Čigavo je tnalo, objavljenega na straneh 64-68 v
5. številki Problemov letnika 1984, sem se razveselil, ker sem videl, daje ta tekst
zaradi jasne zavesti o skritem človekovem obrazu, ki ga prekrivajo človekove vlo-
ge, zreducirane na človekov znak, oziroma »(črna) magija vse menažerije mask, ki
so vse po vrsti iluzije«, in zaradi zavesti o dejstvu, da »nismo le krivi drug pred
drugim, temveč hkrati tudi nedolžni drug pred drugim«, nujno dopolnilo k moje-
mu tekstu z naslovom O smrtni kazni, ki je objavljen v isti številki Problemov in
ki se koncentrira predvsem na kritiko človekovih sodniških in zatiralskih vlog.
Misel, kije izražena v mojem tekstu, nujno potrebuje U. K.-jevo misel, kajti če
hočemo, da je ta svet vice, ne pa pekel, potem pesmi vere in upanja ne smejo
umolkniti v njem. U. K.-jev tekst se mi zdi tudi pomemben prispevek h gibanju za
ukinitev smrtne kazni. Vendar pa sem po tretjem branju U. K.-jevega teksta po-
mislil na troje: prvič, U. K.-jev tekst je zavzel do mojega teksta kritično stališče;
drugič, po sedmih mesecih in treh tednih, odkar sem napisal svoj tekst, se z njim
strinjam skoraj enako kot takrat, ko sem ga napisal; in tretjič, moje navdušenje
nad U. K.-jevim tekstom se ni zmanjšalo. Zato sem se vprašal, zakaj U. K. razume
moj tekst kot nekaj, kar nasprotuje njegovi misli o nedolžnosti »celotnega člove-
ka«, »trpečega bitja«, o nedolžnosti človekovega »pravega obraza«, o nedolžnosti
vsakega človeka, ki jo maskira »vloga prenašalca nekakšnih vsiljenih mu zakonov
in pomenov, kijih čuti kot temelj svoje nesvobode«, o nedolžnosti »bitja, kije v to
igro postavljeno - če že ne zoper svojo voljo, pa vsaj onkraj svojega doumevanja«.
Vprašal sem se, kaj je v mojem tekstu takšnega, da na tem temeljijo U. K.-jevi kri-
tični očitki.
U. K. očita mojemu tekstu, da »zmore solidarnost zgolj z vojsko premagancev«;
da moj tekst ne uvidi, daje »rabelj žrtev tisti hip, ko vihti sekiro«, in da gre torej
pri mojem tekstu za »pozicijsko vojno na polju kolektivne krivde«. Stališče, ki ga
U. K. kritizira, tudi po mojem mnenju zasluži kritiko. Vendar mislim, da moj tek-
st ne izraža tega stališča. Krizitirano stališče ne samo opaža, temveč tudi perpetui-
ra ločnico med sodniki, rablji in zatiralci, ki so na eni strani, ter premaganci
70
in žrtvami, ici so na drugi strani. Toda s svojim tekstom nisem nameraval krepiti
ločnice med tema dvema taboroma, temveč nasprotno: razkriti družbeno vlogo
sodstva in zatiranja, in tako sodelovati pri razgrajevanju družbene vloge sodnikov,
rabljev in zatiralcev; to razgrajevanje je osvobajajoče za nedolžnega človeka, kije
prikrit z masko sodnika, rablja ali vojaka.
U. K. verjetno ni opazil, kako temeljna je za moje stališče misel, izražena s stav-
kom: »Mislim, daje praktično vsak odrasel Evropejec toliko zapleten v najrazlič-
nejše zatiralske mehanizme, da ločnica med zavestjo o svetosti življenja in moril-
skostjo poteka v vsakem posamezniku.« V nadaljevanju bom skušal pojasniti, za-
kaj ta stavek docela razveljavlja kontekst pozicijske logike na polju kolektivne
krivde; a da ne bo nesporazuma, bom najprej naštel nekatere dvojice nasprotujo-
čih si terminov, ki jih U. K. in jaz uporabljava v tekstih, in skušal bom na kratko
opredeliti, kateri pojavi, kijih označujejo ti termini, so po mojem mnenju medse-
bojno odvisni in kateri razlikujoči se termini morebiti celo označujejo iste pojave.
Dvojice terminov:
1.	Rabelj in sodnik na eni strani, ter žrtev na drugi strani.
2.	Zmagovalec na eni strani, ter premaganec na drugi strani.
3.	Človekova družbena vloga oz. maska na eni strani, ter cel človek, njegov pravi
obraz na drugi strani.
4.	Morilskost na eni strani, ter zavest o svetosti življenja na drugi strani.
5.	Morilskost na eni strani, ter zavest o človeku kot nosilcu svetosti življenja na
drugi strani.
Razmerje med 1. in 4. dvojico terminov:
Četudi je človek, ki ga sodnik obsodi in rabelj giljotinira, morilec, ga sodnik ne
more obsoditi in rabelj ga ne more giljotinirati, ne da bi bila tudi onadva deležna
morilskosti.
Razmerje med 1. in 2. dvojico terminov:
Zgodovina kaže, da so zmagovalci praktično zmeraj sprejeli vlogo rabljev in sod-
nikov nad premaganci.
Razmerja med 4. in 5. dvojico terminov se mi zaenkrat ne zdi potrebno obravna-
vati, kajti dobra sredstva posvečujejo vsak cilj.
Odnos 3. dvojice terminov do 1. in 2. dvojice terminov:
Noben termin iz 1. in 2. dvojice ne označuje celega človeka, njegovega pravega
obraza, temveč njegovo družbeno vlogo oz. masko.
Kakšen pa je odnos premagancev in žrtev do celovitosti človeka, do njegovega
pravega obraza in do zavesti o svetosti življenja - za pisanje o tem nisem kompe-
tenten; to nekompetentnost bom še razložil.
Dokler je človek rabelj in sodnik, ne more razvideti »pravega obraza«, »celovito-
sti« svoje žrtve, in tudi njegov pravi obraz, njegova celovitost, se ne moreta eman-
cipirati. U. K. piše, daje »rabelj žrtev tisti hip, ko vihti sekiro.« Sodnik in rabelj
sta prisiljena v sebi prikrivati in zatirati zavest o svetosti življenja ter »zavest o
človeku kot nosilcu svetosti življenja«. Kajti, kot piše U. K., »iz optike ljubezni, ki
vidi človeka kompletno in razločno, zločin ni le nemogoč (saj je vsak človek naj-
manj oboje: zločinec in njegova žrtev hkrati), temveč celo - cinično rečeno - ne-
smisel (iz istega razloga)«; z drugimi besedami, sodnik in rabelj sta tudi rablja nad
nedolžnim, trpečim bitjem, ki je v sodniku in rablju. Upam, da se U. K. v tej točki
71
strinja z mojo interpretacijo njegovega teksta in z mislimi, ki sem jih dodal inter-
pretaciji. Do nesporazuma paje po mojem mnenju prišlo, ker je polje kompetent-
nosti mojega pisanja neizogibno omejeno, saj moja izkušnja ni univerzalna; U. K.
paje to omejenost kompetentnosti razumel kot postavljanje ločnice med taborom
premagancev in žrtev ter med taborom sodnikov in zmagovalcev.
U. K., očita mojemu stališču, da »zmore solidarnost le z vojsko premagancev« in
da ne uvidim, »da ni le zločinec tisti, kije vreden, da pokleknemo predenj, temveč
ravno tako njegov sodnik.« Toda omejitev kompetentnosti mojega pisanja nika-
kor ni identična z omejitvijo solidarnosti; kadarkoli si solidarnost postavi kako
omejitev, se spreobrne v ksenofobično zavezništvo. Da je svoboda demaskirana;
da se realizira človekov pravi obraz; da se emancipira nedolžno, tфeče bitje, kije
v vsakem zatiralcu zatrto - za to je nujna osvoboditev človekovega pravega obraza
izpod družbene vloge sodnika, rablja in zatiralca. Nujna se mi tudi zdi kolektivna
izdelava najkonkretnejših metod za demontažo teh družbenih vlog; zelo dvomim,
da bi vsakdo od nas zmogel to demontažo opraviti sam zase, brez medsebojne po-
moči; seveda paje zelo važno, kakšna je ta pomoč, da se ne spremeni v novo obli-
ko nasilja. A o tem pozneje. Ne vem, zakaj bi medsebojna pomoč pri tej demonta-
ži nasprotovala solidarnosti z nedolžnim, trpečim bitjem, ki prikrito biva v sodni-
ku, rablju in zatiralcu, saj so sodnik, rabelj in zatiralec enako kot obsojenec in pre-
maganec žrtve svoje družbene vloge. Nedolžnemu bitju pod maskama rablja in
sodnika nikakor ne odrekam solidarnosti, želim pa, da ne bi sodeloval z njunima
družbenima vlogama. Pri kritiki zatiralskih družbenih vlog sem dolžan, da se
omejim na tiste vloge, ki sem jih že kdaj prevzel, ali pa jih še prevzemam, zato se
moja kritika omejuje na vloge sodnika, rablja in zmagovalca nad eksploatiranimi
ljudstvi, ne dotika pa se vloge obsojenca na smrt, ali Indijanca, saj nisem obsojen
na smrt in nisem Indijanec. Za pisanje o krivdi obsojencev, žrtev in premagancev
nisem kompetenten; pišem o zatiralski družbeni vlogi večine odraslih Evropejcev.
V tekstu sem izrazil željo, da bi se osvobodil svoje družbene vloge sodnika, zatiral-
ca in zmagovalca: krivda, ki mije iz izkušnje znana, je predvsem krivda »odrasle-
ga Evropejca«, ki je zapleten v »najrazličnejše zatiralske mehanizme.« Če že go-
vorim o krivdi človeka, kije obsojen na smrt, bi bilo v primeru, daje eksekucija
obsojenca kakorkoli upravičena, pravično, da sem tudi jaz ubit, kajti moja krivda
ni manjša. Moram reči, daje U. K.-jeva misel, da »nismo samo krivi drug pred
drugim, temveč tudi nedolžni drug pred drugim«, s tega vidika name učinkovala
blažilno in tolažeče. A kljub tej tolažbi ostaja dejstvo, da v deželi, kjer se smrtne
kazni izvršujejo v imenu ljudstva, vsiljuje kazenski zakonik te dežele vlogo spdni-
ka in rablja vsakemu odraslemu človeku. In na kontinentu, katerega bogastvo ba-
zira na zatiranju in eksploataciji ljudi z drugih kontinentov, je prebivalcem proti
njihovi volji vsiljena družbena vloga zatiralcev in eksploatatorjev. Pozicijska voj-
na z vidika kolektivne krivde je morda zame sploh nemogoča, kajti četudi si želim
biti solidaren z obsojenci in premaganci (to željo sem izrazil v zaključku teksta z
naslovom O smrtni kazni), bi zame bilo nesramno trditi, da sem jaz eden izmed
njih; ta trditev bi bila nespoštljiva do obsojencev in premagancev. (Tu bi bralca
rad spomnil na Marcusejev intervjujski odgovor Enzensbergerju). Zaradi vplete-
nosti v najrazličnejše zatiralske mehanizme sem deležen predvsem krivde sodni-
kov in krivde, ki je je deležen praktično vsak odrasel Evropejec. Morda sem v za-
72
ključku teksta O smrtni kazni premalo poudaril dejstvo, da želja po solidarnosti z
obsojenci in premaganci še ni isto, kot biti obsojenec ali premaganec.
Omenil bom še dva, tri stavke iz mojega članka, za katere menim, da razveljavlja-
jo kontekst pozicijske logike na področju kolektivne krivde:
»Nikjer na svetu ni ustanove, niti subjekta, ki bi mi mogel sporočiti: do življenja
imaš pravico. Tudi če bi bila smrtna kazen ukinjena, še ne bi nastal tak subjekt;
vendar pa bi bili potem ljudje solidarnejši v uživanju življenja onstran vprašanja o
pravici in krivdi.«. . .»V katerokoli polje bivanja se zazrem. vidim, da sta smrt in
krivda pojma, ki sta popolnoma ločena med seboj. Z vidika vprašanja o pravici in
krivdi je življenje nekaj popolnoma absurdnega; a hotel bi, da ta trditev o absurd-
nosti življenja ne bi bila njegova obsodba, temveč njegov blagoslov.« Misel teh
stavkov bi lahko z drugimi besedami takole izrazil: Če ločujem ljudi na krive in
nedolžne, potem je ob vsakršnem količkaj doslednem razmišljanju o krivdi neizo-
gibno. da se prej ali slej zavem tudi pošastnih demenzij svoje lastne krivde. Edino
alternativo obsedenosti od te krivde vidim v solidarnosti v uživanju življenja on-
kraj vprašanja o pravici in krivici; smrtna kazen pa je eden od najstrahovitejših
udarcev tej solidarnosti. Hotel sem razveljaviti tiranijo Pravice tako, da sem poka-
zal. da bi v primeru, če bi bilo z aspekta Pravice komurkoli upravičeno zanikati
pravico do življenja, tudi jaz ne smel živeti. Seveda paje v ozadju tega razvelja-
vljanja tiranije Pravice želja po zavesti o nedolžnosti vsakogar pred vsakomer.
Ker se pogosto predajam misli o kozmičnem odpuščanju, je zelo verjetno, da sem
s svojim tekstom želel izzvati takšen odpuščajoč odgovor, kot je U. K.-jev. Tudi
»ponujanje glave rablju na tnalo« je vsaj poeni strani izraz občutka, daje življenje
brez želje po kozmičnem odpuščanju neznosno. Seveda ne morem garantirati, da
se v »ponujanju glave rablju na tnalo« niso artikulirale tudi avtodestruktivne ten-
dence, ki so v abolicionističnih prizadevanjih, pa še v marsikaterih drugih, brez-
perspektivne, in na katere je U. K. strastno odgovoril; a vendar menim, daje pri
mojem tekstu treba upoštevati notranjo dinamko. ki se giblje med eventuelnimi
avtodestruktivnimi željami in med željami po kozmičnem odpuščanju. Čeprav
morda nisem kompetenten za razsojanje, kateri pol prevladuje v mojem tekstu, se
mi vendarle zdi. da sem celo eventualne avtodestruktivne želje artikuliral tako. da
sem poudaril nujnost kozmičnega odpuščanja, v katerem se avtodestruktivne želje
razblinijo in ki se mi zdi za mojo misel neprimerno pomembnejše od avtodestruk-
tivnih želj.
Pri vprašanju, alije smrtna kazen posledica propada zavesti o svetosti življenja ali
vzrok za propad zavesti o svetosti življenja, oziroma za propad zavesti o »človeku
kot nosilcu svetosti življenja«, pa pridem do edine točke, kjer se z U. K.-jem ne
strinjam popolnoma; morda je ravno v tem nestrinjanju tista točka, kjer U. K. oči-
ta mojemu članku »militantni aktivizem«. Ni samo posledica, temveč oboje, tudi
vzrok. Kajti ideologije, ki ne morejo perpetuirati smrtne kazni drugače, kot dajo
sankcionirajo ločujoč ljudi na »krive« in »nedolžne«, pri čemer so »nedolžni« za-
radi izrekanja sodb »v imenu ljudstva« postavljeni v pozicijo sodnikov, krepijo
identifikacijo ljudi z njihovimi maskami, in ta identifikacija blokira slutnjo o
obrazu pod masko. Ideološki mehanizmi onemogočajo, da bi nasilnik videl svoja
dejanja kot to, kar so v resnici: gola brutalna poza. pri čemer sankcionirajo nasil-
na dejanja kot avtentični izraz celega bitja. Ideološki aparati države producirajo
73
prevaro, da se v zatiranju sploh ne manifestirajo maske, temveč človekov resnični
obraz, in cinično razglašajo, da zmore človek harmonično realizirati svoj resnični
obraz tudi tako, da ustreli obsojenca - če je ustrelitev le dovolj sankcionirana z
vladajočo moralo. Gandhi je na primer pokazal, kako nenasilen boj brez strahu,
brez bega in brez pokoravanja zatiralcu razblinja iluzijo o avtentičnem obrazu, ki
bi se realiziral v zatiralčevi družbeni vlogi: tako v zatiralcu prenehajo funkcioni-
rati ideološki aparati, ki sankcionirajo nasilna dejanja, zato je zatiralcu omogoče-
no, da prepozna nasilna dejanja kot golo, nesmiselno brutalno pozo. Seveda je tak
upor mogoč le z ljubečo solidarnostjo do nedolžnega bitja, ki je prikrito z masko
zatiralca.
Da dosežemo zavest, kako smo nedolžni drug pred drugim, se mi ne zdi odveč po-
kazati na konkretnih primerih, kako zmotno je pojmovanje, ki nekomu pripiše
krivdo in tako sankcionira nasilje nad njim. Seveda imajo zmagovalci večjo moč
za pripisovanje krivde kot premaganci, zato se mi zdi koristno pokazati, na kako
trhlih nogah stoji tisto pojmovanje o pravičnosti zgodovine, ki posvečuje zmago
nad izumrlimi in premaganimi ljudstvi. Kajti odsotnost krivde Tasmancev z vidi-
ka široko razširjenih vladajočih moral sploh ni samoumevna: darvinizem ni miš-
ljenje, ki bi zmoglo opredeljevati samo tista biološka razmerja, ki niso v ničemer
določujoča za ljudi, temveč je zaradi evidentne podobnosti živali z ljudmi darvi-
nizem neizogibno tudi socialna ideologija. S tega vidika bi bilo koristno pokazati,
kako trhla je ideologija socialnih razmerij, ki vseskozi določa Darwinove tekste,
toda na tem mestu tega ne utegnem storiti. Z vidika »zgodovinske pravičnosti« je
tudi na primer »nižja stopnja razvitosti« krivda, za katero morajo plačati tisti, ki
so po kriterijih zmagovalcev »manj razviti«. Kako lahko dosežemo zavest o ne-
dolžnosti vsakogar pred vsakim, dokler ne izgubijo moči ideologije, ki z najkon-
kretnejšimi oblikami indoktrinacije razglašajo krivdo ljudi, ki so postavljeni v po-
zicijo autsajderjev?
Ločnice med zavestjo o svetosti življenja in med morilskostjo, ki poteka v vsakem
posamezniku, oziroma ločnice med obrazom in masko, seje treba šele zavedeti in
jo na vso moč poudariti. Pokazati je treba: to in to je maska. Seveda se mi tu zdi
pomembna edinole ločnica, kije v vsakem posamezniku. Zato pišem o »interesu
militarizma, centrov kapitala in čaščenja Države«, ne pa o »interesu tega in tega«.
Ne gre mi za poudarjanje: ti in ti so zatiralci, temveč za razkrivanje tistih zatiral-
skih struktur, ki ne samo, da človeku konstituirajo masko, kije strahotno ločena
od njegovega obraza, temveč celo povzročajo, da človek s pomočjo ideologije
sprejme to zatiralsko masko kot svoj resnični obraz.
Na koncu tega spisa si želim opredeliti razliko med meni ljubo odpuščajočo U.
K.-jevo mislijo in med neko cinično zavestjo, kije kilometre stran od U. K.-jeve
misli, a vendar lahko nepazljivega bralca zavede dejstvo, da se ta cinična misel
prav tako kot U. K. zaveda bitne razlike med celovitim človekom pod masko in
njegovo družbeno vlogo, zato obstoji nevarnost, da bi bila U. K.-jeva misel po kri-
vici postavljena v napačen, represiven družbeni kontekst. Cinična misel razglaša
razliko med obrazom in masko kot usodno, neizogibno stanje, ki je zaradi svoje
funkcije v redu sveta vredno perpetuiranja; efekt te misli ni bistveno boljši od
efekta ideologij, ki sankcionirajo masko kot resničen obraz. U. K.-jev članek je
74
zelo daleč od te misli, saj U. K.-ju očitno ni tuje upanje in želja, da se razlika med
obrazom in masko ne bo več perpetuirala:
»Iz optike ljubezni, ki vidi človeka kompletno in razločno, zločin ni le nemogoč
(saj je vsak človek najmanj oboje: zločinec in njegova žrtev hkrati), temveč celo -
cinično rčeno - nesmisel (iz istega razloga).« ... »Garancija, da je pod masko
obraz, paje ravno v temeljnem človekovem občutju nesvobode oziroma nasilja, ki
gaje deležen v vlogi prenašalca nekakšnih vsiljenih mu zakonov in pomenov, ki
jih čuti kot temelj svoje nesvobode.«.......»Resnično osvoboditev izpod zača-
ranega jarma zločin/kazen vidim torej v doumetju razlike med obrazom in masko
in še predvsem v priznanju, ki naj si ga izkazujeta drug do drugega obsojenec in
sodnik (beseda »priznanje« je, upam, v tem kontekstu dovolj jasna, da ne bo obve-
ljala za bogokletno: ne gre namreč za priznavanje oz. dopuščanje eksploatacije
partiture te »Igre«, temveč za priznanje neveljavnosti vseh mask).«
A kljub temu spoznanju, kije neizogibno za demontažo družbene vloge zatiralcev
in sodnikov, se pred človeka, ki ga to spoznanje prešine, enako neizprosno kot
pred vsakogar drugega postavi vprašanje: Kaj pa zdaj? Kaj storiti? Kako prehra-
niti otroke in sebe?
Ena od možnih reakcij na omenjeno svetlo spoznanje je zla reakcija: to je cinična
zavest, ki zlorabi spoznanje o bitni razliki med obrazom in masko tako, da to raz-
liko razglasi za neizogibno, in s to neizogibnostjo sankcionira zatiralsko družbeno
vlogo, ki jo človek, zablodel zaradi cinične zavesti, dejansko prepozna kot družbe-
no vlogo. Ta cinična zavest se često poniža celo do tega, da rabelj in sodnik zatrju-
jeta žrtvi, da jima je njuna družbena vloga skrajno neprijetna, a vendar neizogibna
za harmonični tok tega sveta, in zato vredna perpetuiranja. Naj mi U. K. ne zame-
ri, če si histerično izmislim kak primer za rabeljsko parodijo spoznanja o razliki
med človekovim obrazom in masko- saj je jasno, daje ta rabeljska parodija skraj-
no krivična do U. K.-jeve misli: »Gnusi se mi ubijanje, ampak služba je služba; če
bi se vsakdo zaradi svojih kapric svojeglavo odpovedal svoji dolžnosti, potem bi
šel svet k vragu.« Takšna rabeljska parodija često tudi prisiljuje človeka, naj spre-
jme rabeljsko vlogo, ki se mu upira: »Saj bi vsi radi nekaj drugega, nekaj bolj člo-
veškega, nedolžnega, ampak ne da se pomagati. Tudi jaz bi raje ležal pod cvetočo
hruško in gledal čmrlje, ampak nujnost tega sveta je takšna, da obdelujem politič-
ne disidente na mučilnih napravah. Egoistično bi bilo, če bi iz intimnih, privatnih
želj odpovedal svetu svoje sodelovanje. V vseh dobah so se med seboj ubijali in
mučili; če ne bi bilo tako, bi svet razpadel. Zato sprejmi nujnost tega sveta in kljub
zavesti o čistem, nedolžnem obrazu pod masko sprejmi družbeno vlogo, tako kot
delamo vsi drugi, in priveži ženo in otroke tega političnega disidenta na mučilne
naprave, potem bo disident mogoče vendarle spregovoril. Če pa jih nočeš priveza-
ti, potem si premehak za ta svet inje bolje, da se ubiješ.«
Skratka, bitna razlika med odpuščajočo mislijo in cinično rabeljsko parodijo je v
tem: ali se odreči maskam, ki so drugačne od resničnega obraza, ali sprejeti razliko
med obrazom in masko kot stanje, ki naj traja, kije vredno perpetuiranja. U. K. se
evidentno zavzema za prvo možnost. Toda kako zakopati sekiro? Kako naj člo-
vek demontira svojo družbeno vlogo sodnika in zatiralca? Kako pomagati rablju,
da se osvobodi svoje vloge? Kajti človek, ki ga razsvetli odpuščajoče spoznanje, se
zelo verjetno že dan ali dva po razsvetljenju sooči na primer s potrebo, da se kam
75
odpelje z avtobusom, ki ga poganja nafta, kupljena za orožje, s katerim se nadalju-
je vojna v Perzijskem zalivu. Podobnih primerov bi lahko še veliko naštel. Stri-
njam se z U. K., daje »delež individualne krivde človeka, ki jo le-ta nosi za svoja
zmotna dela, neraziskan, nerazviden, ker je vpletenost človeka v njegovo vlogo
izjemno subtilna in problematična zadeva«; vendar dokler traja vojna, milijoni
ljudi, od katerih je vsakdo »nedolžno bitje, ki je v to igro postavljeno - če že ne zo-
per svojo voljo, pa vsaj onkraj svojega doumevanja«, ne bojo mogli odložiti sekir.
Kako naj se v svetu, kakršen je, razširi optika ljubezni, kije blokirana, dokler so
sekire še v rokah - optika ljubezni, kjer »zločin ni le nemogoč (saj je vsak človek
najmanj oboje: zločinec in njegova žrtev hkrati), temveč celo - cinično rečeno -
nesmisel (iz istega razloga)«?
Tuje, vsaj po mojem mnenju, potrebna množica »prvih, majhnih, opotekavih ko-
rakov«, ne vidim druge možnosti. Zavzemanje za te korake je sicer mogoče ozna-
čiti kot militantni aktivizem, toda ta označitev je, po mojem mnenju, posledica ti-
ranije ideologij, ki vzbujajo močno skepso do vsega političnega (politiko pojmu-
jem kot kolektivno skrb za skupne zadeve). A tu gre za usoden nesporazum. Rav-
no zaradi ideološkega bobnenja je naša skupnost v resnici do absurda nepolitična.
Za odloke oblasti je javno mnenje zanemarljiv faktor: kljub javnemu mnenju je bil
sprejet zakon o usmerjenem izobraževanju. Alternativni principi socializacije
imajo zaradi pritiska oblasti minimalne možnosti za realizacijo. Mislim, daje op-
tika ljubezni, videnje vsega v vsem, optika, ki z razumevajočim odpuščanjem po-
klekne ne samo pred žrtvijo, temveč tudi pred rabljem, neučinkovita pri želji po
osvoboditvi nedolžnega bitja v rablju izpod njegove družbene vloge, če se produk-
cijski procesi ne transform i rajo tako, da zmore vsak, vsak proizvajalec v njih rea-
lizirati svoje najintimnejše etične želje.
Zato menim, da je množica »prvih, majhnih, opotekavih korakov« neizogibno
dopolnilo k U. K.-jevi odpuščajoči misli, in daje potrebno razrešiti nesporazume,
ki povzročajo misel, daje takšno stališče »militantnega aktivizma« negacija tiste-
ga ljubečega odnosa, »ki uvideva človeka v njegovi celostni in čisti podobi, t.j. v
osvobojenosti od njegove vloge/znaka«.
76
Prevod
MARINA CVETAJEVA ( 1892-1941 )
STJENKA RAŽIN
I
Vetrovi spat so šli - zarja rumeni,
Drsijo sence - gora kameni.
In s svojo knežno iz daljnih poljan
Počiva razburjeni ataman.
Mlade rame je grobo prijel.
Tenko prisluhnil, in zraka zajel, -
Nad njegovim šotorom ves čas
Blazni slavčev glas.
22. aprila 1917
2
A nad Volgo-noč,
A nad Volgo-sen.
Pisana preproga na tleh.
In polegel ataman prekrasno
Je knežno - svetal blesk v črnih očeh.
Brez zvezd nebo in voda brez valov.
Tema kot v rogu, bobni od vesel!
In potihem v noč atamanov čoln
Je perzijsko devico odnesel.
Inzadonelje
V noči-moški glas:
-Stisni se k meni,
Razkrij svoj obraz.
Nobena od žen
Te ne prekosi.
77
Za zmeraj sem jaz
K tebi poloièn,
Perzijančica!
Lepa sužnjica!
Dei<le-obrvi namrščilo.
Dolge obrvi,
Potem - oči povesilo.
Perzijske oči.
In z njenih ustnic
Le vzdih iz globin:
-Džal-Eddin!
A nad Volgo - bleščava sijajna,
A nad Volgo-raj.
Krohota se tolpa pijana:
-Ataman, končaj!
Dovolj si se naležal s krivoverno psico!
Lej no, lepotičica ima v očeh solzice!
Ona pa-kot smrt.
V krvi ustnice.-
Močno drhtijo atamanove nosnice.
- Ni ti bilo dovolj mehko postlano -
Ti bo pa bolj, psica, z valovi ubrano!
Na nebu-jasno.
Temno-na dnu.
Lep in samcat
Je še šolenček v čolnu.
In stoji Stepán - kakor strašen hrast,
Prebledel Stepán - prav do sivih las,
Zaziblje se, zamaje. - Kako tesni!
Na pomoč, neverniki, - v očeh temni!
Sedaj je tvoja Perzijančica,
Lepa sužnjica.
25.aprila 1917
78
3
(Razinove sanje)
In tone Razin - v sanje:
Kot da v močvirju jokala bi čaplja.
In sanja on - zvenkljanje:
Kakor da kapljajo srebrne kaplje.
In gleda Razin - v globino -
Pisana preproga čemi.
In sanja njo edino-
Pozabljeno, s črnimi očmi.
Sedi kot božja mati.
Po nitki biser pomika.
Želi ji povedati.
Pa le ustne premika...
Dih mu zastaja - udar.
Steklena, v prsih, koščica.
Hodi kot speči stražar,
Svetla - med njima -1
Zarja je barko vodila
Po Volgi dol in gor.
-	Kako bom zdaj jaz hodila
Z eno boso nogo!
Kdo bi lepotico hotel
Ženim šolenčkom?
K tebi v goste, prijatelj.
Prišla po drugega bom!
In žvenketajo zapestnice noč in dan:
-	Potonila je tvoja sreča, Stepán!
8. maja 1917
PESNITEV KONCA
2
Najino druženje,-
Kam je peljalo!
Z jasnega strela.
Glava na tnalo.
79
z vso drhtavico
Besed, v nama lom,
In v domu podrtem -
Slišiš: dom.
Blodnega veseljaka
Krik: domov!
Enoletnega otroka:
»Daj« in »moj«!
Sopotnik brez cilja,
iVloj brodolom.
Vsi z doma silijo.
Kot ti-na dom!
Konj se trga besen z vrvi -
Napor! - in vrv gre v prah.
-	Saj nobenega doma ni!
-	Je, - samo še zamah:
Dom na gori. - Da ni drugje?
-	Dom na vrhu goré.
Okno tik pod nadstreškom.
-	»Bolj od same zarje
Goreče?« Naj tu na novo
Živim? - Preprostost poem!
Dom - to pomeni: od doma
Grem.
(Komii naj povem
O bolečini, žalosti,
V ustih mre beseda.)
-Zmeraj preveč ste upali. -
Odsotno: - Seveda.
5
Premike ustnic lovim.
In vem - ne bo rekel prvi.
-	Me ne ljubiš več? - Ljubim.
-	Ne ljubiš me! - Oči v krvi.
80
Vzklik, z obraza trpljenje.
(Umikajo se pogledi.)
-	Povej, je to-življenje?
-	V mojem srcu. - V besedi!
Ljubezen je celo srce.
Je roža, s krvjp prelita.
Kaj meniš, daje to le
Beseda, lepo povita?
Pogovor - in vsak drugam?
Kot ti gospodje in dame?
Ljubezen, to je...
-Hram?
-	Razjokaj se mi na rami.
Otrok! - Kar tu, na porog
Svojati? (Moj glas, brez zvoka:
»Ljubezen pomeni lok
Napet: lok: ločene reke«.)
-Ljubezen, toje-spreplet.
Midva razmikava roke.
(Prosim: odmakni pogled!
Drgetanje, slabost v bokih.
Sedaj, na vrhu gore
Visoke. Spomin izhlapi:
Ljubezen - nežne pore.
In na grmadi - izpari.)
Najina lica bleda.
Črta. Brez nasmeha - opis.
-	In pred vsem drugim - ena
Skleda.
-	Mar naj roko nase
Dvignem?- Petelinji boj
Prstov. - Naj smrti pomignem?
Ljubezen pomeni...
-	Moj.
Povsem te razumem. Izhod?
Vse bolj petelinji boj
Je glasen. (Loža za odstrel.)
81
-	Narazen. - Jaz pa: raje
Šla bi v pekel. Tam je laže!
Preveč nizke so cene:
Za sobo, rimo, postajo.
-	Ljubezen je - življenje.
-	Ne, v starih knjigah imajo
Drug izraz...
-Kaj zdaj?-
Testo
Spominov v pesti, izperi!
Kam greš? - V katero mesto?
Jok, tiri, svinec - izberi!
Smrt - in nobenih priprav!
-	Življenje! - Poveljnik slaven
Poražen glede odprav
Ostanek.
-Greva narazen.
Praga, 1. februarja 1924 -
Ilovišči, 8. junija 1924
Vi, ki mimo mene hodite.
Za vsa druga dekleta bolj vneti, -
Koliko v nočeh, kaj sodite.
Sijajnih luči brez haska sveti.
In koliko goreče vneme,
Ob vsaki najmanjši senci preplaha.
In kako zelo mi je v breme
Ves tisti v prazno dvignjeni prah.
Vlaki plešete v daljna mesta.
Nosite sanje iz oči in s postaj...
Za zmeraj sem tuja vam cesta.
To ne izveste - kar ne vesta zdaj -
Zakaj moj vedno vročični glas
Samo v dimu cigar umiri se, -
In kako strašen in temen plaz
Svetlolase glave polasti se.
17. maja 1913
82
Kako ponosno zamahneš z glavo-
Obnašaš se kakor vladar.
Oj, kakšnega veseljaka s sabo
Prinesla mi zima je v dar!
Pokljanje s členki, žvenket kovancev,
Dimnih oblačkov spreplet,
V	tujem koraku slučajnih znancev
Odvečnih besed drget.
Čigavih nežnosti topel pridih
Odseva zmeraj tvoj izraz.
Koliko ustnic napol odprtih
Preljubilo ti je obraz -
Ne sprašujem. Moja blodna roka
Je odstrla neljub privid.
Od boga poslanega otroka
Desetih let mi slika vid.
Postojva malo ob reki, pleše
V	zvenkljanju ubranih valov.
Potem te bom peljala v središče -
Zavetišče otrok - bogov...
Ko teje strah, zažvižgaj si pesem
In bolečino stisni v pest...
-	Neresničen, odmaknjeno resen.
Svobodnjak, - mene peče vest!
18. februarja 1916
NESPEČNOST
2
Rok se rada
Dotikam, in rada
Imena podtikam.
In tudi - razmikam
Vrata!
-	Nastežaj - v temno noč.
Prisluškujem,
Kako težek korak
83
Tišji postaja,
Kaico v vetru baja
Bdeči, nespečni
Gozd.
Oj, noč!
Glasov več ne ločim.
Pred snom - klonem.
Zaprem oči.
Nekje v noči
Človek potone.
20. julija 1916
Nisem po veri živela, nisem k maši hodila.
Da, dokler me v sveto olje ne dajo,
Bom grešila - kot grešim - s strastjo! -
- kot sem grešila -
S čutili, ki mi jih je dal Gospod, - brez kadila!
Sodrugi! Zarotniki! Vi, ki me hujskate- na vso moč!
Vi, soprestopniki! Vi, učitelji mili!
Fantje, dekleta, pesem, drevesa, oblaki, noč, -
Na strašni sodbi se bova skupaj. Zemlja, branili!
26. septembra 1915
Izbrala in prevedla LIDIJA GAČNIK
O pesnici
Marina Cvetajeva (1892-1941) je že osemnajstletna prejela za svojo prvo knjigo
pesmi »Večerni album« (1910) pohvalne ocene uglednih literarnih kritikov (V. J.
Bijusov, N. S. Gumiljov, M. Vološin), ob padcu cesarskega režima pa je bila že
uveljavljena pesnica.
Leta 1922 je odpotovala na Zahod, se v emigraciji pridružila svojemu možu S. J.
Efronu, nekdanjemu oficirju bele garde, in prek Berlina in Prage oktobra 1925 od-
šla v Pariz. Medtem ko je njen mož spremenil svoje politično stališče in skozi so-
delovanje z Zvezo prijateljev Sovjetske domovine dosegel svoj povratek 1937, je
Marina Cvetajeva ohranila svojo etično držo. Ciklus »beli tabor« (prvič v celoti
objavljen v Miinchnu, 1957), v katerem je pesnila o beli gardi in daljša
poema »Perekop« (prvič v celoti objavljena v Parizu, YMCA-Press, 1971) ubese-
dujeta namreč tiste vrednote - ponos, čast, poštenost, plemenitost, dostojanstvo,
itn. - ki jih je v njihovi »meščanski« obliki Oktobrska revolucija odpravila in
razveljavila. Mit o veliki zgodovinski vlogi t. i. »belih labodov« pa se je kmalu
84
razsul: iz najprej slavljene, potem pa vse bolj prezrte in osamljene emigrantske
pesnice govori domotožje. Ko je priznala Majakovskemu nedvomno pesniško
moč (po njegovem bralnem nastopu v Café Voltaire v Parizu, 1928), jo je obdal
molk: dostop do objave v emigrantskem tisku ji je bil definitivno onemogočen.
Njena knjiga »Po Rusiji« (1928) je bila v belogardističnih krogih deležna negativ-
nih kritik, do vrnitve v Rusijo seje njen socialni status samo slabšal. S sinom seje
1939 vrnila v Moskvo, kjer je zvedela, da so njenega moža ustrelili, hčer pa po-
slali v koncentracijsko taborišče. Po izgonu v vas Jelabugo je leta 1941 naredila
samomor.
V	Rusiji so njene pesmi začeli tiskati šele leta 1965 (»Izbrane pesmi«), njena pis-
ma, esejistična proza, kratke pripovedi in lirski tragediji pa se kontinuirano publi-
cirajo tudi na Zahodu.
V	poeziji je razvila svojevrstno muzikalnost sloga, utemeljeno na aliteracijah,
asonancah, enjambementih itn., hkrati pa sintaktično in metrično razgibala ruski
verz. Vsebinske plasti izpričujejo njeno močno naslonitev na mitološke, literamo-
zgodovinske, folklorne in historične reference, po 1921. letu večkrat oblikovane v
obsežne lirske monologe. Poleg Anne Ahmatove velja Marina Cvetajeva za najve-
čjo rusko pesnico 20. stoletja.
85
Josef Skvorecky
Strahopetci
PETEK 11 / 5/ 1945
V petek me je vleklo k hranilnici že ob devetih. Spet se je jasnil topel pomladni
dan, na oknih so bile zastave in na policah pernice. Povsod je viselo morje prapo-
rov. Trgovine so bile zaprte kot ob nedeljah, izložbe pa so zapolnjevale razno-
vrstne skupinice Masariokov in Benešev pa zastavic, barvastih cunj in šopkov.
Revolucija je bila definitivno končana. Počasi sem pohajkoval proti trgu. Knjigar-
nar Dluhon je stal pred odprto izložbo in brkljal po njej s klofarjem iz kurjih pe-
res. Ustavil sem se za njegovim zgrbljenim hrbtom v črnem plašču in za bleščečo
plešo z venčkom las naokrog. Revež, uničevala ga je konkurenčna firma Knjige
Kulas Kostelec, pogolten podjetnik, kije s svojimi izložbami zavzemal celo pritli-
čje najetega poslopja, tako da seje ob njih Dluhoñova štacunica čisto izgubila.
Gospod Dluhoñ je živel z družino v opuščeni garaži, saj pred vojno za stanovanje
niso imeli, med vojno pa ga niso dobili. Pogledal sem v njegovo skrbno urejeno iz-
ložbo in nisem mogel verjeti svojim očem. Med lonci s pelargonijami je na češki
zastavi stalo poprsje doktorja Kramara. O politiki za časa prve republike sicer ni-
sem dosti vedel, vedel sem pa le, da tale gospod zdaj ne bo popularen. Gospod
Dluhoñ mu je ravno s perjem čistil obraz. Odločil sem se, da ga obvarujem.
»Dobro jutro,« sem rekel. Gospod Dluhoñ seje spoštljivo obrnil in se priklonil.
»Dober dan želim, gospod Smiricky.«
»Gospod Dluhoñ,« sem rekel. »Ne vem, ampak Kramara pa tjale ne bi smeli po-
staviti.«
Nasmehnil seje in nervozno rekel.
»Ne, kaj mislite, da ne, gospod Smiricky?«
»Ja, mislim,« sem rekel.
Gospod Dluhoft seje spet nervozno nasmehnil.
»Toda vaš oče je bil zmeraj narodni demokrat, kar vprašajte ga.«
»Vem, ampak zdaj so tukaj boljševiki,« sem rekel.
Dluhoñ seje zaupljivo sklonil k meni.
»Kar počakajte, da se tole unese,« je zabrundal. »Ko se umiri, bo doktor Kramar
spet spoštovan.«
»Ne vem,« sem podvomil.
»Boste videli, gospod Smiricky. Mladi ste še, pa se ne spominjate. Le vprašajte
svojega očeta.«
Nisem sicer vedel, kaj naj bi ga vprašal, morda - zakaj tlači tja Kramara ravno
zdaj, ko se vsa stvar ni še niti pošteno razvnela, kaj šele umirila. Rekel sem:
»Noja, mogoče bi pa zdaj, preden se vse ne poleže, lahko dali tja Beneša.«
»Ne, gospod Smiricky, prav gotovo ne,« je rekel gospod Dluhoñ.
»Zmeraj sem bil kramafovec in to bom prav do smrti ostal.«
86
Prešinilo meje, da to zdaj verjetno ne bo dolgo, pa tega nisem rekel. Raje sem pri-
pomnil:
»Kot mislite. Jaz bi tja vseeno vtaknil Beneša, če bi bil z vami.«
Veke mu je preletel trzljaj, verjetno se mu nisem zdel dovolj spoštljiv do državni-
kov, pa čeprav je šlo le za Beneša. Potem seje spet servilno zasmejal in rekel:
»Hvala vam, gospod Smincky, da - da tole, toda tam bom pustil doktorja Krama-
ra.«
Ni mu bilo pomoči. Odločil sem se umiti si nad njim roke. Raje sem šel pogledat
na trg. Mogoče bojo fantje že tam. In punce. In čakal sem Ireno.
»No, mogoče jo boste zvozili,« sem se mu nasmehnil. »Zdaj pa grem. Nasvide-
nje.«
»Moj poklon, gospod Smincky, «je zapel in se znova priklonil. Pustil sem ga pri
miru. Na trgu so se zgrinjali ljudje v nedeljskih oblekah. Pred Moutelikovo izlo-
žbo seje prerivala manjša skupina. Fotografije, meje prešinilo, in napotil sem se
tja. Res so bile. Pririnil sem se do njih in ugotovil, da meje norec Berto umestil na
sredo table, podme pa napisal »Čuvarji domovine«. Hudiča! Tegale nisem hotel. S
fotografijo sem se hotel považiti, ne pa biti kot idol razstavljen v izložbi. Že sem
videl, kako me imajo fantje za norca. Hudiča. Opazoval sem se. Paja, fotografija
kar gre. Ampak ta nagravžni napis pod njo. Čuvar domovine. Z užitkom bi dal
Bertu eno čez gobec. Potem pa meje posilil smeh: kaj sem pravzaprav branil, kaj
če bi ljudje vedeli, ti, ki so pritiskali nosove ob šipo. Če bi vedeli, koliko mi je bilo
do domovine. In do česa mi je bilo. Če bi vedeli, kaj sem počel na predvečer do-
godka, in na kaj sem mislil, pa kako sem se bal čuvarja domovine Zdenka Pivoñ-
ke. In kako prav mije prišlo, daje pri obrambi domovine izginil. In, o bog, kako
prav mi je prišla njegova vojna vdova. Spomnil sem se na Ireno in ošinil uro. Bilo
je še dosti časa, začel sem si torej ogledovati ostale fotografije. Ob vseh so bili napi-
si, taki, kot sem jih predvideval. Pod prepasano suknjico - sestavljali sojo gospod
Frinta, gospod Jungwirt, gospod Linhart in gospod Wolf, ki so stali na pivovami-
škem dvorišču in se režali v Bertovo leico - je pisalo: »Vsi so se prijavili prosto-
voljno«, in pod portretom doktorja Bohalda, kije ekseciral v pumparicah in z lov-
sko puško po mostu, je Berto napisal »V boj!«. Takole in podobno je komentiral.
Motna slika nemškega tanka, ki seje plazil mimo mitnice, je nosila napis »Sovraž-
nik na obzorju« in pod snap shotom reveža Hroba. ki je za razrušenim bunkerjem
klečal s pancerfaustom v rokah, sije nepojmljiva Bertova fantazija izmislila moto:
» Ne korist ne slava - nič, le Narod!« Videlo se je, da je Berto sin svojega očeta.
Vseeno paje bila slika pretresljiva. Spomnil sem se te včerajšnje scene in solze so
mi stopile v oči. V duhu sem videl v dežju lesketajočo se cesto in Hrobovo rdečela-
so glavo, zdaj paje tukaj na fotografiji, ki seje Bertu neverjetno posrečila, klečal za
vse večne čase, ves navdušen, v počepu, ob sivi steni bunkerja, pod njim pa leske-
tajoči se trak ceste in čmi tank z rilcem, usmerjenim vanj. In v ozadju čudovita va-
lovita pokrajina in raztrgani oblaki na obzorju. To je bilo mojstrsko delo, le da
Berto tega ni bil kriv. Predvsem je bila to zasluga njegovega očeta, da mu je mogel
kupiti leico. Spet sem se spomnil reveža Hroba, kako je stal poslušen in navdušen
v vrsti za prijavo v armado in kako je potem ostal negibno ležeč v travi. Če kdo,
potem je Hrob bil za kaj. Vendar mu nisem mogel reči, mogoče pa samo v duhu,
rodoljub. Tega si ni zaslužil. Rodoljubi so bili gospod Jungwirth pa Machdček in
87
Kaldoun in ti. Na rodoljubje so imeli patent in čisto sem jim ga privoščil. Ampak
Hrob ni bil. Hrob je bil nekaj boljšega. Spominjal sem se časa, koje za mano v šoli
pri branju zaužival kruh in mu je iz ust dišalo, koje hodil v hlačah, sešitih iz za-
plat,in ko je lačno strmel v Berta, ki se je ob desetih basal z dvema hrenovkama.
Žal mi gaje bilo, žal, daje končal tako bedno in hitro. Spomnil sem se njegove ma-
tere. ki ga zdaj verjetno vsa pretresena in obupana objokuje, in potem so se mi na-
enkrat zazdeli smešni in bedasti, gospod Kaldun in Moutelik in ti, in jaz sem tam
med njimi kot osel! Groza. Ampak v to se nisem hotel več spuščati. Odločil sem
se, da Bertu ne bom nič rekel, fotografije naj kar pusti tam, kaj me briga. Odtrgal
sem se od izložbe in šel počasi proti trgu. Transparenti in zastave so plapolali v
hladnem vetrcu, sonce je jasno sijalo. Prispel sem k hranilnici in se postavil na vo-
gal. S cerkve so visele dolge zastave, enako z gledališča in tudi magistrat je bil
okrašen s celo zbirko praporov. Po ulici in okrog trga je valovil pravi nedeljski
korzo. Na betoniranem prostoru pred magistratom je stala govorniška tribuna,
prevlečena z rdečim blagom in z brezovima mlajema ob straneh. Nagibajoča se
ploščad trga, še včeraj posejana s culami beguncev, se je zdaj svetila prazna in
očiščena. Begunci so nekam izginili. Pomladni dan je in mir - sem se zavedel - in
čez nekaj dni odidem v Prago. Bog, tam me že celo leto ni bilo, od tistega časa, ko
smo igrali na poslednji veličastni prireditvi vojne ere. Na reviji amaterskega jazza
v Lucemi, ravno takrat je prišlo do preplaha in koncert so na polovici prekinili.
Igrali smo St. Louis Blues, spominjal sem se, in Solitude, samo da smo temu rekli
Die schöne Stadt im süden in Liebling, mein Liebling, in pod temile nagravžnimi
besedami seje skrivala ta milina. Lucerna je tonila v svetlobi, vse galerije so bile
nabite, cepetanje, rjovenje, ploskanje in v poroti je zasedal Emil Ludvik paje go-
voril z nami po koncertu, fantje iz publike so po vsakem komadu zagnali trušč, in
vse to seje vleklo pozno v noč. Potem smo se vozili z jutranjim brzcem domov, za-
spani in naveličani, v tovarni smo plačali globo za zamujenega pol dneva in mene
so hoteli predati preddelavcu, češ da imam plavih že preveč. Vseeno je bilo čudo-
vito. To je bil najlepši čas našega življenja. Zdaj je torej mir in povsod bo polno
jazza pa barov in vsega. Zastrmel sem se v ulico in sanjaril.
Sanjaril sem, ko seje iz daljave nenadoma oglasil čuden ropot. Zvenelo je kot dr-
dranje mnogih koles. Približevalo se je. Zaslišalo se je nekaj kot švistenje bičev,
potem pa sta se v odprtini protitankovskega nasipa pojavila oguljena prerijska ko-
nja, za njima pa lojtmik z Rusom na kozlu. Rus je švrkal z bičem nad glavo in pre-
peval, konja sta dirjala v kolopu in kolesa lojtmika so drdrala po cestišču. Strmel
sem v Rusa, potem se je pojavil drugi lojtmik in potem so poskakovali drug za
drugim izza proti tankovske ovire in se valili po ulici in čez trg na zahod. Vse je za-
polnilo njihovo drdranje in švistenje dolgih bičev. Ropotali so drug za drugim v
okretni, zaudarjajoči procesiji, v divjem kolopu, z rdečeličnimi Rusi, ki so krilili
nad oguljenimi hrbti konj in prepevali ruske pesmi. Ljudje so s pločnikov zijali
vanje. Lojtmiki so drveli v blaznem tempu in drobni konjiči so stresali z glavanfi.
Neskončna vrsta jih je bilo. Zrak se je napolnil z njihovim smradom, s smradom
nekakšne tundre ali tajge, in začel sem ga vpijati vase, buljil sem v te razbičane
obraze in zdelo se mi je neverjetno, da zares obstajajo, tile ljudje, ki nič ne vejo o
jazzu in najbrž niti o dekletih, samo valijo se z revolverji na zamaščenih ritih, za-
raščeni, s steklenicami vodke v hlačah, razigrani, pijani, zmagoviti, ki ne mislijo
88
na reči, ki sem nanje mislil jaz, popolnoma drugačni so kot jaz in strašno tuji. pa
vendar privlačni, občudoval sem jih, torej to je je Rdeča armada, gnala seje na-
prej, zaprašena, divja, brez ustavljanja, prepotena, barbarska kot Skiti. Spet sem
se spomnil Bloka, ki mi gaje med vojno nekdo posodil, toda še vedno nisem vedel,
ali se tukaj v resnici nekaj ne začenja, nekakšna revolucija, in ali ima tole kaj opra-
viti z mano in z mojim svetom. Nisem vedel. Vse tole se je gnalo mimo mene in
jaz, zdelo se mije, sem bil za to izgubljen. Vedel sem, da jih bodo pozdravljali in
imeli govore in da bojo ljudje navdušeni nad komunizmom in da bom sam loja-
len. Nič nisem imel proti komunizmu. Nič nisem vedel o njem, pa tudi nisem bil
med tistimi, ki so bili proti čemu samo zato, ker so bili proti temu starši pa sorod-
niki in znanci. Nič nisem imel proti ničemur, dokler sem lahko imel saksofon pa
igral jazz, kajti to je bila stvar, ki sem jo ljubil in ne bi mogel biti za nekaj, kar bi
bilo proti njej. Pa dokler sem lahko gledal za puncami, kajti to je pomenilo biti
živ. Tako je bilo torej z mano. Vedel sem, daje v ljudeh, ki sedijo na lojtmikih in v
tistih, ki bojo zdaj začeli ustanavljati debatne krožke pa študij Marxa in vse to, da
je v njih lakota. Hlepeli so po znanju. To sem poznal že iz tovarne, s straniščnih
debat, vznemirjali so jih moji štosi o sončnem sistemu, o galaksijah, o stvareh, ki
sem jih bil sam preobjeden. V menije bilo nekaj drugega. Preteklost in predniki
pa že v nekaj generacijah samoumevna pismenost in na splošno udobje ter luksuz.
Bilo je zanimivo brati o njih. O črncih v Ameriki in o mužikih v Rusiji pa o stre-
ljanju delavcev in táko. O lakoti po izobrazbi in o boju za boljše življenje. Navse-
zadnje je bilo to samo zanimivo in ganljivo, človeku so se pri tem zasolzile oči,
vendar to zato, ker je bil sentimentalen, češ, ganeta me beda in trpljenje, kot
mama, kije hodila v svilenih oblekah, o božiču pa je jokala nad koledniki. Sicer
pa mi je bilo to tuje. To ni bila stvar mojega srca, bila mi je tuja. Imel sem izobra-
zbo in vsi, ki sem jih poznal, so jo tudi imeli, pa udobje in civiliziranost. Konec
koncev je bila izobrazba le nepomembna samoumevnost, kot recimo železnica in
aspirin. Pomembne pa so bile punce in glasba. In sanjarjenje. In čisto na koncu, na
koncu koncev, ni bilo pomembno nič. Vse je bilo nič-vredno, za-nič, nič. Samo
animalni strah pred smrtjo - ta je bil edina stvar, ki se ni o njej nič vedelo - samo
taje držal človeka v niču. Bil sem radoveden, ali bo nekoč celo ta strah izgubil svo-
jo pomembnost. Lojtmiki sojo ropotali kar naprej in naprej in iznenada mije po-
stalo tesno, žalost meje obšla. Obrnil sem se in zagledal, kako se od cerkve proti
toku lojtrnikov vlečeta Haryk z Lucijo in Benno s Heleno. Lucija je imela na sebi
nekaj, kar je izgledalo kot nekakšna podkarpatskoruska noša, čudna je bila, na
robu krila je imela rese, tako kot hlače sokolskih naraščajnikov, ampak Luciji je
pristajala. Neprestano seje ustavljala in navdušeno pozdravljala mimo vozeče se
Ruse pa jim metala rožice iz ogromnega šopka, ki gaje držala v naročju. Benno,
Helena in Haryk so molče hodili ob njej, niso jih pozdravljali. Počakal sem jih in
Benno je takoj izrekel, kar sem vedel, da bo:
»Živjo, čuvar domovine.«
»Si se prijavil prostovoljno?« je dodal Haryk.
»Zaprite gobce«, sem rekel. »Ti pa rajši pazi na Lucijo, da se ti iz samega navduše-
nja ne nalima na kakšnega osvoboditelja.«
»Slišiš?« seje obrnil Haryk k Luciji, toda ni ga poslušala.
»Zdravstvujte!« seje drla kot sraka in Haryk ji je naveličano dovolil.
89
»Gosje znorela,«je rekel.
»Ja, da ne pozabim,« je rekel Benno. »Popoldne ob dveh je v Portu vaja. In zvečer
ob šestih igramo tukaj na trgu.«
»Sigurno?« sem veselo vprašal.
»Ja. Proslavljal se bo mir.«
»Kaj se bo lahko plesalo?«
»Ja«, je rekel Benno.
Lojtmiki so vozili mimo. Okoli betoniranega prostora so se začeli zgrinjati ljudje
in ob tribuni seje začela razvrščati plehmuzika kapelnika Petroboka. Ura na stol-
pu je kazala tri četrt na sedem.
»Tjale stopimo,« je rekel Haryk.
»Pojdimo,« je rekel Benno.
»Jaz moram počakati tukaj,« sem rekel.
»Koga?« je vprašal Benno.
»Ireno,« sem rekel hladno. Benno meje pogledal, kot da sem nor, in zmajal z gla-
vo.
»Kakor obmeš, osel si, fant,« je rekel.
»Paja,«sem rekel.
»Živjo,« je pozdravil Benno.
»Živjo,« sem rekel. Spravili so se proč. Spet sem sameval na vogalu. Na podiju
pod tribuno so se začele shajati veličine. Nekdanji gospod starosta Prudivy, ki seje
- za gospodom reichskommisaijem Kiihlom, pod katerim je bil primoran celo
vojno služiti kot češki uslužbenec - očitno spet lotil uradovanja, gospod Kaldoun
in gospod Krocan pa gospod Machácek, vsi so bili tam, gospod ravnatelj Heiser,
gospod dr. Šabata, gospod primarij Hubálek, v črnih oblekah so stali pod rdečo
tribuno in se posvetovali.Ljudje so se zbirali naokrog, policaji pa so delali red. Vi-
del sem policijskega ravnatelja ftimbálnika v belem plašču in v stezniku, kako ve-
ličastno dodeljuje ukaze. Obrnil sem se stran. Irene ni bilo. Ni me presenečalo,
toda ko so minute minevale, mije začela iti na živce, jezila meje. Samo kaj ko sem
se zmeraj, kadar je ni bilo, pa sem se začel nanjo jeziti, zavedel, dajo ljubim, in za-
kopmel po njej. Znova sem premišljeval o vsem, kar seje zgodilo včeraj, popolno-
ma sem se zasanjal. Ko sem se ovedel, je bil trg že poln in ura je kazala pol enaj-
stih. Stopil sem na prate in oprezal, ali Irena morda ne prihaja. Nije bilo. Tudi je
nisem mogel videti, saj so bili pločniki na obeh straneh zatrpani. Pustila meje.
Tole so zmeraj te njene obljube. Pustila me je in bogvekaj počne. Mogoče se je
medtem Zdënek vrnil. To bo najbrž. Bilo mi je hudo. Zbral sem se in se drenjal
skozi množico proti tribuni. Razkačeno so se obregovali obme, toda trdil sem, da
sem v pozdravnem odboru. Prav nesramno nesramen sem bil. Pririnil sem se čisto
v ospredje, odkoder sem krasno videl na tribuno. Irena je mrha. Pod tribuno je sta-
la nemima punčka in se tresla od trme. Bila je Kaldunova Manica, poznal sem jo
in malo se mije smilila, pa ne prav dosti. Pozdravni komiteje pogledoval na ure
in se nervozno prestopal. Postrojena plehmuzika je s heligoni na ramah pripra-
vljena čakala. Bilo je vroče in že pol enajstih. Večkrat seje z ulice zaslišal nekak-
šen piš, ljudje so umolknili, toda nikdar ni bilo nič. Že sem se strašno potil, ko seje
končno oglasilo oddaljeno vpitje in ploskanje in vedel sem, da prihaja v mesto ge-
neral Jablonkovski. Vsi so se obmili proti vogalu hranilnice in opazovali. Ploska-
90
nje je naraščalo, se bližalo in potem je naenkrat okrog ovinka zavil odprt avto in
za njim še drugi ter počasi zapeljal skozi dvojni špalir ljudi proti tribuni. Pozdrav-
ni odbor seje razkropil pa spet uredil. Nekdo je porinil nemirno punčko naprej.
Vrata avtomobila so se odprla in z njega seje pobral debeluhar v rdečih rajthozah
z dvojnimi obrobami, s prsmi, polnimi kolajn, in z rdečim obrazom. Punčka je za-
čela nekaj cviliti, general pa jo je vljudno poslušal. Potem seje pripognil, jo dvig-
nil v višino, jo trenutek tam podržal, kajti naokrog so telovadili in poklekali foto-
grafi. Zagledal sem nepogrešljivega Berto, kako jemlje generala z nemogočega
kota, naenkrat paje v to usekala plehmuzika. General je brž postavil punčko na
tla in salutiral, gospodje odborniki so se postavili v pozor, ljudje pa so začeli sne-
mati klobuke. Igrali so rusko himno. Opazoval sem, kako stojijo vsi otrpli, ko sem
med pozdravljajočimi gospodi zagledal tudi gospoda dekana. Grbil se je zadaj, z
vijoličastim izrezom pod kolarjem je deloval starikavo. Plehmuzika je odgrmela
rusko himno in se vrgla na Kje je moj dom. Potem je zabrenkala Nad Tatrami se
bliska in ljudje so si začeli posajati klobuke. Toda kapelnik Petrbok seje razigral.
Po trgu so se razlegali nizki toni bas pozaven in prepoznal sem God Save the King.
Okrog mene so se negotovo spogledovali, pa spet snemali klobuke. Potem seje ka-
pela lotila še Zvezdnega prapora in koncert zaključila z Marseljezo. Kitajske nis-
mo igrali. Najbrž je niso imeli v notah. To je trajalo četrt ure. Generalu Jablon-
kovskemu je mrtvela roka in gospodje v črnih oblekah so se potili. Kapelnik Petr-
bok tudi. Končno je z veličastnim zamahom končal in zmagoslavno pogledal ge-
nerala. General je odmaknil roko od kape ter vrgel uničujoč pogled na dr. Sabato,
ki se mu je približal s papirjem. Dr. Sabata sije nataknil ščipalnik in začel nekaj
jecljati. General je zopet stal v spoštljivem pozoru, v rdeči obraz se mu je upiralo
sonce in velika bleščeča kaplja mu je polzela po nosu. Za njim seje dolgočasil nje-
gov okolajnani štab.
»... in nam prinašate svobodo na svojih hrabrih ramenih« je piš vetra zanesel Sa-
batov glas k meni. Ljudje od tega niso imeli nič. Toda od tega bi nič ne imeli, če-
prav bi dr. Sabata jecljal v mikrofon. Spomnil sem se, da bi mu moral biti pravza-
prav hvaležen, ko mi je pred nekaj dnevi skorajda rešil življenje. Pa kaj. Tako ali
tako bi prišel Prema s svojo klapo. Sabata je piskal svoj zanosni govor in vljudni
general seje prestopal z noge na nogo. Potem je Sabata končno spregovoril nekaj
besed, ne da bi pogledoval na papir, in podal generalu roko. General jo je navdu-
šeno stisnil. Sabata paje naredil majčken priklonček. Ljudje so začeli klepetati,
potem pa so gospodje z najrazličnejšimi odročenji pa odrivanji omogočili genera-
lu na stopničke k tribuni. Ploskanje in vpitje je naraslo. General je težko stopil na
vrh in se z rokami oprijel ograje. To ti je bila postava. Uniformo je imel malce za-
prašeno, medalje so žarele v soncu. Po sparjenem obrazu se mu je razlil snežnobel
nasmeh, roki z debelimi prsti sta odmahovali na pozdrave. Navdušenost množice
seje stopnjevala in potem počasi upadla. Ljudje so utihnili in začeli poslušati. Ge-
neral je z očmi preletel množico in delal govorniško pavzo. Potem je po utišanem
trgu zagrmel njegov izpiti herojski glas:
»Tavarišči!-« in v tem je od nekod z okna zalajal avtomat. Strašno hitro seje pri-
petilo veliko reči. Nekdo od zadaj meje sunil in zložil sem se na beton. Zagledal
sem še generala, kako se v enem skoku spušča s tribune in kako se dela za njim, na
steni magistrata, vrsta belih luknjic v omet. Ležal sem. Videl sem gospode odbor-
91
nike. ki so se drug čez drugega prerivali pod arkadami magistrata. Plehmuzika se
je zatekla za vogal in za njo je ostalo le par belih kap in voziček z bobnom. Za
mano je bila zmešnjava, trg seje v vseh smereh hitro praznil. Spet je zalajal avto-
mat. Videl sem, kako se ljudje mečejo na tla, tisti pa, ki so bili malo stran, so se
plazili k hišam. Tišina, samo sonce je žgalo. Razgledal sem se, odkod streljanje
prihaja. Izza ruskih avtomobilov so oprezovale glave častnikov, general je brez
kape stal za stebrom arkad, rdečelas. V roki je držal revolver. Avtomat je spet za-
lajal, oglasili so se hreščeči udarci krogel, zarivajočih se v pleh ... Očitno je nekdo
streljal na častnike. Ozrl sem se in zagledal sem blisk, kije švistnil iz frčade na hiši
poleg magistrata. Potem seje oglasil slabotnejši strel. Spet sem se obrnil in videl,
da general meni nič tebi nič z revolverjem strelja v okno frčade ter se krije za ste-
brom. Od ruskega avtomobila je zapel še en avtomat, slišati je bilo žvenketanje
stekla. Skrilavec ob oknu je frčal na vse strani. Potem je nekaj Rusov preskočilo
voz in z naperjenimi pištolami hitro teklo proti hiši. Avtomat jih je s kratkimi se-
rijami kril. Pritekli so k vratom in izginili v notranjosti. Tišina. Znova sem se raz-
gledal po trgu. Ljudje so v nedeljskih oblekah ležali iztegnjeni na tlaku, ves trg je
bil zatrpan z ležečimi telesi, izza cerkve, vodnjaka in kipa svetega Jana Nepomuc-
kega so kukale glave. V tišino sta drug za drugim odjeknila dva slabotna strela, ge-
neral seje odtrgal od stebra, odšel v sproščenem koraku na podij in si zataknil pi-
štolo v tok. Rdečelasa glava mu je zagorela v soncu. Iz okna je pomolil glavo eden
od Rusov in generalu nekaj zavoil. »Harašo,« je rekel general in se razgledal po
trgu. Hitro sem se pobral s tal in si izprašil kolena. General seje razgledoval. Lju-
dje so začeli vstajati, počasi so začeli prihajati k tribuni. General seje zasmejal in
zamahnil z rokami, naj pridejo bliže. Potem je pobral s tal kapo ter zlezel na tribu-
no. »Eto, germanski barbar,« je s smehom zaklical ljudem in odmahnil z roko.
Množica seje zarežala in začela ploskati. V oknu seje prikazala glava, potem seje
izrinil trup, ven seje brezmočno iztegnila roka. Poznal sem ga. Bilje Kurt Schno-
bel. Njegov oče je imel v tej hiši trgovino. Štirinajst jih je imel, koje prišel Hitler,
in tako je iz njega postal prvorazredni naci. Torej on je to zagrešil. Brezmočno je
visel na oknu. Rusi pa so ga rinili ven. Po trgu seje razleglo mrmranje in žvižga-
nje. Rusi so ga pahnili in zletel je dol na pločnik. Letel je kot cunjast pajac, z raz-
prostrtimi rokami in nogami, in padel je s tleskom. Videl sem, kako ljudje tečejo k
njemu in ga brcajo, pa saj je bil tako ali tako že mrtev. Potem je general zagrmel:
»Tavarišči!« inje začel govoriti. Niti besede nisem razumel. Čez hip sem postal
nejevoljen, začel sem opazovati ljudi. Z napetih obrazov seje dalo razbrati, da ga
večina tudi ne razume. Potem sem opazil, da seje pozdravni odbor počasi prikra-
del na svoje mesto poleg tribune. Preplašeno so se razgledovali, toda ko so videli,
daje vsega konec, so začeli strastno ploskati. General je vsakič pomembno dvignil
glas in temu je sledilo ploskanje.
»Mu pa gre,« seje oglasilo za mano. Bilje Haryk.
»Rečem ti,« sem rekel in poslušal naprej. Nekako po četrt ure je general končal.
Po ploskanju je zlezel na tribuno gospod starosta Prudivy, izvlekel papir in začel
izrekati zahvalo generalu Jablonkovskemu za njegove besede.
»Po šestih letih neizrekljivega trpljenja,« je govoril, »nam končno Rdeča armada
spet prinaša svobodo. Spet moremo prosto dihati in našim materam se ni več po-
trebno tresti za svojo deco. Osovraženi nemški vsiljivec je zatrt z bojevitim oro-
92
žjem slovanskih bratov in drugih zaveznikov.« Govoril je in pri tem vztrajal pol
ure. Prenehal sem dojemati, kaj govori, ko se mije naenkrat pojavil v istem redin-
gotu ali haveloku ali kaj je že imel na sebi, kot danes, tudi na temle betoniranem
prostorčku in na popolnoma istem lesenem podiju - verjetno so ga imeli shranje-
nega na magistratu -, samo da je bil takrat na njem narisan veliki V für Victoria,
in gospod Prudivy je prevajal Kühlovo izjavo pa pozival občane, naj prispevajo za
winterhilfswerk, tudi takrat je govoril, ne ravno navdušeno, to je res, o nekakšnih
»hrabrih ramenih«, ki »prenašajo breme boja« ali tako nekako, to sem si dobro
zapomnil. Potem je nekoč na obisku pri nas naredil sceno, češ da daje Kühl v to
prisilil, oče in dr. Šabata pa sta ga začela brž prepričevati, kako pomembno je, da
so na pomembnih mestih zanesljivi rodoljubi, možje na svojem mestu in táko.
No, vedel sem, da to o hrabrih nemških ramenih ni mislil resno, saj vendar ni bil
nikakršen kolaborant, vedno je bil le zanesljiv človek na pravem mestu. To paje
bil. Vse življenje. Nanj so se lahko zanesli. Dr. Šabata in tovarnar Krocan in even-
tualno sploh vsi. To so torej mogli. In prav to je bravumo dokazoval. Izprsil seje,
se postavil na prste in se na ves glas zadri:
»Naj živi Češkoslovaška republika!«
Oglasilo seje ploskanje. Prudivy je počakal in potem zaklical;
»Naj živita predsednik Beneš in maršal Stalin!«
Ploskanje je trajalo še dalj. Ko seje umirilo, je Prudivy povzel najvišji ton in zar-
jovel:
»Naj živi naš veliki slovanski zaveznik Zeeseser!«
»Nehaj ga no srat, ti žaba žabasta,« je za mano pridušeno siknil Haryk. Imel gaje
namreč prav posebej v želodcu, saj ga je dal nekoč g. Prudivy ostriči na nulo, ta-
krat, ko je iVIoravec izdal odlok o frajerjih. Kolaborant Potzl je odpiral razstavo
protižidovskega slikarja Relinka ali koga že, Haryk pa se je tam pojavil s super na-
odulirano fazono pa z vzorčnim primerkom tatre na glavi in te med Potzlovim go-
vorom sploh ni snel. Potem seje o umetniku izrekel še naglas, tako da gaje Potzl
lahko slišal in začel tarnati, daje to provokacija, gospoda Prudivega, kije stal po-
leg kot delegacija NJ, paje postalo strah inje Haryka s Potzlem vred odpeljal k
brivcu. Potem seje prišel Harykovim staršem opravičiti, da pač ni nič mogel, da
bi ga Potzel drugače naznanil. In daje na razstavi asistiral samo zato, ker je to kot
predsednik Narodnega jamstva moral. Sploh je bil revež. Kar naprej je moral po-
četi nekaj, česar pravzaprav ni hotel. Zdaj je torej spet navdušeno pozdravljal
Rdečo armado. Tudi to je moral, sicer bi mu kdo še očital, kaj je moral početi prej.
No, dobro. To je bil zmeraj zanesljiv človek na pravem mestu, kot je govoril moj
oče. In bo tudi vnaprej. Nanj so računali. Ko sem ga takole opazoval, meje obšlo,
da revolucija najbrž ne bo tako vroča.
Trg seje razviharil v navdušenju, gospod Prudivy je končal. General seje zganil in
znova vsem stisnil roke. Plehmuzika je užgala koračnico. Proslave je bilo konec.
Gospodje so obstopili generala in ga zvlekli v magistrat. Obrnil sem se k Haryku.
»Torej ob dveh v Portu,« sem rekel.
»Ja,«je rekel Haryk.
»Greš domov?« sem vprašal.
»Aa, Lucijo grem spremit.«
»Pa adijo.«
93
Obrnil sem se in se spustil v množico. Šel sem domov. Hodil sem in mislil na Ire-
no, zakaj ni prišla. V glavi mije začelo šumeti, ničev hrbet množice je valovil v
soncu pred mano. Vse se mi je zazdelo neresnično. Proslava, general, nemški tero-
rist in Irena, ki mije bila še včeraj tako blizu, že kar smisel življenja. Vedel sem, da
je neumna, vendar sem potreboval njo in njeno nesmiselno čvekanje. Zdaj sem jo
nekako potreboval. Kot da bi bilo nekaj narobe, z mano, z ljudmi okoli mene, po-
treboval sem Ireno, da bi mogel misliti nanjo in mi ne bi bilo treba misliti na reči,
ki so se mi iznenada, kar na vsem lepem začele motati po glavi, general, starosta
Prudivy, pa sladko zaudarjajoči lojtmiki. tisti letak letos pozimi, in Prema, in top,
zdaj že spet spravljen v njihovem skladišču, od tega vsega so mi šli mravljinci, bil
sem nemiren ali kaj, hudič vedi, ko bi bila tukaj vsaj Irena, ki je drek vedela o ži-
vljenju, ki je imela svoje trapaste nejasne predstave o nekakšni lepoti in sreči in
igrivosti življenja, ki, vraga, se ji še sanjalo ni, da je to navsezadnje le nesmisel,
mučenje duha. Sam sem čutil samo mraz in zato sem jo potreboval. Ljubil sem jo.
Ali pa sem bil samo sam, pa meje zdelovala, kot so temu rekli, depresivna melan-
holija, ali pa mogoče čudni nered sveta, ki je bil še do nedavna tako enostaven, če-
prav je bila vojna, ali pa mogoče ravno zato, življenje je imelo nek smisel, samo
jaz sem bil živi mrtvec. Vsi smo bili živi mrtveci. Jaz, g. Kaldun, gospod Moutelik.
Iz mene so napravili živega mrliča, in bogve, nisem vedel, alije kje kakšna živa
voda, ki bi me povrnila v življenje.
Prevedla MARJETKA ŠUŠTERŠIČ
JOSEF ŠKVORECKV seje rodil 23. sept. 1924 v severozahodni Češki, v Nácho-
du. Tuje končal gimnazijo, med vojno delal v tovarni, po vojni pa študiral na pra-
ški filozofski fakulteti angleščino in filozofijo. Iz filozofije je 1. 51 tudi doktoriral.
V letih 1956-58 je bil urednik češke literarne revije Svetovna književnost, v času
od I. 1959-63 pa urednik leposlovja češke Državne založbe (Odeon). Po dogodkih
leta 1968 je odšel v eksil, najprej v ZDA, pozneje pa v Toronto, kjer deluje v za-
ložbi Sixty-Eight Publishers. Od I. 1969 predava na torontski univerzi.
Delo Škvoreckega je precej raznoliko. Je prevajalec iz angleške in ameriške litera-
ture, pisec študij o avtorjih, kot so D. Hammett, R. Chandler, E. Hemingway, W.
Faulkner, S. Lewis, H. Jammes, W. Styren; avtor literamoteoretskih študij o de-
tektivskem žanru - Ideje bralca kriminalk, 1965,2. izdaja 1967; soavtor komenti-
ranega zbira dokumentov o založbi Publishers 68 - Samizdat, Toronto 77.
Je scenarist oz. soustvarjalec filmskih scenarijev - Zločin v dekliški šoli (1966),
Župnikov konec. Šest črnih mačk (1969); 1. 68 je z Milošem Formanom napisal
scenarij po romanu Strahopetci, vendar do realizacije ni moglo priti; v Torontu je
leta 1972 izdal študije o češki kinematografiji - Ali The Brihgt Young Men and
Women.
Pisal je tudi o glasbi, predvsem o jazzu.
Izbrana bibliografija leposlovja:
94
romani
Strahopetci, 1958, prepoved, popravljena izdaja 1964,3. izd. 1964, definitivna iz-
daja Toronto 1973.
Tankovski prapor. Fragmenti iz dobe kulta, delno objavljen 1. 67 v Plamenu in 68
v Češkoslovaškem vojaku, 69. roman uničen, ponovna izdaja Toronto 1971
Mlada levinja, 1969
novele
Legenda Emöke, 1963
Sedmokraki svečnik, 1964
Žalost poročnika Boruvke, 1966
Konec najlonskoga veka, 1968
Babilonska zgodba in druge bajke, 1977
Roman Strahopetci je prvenec Škvoreckega, napisal gaje 24-leten, leta 48, vendar
je izid 10 let pozneje sprožil številne razprave, ki so predvsem grajale in le malo
hvalile. Vzrok za tak sprejem je verjetno v občutljivosti same tematike in v pristo-
pu k njej; roman obravnava sedemdnevno majsko revolucijo in vstajo proti oku-
patorju I. 45 v provincialnem češkem mestu. Govori o revoluciji skozi občutja
mladega človeka, ki paje vse prej kot tip pozitivnega junaka - lutke, kakršnega je
priporočala takrat literarna norma - mladi avtor je namreč prepričan, da je su-
bjektivna resnica relevantna in pravilna, s tem pa opravičljiva tudi subjektivna in-
terpretacija vojnih dogodkov. Tudi kompozicijsko roman ni ustrezal zahtevam
socialističnega realizma - Skvorecky je namreč med drugim pomešal tudi funkcij-
ske zvrsti jezika. Histerija okoli tega prelomnega romana češke literarne zgodovi-
ne seje pomirila leta 1964 - takrat so roman rehabilitirali, ga ponovno izdali, ven-
dar paje bila rehabilitacija zgolj začasna.
A. D.
95
Wu Zheugen
Potovanje na zahod
DESETO POGLAVJE
Na bregu reke Jing sta živela dva častivredna človeka, ribič, ki mu je bilo ime
Zhang Xiao, in pa drvar, imenovan Li Ding. Ne ta ne oni ni bil opravil nikakršne-
ga državnega izpita; bila sta, kakor se reče, izobražena kmeta. Ko sta nekega dne
bila v prestolnici, Li s svojim tovorom suhljadi, Zhang s košaro krapov, sta zavila
v vinsko klet in si privoščila nekaj kozarcev. Potem sta se nekoliko okajena odpra-
vila domov. Z vrčem v roki sta zložno stopala vzdolž brega reke Jing. Recitirala
sta pesmi in kovala verze, dokler nista prišla do kraja, kjer sta se njuni poti ločeva-
li, tu pa sta obstala in se začela klanjati drug drugemu.
»Pazi nase, brat Li,« je rekel Zhang. »Če pride mimo kak tiger, utegnem imeti, ka-
kor pravi reklo, 'prijatelja manj na poti'.«
»Tako se ne govori s prijateljem,« je rekel Li. »Takšne besede kličejo nesrečo - po-
vrhu pa se tebi prav tako lahko primeri, da se boš prekucnil s čolna in utopil.«
»To ti praviš,« je rekel Zhang, »ampak v resnici bi jaz že vedel, ali se mi bo kaj pri-
petilo. Na ulici Zahodnih vrat je neki vedeževalec. Vsak dan mu prinesem krapa,
on pa povpraša za svet svoje paličice. Stokrat ugiba, pa se ti niti enkrat ne zmoti.
Danes mi je rekel, naj nastavim svoje mreže vzhodno od velikega okljuka reke
Jing, vrvco pa naj mečem z zahodnega brega. Nedvomno bom imel dober ulov, in
prodal ga bom v mestu, z denarjem, ki ga bom dobil, pa si bova plačala še kak ko-
zarec, da ob njem dokončava najin pogovor.«
Ampak pregovor pravi: »Kar izrečeš na cesti, se sliši v travi.« Neki jakša, ki je bil
na obhodu po reki, je ujel ta pogovor in ga prenesel zmajskemu kralju. »Če se v
sto primerih niti enkrat ne zmoti,« je rekel jakša, »si kar sam izračunaj - ne bo do-
lgo, pa bo iztrebljeno vse naše vodno pleme.«
Zmajskega kralja je imelo, da bi pograbil svoj meč in pri priči odšel pokončat ve-
deža. Njegovi zmajski otroci in vnuki ter vsi njegovi ribji ministri in generali pa so
ga zadržali, govoreč: »Boljše bo, če se veličanstvo najprej prepriča, alije to res. Če
boš takole oddivjal, ti bodo sledili oblaki in krog tebe bo deževalo. Ljudstvu Chan-
gana bo prizadela velika škoda, v svojih molitvah se bodo pritoževali čez tebe in
vmešalo se bo Nebo. Zakaj ne bi uporabil svojih čarovnih moči? Preobleči se v
učenjaka in se prepričaj na kraju samem. Če se kaj takšnega v resnici dogaja, pri,
priči pokončaj nebodigatreba. Če zgodba ni resnična, bi bilo škoda ugonobiti ne-
dolžnega človeka.«
Koje zmaj, ki seje na predlog svojih svetovalcev res preoblekel, prispel na Ulico
Zahodnih vrat, je uzrl hrupno množico, ki seje gnetla krog nekoga, ta pa jim je na
dolgo in široko govoril o konjukcijah planetov in zvezd. Zmajski kralj seje preril
skozi množico, se vljudno pozdravil z vedežem in rekel, da ga še posebno zanima,
kakšno bo kaj vreme. Vedežmuje izročil listič, na katremje pisalo:
96
Meglice zakrivajo dol,
oblaki zastirajo holm.
Če jutri dežja zaželel si boš,
dobil ga boš zvrhan koš.
»Ob kateri uri bo deževalo in koliko dežja bo padlo?« je vprašal zmajski kralj.
»Ob uri zmaja,« je rekel vedež, »se bodo zbrali oblaki. Ob kačji uri bo glasno zagr-
melo, opoldan bo začelo deževati in bo deževalo do ovčje ure. Vsega bo padlo tri
palce in oseminštirideset tisočink dežja.«
Zmajski kralj seje zasmejal. »Pa vendar ni tukaj nič smešnega,« je rekel. »Če bo
jutri dežja natanko toliko in če bo padel v natanko takšnih okoliščinah, kot si na-
povedal, te bom nagradil s petdesetimi tovori zlata. Če pa dežja ne bo ali če se
katera izmed nadrobnosti, ki si jih navedel, ne uresniči, bom prišel, strgal tvoj iz-
vesek in te nagnal iz mesta, da ne boš več varal nevednih.«
»Postavljaj pogoje, kakršne hočeš,« je vljudno rekel vedež. »Za zdaj na svidenje.
Jutri po dežju se spet vidiva.«
Zmaj seje zelo razburjen vrnil k svojim, ti pa so se mu samo smejali. »Veličan-
stvo,« so rekli, »vrhovni regent Osmerih rek si; pod tvojo oblastjo so vsi deževni
zmaji. Ti si tisti, ki odloča, ali bo deževalo ali ne! Le zakaj da bi se dal preslepiti
takšnim nesmislom? Pri takšni stavi nima vedež nobene možnosti.«
Iznenada pa je glas z neba pozval zmajskega kralja, naj prisluhne ukazu Nebes.
Vsi so se ozdi kvišku in zagledali sla, opravljenega v zlato. Kralj je urno prižgal
kadilo in se očedil. Koje prejel sporočilo, seje izkazalo, da gre za ukaz Nefritnega
cesarja, naj odide naslednji dan z vsem grmenjem in bliskanjem nad Čangan in za-
suje mesto s pravo poplavo dežja. Sledila so nadrobna navodila, ki so se natanko
ujemala s tistim, kar je bil napovedal vedeževalec.
Zmajski kralj si sploh ni opomogel od presenečenja. »Nikoli ne bi verjel,« je kar
sapo lovil, »da lahko v svetu smrtnikov živi tak čarovnik. Saj obvladuje načela
Neba in Zemlje. Sploh ne pride v poštev, da bi zmagal proti njemu.«
»Pomiri se, veliki kralj,« je rekel neki ribji general. »Zlahka mu prideš do živega.
Skoval sem načrt, ki mu bo zagotovo zaprl usta. Nič drugega ti ni treba, ko da ne-
znatno spremeniš čas in količino dežja. Potem lahko zatrdiš, daje bila njegova na-
poved zmotna, mu strgaš izvesek in ga spodiš na ulico. Saj je vse tako preprosto.«
Naslednji danje kralj sklical gospodarje vetra in groma, dežne dečke in mater bli-
skov ter vse skupaj popeljal s sabo na nebo nad Changanom. Preden je razstrl
oblake, je počakal do kačje ure, opoldne je zagrmel, ob ovčji uri je spustil dež. Ta
je ponehal ob opičji uri, bilo pa gaje le tri palce in štiri stotinke. Čas je bil torej po-
maknil za uro naprej, količino pa zmanjšal za štiri tisočinke palca. Koje bila za-
deva opravljena, seje spet preoblekel v učenjaka in odšel na vedežev dom. Tukaj
je, ne da bi si jemal čas za razpravljanja, razbil izvesek, čopiče, čmilni kamen in
vse drugo.
Vedež je ves čas sedel na svojem stolu, ne da bi se kaj vznemirjal. Potem je zmajski
kralj, vihteč eno izmed vratnic, ki jo je odtrgal s tečajev, zakričal: »Ti lažnivi šar-
latan, ti slepar! Dovolj dolgo si goljufal te ljudi! Tvoje prerokovanje je sleparija in
vse tvoje govorjenje je blaznežev blebet. Docela si se zmotil glede časa dežja in
vseh drugih nadrobnosti, ki si jih tako drzno našteval. Pa vendar še vedno sediš in
97
gledaš, ko daje ves svet tvoj! Pri tej priči se poberi od tod ali pa boš plačal z življe-
njem!«
Vedež ni kazal niti najmanjšega znaka vznemirjanja, prav nasprotno, vrgel je gla-
vo nazaj in se zasmejal. »Ni me strah,« je rekel. »Ne jaz, ti si tisti, kije storil smrtni
greh. Druge lahko varaš, mene pa ne moreš. Prav dobro vem, da nisi učenjak, am-
pak zakrinkani zmaj reke Jing. Nisi spoštoval ukaza Nefritnega cesarja, ko si spre-
menil čas in mero. Usmrtitvam zmajev je namenjeno posebno tnalo in bojim se,
da boš svoje življenje končal prav tam. Pa vendar mi prideš sem in me zmerjaš!«
Koje zmaj slišal to, so se mu od strahu naježile luske, vratnica mu je padla iz rok
in vrgel seje na kolena pred vedeža. »Predobri gospod,« je zaklical, »zagotavljam
ti, da sem se samo šalil. Še sanjalo se mi ni, da bi mojo nedolžno goljufijico utegni-
le sile tam zgoraj imeti za kljubovanje. Rotim te, stori zame, kar le moreš. Če me
pustiš umreti, ti moj duh ne bo dal mira.«
»Sam ne morem storiti zate nič,« je rekel vedež, »lahko pa ti namignem, kako bi se
nemara rešil. Jutri opoldne te ima usmrtiti minister Wei Zheng. Če bi si rad ohra-
nil celo kožo, pojdi pri tej priči k velikemu cesarju Tanga, pri katerem je ta mini-
ster v službi. Če ga bo cesar poprosil, naj ti izkaže usmiljenje, boš rešen.«
Zmaj je bridko jokaje odšel.
To noč seje cesarju ob uri podgane sanjalo, daje stopil iz palače in da se v meseči-
ni sprehaja pod cvetočim drevjem. Na lepem je nekdo pokleknil predenj in rekel:
»Reši me, veličanstvo, reši me!« »Kdo pa si?« je vprašal cesar. »Seveda ti bom po-
magal.« »Veličanstvo,« je rekel zmajski kralj, »je pravi zmaj. Jaz sem zmaj le po
karmi. Nisem se ravnal po navodilih Neba in usmrtil naj bi me tvoj minister Wei
Zheng. Prišel sem te prosit, da mi pomagaš.«
»Če je Wei Zheng ta, ki naj bi te usmrtil,« je rekel cesar, »potem lahko prav gotovo
uredim zadevo. Ni ti treba skrbeti.« Zmaj se mu je gostobesedno zahvaljeval, po-
tem pa odšel.
Koje cesar naslednje jutro med dvornim zasedanjem pregledoval vrste svojih mi-
nistrov, je opazil, da Wei Zhenga ni na običajnem mestu. »Moraš poskrbeti, da
bo pri priči prišel sem, in ga zaposliti za ves dan,« je rekel eden izmed ministrov,
koje slišal, kaj seje sanjalo cesarju. »Toje edini način, da izpolnič obljubo in re-
šiš zmaja.«
Medtem je Wei Zheng, koje ponoči sedel v svoji hiši, opazoval sozvezdja in priži-
gal dragoceno kadilo, na lepem zaslišal glas žerjava visoko na nebu, in čez hip je
ob njem pristal nebeški sel, prinašaje ukaz Nefritnega cesarja, da mora Wei Zheng
opoldne naslednjega dne v snu usmrtiti zmajskega kralja. Zatorej seje Wei Zheng
obredno očistil, preskusil je meč svojega razuma in prosti let svoje duše, na dvor
pa ni šel. Ampak koje prišel cesarjev poziv, si ni upal odlašati, umo seje opravil
in se pri priči vrnil na dvor s slom. Tam seje opravičil zaradi zamude.
»Saj se ne pritožujem,« je rekel cesar, in potem ko sta se nekaj časa pomenkovala
o državnih zadevah, je poslal po damovnico in povabil Wei Zhenga na partijo
dame.
Tik pred poldnevom, ko je na damovnici stalo še veliko figur, je Wei Zhengova
glava na lepem kinknila, krepko je zasmrčal in očitno trdno zaspal.
Cesar seje nasmehnil. »Nič čudnega, daje utrujen,« sije rekel, »če človek pomis-
li, koliko javnih zadev mu je naloženih na pleča,« in ni ga skušal zbuditi.
98
Ko seje Wei Zheng naposled prebudil, je z grozo odkril, daje zadremal v cesarjevi
navzočnosti, vrgel seje cesarju pred noge in rekel: »Zaslužim si tisočemo smrt, na
lepem sem postal utrujen; ne vem, kako seje to zgodilo. Prosim vaše veličanstvo,
naj mi oprosti to veliko nespoštljivost.«
»Vstani,« je rekel cesar, »nič nespoštljivega nisi storil.« Odstranil je preostale figu-
re z damovnice in predložil, da začneta igro nanovo.
Ravno sta postavljala figure, ko sta pritekla dva stotnika, noseč zmajsko glavo, od
katere je še kapljala kri. Vrgla stajo cesarju pred noge in zaklicala: »Veličanstvo,
slišala sva že za moija, ki so postala plitva, in za reke, ki so se presušile. O čem
tako nenavadnem pa nisva slišala še nikoli govoriti.«
»Odkog pa vama ta reč?« sta v en glas zaklicala Wei Zheng in cesar.
»Padla je iz oblakov,« sta rekla, »južno od Galerije tisočih stopnic, na zgornji ko-
nec Križne ulice, in zazdelo se nama je, da bo prav, če te pri priči obvestiva.«
»Kaj neki naj bi pomenilo vse to,« je vprašal cesar in se hudo vznemiijen ozrl k
Wei Zhengu.
»To je glava zmaja, ki sem ga pravkar ubil v sanjah, zdajle ko sem spal,« je odvrnil
ta.
»Ampak medtem ko si spal,« je rekel cesar, »nisi zgani! ne roke ne noge, pa tudi
meča nisi imel. Le kako si mogel obglaviti zmaja...?« Bilje zelo žalosten. Storil je
bil vse, da bi rešil zmaja, pa se mu ni posrečilo, da bi držal obljubo. Naposled seje
zbral in ukazal je, naj zmajevo glavo izobesijo na tržnici, da bo na ogled prebival-
cem Changana.
Zvečer je v svoji palači ven in ven razmišljal o tem, kako gaje zmaj prosil pomoči,
in bil je docela poklapan, ker se mu je tako do kraja ponesrečilo, da bi ga obvaro-
val usode. Toliko seje grizel zaradi tega, da seje naposled počutil že kar bolnega.
Med drugo stražo seje pred palačnimi vrati zaslišal jok in cesar seje vznemiril še
bolj kot poprej. Hip zatem seje pred njim prikazala podoba zmajskega kralja. V
roki je držal svojo okrvavljeno glavo. »Vrni mi življenje!« je zaklicala glava. »Vče-
raj si mi zagotovo obljubil, da me boš rešil, ko paje prišel čas, si poslal ministra,
da mije odrobil glavo. Kar pojdi z menoj. Obtožil te bom, obtožil pred Jamo, kra-
ljem smrti.«
In zgrabil je cesarja, ta pa se gaje spet in spet skušal otresti. Poskusil je tudi pokli-
cati na pomoč, vendar mu je klic obtičal v grlu. Tako divje seje izvijal, da mu je
vse telo oblilpot.
Koje naposled prišel k zavesti,je prikazen že izginila.
»Duh, duh!« je zaklical in ne on ne njegove kraljice in priležnice niso mogle pre-
ostanek noči niti zatisniti očesa.
Ob zori so ministri zaman čakali, da se na zasedanju pojavi njihov cesar, in sonce
je bilo že kar visoko, ko jih je sel naposled obvestil, da se cesar slabo počuti in da
zasedanja ne bo. Razvedelo se je, da so poslali po dvornega zdravnika, in ko je ta
prišel iz palače, so ga čakajoči dvoijani v tesnobi povprašali, za kakšno bolezen
gre.
»Pulz njegovega veličanstva je nepravilen,« je povedal. »Včasih utripa ni, potem
paje spet prehiter. Zmedeno govori o tem, daje videl nekakšno prikazen. Vsakih
deset udarcev mu enkrat zastane srce. V peterih telesnih vhodih ni nobene vlage.
Bojim se, da se bo bolezen v tednu dni izkazala za pogubno.«
99
Njegova sodba je med zbranim uredništvom zbudila grozo. Sredi te zmede je pri-
šlo cesarjevo sporočilo. K postelji je klical Xu Maogonga in druge ministre.
S krepkim glasom jih je nagovoril, rekoč: »Modri svetovalci, od svojega devetnaj-
stega leta se bojujem na vseh štirih mejah in že leta in leta se udeležujem krvavih
vojaških odprav. Ves ta čas me duhovi umrlih niso niti enkrat nadlegovali; zdaj pa
vendarle videvam njihove prikazni.«
»Med svojimi zavojevanji,« je rekel minister Wei Chi, »si neštetim vzel življenje.
Le zakaj bi se zdaj bal duhov?«
»Ce mi verjamete ali ne,« je rekel cesar, »ampak brž ko se spusti večer, začno ope-
ke in strešniki prav okrog moje sobe šklepetati in duhovi ali škrati zatulijo, da je
res groza. Ce bi bilo podnevi, bi si že znal pomagati in bi to prenesel, ampak v čmi
noči je neznosno.«
»Veličanstvo naj si tega ne žene k srcu,« je rekel minister Qin Shubao. »S tovari-
šem Hu Jingdejem bova nocoj stražila pred palačnimi vrati in odkrila, kakšen
duh te nadleguje.«
Cesarje ponudbo sprejel in ministra sta se v popolnem oklepu in s sekiro v roki
postavila na prežo pred palačnimi vrati. Cesar se je ponoči lepo naspal in zjutraj je
poslal čuvarjema lepi nagradi. Nekaj noči zapored so poskrbeli za enako varstvo
in nasledek je bil enak. Ampak cesarje mogel zaužiti prav malo in stanje se mu je
bolj in bolj slabšalo. Na končuje poslal po ministra in jima rekel, da ne prenese
več misli, da bi jima še naprej povzročal te neprijetnosti. »Poslal bom po kakega
spretnega slikarja,« je rekel, »da bo izdelal vajina portreta in ju obesil na obeh
straneh vhoda. Kaj ni to dobra zamisel?«
Tako sta se ministra opravila v oklep in pozirala slikarju. Njuna portreta so pribili
k vratom in naslednjo noč se ni zgodilo prav nič. Tako je bilo še nekaj noči, potem
pa seje od zadnjega vhoda v palačo zaslišal velik hrušč, spet so leteli strešniki po
zraku in zjutraj je prišla novica, da so cesarja vznemirjali še huje kot poprej.
»Kot je videti, sva uspešno opravila z glavnim vhodom,« je rekel Xu Maogong.
»Najboljše bi bilo, če bi poslali Wei Zhenga stražit pred zadnjim.«
Ko je prišla noč, si je Wei Zheng nadel oklep in se, držeč v roki meč, s katerim je
bil obglavil zmaja, postavil pred zadnji vhod. Ponoči se ni nič zgodilo, ampak ce-
sarju je bilo zjutraj veliko slabše.
Tisti dan je cesarica, ki je obupovala nad njegovim okrevanjem, sklicala ministre
in z njimi razpravljala o podrobnostih glede cesarskega pogreba. Sam cesarje izre-
kel poslednja navodila glede bistvenih prvin državne politike, za naslednika paje
imenoval princa iz rodovine Zhu. Potem so ga umili, mu nadeli nova oblačila in
tako je obležal, pričakujoč konec.
Tedaj je k postelji stopil Wei Zheng, poravnal je cesarsko posteljnino in zašepetal:
»Veličanstvo, nič se ne boj. Načrt imam, po katerem boš zagotovo živel še mnogo
let.«
»Bolezen se mije zavlekla v kostni mozeg,«je rekel cesar. »Zdaj zdaj bom umrl.
Le kako se moreš nadejati, da me boš rešil?«
»Pismo imam,« je rekel Wei Zheng, »ki ti ga bom dal, da ga odneseš s sabo v kra-
ljestvo smrti. Naslovljeno je na Cui Juea, enega izmed sodnikov umrlih.«
»Še nikdar nisem slišal zanj,« je rekel cesar.
»Bilje minister ustanovnika naše dinastije,« je rekel Wei Zhung, »in povzpel seje
100
do podpredsednika Obrednega odbora. Zelo so ga cenili, in koje umrl, so mu za-
upali nadzorstvo nad arhivi na Sodniji smrti. Često se mi prikazuje v sanjah, in če
boš vzel to pismo, ki te mu bo priporočilo, mi bo gotovo ustregel in te poslal na-
zaj.«
Cesar je vzel pismo in si ga vtaknil v rokav. Potem so mu oči postale motne in
umrl je. Njegove žene in priležnice, naslednik in ministri, vsi so ga z zgledno po-
božnostjo objokovali, telo pa so, kakor se spodobi, položili na slovesni mrtvaški
oder v Dvorani belega tigra.
Če ne veste, kako je cesar spet oživel, morate prebrati, kar je povedano v nasled-
njem poglavju.
ENAJSTO POGLAVJE
Vse je bilo motno in zabrisano; ampak cesarju seje zazdelo, da stoji pred Stolpom
peterih feniksov. Malce naprej je videl konjušnika, ki je držal njegovega bojnega
konja in mu migal, naj pristopi in pojezdi na lov. Cesar je rade volje sprejel ta
predlog in odpravil seje v tisto smer. Ampak koje prehodil nekaj poti, seje na le-
pem zavedel, da sta tako konj kot konjušnik izginila. Bilje v divjini in hodil je po-
vsem sam. Oziral se je po kaki stezi ali sledi, ko je zaslišal glas, ki mu je klical:
»Odpusti mi, veliki kralj, da sem ti prišel naproti le do sem.«
»Kdo pa si?« je vprašal cesar, in zakaj mi prihajaš naproti?«
»Kakega pol meseca je tega,« je rekel oni, »kar sem v Dvoranah smrti srečal zmaja
reke Jing, in ta seje pritožil, češ veličanstvo je sprva obljubilo, da ga bo rešilo, po-
tem pa gaje dalo obglaviti, in povedal je, daje Višji sodnik umrlih poslal demone,
naj te primejo in pripeljejo, da ti bo sodil. Zato sem tudi pričakoval, da boš prišel
po tej poti. Ime mije Cui Jue in nekoč sem bil podpredsednik Obrednega odbora.
Zdaj pa sem pomožni sodnik na Sodniji umrlih.«
»To je pa res sreča, da sva se dobila,« je rekel cesar in pomignik Cuiu, naj ne kleči
več. »Zate imam pismo svojega ministra Wei Zhenga.« In iz rokava je izvlekel pis-
mo.
Cui Jue je prebral tole:
Tvoj podrejeni, Wei Zheng, nevreden tvoje ljubezni, sklanja glavo in pozdravlja
svojega častitega brata po službi Cuia. Ko se spominjam najinih srečanj v starih
časih, se mi zdi, kakor da te vidim pred seboj in slišim tvoj glas. Ampak odkar sem
prejemal blagor tvojega nasveta, so bliskoma minila leta in leta. Ob ustreznih let-
nih časih in urah darujem tvoji duši, vendar ne vem, ali sprejemaš daritve. Prav
res si bil tako prijazen, da si me v sanjah obvestil o tem, kako zelo so te povišali;
ampak svetova Luči in Teme ležita daleč vsaksebi in ne moreva se sniti iz oči v
oči. Koje njegovo cesarsko veličanstvo nenadoma preminilo, sem se domislil, da
se bo na sodišču mrtvih zagotovo srečalo s tabo. Prosim te, da v spomin na najino
prijateljstvo, ko si bil še živ, zastaviš dobro besedo za njegovo veličanstvo, če bo
kak dvom o tem, ali naj mu dovolite, da se vrne v življenje. Še enkrat se ti zahva-
ljujem in zdaj moram končati.
»Slišal sem, daje Wei Zhung ubil v sanjah zmaja,« je rekel Cui Jue. »Izredno deja-
nje! Vem, da zelo prijazno skrbi za moje potomce. Veličanstvo lahko ostane brez
101
skrbi, da bom, zdaj ko sem prejel to pismo, poskrbel za to, da se bo veličanstvo vr-
nilo v svet Luči in v svojo palačo!«
V tem hipu sta prispela dva služabnika z velikanskim slavnostnim sončnikom, in
zaklicala sta: »Kralj smrti zahteva, da stopiš predenj!«
Cesar ju je pustil, da sta ga vzela medse, in kmalu je prispel do vrat, nad katerimi
je bilo z zlatimi črkami napisano »Sodišče kraljestva teme«. Koje vstopil, je prišel
na ulico, ob kateri so stali njegov prednik Li Yuan, njegov starejši brat Li Yian-
zheng in njegov preminuli mlajši brat Yuanji. Pristopili so mu, klicaje: »Tukaj je
Shimin!« Bratje so se ga oprijeli in ga rotili, naj jih reši. Skušal je smukniti mimo,
pa so mu zastavili pot. Naposled je Cui Jue naročil nekemu demonu s tmastimi
luskami in modrim obličjem, naj jih odžene, in cesarje lahko šel naprej.
Kmalu so prišli do visokega odra, prekritega z zelenimi ploščami. Zazvenčal je ne-
frit na opasnicah, zavel je vonj nenavadne dišave in peispelo je več baklonoscev,'
tem pa so sledili Deseteri sodniki mrtvih. Približali so se cesarju in se globoko pri-
klonili. Ta si ni upal sprejeti te časti inje kar stal, ne vedoč, kaj bi. »Mi smo kralji
mrtvih v Svetu teme, ti si kralj ljudi v Svetu luči. Tako ti kot mi imamo svoje ob-
močje in se nam ni treba oklepati pretiranih ceremonij.«
»Sem sem prišel odgovarjat za zločin,« je rekel cesar, »tako da se mi ne spodobi
vztrajati pri pravicah, ki jim imam kot vladar živih.«
Potem, ko so posedli po svojih sedežih v dvorani in so cesarju pokazali, kje je pro-
stor, določen za obtoženca, gaje Prvi sodnik takole nagovoril: »Zmaj reke Jing ob-
tožuje veličanstvo, da si mu obetal rešitev, potem pa si ga dal obglaviti. Imaš kaj
povedati?«
»Prav z izrecnim namenom, da bi rešil zmaja,« je rekel cesar, »sem povabil Wei
Zhenga, naj igra z mano damo. Žal pa je Wei Zheng zaspal in v sanjah usmrtil
zmaja. Kar se je zgodilo, je posledica trenutnega opešanja živcev, ki je onesposo-
bilo mojega ministra, pa tudi zmaj se je bil vsekakor smrtno pregrešil. Ne razu-
mem, zakaj bi krivili mene.«
»Docela se zavedamo,« je rekel sodnik, »daje bilo, še celo preden seje ta zmaj ro-
dil, zapisano v Knjigi usode, da ga ima obglaviti človeški uradnik. Ko pa seje že
pritožil čez tebe, smo bili primorani pripeljati veličanstvo sem in da razišči-
mo obtožbo. Zdaj bomo zmaja prepustili delovanju Inkarnacijskega kolesa in za-
čel bo novo bivanje. Veličanstvo moramo le še poprositi, da odstopi in da nam
oprosti zaradi nevšečnosti, ki mu jih povzročamo.« Potem je ukazal, naj prinesejo
kartoteko, tako da bi videl, kako dolgo je še živeti cesarju.
Cui, čigar dolžnost je bila skrbeti za arhiv, je odhitel v urad, kjer so ga imeli, izvle-
kel je register, v katerem so bili zbrani spisi o vseh kraljih sveta, polistal je do spisa
o kralju Tangu in odkril, da je temu usojeno umreti v trinajstem letu obdobja
Zheng guan. Brž je pograbil čopič in doslikal tri črte. Potem je listine odnesel v
sodno dvorano.
Prvi sodnik jih je preletel in videl, daje cesarju umreti v triintridesetem letu Zheng
guana. »Kako dolgo si že na prestolu?« je vprašal.
»Trinajst let,« je odvrnil cesar.
»Potemtakem ti ostane še dvajset let življenja,« je rekel sodnik. »Ni potrebe, da bi
te še zadrževali.«
102
Cui in duh stotnik, ki seje imenoval Zhu, sta dobila ukaz, naj pospremita cesarja v
življenje. Koje cesar odhajal, seje zasukal in povprašal, ali sme biti brez skrbi gle-
de članov svoje družine ali paje kateri izmed njih v nevarnosti.
»Nič hudega ne grozi nobenemu,« je rekel sodnik, »razen tvoji mlajši sestri. Zanjo
ni videti, da bi še dolgo živela.«
Cesar se mu je zahvalil in dostavil: »Zelo rad bi vam, ko se vrnem, poslal kako da-
rilce. Bi vam bile všeč melone?«
»Zahodnih melon imamo obilo, vzhodnih takisto,« je rekel sodnik. »Hudo pa
nam primanjkuje južnih melon.«
»Potrudil se bom in vam jih nekaj poslal,« je rekel cesar. Potem seje odpravil pro-
ti Kraljestvu luči, vodil ga je Zhu, stopaje spredaj s praporjem, ki je duhovom za
kažipot. Cui pa gaje spremljal zadaj.
Prečkali so Reko mrtvih in kmalu prispeli do Mesta pomorjenih. Koje cesar vsto-
pil, mu je na ušesa udaril hrušč vpijočih glasov. Jasno je razbral besede; »Prišel je
Li Shimin!« ' Hip zatem seje okrog njega nagnetla množica pomilovanja vrednih
duhov; nekateri so bili brez glave, nekateri pohabljenih udov ali s telesi, ki jih je
pokvečila natezalnica, in vpili so: »Vrni nam življenje!«
Skušal se jim je ogniti, klicaje Cuia na pomoč.
»To,« je rekel Cui, »so duhovi razbojnikov in roparjev, ki so jih ujeli in usmrtili.
Tukaj jih nihče ne sprejme k sebi in onemogočeno jim je odrešenje. Nimajo ne de-
narja ne lastnine in so prav res duhovi, ki jim pravimo prete, to se pravi, lačni du-
hovi. Če jim daš nekaj denarja, se jih boš brž znebil.«
»Sem sem prišel praznih rok,« je rekel cesar. »Od kod naj dobim denar?«
»Med živečimi,« je rekel Cui, »je neki človek, ki ima pri nas velike vsote v srebru
in zlatu. Jaz ti bom za poroka, pa si lahko sposodiš od njegovega denarja in vržeš
tem duhovom vbogajme. Potem te bodo spustili mimo.«
»Kdo paje ta človek?« je vprašal cesar.
»Ime mu je Xiang Liang,« je rekel Cui. »In tukaj ima na računu trinajst sodov sre-
bra in zlata. Kar si boš sposodil, mu lahko povrneš, ko se vrneš v življenje.«
Tako si je cesar sposodil nekaj srebra in zlata in stotnik Zhu gaje vrgel med duho-
ve.
»Pošteno si razdelite tole in spustite njegovo veličanstvo naprej,« jim je zaklical
Cui. »Ko se vrne med ljudi, bo naročil veliko mašo za vas in vsi boste odrešeni.«
Odpravili so se iz mesta in kmalu prišli do nekih vrat. Tuje Cui rekel: »Tole je že
skoraj konec našega potovanja. Zdaj te bom prepustil oskrbi stotnika Zhuja, ki te
bo pospremil tisti konček poti, kije še ostal. Ne pozabi prirediti vélike maše za re-
šitev lačnih duš. Kralj, proti kateremu v spodnjem svetu ne vpije noben jezik, bo
dolga leta vladal v miru.«
Cesar seje poslovil od Cuija in stopil za Zhujem skozi vrata. Na drugem koncu sta
našla serca, ki je bil že osedlan. Zhu je pomagal cesarju nanj. Po nepretrganem,
kratkem dmcu je cesar prijezdil do brega reke Wei, ki je tekla južno od njegove
prestolnice. V reki sta se igrala dva zlata krapa, skakaje iz valov in spet vanje. Ce-
sarja je pogled nanju zelo razveselil, obrzdal je konja inju pozorno opazoval.
' Osebno ime prvega cesaija dinastije Tang.
103
»Ne smete izgubljati časa,« je zaklical Zhu, ki se mu je približal izza hrbta. »Po-
gnati morate v mesto.« Cesar paje še kar naprej strmel v reko. Nenadoma je Zhu z
glasnim krikom potisnil konja in jezdeca v reko.
Medtem so bili cesarjeva družina in ministri in vse dvome gospe zbrani okrog kr-
ste v Dvorani belega tigra in so žalostno opravljali poslednje obrede cesarskega ža-
lovanja. Na lepem seje iz krste zaslišal pridušen klic: »Potopil meje, potopil me
je!« Žalovalci so bili tako osupli, da si ni nihče drznil stopiti h krsti in pogleda-
ti, kaj je narobe. Naposled so se ji približali vdi Xu, pogumni Qin in naustrašni
Jingde, sklonili so se nadnjo in rekli: »Če je veličanstvo v kakršnikoli nepriliki, ga
prosimo, da nam odkrito pove o njej. Vendar te moramo prositi, nikar si ne pri-
vošči kakega strašenja ali norčij, kijih zbijajo duhovi, sicer bodo trpeli živci tvoje
družine.«
»Tu ne gre za kako strašenje ali karkoli podobnega,« je zatrdil minister Wei
Zheng. »Preprosto dejstvo v tej zadevi je, da se je njegovo veličanstvo vrnilo v ži-
vljenje. Pri priči prinesite orodje.«
In tako so z vzvodom odprii krsto. Notri je sedel cesar in še zmeraj vpil: »Utopil
meje! Me ne bo nihče izvlekel?«
»Veličanstvo bo kmalu prišlo k sebi,« so rekli, ko so ga podprii od vseh strani.
»Vsi tvoji ministri so tu, da bi ti pomagali.«
»Še pravkar sem bil v hudo tesnem škripcu,« je rekel cesar in odpri oči. »Komaj
sem bil ušel s Sodišča smrti, ko so me potisnili v vodo, da bi se bil skorajda
utopil.«
»Izvoli se pomiriti,« so dejali ministri, »in nam povej, v kateri vodi si se utapljal.«
»Bil sem na konju«, je rekel, »in ravno sem prišel do reke Wei, ko sem opazil ribji
par, ki seje igral v njej. Medtem ko sem to opazoval, je stotnik Zhu porinil mojega
konja, da sem padel z glavo naprej v reko.«
»Veličanstvu se še niso povsem povmili čuti živečega,« je rekel Wei Zheng. Brž so
poklicali dvornega zdravnika, taje predpisal krepčilna zdravila in cesaiju so pri-
pravili kašo. Po nekaj odmerkih je bil cesar docela pri moči in zmožen vladati.
Naslednji dan je na dvomem zasedanju razglasil splošno amnestijo, potem pa iz-
dal poziv, s katerim je iskal prostovoljca, ki bi bil pripravljen odnesti melone Sod-
nikom umrlih. Hkrati je ukazal blagajniku, naj odide z zlatom in srebrom v Ka-
ifeng in povrne dolg Xiang Liangu.
Nekaj dni zatem se je na poziv v zvezi z melonami oglasil neki Liu Quan, dokaj
premožen mož. Izkazalo seje, daje njegova žena. Modri Lotos, nekega dne stala
na hišnem pragu, ko je prišel mimo neki duhovnik, in snela si je zlato lasnico in
mujo dala kot vbogajme. Liu jo je ozmerjal, rekoč, da kot ženska sploh nima kaj
početi na sprednjem koncu hiše. Modri Lotos, ki sojo njegovi očitki zadeli v živo,
seje pri priči obesila. Možu je zapustila dve majhni deklici, ki sta noč in dan joka-
li, da ti je lomilo srce. Liua je zdaj začela tako peči vest, da sije sklenil vzeti življe-
nje, in bilje povsem voljan vzeti s sabo melone. Ko seje priglasil cesarju, so mu
dejali, naj gre v skladišče in tam so mu dali dve južni meloni, v rokav so mu vtak-
nili rumene kovance, v usta pa odmerek strupa.
Noseč meloni na glavi, je prispel do vstopnih vrat v Smrt. Ko sta ga stražna du-
hovna povprašala, po kakšnem opravku prihaja, je pojasnil, da od njegovega veli-
104
čanstva, kitajskega cesarja, prinaša melono v dar Sodniku umrlih. Stražar se je
obotavljal, ali naj ga spusti noter.
»Resnicoljuben, zanesljiv dečko je tale cesar!« je rekel Jama, kralj smrti. »Imenit-
no!«
Vzel je meloni in vprašal Liua, kdo je.
»Imenujem se Liu Quan,« je odvrnil Liu. »Žena se mije obesila in me zapustila z
dvema punčkama. Sklenil sem, da si bom vzel življenje, ker pa sem si hkrati želel
storiti svoji deželi kako uslugo, sem prevzel nase, da bom odnesel s sabo tole dari-
lo, meloni, ki bi ju kitajski cesar rad poklonil tvojemu veličanstvu kot zahvalni
dar.«
Ko so Jama in sodniki slišali to, so poslali po duha Modrega lotosa. Duhovi sli so
ga pri priči našli in pripeljali Liuu. Pogled v arhiv mrtvih je pokazal, daje obema
pisano živeti do pozne starosti. Ko pa je Jama ukazal, naj ju popeljejo spet v ži-
vljenje, je sel ugovarjal, češ daje duh Modrega lotosa že precej časa v dolnjem sve-
tu, in dvomil je, da bi bilo telo, ki bi ga ženska zapustila, še uporabno.
»Umreti ima cesarjeva sestra Nefritni brst,« je odvrnil Jama, »torej si kar sposodi
njeno telo.«
In tako je sel odpeljal duši Liua in njegove žene do meja Sveta smrti; in če ne ve-
ste, kako sta se vrnila med žive, morate prisluhniti temu, kar je povedano v na-
slednjem poglavju.
Iz angleščine prevedel Branko Gradišnik
105
Milan Kleč
Ptič, ki umira,
najlepše poje
Esej o poeziji in smrti
Obupan kot le kaj sem sedel v kotu gostilne in z zadnjimi močmi pil dvojni brizga-
nec. Ko rečem z zadnjimi, mislim predvsem na to, morda bi bil celo boljši izraz s
poslednjimi, torej, ko to omenim, mislim predvsem na to, da sem bil strahovito
prepit in da me je lahko le nova pijača privedla k sebi. Poprej sem se sprehajal in
se koncentriral na vse načine, da se mi ne bi pretrgala tista možganska nitka, ki bi
me lahko tako vrgla, da bi me morali odpeljati. To lahko razume seveda samo ti-
sti, ki ima podobne izkušnje. Da, prav izkušnje. Tega se ne da dojeti in razumeti iz
besed drugega. Kot da bi govoril o življenju brezrokcev. Prav gotovo nekaj podob-
nega, a jaz zaenkrat tega še ne morem govoriti, ker imam pač še obe roki. Natanko
tako, čeprav se mnogokrat zalotim v želji, da bi mi kakšno roko odsekali, seveda
raje kot pa da bi moral trpeti tiste peklenske mačke, ki se pojavljajo po nekajdnev-
nem popivanju. Da ne govorim o tednih. Bolečine so psihičnega značaja, oziroma
jaz sedaj omenjam takšne. Nikakor pa nočem govoriti o problemih alkoholizma,
to so končno moje osebne zadeve, a moral sem nekako začeti. Tako sem tudi raz-
mišljal v tistem kotu gostilne. Prvi problem tisti večer mije bil torej alkohol, drugi
problem pa so bile ženske, kijih v takšnih trenutkih najpogosteje srečujem in spo-
znavam. Kaj hočem reči?! - ko sem najbolj sesut, ko sem najbolj na koncu, takrat
imam najmanj problemov z ženskami. Hočem reči, da so mi ženske prav takrat
najbolj dosegljive. Neverjetno, sem razmišljal. Ko komajda hodim, ko sem ogro-
žen od vsakega najmanjšega šuma, ko se ne upam niti čez cesto, da me ne bi povo-
zil avto itd., prav takrat so ženske najbolj dovzetne zame. Takrat sem jim najbolj
všeč in zanimiv, če uporabim ti dve preprosti besedi. Samo smejejo se mi, prijazno
in dobrohotno, nasmihajo se mi pravzaprav, kot da bi bil otrok. A jaz tako nemo-
goč! Ves grd, ves rdeč v obraz, zaripel in zabuhel, s tresočimi se nogami in sploh
vsem telesom, ves smrdeč, prepoten, kajti vedeti moramo, da me cele noči poleg
mrzlic obiskujejo tudi vročice, tako da po pijanski noči ali po popivanjih ne pri-
voščim nikomur, da bi vstopil v mojo sobo - torej prav tedaj, ko se počutim na
pragu smrti, me ženske najraje opazujejo. Takrat si me najbolj želijo. Tega si ni-
106
sem znal nikoli razložiti in niti nisem razrešil vprašanja, ko sem si dopovedoval,
da sem v takšnih stanjih očitno pač najbolj dosegljiv. Ko ne pijem, imam morda
obroč okoli sebe, trdnjavo, in ne dopustim nikomur, da bi preplezal njeno obzidje.
Ali je to davek za pijančevanje, za obvezno kesanje, ki mu sledi? Tiste trenutke
tega nisem vedel. Vedel sem samo to, da me ženske zlahka odvedejo s sabo, če me
dobijo v razbitem stanju. Tudi zaradi tega ne razumem takšnih žensk, kako da ne
vedo, da je takšen odnos obsojen na propad. Jaz žensk, s katerimi se družim pijan
ali z mački, naslednji dan ne upoštevam. Celo upirajo se mi, kot da bi se mi prav z
njimi še bolj kazala absurdnost pijanskih noči. Ženskam vse to povem, in mislim,
da se ne delam prav nič lepega, a vse je kot bob ob steno. Pa kaj si mislijo? Kakšne-
ga otroka hočejo?! Mrtvega ali kaj, ker jaz sem izredno blizu smrti v takšnih sta-
njih. Pa še za določen tip žensk ne gre, so mi skakale misli. Da ne bo kdo to po-
mislil. In tedaj, kot da bi me oplazila strela, kajti dobil sem občutek, da sem ugoto-
vil, zakaj je temu tako. -» Ptič, ki umira, najlepše poje!« je zavrelo
v meni. S prsti sem nestrpno trkal po mizi in si naročil nov dvojni brizganec, če-
prav mi je denar nezadržno pohajal, a sedel sem v gostilni, kamor zahajajo moji
prijatelji in... prijateljice, sem se spet ustrašil in zgrozil. - Z ženskami nič
več! - V meni je samo kipelo: »Ptič, ki umira, najlepše poje!« - Zato me torej žen-
ske v teh nezavidljivih stanjih pobirajo in spravljajo v svoje postelje! Pojem kot
ptič, ki pred smrtjo vse iztisne iz sebe. Iz sebe iztisne celo življenje in tako tudi jaz
iztiskam iz sebe celo življenje. Kaj paje lepšega, kot če ti nekdo vdihne v dušo in
telo novo življenje? Mislim, daje to veličasten trenutek, čeprav ga nisem še nepo-
sredno doživel, ker sem bil do sedaj vedno v obratni vlogi. A koliko življenj sem že
tako izgubil! Koliko življenj pa imam?! - Pred mano seje rodil nov brizganec, ki
sem si ga s tresočo se roko takoj ponesel proti ustom. Še dodatno sem bil vznemir-
jen ob zadnji misli, čeprav sem dobro vedel, da si ne smem dovoljevati nobenih
stresov. Mera je bila namreč polna, čeprav je takšna koncentracija v tako razrah-
ljanih stanjih izredno težka, če ne že nemogoča. Misli imajo svojo glavo. Kar
zmanjkovalo meje. Ptič, ki umira, najlepše poje. Smrt, občutek bližajoče se smrti,
želja, da bi se človek do kraja izpovedal, želja, da bi zaobsegel célo svoje življenje v
enem trenutku, ki je lahko fuk, ki je lahko tudi že sam bližanje smrti in v takšnih
trenutkih maksimalni praznini. In - kako da sem sploh še med živimi, čeprav se
imam še vedno za spretnega v življenju? Kaj me potegne nazaj? Ženske prav goto-
vo ne! Slaba vest je premajhen razlog. Tukaj mislim na obvezno urejanje odnosov,
ki se dogaja naslednji dan. Morda ogromno življenje, ki ga imam v sebi in se ga
sploh ne zavedam? Počutil sem se kot obseden. Ptič, ki umira, najlepše poje. Žen-
ske! Vem, da lahko lepo pojem. Ali me zato objemajo in stiskajo? Ali se zato sti-
skajo k meni!? In - ali zato tudi ženske spuščajo nerazumljive krike, ki jih jaz, iz-
kušen ptič, spravljam v pravilno notno zaporedje? To so tisti kriki in šepetanja.
To je pravzaprav ptičje petje. In kaj potem pravzaprav sploh pomenijo ptice? So
kakšni simboli?! Kaj zato grulim? Da sem en dan golobček s svojo golobico, da
ženski potem naslednjič dokažem, kako lahko prepreva tudi siničje pesmi, pesmi
grlic, taščic, galebov? Kaj zato letimo v aktu po nebu? Ker smo ptice?! Da, ptice,
ki po fuku omagajo in se jim vme vsakdanja govorica, kije človeška. Iz neba pa-
dam naravnost v posteljo, kjer se razbijam, razbijam tudi ženske, a letenje jim od-
govarja, ker ni preprosto leteti. To je tisto. In kako rade ženske letijo, kako rade so
107
ptice in kaico potrebujejo za to mene. - O vsem tem sem nejasno razmišljal, ker
tudi razmišljam bolj tako, da stvari bolj čutim, oziroma da jih ne znam jasno defi-
nirati. Imel sem še za zadnji brizganec. Dvojni. - Spoznaval sem, da meje premiš-
ljevanje vseeno nekoliko pomirilo. Občutek gotovosti sem dobil, torej je bil odveč
tudi pretiran strah zaradi nepredvidljivih posledic alkohola, ki sem ga konzumiral
zadnje dni. Z eno besedo: počutil sem se že kar dobro, a misli niso hotele pretrgati
svojega potovanja. - V glavo mi je šinila usodna povezava: »Pesniki umi-
rajo m 1 a d i ! « Misel, skratka, ki se mije zdela vedno neumna in zaradi katere
sem že davno sklenil, da bom živel vsaj sto let, če ne že zaradi drugega, pa iz hudo-
bije. Tudi jaz namreč pišem, a o tem kasneje. - Torej: Pesniki umirajo kot ptice.
Ptice, ki pa umirajo, najlepše pojejo. Tako je tudi s pesniki, ampak meni se to ni
zdelo v redu, ker sem v tej povezavi takoj začutil nekaj samouničevalnega. Siliti v
smrt. Pehati se v smrt. Na vsako silo, za vsak račun, samo da bi lepše peli. To ni-
kakor ni v redu. To je provociranje, ki paje dosti bolj zavestno kot pri pticah, če-
prav bo lahko kdo trdil obratno, a jaz mu ne verjamem. To je sila neodgovor-
no ... Prepustiti se objemu smrti za boljšo pesem ... Ne, ne. Zato umirajo pesni-
ki mladi. To je prav gotovo nesposobnost. Ali pa niti to ne. Grozna želja, ki se ne
da več krotiti. Ne, ne, - ne pustimo se premagati. Ne, ne, smrt! Ne govorim samo o
mislih na smrt, tudi fizična smrt se da sprovocirati z mislimi. Samo da bi peli kot
ptice, ki umirajo. Nima smisla. Pamet v roke. Kar priporočam tovrstnim, je samo
to, da je v takšnih stanjih boljše popeljati ženske v nebo. Tudi to so pesmi, ki se
lahko zapišejo. Samo ne siliti v zemljo. - V kotu gostilne bi bil skorajda zakričal:
Fukati, fukati! Čeprav tudi to ni lahko in čeprav je lahko tudi to nevarno. Samo ne
z glavo naravnost v grob. Dovolj je bilo izkušenj in nikakor nima smisla za vsako
neumnost žrtvovati se, kar se lahko zelo hitro zgodi. - Medtem se je kozarec z
brizgancem vneto praznil. Še kar naprej paje bobnelo v meni: Ali se zato pustim
odpeljati ženskam? Ali zato v takšnih stanjih nikoli ne pišem? Ker poznam strašni
povratni udarec pesmi! Natančnost, natančnost, skorajda prezahtevna natanč-
nost. In od kdaj zahtevam fukanje, čeprav sem se še pred kratkim pripravljal napi-
sati esej, kjer bi dokazal ali vsaj govoril o tem, kako se nikakor ne sme izgubiti ne-
dolžnost tja do petintridesetega, štiridesetega leta?! Ali sem o tem razmišljal samo
zaradi tega, da bi malo zamenjal njive pisanja? Poleg pesmi, proze, drame naj bi
letos zasadil še njivo z eseji. - Natančnost, natančnost in znova natančnost. - A že
v tistih trenutkih sem spoznaval, da obstaja še bolj zdrava logika, in naj ne bo
videti preprosto in neumno, če rečem, da si je v takšnih stanjih boljše nabaviti
novo srajco, nove hlače, nov suknjič in jih potem pripeljati do njihovega konca,
kraja, do njihove onesposobljenosti. - Pijača mije pošla. V gostilno je vstopila ena
izmed tistih žensk, o katerih sem govoril na začetku. Razveselil sem seje. Sila raz-
veselil, najprej zaradi pijače, ki mi jo je naročila, potem pa zaradi dejstva, ker sem
kar vedel, da seji bom pustil odpeljati, čeprav sem obenem že dvomil in se spraše-
val, saj bi se prav lahko o vsem skupaj motil. »Samo še to noč preživim z njo,« sem
si obljubljal, »potem pa radikalno prekinem z alkoholom.« Potem se spominjam
samo še tega, kako sem ji omenil, da si bom dal že naslednji dan delati škornje, ki
bodo vzdržali vsaj deset let. A pri sebi sem si mislil: Če bom seveda preživel ta po-
let! Ker ta ženska je bila že izkušena ptica.
108
Milan Kleč
Družinska sramota
Esej o prozi
V	mojem sicer zelo razvejenem sorodstvu so do sedaj edino babico mojega očeta
vrgli iz službe, zato je bila seveda tm v peti ugledne družine. Naša rodbina seje na
vse kriplje trudila, da bi zakrila sramoto, prav zato paje marsikoga še bolj vleklo,
da bi odkril, zakaj seje to pripetilo. Strici in tete so se samo zmrdovali, če si ome-
nil babico. Pred otroki sojo skrivali kot garjavo ovco.
Šele ko sem diplomiral in se zaposlil inje kazalo, da ne morem več zaviti s prave
poti, pa tudi svojih skrbi sem imel že na pretek, je oče odprl majhen lesen kovček,
ki gaje podedoval od babice. Kovček je bil natrcan z rokopisi. Papirji so bili zlože-
ni v dokaj lični mapi, na kateri je pisalo: Tebi, moja draga, ki si me edina razume-
la in me imela rada ... in takšne neumnosti naprej. Očitno so bili to rokopisi ka-
kega pisatelja in prav smešno se mije zdelo, od kod moji prababici. Seveda sem jih
prebral in jih ponudil celo nekaterim izvedencem, s katerimi smo se odločno stri-
njali, da so popolnoma brez najmanjše vrednosti. Po vsem sodeč seje moja praba-
bica zanimala za književnost, še bolj pa za književnike. Oče seje ob kozarcu vina
spominjal, kako je bila prepričana, da ima izreden smisel za literaturo in kako
bodo ti neužitni spisi še pripomogli k razvoju književnosti.
Babica je bila takrat prodajalka v trgovini. Nekaj hiš zraven paje stanoval pisatelj,
ki seje umaknil na deželo, da bi lahko v miru ustvarjal, a samo babico je tako pre-
klemansko zavedel, da sojo zabrisali iz službe. To so bili že tisti časi, koje zani-
manje za umetnost popolnoma splahnelo. Nihče ni čutil več nobene potrebe po
njej, zato je bilo babičino dejanje še bolj brezglavo. Pisatelj seje vedno, koje kon-
čal rokopis, odpravil v mesto in ga ponudil revijam ter založbam v objavo. Med
posameznimi rokopisi so bili vedno večji premori. Tako je menda med zadnjim in
predzadnjim sijala vrzel osmih let. Razmere so se v tem času zelo spremenile, če-
sar pa pisatelj ni vedel, ker seje pač odločil za odmaknjeno življenje.
V	mesto seje vedno odpeljal z vespo. Moj oče je bil takrat še majhen otrok. Skupaj
z drugimi otročaji so tekli za njim in ga pospremili do obronka vasi in mu potem
še dolgo mahali z robčki. Na prtljažniku vespe je imel privezan kovček, ki gaje
109
kasneje podaril babici. Pravzaprav ji ga ni podaril, kot bomo kmalu spoznali.
Svoje izdelke je imel razporejene za objavo po revijah, celoto pa naj bi mu prevze-
la kakšna založba. A osem let ga že ni bilo v mestu. S svojim velikim delom seje
tako ponosno pripeljal pred poslopje, kjer je bilo nekdaj uredništvo ene izmed li-
terarnih revij, a na svoje veliko začudenje in ogorčenje je kaj kmalu spoznal, da na
tistem mestu ni več nikakršnega uredništva, temveč prijazen bife. Ker je imel od-
dajanje rokopisov za tako ali drugače povezano z obveznim pijančevanjem, se mu
osuplemu zaradi tega niti ni bilo treba posebej napiti. Tudi na nobenega stanov-
skega kolega ni naletel, zato se je odpeljal do najbližje založbe, a tudi založba na
bila več založba, temveč hotel, kjer so bili uradniki hotelski delavci. Delavce v za-
ložbi so kratko malo prekvalificirali. Naš pisatelj je tako zaripnil, daje zahteval
seveda šefa, ker je hotel v nekdanji založbi vsaj prespati, saj seje bližala noč pa
tudi močno pijan je že bil. Nič več mu ni šlo v glavo. A bivši glavni urednik za le-
poslovje gaje hladno odslovil, češ, da ne marajo prav nobenih pisateljev, ki si po-
tem po sobah režejo žile, se obešajo in tako delajo sramoto hotelu. Naš pisatelj se
je seveda pri priči stepel, a kdo bi obvladal hotelske redarje. Ni jih več spoznal, kaj
šele, da bi bili oni njega! Organi javne varnosti so ga prijeli zaradi kaljenja miru in
ga pridržali do iztreznitve, tako da seje naslednji dan pojavil ves skrušen v vasi.
Vaški dečki so mu zopet mahali z robčki.
Takšne stvari so se menda dogajale.
In takrat seje začela tudi zgodba moje babice, ki vsebuje nezadržen propad. Pisa-
telj seje najprej za nekaj dni zaprl v najeto hišo, kjer so ga otroki večkrat slišali,
kako je zavijal kot volk. Že čez kakšen dan pa seje prikazal na svetlo in jo mahnil
naravnost v trgovino. Babica se ga je razveselila. A poslušajte sedaj dobro, kaj sije
dovolil pisatelj. Babica gaje tudi tokrat nagovorila, kako je njemu lepo, ko lahko
živi od tistega, kar resnično misli in dela. Ona pa - kaj bi sploh govorila. Zato gaje
tako preklemansko spoštovala. Pisatelj si je zvrhal košarico. Tokrat je vzel s po-
lic celo boljše vino, kot gaje pil ponavadi. Voziček je pripeljal do blagajne, za ka-
tero je tisti dan sedela babica. Račun je znašal okrog osemdeset jurjev. Naš pisatelj
seveda ni imel niti počenega groša, ker ni nič svojega prodal, saj tudi ni imel kje,
zato je potegnil iz žepa svojo pesem in jo izročil namesto denarja. Kar predsta-
vljam si ga, kako je nagovoril babico: Tukajle vam dam pesem, dvajset verzov
ima. Poceni jo dam. Verz po šest jurjev, torej ste mi dolžni še štirideset tisoča-
kov. - In babica mu je vrnila štirideset jurjev, pesem paje spravila v blagajno.
Seveda je bilo takrat potrebno poravnati samo stroške, a pisatelj je bil lačen in že-
jen tudi naslednje dni. Prav vse naslednje dni. In ne samo lačen in žejen. Iz trgovi-
ne je za skromni dve avtorski poli odpeljal hladilnik, ki ga do tedaj ni imel - prav
tako pralni stroj, in sicer za pet pol - oblekel seje sploh od nog do glave-v eni iz-
med svojih pogostih pijanosti pa si je nabavil celo šivalni stroj, in sicer za nedo-
končano slaboumno dramo, ki sem jo tudi prebral. In lahko si že mislite, kam je to
pripeljalo babico. V blagajno se je namesto denarja stekal brezvezen papir. Naš
pisatelj je dobro živel, tako kot še nikoli, in vsi so se čudili. Mislili so, daje sklenil
kakšen dober posel, šele mnogo kasneje so odkrili, v katerem grmu tiči zajec, in
našo babico seveda brez posebnih obrazložitev vrgli na cesto.
110
Tako je bilo to. Vseeno sem prepričan, da so zadevo preveč prikrivali. Mislim, da
so moji sorodniki pretiravali, saj ni enega med nami, ki bi pokazal kakršenkoli in-
teres za književnost. Nihče niti ne bere, čeprav moram priznati, daje imela moja
babica zares odličen, če ne že enkraten smisel za literaturo. To sem povedal tudi
svojemu očetu. Prepričan sem, da ni častila tistega književnika, ali kaj je že bil, go-
tovo bolj šarlatan, a pustimo to. Upam si celo trditi, daje vedela, kako ničvredni
so njegovi rokopisi, če jih je sploh brala, mislim pa, da seje zgolj žrtvovala, da bi
tisti pisatelj začutil pravo tèmo in popisal njeno zgodbo, če je že znal sestavljati
stavke. A zato je bil seveda preneumen, kar je povsem razvidno iz njegovih roko-
pisov, zato moram že reči, da babica ni imela samo odličnega smisla za literaturo,
temveč jo je tudi storila. Kaj hočem reči?! Hočem reči, daje bila babica sama veli-
ka, enkratna in prvovrstna književnica. Na takšen način pa postanejo zanimivi
tudi pisateljevi rokopisi.
Ill
Taras Kermauner
Zadnja stopnja
ludizma?
(Ob Filipčičevi drami File-baron Münchhausen)
»Nisem več vedel, kdo sem, ne kaj sem. ... Ne, ker v bistvu, razumeš, kaj jaz
vem ... Ja.«
Odkar je Jesih spremenil način svojega dramskega pisanja in ni nadaljeval Sade-
žev; odkar je Rudolf - morda zaradi gledališke neuspešnosti - opustil svoj inten-
zivni način pisanja dram in se posvetil romanom; odkar Lužan že nekaj let ni dal v
javnost nobene drame, prevzema, vsaj do neke mere, njihovo novo funkcijo in
nalogo v današnji slovenski dramatiki Emil Filipčič. Po zelo uspešni odrski pred-
stavitvi Ujetnikov svobode je drama File baron Münchhausen, podnaslovljena kot
»tragedija po grškem vzorcu«, njegov drugi vidni dramski tekst. Starejši Šeligo je
po začetnem tipanju z igro Kdor skak, ta hlap, v kateri so bile prisotne prvine lu-
dizma-reizma, preusmeril svoje zanimanje v analizo in podajanje mita, kije v bi-
stvu brez ironičnega podtona, čeprav je problematiziran. Mlajši Kleč gre s Polko
in drugimi svojimi dramami Filipčiču vzporedno pot.
Sam Filipčič seje znašel v središču današnje slovenske dramatske inovacije oz.
nadaljevanja tradicije; označuje novo stopnjo ludistične dramatike, ki bi rada iz-
šla sama iz sebe. a ne more. Pri tem se dotika tiste poti, ki jo je ubral Rupel, poli-
tične dramatike, ki ima močne moralno družbeno kritične prvine, a jih prav tako
prireja ali podreja ludizmu; Rupel in Filipčič se dopolnjujeta kot dve plati istega
obraza. Kar bi moralo biti Filipčiču blizu, saj posredno opredeljuje svoj svet v na-
slednji didaskaliji Fileta: »Zadaj zagledamo posmrtno Aristotelovo masko... dve
pravzaprav, združeni v grb, eno nasmejano in drugo objokano.« Ničesar ni, česar
Filipčičeva drama(tika) - drža - ne bi mogla sprejeti kot možni in sestavni del
sebe. Vse sprejema, a ničesar ne povzema; s heglovstvom nima nobene zveze. V
nji ni nobene dialektike, nobenega preseganja in novega oblikovanja na višji rav-
ni. Vse se srečuje in razsipa. Konec je enako prazen - človek praznik rok - kot na
začetek.
Filipčičeva dramatika - tako Ujetniki kot File - kaže nagnjenje k moči, k volji; to
nagnjenje je silovito. In vendar Filipčič ne sledi Novačanu (Herman Celjski)"ki je
vzel svojo voljo do kraja zares; ali enobejevski dramatiki. Rad bi ustvarjal heroje,
aktiviste, celo imperialiste, občuduje zmagovalce, fascinira ga suverena sila, ven-
dar pa - v duhu ludizma - zmerom vidi tudi drugo plat vsake zadeve: njeno tako
rekoč absolutno nemoč; vidi mnogo drugih obrazov. Ker ne zmore vzpostaviti ti-
ste odločilne trdne točke - eksistencialno moralno religiozne drže - ki bi ostale
112
vzdržala, nosila, osmislila, mu vsi vsak hip znova razpadajo na sestavne dele, ki se
med seboj zunaj zakona mešajo; tako dobimo osnovno figuro drame o Filetu: pro-
miskuiteto.
Filipčičeva stremljivost je nenavadna. Enako v Filetu kot v Ujetnikih. Ustvarjanje
sveta je prav njegova obsedenost. V Ujetnikih porajata Kronos in Gea, v Filetu vi-
dimo gledališkega Direktorja, ki - to je začetna opçmba drame - »ustvari nebo in
zemljo«. Gospod Direktor reče: »Bodi svetloba!« In je svetloba. Itn. Drama se do-
gaja nekaj dni, ravno to so pa začetni dnevi iz biblije, iz Genesis. Jasno so omenje-
ni prvi, do petega; pri šestem pa ni jasno, ali ni sedmi. To je stalni Filipčičev prin-
cip: naj se zdi nekaj časa neka pozicija še tako trdna, avtorje ne bo pozabil spodbi-
ti. Skaže se, da to niso dnevi stvarjenja, ampak spolni dnevi Direktorjeve hčerke
Agathe, dnevi njene ovulacije. Čeprav privatna telesna resnica ni resnica one
obče, mitske; obe resnici sta enakovredni. Svet je razločen v veliko ravni, nobena
raven ni višja ali nižja - po vrednosti, po resnici in resničnosti - od druge. Vse ko-
eksistirajo in se mešajo, ker je koeksistenca zmerom promiskuiteta, sinkretizem,
vezava vsega z vsem. Zato je treba brati Fileta s toliko očmi, kolikor je v drami ni-
vojev; in s toliko presojami, kolikor je v drami pozicij. Morda nobena slovenska
drama ne terja tako pluralističnega branja, takega že vnaprejšnjega pristajanja na
raznoterost sveta. Zato ta drama le odpira in meša, ne omogoča pa trdnega stališča
in jasne odločitve. Če je vse mogoče, ni nič mogoče.
Prva dramatikova ambicija: biti Bog. Prvo spoznanje: človek je komaj kaj, morda
le nič. In vendar med obema skrajnima legama ni ne izključnosti ne vojne, kakor
je bila, recimo, v enobejevski dramatiki med našim in tujim, človeškim in zločin-
skim. Tam je moralo eno zmagati in biti drugo poraženo, tu oboje izvrstno sode-
luje. File je pogled sožitja raznolikega. (Kar kaže, daje v slovenski zavesti plurali-
zem že zelo močan. In da se je vanjo vgnezdil po specifični poti: skoz ludizem,
skoz razkroj ene drže, ene resnice, kije resnobno-veljavno-obvezna. Ludizem kot
dramatiška teorija enakovrednih različnih vlog-že Sadeži - je po naravi plurali-
stičen.) Ludistova suverenost je tolikšna, njegova svoboda tako neomejena, da ga
sploh ne moti, če stojita dve tako različni tezi druga ob drugi. Dramatiku ni pre-
utrudljivo kazati, kako poteka stvarjenje sveta, čeprav ve, da ne gre za nobeno
Stvaijenje, ampak za verbalni pogovor v teatru: daje vse v življenju teater; in ver-
jeti, da je pred nami vseeno rojstvo sveta; ne se le delati, da verjame. Ludistova
vera ni fanatična, eno trdeča in drugo izključujoča; obenem s sabo dopušča tudi
nevero, absolutno skepso. Še več: Filipčič se trudi, da bi z voljo postavil neko sta-
lišče: recimo slovenski imperializem. A se ne more zadovoljiti z njim.
Filipčič tesno nadaljuje Rudolfa, njegov začetek Veronike. Pri obeh je stvarjenje
stvar teatra, gledališke skupine. Le da se kmalu po tem začetku avtorja ločita: Ru-
dolf gre upodabljat svetovno zgodovino, Husa in tridentinski koncil, slovensko
zgodovino, tèmo celjskih grofov, Filipčič se obrne vase, obravnava svoj osebni
problem - File je Filipčičev privatni vzdevek - vendar si ob tem ne more kaj, da ne
bi gledal v svojem osebnem življenju hkrati dogajanja univerzalnosti. File je Ama-
rildo, taje Adam; čeprav se na koncu drame, ko Amarildo ubije Karla, taje ves
čas kača, izkaže, daje bil Adam Karlo inje File Kajn. Je pa File tudi Ojdip, ker spi
s svojo mateijo; njegova mati je sedemnajstletna Agatha, Direktorjeva hči, ki je
pravzaprav Filetova sestra; tako se incest dopolni s krvoskrunskim odnosom med
113
bratom in sestro. (Tu nadaljuje Filipčič Seligovo temo iz Svatbe: odnos med Juri-
jem in Lenko, kije tudi mitski, čeprav po naravi zelo drugačen.) Gre za sintezo ži-
dovske in grške religije, mitologije, kozmogonije - kot v Ljetnikih. A File je obe-
nem baron Münchhausen, oseba iz pravljice, in še mnogokaj. Je, kar koli si zaželi
-imaginira - biti; zato je v naslovu Münchhausen ali po slovensko Lažnivi klju-
kec. Ni pa samo lažnivec in želevec; s tem da ubije Karla - kačo, Abela, bika, body
builderja itn. -je tudi realno tragedijska figura: morivec.
Vendar ta tragedija sploh ni avtentična. V tragediji odloča usoda, človek je pred
njo povsem nemočen; človeku se morebiti na koncu odpre pogled v Neznanskost,
v Boga (glej Mrakovo tragedijo Življenje - karneval), a to je posledica božje milo-
sti, človek sam s svojo močjo ostaja zgolj v temi tostranosti, v medsebojnem muče-
nju in pobijanju. Ludizem ne more ustvariti tragedije, ker ne prizna te nadnaravne
usode; ker človeka razume kot bitje govora (lingvizem), govorica pa dopušča vse
možnosti, vse kombinacije, omogoča človekovo nevezanost: umor besede ni kr-
vav, na mestu ene besede se znajde druga, nadomestna, medtem ko je pokončani
človek mrtev. Jezik je brez konca, kombinacij je nešteto; človek ima svojo mejo v
smrti, doseženi skoz trpljenje. Ludizem ne priznava ne usode ne milosti, saj milost
ni potrebna, če ni usode; človeka ni treba ne osvobajati ne odreševati, le pustiti ga,
da se kombinira.
V	tragediji čezmerni človek - bodoči tragični junak - hoče doseči svoj cilj; zanj
zbere vso voljo in prekrši pravila-zakone, ubija. Ni mu do tega. da bi napravil tra-
gedijo; narobe; tragedija je le nujna posledica njegovega neumerjenega - zato sa-
movoljnega - dejanja. V Filetu beremo ravno narobno zgodbo: Amarildo je ubil
Karla, za sceno, slišimo »boleče zatajevan krik, otožen moški stok iz grla«, mori-
vec nastopi »okrvavljen, z nožem v roki«, to je vse po tragedijskem scenariju, nato
pa reče: »Hotel sem grško tragedijo.« Nakar še razloži: »Hotel sem vse tako kot
on« - kot Sofoklej. Cilj dejanja sicer ostane, vendar se spremeni njegova vsebina.
Amarildu ni ne do časti, ne do kraljestva, ne do prestiža, ne vodi ga strast sovra-
stva ne maščevanja itn. - kot Ojdipa, Eteokla. Herakleja, Oresta itn. Amarildu je
do tega, da bi udejanil tragedijo, to je, da bi posnemal literaturo, ne življenje. Tra-
gični junaki posnemajo heroje, Amarildo - ludist - posnema jezik, zgodbo, matri-
co, formo, kulturo. Posnema Sofokleja. ne Ahila ali Herakleja. Volja je tu posne-
tek volje; na terenu literature se spremeni v gesto, sámo posnemanje pa v paraziti-
ranje na zgodovinskih literarnih modelih. Gre za svet, ki gaje prvi v slovenski dra-
matiki radikalno oblikoval Jesih v Sadežih. Za svet igre. ki ne more predreti kroga
jezikovno-podobarskega videza.
V	tem univerzalnem teatru - theatrum mundi - je Bog človek in vloga, igravec.
Ker ni ugotovljivo, kaj so zares - tega odločilnega nivoja resnice ni, kot pri Ruplu
ne (v burki Kar je res, je res) - so vse hkrati in je vsaka izjava pri priči spodbita.
(Recimo, Direktor: »Resno otožen, kakršen sem v resnici. Čeprav je tudi to ne-
dvomno poza.« - To je model, ki se stokrat ponovi.) Vendar bi se motili, 5e bi
sklepali, da se Filipčič predaja golemu verbalizmu. Tu se razlikuje od Jesiha. Jesi-
ha opaja-bil je prvi - odkritje, daje v svetu besed vse mogoče. Filipčiča-več kot
desetletje po Sadežih - začenja to kar precej motiti. Zavzema se za vzporedni mit-
ski nivo, ker bi rad v njem odkril tisto, kar verbalnost presega: transcendenco, ek-
sistenco. Zato mu ne zadošča niti avtoironija. Je mojster elegantne dvoumnosti, s
114
katero pa se ne samozadovoljuje. Njegova dramatika je precej bolj moška od Jesi-
hove, ekspanzivna, čeprav jezikovno in slogovno prav tako okretna, živa, polna
domiselnosti, bogata v izrazih, zabavna; - a morda bolj dramatiziran esej kot dra-
ma, kajti za dramo je preveč govora in premalo dejanja, situacije so premalo odr-
sko izčiščene.
V drami je sicer zelo veliko ravni, vendar je večina trenutnih, prehodnih; štiri pa
so eksplicirane in trajajo od začetka do konca. Ena je pripovedovalna: File kot
svetovni potnik, ki prihaja s Ceylona. se pripravlja na predavanje o tem; taje ima-
ginativno fabulativna; in najmanj pomembna, najbolj zunanja. Direktor omogoča
predavanje, Karlo pomaga. Agatha je tu odveč. Druga je na videz realna ali realno
privatna, intimna: Filetova zveza z Direktorjevo hčerko Agatho in vse, kar iz tega
sledi; tudi umor Karla pa incest itn. Tretja je poklicna, tehnično teaterska: vse
osebe so igravci; pirandellovska. Četrta je za alibi, je želja in vendar tudi poobči-
tev prejšnjih treh: mitska; drama na svoj način bere biblijo in grški mit. Verjetno
pa bi morali vpeljati še peto raven; druga razpada na dva dela. Prvi je zgodba v
drami, z Agatho, kije fiktivna, literarna figura; drugi paje zgodba zunaj drame, ki
govori privatno o avtorju drame, o njegovem odnosu do žensk, do politike, do dr-
žave, do morale, predvsem pa raziskuje, kdo in kaj avtor privatno je. Ravno ta ra-
ven, kakor se zdi na prvi pogled najbolj privatistična in s tem v skladu s svetom da-
našnjega slovenskega videza, prehaja v odločilno: skoz Filetov - Amarildov - av-
toerotizem, narcizem, se zastavljajo temeljna vprašanja o človeku kot takem. V
ludizmu narcizem ne odpelje v nezanimivi, neznačilni privatizem, ampak je rav-
no točka, kjer je edino mogoče priti bliže strukturi človeka, kajti človek je v dobi
ludizma Narcis.
Osnovno vprašanje je: kaj je res? Jesih je v Sadežih to vprašanje zavrgel; radostil se
je, koje odkril, da ni nič res in vse mogoče. (Vse je bilo mogoče zato. ker so Jesih in
ludisti iskali zgolj v jeziku in v imaginaciji, ne pa v realiteti - politiki, kije možno-
sti tesno zapirala. Sadeži so literarna ideologija in resnica 70. let.) V Filetu se ta ra-
dost utrudi. Res je še vse mogoče, od svetovnih popotovanj do umora, od ponov-
nega stvarjenja do ljubezni, a mogočost ni več stvar želje in imaginacije, pač pa
analitičnega hladnega pogleda, ki ugotovi, daje svet vse, kar je mogoče: daje treba
človeka gledati kot čebulo, mnogoplastnega, pa odkrijemo, daje obenem vse, vse
različice. V tem pomenu so te različice vse realne, če imenujemo realnost obstoj
različnih nivojev; lahko pa gledamo te nivoje le kot prereze v modelu ali kot me-
dele v generalnem sistemu; tedaj je točnejša oznaka zanje: hiperrealnost. Vendar
dramatik ni hladen znanstvenik, čeprav je tudi to. S tem da hoče tragedijo, izpove
- morda nevedé - da želi odkriti tisto plast, ki je navzlic vsemu determinantna, ek-
sistencialna, religiozna. Za Mraka je ta plast božja milost, za Bora v Težki uri eksi-
stencialno tveganje na osnovi znanstveno historične razredno nacionalne resnice,
za Majcna v Materah medčloveška solidarnost in usmiljenje, za Zupana v Alek-
sandru praznih rok tovarištvo, za Smoleta v Antigoni izpolnjevanje večnih etičnih
zakonov itn.
Smole je v Zlatih čeveljčkih odkril to plast-držo v radikalnem obupu, kije edina
resnica, nahajajoča se onkraj vseobsežnega retoričnega verbalizma, ta obup paje
nujno smrt - samomor. Smole dosega izjemen učinek ravno s skrajno napeto raz-
liko med praznim govoričenjem in človekovo nezmožnostjo, da bi živel od tega
115
govoričenja; gole besede so resnica živahno lepega ludizma in zrak zastrupijo,
brez zraka pa človek ne more obstati. Torej besede niso povsem prazne: ubijajo
zaradi svoje praznote. Smole s tem na svojevrsten, izjemno duhovit način obna-
vlja svojo nekdanjo strukturo, ki jo je že pred poldrugim desetletjem Inkret točno
označil kot absolutni razpon med vsem in ničem. Smole že od začetka, od Potova-
nja v Koromandijo išče absolutno točko in jo vzporeja z nihilizmom - praznino,
nevrednostjo, ničnostjo danosti. V Čeveljčkih jo je le transformiral iz izključujo-
če razlike, ki je v Antigoni nasprotje med absolutnim etičnim dejanjem in prila-
godljivostjo dani družbi, v izključujočo se razliko med absolutnim obupanim de-
janjem in prilagodljivostjo dani družbi; struktura je ostala, le naboj vere v odrešlji-
vost sveta seje skrčil na minimum.
Filipčiču je ta - smoletovska, cankarjevska - struktura tuja. Ravno do te napetosti
in absolutne razlike ne more; kot tudi Rupel v Kar je res ne - čeprav si oba želita
iziti iz relativizma nivojev. Rupel razkrinkuje dano oblast kot absolutno nevred-
no, nično, bedno (odtod nujnost karikature), ne more pa najti njenega vrednega
nasprotnika; ni junaka. Sam kot avtorje sicer razkrinkovalec, vendar se ne more
tematizirati. Da bi se upodobil kot junak Krimovega tipa (Zupanovo Rojstvo v ne-
vihti) ali svetnik-junak (Smoletova Antigona) ali svetnik (Strnišev Samorog - Ur-
šula) ali vsaj samomorivec tipa Administratorka (Čeveljčka), ki kratko malo - zu-
naj svoje zavesti - ne prenese te do roba intenzivne praznine sveta-družbe, tega ne
more. Ni te intenzitete doživetja niča sveta, ni tega pretresa, ker ni takšnega začet-
nega vrednotenja: težnje po absolutnem. Ludizem je že vnaprej spo razumljen z re-
lativnostjo sveta; zato do nobene tovrstne - eksistencialno kozmične - napetosti
ne more priti.
Znotraj zgoljjezika ni izključujočnosti, ni smrtne obveznosti. Naj že tako jasno
spozna neživljivost današnjega človeškega - slovenskega - življenja, največ, kar
lahko stori, je, da avtorja, ki dano družbo povsem zanikuje, skrije; da ostane kot
nasprotje-dopolnilo prečrtane družbe neki manko, neka neizvedena pozicija, o
kateri bodo morala naslednja leta šele razpravljati in jo ponovno opredeliti. Ali pa
stori kot Filipčič v Filetu: da avtorja eksplicira, vendar s tem tisti hip tega avtorja
samega potisne v dramo, v igro, med ostale; pri najboljši volji ga ne more izvzeti.
Lahko mu daje še tako veličastne vzdevke in mu pripisuje božjo-mitsko moč, če je
pošten, a to Filipčič kot pisatelj je, mora pri priči ugledati in prikazati tudi drugo
plat te moči, to je klavrno nemoč junaka, njegovo minisubjektnost. Fileta kot
klavrni četrtsubjekt, kot sodelavca v isti izmišljotini.
Celotno dogajanje Fileta je po eni - po pretežni - strani karneval (obrazov, ki jih
ni mogoče razločevati od mask). Če primerjamo Fileta z Mrakovo dramo Življe-
nje - karneval, ugotovimo podobnost, a tudi razlike. Za Mraka je vse življenje, ki
ni odprto Bogu, karneval, vendar tak, da se v njem ljudje ubijajo, skrajno trpijo in
se medsebojno mučijo. Karneval za Mraka ni preobilica veselja, užitka, sprošče-
nosti, ampak razkosavanje (sparagomos). Mrak gleda na karneval s stališča pepel-
nične srede, mrtvega in pokopanega Kurenta. Ljudje sicer nosijo maske, a to ni
pomembno, kajti njihovi avtentični obrazi sami so maske; to je bistveno pomem-
bnejše. Vse življenje je maska - ni res(nica) - če ni skladno z milostjo Neznansko-
sti. - Vse drugače Filipčič.
Ker ni ničesar onkraj sveta mask-obrazov, je pametneje, da na ta svet pogledamo
116
z veseljem, sproščeno, ljubeznivo, si v njem privoščimo zabavo, ne pa, da ven in
ven tožimo in se mučimo; muka ima smisel le tedaj, če pripelje v odrešitev ali če jo
vsaj pripravi. Zato je medsebojno preganjanje ljudi pri Mraku precej enolično, že
vnaprej obsojeno, čeprav skrajno strastno; je kot simfonija na eni struni violine ali
bolje grmečega basa, medtem ko se Filipčič zelo dobro počuti v svetu samoslepil,
saj mu ravno ta omogoča, da slepila kar naprej trga, da jih ironizira, da se posme-
huje sebi kot posmehljivcu, ker ve - natančno ve - da tisti, ki se posmehuje, ni nič
bolj odrešen od zasmehovanega. Ironija sodi k maskiranju; njeno demaskiranje je
le navidezno; prejšnje stoletje je verovalo, da ironija razgalja resnico (Shaw, tudi
Cankar), danes je samo po sebi umljivo, daje ironiziranje igra in razkrinkovanje
posebno rafinirana, intelektualno zahtevnejša, a v bistvu ista igra. V tem pogledu
drama File ni zapustila obzorja Sadežev.
V tej naravi Filipčičeve drame je skrita temeljna struktura glavne figure Amarilda
oz. Fileta oz. Adama oz. slehernika. Amarildo je očiten pozer; vsi vedo, daje po-
zer, in sam ve. A njegovo pozerstvo - maskiranost v gesto - ni niti najmanj nesim-
patično, saj ni lažno v nasprotju z držo resnice. Ker te drže ni oz. ker je enakovred-
na pozerstvu, nerazločjiva mešanica obojega ustvarja nekaj, kar Mraku ni povsem
tuje; Filipčič prav tako prihaja na rob demonije (tiste demonije, ki jo je morda naj-
jasneje pokazal in analiziral Zupan v svoji še ne objavljeni predvojni knjižni dra-
mi Tretji zaplodek). Demonija Fileta je posebna. V nji ni nič resnobno zaresnega,
nereflektirano grozotnega, besno enoumnega - kot pri Mraku. Mrakova demonija
je vsa iz enega kosa, kot je Bog iz enega - a nasprotnega - kosa. Zato v Filetu de-
monija ne deluje zastrašujoče, pretresujoče in v konsekvenci odrešujoče. To ni več
primarna, sama v sebi zadostna demonija, ampak elegantna, suverena, lahkotna,
svoje neučinkovitosti, nemoči zavedajoča se demonija. Kar je glavno: demonija se
v Filetu ne razlikuje več od svojega nasprotja, od pobožnosti, od ljubezni. Ljube-
zen je postala fascinacija, a tudi fascinacija ni črtomirovsko jonescovska, tragično
grozljiva, ampak prijazna, skoraj rokokojska.
Najbolj fascinantno in demonično - v specifičnih filipčičevskih pomenih - je to,
da se in kako se vse v tej drami-svetu guglje, maje; kako je vsaka pozicija začasna
in nezadostna; kako zategadelj ne more prerasti v Pozicijo, v držo-stojo, v odloči-
tev, ki je ločitev od videza različnih položajev, v odrešujoče-osvobajajoče Deja-
nje. To, včasih neprekosljivo lepo in duhovito, v zelo izraznem, izrazitem, boga-
tem, domiselnem, svežem jeziku-slogu izpeljano guganje, zamenjavanje, ki ni po-
vsem oddaljeno od Švabičeve drame Pripoved o mladem junaku, in ki se kaže kot
do kraja sproblematizirana etika, kot ludizirana religija-mit, kot čista estetika, ki
pa si sama sebi ne zadošča - kar povzroča njeno osnovno negotovost in kaže na
njeno Ahilovo peto - to ukvarjanje z resnico, ki obenem govori imanentistično
resnico današnje dobe in jo skriva, ker se z njo igra, ta nenehna vzporednost po-
snetka neujemljive in neposnemljive realitete in njene parodije, vse to razprševa-
nje po celotnem prostoru, ki je precej neorganizirano, marsikdaj nametano na-
okrog in glede na odrske zahteve dramatike preverbalistično - tudi tu je blizu Ru-
plu in njegovi burki Kar je res-je ravno toliko demonično, kot je demonična neka
praksa, ki ne more najti svojega predmeta kot tujega, kot nasprotnega in se zato
poistoveti sama s sabo: metoda s predmetom, akcija s trpnostjo, dobro z zlom, po-
zitivno z negativnim, vse z vsem. Demonija je de-demonizirana, če je postalo vse
117
demonično: vse posledica in znamenje neodrešljivih sil.
Včasih dela File vtis, kot da se v njem liki ne morejo izraziti. Ta neizrazljivost, a
želja po izražanju je estetsko lepa in moralno simpatična prav zato, ker čutimo, da
jo priznava avtor, kije velik mojster v postavljanju besed. Mrak je najbrž njegovo
nasprotje, tako slabo obvlada retoriko, tako je njegova retorika le preoblečen krik
in grožnja in pritoževanje in srd, se pravi nekaj, kar se prebija skoz opno človeko-
ve kulture, kar paje v svojem bistvu surovo, neoblikovano. Filipčič očarljivo obli-
kuje, kar koli vzame v roke; nič ni, kar bi privršelo iz njega nenadzorovano. Ni se
mu treba nadzorovati, pa je vendar brez napake. Če tak dramatik prizna svojo ne-
moč prav tam, kjer je očitno njegova največja moč, je storil morda nekaj pretreslji-
vega in zato spet na svoj način privlačnega. Ni se zadovoljil s tem, kar je in kar ima
- kot Jesih, ki se v Sadežih uživa, a je v Vzponu ekonomista Petra že izčrpal za-
bavno očarljivost samoužitka - ampak seje začel postavljati v držo, ko pričakuje,
da bi bil in imel nekaj drugega kot do zdaj. Očitno je. da išče novo - in sploh šele-
osnovo zase, izhodišče, smer. izraz, realiteto, morda celo pravo onkrajnost. Išče -
med tolikerimi izvrstnimi besdami, ki vonjajo - pravo Besedo, tisto, ki bi spet
ustrezala.
Ustreznost besede pomeni njeno zmožnost, da spet odtisne realiteto (najprej av-
torjevo, likovo, psihološko, nato pa-a že s samim tem - svétovo). Mimezis je bila
izgnana iz slovenske dramatike in inovativne literature kmalu po 1964. letu, po
koncu perspektivaštva kot zadnjega poskusa, držati svetu-družbi-človeku - kri-
tično - ogledalo, zavržena je bila z Rudolfom, posebno pa z Jesihom; a poldrugo
desetletje konstrukcij - sveta, postavljenega na hipotezah in modelih, ne pa ade-
kvaciji - je vneslo takšno dezorientacijo v svet, v človeka, v kulturo-literaturo, da
je danes očitna nasprotna usmeritev: nazaj k mimezis, čeprav ne k taki kot nekoč.
Poskus, da bi umetnost izenačili z znanostjo in z mišljenjem-filozofijo - ta poskus
je formulirala esejistika t.i. zlate dobe Problemov, od 1966 do 1973 - seje pones-
rečil. ker ni upošteval, da umetnost kljub svoji estetskosti ne more vzdržati, če ne
vsebuje in ne kaže etično religiozne sfere-ravni; ker je ta esejistika reducirala
umetnost na funkcionalno raven, na profesionalno-obrtno, bila je filotehnična,
vsa zavzeta s tehnostrukturami; ker je pregnala iz umetnosti etično odločitev, brez
katere je tveganje zgolj igra, v najboljšem primeru pustolovščina; ker je religiozno
sfero v najboljšem primeru poistila s filozofsko (Bog = bit), in sicer na strukturali-
zem. na funkcionalizem, na sistemsko teorijo; ker se torej ni mogla oblikovati ose-
ba v svoji eksistencialni razsežnosti kot bitje trpljenja, mejnih položajev, absolut-
nega upanja, vere v transcendenco in s tem držanja neke drže, ki je nezapustljiva.
Adekvacija ne pomeni nič drugega kot človekov napor, iskanje, da bi našel real-
nost onkraj sebe. onkraj svojega narcizma, samozadostnosti in s tem onanizma: da
bi se odprl drugemu, drugosti, ustvarjalnosti. Brez drugega ni ustvarjalnosti, saj je
bistvo ustvarjalnosti porajanje, rojstvo pa ima pomen le tedaj, če porajajoči rodi
nekaj drugega od sebe in ne reproducira le sebe.
Generalni zadetek komedije Kar je res, je res je v tem, daje Rupel odkril jalovost,
izpraznjenost, ničnost nenehne nujne avtoreprodukcije monopolističnega in dé5-
potskega sistema, ki ne - ker ne - omogoča nastajanje drugega, različnosti, plura-
lizma. Kdor vidi povsod le sebe, ta jaz pa postaja vsak dan bolj bivši, svet izničuje,
saj je razlika med človekom (in celo živalmi) na eni in najnižjimi bitji na drugi
118
strani ta, da višja porajajo drugo(st), najnižja pa se le ponavljajo. Sele drugost daje
možnost nastanka razlik, to je svobode, možnost odločanja za eno ali drugo: mož-
nost iskanja v več smereh, s tem pa možnost ljubezni, kije spoj z ne-mano. Totali-
tarizem ne pozna ljubezni, temveč le teror enega nad drugim, ki ga hoče razdrugi-
ti, to je dez-alienirati: da bi - po dolgi dobi razrednega gospostva, alienacije, izgu-
bljenosti, medialnosti - postalo spet, kar je nekoč, v prakomunizmu, v oceanu
bilo: eno sámo: drugost pojmuje kot prehodno krivdo zgodovine, kot človekov od-
hod od samega sebe, kot najhujšo rano, kot nesrečno zavest: kot smrt. Vmitev k
sebi - k identiteti - je vmitev k nesmrtnosti enega samega, ki pa se v realiteti poka-
že kot edinstvenost karizmatične osebnosti; taje namreč edina zmožna ustvarjati,
roditi vse iz sebe (Rudolfov Xerxes), to je, ves svet gledati kot svoj posnetek. Mno-
gotemost adekvacij se reducira na eno samo - vrhovno - adekvacijo. Svet postane
bolj suženjski, kot je bil sploh kdaj: postane neživljiv, razen za Enega ali morda za
tiste, ki se sončijo pod pokrovom tega Enega.
Filipčičevo igro moramo gledati tudi s tega vidika; in v tem je komplementarna
Ruplovi. Že kar manično poudarja raznoterost. Na nobenem položaju ne vztraja
več kot hip, v bojazni, da se ne bi pretvoril v zgolj enega. Ena najboljših plati lu-
dizma je ta, da ne prenese totalitarizma, uniformiranosti Enega, ene Resnice, vla-
de ene oblasti, ene moralke itn. Hoče različno; in ga bliskavo dosega. Slabost lu-
dizma paje žal v tem, da ta različnost vendar ni dovolj pluralna, ker zaradi po-
manjkanja kakršne koli eksistencialne etične (religiozne) drže ne more priti do
pluralizma eksistencialih drž in se nazadnje vse drže izkažejo kot variacije iste
drže. Največja nevamost tega je bila pri Jesihu; ne le v Sadežih. Filipčič bi se rad
tej pretikljivosti vlog kot navideznemu pluralizmu, kot mnoštvu istega izognil, a
tega (še) ne zmore. Kako tega ne zmore, kaže File nazomo in natančno.
Izpovedi, kakršno izreče Agatha, je v Filetu vse polno; »Oh, rada bi zaživela polno
resnično življenje!« Izpovedi nikakor ni smemo vzeti zgolj kot ironijo; v nji je
skrit še neodkrit potencial; pravi motor posebne narave Filipčičeve dramatike.
Agatha ne zna formulirati, kaj hoče. Dramatik jo - kot žensko - zelo nizko ceni,
napol žival mu je, brez duše in razuma, živi predvsem v boju za obstanek, v spol-
nosti in videzu, pritlehna je in vsakdanja, prava kača, zanjo so značilni stavki kot:
»važno je samo to, da človek sledi modi« ali »ne sprašujem se vsakih pet minut,
kdo sem in kaj sem in kakšna je moja naloga« ali »človek vendar nujno mora biti
površen«, ob vsem tem pa začenja biti zmožna čutiti obup, čeprav še ne ve, kaj z
njim početi. Tako kot ona iščejo polno, resnično življenje tudi druge figure. Smer,
ki jo pri tem ubirajo, je posebna.
V Filetu so nekateri momenti, kijih pozna zelo malo slovenskih dram: nacional-
no rasno ozemeljski ekspanzionizem, militarizem, ki se ne ovija v ideološki hu-
manizem - kot medvojna dramatika socialnega humanizma - ampak se kaže v či-
sti obliki, vendar ne kot negativen (karje v Krstu). Ne trdim, daje v Filetu ne-
dvoumno pozitiven, simpatičen, propagiran; takšna ni v tej drami nobena pozici-
ja. Se pa kaže kot posebna usmeritev, ki sicer ne dobi nadaljevanja, ne izzveni, a
je. Je zasnova, kije sicer taka, da ne more imeti nadaljevanja in izhoda, a vendar
ni le verbalno izzivanje zaradi apartnosti in potrebe po šokiranju.
Direktor pravi med drugim; »Slovenci, ta hip se z božjo voljo oklicujem za škofa...
za slovenskega Prometeja! Nemci so nižja rasa, razumeš, to so bastardi, psi, gola-
119
zen...Mi, Slovenci, smo pa izvoljen narod, mi, ne pa Izraelci!...Italijane je treba
klati, razumeš, Italijane je treba natikati na kole, hočem videti Rim v ognju!« Itn.
Hkrati s temi besedami so izrekane tudi take, ki vso izjavo močno ironizirajo in
osmešijo; recimo: »Mi, Slovenci, smo najbolj inteligentni. Kje je kdo, kije bolj in-
teligenten od Slovenca? Pokaži mi ga!« Itn. Vendar one prejšnje izjave ostanejo; so
v igri. Sociološko jih je mogoče spraviti v sklad z novo zgodovinsko in psihološko
situacijo Slovencev, ki so iz nacije hlapcev, ponižnih, zadnjih v Avstriji in ob stran
potisnjenih v prvi Jugoslaviji pa v letih po vojni postali v zadnjem desetletju ali
dveh v Jugoslaviji nekaj posebnega, vsekakor - vsaj z jugoslovanskega stališča -
otok ali jezik, ki ga izteza Evropa na Balkan, kot nacija, kot celota gospodarsko,
organizacijsko, disciplinsko, produkcijsko, kultumo-civilizacijsko itn. manj pod-
vrženi intenzivni bizantinizaciji ali orientalizaciji Jugoslavije. Posebno v zadnjih
letih nastajajo nacionalne napetosti, ki izvirajo ravno iz spora dveh skupin vred-
not, evropske in vzhodnjaške, delovne in parazitske ali roparske; v tem sporu za-
vzemajo Slovenci kot celota posebno mesto, saj se čutijo ogrožene predvsem zato,
ker ne morejo razviti svojih evropskih predispozicij. Pri tem pa se občutek ogrože-
nosti, ki je veljal v prejšnjem obdobju, pri marsikom spreminja v zavest agresije.
Glede na slabe izkušnje, kijih ima slovenska dramatika z izjavami, problematizi-
rajočimi medjugoslovanske nacionalne odnose (Duša z. Maternity row), je morda
Filipčič obrnil to napadalnost, ki jo sproti ironizira in s tem razveljavlja, k Ne-
mcem in Italijanom, našim dovčerajšnjim gospodaijem.
V tej temi navezuje File na Smoletov Krst. Direktor: »Franki so nas napadli, nam
vsilili svojo krščansko vero, Črtomir paje to sprejel!« Navezava je že zgodovinsko
temeljnejša: na Levstikovega in Jurčičevega Tugomerja, na Kristanovo Ljubislavo
itn. Direktor to temo še razvije: »Zato, ker smo pred desetimi ali enajstimi stoletji
podlegli krščanski ideologiji, razumete, v tem je bistvo našega hlapčevstva. In kje
je izhod? Cankarje mislil, da v socializmu, jugoslovanstvu, nedvomno in še naj-
bolj pa v slovanstvu, saj jugoslovanstvo tako je in bo to, kar je: južna veja ... naše
obče pramatere Rusije. Ali paje imel Cankar prav? So se mu nade izpolnile? Da
in ne. Komunizem ali pa socializem, to, kar pač imamo ali vzamemo kot podme-
no, je samo narobe obrnjeno krščanstvo ...« Amarildo zoper to spodbijanje soci-
alizma, krščanstva, jugoslovanstva in slovanstva protestira, a na paradoksen na-
čin; zavpije: »File, prasec! File, fašist!« Če upoštevamo, daje sicer Amarildo File,
obenem pa to, da so vsi štirje ena oseba in s tem File, avtor sam, o tem je večkrat
govora, potem trdi File tudi to, kar trdi Direktor, čeprav se s tem tudi ne strinja.
Navedene izjave sploh ne smemo vzeti kot politične, kot akcijske, kot realne; ne-
razločljiva je od literature, od kvazirealitete. Je skorajda vic.
In vendar ni le vic in zgolj - literatura. Za njo se stalno skriva duh, ki kljub ironi-
zaciji ni zgolj fiktiven. Amarildo pravi: »Kot da vstajam s tal, pobljuvanih tal
Emone, kot s sivega cestnega tlaka, s kiselkastim zadahom, vstajam nad mesto,
nad gore, k zvezdam.« To vstajanje, kije drug izraz za ekspanzivnost, za agresiv-
nost, za pridobivanje samozavesti, ki ni le osamozaveščanje kot prihajanje k zave-
sti, ampak je prihajanje k zavesti o moči, o nujnosti samouveljavitve, k nacional-
nemu gospostvu, je delen in začasen nadomestek za nekdanje marksistično osvo-
bajanje in krščansko odreševanje; je to vrnitev v nacionalistično samopotrjevanje:
v osvajanje? To ni vstaja, ne vstajenje, ampak samopostavitev - občega, grupnega,
120
nacionalnega - subjekta. Kar se je zdelo, da je začetna faza ludizma odpravila -
subjekt - se zdaj obnavlja. Kot da je bila začetna faza skeptična, trpna, vsevedna,
razumevajoča in zato ironična do subjektivizma; kot daje današnja - morda kon-
čna - faza ludizma otroška, razvijajoča se, prehajajoča v ponoven aktivizem, na-
bitejša z močjo vplivanja na druge, polaščevalnejša, nasilnejša. Tudi File kaže, da
razvojna teorija nikakor ne sme več zahtevati prvega in edinega mesta med teori-
jami, ki razlagajo čas.
Znotraj tega vidika dobi nov pomen tudi samoveličje, tako značilno za Filipčičevo
dramatiko. Direktor kriči: »Jaz sem Jahve! Jaz sem, ki sem! Jaz sem Mojzes, Ama-
rildo ... božji duh govori iz mene. Verjameš to?« (Obenem seveda: »Jaz sem tista
velika praznina nebitja.«) In: »Ali misliš, da res ne morem dvigniti tega nahrbtni-
ka?« obnaša se, kot da bi bil nahrbtnik enako težak kot svet. Poanta je: »Jaz sto-
pam na Mount Everest trdno, stoodstotno prepričan.« Enako govori Amarildo, ki
je Direktorjev alter ego: File. V rokah drži dirigentsko paličico, je voditelj, je ča-
rovnik: mag in despot: »kot da me neka višja sila žene k temu - s to paličko jaz ča-
ram ... v ritmu tresljajev te dirigentske paličice ... vodim za sabo, kakor riba na
čelu jate.« Je celo bog-stvarnik: »skratka, izmislil sem si vas, hipoma izmislil, ne
vem zakaj ravno gospoda direktorja ...« Agatha: »Da, to je metodičen teror...
Mi, razumete, igramo osebno dramo nekega človeka, konkretno tega Fileta. In jaz
se zdaj prav prekleto sprašujem, ali sem pristala na to prostovoljno ali ne ... V
tem je neka magija ... Kakšne vrste je potem to njegovo razodetje? Kot kaj mu
služimo mi tukaj? V kakšen namen nas uporablja?«
Avtor ne ostaja le pri tem, da poudarja božanskost sebe kot stvarnika dramskih
oseb; to je ozadje za konkretnejšo in inovativnejšo stvar: za poskus samoutemelji-
tve na bazi ekspanzivne moči. Naj dramatik vsako izjavo o moči nemudoma zniči
(Agatha očita Amaraldu predvsem strah, banalen strah pred tem, »da mu
slučajno ne bi stal«; ali: Amarildo razloži prvi vzrok oz. boga tako, daje sam pač
prvi prišel na oder in »poklical gospoda direktorja, torej sem prvi vzrok in vsa na-
daljnja veriga posledic«, torej »sem jaz inkarnacija stvarnika, kreatorja, razume-
te?«), tema takšnega tipa moči se tako vztrajno ponavlja in obnavlja, daje ni mo-
goče imeti le za eno od mnogih sredstev ironiziranja - kot je predvsem v Sadežih -
ampak za še ne dovolj razvito značilnost današnje slovenske zgodovinske družbe-
ne situacije, za glavni vektor današnjega Slovenca, ki se znova odkriva kot realni
komajsubjekt, a se s tem minimalizmom ni več pripravljen zadovoljiti in prehaja
polagoma v napad.
Pri tem obnavlja nekatere nujne prvine etnocentrizma. Ljubezen pojmuje kot po-
vezanost z ostalimi v močno skupino. Trudi se, da bi »se čutil eno z vami... brat-
stvo, skupnost, pripadnost.« Ali: »kako sem si želel, da bi zrasli, vsi skupaj, kot
val... Ljubim vas.« Toje faza slovenske dez-atomizacije, ki ji sam dramatik še ne
zaupa in seji posmehuje, a kije vsaj deloma v zraku; posmehuje seji alije ne more
vzeti povsem zares, ker se kaže v tradicionalistični obliki. Vendar pa se nomad-
sko-barbarska ekspanzija, ki se skriva za razlogi kulture (tako postane kultura ali-
bi), v svetu, v vsaki družbi in v vsakem posameznem človeku, če družba - človek
noče odmreti, se birokratizirati, se izprazniti v avtoreprodukciji istega, venomer
ponavlja; barbarska vojna je druga, dopolnilna plat kulture in krščanstva; člove-
štvo seji ne odpoveduje in ne more odpovedati, ne da bi se odpovedalo sebi. Vojna
121
človeštvo ogroža, mir enako ali še bolj; smrti se ni mogoče izogniti. Ludizem še
zmerom misli, da se ji da izogniti, saj jo daje v oklepaj, naredi jo za predmet igre,
obenem pa vidimo, da se ta vrednost polagoma podira; da File obnavlja spozna-
nje, ki se mu je Krst odrekel, čeprav se ga je - Kozakova - Afera še zavedala. Zato
Direktorjev klic: »Ne , mi moramo zavladati... Ta dežela nam je bila obljublje-
na ... Nemudoma je treba napasti Avstrijo in Italijo ... Saj vendar vidite, da se
vsi forsirajo.« Bratstvo prehaja v Revolucijo, ta pa ni nič drugega kot vojna, kot
osvajanje - ali notranjega, razrednega terena, ali zunanjega, nacionalnega.
V tej točki je File kar najbolj oddaljen od, recimo, Rožančeve Stavbe, ki je gojila
krščansko različico perspektivaške kritike (ob)lasti, slehernega terorja, osvaja-
nja, prilaščanja. Obnavlja zgolj znotrajgrupno solidarnost. Po eni strani se to ob-
čevanje reducira na enega samega človeka, ki je celota vseh štirih obrazov-drž, na
ludistični narcizem, na drugi se opira v raznoterost notranjega dialoga, a na tretji -
na srednji - v diferencirano enotnost grupe-nacije, ki išče pravega prostora za
svojo ustvarjalnost, ga nahaja zaenkrat še v tradicionalni želji po osvajanju geopo-
litičnega prostora, a že odpira možnost za pojmovanje prostora modernejše: osva-
jati je mogoče tudi konstruirane prostore - v tem je bistvo današnjega, postmoder-
nega, znanstvenega osvajanja. Vprašanje je, ali takšno osvajanje človeku zadošča;
ali mu omogoča eksistencionalno tveganje; ali se ne izogiba smrti; in ali ni ravno s
takšnim izogibanjem najbolj goljufivo, saj skuša preslepiti osnovno človekovo
resnic: smrt?
Tako razumem konec Filipčičeve drame: da je umor spodbudnejši, socialno
ustvarjalnejši od samomora.
122
Aleš Debeljak
Metamorfoze
»So it has been since
the Crusaders came home . ..«
- D. H. Lawrence
L
Eno je gotovo: začeti je treba tam, kjer je Balantič končal. Ne zgolj zato, ker je
umetnost pisave tisti žanr, kije Tanatosu (za razliko od govorjene besede, kot ne-
kje pripominja Freud). Tudi ne zato, ker se njegov grafomanski delirij nevarno
približuje tistemu značilnemu mestu, na katerem bi bil zlahka utopljen v sinoni-
mu slovenskih pesniških upov, prezgodaj umrlih: rigor mortis, predelan v zname-
nje sloga.
Literarna zgodovina je tu najbolj ranljiva, zato toliko bolj vneto hiti poučevati.
Njen cilj je v najslabšem primeru prav obscena rekonstrukcija tistih tekstov, ki ne
bojo nikoli napisani, v najboljšem pa molk. Obe rešitvi sta variacija ene in iste
teme: pesnik je subjekt diskurza, ki ni njegov, zato v najboljši maniri žalovanja
potem geslo »koliko bi šele napisali, če ne bi prezgodaj odšli« itd. zgolj nadomešča
razvidnost posameznih pesniških geografij. V tem kontekstu je zapuščina pisave
toliko kot luksuzni ornament tistega opusa, ki manjka in ga nikoli ni tam, kjer ga
vedno znova iščejo.
Kakor da ni to, kar se ponuja branju kot nekakšen opus, pač temeljno tostran igre,
ki jo igra neizživeti akademizem, da sam ne ve, kako. Nenavadno preprosto: veso-
lje zapisanih besed je neločljivo od polja svojih učinkov in dejstvo, da tvori serija
fragmentov in krhljev že »ves« opus Balantičeve pesniške prakse, ima prav tako
nekaj malega opraviti z njimi, z učinki.
In ne pomišljamo si tega vzeti prej kot vzpodbudo, ne pa oviro. Zato je treba tam,
kjer je Balantič končal, začeti predvsem iz razloga, v katerem smrt vznikne kot
alegorični imperativ njegovega življenja, kolikor od znotraj definira univerzum ti-
stega svojevrstnega erotizma, s katerim je prepojena njegova pesem. Cena tega
erotizma je visoka, najvišja.
Razsežnost realnega, ki se drži pesnikove smrti, vpeljuje namreč radikalno dru-
gačno in subverzivno noto v celotni korpus njegovega dela. Ne gre - kajpada - za
to, da bi bila Balantičeva smrt v odločilni meri obeležena skoz nevezavo na kraj,
historični trenutek in politično topografijo okopov, za katerimi seje končalo nje-
govo življenje.
Govorica, ki tistemu, ki govori, popolnoma uhaja, je tista ekstatična meja Balan-
tičeve poezije in obenem njen »eksistencialni« kriterij. Seveda, v tej optiki so
ključna vozlišča njegovega pesniškega teksta premeščena v gesti, ki v imenu meta-
fizičnega tveganja iz smrti napravi zastavek v igri neskončnega umiranja. Tekst se
pomnoži, smrt je ena sama.
123
s smrtjo obteženi tekst sam ob sebi seveda še ni spremenjeni tekst, ni pa se mogoče
izogniti zgovornosti dejstva, da šele empirično dejstvo smrti nabije abstraktno-
patetično Balantičevo pesništvo s tistim značilnim pomenom, ki prepričuje o me-
hanizmih rituala in neke še kako dosledne iniciaeije.
Smrt je torej obljuba, ki v notranjosti pesniškega diskurza poraja sama sebe kot
uresničitev zunaj nje, smrt je legitimacija Balantičeve poezije v njeni nemogoči
konsekvenci, kolikor je ravno nemogoča beseda privilegirani kraj fascinacije po-
ezije.
V tej perspektivi izstopa factum brutum pesnikove smrti tedaj kot tisti vir svetlo-
be, vir luči, ki za nazaj osvetli poezijo v njeni konstitutivni razsežnosti, pesnikova
smrt je potemtakem šele »pravo« mesto produkcije pomena, daleč od tega, da
pesmi same dajo karakter njegovi smrti.
Stvar je namreč simetrično obrnjena: ravno pesnikova govorica mora biti vpeta
v kontekst smrti kot fizisa, da bi njena simbolna ekonomija sploh prišla na dan, da
bi se dala videti kot taka.
Niso pesniške tvorbe tiste, ki usmerjajo svojo pomensko strukturacijo, niso pesmi
tiste, ki napovedujejo dejstvo smrti, pač paje pomen vselej-že delo smrti, kolikor
je jezik smrti nerazumljiv za obzorje poezije. Smrt odkriva subjektova mesta v di-
skurzu, ki se odteguje kodeksu razumevanja in torej drži pozicijo skrivnosti, ne da
bi zmogla utajiti, da nikoli ne bo realna, nikoli doživljena kot taka. Smrt v poeziji
je artikulirana na način hrepenenja..
Nagon smrti, pred katerim lahko subjekt brezglavo beži, ne more pa pobegniti,
razžira Balantičevo - zrelo, tj. post-ljubezensko - poezijo v meri, v kateri empirija
zgolj ponavlja koncept. Smrt se vrača iz prihodnosti, razsuta v množico
strukturnih obrazcev, retoričnih figur, aluzij, metafor...
Odločilno paje, da empirična smrt natanko skoz svoj enkratni, edinstveni status
ne odpre nove besede, ki slejkoprej napoteva le k neki drugi in ta spet k drugi in
tako dalje v slabo neskončnost, marveč besedo vzame. Vzeta beseda je nemogoča
beseda: meja nemogočega se razvije kot nemogoča meja. Videz je pred resnico,
resnice pa ni nikjer. Črka je žrtvovana, duh pa izgine: je mogoče plačati večjo
ceno? Shizma njune imaginarne igre je sicer res sprožilni moment, ki poganja delo
situacije v Balantičevi poeziji, obenem paje telo, v kateri si ne more kaj, da bi ne
bila reflektirana, natanko smrt - utelešenje te antinomije je Balantičeva »eksisten-
cialna« odločitev.
V nizu aktualnih esejističnih interpretacij in literamo-zgodovinskih razume-
vanj pesniškega habitusa gre vselej v zgubo ključni pomen te smrti kot resnice tiste
povsem telesne strasti, ki obsoja njegovo poezijo na nenehno ponavljanje enega in
istega tona, stijujočega se v monotonijo - monotonijo onstran tistega, kar hoče
reči in kar izreče o ljubezni in ekstatičnem kroženju užitka. Še več: lahko bi rekli
tudi, da prav monotono kroženje reprezentira temeljni poetološki naklon tega
pesnika, kolikor se sintaksa tega naklona pregiblje okrog praga izrekljivosti, okrog
tistega, kar se sploh izreka od skrivnosti. Monotonija je teoretski rebus Balantiče-
ve pesniške prakse: ključ zanj je smrt, tj. to, kar pesem vsebuje že na površini, ne
pa v njen »globlji« smisel.
124
Strastna naperjenost Balantičeve poezije smrti je potemtakem formirana na pre-
pregališču fizisa, kjer je telo gospodar sveta.
Zato je smrt nemara sicer res definitivni učinek besed, a je sama metonimično od-
daljena, sama je nedosegljiva prav, kolikor jo zadeva inverzija, kije pred sleherno
spekulacijo: smrt je hkrati več od telesa in manj od njega, za diskurzivno tkanje
teksta, ki ga podpira telo, vedno izgubljena, nedosegljiva. Simbolna ekonomija
teksta povzema smrt vase zgolj na način simptoma, uobličenega skoz serijo cepi-
tev, rezov, razpok, eksplozij.
Zato je poezija lahko smrtonosna, ne more biti pa smrtna.
Balantičeva »eksistencialna« (o pesniški bi bilo nemogoče govoriti) drža meri
prav na to, meri prav na nemogočo mejo, obdano s prepovedmi, etiko in podobno
navlako.
Iz tega izhodiščnega položaja tedaj lahko vidimo, da se v nekem prav posebnem
neksusu zgodovine slovenske poezije vselej nekaj izgublja, da bi bila lahko anato-
mija historične členitve pesništva na Slovenskem pač izrisana s polno črto, brez
madežev in belin, brez tistih tako ali drugače neprijetnih konsekvenc, kijih v zgo-
dovino izvaža odklon.
Jezik, v katerem spregovori proces odklona glede na univerzalno-občo linijo raz-
voja, tisti jezik torej, kjer se zgodovina prelomi v fragment, ki ni umestljiv v ab-
straktno literamo-zgodovinsko kroniko, bo v njeni lastni notrini potlačen in mu
bo pripadla vloga »slepe pege«, nereflektirane točke nekega kodificiranega zapo-
redja.
Odveč je navreči, da lahko določeni pogled zgodovine živi le od tega, da omrtvi ti-
sta mesta v svojem lastnem tkivu, kijih ne more integrirati v svoj »krog razumeva-
nja«.
Locus communis, puhlica standardnega literamo-zgodovinskega spoprijema s
konvulzijami predvojnega in še posebej vojnega obdobja, tj. obdobja narodno-
osvobodilne borbe in njenih literarnih poganjkov, je vedno neko primerjalno so-
očanje Kajuha z Balantičem, na primer. In če se stereotip razčeperi tam, kjer je
prostor za samostojne interpretacijske prodore, je to prej navedba dokaza, da lah-
ko tu in tam politična solidarnost kaže tudi strogo miselno nemoč. (Izvzemamo,
kar je treba izvzeti: Kermauner, Slodnjak, itd.)
Izigravanje enega življenjskega scenarija proti drugemu bo največkrat prepojilo
svoj predmet z vrsto predsodkov, da bi logika gospostva toliko lažje povzdignila
pač tisto, kar v njej najhitreje zastari in se mora spričo tega pomenljivega dejstva
obnavljati vedno znova, iz dneva v dan: njeno lastno ime, ime nje same, ime gos-
postvene mašinerije - pa naj bo formulirano v slogu »desnih« ali »levih« katego-
rij.
To komparativistično podjetje soočenja pa vendarle tudi takrat, kadar postopa
»profesionalno« korektno, ostaja slepo za najimenitnejši zastavek Balantičeve
metafizične orientacije, ki mu nemara - vsaj na ravni anticipacije avantgardizma
kot preboja samozadostne črke - priskrbuje status izjemnosti, izjemni status.
Na poti od Kajuha do Balantiča, potemtakem na poti od revolucionarnega tempe-
ramenta, izpisanega v nizu vitalističnih (intimističnih) projekcij futura (ki si gaje
treba s srečno, samozavestno močjo revolucionarno prisvojiti), pa do resignirane-
ga prepuščanja časovnemu toku, navzočnosti sveta itd., skratka, na poti od - gro-
125
bo vzeto - aktivističnega teksta do teksta obupa gre v pozabo izvrstni nastavek Ba-
lantičeve pesniške metafore.
Nastavek tiste metafore namreč, iz katere ni mogoče izločiti momenta, ki pretvar-
ja njegovo pisavo iz senzibilnosti v senzualnost, iz občutljive registracije čustvenih
vzgibov v neposredni sunek »čutne gotovosti«, od tu pa v paradoksalno nemoč,
odpoved, molk . . . Kajti znotraj referencialnega okvira poezije ni mogoče dalj od
materialnosti besede, saj je dobesedna lahko le beseda sama; nikakršna uteha za
pesnika, ki - ne da se ne jemlje zares, marveč prav nasprotno - se identificira v
presežku besede, se pravi, se vzame še preveč zares.
Balantič hoče namreč »več«, njegova osnovna gesta je zastavitev vprašanja, kako
je mogoče izvesti prestop, transgresijo zakona črke; ne da bi pri tem računal na od-
govor;
Balantič hoče več od besede, da bi bil lahko manj od telesa: smrt homogenizira
njegovo poezijo, toda zato se - prav kot pesnik - še ne odpove fantazmi nerazreš-
ljivega nihanja med abstractum božje vsenavzočnosti in concretumom, ki ga pred-
postavlja usedlina tragične resnobe, posrkana v »obred krvi, mesa« (Blazne hval-
nice II., Muževna steblika, DZS 1984, str. 101).
Balantičeva pesniška geografija je potemtakem nezgrešljivo zaznamovana s straš-
no slutnjo, da je skrajni domet krčevite, totalne, ekstatične tenzije, ki
skoz neskončno oscilacijo med »nebom« in »zemljo« obvladuje prostornino nje-
gove poezije, lahko prignan do roba, ne pa čez. Do simbola, ne pa do imena.
Naslovitev na kraj, od koder je razmik med spiritualnim in banalnim sploh preko-
račljiv, pa se sesipa v pridevnik »strašne« slutnje zato, ker je kraj prehoda izločen
iz vesolja poezije ...
Balantiču tudi ne gre za enostavni vnanje-instrumentalni obrat, ki v zoperstavitev
besede in mesa (kot mitskega binoma) vnese le drugačen vrednostni predznak: ne
gre mu potemtakem za spekulamo besedo, ki bi meso postala.
Totalna Balantičeva obsesija je tisto, kar z neodjenljivo gnanostjo zastavlja za
blazno, neizbežno nemogočo željo po, če naj tako rečemo, mêsu, ki ne bo omade-
ževano z govorico in bo tedaj zastopalo tisto lego, kjer so pričakovanja fokusirana
na »stik« z nedoločno neskončnostjo absoluta, se pravi, fokus je izostren na me-
sto, kjer se subjekt utopi v »stvar samo«.
Fantazija nima pri tem nič. Identifikacija brez posredovanja je tisto osišče, ki ga
vročično terja Balantičeva pisava, da bi se v nedogled vrtela okrog svoje lastne sre-
dine, saj prav kolikor vztraja pri pisavi, črki, besedi Balantič ne more priti do mi-
stične neposrednosti. Vizionarske vokacije in obsesionalnost hrepenenja po celo-
vitosti pred razlikovanjem na svéto in profano so le odpadek: in hkrati vse, kar od
tega hrepenenja ostaja.
Proces ponavljanja (monotonije), ki diferencira istost motiva v metaforične razte-
žaje, segajoče na eni strani od nevtralno-fatalističnega ugotavljanja, da je pesnik
»miren onkraj sanj« (str. 42), preko stopnjevane napetosti v sintagmi »z obrazom
v zemljo zarit« (str. 115), pa do drastične oblike želje, ki je podložena s smrtjo: »da
bi le našel prej do mrzlih krst« (str. 102).
Pomen najvišjega vzpona ekstatične odprtosti, ki uteleša nemir hrepenenja in
obljube brez izpolnitve na kraju, ki drži nemogočo zunanjo mejo te poezije, po-
men ekstatične tektonike potemtakem izpričuje že tudi bolečino zavedanja, da v
126
simbolnem univerzumu črke ni mogoče priti najbližje samemu sebi. Mogoče je
priti le do neke podobe o samem sebi, do svoje zrcalne slike. Tam kjer si je subjekt
najbližje, tam se najbolj oddaljuje. Vmes so popačene podobe, brez izvirnega tj.
enega in edinega originalnega obraza. Specifično ekstatično samonanašanje, ki
ostane za rezom bolečine, s katero sovpade hrepeneče trpljenje Balantičeve »raz-
klanosti«, bo poslej izoblikovano v šifro usode, zaznamovane s smrtjo. Samona-
našanje ekstaze brez odziva jamči za svoje lastne kriterije. Kriterij ekstaze je njen
vrhunec: konec potovanja brez konca.
Smrt je v svoji abstraktni razsežnosti zakopana v samo notrino Balantičeve poezi-
je in v njej nastopi kot izziv cilja, kolikor ne sprašuje niti po imaginarnem niti po
simbolnem - nastopi torej kot cilj, ki v simbolnem registru pesništva ni dosegljiv,
je pa zato toliko bolj obsedeno evociran.
Tekstualna navzočnost smrti seveda nima dna, je brez otipljive opore, zato pa se z
eruptivnim patosom raztresa v nepregledno množino pesniških slik, slogovnih
vzorcev, retoričnih form itd., ki vsiljujejo vtis čiste baročne nabreklosti in bohot-
nosti. A prav medij pesniške metafore, prignane do absurdnega kopi-
čenja podob, izčфavanja v tehnološki dresuri sloga, v omejenem pesniškem slo-
varju zasnavljajoč preobrazbo variacije v pečat avtorskega rokopisa, prav medij
bizarnega metaforičnega arzenala učinkuje kot indeks reakcije na nemoč besed,
učinkuje kot indeks nemoči same. Avtomatizem slogovnega razkošja se razpoči
pod pritiskom nezadostnosti, s katero je prebodena pesniška mašinerija. Esprit je
izgnan na račun obrazca. Pa še ta skrepeni v frazo.
Kakor da bi obupni, na vse strani segajoči Balantičev pesniški govor že v sami svo-
ji formi utelešal skustvo smrti, kije lahko vpisana v poetski topos le kot tisto, kar
ga presega, le kot dozdevek. Kakor da bi krčeviti napor širokih pesniških asociacij
in imaginativnih zarisov, po vrsti prisiljenih v repeticijo, pravzaprav izkazoval
hrbtno stran asimptotičnega približevanja smrti. Niti asketizem pesniškega izraza
niti baročna formula namreč ne moreta preskrbeti garancije totalne sprijenosti s
tistim, kar se ne pusti diskurzivirati, kar se upira zapisovanju.
To bi nemara lahko bil temeljni »rezultat« Balantičeve pesniške skušnje, skušnje
govorečega bitja, ki se lahko izčrpava le v nizanju mistično-ekstatičnih skic, ne da
bi kdajkoli uspela utajiti, daje zgolj simulaker in drugega nič. Izvirnik ima v zaku-
pu skrivnost.
II.
Literatura kot medij par excellence (medij občevanja, itd.) je kajpak
vedno že vnaprej onemogočena, brž ko se skuša pripeti na realno. Logika literatu-
re je logika nizanja nekakšnih fikcionalnih metamorfoz, v katerih odstopa realno
smrti svoj nikoli zasedeni prostor zgolj in samo svojim nadomestkom . ..
Kljub strukturaciji t. i. »odprtega« kozmosa, ki literaturi izroča - tolikokrat izra-
bljeno - »večplastnost«, pa prav njena konstitutivna nemoč izpričuje neko temelj-
no nezadostnost, ki se drži človeške prakse, odkar je izgubila svoje mitsko zaledje.
Skustveno polje Balantičeve poezije je namreč pretkano z določeno iluzijo, ki jo
inspirira instanca harmonične celovitosti, tj. njene prikazni.
Tu se Balantič svoji vpetosti v kartografijo katoliškega ekspresionizma na ravni
artikulacijske površine ne more izogniti: nasprotno, njegova subverzivna poanta,
127
temeljni zidak »Muževne steblike« ravno potrebuje špansko steno eksp''esioni-
stičnega kodeksa, ki ga tvori znamenje spomina na izgubljeno celovitost.
Zdi se celo, daje prisotnost nekega neskladja »vsebine« in »forme« v organizaciji
njegove pesniške mreže pač konstitutivno - nujna.
Na ravni »vsebine« Balantič proizvede čvrsto gibanje tistega, kar Mitja Mejak v
svojem spremnem eseju imenuje »žgoča čutnost«, ki se v svojih senzualnih po-
udarkih nemara sicer res ujema s sexusom, vendar pa prav eros kot njegov prese-
žek dà več, kot sexus kdajkoli obljubi.
Erotična skrivnost, ki leži v jedru Balantičeve pesniške fraze, namreč še zdaleč ni
potešena s tistim odgovorom, ki ga lahko ponudi spolna ljubezen. Spolna ljubezen
ni »prava« ljubezen, ni čista ljubezen; dejanje spolne iniciacije subjekta ne vpoteg-
ne v magično enotnost.
Na »formalnem« površju pa pesniku ni nič tako neznosnega kot neposredna pro-
mocija »žgoče čutnosti«, ki se sprosti šele skoz serijo zapletenih genitivnih spojev,
kompliciranih verznih zasnov in dikcije, se pravi, da sexus vedno že zamuja glede
na prakso pisanja, tj. sama formalno-stilna struktura Balantičevega verza učinku-
je kot maska, ne pa »izraz« nečesa, kar je urejeno na način »vsebine«.
Osnovni mehanizem tega neskladja je seveda zajet v tem, daje vse, kar se v poeziji
lahko strdi v razmerju do harmoničnega ravnotežja, pač le spomin nanj, pač le in-
strumentalna registracija, ki daje spregovoriti preteklosti.
In čeprav bo - od zloma sexusa v ciklusu »Daj me k ustom« naprej - vedno moč-
neje vdirala v prvi plan prav ta »vsebinska« shizma, v kateri subjekt prihaja nas-
proti svoji mitični preteklosti tako, da se usmerja v prihodnjost (smrtne vizije in
slutnje), bi bilo le težko reči, da prav ta razklanost napoteva k »času, ki odhaja«
(Mejak). Skušnjava, ki jo razgrinja to traumatično vozlišče, je namreč v tem, da bi
jo brali v luči lucidne napovedi avantgardizma, ki skustvo preloma vzame nase in
torej radikalizira odločilni nesklad tako, da ga stori vidnega, da mu pusti do bese-
de...
Na sebi lasten način Balantič ravno po tej karakteristični intonaciji obenem je in
ni sin svojega časa: cena za shizmo, razcep kot notranji pogoj literarne konsistence
je pač nabreklost, patos. Če danes ta Balantičeva poteza odbija, odbija pač zato,
ker se razcep reflektira na ozadju drugačne ideološke scene.
Instrument, skoz čigar funkcioniranje se Balantičev opus neusmiljeno oddvoji od
vseh ostalih v njegovem času, zgošča ravno njegovo premestitev temeljnih usta-
novnih točk katoliškega pesniškega kroga: dom - ljubezen - Bog.
Balantič namreč s strastno neposrednostjo vbrizga tej triadi še moment smrti, ki ni
bila znotraj katoliške lirike nikoli vtisnjena v lirski tekst, vsaj ne na ta način. Ze-
meljska metaforika ciklusov Žalostni rog. Nečisti čas itd. spodbija katoliški ste-
reotip anemične, astralne in eterično-abstraktne katoliške geste. (Šali, Ludvik in
drugi).
Izvirna zgodba Balantičevega pesništva je smrt, vendar ne dojeta skoz nekakšno
ekscentrično varianto »bega pred krivdo« in kesanja (spričo spolne ljubezni, ki -
na primer - obremenjuje katoliški lirski background), pač pa posredovana skoz
ekstatično bolečino, ki vznika v jedru tega poetskega diagrama: v njegovi nalo-
mljeni grafični črti pa gre slejkoprej za koncept bega v totalno prekinitev z besedo,
koncept bega v smrt. Nič tako zanesljivega, kot je ekstaza smrti.
128
Kakorkoli že: pred smrtijo pride ekstaza, pred ekstatično spačenim obličjem, kjer
mu »pogledi mrzli povsod slede« (Torzo kričanja, str. 109) pa vstaja nejasna po-
doba Boga.
Način, kako se Balantič v zamaknjenosti (kije statična le na ravni zunanje forme,
v ogledalu hrepenenja pa privzema še kako dinamični naboj) obrača k Bogu, je v
kontekstu slovenske poezije tistega obdobja izreden: Bog je namreč v isti gesti ina-
uguracija zahteve po žrtvi in že tudi ponudba odrešitve. Odreši s tem, da ubije.
Semantična kontaminacija Balantičevega razmerja do Boga steče kajpak prek
svojevrstnega erotičnega zasnutka, ki še zdaleč ni izliv čiste subjektivnosti, pač pa
je udeležen v tem razmerju med pesnikom in Bogom po tistem, kar jima je skup-
no: nikoli se ne srečata.
Spričo tega je Balantičev erotizem okrnjen, naluknjani erotizem, kolikor se umeš-
ča na mejo scefranega telesa in nedotakljivosti Boga. Balantičevo strašno samo-
uničevanje, v katerem odmeva paradoksalna samozavest avtodaféjev, priklicuje
tudi Kristusovo žrtev kot temeljni zidak zahodnega, krščanskega poslopja, čigar
fasada razkriva misterij žrtve kot privilegirani prostor integritete, kije onstran res-
nice in prevare pač toliko časa, dokler jo je mogoče simulirati in imitirati. Zato ni-
česar ne razkriva, pač pa bolje: fetišizira. Žrtev je fetiš, ki hkrati utajuje in prikazu-
je vero v Boga.
Erotični stožer ljubezni do ženske seveda niti najmanj ni zadeva subjektivizacije
diksurza, pač pa le priča »izvirnega greha«, tj. prekrška v pravilih spola, ki vpiše v
človeka pomanjkljivost tako, da mu vzame tisto, česar nima. Celovi-
tost.
Prodiranje, potapljanje in izginotje v telo poslej vnese v erotični aparat zgolj skuš-
njo nezadostnosti; telo je izvir razočaranja. Razočaranje pa ni nič drugega kot
muka negotovosti, ki pritiska na subjekt. Simbolno nasilje tega pritiska se razrešu-
je v smer pesnikove začaranosti z neznanim, z instanco sakralnega. Negotovost je
tu vselej že notranja dialektiki »ljubezni in sovraštva«, kije na delu znotraj struk-
ture pesmi.
In če je »sakralni čas pravzaprav čas prestopa prepovedi«, kot razvije to Roger Ca-
illois, potem Balantič prestopi iz milosti, ki jo zagotavlja slepilni zastor pozitivite-
te (ciklus Prošnja za besede), v tisto izjemno pozicijo, kjer je vse, kar ostaja na ce-
dilu žrtvovanja, le kri kot zlo.
Kri ima največjo frekvenco pojavljanja v Balantičevi poeziji iz razloga, v katerem
skuša človek, ki je še manj od padlega angela, priti v stik s svetim na
način, v katerem se mu telo razdrobi v metaforo zla;
Pesnikova sugestivna fragmentarizacija, razkosavanje telesa tke torej tekst, v kate-
rem telo ni več dojeto skoz vpletenost v igro nevtralnega ljubezenskega združeva-
nja z žensko, pač pa v strašni, kruti in neobvladljivi mehanizem erotizma, razsti-
rajoč znamenje rane, ki se odpira namesto lastne celovitosti.
* * *
Ali je torej mogoče domnevati, da je Balantičev Bog kot transcendentalni pogoj
(religioznega?) hrepenenja pravzaprav Jahve, neizprosni Bog Stare zaveze, ki ne
le, da zahteva žrtev, pač pa zasnavlja njeno daritev kot conditio sine qua non vsa-
kega občevanja z njim? Ali je torej mogoče domnevati, da je Balantičev Bog tisti
129
Bog, ki ni dostopen skoz Cerkev, ki mu ni potrebno nikakršno posredovalno pri-
bliževanje, - se pravi, Bog, dostopen le skoz martirij (skoz - etimološko vzeto -
»pričevanje«), ki gaje vzel nase Balantič, ko seje dosledno držal meje svojega jezi-
ka, meje rane in krvi?
Žrtev v praksi takega martirija ni več žrtev simbolne menjave, ki jo obvladuje lo-
gika vrnjenega plačila; z žrtvijo na meji jezika ni nič pridobljeno, niti izgubljeno-
razen žrtve same, seveda; njenega telesa.
Gre potemtakem za to, da Balantiča iztrgamo katoliški paradigmi, po kateri žrtev
odjemlje grehe in je greh sam jamstvo svetniškega sija. Balantičeva žrtev teksta je
preprosto modus občevanja z Bogom, artikuliran kot ljubezen do njega.
Najpopolnejša ljubezen je zgledna ljubezen žrtve do tistega, ki mu je prinešena,
kolikor seveda izžene iz svojega metafizičnega okrožja sleherno sled praktično-
ideološke koristi: gospostvo se začenja. Najpopolnejša ljubezen se torej izrisuje
kot žrtvovana ljubezen, kot žrtev ljubezni same: sediment te žrtve v peščeni uri
časa je viden na način samote. Božja navzočnost prešine samoto, v kateri se ljube-
zen žrtvuje pač zato, da bi jo poglobila.
Samota kot odsotnost drugega je prispodoba neplodnosti in Balantičev pesniški
krik v samoti, ki prevzame žrtev po ritualu žrtvovanja, ni več nikakršnja prošnja,
nikakršen »Strah pred praznoto« (str. 53), saj je tam, kjer ni vzroka strahu, strah
sam v sebi razpršen. A zato še ni nič manj dejstven. Edino, kar zares zadošča sa-
moti, ne da bi seji skušalo izviti, je lamentacija, tj. tožba.
Tisto, kar je hkrati obeleženo z grozo in užitkom, ki oba prebijeta statično drama-
turgijo tožbe, paje muka;je muka in telesni napor. Vrtoglava alternativa Balanti-
čevega pesniškega zastavkaje zdaj lahko pač le vse ali nič: podpirajo napor telesa.
Vse ali nič paje zgolj vzorec opozicije, v kateri subjekt ne zmore, da ne bi stavil na
vse, na ljubezen na Boga. Ljubezen do Boga paje neuslišana ljubezen, zato ni čud-
no, da Balantiču v skrajni konsekvenci ne gre za dogovor z Bogom (kot mu gre
npr. v Nedokončanem vencu), saj ga prebada védnost nezadostnosti.
Obrat, vsekakor: pesnik je razvrščen v svoj tekst na mesto nikogaršnjega človeka,
ki mu razen pisave same ne ostane nič, kar bi privabljajo razsežnost božjega. In še
pisavo golta Tanatos.
Bogu seje mogoče potemtakem približati le skoz zadolženost skušnji padlega an-
gela, kolikor integrira v svoj simbolni univerzum natanko fatalno prvo-
osebnost človeka, ki govori le v svojem imenu, njegovega imena pa nihče ne izgo-
varja - niti kot ime žrtve (ni slučaj, da Balantič ne uporablja druge slovnične obli-
ke razen prve osebe ednine).
Skušnjava zdaj ni tisto, kar od zunaj vnaša satan vanj, pač pa mu je konstitutivno
notranja, zakaj skušnjava fatalne strasti v 1ф1јепји je le drugo znamenje za hrepe-
nenje po sakralizaciji telesa, po presežku nad telesom.
Nastavki užitka torej razkrajajo že trpljenje sâmo, ki rojeva ekstazo: v ekstazi se
človek zoperstavlja samemeu sebi, ritualizira nedovršni sedanjik. V tem je neka
elementarna erotika, nedvomno.
Grmada, ogenj, kri, ipd. so momenti osnovnega fona strasti trpljenja, v katerem
pesnik potem, koje skusil slast (ne pa strast) spolne ljubezni in njeno manjkavost,
130
koje skusil krvavo žrtev in njen neuslišani krik, po vsem tem ljubi v trpljenju le še
smrt samo. Strast te poslednje ljubezni je hrbtna stran žrtvovanja in če je tisto, kar
označuje strast, »odmev smrti« (Georges Bataille), pomeni to tudi, daje smrt os
Balantičeve poezije, njena ambicija.
Balantič je torej dosegel svojo lastno integriteto tam, kjer se znajde smrt sama na
mestu poetske govorice o njej, kjer smrt nadomešča svoj opis.
To paje tudi demonični preboj obzorja pisave, kije istovetna z nedosegljivo zu-
nanjostjo svojega roba, saj človek, ki piše, na nek način le argumentira svojo ne-
moč. Tako ali drugače: grafomanija je na koncu vselej le dolgo odlaganje brezupa.
Balantič je popoln le v hrepenenju po popolnosti; In če naj drastično zaostrimo:
smrt v Grahovem je zgolj brutalno radikalizirana forma koncepta, ki v poeziji ni
mogel priti do svojega vrhunca. Vrh koncepta te poezije je namreč njeno izginotje,
izbris črke, konec besede.
Balantičevo pesništvo je patetično: o tem ni treba izgubljati besed. Vendar pa se
patos zdaj bere kot moment odgovornosti sloga, ki spričo tesnobe lahko ostane ne-
načet le kot nabreklina nekega metaforičnega prijema. Tesnoba pa raste v dej-
stvu, da je Balantičevo veliko odkritje zastrupljeno s tem, da velikega odkritja
znotraj pisanja sploh ni.
Še korak naprej: če je verjeti Friedrichu Schieglu, ko pravi, da je pesnik pravza-
prav Narcis, tedaj bi bilo nemara nekoliko pregnano reči tudi, da potem npr. Rim-
baudov ekstremni narcizem, v katerem pesnika z neustavljivo močjo privlači prav
izginotje, praznina, prekinitev z vsem znanim, kjer išče svoj odsev, dobiva v Ba-
lantiču in njegovem samoprepoznavanju v smrtnem ogledalu zdaj še svojo sloven-
sko različico. Brez drugih in drugačnih vzporednic, jasno. Ogledalo je brez dna: tu
in tam.
Balantičevo pesniško držo torej uteleša zgolj in izključno smrt kot tisti »pravi« ko-
nec, v katerem bo nedokončani sonetni venec sonetnih vencev samo nema priča
odpovedi črki v korist »stvari same«, daleč od tega, daje šlo za slogovne in motiv-
ne zadržke, ovire, pomanjkanje časa ipd.
Terra incognita izstopa iz samozadostnega kolobarja literature, ki ji je Rimbaud
svoje življenje posvetil, Balantič pa daroval, je vsrkala to, kar ji od vedno gre: na
koncu ni tveganja. Tveganje je na začetku.
Reke poplavljajo.
131
Bogomir Novak
Pomen Velikega
inkvizitorja
v 20. stoletju
Legenda o Velikem inkvizitorju ima v romanu F. M. Dostojevskega »Bratje Kara-
mazov!« večpomensko vlogo, ki omogoča različne interpretacije. Kot Ivanova iz-
mišljena pesnitev odgovarja na vprašanje o življenjskih vrednotah, predstavlja
bratu Aljoši Ivanov svetovni nazor, utemeljuje vrnitev vstopnice bogu in simboli-
zira problematiko družine Karamazovih. Nas Legenda ne bo zanimala toliko v
samem romanu »Bratje Karamazovi« kot v kontekstu nekaterih pisateljev in mis-
lecev v 19. in 20. stoletju, ki so se ukvarjali s to in podobno problematiko. Legen-
da ne zavezuje le s tako imenovanimi večnimi vprašanji, ampak tudi z izkazano
protislovnostjo vrednot, od katerih se še nismo poslovili. Prav nasprotno: 20. sto-
letje je v marsičem uresničitev morečih sanj 19. stoletja. Človekov »nagon smrti«
ohranja in »modernizira« revščino, nasilje in bolečino.
Dostojevski je postavil dogajanje v Legendi v obdobje evropske reformacije in
protireformacije, španske konkviste in osvajanj Ivana Groznega. V tem je njen
spomin na 16. stol. Njena sedanjost mu je mučno rojevanje ruskega naroda. Njeno
upanje na prihodnost je osvoboditev človeštva.
Genetska struktura Legende je svetopisemsko poročilo, po katerem hudobni duh
da Kristusu tri naloge: »Spremeni kamenje v kruh, vrzi se v prepad, stopi s križa!«
Te tri naloge se nanašajo na človekovo obvladovanje dejanskosti, lastnega duha in
telesa. Razpetost med bitjo in ničem vodi človeka do vprašanja rešljivosti ali ne-
rešljivosti zgodovinskih nalog. Cvetje zla raste iz obratnega sorazmerja med člove-
kovim obvladovanjem zunanjega sveta in neobvladovanjem njegove duše. Zato je
»vedno večji prepad med tehničnim napredkom ter psihološkim in moralnim
siromaštvom«.'
Pomen Legende je odvisen od kriterija za razreševanje protislovnosti vrednot. Ali
je krščanska teodiceja, anti-utopija, arhetipični mit o zlati dobi, ali hudičeva ko-
medija? Golosovker trdi v delu »Dostojevski in Kant«, da je Legenda Dostojev-
skega za razliko od Dantejeve Božanske in Balzacove Človeške komedije »hudiče-
va komedija, ki je prepletena s tragedijo«. Ivan Karamazov paje »dialektični ju-
nak Kantovih antinomij«. V človekovem srcu se borita hudič in bog. Golosovker
sprva meni, da se v Legendi nahajata Kantova tretja in četrta antinomija, ki se na-
našata na vprašanje o svobodni volji in eksistenci boga, kasneje pa ugotavlja v ka-
leidoskopu nasprotnih trditev le mešanico novoveške filozofije: »Če boga ni, je
treba reči, daje [Veliki inkvizitor]; Bog in hudič sta izmišljena [Ivan]; vse na svetu
se dotika eno z drugim - česar se dotakneš na enem koncu, odmeva na drugem
132
[Zosima]«', Descartesov »mislim, torej sem.« vodi Dostojevskega k znanosti, ki
jo označuje z negativnimi izrazi, kot so »bemardovstvo«, »repiči« (živčni konči-
či). »Amerika«, »babilonski stolp«, »evklidski razum«. Pri Ivanu je hudič minus,
negacija, ki paje nujna za življenje. Pri Ivanu velja implikacija: »Če je izmišljen
bog, je izmišljen tudi hudič,« le v okviru evklidskega razuma. Dobro in zlo, ki sta
utemeljena v bogu in hudiču, se medsebojno potrjujeta. Ivan vrača bogu vstopnico
v raj zaradi zla na tem svetu. S tem posredno zavrača Avguštinovo teorijo prede-
stinacije in tezo o zmagi Božje države nad Posvetno državo. Popolna teokracija se
v praksi ni nikoli realizirala, tudi v srednjem veku ne, ko so hoteli dobiti papeži
neomejeno oblast. Ivan v svoji pripovedi zavrača tudi Zosimov cezaropapistični
sen o Cerkvi, ki bi prevzela vlogo Države.
Z vračilom vstopnice Ivan ni le don Kihot. ampak tudi Ahasver družine Karama-
zovih. Je bitje v eksilu. ki ne more dobiti več azila, je izobčen, a ni orwelsko izbri-
san, ker še niha med svetom milosti in svetom brez milosti. V sklicevanju na tr-
pljenje nedolžnih in uporu zoper boga z božjo pomočjo je Ivan podoben Jobu. ne
da bi na vprašanje »brez krivde krivih« dobil pravičen odgovor. V Legendi skuša
priti do odgovora o poslednji družbeni ureditvi kot posledici hiliastičnega gibanja
brez poslednje sodbe. Vprašanje, ali je možen zemeljski raj namesto nebeškega
raja, je še vedno eshatološko vprašanje mita o zlati dobi, ki pa odstopa prostor
znanja fanatični veri. recimo fašizma in stalinizma. Absolutni duh takšnega kulta
pohodi na svoji poti marsikak individualni cvet. Ni napredka brez žrtev. Tako po-
ganska kot krščanska civilizacija poznata avtokratske sisteme, ki brez žrtev ne
morejo funkcionirati. Vprašanje je le, ali te žrtve rabijo za potrjevanje starih vred-
not (npr. Agamemnonovo žrtvovanje Ifigenije) ali za nastajanje novih vrednot
(npr. Abrahamovo žrtvovanje Izaka). V prvem primeru je še možen dialog, v dru-
gem pa ne več. Feher meni, da »ima greh v etiki Dostojevskega do neke mere ena-
ko vlogo kot Abrahamova žrtev v Kierkegaardovi filozofiji«."
Centralna tema Golosovkerjevega dela »Dostojevski in Kant« je uboj starega Ka-
ramazova. Lahko bi rekli, daje ta le ena izmed žrtev ideje »vse je dovoljeno«, ki
samo sebe negira.5 Karamazova je ubil um, antinomija, hudič. Vemo, da zaide
Ivan v težave zaradi svojega evklidskega razuma, ki ni zmožen razumeti skrivno-
sti. Po Jungovem zakonu enantiodromije ni človek samo razumsko, ampak tudi
iracionalno bitje. Tako težnja po razumski urejenosti družbe vodi k iracionalni
neobvladljivosti kaotičnega. Z dogmatično-razumskega vidika so antinomije ne-
rešljive.
Ivanova razumna ureditev družbe v Legendi odgovarja na vprašanje o smislu ži-
vljenja oz. na vprašanje, odkod prihajamo in kam gremo. Kot vizija je slej ko prej
nespoznavna in nepredvidljiva. Antinomično delovanje ideje v zgodovini nima
zgodovinsko-idealističnega ali zgodovinsko-materialističnega značaja, ampak
moralno-vrednostnega. Bistvena razlika med imperativom Kanta in Dostojev-
skega je v tem, da gre pri Kantu za formalno, kavzalno naravo imperativa, pri Do-
stojevskem pa za osebno iracionalno. Dostojevskega človek iz »podpodja« ne ver-
jame v vsesplošni napredek človeštva, ki temelji na principu racionalnega egoiz-
ma in utilitarizma. Princip dejanskosti se uveljavlja nasproti principu užitka prek
greha, trpljenja in odrešitve. Za Dostojevskega je trpljenje sprejemljivo kot kazen,
ki smo si jo sami izbrali kot pravično, nesprejemljivo paje trpljenje otrok. Zanj je
133
pot od absolutne negacije do absolutne afirmacije pot od nihilizma do evangelij-
skega krščanstva. Do nihilizma mrtvega boga je zavzel Dostojevski negativno sta-
lišče. Odgovor na pojav izkoreninjenosti iz zemlje in odtrganosti od ljudstva je na-
šel v brezmejni požrtvovalnosti in pripravljenosti na trpljenje. Njegova poslednja
izjava na smrtni postelji: »Je bog,« je literarno zasnovana v Ivanovi pripovedi o
vrnitvi Kristusa na zemljo. Svoboda človeka je možna, vendar je-njegov bog bog
trpljenja, ki ga muči.
Golosovker ni doumel specifične globine skupnega, a nespravljivega življenja nas-
protij pri Dostojevskem, kije po globini samospoznanja prekašal sodobnike. Ideal
kalokagatije je zanj protisloven, ker sestoji iz prepletenosti idealov Sodome in
Madone, dobrega in zla, resnice in laži. Vprašanja o eksistenci za Dostojevskega,
tega »realista v višjem smislu besede«, ni filozofsko, ampak psihološko vprašanje.
Eksistenco boga občutimo v svobodi, nesmrtnosti, trpljenju, odrešitvi, resnici, lju-
bezni, smislu življenja. Kjer tega ni, obstaja dvom. Ivan kot uporni junak zavrača
odrešitev v imenu pravičnosti.' Camus ugotavlja, daje samo nekaj desetletij po
objavi Bratov Karamazovih pravičnost hotela postati resnica v veliki politični
zaroti. V Legendi vidimo, kako je logika ogorčenja obupno zapletla upor in ga
obrnila zoper njega samega. Upor ostaja v breznu dostojanstva brez sreče in sreče
brez dostojanstva, nelogične kreposti in logično dopuščenega (izpeljanega) zločina
oz. samomora. V pripovedi o Velikem inkvizitorju opazimo, kako nastaja zame-
njava (quid pro quo) svobode s suženjstvom in kruhom, Kristusa s Cezarjevim
mečem, dobrega z zlim, onostranskega ideala s tostranskim idealom itn.
Berdjajev in Feher menita, da si je Ivan vprašanja zastavljal drugače kot nemška
klasična filozofija, čeprav ne povsem. Ce beremo Legendo s stališča Velikega in-
kvizitorja, dobimo vtis, da gre v njej za obratno sorazmerje kot pri Heglu. Name-
sto da bi zgodovina potekala od ne-svobode k svobodi, poteka od začetne možno-
sti svobode k dokončni tiraniji, od stanja, v katerem so vsi ljudje abstraktno svo-
bodni, do stanja svobode enega, kije značilno za orientalsko despotijo. V Ivanovi
viziji se hlapec ne upira gospodarju, ker hudič oz. inkvizitor tako spretno izkoriš-
ča slabosti človekove narave, da se zdi upor nesmiseln in tiranija celo zaželena.
To vodi k ljubezni podložnikov do Velikega brata v Orwellovem 1984. Tu sta
makiavelistična moč in zvitost vladarja izpeljani do popolnosti v razosebljanju
človeka. Kriza individua se rešuje s prevrednotenjem individuov v serijo. Beseda
svoboda je uporabna le v smislu »svobodnega« trga, ne pa tudi v smislu politične
in intelektualne svobode. Veliki inkvizitor še ne ve, da se z opustitvijo težnje po
svobodi reducirata mišljenje in jezik. Ključni problem v delih Dostojevskega je to-
rej prav junakova svoboda. Svoboda, ki jo junak romana dosega kot samovoljo, se
spreobrača v zločin. Junaki, kakršni so Razkolnikov, Kirilov, Ivan, na tej točki ni-
hilizma ne morejo ostati. Razkolnikov sprejme kazen in kesanje za greh. Kirilov
kot nadčlovek napravi samomor. To absurdno resnico sprejema Camus, ne pa
tudi Nietzsche, ki kot bogomorilec verjame v veselo znanost, vendar »kot Ivan
konča v blaznosti«.' V iracionalnem uporu in maščevanju podzavesti (podpodja)
se pri junakih Dostojevskega kaže njihov individualni, eksistencialni konflikt z
družbo. Videli smo, da Ivan z evklidskim razumom ne more sprejeti svobode, zato
se zamišlja v vlogi Velikega inkvizitorja. Posledica negacije svobode je dvojna mo-
rala. Kantova antinomija: svoboda ali naravna nujnost, je v Legendi spremenjena
134
v smislu alternative: svoboda ali oblast. Zaradi tega konflikta si stojita nasproti
Kristus in inkvizitor, ideal Madone in ideal Sodome, molčeča resnica in nalezljiva
ideološka laž. Oblast nad človeštvom ima inkvizitor, kije naslednik »strašnega in
pametnega duha, duha samouničenja in nebitja« iz puščave, ki domnevno posne-
ma Kristusa (imitatio dei), v resnici ga pa ne, kar F. Feher obsežno dokumentira v
svojem delu »Pesnik antinomij«. Kot renegat je inkvizitor veliki diktator modeme
dobe, pravi lastnik Živalske farme in oglaševalec čredne morale. Novih, izvirnih
vrednot ne more uveljaviti. Njegova ureditev je znosna in splošno sprejemljiva, s
tem daje svobodo preobrazila v prostovoljnost, pravo nesmrtnost pa v lažno več-
nost. Njegov sistem oblasti, ki ljudem daje srečo, ni posrečen, saj predpostavlja, da
je svoboda za človeka, kije šibko bitje, previsok cilj.
Lahko ugotovimo, da je avtor Bratov Karamazovih glede sodbe o vrednosti Le-
gende na Aljoševi strani in z njim torej na strani vere. Po Lapšinu je bila Dostojev-
skemu tuja naivna, mistična fantastika-pričakovanje čudes. Njegov »estetski
princip je v tem, da najde pri vsem realizmu človeka v človeku«.®
Bedni, ponižani in razžaljeni ljudje, ki jih poznamo iz predhodnih romanov Do-
stojevskega, čutijo v Legendi potrebo, da bi se nekomu poklonili. To je seveda po-
goj za kult osebnosti in rojstvo nadčloveka. Le-ta skuša v svojem nihilističnem
ateizmu eliminirati zlo s tem, da seže »onkraj dobrega in zlega«, v prazen prostor.
Ko protagonist ugotovi, da s »poslednjim zločinom« zla ni odstranil, mu ostane le
vprašanje, ali naj »poslednjo sodbo« izvrši sam nad seboj ali pa naj pusti njeno
izvršitev »drugemu«. Determinizem zunanjih okoliščin in posledic človekovih
lastnih dejanj spreminja svobodo v blodno ahasversko pot, ki ni več razumljiva v
okviru tradicionalne formalne logike evklidskega razuma, temveč kvečjemu v
odisejadi fenomenologije duha. Če je pot svobode smiselna, je možna notranja re-
volucija človeka, sicer pa ne. Inkvizitor opira razloge za svojo oblast ne-bitja na
tezo o neznosnosti in nesmiselnosti svobode. V alternativi med svobodo in srečo
izbere srečo in ji priredi poseben mehanizem oblasti, ki sestoji iz čudežev, skriv-
nosti in avtoritete. Gre za čudeže hudobnega duha, ki avtoriteto vere sprevrača v
vero v avtoriteto, nedvomnost vere pa v vero v nedvomnost. Psihološki moment
teh preobratov je v tem, da podložniki nevede pristajajo na slepitev (razvrednote-
nje vrednot) iz strahu pred negotovostjo. I. Deutscher, R. Conquest in E. Morin
menijo, daje Stalin zlorabljal skrivnost in avtoriteto. Starim boljševikom bi lahko
dejal kot Veliki inkvizitor: »Čemu ste nas prišli motit? Popravil sem vaše delo.«'
Izkrivljanje vere v malikovalstvo čudeža nevidnega boga v vidnega in zgodbe v le-
gendo se tudi danes ni nehalo.
Po opredelitvi »fantastičnosti kot tistega dela stvamosti, ki ostaja izven naših čut-
nih zaznav«,'® je tudi Dostojevski pisatelj, ki se ukvarja z opisovanjem mejnih po-
javov, pri čemer je le delno presegal misterije svojega časa. Odklanjanje meščan-
ske občosti je lahko pri Dostojevskem in Kierkegaardu samo navidezno radikal-
no. Pri obeh Kristus na zemlji nebi imel več kaj početi, če bi se vmil. Zato je v ob-
stoječem sistemu le boj, ne pa sinteza tostranstva in onostranstva. Odtod izvaja F.
Feher tezo o nemožnosti posnemanja Kristusa. Ugotovitev mladega Hegla, daje
ljubezen nemočna, ker je izolirana, neobjektivna in v Kristusu nezadostna, je ve-
ljavna tudi v Legendi, v kateri Kristusov poljub ne razreši spornih vprašanj. Kier-
kegaard jih skuša razrešiti mistično v diskretnosti med starimi in novimi vredno-
135
tami, Dostojevski pa v težnji po iracionalnem, absolutnem v ekstazi in asketizmu.
Pri obeh ima vera prednost pred znanjem, vendar pri Kierkegaardu na individual-
no-aristokratski način, pri Dostojevskem pa na plebejski, rekli bi celo ruski na-
čin. Zato je zanj vprašanje vere politično vprašanje. V Dnevniku pisatelja je »rea-
list v višjem smislu besede« že sam ugotovil, daje to, kar je za Evropo revolucio-
narno, za Rusijo konservativno, in obratno, vendar to ne velja absolutno. Iz Dnev-
nika pisatelja in Legende o Velikem inkvizitorju je razvidno, kakšna je družbeno-
politična vloga vere. Mistični mehanizem inkvizitoijeve oblasti se nahaja v odno-
su med samodrštvom, ponižanjem in lažnim priznanjem. Ali so bile to tri lastno-
sti ruske duše? V odnosu do institucionaliziranega pravoslavja je vera podložni-
kov v Legendi le »plebejska herezija«." Razdvojenost vodi človeka do napačnih
dilem, kot so: svoboda ali sreča, bog ali svet, moč ali šibkost, ljubezen ali oblast
itn. Osvobajanje izkazuje meje človekove sposobnosti. Zato je tragedija junakov
Dostojevskega v tem, da prekoračijo meje, kar se jim kasneje maščuje. Potemta-
kem je Kristus sad človekovih nadnaravnih občutkov, ki bi jim ustrezal le nadna-
raven napor. Ker publika v Legendi tega napora oz. trpljenja ne zmore, se njena
vera sprevrže v videz. Tudi Feuerbach se v »Bistvu krščanstva« zaveda iracional-
nega pomena krščanstva v smislu religije trpljenja. Pravi, da »krščanska svoboda
ni svoboda uma, ampak svoboda čustvenosti in domišljije, je svoboda čudeža«.'^
V tem sicer vidi protislovno zanikanje principa neprotislovnosti, vendar se ne za-
veda političnih posledic, ki izhajajo iz omenjene negacije. Medtem ko je Feuer-
bach poudaril imanentno antropološko dimenzijo vere, je Dostojevski videl v njej
transcendentno evangelijsko dimenzijo, podobno kot Frančišek Asiški. Če Feuer-
bach vidi v krščanstvu človekov odnos do sebe, samozavedanje, nahajanje mož-
nosti za neskončno mišljenje, čustvovanje in svet, ki pomeni izpolnitev njegovih
želja, pa vidi Dostojevski v krščanstvu pot posameznika prek sebe k narodu in k
človeštvu. Z vprašanjem, kaj naj prispeva ruski narod k duhovni obnovi člove-
štva, se ukvarja V. Rozanov v svoji Legendi o Velikem inkvizitorju. Romani sku-
šajo vse združiti z nasiljem, Germani se izločajo iz celote v neskončni svet posa-
meznega, Slovani pa potrpežljivo analizirajo skoraj nespravljiva nasprotja. »Duh
sočutja in neskončnega trpljenja ter obenem gnus do kaosa jih sili, da počasi gradi-
jo harmonijo, ki jo bodo nekoč občutili tudi drugi narodi.«'' Nasprotno od Feur-
bacha pokaže Dostijevski v Legendi, da v krščanstvu ni opravičila za človekovo
šibkost, zaradi katere odklanja brezmejno trpljenje, o katerem govori v Dnevniku
pisatelja. Feuerbach piše, da krščanstvo »posvečuje prav človeško šibkost«, če ne
gre za grešno šibkost, ker je »skrivnost trpečega boga skrivnost srca. Trpeči bog je
občutljivi, rahločutni bog.«'"* Zlo ni v odkrivanju, ampak v prekrivanju človekove
občutljivosti. Tako se pokaže, da ni antinomije med bogom in hudičem le v umu,
kot to trdi Golosovker, ampak obenem v občutku, t. j. v srcu. Če je bistvo Feuer-
bachove kritike religije to, da religijo po vsebini ohranja v veri v človeka, potem ni
jasno, odkod izhaja negacija boga kot negacija človeka. Kako je mogel Veliki in-
kvizitor zlorabiti človekovo (pre)občutljivst, ne da bi se skliceval na protislovja
božje eksistence, božjega razodetja, svete Trojice itn.? Alije breme svobode lahko,
kot trdi Kristus, ali pretežko, kot trdi inkvizitor? Po mnenju Rozanova je Legenda
»sinteza najbolj goreče želje po religioznosti in popolne nesposobnostii zanjo«."
Vzroke za takšno stanje nahaja v malomarnosti, pomanjkanju občutka splošne
136
povezanosti (partiicularizem) in v pomanjicanju življenjsicega interesa. Iz te diag-
noze je razvidno, da človek ni to, kar bo iz sebe napravil (sui generis). Z njegovo
presežno vrednostjo zemeljskega kruha upravlja Veliki inkvizitor, ki predposta-
vlja, da se človek nikoli ne bo naučil deliti dobrine. S privatno lastnino nastajajo
bogati in revni, kar vodi k nasilju. Inkvizitor pa hoče s pomočjo »uravnilovke«
ohraniti mir, čeprav za ceno izgube smisla življenja. Smisel je lahko le celovit.
Zato ga enodimenzionalni človek, ki krši zakon enantiodromije (enotnosti nas-
protij) ne doseže. V današnjem agnosticizmu, pozitivizmu, pragmatizmu in po-
dobnih pogledih na svet vidi Berdjajev demonizem. Znano je, da ima zlo svoje
meje, zato tudi hudič v podobi Velikega inkvizitorja opravlja dobra dela v smislu
vsesplošne koristi. Ivan ve, da se nebeškega kruha ne da zamenjati za zemeljski
kruh. Berdjajev je navsezadnje spoznal, da se oba principa doponjujeta.'^ Naspro-
tno delnemu demonizmu je po orwelsko možen tudi univerzalni demonizem, kjer
je edini bog oblast in ni več nobene razlike med vojno in mirom ter med svobodo
in suženjstvom. S Cankarjevo metaforo: Pekel je opeharjen, ker tudi hudič nima
več kaj početi. Dokler obstaja vera, obstajajo tudi heretiki. Koje sežgan poslednji
heretik, nastane popolna skladnost med vladajočimi in vladanimi. Življenje na
zemlji bi zahtevalo totalitarno državo (Panoceanijo) onkraj dobrega in zlega, kiji
ni več potreben mehanizem čudeža, skrivnosti in avtoritete. Stabilnost sistema bi
bila odvisna od trajnosti oblasti. Skrivnost ni možna, če subjekt svojih želja tudi
sam pred seboj ne more skriti. Vsaka sled za Kristusom kot simbolom svobode bi
bila jezikovno-mišljenjsko zabrisana, ker bi človeštvo izgubilo idealno podobo o
sebi.
Po mnenju Berdjejeva se dogodki pri junakih Dostojevskega zapletajo in razpleta-
jo v smeri: svoboda-samovolja-zločin-trpljenje-odpuščanje ali samomor. Zloči-
nec sme upati, da ga bo odpuščanje rešilo gotove smrti. Te možnosti Kierkegaar-
dov posameznik nima, ker ostaja sam s strahom in trepetom pred neskončno raz-
liko z bogom. V tem se kaže »religija nemoči posameznika«." V Dnevniku pisate-
lja I'® vidimo, da se vera v odrešitev pojavi pri grožnji propada sveta. Ruski mefi-
sto dobro pozna zgodovino in izkorišča vse, kar temelji v sporu, ki je odgovoren za
dolgčas. Le-ta paje posledica zasićenosti z dobrinami. Ljudje se svoje zablode gle-
de idealnosti zadovoljevanja potreb v brezdelju zavejo šele tedaj, ko to stanje res
dosežejo. Na ta način odkrijejo staro nevrotično resnico, da sreča ni doseženi cilj,
ampak le osrečevanje v potu svojega obraza. Trpljenje pri delu, ki se zdi negativ-
no, dokler ljudje ne okusijo gnilega sadeža zaželenega brezdelja, dobi obraten po-
zitiven pomen v primerjavi s škodljivimi, katastrofalnimi posledicami, ki izhajajo
iz negacije trpljenja. Tako se opis vizije iz Dnevnika pisatelja ujema z Marxovo
ugotovitvijo, da je delo večni pogoj človekovega obstanka. Dostojevski to idejo
povezuje s tezo o neznosnosti, bogokletnosti in nesmiselnosti upora, kar zveni v
evropskem prostoru konservativno. Ne gre le za odnos delo/nedelo, ampak tudi
za odnos med takšnim in drugačnim načinom dela.
Veliki inkvizitor ni predvidel Kristusovega prihoda pred koncem sveta. Ta je
motnja v načrtovanem sistemu oblasti. Kot Gilgameš in Ojdip tudi inkvizitor ne
more rešiti vprašanja človekove umrljivosti. Vendar inkvizitor in Kristus nista v
»pat položaju«. V racionalnem smislu ima prav inkvizitor, v iracionalnem pa
Kristus, kar se vidi iz dejstva, da mora starec na videz igrati vlogo odrešitelja. Pri-
137
kriva ljudem dejstvo, da so le »bitja za smrt«. Inkvizitorjev upor zoper Kristusa ni
prometejski, saj ne želi publike presvetljevati, ampak epikurejski, ker je njegov ra-
zum v službi iluzije/igre užitka. V tem je njegovo duhovno suženjstvo, ki ga do-
polnjuje s Kristusom v ječi (varianta: stopi s križa), kar simbolizira telesno suženj-
stvo. Veliki inkvizitor ne ustvarja publiki vtisa, daje že vse storjeno, kot počne
mefisto v Dnevniku pisatelja. Nasprotno - ljudi sili delati. To pa pomeni, da pot
osvoboditve ni izbrisana. Rozanov ocenjuje v komentarju k Legendi inkvizitorja
kot odpadnika, ki je spoznal, da je sam s svojo slabostjo in s svojim grehom in z
bojem med svetlobo in temo." Razlogi za oblast odkrivajo praznino njegove duše,
njen vanitas vanitatum. V tej praznini se avtoriteta vere lahko realizira le kot vera
v avtoriteto. Cinična zavest inkvizitorja računa na naivno zavest publike. Cini-
zem sprevrženih nasprotij (ekvivokacije, sofistika) se izteka v praznino brezpotja.
Brezciljni cilj inkvizitorja je v tem, da ni poslednje sodbe.
Kot smo že omenili, je Dostojevski v Dnevniku pisatelja povedal, da sreča ni dose-
ženi cilj, ampak le pot do sreče. Zato ni izključeno, da bo množica srečnih otrok v
Legendi prej ali slej spoznala, da se prekletstva dela ne bodo mogli odrešiti v ono-
stranstvu, ampak se ga bodo lahko osvobajali samo v tostranstvu. Spoznanje v
smislu kritične presoje ni nič drugega kot to. kar je označeno z metaforo »izgon
človeka iz raja«. Če krivih ne bi bilo, potem tudi inkvizitorjevo obtoževanje Kri-
stusa in opravičevanje samega sebe ne bi imelo smisla. Vendar se naslednik hu-
dobnega duha vprašanju o krivdi in kazni ne more izogniti zaradi nemirne vesti
oz. iracionalnega ostanka svoje nesreče in trpljenja. Kristus ga s poljubom odvrne
od namere, da bi ga sežgal kot poslednjega heretika. Kot Kristus tudi inkvizitor ne
more ločiti zrnja od plev, tostranskega ideala od onostranskega, saj vemo, da idea-
lal Sodome in Madone živita skupaj. Kljub temu pravi starec mesiji: »Tako si ti
sam položil temelj razrušenju svojega lastnega kraljestva.« Če je v položaju kret-
skega »lažnivca«, velja izrek tudi zanj. Brez boga ni hudobnega duha. Inkvizitor
ima le na videz samostojno vlogo kot knez tega sveta. Ker ne veruje v boga, si ga
po voltairsko sam ustvarja. Tak bog je le fikcija izvirnega greha, poslednje sodbe
in odrešitve. Ne more zagotoviti najboljšega vseh svetov in najboljše vseh možnih
družbenih ureditev. Ni popolne zmage dobrega nad zlom, meni Rozanov. Zani-
mivo je, da si Ivan v pripovedi ne zastavi vprašanja, alije človek po naravi dober
ali ne. Sooča se s prepletenostjo samodrštva in poniževanja (coincidentia opposi-
torum).
Ivanova vmitev vstopnice bogu dobi v Legendi simbolni pomen v tem, da inkvizi-
tor spodi Kristusa iz ječe. Ob tem ne doživi otroške sreče, se ne kesa za svoj greh in
ne pride v območje božje milosti. Inkvizitor uči podložnike, da so njihovi boji ne-
smiselni, zato jih je potrebno opustiti. Ne vidi prednosti ateizma v tem, da bi člo-
vek spoznal, za kaj se bori. Nasprotno: inkvizitor prizna, daje sreča v verovanju,
zato ga skuša ohraniti. To seveda ne pomeni, da zanikanje boga/vrednote nima
nobene pozitivne posledice, vendar v Legendi ni izkazana druga altemativa. Zato
inkvizitor v praksi zastopa le religiozni ateizem. Praznina ateističnega nihilizma,
ki ji manjka odgovor na vprašanje zakaj, je plebejski hereziji prikrita. Plebejšici
heretik je že sam Dostojevski, ki ni zagovarjal institucionalne vere, ampak pripra-
vljenost ruskega naroda na trpljenje. Plebejska herezija se izraža tudi v prestopu
božjih otrok na stran inkvizitorja, v njihovi ponižnosti in potrebi po klanjanju,
138
kar jih vodi k neodgovornemu opuščanju ideala svobode. Ker so po mnenju in-
kvizitorja prešibki, da bi prenesli lastni upor, postanejo idejno povsem odvisni.
To je temelj delovanja »zvijačnosti uma« in sprevračanja nasprotij. Veliki inkvi-
zitor si zamišlja družbeno ureditev obratno kot Kristus. Za mesijo prinaša izguba
življenja na tem svetu odrešitev na onem svetu, za starca pa izguba onostranskih
idelalov pomeni odrešitev življenja na tem svetu. Zato je po njegovi sofistiki mir
možen le na osnovi Cezarjevega meča. Ne ve, da vodi Cezarjev meč do neomejene
oboroževalne tekme.
Na vprašanje, kaj pomeni Kristusovo vztrajno molčanje v ječi, nam v nekem
smislu odgovarja že inkvizitor sam. »Saj tudi nimaš pravice, da bi kaj dodajal k
temu, kar si nekoč že povedal... in bi ne vzel ljudem svobode. .. vere. Vse, kar
vnovič oznaniš... se jim bo razodelo kot čudež.«^® Berdjajevu pomeni Kristusov
molk »neizrekljivost svobode v človekovem jeziku«.^' Jasno je, daje Kristusova
nedolžnost lahko le razodeta, ne more pa biti dokazana, ker se izmika logiki.
Brezmejne domišljije pa Veliki inkvizitor ne dopušča. Če bi molk pomenil ne-
močno strinjanje z gospodarjem zemlje, to še ne bi nujno pomenilo, daje le-ta na-
preden ateističen mislec. Molk lahko nadalje interpretiramo v tem smislu, da in-
kvizitor ni hotel toliko osvetliti svojih slabih dejanj z dobrimi nameni kot pa dose-
či razumevanje za svoje »zasilne ukrepe«. Molk izraža dvom o sprenevedavosti
vladaija do podložnikov glede vprašanja, alije pomembnejša svoboda ali pa po-
treba po poklonitvi. F. Feher meni, da Kristus molči po načelu čiste ljubezni brez
interesa, kije neznano v meščanski materialistični morali.
Kriza posameznika je v njegovi nemožnosti samorealizacije in nemožnosti
delovanja.^^ Oblomovščina se kaže v nevrotičnem sindromu zgolj polovične us-
pešnosti protagonistov Legende. Lacan je to izkušnjo izrazil z besedami: »Očitno
naivno pojmovanje vsega dovoljenega, saj mi analitiki zelo dobro vemo: če ni
boga, potem ni sploh nič več dovoljeno - nevrotiki nam to dokazujejo vsak dan
znova.Geslo »vse je dovoljeno« je uporabljala že muslimanska sekta asasinov
v teroristične namene. Dostojevski veže na to misel iracionalno pojmovanje svo-
bode junaka in ga vabi v globino brezna in samouničenja. Zločin je po njegovem
»dovoljen«, če krivec spozna svojo zmoto in se skesa kot grešnik. V Dnevniku pi-
satelja in v Legendi je Dostojevski zavračal rimski katolicizem, ki je zamenjal
evangelijskega Kristusa za oblast.
Neki drug Rus, Solvjov, je našel izvir cezaropapizma tudi v Bizancu. Odtod seje
širil duh antikrista in nihilizma v Rusijo več stoletij. V njegovi »Kratki povesti o
Antikristu« skuša podobno kot v »Legendi o Velikem inkvizitorja« Antikrist za-
dovoljiti vse potrebe ljudi. Temelj svetovnega miru je v načelu splošnega zasiče-
nja. Antikrist zastopa načelo »kruha in iger«, kije nasprotno Kristusovemu.
V Nietzschejevemu delu »Antikrist« je kristus edini kristjan. Antikrist je sv. Pa-
vel, kije sovražnik sveta in utemeljitelj cerkvene oblasti. Ne glede na to, koliko je
Nietzschejeva ocena sv. Pavla točna, je pomembno, daje zanj antikrist tisti, ki so-
vraži svet. V Legendi Dostojevskega se Kristus lahko vrne, pri Nietzscheju pa to
ni več možno. Razlika med njima je v tem, da Nietzsche skuša pretrgati vsak stik s
krščanstvom, Dostojevski in Kierkegaard pa ne. Vsem trem je skupno zavračanje
meščanskega katolicizma, ki se ga uradna cerkev še danes ni povsem odrekla.
Kierkegaard v razpravi Ali sme človek dati glavo za resnico odgovaija na zasta-
139
vljeno vprašanje negativno. Za to navaja dva razloga: prvič, nihče ne pozna vse
resnice, in drugič, medsebojna ljubezen ne dopušča smrtne kazni. Stari Grki so
Sokrata obsodili na smrt zaradi neznanja, v katerem so videli resnico. Kierke-
gaard ne pove, daje bil Sokrat obsojen na smrt zaradi ideološko-etične opozicije.
Učena nevednost mu je služila kot samoobvladujoče načelo, ki ga tedanja oblast s
stališča heteronomne etike ni mogla sprejeti. Sokratovo poslušnost državnim za-
konom. poglobljeno z zvestobo sebi in svobodo vesti, je demantirala kot krivover-
stvo oz. demonizem. Za Sokrata je vprašanje smrtne kazni le vprašanje samomo-
ra, za katerega se odloči sam, a ne samovoljno. Sokratovi dokazi za nesmrtnost so
idealistični, vendar imajo svojo praktično funkcijo v tem, da spreminjajo sodnike
v obtožence in vzpostavljajo zvezo v diskusiji tam, kjer se zdi nemogoča. Sokrato-
va nesmrtnost pomeni ohranjanje dialoga o vprašanju smrtne kazni tam, kjer se
zdi dokončan. Pri Dostojevskem se vedno znova izkaže, da sodišče ni zadostni kri-
terij za odločanje o smrtni kazni. Tudi pri Sokratu sodniki ne vedo, kaj hočejo, in
ne morejo trditi tega, kar trdijo (sofistika). Platon je Sokratovo resnico adaptiral
za svoj čas s tezo o filozofih vladarjih. Sokratova resnica presega čas takrat, kadar
sta vrlina in znanje ločena in ne gre za dejansko pravičnost. Šele z vprašljivostjo
človekove eksistence postane potrebno njeno logično dokazovanje in dejanski di-
alog z drugim postaja »dialog« duše s samo seboj. Medtem ko Feuerbach ne ve za
vprašanje, zakaj je človek v zgodovini dajal prednost razumu pred čustvi inje do-
kazoval boga, kot da gre za matematično bistvo in ne bistvo človekovega srca,^'' pa
vemo po Marcuseju, da v represivni civilizaciji prek razuma kot logike dominaci-
je eros prihaja v thanatos. Represija je cena napredka.
Na temelju inkvizitorjeve logike dominacije laže razumemo, zakaj Kristus v Le-
gendi molči. Struktura dominacije, kije v avtoriteti, skrivnosti in čudežu, mu ne
dopušča govoriti. Gre za represivni motiv »obsojenosti na svobodo« in »brez kriv-
de krivega«. Podobno kot je car sprva obsodil na smrt in po preklicu poslal v iz-
gnanstvo Dostojevskega, je storil inkvizitor s Kristusom. Ta odločilni avtobio-
grafski motiv avtorja je značilen tudi za Ivana, ki prehaja od zavračanja zla tega
sveta do njegovega sprejemanja. V tem je Ivanova eksistencialna antinomija, ki jo
skuša logično racionalizirati. V inkvizitorjevi mračni viziji bodo ostale le tiste
»verne duše«, ki lahko rešujejo življenjska vprašanja s pomočjo države, drugi se
bodo pobili med seboj ali pa bodo napravili samomor. Skriti, odsotni bog ustreza
birokratsko-jezuitski ureditvi družbe v Legendi o Velikem inkvizitorju. Inkvizi-
torjeva ljubezen do podložnikov je pravzaprav le usmiljenje in obenem ambivale-
netn prezir do šibkih. Človek je pri Dostojevskem dinamično bitje. Ideal svobode
ga sili v brezno. Konflikti so s pomočjo »karnevalske manipeje« pritirani do skraj-
nosti, do katahretično grozljive lepote. »Lepota bo odrešila svet.« Poistovetena je
z absolutnim pomirjenjem in harmonijo. Ni samo forma, ampak spoznanje člove-
kove iracionalnosti. Na specifičen način je Dostojevskemu lepo dobro in resnič-
no, ne da bi poudarjal resnico kot ruski naturalisti in dobro kot Tolstoj.^'
Ni vseeno, kako je zastavljeno vprašanje o odnosu med svobodo in kruhom. V
strogem alternativnem smislu ima prav samo Kristus ali pa samo inkvizitor.
Vemo pa. da tudi nebeški kruh ne more nadomestiti zemeljskega. Če je svoboda le
za močne in kruh le za šibke, obstajamo znotraj materialne nuje oz. apologije ob-
stoječega. Šele v perspektivi prihodnosti komunizma odkrijemo pozitivne strani
140
obeh protagonistov. Ustvarjanje kot nerepresivna subhmacija se kaže v odločanju
o rezultatih dela brez prisile in vsiljene delitve dobrin. V luči te predpostavke lah-
ko ugotovimo, daje Legenda naperjena proti vsakemu samodrštvu. Kdor ponuja
svobodo namesto kruha in kruh namesto svobode, je okruten samodržec. S stališ-
ča inkvizitorjevega cezaropapizma,ki sloni na potrebi po vsesplošni poklonitvi in
ponuja kruh namesto svobode, Kristusova ljubezen nemočno prehaja v ironijo.
Kristus z idealom Madone nima revolucionarne vloge kot v Cankarjevi črtici
»Kristusova procesija«, pač pa obstaja kot refleks karamazovske podlosti. Kristus
je umrl, da bi ostal živ v molitvah milijonov, ob ponovnem prihodu pa naj bi uto-
nil v tisočletnem molku.
Tragično je za Dostojevskega zoperstavljanje volje zlu. Njegovi junaki spoznavajo
v osamljenosti povezanost z drugimi ljudmi in obratno. To lahko ugotovimo pri
obeh protagonistih Legende. Potrebe po enotnosti in združitvi, ki je po Jungu ar-
hetipična, vodi junake Dostojevskega prek osamljenosti, a je ne razrešuje. »Za
Pascala, Kierkegaarda in Kafko človek pred bogom nima nikoli prav.«^^ Inkvizi-
tor skuša stvar obrniti. Ce Kristusov molk pomeni, da je bog mrtev in odrešitve ni,
potem se zaman tolažimo, da gre v Legendi le za moreče »sanje smešnega člove-
ka«. Inkvizitoijev anakritični solilokvij ni spodbuda za »otopevanje v poslovno-
sti« (Kierkegaardov izraz), marveč za uvid v presneto nevarno planetarno igro.
Prizadevanje, da bi svet uredili razumno, organsko povezano in brez vprašajev,
evklidsko nezmotljivo in brezčasno, je kajpak enostransko. Ne vodi človeka v rav-
notežje, ampak v zlom, ko odkrije v sebi drugo dimenzijo. Pri Dostojevskem seje
inspiriral tudi Zamjatin. V njegovem romanu Mi je enotna država divjo neome-
jeno svobodo organizirala v smotrno in urejeno. Za Zeleno steno gradi človek svoj
mehanski svet matematičnih formul. S stališča dobrotnega razumskega jarma se
tu kot pri Dostojevskem kažeta dve formuli: pravilna in napačna. Pravilna se gla-
si: mi=nesvoboda=sreča=ponižnost=dobro=bog. Napačna formula: jaz=svoboda-
=trpljenje=upoi^zlo=hudič. Dobrotnik ima takšno vlogo kot Veliki inkvizitor. Iz-
kaže se, da kolektivistično uniformistično vedênje vpeljuje status mehaničnih ro-
botov. Za Zeleno steno ni prostora za ljubezen med spoloma. V orwelskem svetu
prav tako ne. Človekov duh lahko obvladamo le tako, da ga uničimo. Samostojno
mišljenje je zločin, ki ga sankcionira miselna policija. Kajti samo tedaj, če se lju-
dje ne borijo proti nasprotjem, lahko Stranka v 1984 vlada neskončno dolgo. Me-
toda manipulacije z nasprotji je v nastajajočem novem jeziku, ki dopušča le dvo-
mišljenje. Popolna tehnična kontrola pogojuje ideologijo vsemogočnosti. Zakon
neprotislovnosti v industrializirani domišljiji nima nobene vloge, ker je nevednost
podložnikov izkoriščena za vsemogočnost Stranke, to pa vodi do popolnega razo-
sebljenja in derealizacije. Že iz Krasnega novega sveta vemo, da nista potrebni niti
družina niti zgodovina. To so posledice Velikega inkvizitorja: Velikega brata v
Onvellovem 1984.
V Legendi Antikristu ni treba posegati po medicinski »nemesis«, da bi spameto-
val javnost, saj ta sama spozna, dajo divja svoboda mongolskega tipa nikamor ne
pripelje. V zgodovinskem ozadju Legende vidimo torej totalitarizem kot ruski od-
govor na mongolski jarem. V inkvizitorjevem dokazu, po katerem je svoboda ne-
znosna zato, ker Kristus ni sprejel Cezarjevega meča, je napaka irelevance, ki se
izkaže v nezdružljivostjo sile in ljubezni in tostranskega sveta kruha z onostran-
141
skim duhovnim carstvom svobode. Inkvizitor je samo prepričan o tem, da ponos-
ni postanejo ponižni. Kot predstavnik Cerkve skuša doseči prav to, kar ji kasneje
očita tudi Nietzsche. Kristus v svetem pismu pravi, da njegovo kraljestvo ni od
tega sveta. Za pogana Džingiskana ne odgovarja on, ampak rimokatoliška in pra-
voslavna cerkev. Veliki inkvizitor ve, da tostranstvo in onostranstvo nista dve po-
polnoma ločeni interesni področji, vendar ga Kristus ne razorožuje kot glasnik
vojne, s katero bi mu lahko pripisoval lastno napako, ampak kot glasnik miru.
Ivan s svojo eksistencialno antinomijo med upanjem in brezupom v svoji pripove-
di zastavlja vprašanje, alije nebeško kraljestvo na zemlji možno aline. Iz zgodovi-
ne vemo, da vsako hiliastično gibanje k zlati dobi vodi prej ali slej do razoseblje-
nja. Jung meni, da ta arhetipični mit tako ali drugače podpiramo sami s svojimi
predsodki in iluzijami v infantilni obliki. V iluzoričnem položaju človek deluje
proti sebi takrat, ko misli, da dela zase.
Takšno razdvojenost zasledimo tudi v Sartrovem Hudiču in ljubem bogu. V Le-
gendi mesija in hudi duh ostajata vsak pri svojem, tako da poslednji na videz za-
menjuje oba pola. V Sartrovi drami paje sam glavni protagonist Goetz bastard, ki
ne more delati samó dobrega vpričo zla in obratno. Spoznal je. da lahko udejanja
dobro z zlim in obratno, sicer mu en pol uhaja iz rok in ga izdaja. Njegova vladar-
ska modrost se glasi takole: »Vzbujal jim bom grozo, če jim ne morem drugače iz-
kazovati ljubezni, ukazoval jim bom, ker jih samo tako lahko ubogam, sam bom s
tem praznim nebom nad glavo, ker sem samo tako lahko z vsemi skupaj. Sedaj se
začenja vladavina človeka.«^' Za Sartra ni na nebu niti dobrega niti zlega. Ce boga
ni, ni vrednot in prepričanj, s pomočjo katerih bi bilo naše ravnanje sankcionira-
no. Bogje umrl, govoril je z nami in zdaj molči. Ateistična oblast človeka je v tem.
da sama sankcionira svoje postopke. Dobro in zlo sta samo na zemlji. Nismo on-
kraj obeh, dokler smo volkovi v ovčji koži in drug drugemu pripisujemo svoje na-
mene. Za Dostojevskega presežnost človeka ni v volji do moči, ki se lomi ob bogu.
kot nadčloveški energiji, ampak v trpljenju za drugega. Absolutni mir je za »reali-
sta v višjem smislu besede« v Dnevniku pisatelja absolutna stagnacija. Niti zna-
nost niti umetnost se v njem ne moreta razvijati. Takšen mir zastopa v Legendi in-
kvizitor, vendar le aproksimativno.
Pri Sartru človek ni to. kar je, in obratno. Zato makiavelistični vladar Goetz ne
more odkriti človeka v človeku. Zdi se mu, da ljubi ljudi, a jih le muči, ker sam po-
trebuje njihovo naklonjenost. Prazno nebo pomeni konec teodiceje, namesto nje
je tu mimikrija enega pola nasprotja z drugim. Odevanje groze v sočutje in ljube-
zen vodi v današnji »nasmejani fašizem« (Marcuse).
Goethejev mefisto v Faustu hoče delati zlo, a dela dobro. Veliki inkvizitor na vi-
dez hoče delati dobro, a dela zlo - kot Sartrov Goetz v drugem kontekstu. Inkvizi-
tor meni, da zlo izhaja iz dobrega, zato je zlo potrebno popraviti z dobroto po epi-
kurejski formuli, po kateri človek odklanja bolečino in teži k užitku. Z vidika Kri-
stusa je stvar ravno obratna - zlo inkvizitorja je v tem, da bo skušal doseči enot-
nost z vsemi sredstvi. Sledili mu bodo drugi inkvizitorji, ki bodo nastopali zoper
množico različnih interesov z diktaturo svoje partije. Množice bodo site, oni pa ne
bodo mogli spati zaradi slutnje o možnosti svobode, ki jo bodo skušali preprečiti s
tem, da bodo zgodovino preobračali v legendo s poslednjim ciljem materialne sre-
če vidnega boga - Benthama. Dostojevski je že v Zapiskih iz podpodja zavrnil uti-
142
litaristični princip sreče kar največjega števila ljudi. Tudi v Dnevniku pisatelja je
povedal, da sreča ne more biti cilj. Varljiva sreča materialnih dobrin je poslednja
obramba za vero v onstransko odrešitev. Nevarnost svobode se prikriva z mnogi-
mi obrazi. Ne more je nadomestiti nobena gotovost, tudi poslednji cilj ne. Ce po-
slednji cilj svobode ni materialna sreča, se nam vprašanje o njeni smotrnosti zasta-
vlja vedno znova. Ker ideja svobode ni reduktibilna na noben družben rezultat, je
nedorečena. Kristus molči prav na vprašanje o poslednjem smislu, s čimer izpri-
čuje nihilistično izhodišče oponenta. Ne gre samo za vprašanje, ki gaje Dostojev-
ski postavil v pismu Ljubimovu: »Ali prihodnji odrešeniki prezirajo ali ljubijo
človeštvo?«^^ Bolj pomembno je spoznanje, da voditelji človeštva niso odrešeniki,
sicer ni možna dejanska zgodovina. Zgled za to tezo je Šigajlov iz Besov, ki v svoji
utopični viziji družbe izhaja iz hipoteze, da so srečni in enaki sužnji nesposobni za
svobodo. Tako družba sestoji iz dveh delov: 1/10 neenakih despotov in 9/10 sitih
in neizobraženih sužnjev. Ideja o popolni enakosti vodi v absurdno entropijo. Ši-
gajlovščina je vrsta inkvizicije.
Podobno, kot so Kristusa v Legendi ujeli in mu nataknili verige njegovi lastni sve-
ti stražarji, omejuje proletariat njegova lastna birokracija kot isti jezuitski duh. E.
Morin meni, da »proletariatu v vzhodnih državah ne pusti govoriti. Proletariat
govori skozi usta aparata marksističnega prava, ki ga utiša zaradi
kruhoborstva«.^'
Videli smo že, da si človek umišlja dokončne cilje, ko ni sposoben postajati člo-
vek. Prav tako je kriza človeštva v tem, da še ni združeno, in kriza sveta v tem, da
še ni svet. Svoboda kot svobodna fantazija ali asociacija je izraz odtujene moči po-
litične elite. Tako »kontrolirana informacija vodi do kontrole tega, kar kontrolira,
upravljanja tega, kar upravlja, oblikovanja tega, kar oblikuje, in podrejanja izvr-
ševalca tistemu, ki odloča.«^® Druga skrajnost, kakršna je spontanost svobodne
volje, vodi le v boj vseh proti vsem, kar je skriti motiv za nastanek inkvizitoijeve
oblasti. Nesposobni potrebujejo inkvizicijo za pridobivanje sreče. Sposobnim po
Marxovi in Nietzschejevi kritiki religije nista potrebna ne Kristus ne inkvizitor,
vendar le onkraj materialne nuje oziroma onkraj dobrega in zlega. Sprevračanje
vrednot v njihovo lastno nasprotje v svetu kapitala nas vodi do problema kretske-
ga lažnivca, pri katerem ne vemo, kaj je res in kaj laž. Veliki inkvizitor zagotavlja
podložnikom, da bog je, z navzočim Kristusom pa ravna, kot da boga ni. Absurd-
nost ni samo motiv za vero, ampak tudi za ateizem. En pol nasprotja izdaja druge-
ga, ker je z njim konsekventno povezan, vendar ostajata vsak zase. Aljoša ne po-
stane Ivan ali obratno. Prav tako ostajata poziciji Kristusa in inkvizitorja po »ti-
hem dialogu« takšni, kakršni sta bili. Zato lahko inkvizitor izpeljuje razloge za
svojo oblast iz treh preizkušenj hudobnega duha, ne da bi mogel Kristus kaj spre-
meniti. Provokacija ostane. Možnost realizacije drugega pola lahko iščemo v do-
minaciji prvega pola. Učimo se iskati možnost svobode v njeni izgubi, s predpo-
stavko, da ta možnost ni prešla. Pozicija »kot da bi« označuje možno točko obrata
v eno ali drugo smer, kar poznamo kot provokacijo. Legenda o Velikem inkvizi-
torju ni nespremenljiv obrazec za vso zgodovino, kaže pa na nekatere (podza-
vestne) mehanizme, zaradi katerih pozabljamo, da se zgodovina ponavlja, prvič,
kot tragedija, drugič, kot farsa.
Bogomir Novak
143
Opombe
' V. Jeretić: Između autoriteta I slobode, Prosveta, Beograd 1982, str. 34. Kot Fromm in
Marcuse tudi Jeretić ne vidi poti iz človekove razdvojenosti.
^ J. Golosovker: Dostojevski in Kant, Grafos, Beograd 1983, str. 109. Golosovker se opira
na Ivanovo izjavo v Legendi, češ daje tragedija ljudi v tem, da jemljejo to komedijo povsem
resno.
3 Ibidem str. 105/6
'' F. Fehrer: Pesnik antinomija, str. 142.
5 Golosovker: Dostojevski i Kant str. 48-49. Golosovker najde le abstraktni motiv za
uboj starega Karamazova. V smislu Dostojevskega je vsak pred vsakim kriv, grešen, in
mora zanj trpeti, kar pomeni, da umor nI na umski, ampak na eksistencialni ravni,
e A. Camus: Mit o Sizifu, CZ, Ljubljana 1980, str. 197-221. Camus problematizira člove-
kov upor z metafizičnimi vprašanji. Ne presega položajev Ivana in Kirilova, ampak ju skuša
samo razumeti.
' Camus: Uporni človek, Cankaijeva založba, str. 110.
8	Lapšin: Estetika Dostojevskog, Slovo ljubve, Beograd 1981, str. 28.
9	Deutscher: Stalin, Globus, Zagreb 1977, str. 329,330.
•o Lapšin: Estetika Dostojevskog, Slovo ljubve, Beograd 1981, str. 28,29.
' I F. Feher Pesnik antinomija, Nolit, Beograd 1979, str. 220
12 Feuerbach: Bistvo krščanstva, Slovenska matica v Ljubljani 1982, str. 219.
" V. V. Rozanov: Legenda o Velikem inkvizitorju, Grafos, Beograd 1982, str. 152. Študija
Rozanova ne pomeni bistvenega napredka v poglobitvi problematike glede na Legendo v
Bratih Karamazovih. Predstavlja nam genezo Legende v tekstih iz predhodnih romanov Do-
stojevskega.
''' L. Feuerbach: Bistvo krščanstva. Slovenska matica, str. 140.
V. V. Rozanov: legenda o velikem inkvizitorju, str. 144.
Berdjajev, N.: Duh Dostojevskog, Kristali, Beograd 1981, str. 251.
' ' F. Feher Pesnik antimonija, str 47.
18 Dostojevski, F. M.: Dnevnik pisca I, Rad, Beograd 1981, str 238,239.
" Rozanov, V. V.: I>egenda o Velikem inkvizitorju, str 160.
Dostojevski, F. M.: Bratje Karamazovi, 2. del, CZ v Ljubljani 1976, str 53.
Berdjajev, N.: Duh Dostojevskog, str 25.
Feher, F.: Pesnik antinomija, str 229. Kriza individua se zanj uveljavlja pri »pesniku
antinomij« v nesposobnosti delovanja, nezmožnosti samorealizacije, nedejavne ljubezni v
nedejansici (meščanski) družbi.
23 Problemi-Razprave XVI. 1978, str 4, št. 1-4.
2'* Feuerbach, L.: Bistvo krščanstva, str. 26.
25 I. Lapšin: Estetika Dostojevskog, str 21, 23. Lapšin navaja izjavo Dostojevskega, da bo
lepota odrešila svet. Ni jasno kako. Zdi se, da se mora tragični junak prek obupavanja nad
protislovji sveta z voljo prebiti k »neposrednemu občutju boga« (Solovjov).
^^ Benjamin, W.; Eseji, Nolit, Beograd 1974, str 250.
27	Sartre, J. P.: Izbrane drame, CZ v Ljubljani 1981, str 300.
28	Dostojevski, F. M.: Odabrana pisma. Rad, Beograd 1982, str 308.
29	Morin,E.: Kako izići iz 20. stoljeća. Globus, Zagreb 1983, str 181.
Morin, E.: Ibidem, str 287. Morinovo delo je značilno po opisih mehanizmov, potrebnih
za nastanek zaprtih ideologij, kakršni sta tudi nacistična in stalinistična. Inkvizitoijevo pre-
laganje odgovornosti na Kristusa je razumljivo s stališča, ki daje svobodo v nič.
'144
Jure Detela
Pod strašnimi očmi
pontonskih mostov
(2. nadaljevanje)
Oktobra 1977 so bili trije nemški anarhisti ubiti v zaporu v Stannheimu, trije nji-
hovi sodelavci pa so bili ubiti na letališču v Mogadišu. Slovenski dnevni tisk je
spočetka pisal o teh umorih in o problemih nemškega anarhizma v skrajno cinič-
nem kavbojskem slogu, kije silil na kozlanje. 24. oktobra sem ob šestih zvečer na
Zvezdi priredil komemoracijo za ubitimi anarhisti. V park sem prinesel nepopi-
san transparent, zlepljen iz papirja, lesenih letvic in selotejpa, in nanj napisal s tu-
šem napis: V SPOMIN UBITI ŠESTERICI RAF. Jaša Z., kije bil poleg nekaterih
drugih tovarišev tudi navzoč na komemoraciji in ki sodi, da je prav, če ga v tem
tekstu imenujem s polnim imenom, je pred transparentom prižgal šest rdečih
sveč.
V bližini transparenta se je ustavilo trideset ali petdeset radovednih mimoidočih
meščanov. Eden med njimi, po vsej verjetnosti udbaš, je stopil k meni in zahteval,
naj odstranim transparent. Na njegovo zahtevo nisem pristal. Približno deset mi-
nut sem ostal na kraju komemoracije, potem sem odšel.
26. oktobra 1977 je med deseto in enajsto uro dopoldne pozvonil pred vrati stano-
vanja, v katerem prebivam, tisti miličnik, ki meje leto pred tem zasliševal v zvezi
z napisi proti samoprispevku; na ramenih so se mu bleščali trije pari rumenih
trakcev. Pozdravil meje z osladno prijaznostjo in me povprašal, kje sem se mudil
24. oktobra popoldne. Odgovoril sem, da sem bil na Zvezdi. Tu naj pripomnim,
da sem se pred tem zaslišanjem, ki sem ga že preje pričakoval, odločil za taktiko,
ki se mi danes zdi zgrešena, takrat pa se mi je zdela pravilna. Komemoracija za
ubitimi anarhisti namreč ni bila samo moje delo, temveč sem se zanjo domenil z
nekaj tovariši, s katerimi sem se srečal na kraju komemoracije. Za obliko, čas in
kraj komemoracije smo se domenili dan ali dva pred komemoracijo. Zato se mi je
zdelo bolje, da sprejmem vso odgovornost za komemoracijo nase in prikrijem na-
vzočnost tovarišev, kakor da bi dosledno odklanjal odgovore na vprašanja. Za
takšno taktiko sem se odločil že pred komemoracijo; da bi bila ta taktika mogoča,
sem sam zlepil transparent in napisal nanj napis, tako da bi lahko pri zaslišanju
sprejel popolno odgovornost za komemoracijo, ne da bi kogarkoli zapletal v pre-
iskavo. Danes bi odklonil odgovore na vprašanja o komemoraciji, kajti z odgo-
varjanjem zaslišanec implicitno priznava policiji pravico, da prestopa svoja po-
oblastila pri znašanju nad svobodo javnega komuniciranja. V tistih časih sem ti-
ranstvo in samovoljo policije smatral za nekaj tako samoumevnega, da se sploh
nisem resneje ukvarjal z etičnimi predpostavkami, iz katerih policija izhaja pri
'145
svojih postopkih; tudi konfliktni odnos med miličniki in državljani se mi je zdel
nekaj samoumevnega; tako sem hinavščino miličnikov kar toleriral, ne da bi seji
odkrito uprl, le izmikal sem seji.
Miličnik me je vprašal, če sem videl na Zvezdi kaj nenavadnega. Odgovoril sem,
da sem videl komemoracijo za ubitimi pripadniki Frakcije Rdeče armade. (Že
pred miličnikovim prihodom sem zvedel, da so nekaj minut po mojem odhodu s
kraja komemoracije uniformirani miličniki odnesli transparent z Zvezde). Milič-
nik meje vprašal, kakšen vtis je name naredila ta komemoracilja in kako sem jo
razumel. Odgovoril sem, da ni bilo pri komemoraciji nič takega, zaradi česar bi bil
miličnikov prihod k meni upravičen, in da se mi zdi zato preiskava, ki jo je kome-
moracija očitno vzbudila, ekspanzija nedemokratičnih sil, in da zato nimam na-
mena podpirati to preiskavo. Miličnik je odgovoril, da imam prav, da pa se bova o
tem na policijski postaji natančneje pomenila. Potem sva šla dol na cesto, milič-
nik je z vokitokijem priklical modrega folksvagna, ki je kmalu pripeljal in naju
odpeljal pred tisto policijsko postajo, kije zraven kinoteke. V notranjščini te stav-
be seje zasliševanje nadaljevalo. Miličniku sem rekel nekaj splošnega o pogrebnih
in komemorativnih ritualih. Rekel sem mu, da se mi ne zdi prav, da se policija vti-
ka vanje. Miličnik je rekel, da me razume; da sem izredno čustven in občutljiv člo-
vek; da ni bilo pri komemoraciji na Zvezdi prav nič kaznivega; da gre policiji le za
to, da se prepriča, daje bil tisti, kije naredil to komemoracijo, pri tem prav tako
pošten kakor jaz; dodal je še, da moram razumeti, da vsak občan, kije videl to ko-
memoracijo, pač ni mogel vedeti tako natančno kot jaz, za kaj gre pri tej komemo-
raciji, in da se glede na to ne smem čuditi, če je nekdo od občanov bil tako zmeden,
daje priklical policijo. Miličnik je rekel tudi, naj se počutim kot doma, poudaril
je, da najin pogovor ni nobena formalnost, temveč prijateljski pogovor, zaželel si
je, da bi se kdaj dobila pri Lipi na vrčku piva, prosil meje tudi, da bi me smel tikati
in da ga tudi jaz imenujem z njegovim domačim imenom, ki mi gaje intimno za-
upal. Rekel je še, da se mu zdijo moje misli zelo zanimive, in da bi mu čustveno
zelo prijalo, če bi se lahko seznanil še s kakim mojim prijateljem, ki misli podob-
no kakor jaz. Še enkrat je poudaril, da komemoracija na Zvezdi absolutno ne spa-
da pod noben kazenski zakonik in da gre policiji le za to, da dobi od tistega, kije
komemoracijo izvedel, pismeno izjavo, kako stoji s svojimi mislimi za to kome-
moracijo. Odgovoril sem, da lahko v zvezi s to komemoracijo policija stori, kar
hoče, magari hišno preiskavo pri meni doma, da pa osebno nočem podpirati niče-
sar, kar počne policija v zvezi s komemoracijo. Miličnik je odgovoril, da sploh ne
gre za nobeno hišno preiskavo, saj dogodek na Zvezdi ne spada pod noben kazen-
ski zakonik, temveč da gre le za to, da dobijo od mene izjavo o mojem pojmovanju
komemoracije in da potrdim, da sem jaz naredil komemoracijo, saj je tako in tako
prepričan, daje komemoracija moje delo. Dodal je, da bo v tistem hipu, ko polici-
ja dobi to izjavo, preiskava popolnoma ustavljena in da bom potem lahko takoj
šel domov. Vprašal sem miličnika, če dà glede tega častno besedo. Miličnik je od-
govoril, da se razume, in mi dal roko, s katero je potrdil svojo častno besedo. Po-
tem sem priznal, daje komemoracija v resnici moje delo, in priznanje sem okrepil
tako, da sem iz žepa svoje bunde izvlekel nogavico, umazano od tuša, s katero sem
na Zvezdi popisal transparent, in pokazal sem nogavico miličniku. Zatem sem
miličniku pokazal še flek tuša na hlačah, kajti pri zasliševanju sem nosil iste hlače
'146
kot takrat, ko sem popisal transparent. Patetičnost mojega priznanja je miličnika
zmedla. Vprašal me je, zakaj sem mu dal roko. Potem mi je rekel, naj napišem
izjavo in pri tem opišem, zakaj sem naredil komemoracijo; pri tem naj ne poza-
bim navesti tudi tehničnih podatkov o izdelavi transparenta.
Seveda sem že med tem pogovorom vedel, da miličnik blefira in da si želi pred-
vsem dvoje; prvič, zvedeti od mene imena »mojih prijateljev, ki mislijo podobno
kakor jaz«, in drugič, kako tako priznanje, da bi lahko sprožil sodni postopek
proti meni ali komu drugemu. Vendar sem bil nad miličnikovim govorjenjem ne-
malo začuden. Spraševal sem se, alije res mogoča takšna pokvarjenost, da milič-
nik po eni strani hlini takšen prijazno-familiaren odnos do mene, po drugi strani
pa preži, kje bo lahko potisnil v drek mene ali kakega mojega tovariša. Miličniko-
va prijaznost je namreč bila zelo dobro zaigrana. Pri tem zaslišanju sem spoznal,
da pri miličnikih izražanje želje po pristnih človeških kontaktih z občani, onstran
utesnjujoče uniforme, v veliki večini primerov ne služi ničemur drugemu kot
temu, da bi bil na taisto utesnjujočo uniformo prišit še kak par rumenih trakcev.
Cena, ki jo morajo zaslišanci plačati za te trakce, pa se miličnikom kompletno
jebe. Saj miličniki tako in tako ponavadi smatrajo zaslišance za svoje naravne so-
vražnike.
O svojih političnih nazorih, zaradi katerih sem naredil komemoracijo, sem takrat
na drobno potipkal več kot eno stran formata A 4. Danes česa takega ne bi več sto-
ril; februarja 1980 sem se po zaslišanju, o katerem bo v tem tekstu še govor, defini-
tivno odločil, da ne bom nikoli več dal miličnikom nobene pismene izjave in da ne
bom več ničesar storil zato, da bi se moje pisateljske sposobnosti stekale v policij-
ske dosjeje. Na prvi pogled se sicer zdi, da ni težko o kakem svojem dejanju formu-
lirati takšno izjavo, ki nikogar ne potisne v drek. A pri tem je treba upoštevati,
kakšen psihološki pritisk lahko izvaja policija na kakega drugega zaslišanca, če
ima v roki pismeno priznanje. Lahko daje bil takrat na kaki drugi policijski posta-
ji aretiran še kdo drug zaradi kakega podobnega protesta, kot je bil moj, ne da bi
jaz vedel zanj. Lahko da mu je policija pomolila pod nos mojo izjavo in pritiskala
vanj: Vidiš, Jure Detela je priznal, ti pa nočeš, prasec ustaški. Takrat, 26. oktobra
1977, sem v izjavi napisal, da sem se za komemoracijo odločil zato, ker smatram
pisanje slovenskega dnevnega tiska o ubitih nemških anarhistih za vrhunec nepie-
tete, in zato, ker v Nemčiji, kjer je smrtna kazen ukinjena, morilski postopki ne-
mške policije nanovo uvajajo smrtno kazen, kar se mi zdi strahovit regres, ki za-
služi internacionalen protest. Na koncu izjave sem navedel še podatke, kako sem
izdelal transparent, kako in kje sem nanj napisal besedilo, kakšno je bilo besedilo.
Z namenom, da prikrijem sodelovanje Jašota Z. pri komemoraciji, sem natipkal
tudi laž, da sem pred transparentom prižgal šest rdečih sveč.
Ko sem končal izjavo, me miličniki seveda niso pustili domov; zasliševalec je
očitno prelomil svojo častno besedo. Neki drugi miličnik, mlajši, oblečen v civil-
no obleko, je nadaljeval z zaslišanjem. Spraševal me je o političnih nazorih in o
tehnologiji izdelave transparenta. To zaslišanje je dolgo trajalo, številna vprašanja
je miličnik ponovil dvakrat ali celo trikrat. Dobil sem vtis, da ga moji politični na-
zori niso posebej zanimali, četudi je bila večina njegovih vprašanj povezanih s po-
litiko. Mnogo bolj so ga zanimale tehnične okoliščine komemoracije. Večkrat me
je vprašal, kateri ljudje so bili navzoči na komemoraciji; lagal sem se, da nisem ni-
'147
kogar poznal. Dvakrat ali trikrat sem mu opisal postopek izdelave transparenta.
Vsaj dvakrat me je po opisu tega postopka vprašal: Potem pa si transparent zvil
v rolo in ga odnesel na Zvezdo, kajneda? Pri tem paje miličnik natančno vedel, da
transparenta nikakor ni bilo mogoče zviti v rolo, kajti po vseh štirih stranicah sem
vanj vdelal lesene letvice; neki očividec je pripovedoval, daje v tistem večeru, ko
sem priredil komemoracijo, videl uniformirane miličnike, kako so nosili transpa-
rent čez Zvezdo, tako da se je transparent gotovo znašel v prostorih policije, kjer
so si ga zasliševalci seveda natančno ogledali, še preden so me začeli zasliševati.
Seveda mi je bilo jasno, kakšen je bil namen takšnih vprašanj: miličnik je hotel
doseči, da bi se zarekel, da sem transparent zvil v rolo, s čimer bi policija dobila
dokaz, da jaz dejansko nisem izdelal transparenta in da je pri komemoraciji še
nekdo sodeloval z menoj. Miličnik me je tudi vprašal, če je kdo nasprotoval ko-
memoraciji. Povedal sem mu, da je neki neznanec hotel, naj odstranim transpa-
rent, česar nisem hotel storiti. Mislim, da nisem o tem neznancu rekel ničesar dru-
gega; seveda pa sem že s tem odgovorom naredil veliko napako. Takrat sem si
mislil, daje bil tisti človek z Zvezde udbaš, in daje bila njegova reakcija na kome-
moracijo v vsakem smislu državno-lojalna, tako da nikomur ne škodim, če milič-
nikom povem, daje nekdo želel, naj odstranim transparent. Pri tem pa sem prezrl
dvoje. Prvič, eksistira možnost, da tisti človek sploh ni bil udbaš, temveč je iz svo-
jega poštenega prepričanja hotel, naj odstranim transparent. Drugič, popolnoma
zgrešeno je bilo to, da sem dal miličnikom kakršnokoli informacijo o reakcijah
ljudi, ki so se ustavili pred transparentom, pa četudi je bila reakcija državno-
lojalna in četudi bi bilo najbrže nemogoče identificirati tega neznanca iz moje sko-
pe izjave - razen seveda, če je ta neznanec v resnici bil udbaš in je informacijo o
komemoraciji odnesel na policijo, kar je vendarle najverjetneje. Nemogoče je v
celoti predvideti, kako lahko policija zlorabi vsako takšno informacijo in kaj vse
lahko policiji koristi pri njenih nedemokratičnih preiskavah. Sicer pa nisem dal
nobene izjave o ljudeh, ki so bili navzoči na komemoraciji, četudi je ta tema mi-
ličnika najbolj zanimala; a vprašanjem o tej temi sem se nekako izmaknil.
Miličnik meje tudi vprašal, če bi bil v kaki situaciji pripravljen prestopiti kak za-
kon, ki bi se mi zdel krut in krivičen. Odgovoril sem, da bi bil v skrajnem primeru
pripravljen in da sem nekoč vlomilsko odprl nekaj kletk v ljubljanskem živalskem
vrtu, da bi zaprtim živalim omogočil pobeg. Ob tej temi se miličnik seveda ni
ustavil, kajti ta tema krepi spomin na mojo moč, kar za policijsko preiskavo ni
koristno; za preiskavo bi bile koristne teme, ki krepijo v meni spomin na mojo šib-
kost, kotna primer moje ovaduštvo iz 9. marca 1974, še posebej, če bi se popolno-
ma identificiral z družbeno vlogo šibkega človeka in ovaduha. Še v istem popol-
dnevu seje izkazalo, da se preiskovalci radi zapičijo v najšibkejše točke zaslišan-
ca; v mojem primeru je to bilo omenjeno ovaduštvo; sicer pa bo o tem še govor.
Dve uri po zamenjavi prvega zasliševalca z drugim je drugega zasliševalca zame-
njal tretji, še mlajši od drugega. On mi je govoril, da sva istih let in da sva pravza-
prav kolega, da se v mnogočem strinja z menoj, le da sta najini službi različni, in
podobne neumnosti. Spraševal meje iste stvari kot prejšnji zasliševalec, tako daje
bilo v vsem procesu zaslišanja veliko vprašanj, ki so mi bila v polurnih razmakih
štirikrat ali petkrat ponovljena. Med zaslišanjem so me miličniki morda petkrat
ali šestkrat vprašali za tiste osebne podatke, ki so zabeleženi v vsakem dokumen-
'148
tu. Večkrat so si te podatke zapisali in mi nato rekli, naj se podpišem pod zabelež-
ko njihovih podatkov. Ko seje ta postopek nekajkrat ponovil in so miličniki ver-
jetno mislili, da sem že kompletno padel v rutino podpisbvanja, so mi pomolili
prazen list in zahtevali, naj se podpišem na njegovo dno; seveda se nisem podpi-
sal.
Od začetka zasliševanja je minilo vsaj šest, če ne sedem ur, ko so mi miličniki re-
kli, da bojo v stanovanju, kjer prebivam, naredili hišno preiskavo. Z modrim folk-
svagnom so me odpeljali izpred policijske postaje na Trdinovi. Pred policijsko po-
stajo na Prešernovi seje folksvagen ustavil. Dva miličnika sta izstopila iz njega,
tako da sem nekaj minut ostal v folksvagnu sam z zasliševalcem, drugim po vrsti.
On mije rekel, da sicer na vso moč upoštevam svoje pravice, da pa popolnoma ig-
noriram svoje dolžnosti. Vprašal meje, kako lahko pričakujem, da me bo družba
podpirala in vzdrževala, če se do nje tako nesramno in nehvaležno obnašam. V ti-
stem hipu seje ton preiskave začel sprevračati v grobost; miličnikom seje najbrže
zazdelo, da s hinavsko prijaznostjo ne bojo mogli doseči tega, kar so hoteli. Čez
nekaj minut sta se miličnika vrnila v folksvagen in odpeljali so me na Gregorčiče-
vo, kjer stanujem. Med potjo od folksvagna do vrat stanovanja, kjer prebivam, me
je zasliševalec, prvi po vrsti, vprašal, če imam kakega bližnjega prijatelja, ki bi bil
za pričo pri hišni preiskavi. To vprašanje je smrdelo po zanimanju za imena »pri-
jateljev, ki mislijo podobno kakor jaz«, zato sem odgovoril: Ne. Potem so milični-
ki poklicali sosede, da bojo za priče pri preiskavi; po ustavi bi jaz imel pravico, da
sam izberem dve priči za hišno preiskavo; jaz pa se te pravice nisem poslužil, tako
da so priče poiskali miličniki, daje bilo ustavi zadoščeno. Seveda je v policijskem
interesu, da so ravno sosedje priče pri preiskavi, kajti tako se pritiski policije infil-
trirajo v vsakdanje komunikacije osumljenca. Na stopnišču so odprli moj poštni
nabiralnik in pogledali, kaj je v njem, ne da bi me prosili za dovoljenje: zdaj se
niso nič več trudili biti prijazni. Ko so se miličniki, sosed in soseda zbrali v moji
sobi, mi je neki miličnik rekel: Mi smo prijazni s tabo, ti pa nas zajebavaš. Če se
boš še naprej tako nesramno lagal, bomo tudi mi drugače postopali. Vprašali smo
te, če si bil že kdaj kaznovan, in zlagal si se nam, da ne. Zdaj pa smo izvedeli, da si
bil že aretiran zaradi droge. Zato nam takoj povej imena tistih, ki hodijo v to sobo,
da z njimi delaš kravale po Ljubljani. Povej imena, priimke in naslove vseh, ki ho-
dijo v to sobo. Vseh, od prvega do zadnjega. Če pa ne boš govoril, znamo tudi mi
drugače postopati. Saj si že slišal, kako. Odgovoril sem: Vprašali ste me, ali sem
bil že kdaj v sodnem postopku, in odgovoril sem po resnici, da še nisem bil. Kar pa
se tiče tega, kar sem nekoč na policiji govoril o drogah - tisto sem si vse izmislil, na
pritisk policije sem odgovarjal to, kar mije policija sama položila na jezik, v resni-
ci nisem nikoli poizkusil droge in nisem nikoli ničesar vedel o njej. - Zdi se mi, da
je moj odgovor miličnike nekoliko zmedel. Potem so miličniki fotografirali sobo
in začeli premetavati knjige in druge stvari. Pri tem so se delali, kot da iščejo droge
in heroinske injekcije. S spretno hlinjeno nestrpno grobostjo so me spraševali:
Zdaj pa povej, kam si skril šprico. Nam se mudi. Odprli so tudi stensko uro, razve-
zah in zavihali so tkanino, kije pokrivala ogrodje senčnika svetilke. Tu naj pripo-
mnim, da seje dve leti in pol kasneje pri nekem mojem prijatelju ponovil podoben
postopek: dejansko so preiskavo pri njem miličniki naredili zaradi politike, pred
prijateljevimi sosedi, ki so jih poklicali za priče, pa so se pretvarjali, da delajo pre-
'149
iskavo zaradi droge. Nič čudnega: če sosedje vejo, da poteka preiskava zaradi poli-
tike, navadno ne dajo prav policiji, kajti politični procesi so nepriljubljeni; če pa
mislijo, da poteka preiskava zaradi droge, je bolj verjetno, da bojo odobravali po-
stopke policije, in laže bojo opravičili njene eventuelne grobosti. Miličniki so pre-
gledali vse fotografije, ki sem jih posnel ali posedoval, in posebej so postali pozor-
ni na fotografijo, ki jo bom na kratko opisal. Junija 1975 sem se z nekim sloven-
skim mladcem, čigar ime zamolčim, domenil, da bom požiral v fotografiji, ki
naj predstavlja samomor z rezanjem žil; v ta namen sva z akrilno barvo narisala
na roko lik, ki naj bi predstavljal curek krvi, z drugo roko pa sem pritisnil ob no-
tranjo stran zapestja poslikane roke palčko, ki naj bi predstavljala rezilo. No, v to
fotografijo so se miličniki zapičili in mi rekli: Vidiš, kako se lažeš. Rekel si, da se
ne drogiraš. A kaj je to v tvoji roki drugega kot šprica za heroin. Odgovoril sem, da
to, kar sem držal v roki, ko sem se fotografiral, nikakor ni bila šprica za heroin.
Niti najmanj pa nisem bil voljan razlagati podrobnejših okoliščin nastanka foto-
grafije. Miličniki so pregledali in prelistali vse knjige in zapiske, ki so bili v sobi.
Ko so naleteli na nekaj številk revije Poetry, na katerih so bili odtisnjeni pečati z
napisom United States Information Center, Ljubljana, so rekli: Vidimo, da si eden
od tistih, ki so v zvezi z ameriškim centrom. - Danes se mi zdi tisto mišljenje, ki
vidi v vsakem inozemskem kulturnem centru vohunsko postojanko, kompletno
paranoidno in zastrašeno; takrat pa meje miličnikova obtožba razjezila in pove-
dal sem, da sem revije Poetry ukradel iz ameriškega centra. Kako je moj odgovor
učinkoval na sosede, nisem razločno videl, a si lahko kar predstavljam. Zatem so
miličniki pri vsaki stvari, ki sojo prijeli v roko, rekli: Takoj povej, kje si to ukra-
del. Nisem odgovarjal. Ko so odprli knjigo, v kateri je na naslovni strani B-jin
podpis, so mi rekli: Takoj povej, kdo je B. Odgovoril sem: Ne vem. Potem so rekli:
Ti praviš, da tega ne veš, ampak mi to natančno vemo. Pregledali so tudi mojo ko-
respondenco in me spraševali: Kdo je ta in ta, kdo je ta in ta? Odgovarjal sem: Ne
vem. Po vsakem takšnem odgovoru so dotično pošto vrgli v veliko polivinilasto
vrečo, ki sojo že vnaprej pripravili, da bojo v njej odnesli tiste stvari, ki se jim bojo
zdele vredne podrobnejše preiskave. Spraševali so me tudi: Povej, s katerimi ljud-
mi se družiš. Odgovaijal sem: Z nikomer se ne družim, sem nedružaben človek.
Zahtevali so tudi, naj preoblečem hlače, češ, da bojo hlače, ki sem bil takrat vanje
oblečen, zaradi fiekov tuša potrebovali kot dokazno gradivo. Hlače sem si pre-
oblekel v veži, pri čemer meje gledal najstarejši zasliševalec, kar mije bilo skrajno
neprijetno. Sicer pa bo najjasneje, katere moje stvari so miličniki odnesli v polivi-
nilasti vreči, če citiram Potrdilo o zasegu predmetov, ki so mi ga miličniki izročili
ob koncu preiskave.
Potrdilo o zasegu (prevzemu) predmetov
(143., 193. in 196.Č1.ZKP)
potrdilo št. I z dne 26. 10. 1977
Pooblaščena uradna oseba (ime in priimek) potrjuje, daje dne 26.10.1977 ob
19.30 uri zasegla (ali prevzela) občanu (ime in priimek) Juriju DETELA v kraju
Lj. ulica Gregorčičeva 17 naslednje predmete:
Podroben opis in označba predmeta. Količina. Kje so bili predmeti najdeni.
1.	Plakati z napisom »Škuc«. 5 kom.
2.	Sive moške dolge hlače. I kom.
J 50
3.	Revije in časopisi:
Poetry-januar 1975. 1 kom.
Znamenja-Tomaž Sal. 1 kom.
Stražni stolp-avg. 1970. 1 kom.
Našareč-sept. 1970. 1 kom.
Zbuna-31.12. 1970.1 kom
4.	Fotografije. 12 kom.
5.	Razglednice. 5 kom.
6.	Pribeležke in zapiski. 30 kom.
7.	Letvice za transparente. 5 kom.
8.	SelotejpAERO. 1 kom.
Potrjujem prejem potrdila občan-ka: Jure Detela.
Pooblaščena uradna oseba.
Zabeležka pooblaščene uradne osebe o deponiranju, vskladiščenju ali izročitvi
predmetov:
Jure Detela želi, da se mu del zapiskov takoj vme, kar pa v tem trenutku ni možno
in jih bo dobil takoj ko bodo pregledani.
Plakate z napisom ŠKUC so mi miličniki zaplenili zato, ker sem iz teh plakatov
zlepil transparent; po komemoraciji sem videl, da sem z uporabo tega papirja na-
redil napako, ker bi lahko pozornost preiskave s tem usmeril na ŠKUC, ki ni imel
ničesar pri komemoraciji; vendar sem pri zaslišanju popolnoma odvrnil pozor-
nost miličnikov od ŠKUC-a; po preiskavi sem vprašal uslubence te ustanove, ali
so jih miličniki vznemirjali zaradi moje komemoracije, in odgovorili so, da jih
niso. Časopis, katerega ime je zasliševalec citiral kot Zbuna, je v resnici Tribuna;
na naslovni strani zasežene številke je namreč prvi del besede Tribuna označen s
trojko, ki jo je zasliševalec zamenjal s črko Z.
Po preiskavi so miličniki vprašali sosede, če imajo glede postopka preiskave kako
pripombo, ki bi jo bilo treba vnesti v zapisnik. Sosedje so odgovorili, da nimajo
nobenih pripomb. Tega jim ne zamerim, saj niso mogli ničesar vedeti o resničnih
vzrokih za preiskavo. Preiskovalci so se delali, da z vso silo uspešno obvladujejo
svoj bes nad mojim drogeraštvom, ki ga tajim.
Preiskava v moji sobi je trajala morda uro, morda uro in pol. Končala seje, kot je
razvidno iz citiranega Potrdila, ob pol osmih. Po preiskavi so me miličniki z mo-
drim folksvagnom odpeljali na policijsko postajo na Prešernovi. Tam sem sedel
kako uro v sobi, v kateri seje od časa do časa pomudil kak miličnik za minuto ali
dve, včasih tudi dva ali trije miličniki hkrati. Noben miličnik me ni v tem času ni-
česar spraševal. Potem so me miličniki odpeljali v klet policijske postaje. Na poti
v klet so bili miličniki molčeči in svečano resni; njihova poza je imela močan dra-
matični učinek; če se prav spominjam, so vratna krila v kleti na Prešernovi večidel
kovinska, obložena z zvočno izolacijo. Kakorkoli že, v kleti sem se psihično pri-
pravljal na mučenje, za katerega sem mislil, da me čaka. Vendar sem se zmotil; v
neki kletni celici so me natančno fotografirali iz vseh zornih kotov in mi vzeli
prstne odtise. Občutka, s katerim sem spremljal ta postopek, ne bom opisoval,
kajti ta policijski ritual je François Truffaut s presenetljivo natančnostjo definiral
v svojem čudovitem filmu Štiristo posnetkov. Kako leto po dogodkih, kijih opisu-
jem, sem prvič videl ta film, in osupnilo meje, kako natančno je Truffaut vedel,
'151
kaj pomenijo za zaslišance kletni policijski rituali fotografiranja in jemanja
prstnih odtisov. Po tem ritualu so mi miličniki rekli, da lahko odidem. Takrat je
minilo vsaj devet ur od dopoldanske aretacije.
Po tem zaslišanju sem bil kar dobre volje, kajti zdelo se mi je, da sem uspešno
opravil svojo nalogo in popolnoma prikril sodelovanje svojih tovarišev pri kome-
moraciji. Napake, ki sem jih naredil na zaslišanju, mi takrat še zdaleč niso bile
tako evidentne kot danes. Danes mi je na prvi pogled očitno, da sem situacijo
brez potrebe čez vsako mero zakompliciral. Saj je bila ta preiskava že na prvi po-
gled ekspanzija skrajno nedemokratičnih tendenc, ki zatirajo vsako svobodo jav-
nega komuniciranja. Poleg tega so miličniki izvedli to preiskavo popolnoma na
svojo roko, brez vsakega pooblastila javnega tožilca. Moral bi odkloniti vsako ko-
munikacijo z miličniki, dokler mi ne bi izročili natančne obtožnice javnega tožil-
ca. Tako bi tudi preprečil polizano, hinavsko prijaznost miličnikov; grobost, za
katero bi se potem miličniki najbrže odločili že na začetku preiskave, ne pa šele
šest ur kasneje, bi bila manjši greh kakor kup laži, s katerimi so me hoteli ujeti na
finto, in kakor igranje želje po pristnem človeškem stiku - želje, ki je pri vsaki po-
litični preiskavi njena zlaganost očitna že na prvi pogled. S svojim ravnanjem sem
miličnikom dajal potuho pri prekoračevanju njihovih pooblastil in pri njihovi
totalitarni želji po kontroli nad vsemi komunikacijami.
Miličniki mi niso nikoli vrnili zaplenjenih predmetov, čeprav so med to preiskavo
in današnjim dnem vsaj še sedemkrat ali osemkrat pozvonili na vratih stanovanja,
kjer prebivam. Dvakrat sem šel iskat zaplenjene predmete na policijsko postajo
na Prešernovi cesti, in obakrat mije dežurni vratar rekel, naj jih pridem iskat do-
poldne. Enkrat sem dežurnemu vratarju policijske postaje izročil list s sporoči-
lom, da bom prišel iskat zaplenjene predmete in naj jih policija vnaprej pripravi.
Dežurni vratar je odgovoril, da tega sporočila noče sprejeti in da moram svoje
sporočilo policiji poslati s priporočeno pošto. Bralec bo razumel, da me misel na
vstop v prostore policijske postaje na Prešernovi cesti nikoli ni navdajala z navdu-
šenjem in da zato nisem vložil več energije v pridobitev zaplenjenih predmetov.
Na vso srečo sem večino svojih spisov, ki so se mi zdeli vredni branja, nedolgo
pred preiskavo pretipkal in jih shranil zunaj svojega stanovanja, tako da jih milič-
niki niso zaplenili. Med tistimi tridesetimi zabeležkami in zapiski, ki so mi jih mi-
ličniki zaplenili, se spominjam dveh kratkih tekstov, za katera mi je včasih žal.
Vendar včasih pogrešam tudi nekatere druge neurejene zapise iz starih beležnic, ki
so mi jih miličniki zaplenili; zanimajo me kot dokumenti mojega razvoja. Naredil
sem napako, da si nisem označil vsakega lista, ki so mi ga zaplenili, in števil li-
stov, ki so bili zvezani v zaplenjene beležnice. Miličniki so se delali, kot da se jim
zelo mudi in da jih zadržujem, jaz pa sem nekako padel pod njihovo sugestijo.
V naslednjem mesecu so nekateri ljubljanski mladeniči, ki so boleče čutili stano-
vanjski problem, in nekateri drugi mladeniči, ki so čutili solidarnost z njimi, za-
sedli neko vilo v Erjavčevi ulici, v kateri ni nihče prebival, aje vendar bila dobro
ohranjena. Mladeniči, ki so se vselili vanjo, sojo v nekaj dneh z obilico energije
tako uredili in preuredili, daje prebivanje v njej postalo znosno. Te mladeniče je
dnevni tisk grdo zmerjal. Miličniki so jih neprestano nadlegovali in vsak hip jim je
grozilo, da jih bo policija izselila. Iz želje po izrazu solidarnosti z njimi sem se od-
zval njihovemu vabilu, da nastopim na literarnem večeru v njihovem domu. Tam
'152
sta bili kolektivna zavest in kreativna zavest na zelo visokem nivoju, zato sem se
med literarnim večerom odločil, da bom ostal v hiši. Moram reči, da na nobenem
literarnem večeru nisem srečal tako kreativnega občinstva kot tam. Komaj da sem
še kdaj recitiral pesmi s takšnim užitkom in zanosom kot takrat. Marsikateri pes-
niki in pevci, za katere je bilo očitno, da sicer ne prihajajo radi na dan s svojo krea-
cijo, so premagali svoje zadržke in nastopili; v veliki pritlični sobi vile seje zbralo
vsaj sto poslušalcev, ki so poslušali res zbrano, ne pa tako kot na običajnih biro-
kratskih literarnih večerih, kamor že dolgo ne zahajam. Zaradi zunanjih okoliščin
tega literarnega večera, predvsem zaradi stalno navzoče grožnje po nasilni izseli-
tvi, niso nastopi pesnikov in pevcev obtičali v grobi materializaciji nevidnih med-
človeških vezi, kar se sicer tako rado zgodi na literarnih večerih, temveč so bili na-
stopi občuteni kot darilo, s pomočjo katerega seje fizična prisotnost nastopajočih
sublimirala v nevidne medčloveške odnose; skratka, nastopi niso bili občuteni kot
želja po narcisoidnem izrazu, temveč kot zavzemanje za skupne pravice. Posebno
nekega mladeniča, ki je prebral povest o mučenjih z elektriko, ki se dogajajo na
vojaških nevropsihiatričnih klinikah, smo poslušali dobesedno s pridržanim di-
hom. Prišlo je tudi do nekaj lepih trenutkov skupinske improvizacije, ki seje odli-
kovala z blažilno prostodušnostjo. Okoli ene ponoči sta v sobo prišla dva udbaša,
da bi nas poslušala; nobenega znamenja nasilja ali grobosti do njiju nismo izrazili,
a vendar se mi zdi, da sta se zelo neprijetno počutila v svoji vlogi. Bil sem med naj-
vztrajnejšimi sodelavci te prireditve; ob prvem svitu sem šel spat v zgornje prosto-
re zasedene hiše. Tovarištva, s katerim sem bil sprejet, se še danes spominjam s
hvaležnostjo. Tisto noč je v zasedeni hiši prespalo šestnajst ali sedemnajst ljudi.
Ko sem se zbudil, sem zagledal dva udbaša zraven mesta, kjer sem ležal. Eden od
njiju je rekel: Ta seje že zbudil. Daj nam osebne podatke. Dal sem jima osebno iz-
kaznico; mislim, da sta me udbaša tudi ustno vprašala za kraj in čas rojstva, stalno
prebivališče in podobne podatke. Zdi se mi, da sta udbaša za menoj legitimirala še
druge mladce, ki so prespali v zasedeni hiši, vendar se tega ne spominjam zaneslji-
vo. Kako uro ali dve kasneje je v kuhinjo, kjer smo kuhali čaj, prišel neki mlad ud-
baš in nam govoril, da se strinja z nami in da odobrava našo akcijo, a daje vendar
v našem interesu, da prostovoljno zapustimo hišo, kajti le tako bomo lahko stano-
vanjske probleme reševali na efektnejših nivojih. Ce pa hiše ne bomo prostovoljno
zapustili, bo grob poseg policije neizogiben. Udbašu smo odgovorili, da se na tak-
šnem nivoju ne moremo pogovarjati. Prosili smo ga, naj odide. Takrat so na cesti
pred hišo že stali miličniki, ki so vsakemu človeku, kije želel priti v hišo, prepove-
dali vstop.
Kake pol ure kasneje smo v veliki pritlični sobi, kjer seje prejšnjo noč dogajala li-
terarno - pevska prireditev, poslušali neko poročilo, ki je nasprotovalo zasedbi
hiše; morda je bilo natiskano v kakem časopisu, tega se ne spominjam; neka mla-
denka gaje glasno brala. Naenkrat je v sobo prišlo kakih pet uniformiranih milič-
nikov. Takoj smo vedeli, daje prišel trenutek, ki smo se ga bali: prišli sonasizgnat
iz hiše. Mladenka pa se ni dala zmotiti in ni prekinila branja, kar mi je bilo zelo
všeč. Koje poročilo prebrala do konca, so nam miličniki rekli, da moramo takoj
oditi iz hiše. Vsi, ki smo bili zbrani v sobi, razen seveda miličnikov, smo zapeli In-
ternacionalo. Po intemacionali sem recitiral Kosovelovo pesem o bodočem člo-
veku, vendar je pesem padla v prazno, ker ni bila primerna za takratno situacijo.
'153
Zatem so mladeniči začeli znašati svoje pohištvo, posteljnino in druge stvari iz
hiše.
Videti je bilo, da se je neki mladenič odločil, da bo ostal v hiši. V mirni drži je s
prekrižanimi rokami stal v bližini kamina, medtem ko so drugi mladeniči nosili
svoje stvari mimo njega iz hiše. Odločil sem se, da bom ostal z njim. Nervozo, ki
sem jo čutil zaradi pričakovanja batin, sem premagoval s petjem. Ko so bile vse
premičnine prenešene iz hiše na Erjavčevo cesto, so se skoraj vsi mladeniči in mla-
denke zgrnili okoli mladeniča, ki je vztrajno stal blizu kamina, in ga prosili, naj
odide iz hiše. Mislim, daje bila njihova prošnja popolnoma razumna in daleč od
vsakega oportunizma. Toda številne okoliščine bi moral podrobno opisati, da bi
bralcu predočil razumnost in neoportunističnost njihove prošnje. Mladenič seje
prošnji uklonil. Koje odšel skozi hišna vrata, nisem več videl razloga, zaradi kate-
rega bi še ostal v hiši. Nekaj sekund za mladeničem sem hišo zapustil tudi jaz.
Dva tedna kasneje mije neki miličnik v kolodvorski restavraciji rekel: Poznam te.
Ti si Jurij Detela. Pokaži, kaj imaš pri sebi. Pokazal sem mu; to je bil rokopis mo-
jega eseja o bobrih. Miličnik je odprl rokopis, čez nekaj sekund mi gaje vrnil in re-
kel: Imamo te pod stalno kontrolo. Nekaj dni kasneje sta dva miličnika na istem
kraju - takrat sem precej zahajal v kolodvorsko restavracijo - planila na nekega
človeka in ga začela pretepati. Napadeni človek je reagiral s takšno osuplostjo, da
mije takoj postalo očitno, da ni mogel biti soudeležen v nobeni razprtiji, do kate-
rih včasih prihaja v ljubljanski kolodvorski restavraciji. Ceje sploh takrat bila v
tistem kotu kakšna razprtija. Jaz nisem opazil ničesar. Po nekaj sekundah sta mi-
ličnika prenehala pretepati in eden od njiju seje zadri: Osebno. Človek je poteg-
nil iz žepa dokumente, trenutek kasneje pa jih je nejevoljno vrgel na tla in užalje-
no rekel: Ali bi mi hoteli izbiti zobe, ali kaj. Miličnik je z grozečim glasom zavpil:
Poberi denarnico. Takrat sem skočil v bližino miličnikov in zaklical: Ta grobost
ni upravičena. Ljudje, ki so bili priče temu dogodku, so me radovedno pogledali.
Pripomniti moram, da sem v roki držal veliko metlo. Miličnika sta se za hip
zmedla, potem paje eden od njiju zaklical: Ti pa bodi tiho, kisi tako smešen s svo-
jo metlo. Nekaj sekund kasneje sta miličnika odvedla človeka proti policijski po-
staji. Jaz sem ostal v kolodvorski restavraciji.
Naslednji večer meje v bližini kolodvora ustavil neki miličnik in mi rekel: Ti si
Jurij Detela. Pokaži, kaj nosiš. Dal sem mu mapo s pesmimi. Za trenutek jo je
odprl, potem mi jo je vrnil in rekel: Stalno te kontroliramo, da boš vedel. Nekaj ur
kasneje - takrat je bila ura mogoče že enajst - sta me na neki samotni cesti napadla
dva civila in me pretepla. Kam in kako so udarci padali, ne vem natančno; spomi-
njam pa se, da sem se kmalu znašel na tleh. Bolelo me ni, kajti dogodek je potekal
tako hitro, da za to nisem imel časa. Na tleh sem ležal morda pol minute, morda
minuto. Potem sem vstal, pobral mapo s pesmimi in odšel k prijatelju, kije stano-
val v bližini.
Nekaj dni po Novem letu 1978 meje med Kozolcem in Evropo srečal miličnik, ki
me je zasliševal v zvezi z napisi proti samoprispevku in ki je bil najstarejši med
miličniki, ki so me zasliševali zaradi komemoracije za nemškimi anarhisti. Spre-
mljal ga je neki mlajši miličnik, ki ga nisem poznal. Starejši miličnik mije ponudil
roko in rekel: Srečnega pa zdravega ti voščim. Nisem sprejel ponujene roke in re-
kel sem: Nimam se kaj pogovarjati z vami. Častno besedo ste prelomili. Z izrazom
'154
začudenja na obrazu meje vprašal: Kakšno častno besedo? Odgovoril sem: Rekli
ste, da se bo preiskava ustavila v tistem hipu, ko bom napisal izjavo, da sem prire-
dil komemoracijo za nemškimi anarhisti. Da bom takoj potem, ko napišem to
izjavo, lahko šel domov. - Miličnik je zamomljal: Pa saj smo te potem z avtom od-
peljali domov, ali ne? Takoj zatem je odšel z mladim spremljevalcem.
(Se nadaljuje)
'155
Arhivi
Rajko Šušteršič
Vrednostne orientacije
ekonomske propagande
s člankom »Razmišljanje o ekonomski propagandi na ljubljanski televiziji« (Pro-
blemi 7,1980) sem vam ostal dolžan odgovore in pojasnila o pravzaprav hudih ob-
tožbah ekonomske propagande. Zlasti sem obljubil, da bom skušal osvetliti ra-
zumske prvine zavračanja ekonomske propagande, kaj je tisto v njih, kar smo
imenovali onesnaževanje psihe gledalcev v načinu uporabe, ali bolje zlorabe, ali
še bolje razvrednotenje občečloveških vrednot v vrednostnih orientacijah eko-
nomske propagande. Da razrešimo ta vprašanja, moramo poseči v bistvo proble-
ma.
Težišče proučevanja torej ni na analizi vrednot, ki jih ekonomska propaganda
uporablja, ampak na analizi vrednot, ki utemeljujejo samo ekonomsko propagan-
do. Osvetli hipertrofiranost vrednot ekonomske propagande kot razvrednotenje
občečloveških vrednot (toje v sistemski terminologiji razvrednotenje vrednot su-
prasistema - človeške družbe). Prikaz vsebuje le rezultate, toje aplikabilni del ob-
sežnejše raziskave vrednot. Ekstra produkt raziskave je utemeljitev znanstvene
propagande, natančneje, izhodišča avtonomno utemeljene propagande znanosti.
Dosedanje propagiranje znanosti je plod vpliva predominacije treh zgodovinsko
dominirajočih propagand: religijske, politične in ekonomske. Osnovna teza je,jda
znanost ne le v okviru sistema, ampak na univerzalnem nivoju, ni razvila avto-
nomne propagande, kot sojo religija, politika in ekonomika ali regijski, ekonom-
ski in politični subsistemi. Menimo, da so teze univerzalneje aplikabilne, to je v
več medijih in več sistemih.
'156
Pogled na ekonomsko propagando z vidika teoretske refleksije komunikacijskega
procesa
»Ekonomska propaganda je z vidika komunikacijskega procesa masovno onesna-
ževanje psihe sodobnega gledalca in ni nič manj nevarna kot onesnaževanje okolja
z vidika procesa človekovega obvladovanja narave. Primerjava ni slučajna, saj
imata oba fenomena očitno iste korenine. Z vidika institucionalne strukture druž-
be postajata oba pojava vse bolj pereča, vzporedna z ekspanzijo ekonomskega
subsistema. Preprosteje bi ju označili kot obliko ekspanzije razvijajočega se gos-
podarstva, njegove težnje po spremembah in podrejanju drugih dejavnosti za vsa-
ko ceno.«' Toje relativna predominantnost ekonomskega subsistema v odnosu do
drugih subsistemov: političnega, religijskega, znanstvenega, izobraževalnega, kul-
turnega ali kultumoumetniškega, socialnega ali socialnovarstvenega, športnore-
kreativnega. Če hočemo opisati predominantnost vrednot ekonomskega subsiste-
ma, moramo opozoriti predvsem na širine in globalnost ekspanzije vrednot eko-
nomskega subsistema. V zekonomiziranih vrednostnih orientacijah posameznika
se odraža dominacija ekonomskih vrednot v drugih subsistemih v družbenem si-
stemu in v supersistemu. Danes si sploh ne moremo predstavljati, da je možna
taka vrednostna utemeljitev celotne institucioname hierarhije, v kateri bi veljala
avtonomija utemeljitve osnovnih področij človekovih dejavnosti - subsistemov.
Taka vrednostna utemeljitev zveni utopično, vendar nam ne gre za utopije, am-
pak opis abstraktne vrednostne utemeljitve, ki temelji na avtonomnosti in ne na
predominantnosti posameznih subsistemov. Naj jo simbolično opišemo. To je
vrednostni sistem:
- ko kapital, dohodek ne vlada s politično močjo in moč ne s kapitalom. Ko je
moč le po moči in bogatstvo po bogatstvu, koje imetje le ekonomsko in ga ni moč
prenesti na neekonomske dobrine: ko vera ne vlada in se ne vlada veri, ko se »od-
pustkov« ne kupuje in si vere ni moč izposoditi; ko se v zdravstvu ne vprašuje za
ekonomske kriterije, ampak kriterije bolezni in zdravja; ko je umetnost brez ko-
mercialne vrednosti, ampak ima le svojo vrednost; ko solidarnosti ni možno pre-
računati, ko spoznanje ne more biti kapital ali moč ali vera ali zaupanje; ko spo-
znanja ne bi mogli ceniti niti oceniti, ampak le spoznati ali nespoznati. .. itd. itd.
To, kar smo skušati simbolično opisati, je aktualizacija vrednostnega utemeljeva-
nja institucionalne hierarhije v čisti obliki. Danes so očitno predominantni siste-
mi političnega in predvsem ekonomskega vrednostnega utemeljevanja kot rezul-
tat delovanja predominantne politike in predvsem ekonomske propagande. Vsa-
ka drugačna vrednostna utemeljitev se zdi utopija, vendar je s teoretskega vidika
vrednostna utemeljitev relativno čiste institucionalne hierarhije manjša utopija,
kot paje možnost ukinitve hierarhije vrednot in s tem ukinitev hierarhije same. S
predominacijo materialnega vrednostnega utemeljevanja se ekonomske kategori-
je povzdigujejo na status vrednot. Če je iluzija misel, daje možno ukiniti hierarhi-
jo, pa ni iluzija misel, da ima vsaka posebna človeška dejavnost svojo lastno (avto-
nomno) vrednostno utemeljitev. »Fetišizem blaga in denaija« in fetišizem eko-
nomskih kategorij je dobil neslutene razsežnosti »vse se da kupiti, torej je vse bla-
go«, vendar se mora zlomiti na enem samem pravilu vrednot. Nobena vrednota se
namreč ne more pristno realizirati z drugo (toje instrumentalno) vrednoto.Eko-
'157
nomska propaganda nas sistematično z neskončnim ponavljanjem bombardira s
to preprosto prevaro. Še manj pa se katerakoli vrednota lahko realizira tako pre-
prosto, kot nam kaže reklama - kar z nakupom artikla. Kompenzacija vrednote z
drugimi vrednotami ne pomeni realizacije avtonomne orientacije, vodi le do kon-
tradiktomega utemeljevanja, razpada socialnih vrednostnih sistemov na deklari-
rane in dejanske in do skrajnega vrednostnega relativizma.
»Pod okriljem vrednote »razvoj« se vodi načelna vojna ali esktalacija za obvlado-
vanje naravnega okolja in tudi za obvladovanje »psihe človeka«, eskalacija kot
pospešno oblikovanje posameznikovih motivov, želja, interesov, ciljev, vrednot,
ki naj se uresničijo, sprostijo ali zadovoljijo v usmerjeni, torej obvladani porabi.
Modemi »individuum« je predvsem potrošnik in modema hitro razvijajoča se
»družba« je nujno potrošniška. Vloga ekonomske propagande v tem procesu je
očitna. Ekonomska propaganda ni le posebnost kapitalistične družbe, kot smo
mislili, ampak tudi socialistične.Ljubitelji okolja in občih človekovih vrednot so z
vidika nosilcev institucionalnega razvoja smešni in moteči romantiki. V svoji to-
talitarni funkciji ali tendenci je ekonomska propaganda težnja po obvladovanju
celotnega še neobdelanega področja človekove dejavnosti, težnja po obvladovanju
celotnega še neobvladanega področja človekove zavesti. Reklama, ekonomsko
propagandno sporočilo je ustvarjalec pomena vrednot, vrednostnih orientacij,
smisla človekovega življenja v zavesti človeka kot potrošnika, ker pa človek ni le
potrošnik, je to tudi njena omejitev, omejitev ekonomske propagande v njeni tota-
litaristični tendenci. Napaka pa ni preveč opazna, v teoriji odružbi si z njo že ne
belimo glave.«^
Ugotovili smo, da ekonomska propaganda uporablja neekonomske vrednote,
vrednote drugih subsistemov in občečloveške vrednote. S tem jih zlorabi, ker so-
vrednote vrednostne orientacije človeka, torej cilj in ne sredstvo. Vendar to še
zdaleč ni največja manipulacija z vrednotami. Največje onesnaževanje psihe člo-
veka in razvrednotenje vrednot doseže ekonomska propaganda s tem, ko aktuali-
zira svoji temeljni vrednoti (vrednoti ekonomskega subsistema) kot temeljni za si-
stem, in kot da sta občečloveški vrednoti. Propaganda aktualizira artikel in firmo
ne le kot osnovni vrednoti, ki utemeljujeta ekonomsko propagando, ampak kot
najdominantnejši obči vrednoti. To pomeni, da jih uveljavi do te mere, da ne po-
trebuje več niti občečloveških vrednot niti vrednot drugih človekovih (neekonom-
skih) dejavnosti. Dejali boste: artikel in firma, to sploh nista vrednoti. Vendar
naša ugotovitev je, da sta IMAGE ARTIKLA in IMAGE FIRME do te mere per-
fekcionirana simbola, ko dvigneta artikel in njenega stvarnika na nivo vrednote,
in to tako močno aktualizirani vrednoti, da sta daleč najmočnejši, najdominan-
tnejši vrednostni orientaciji za človeka 20. stoletja, to je konzumnega človeka.
IMAGE ARTIKLA je perfekcioniran simbol ekonomske propagande do stopnje,
ko dvigne artikel na nivo vrednote, ko ne potrebuje več instrumentalnih vrednot
za najsplošnejše osmišljanje človekovega ravnanja z neko drugo vrednoto, ker je
artikel že sam po sebi vrednota.
Proizvod postane tako rekoč nepogrešljiv prijatelj, družinski član, osebnost.
CMP (competitive marketing personality) je artikel, povzdignjen iz anonimnosti
v osebnost in iz sveta stvari v svet ljudi.S tem se artikel lahko znebi balasta klasič-
nih vrednot, ki jih je doslej uporablial ali zlorabljal kot iluzijo, da se z nakupom
'158
artikla realizira tudi vrednota, ki jo ekonomska propaganda reklamira kot nera-
združno sestavino, takorekoč lastnost artikla. S tem se artikel znebi balasta vred-
not. Občečloveške vrednote, bolj ponižane kot prej, ko so bile le uporabljene in
zlorabljene, so sedaj postale povsem odveč. Človek se prepušča vrednostnemu
utemeljevanju in se orientira po navodilih stvarnikov artiklov (podjetju, tozdu,
instituciji, multinacionalni družbi).
IMAGE FIRME je perfekcioniran simbol ekonomsko propagandnega sporočila,
ki dvigne firmo na nivo vrednote. Firma je sama po sebi vrednota, ne potrebuje
več vrednostnega utemeljevanja, predstavlja se kot edini realni okvir osmišljenega
človekovega ravnanja.
Pripadnost firmi (instituciji) pomeni avtomatično pridobitev človekovega smisla
življenja - generalno vrednostno orientacijo, (ali pa njeno popolno izgubo). Edi-
no, kar to vrednostno orientacijo koherentno dopolnjuje, je zapolnitev tega smisla
s komplementarno in nedeljivo vrednostno orientacijo k barvitemu svetu arti-
klov, k stvarem.
Mislimo, da smo nekoliko razsvetlili tudi praktični problem sumljivih vrednot, ki
so nam povzročale težave v empiričnih raziskavah. Teoretsko je bilo namreč pro-
blematično, ko so se ob občečloveških vrednotah, kot so: svoboda, sreča, pošte-
nost, pojavile »vrednote«: avto, hiša, stanovanje, stanovanjska oprema itd. Artikli
po definiciji niso vrednote, vendar so kljub temu dobili status vrednote in funkcijo
vrednote. Kako? Z delovanjem ekonomske propagande na masovnih medijih.
Opravljajo namreč funkcijo občih regulativov človekovega ravnanja! Študij vred-
not postane odveč, saj je to študij artiklov in ekspanzija firm in prevzame ga
MARKETING, kije nova veda, nova filozofija' in politika, nova miselnost dobe,
izražena v apelu: »TRŽIM, TOREJ SEM«.
Z imageom artiklov se utemelji socialna stratifikacija. Z imageom firme pa insti-
tucionalna hierarhija. Užaljenost teoretikov, boste dejali. Oba elementa, image
firme in image artikla pa sta bistvo reklame in sta torej tista elementa sporočila,
po katerih se sporočilo razkrije kot reklamno sporočilo. Možno je, da eden od
obeh elementov v reklami manjka, vendar je v takih primerih že vnaprej znan ali
dojemljiv.
Kupec praviloma mora identificirati oba bistvena elementa reklame, artikel in
firmo, sicer je ta zaman, denarje izgubljen. Pomen take reklame pa ni izgubljen v
širšem smislu. Pomembna je za formiranje splošne konzumne mentalitete družbe,
nekonkretna reklama je najbolj perfidna propaganda ekonomskega subsistema.
Z vidika socialne stratifikacije je delovanje ekonomske propagande analogen pro-
ces, ki smo ga opisali v okviru institucionalne hierarhije kot predominantno eks-
panzijo vsega ekonomskega, vendar z drugega zornega kota ali vidika.
Z vidika socialne diferenciacije družbe je ekonomska propaganda tista, ki usmer-
ja, aktualizira ekonomsko diferenciacijo. Zato je danes tudi aktualnejše poimeno-
vanje za socialno stratifikacijo - socialnoekonomska struktura družbe. Ekonom-
ska propaganda aktualizira ekonomske kriterije socialnega razlikovanja. Aktuali-
zira le ekonomske ali materialne stratifikacijske dimenzije, kot so: dohodek, pre-
moženje in dimenzije, življenjski stil posameznika s štirimi poddimenzijami:
- način potrošnje, ekonomsko usmeijen, tipiziran v diferencirano potrošnjo
'159
-	prosti čas je eiconomska kategorija v smislu porabe »čas je zlato«, zapolnimo ga
koristno predvsem s hobiji
-	kulturni vzorci so obvladani z industrijskim designeom, reklama sploh je ma-
sovna kultura 20. stoletja
-	statusni simboli pa so tako rekoč povsem zekonomizirani, statusni simboli mas
so skoraj izključno le še industrijski artikli.
»Aktualizacija vrednot v smislu »subjektivne percepcije« socialnega statusa je
problematična. Aktualizacija vrednot: socialni status - nestatus v naši družbi ni
vrednostno reflektirana kot socialno veljavna sintetična dimenzija statusa (to je
sintetičnega pokazatelja socialnega položaja posameznikov, grup, kategorij, soci-
alnih strat).
Smo samouporavna družba z analitično socialno diferenciacijo, se pravi, socialno
diferenciacijo po posameznih (izoliranih) stratifikacijskih dimenzijah, kot so:
dohodek, premoženje, izobrazba, politična moč, religioznost ali nereligioznost
itn., vse do ekspresije življenjskega stila.
Smo družba, v kateri niso jasno reflektirane socialne razlike v sintetični formi na-
cionalnega statusa. Socialna stratifikacija ostaja latentna.
V	tem lahko vidimo določene prednosti naše družbe, v možnosti zmanjševanja so-
cialnih razlik (kar bi pomenilo revolucionaren razvoj »socialno veljavnih vrednot
k relativno večji socialni enakosti), v drugi skrajnosti pa možnosti prikrivanja bi-
stvenih socialnih konfliktov v okviru socialne stratifikacije, to je konfliktov med
»latentnimi socialnimi stratami« (kar bi pomenilo hkrati tiho pristajanje na pove-
čano aktualizacijo in legalizacijo neizkristalizirane socialne diferenciacije).«"
V	tem je, kot kaže, ekonomska propaganda sprevidela možnost paktiranja s poli-
tično propagando. Ekonomska propaganda se predstavlja kot faktor destratifika-
cije družbe. Ekonomska propaganda je ista za celotno družbo.To je seveda samo
navidezno. Tudi tu ekonomska propaganda temeljito vara, čeprav hoče lansirati
artikel čim več kupcem in razglaša, da ji je vsak potrošnik enak.
Družbo deli kvečjemu na »potrošnike, potencialne potrošnike in absolutne nepo-
trošnike«.
Natančnejša analiza pa pokaže, da vendarle išče tako imenovane interesne ali cilj-
ne skupine potrošnikov za zvrst artiklov, seveda pa to ne pomeni nič drugega kot
socialnoekonomske skupine ali strate. Tudi vrednostni sistem socialne stratifika-
cije je univerzalen, iste vrednosti veljajo za posameznike vseh strat, vendar z bi-
stveno različnih pozicij, na nivoju aspiracij in realizacije vrednot. Ni vse blago,
vsak artikel za vsakogar, ampak je vsa potrošnja statusna potrošnja. Osnova pre-
vare kupca s strani ekonomske propagande je v tem, da ustvarja iluzijo, da se z na-
kupom artikla kupi tudi statusni simbol in z njim status (aspirirani status). Eks-
presija statusa je sicer ena od možnosti za statusno korekcijo, to je pridobitev vi-
šjega statusa, vendar je po pojavnosti redka in zato socialno irelevantna. Eksklu-
zivni artikli so namenjeni ekskluzivnežem, višjim stratam, masovni artikli pa
srednjim in nižjim stratam. Tako kupci kor propagandisti vedo, da ni vsak artikel
za vsakogar, je ritual potrošnje, je vzdrževanje in ekspresija statusa - statusne po-
trošnje.
Naj nas ne moti »dinamika statusne potrošnje«, to je, da nižje strate kupujejo arti-
kle srednjih, in te artikle višjih strat. Višie strate ravno zato opuščajo aktualizirane
'160
statusne simbole in iščejo nove, sprva intimnejše, prikrite, kasneje aktualizirane.
Tu velja predvsem ločiti: dinamika statusne potrošnje ni socialna mobilnost - di-
namični vidik socialne stratifikacije. Ne smemo pozabiti tudi, da masovni mediji
reklamirajo masovno potrošnjo, predvsem potrošnjo srednjih strat. Taje še aktu-
alna za nižje strate in sicer bolj od dejanske potrošnje kot aspirirana potrošnja.
Ekonomska propaganda deluje v smeri zabrisane, latentne stratifikacije, v skladu
z vrednostnim sistemom, ki utemeljuje enodimenzionalno in latentno socialno
stratifikacijo.
Da stvari kot stvarne vrednote stvarno orientirajo ne le posameznika, ampak mi-
gracije pomembnih delov družbenega sistema, se zdi kot napoved neslutenega su-
ženjstva človeka stvarem, in to prav v trenutku, ko je dobil zgodovinsko prilož-
nost, da se dvigne nad materialno nujo.
»Pa se vrnimo k (za nas) osnovnemu vprašanju - zakaj so ekonomsko propagan-
dna sporočila najšibkejši člen v komunikacijskem poslanstvu medija s stališča
teoretske refleksije? Z vidika komunikacijskega procesa v kateremkoli masovnem
mediju opravljajo svoje družbeno ekonomsko poslanstvo, vendar ne kot avtono-
men del sporeda ali iskana zvrst sporočil, ampak kot tista sporočila, ki visijo na
ostalem programu ali ga parazitirajo, v »najboljšem primeru« že sponzorirajo
(gledalcem velikodušno omogočajo drugi, privlačnejši del sporeda). Kot taka so
ekonomsko propagandna sporočila tujek v komunikacijskem procesu vsakega
masovnega medija, vendar le takega, ki se ga ekonomska propaganda še ni v celoti
polastila.«'
Obrtno pa so v komercialnem mediju ekonomska sporočila najpomembnejša
»domicilna« sestavina programa. Ekonomska propaganda je le način ekspanzije
ekonomskega subsistema.
' Problemi 7,1980, Razmišljanja o EP na Ljubljanski televiziji, R.Š.
^ Prav tam.
' »MARKETING FILOZOFIJA« je v filozofijo povzdignjena totalitaristična
koncepcija firme, v korist čim boljšega in popolnejšega zadovoljevanja potreb po-
trošnika s tem, da jih predhodno sam ustvari. Toje usmeijanje potrošnje v samem
izvoru produkcije želja in potreb potrošnika.
" Iz raziskave »Vrednostni sistemi v samoupravni družbi« I.del, R. Šuštaršič, M.
Kroflič, ISF1974
' Problemi 7,1980 Razmišljanja o EP na Ljubljanski TV, R.Š.
TEZE
Naj povemo, da tako skrčeno verzijo tez ekspliciramo v upanju, da bo morda kdo
le prebral vsaj teze. Iz dosedanjih izkušenj skoraj lahko jamčim, da celotne razi-
skave ne bi prebral nihče. Še dve besedi o stilu eksplikacije. Toje poskus najti stil,
ki bi bil nekako med esejem in traktatom, tak je gotovo nekoliko na škodo natanč-
nosti eksplikacije, ki je odlika znanstvenih izdelkov. Kot teze prezentiramo os-
novne trditve o proučevanem problemu po končani raziskavi. Teze, ki jih bomo
navedli, so pravzaprav tisti del rezultatov obsežnejše analize, ki redko najdejo
stično točko med teorijo in aplikacijo. Poudarek je na možnosti aplikacije z vidika
teorije, to pomeni, da se možnost aplikacije ne ozira ne na dejanskost ne na prag-
matiko prakse.
'161
MONOPROPAGANDNA TELEVIZIJA
Z vidika komunikacijskega procesa je optimalen le tak program, v katerem domi-
nira le ena propaganda.
Ločitev komercialnega in nekomercialnega programa bi pomenila program, v ka-
terem dominira ekonomska propaganda, ločen od programa, v katerem dominira
politična propaganda.
Program z dvema dominantnima propagandama je propagandno prenasičen in
propagandno konflikten.
Propagandno paje konflikten zato, ker se v polipropagandnem programu sporočil
aktualizirajo konfliktne vrednote.
Vrednote posameznih propagand se medsebojno razvrednotijo!
Komentar:
Če so naše teze pravilne, potem je tudi za gledalce sprejemljiv in konkurenčen le
monopropagandni program. Ker se le ta propagandi ne more izogniti, naj jo selek-
cionira. To je pot do avtorefleksije gledalca, do t.im. osveščanja gledalca. Gotovo
paje, da program kateregakoli medija racionalno intelektualno ne prenese več kot
ene propagande, ker ne prenese parmanentnega aktualiziranja konfliktnih vred-
not.
Ekonomska propaganda prihodnosti se bo v TV mediju soočila z naslednjimi
radikalnimi vprašanji, če ne kar s štirimi konkretnimi propagandami in programi:
Ločitev komercialnega in nekomercialnega programa konkretno pomeni formira-
nje avtonomnega programa ekonomske propagande.
Avtonomni program politične propagande pomeni tak program in tako propagan-
do, ki je ne obvlada nobena dominantna propaganda, predvsem ne ekonomska
propaganda.
S tem pa je dan odgovor na aktualni problem socialističnih vrednot v ekonomski
propagandi. Politični in ekonomski propagandi se postavlja naloga: »Napravite
mi to reklamo bolj socialistično«!
Upanje, da bodo v ekonomski propagandi našega medija vse bolj prisotne sociali-
stične vrednote, je prazno. Ne bodo! Socialistične vrednote so v ekonomski propa-
gandi tujek, ne le zato, ker so socialistične, kar je ravno tako posrečena domislica
kot zahteva po »socialističnem kapitalizmu«, ampak zato, ker so vrednote politič-
ne propagande. To, da se vrednote političnega subsistema pojavljajo v propagandi
ekonomskega subsistema, je slabo v dveh ozirih:
-	slaba in neučinkovita reklama za blago in storitve in oplajanje dohodka za eko-
nomsko ekspanzij ko
-	slaba propaganda za socializem, za politični subsistem, kot je deklariran.
Ponovna aktualizacija religiozne propagande je aktualizacijareligiozne propagan-
de na TV mediju. Vprašanje seveda ni smiselno poenostaviti na vprašanje - maše,
da li ne, na TV, ampak je treba vprašanje religiozne propagande postaviti kot pro-
tivrednost predominantni ekonomski vrednostni orientaciji.
Formiranje avtonomnega programa avtonomne znanstvene propagande se zdi od-
daljeno vprašanje. Predpostavlja formiranje takih pogojev za ekspanzijo znan-
stvenega subsistema kot avtonomnega subsistema in kot enega od dominantnih
subsistemov, kot so bile zgodovinske razmere, v katerih so dominirali religiozni,
politični in ekonomski subsistem, religiozna, politična in ekonomska propagan-
da. To se bo dogajalo ali odločilo na nivoju supersistema. Mi pa se za tak proces
lahko zapiramo ali pa ustvarjamo pogoje za njegovo ekspanzijo.
Še najbolj oddaljeno pa je vprašanje formiranja avtonomnega programa kulturne
propagande. To se zgodi tedaj, ko se kultura in umetnost utemeljujeta z avtonom-
'162
no propagando v avtonomnem mediju ali z drugega zornega kota, ko preneha biti
umetnost, umetniška ustvaijalnost dekla vseh predhodnih propagand. Avtonom-
nost kultumo-umetniške propagande pomeni danes ob predominaciji ekonom-
ske propagande pot od stvari k idejam ali dovrednot, ki so stvari, ali od stvari, ki
so dobile status vrednot, nazaj k duhovnim vrednotam. Toje pravzaprav reaktu-
alizacija duhovnih vrednot (ker resnično novih vrednot človeštvo že zdavnaj več
ne odkriva in jih je že zdavnaj izčфalo) z močjo moderne avtonomne propagande.
To je proces poduhovljanja človeka. To bo napredek, ki je radikalno nasproten
temu, kar danes pojmujemo kot napredek.
Teze v odnosu do globalne ali sistemske vrednostne orientacije.
PODRUŽBUANJE TELEVIZIJE
Podružbljanje TV je predvsem njeno razdržavljanje, to pa je globalna deinstitu-
cionalizacija in ponovno ovrednotenje subsistemov. Predvsem je pomembno
vrednotenje dominantnih subsistemov: religioznega, političnega, ekonomskega.
Ce so mediji družbeni, niso le državni. Ločitev cerkve od države ne pomeni izloči-
tev cerkve, religiozne propagande iz modemih medijev. Kot smo rekli, je ponovna
aktualizacija religiozne propagande v modemih medijih edina učinkovita protiu-
tež predominaciji ekonomske propagande, njenemu rezultatu, to je vulgarno
zmaterializirani vrednostni orientaciji v induvidualnem vrednostnem sistemu
članov družbe (individuov) v socialnoveljavnem vrednostnem sistemu stratifika-
cije in legitimiteti (vrednostnemu sistemu) institucionalne hierarhije.
Dejanskih ali socialnoveljavnih vrednostnih orientacij družbe ni možno poljubno
in hitro spreminjati. Ce se nekdo ukvaqa z vrednotami, pač ne more spregledati,
kako pomembna in kako pogosta je religiozna konstituanta vrednostne orientaci-
je individua. Individualni vrednostni sistem Slovenca je še vedno tradicionalno
strukturiran, to je predvsem religiozno strukturiran, tudi pri nereligioznih Slo-
vencih. Drugače povedano, individualna morala Slovencev (po naše individualni
vrednostni sistem Slovencev) še vedno bazira na vrednotah, ki so tradicionalno
strukturirane, to pa pomeni, da so korenine individualne morale religijsko uteme-
ljene in jih ni možno brez škode za celoten sistem čez noč izkoreniniti. Religijska
propaganda je edina učinkovita protiutež ekonomski propagandi, ker je tako uko-
reninjena, daje sposobna takojšnje reaktualizacije.
Politična propaganda seje tako zelo naslonila, prepletla ali prepojila z ekonom-
sko, da je njena avtonomnost vprašljiva. Politične vrednote so zekonomizirane
ali pa celo neposredno prepuščajo prostor ekonomskim kategorijam kot vredno-
tam. To je razvrednotenje političnega vrednostnega utemeljevanja politične pro-
pagande in političnih vrednot (vrednote političnega subsistema) v propagandi me-
dija TV. In kot odločilna za podružbljanje TV medija, podružbljanje propagande
na TV mediju, je ekonomizacija ekonomske propagande, kar pomeni ustaviti nje-
no prodiranje v neekonomske dejavnosti, to je usaviti prepletanje in stapljanje
ekonomske propagande z drugimi neekonomskimi propagandami. Podmžbljanje
TV je predvsem aktualizacija avtonomne znanstvene in kultume propagande. Po-
družbljanje TV je predvsem ustvaijanje pogojev za morda še zelo oddaljene eks-
panzije znanstvenega in kultumega subsistema.
Podružbljanje je na primeru znanosti, in sicer simbolično povedano: ne kako in
koliko znanost služi gospodarstvu, kar danes pomeni, kako in koliko je uporabna,
ampak, koliko je le ta neodvisna in samoutemeljena? Takega vrednotenja znano-
'163
sti pa seveda ni možno uresničiti v oicviru nekaj oddaj, ki so predvsem demonstra-
cija podrejene in blokirane znanstvene ustvarjalnosti.
Podružbljanje medijev z vidika gledalcev vidimo v razvijanju možnosti, ki vodijo
v propagandno demokratizacijo, pripravljanje na čas, ko bo gledalec imel mož-
nost izbora propagande, to je čas, ko bo ukinjen propagandni monopol enega ali
največ dveh subsistemov.
Naj opozorimo le še na način obravnavanja raziskovalnih rezultatov.
Teze presegajo doseg interpretacije, ki temelji na empiričnih podatkih, in so s tega
vidika avtonomne. Izvedene so iz reflektiranja problema ekonomske propagande
kot fenomena v celotnem komunikacijskem procesu. Reflektirajo problem propa-
gande kot fenomen ekspanzije dominantnih subsistemov in širše kot fenomen v
institucionalni strukturi sistema.
Teze so rezultat teoretske analize in trditve v njih pomenijo, da raziskovalec za
njimi stoji, to pomeni, da na tezah vztraja in to ne le tako dolgo in toliko, dokler
jih ne utišajo nasprotna stališča. Tudi raziskovalci menjamo stališča kot srajce, tr-
ditve pa le, kojih ovrže globlja znanstvena analiza. Na tak, nekoliko nenavaden
način smo lahko eksplicirali rezultate neke obsežnejše analize, ker smo se kot ra-
ziskovalci naravnali, kakor da smo v raziskovanju odgovorni le avtonomni zna-
nosti, ali krajše rečeno, ker smo kot raziskovalci ravnali, kakor da bi bili razisko-
valci. S tem pa ne skušamo preprečiti morebitnega literarno kritičnega ali kakega
drugega stališčnega obravnavanja rezultatov analize.
'164
Matevž Krivic:
Zakaj sem izstopil iz
Zveze Komunistov?
Na sestanku svoje osnovne organizacije 10. oktobra letos sem izstopil iz ZK. Na-
slednjega dne me je na javni tribuni na filozofski fakulteti (o svobodi intelektual-
nega dela) neki medklic iz publike izzval k temu, da sem ta svoj izstop javno ome-
nil. Sledil je aplavz, od katerega pa sem se »ogradil«, ker se mi ni zdelo primerno
ploskati dejanju, ki mu ne poznaš (vseh) vzrokov, pa tudi ne namenov, kijih je sto-
rilec takega dejanja z njim imel. Epizoda je bila, sicer brez navedbe mojega ime-
na, celo objavljena v Vjesniku in nato s prevodom tega članka tudi v Delu. Zato
sem še toliko bolj zainteresiran, da bi vzroke in namene svojega izstopa iz ZK
prek javne objave lahko sporočil tudi širši javnosti. Ni mi namreč do tega, da bi si
kdorkoli moj izstop razlagal napačno, češ, zdaj je pa tudi on obupal nad ZK in jo
poslal k vragu. Mislim namreč, nasprotno, da bo nas vse skupaj (sit venia verbo)
vzel hudič, če iz te Z K ne bomo v doglednem času spet napravili politične sile, ki
bo ta naš skupni, jugoslovanski voz zmogla potegniti iz blata, v katerega so ga
spravile zlasti njene lastne slabosti, tudi ta, da deklariranega pluralizma vseh sa-
moupravnih in socialističnih interesov ni znala ali hotela tudi v praksi začeti od-
ločneje uresničevati, tudi kolikor bi to pomenilo hitrejše poslavljanje od tistih ele-
mentov njene vloge v družbi, ki s takim pluralizmom niso več združljivi. Iz ZK to-
rej nisem izstopil zato, da bi naredil križ čeznjo, ampak zato. ker se v njej zoper
njene slabosti nisem več mogel boriti. Ali bom s prizadevanji od zunaj imel kaj
več uspeha, ne vem. a treba je pač poskusiti. Ne bi si rad kdaj očital, da nisem sto-
ril vsega, kar je bilo v moji moči, in da sem dvignil roke nad nečim, kar še ni bilo
izgubljeno.
Tem in takim mislim kdo od tistih, ki so mi zadnjič ploskali, morda zdaj ne bo več
- morda pa se bo nad njimi zamislil tudi kdo od onih drugih. Razmišljanje še ni-
komur ni škodilo, snovi zanj pa v tem mojem pisanju o izstopu iz ZK navsezadnje
nekaj vendarle je. Zato ga pošiljam v objavo Problemom in Novi reviji - revijama,
v katerih, zlasti v prvi, sem podobne tekste že doslej objavljal.
Lj.. 18.10.1984
M. K.
'165
Po 25 letih aktivnega članstva (bil sem sekretar OO, org. sekretar fakultetnega in
univerzitetnega komiteja, član republiške konference ZKS, delegat na 5. kongresu
ZKS in na 9. kongresu ZKJ itd.) sem se odločil izstopiti iz ZK - ne zato, ker se ne
bi več strinjal s temeljnimi izhodišči politike ZK, ampak iz protesta proti nepre-
stanemu in nekaznovanemu kršenju ustavnih, zakonskih, partijskih in zlasti še
moralnih norm v politični praksi zlasti višjih vodstev in funkcionarjev, kar je že
hudo omajalo ugled ZK, pa tudi proti taki praktični politiki, ki že resno ogroža
nekatera programska izhodišča ZK, zlasti nestrankarski politični sistem.
Naš nestrankarski politični sistem ogroža zlasti neizvajanje politične odgovorno-
sti. Toje direktna voda na mlin zagovornikov bodisi večpartijskega bodisi eno-
partijskega sistema, v katerih politična odgovornost vendarle bolje funkcionira
kot v našem. Zato ni čudno, da iluzije o prednostih zlasti večpartijskega sistema
med ljudmi naraščajo, krivde za to pa ne gre zvračati na tiste »disidente«, ki tak si-
stem morda res propagirajo, ampak izključno na naša politična vodstva, ki v na-
šem nestrankarskem sistemu ne znajo ali morda celo nočejo v praksi
zagotoviti odgovornosti, s čimer bodo v očeh širših množic ta naš sistem v krat-
kem do kraja diskreditirala. V času sedanje ekonomske krize je to vprašanje še to-
liko usodnejše, saj brez uveljavitve odgovornosti tudi iz ekonomske krize ne bomo
prišli - razen morda s prodajanjem svoje neodvisnosti tujemu kapitalu. Kakšne
posledice bi prinesel tak »izhod« iz krize, si ne upam niti pomisliti. Če smo za-
bredli tako globoko, da nas lahko reši samo še odpiranje vrat tujemu kapitalu prek
doslej »svete« meje 49 % udeležbe in z njegovim poseganjem v odločanje o čistem
dohodku oziroma dobičku, torej v »neodtujljive« (!) pravice delavcev, sem sicer
pripravljen podpreti tudi ta izhod v sili (ki ga še ne štejem za prej omenjeno »pro-
dajanje naše neodvisnosti«), ampak samo pod pogojem, da jasno povemo, da gre
za izhod v sili in da tisti, ki so nas v to stanje privedli, potegnejo iz tega ustrezne
konsekvence. Iz krize ne moremo pod vodstvom istih ljudi, ki so nas vanjo prived-
li (pri čemer odgovornosti nikakor ni mogoče zvrniti na enega posameznika, pa
naj se piše Djuranovič ali kakorkoli). Priznanje, da gre za izhod v sili, seveda po-
meni tudi to, da jasno povemo, da omenjene rešitve niso v skladu z ustavo in daje
torej, če smo vanje ekonomsko prisiljeni, pač treba ustavo spremeniti oziroma va-
njo vnesti ustrezne »prehodne« oziroma »začasne« določbe (kolikor ne bo teme-
Ijitejša analiza pokazala, da niti ne gre za začasen izhod v sili, ampak za neizogib-
no nujnost v ekonomskem razvoju nerazvite države, kar bi seveda pomenilo, da so
bila prejšnja pojmovanja iluzije), ne pa ob tem primeru ponovno in arogantno po-
kazati vsemu ljudstvu, da se oblast na ustavo požvižga, kadar ni v skladu z njenimi
interesi. Pred desetimi leti bi bil tisti, ki bi se zavzemal za kaj takega, najbrž izklju-
čen iz ZK kot zagovornik kapitalističnih tendenc, ki so s samoupravljanjem ne-
združljive -bo danes izključen tisti, ki se bo temu preveč odločno in s preveč za-
jedljivimi besedami upiral? Jaz, kot rečeno, se ekonomski nuji ne upiram, zahte-
vam pa čiste račune in pošteno besedo, da o spoštovanju ustavnosti in zakonitosti
niti ne govorim. Globoko se seveda zavedam, kakšen šok bi predlog take ustavne
spremembe oziroma dopolnitve za našo javnost pomenil - in da ga brez odstopa
vsaj najvidnejših sokrivcev za sedanje stanje (v vseh republikah in pokfajinah in
seveda tudi na zveznem nivoju) javnost najbrž ne bi bila pripravljena mirno spre-
jeti, toda drugačne rešitve kot komunist ne morem sprejeti. In ker za njeno realiza-
'166
cijo v obstoječem položaju in razmerju sil ne vidim nikakršne realne možnosti,
(tudi zato) izstopam iz organizacije, kije za vse to najbolj odgovorna. Lenin je znal
v težkih trenutkih za mlado sovjetsko revolucijo in državo sprejeti tudi zelo poni-
žujoče pogoje in rešitve, kadar ni bilo drugega izhoda, toda sodelavcem in vsem
ljudem se ni bal tega odkrito priznati in ravno s takim poštenim odnosom je ven-
darle pridobil večino na svojo stran. Naše vodstvo pa tega ne zna ali noče, odstopi-
ti noče, odstaviti ga ni mogoče ... In tudi, če bi to bilo mogoče oziroma izvedljivo,
jaz take akcije ne bi ne sprožil ne podprl, dokler ne bi bilo vsaj kolikor toliko zane-
sljivega upanja, da bi bili tisti, ki bi prišli na mesto odstavljenih, kaj boljši od njih
- ali da vsaj slabši ne bi bili (ne toliko po osebnih lastnostih kolikor po zavzema-
nju za politiko neodvisnosti in demokratičnega socialističnega razvoja Jugoslavi-
je, za katero se je sedanje vodstvo, čeprav marsikdaj neuspešno in nedosledno,
vendarle zavzemalo).
V tem trenutku je progresivno in demokratično članstvo prešibko (pa tudi vpraša-
nje je, koliko ga po tolikih letih karierističnim pobudam prilagojene sprejemne
politike sploh še je takega), da bi ob morebitnem izrednem kongresu-ali ob seda-
nji razpravi o predlogu sklepov 13. seje CK ZKJ - lahko uveljavilo svojo voljo.
Rezultate te razprave - ali morebitnega izrednega kongresa - bo sumiralo in for-
muliralo, pa tudi že poprej z ustreznim »usmerjanjem« razprave in obveščanja
javnosti o njej prejudiciralo isto vodstvo, ki bi moralo biti v tej razpravi radikalno
kritizirano. V avtentičnost take razprave in njenih rezultatov morda kdo lahko
verjame - jaz po 25 letih članstva in političnih izkušenj s to generacijo naših vodi-
teljev vsekakor ne več.
Tragičnost stanja v vodstvih ZK je najlepše razvidna prav iz predloga sklepov 13.
seje CK ZKJ. Družba je v krizi, v kakršni od osvoboditve še ni bila - predlog skle-
pov pa na že stokrat »preizkušen«, torej popolnoma neučinkovit način govori o
vsem drugem, samo o tej krizi in o odgovornosti zanjo praktično nič. Prva točka
npr. pravi, da ne moremo živeti od rezultatov svojega dela zaradi »zelo močnga
odpora raznih monopolističnih sil« - jaz pa mislim, da zato, ker smo se preveč za-
dolžili in kredite neracionalno uporabljali, za kar pa niso odgovorne »razne mo-
nopolistične sile«, ampak naše politično vodstvo, ki tega ni pravočasno prepreči-
lo. Tretja točka vidi bistven vzrok sedanjih gospodarskih težav v tem, da »doseda-
nje rešitve niso zagotavljale akumulacijske in reprodukcijske sposobnosti gospo-
darstva na podlagi ekonomskih zakonitosti« - kdo pa je za te »dosedanje rešitve«
odgovoren? V enem od zadnjih odstavkov je potem še omenjeno, da »živimo in
delamo v precej težavnih in zapletenih razmerah«-in to je vse, kar ima naše poli-
tično vodstvo povedati jugoslovanskim delovnim ljudem o tem, zakaj je do krize
prišlo in kdo je za to odgovoren.
Predsednik CK ZKS Andrej Marine (Delo, 15. septembra) na celi časopisni strani
velikega formata posveti odgovornosti tri vrstice. In še te se, kot v posmeh, glasijo:
»Dokler ne bodo delavci resnično odločali o razširjeni reprodukciji, tako dolgo ne
bo odgovornosti...«! (Potem koje malo prej celo povedal, da smo v Sloveniji v
zadnjih letih prišli »v bistvu že na raven enostavne reprodukcije«!) Tako dolgo to-
rej.. . Pravzaprav jasna in odkrita izjava: šele ko bodo o razširjeni reprodukciji
odločali delavci, bo odgovornost - dokler bomo o prvi odločali mi, odgovornosti
ne bo!!! (In mi bomo o razširjeni reprodukciji odločali še dolgo ...) - Na televizij-
'167
ski oddaji o morali pred nekaj dnevi si je voditelj oddaje sicer upal povedati, a
samo nekako mimogrede, kot v oklepaju, daje za dodelitev kreditov propadajoče-
mu Körtingu prišla direktiva od zgoraj in kako si nekdo, kije potem za to dvignil
roko pri formalnem odločanju, sedaj mirno umije roke s pojasnilom, da on kot
človek, ki mora na svojem mestu imeti moralno(!)-politične kvalifikacije, druga-
če tako in tako ni mogel ravnati - da bi pa prav v ti dve ključni točki (politična od-
govornost za zgrešene investicije in za anonimne direktive iz ozadja, pa opraviče-
vanje nemoralnega ravnanja z moralnopolitičnimi kvalifikacijami) kot voditelj
usmeril razpravo, si pa seveda ni več upal, in tudi vsi ostali (razen enega - vpijoče-
ga v puščavi) so se problemu odgovornosti na daleč izognili... Čeprav za televi-
zijskim »omizjem« seveda ni sedel »narod«, mi ob tem vendarle spet sili v glavo
znana misel: ni le »vlada« slaba - navsezadnje ima narod vendarle tako vlado,
kakršno zasluži-ali, kot je zadnjič lepo zapisala Alenka Goljevščkova, kakršno je
pripravljen trpeti... Da o Cankarju in njegovem bridkem spoznanju, kakšnih de-
dov vnuki smo mi, hlapci, raje sploh ne govorim. Ob tolikem govorjenju o gojitvi
tradicij NOB in zoper potvarjanje resnice o njej se sprašujem, kdo bolj avtentično
nadaljuje tradicije NOB: tisti, ki s kritiko slabosti v naši družbi, zlasti tistih na vi-
šjih nivojih (pa čeprav je ta kritika v današnji zmedi včasih tudi tako ali drugače
dezorientirana) skušajo obuditi in obvarovati izginotja tisti novi, borbeni narodni
značaj, ki gaje v Slovencih vzpodbudila in jim ga postavila za cilj Osvobodilna
fronta - ali tisti, ki hočejo narediti iz moralno-političnih kvalifikacij sredstvo za
vzpon karieristov in ljudi brez hrbtenic, iz marksizma strašilo za šolarje, iz načela
odgovornosti farso .. .?
Z vprašanjem odgovornosti je tesno povezano vprašanje svobode kritike. O tem
dajejo naši voditelji občasno čudovite propagandistične izjave, kako je kritika pri
nas dopustna in celo zaželena, pa naj bo še tako ostra in naj seže še tako visoko, če
je le konkretna in korektna - toda zadnji čas so že tudi pri dajanju takih propagan-
dističnih izjav postali previdnejši. Stvarnost namreč take izjave grobo demantira.
Nekaj primerov iz zadnjih let - samo iz moje prakse:
1.	Leta 1981 smo delavci VUŠ obtožili predsednika sveta naše šole Lenarta Šetin-
ca zavajanja delegatov in drugih hudih stvari in zahtevali od P RK SZDL njegov
odpoklic. Brez odziva. Šele čez mesec in pol je bila imenovana delovna skupina
CK, a ne zato, da bi preverila naše obtožbe zoper L. Šetinca, ampak njegove zoper
nas - in njen član je bil tudi on sam! »Delala« je več kot eno leto, dokler se nismo
vsi naveličali - in cilj je bil dosežen: obtožbe zoper L. Šetinca so šle nepreverjene
in brez posledic zanj ad acta ...
2.	V javni razpravi pred zadnjim kongresom ZKS je naša 00 ZK dala predlog za
dopolnitev resolucije o političnem sistemu in ga poslala zaradi njegove aktualno-
sti tudi Komunistu v objavo. Kongres nanj ni reagiral, Komunist niti odgovoril ni,
zakaj ga ni objavil. ..
3.	Ko sem spomladi 1982 pri predsedniku MK ZKS Jožetu Smoletu protestiral
proti nedopustnemu ravnanju ljubljanske UJV, s katerim je bila prizadeta tudi
moja žena, mije dejal, da mojo reakcijo zaradi osebne pri^zadetosti razume, da pa
ne more razumeti, čemu pri tem odpiram še načelna vprašanja o delu UJV na-
sploh. Bil sem začuden, od kdaj v ZK velja morala: brigaj se zase, drugo pa pusti
'168
pri miru. Takrat sem se prvič vprašal, kaj pravzaprav še počnem v taki organiza-
ciji ...
4.	K.0 sem tov. Smoleta poleti 1982 opozarjal na nezakonita ravnanja ob prisil-
nem preseljevanju Cankarjeve gimnazije na Poljane, sem ponovno slišal isti pre-
senetljivi refren: Kaj se vtikaš v stvari, ki te nič ne brigajo, kaj nastopaš kot advo-
kat drugih?!
5.	Koje zaradi teh nezakonitosti in zlasti še zaradi njihovega prikrivanja pred de-
legati mestne skupščine z neresničnimi informacijami na predlog delegacije naše
šole naša občinska skupščina z interpelacijo zahtevala ugotavljanje odgovornosti
mestnih funkcionarjev za to, je MK ZKS, namesto da bi pri tem pomagal, poma-
gal s političnim pritiskom izigrati interpelacijo, ne da bi bila delegatska baza z njo
sploh seznanjena, odpiranje vprašanja odgovornosti mestnih funkcionarjev za za-
vajanje skupščine pa proglasiti za odpiranje »parcialnih in formalnih vprašanj«,
za kakršna se inteфelacije ne bi smelo uporabljati...
6.	Ko sem zaradi tega protestiral s pismom mestnemu komiteju ZKS in zahteval
ugotavljanje odgovornosti za to, so poklicali na odgovornost mene in ne tistih, ki
so z neresničnimi informacijami zavajali mestno skupščino. Koje moja osnovna
organizacija moje zahtevano kaznovanje odločno odklonila, je mestni komite
umolknil, kot da ni bilo nič . .. Samo daje bila spet ena zahteva za konkretno ugo-
tavljanje poimensko navedenih funkcionarjev odstranjena z dnevnega reda, pa če-
prav ne na prav časten način . ..
7.	Nezakonitosti, omenjene pod tč. 4, sem skušal kritizirati tudi v Delu, a uredni-
štvo take poimenske kritike mestnih funkcionarjev ni hotelo objaviti. Najprej z
»razlogi«, ki jih je celo sodišče na mojo zahtevo moralo (po 4 mesecih!) razglasiti
za nesprejemljive in nezakonite, ob ponovnem odločanju pa zato, ker da so bile
moje trditve o zavajanju mestne skupščine žaljive in da so pomenile poseganje v
osebno dostojanstvo prizadetih funkcionarjev! In take »argumente« za zavrnitev
objave je nato tudi sodišče proglasilo za utemeljene in zakonite!! Ko letos bralci v
Delu kritizirajo predlog za olimpiado v Beogradu ali stališča Batrica Jovanovića, s
katerimi se tudi slovenska oficialna politika ne strinja, pa še mnogo hujši in res že
žaljivi izrazi (»politična falotarija«, »premišljeno, načrtno, naklepno in odločno
storjeno malopridno dejanje odgovornega političnega telesa«, »namerna provoka-
cija in zavajanje« itd.) uredništva Dela naenkrat prav nič ne motijo! Da, kritika je
dovoljena, le vedeti moraš, koga je zaželeno kritizirati.. .
8.	Jeseni 1982 sem hotel v Delu kritizirati tri republiške funkcionarje s področja
šolstva, ker so v republiškem družbenem svetu za vzgojo in izobraževanje zasto-
pali bistveno drugačna stališča od stališč organov, katerih delegati so v tem svetu
bili. Uredništvo objavo zavrne, sodišče to potrdi - oba z »argumentom«, da je
Delo o šolstvu že dovolj pisalo! Papir res vse prenese ...
9.	Januarja letos sem se zapletel v Delu v polemiko z Borisom Muževičem, čla-
nom izvršnega odbora P RK SZDL. Dvakrat so mL kritiko tega funkcionarja sicer
objavili (obakrat z njegovim sprotnim odgovorom) - ko pa tretjič Muževič najbrž
ne bi imel več kaj odgovoriti, mi kritike preprosto niso več hoteli objaviti. In so-
dišče tokrat z odločitvijo v tem sporu ni čakalo le 4 mesece, ampak do danes že 8
mesecev . . .
'169
10.	Februarja letos sem še s 7 sopodpisniki - novinarji sprožil pred častnim razso-
diščem Društva novinarjev Slovenije postopek zoper glavnega in odgovornega
urednika Dela zaradi neobjektivnega poročanja o dogajanjih v slovenskem novi-
narstvu, o katerih je poročalo vse jugoslovansko časopisje, le Delo skoraj nič. Šti-
rikrat je že bila razpisana obravnava pred častnim razsodiščem o tem, a je še ved-
no ni bilo: najprej glavni in odgovorni urednik nista in nista hotela priti na obra-
vnavo in sta nanjo pošiljala svojega advokata, ko sta končno le prišla, pa častno
razsodišče ni bilo sklepčno ... A sta takrat kljub temu povedala (in predstavnik ti-
skovnega sveta SZDL Boris Muževič ju je pri tem odločno podprl), da se čutita od-
govorna ustanovitelju, izdajateljskemu svetu, skupščini Dela, tiskovnemu svetu
SZDL itd., le častno razsodišče DNS naj o njuni odgovornosti (čeprav sta člana
društva) ne bi imelo kaj odločati...
11.	Kot pravni zastopnik Bogdana Novaka, bivšega odgovornega urednika Pavli-
he, sem vložil na javno tožilstvo SRS predlog za vložitev zahteve za varstvo zako-
nitosti zoper sodno odločbo, s katero je bila zavrnjena objava Novakovega odgo-
vora na napad nanj v Nedeljskem dnevniku. S to sodno odločbo je bil namreč očit-
no kršen zakon. Toje potrdil tudi namestnik javnega tožilca SRS, strokovno pri-
stojen za tovrstne pravne zadeve - toda javni tožilec SRS Pavle Car je dal moj
predlog kljub temu na razširjeno sejo in ga z njeno podporo povsem brez argu-
mentov zavrnil! Nič čudnega: v spornem članku ni bil kritiziran le Jak Koprive,
zaradi česar je objavo zavrnilo že sodišče, ampak tudi neko javno tožilstvo...
12.	Jeseni 1982 je naša osnovna organizacija v skladu s statutom ZK predlagala
mestnemu komiteju in predsedstvu CK ZKS ponovno obravnavo njunih stališč o
nedopustnosti »odprtih pisem« kot metode pritiska, predlagala širšo razpravo
med članstvom o tem in navedla o tem tudi svoje argumente, zaradi katerih se z
nekaterimi stališči omenjenih dveh vodstev ne strinja. Čeprav statut ZK izrecno
pravi, da je »zavrnitev pobud in predlogov potrebno argumentirano razložiti ti-
stim, ki so jih dali«, odgovora še do danes nismo dobili...
13.	Ko sem letos 2. marca slišal F. Šetinca po radiu ponovno govoriti o tem, kako
kritika politikov ne sme biti pavšalna, ampak konkretna, sem si rekel: pa poskusi-
mo še enkrat. Napisal sem za Delo članek, v katerem sem kritiziral povsem kon-
kretne kršitve zakonskih in drugih norm, ki jih je zagrešil član predsedstva CK
ZKS Jak Koprive pri svojem javnem delu (kot predsednik skupščine Dela in kot
predsednik Društva novinarjev Slovenije), a uredništvo Dela mi tega (seveda) ni
hotelo objaviti. Najprej z izgovorom, da vsebuje moje pisanje netočne trditve - ko
sem vse te domnevne netočnosti iz članka odpravil, pa kar brez izgovorov in brez
obrazložitve. Preprosto: ne bomo objavili - in pika!
14.	Nato sem v skladu s statutom ZKS zahteval, naj bi Koprivčevo odgovornost
za navedene kršitve raziskalo tovariško razsodišče ZKS. Gre namreč za kar hude
stvari, med njimi celo za zavajanje skupščine Dela z neresničnimi informacijami v
zvezi z odstopom dr. Matjaža Kmecla kot predsednika izdajateljskega sosveta Te-
leksa - a tovariško razsodišče ZKS seje raje proglasilo za nepristojno, kot da bi se
lotilo vprašanja odgovornosti tako visokega funkcionarja ZKS. Sporočilo mi je,
daje za kaj takega pristojno le predsedstvo CK ZKS sámo, ker je Koprive njegov
član - ko sem zahteval, naj potem pač dajo mojo vlogo temu organu, pa se niti tega
niso upali storiti, ampak sojo izročili - njegovi komisiji za vloge in pritožbe! Ta
'170
seveda za to spet ni pristojna ... in talco dalje in tako dalje. Ce bom še malo poča-
kal, bodo morda spet hoteli namesto funkcionarja, kije zagrešil (po mojem mne-
nju) vrsto hudih kršitev družbenih norm, kaznovati raje mene, ki v to brez dolžne-
ga spoštovanja do visokih funkcionarjev nesramno drezam. Ali pa morda zavla-
čujejo zato, da bi se vendarle naveličal in nehal bezati v stvari, v katere noben pa-
meten človek ne beza, ker ve, da jih lahko kvečjemu sam dobi po prstih (in žal ne
samo po prstih)?
15. Pa ne le kritika višjih funkcionarjev, kadar jim očitaš kakšne hujše kršitve
drubenih norm - tudi navadna kritika njihovih stališč ni možna, če so ti funkcio-
naiji previsoki. Sredi septembra letos sem hotel v Delu reagirati na neka stališča
A. Marinea, predsednika P CK ZKS, a zaman. Čeprav bi mi bil odgovorni ured-
nik dolžan odgovoriti v 8 dneh, je zavlačeval tri tedne, nato pa sporočil, da pri-
spevka ne bodo objavili, ker da v njem »na splošno razglabljam o problemu odgo-
vornosti, o čemer je dnevnik Delo pogosto in mnogo pisal«! Torej: konkretno o
odgovornosti v Delu ne smem pisati (glej točke 7, 8, 13) - na splošno pa tudi ne,
češ da so o tem pisali že drugi. Gotovo da so, samo da ne tako kot jaz - v povezavi
z vprašanjem diskreditiranja našega nestrankarskega političnega sistema zaradi
neuveljavljanja odgovornosti in še zlasti ne tako, da bi pri tem kritizirali poglede
predsednika P CK ZKS na ta vprašanja! In drugi »argument« za zavrnitev: »neka-
tere trditve pa ilustrirate z Vašimi izkušnjami z Delom - hkrati pa navajate^ da so-
dišče v navedenem primeru ni ugodilo v Vaš prid; ponavljate potemtakem téme, o
katerih ste že pisali«. Da, pisal že, samo objavili niste - in zdaj seveda tudi argu-
mentirane kritike te neobjave nočete objaviti, da bi se ne razkrilo, kakšni so vaši
»kriteriji« za zavračanje prispevkov! - Ta zadnji neobjavljeni prispevek preprosto
prilagam temu pisanju - ne le zato, da bo jasno, kakšne prispevke Delo zavrača,
ampak zlasti tudi zato, ker v njem obravnavam vprašanje, ki je po mojem mne-
nju izrednega, celo usodnega pomena za perspektivo našega nestrankarskega poli-
tičnega sistema, torej vprašanje, ki je v neposredni zvezi tudi z razlogi mojega iz-
stopa iz ZK.
Še dodatno k 3. in 4.: Isto maksimo (brigaj se zase in kvečjemu še za svoje ožje
okolje, drugo pa pusti pri miru) sem poleg v omenjenih dveh primerih kasneje sli-
šal še iz toliko »odgovornih« ust, da moram to, če nočem biti slep in skrajno na-
iven, šteti že za pomemben element prevladujoče »morale« vsaj v nekaterih vodil-
nih krogih v ZK in s tem v družbi sploh.
V teh 15 točkah seveda ni zajeta vsa moja tovrstna aktivnost zadnjih let. Bolj na-
tančno je razvidna iz revije Problemi, kjer sem izčrpneje popisal nekatere njene
dele (v št. 8/82, 1-2/83, 1-3/84 in 6-7/84), pa iz Dela, Danasa, NIN-a, Mladine,
Nove revije (št. 28-29), Teorije in prakse (št. 12/83 in 3/84) itd.
Uporabil sem torej vse možne metode in poti, kar jih poznam, da bi pripomogel k
uveljavljanju odgovornosti tako v konkretnih primerih kot tudi na splošno (pred-
lagal npr. tudi izdelavo kodeksa etike nosilcev političnih funkcij, odpiral ta vpra-
šanja znotraj SZDL itd.), a vse zaman. Ljudje se mi že čudijo, kako da pri teh letih
še vedno ne vem, da se o nekaterih stvareh (npr. o brezkompromisnem uveljavlja-
nju odgovornosti na vseh ravneh) pač mora govoriti, da pa pametni ljudje takih
besed ne jemljejo zares, ker tako - kot kaže praksa - tudi mišljene niso. Naj se torej
'171
v ZK sprejme še več takih pametnih ljudi (pri tem seveda ne mislim na tiste mlade
ljudi, kiše danes vstopajo iz mladostnega entuziazma)-jaz grem pa raje ven.
Te besede morda zvenijo nekoliko ironično, a verjemite, da mi pri tem ni ne do
smeha ne do posmeha. Le neko strašno grenkobo in tesnobo občuti človek ob tem,
ko mora izstopiti iz organizacije, ki po njegovem trdnem prepričanju kljub vsemu
- zaradi konkretnih zgodovinskih okoliščin - ostaja edina, ki bi lahko rešila »eks-
periment« jugoslovanskega samoupravnega in demokratičnega socializma, ki sem
se mu politično zapisal kot mladinec in ki mu ostajam zvest tudi danes. Brez moč-
ne in sposobne ZKJ tudi demokratične, samoupravne in socialistične Jugoslavije
ne more biti - toda taka ta organizacija danes žal ni. Doslej sem se boril znotraj
nje, da bi bila drugačna, odslej se bom pač zunaj nje. Paradoksalno, ampak posta-
laje na kritiko od znotraj že tako alergična (vsaj na mojo), da ji bom (vsaj jaz) vse-
kakor več lahko koristil s kritiko od zunaj. Odnehal z njo namreč ne bom.
Na koncu - last, but not least - še trije razlogi za moj izstop, ki so v bistvu en sam:
mučenja na Golem otoku, dachauski procesi, povojni poboj domobrancev na
Rogu. Ne to, da so se take stvari pri nas zgodile, čeprav pomenijo vse tri strašen
madež na naši zgodovini in vesti. To, česar kot komunist in kot človek ne morem
prenesti, je to, da naši voditelji tega še danes niso pripravljeni pošteno priznati, s
čimer bi edino lahko vsaj delno sprali te madeže s svoje in naše skupne vesti. Ob
Golem otoku govorijo o njegovi nujnosti kot sredstvu samoobrambe proti surove-
mu Stalinovemu pritisku, česar (skoraj) nihče ne zanika - molčijo pa o metodah
fizičnega in psihičnega mučenja, ki so se tam sistematično uporabljale; ob dacha-
uskih procesih govorijo o napakah in slabostih posameznikov (in teh »napak« po
vsebini niti jasno ne označijo oziroma ne prikažejo) - molčijo pa tudi o tem, da to
niso bili kakšni nepomembni posamezniki na dnu državnega aparata; o povojnem
poboju krivih in nedolžnih domobrancev na Rogu brez vsake sodbe in brez vsake-
ga ugotavljanja individualne odgovornosti pa sploh ne govore, pač pa preprečijo
govor tistim, ki bi o tem radi povedali odkrito besedo (preprečitev izida besedila
Spomenke Hribar v Kocbekovem zborniku in s tem zbornika sploh). In če skozi
stisnjene zobe vendarle spravijo kakšno skromno besedo priznanja »hudih napak,
ki jih ni mogoče opravičiti« (ne da bi povedali, katerih in kako hudih), jo takoj
razvrednotijo s formulacijami, kot je npr. tista iz »dachauske« izjave CK o tem,
kako je »neizprosni revolucionarni čas zahteval sebi ustrezno ravnanje«, pa o tem,
kako naš »humanizem nikoli ni izključeval odločnih udarcev po izdajalcih našega
naroda in okupatorjevih sodelavcih«, pa o »poizkusih razvrednotenja neogibnih
ukrepov organov državne in javne varnosti ter pravosodnih organov« - kar je vse
sicer lahko res, toda v kontekstu »dachauske« izjave, kakršna je (kjer so vse slabo-
sti in napake vedno le slabosti posameznikov, pri organih pa se govori samo o za-
slugah) dobiva nesprejemljiv pomen. Take nedoslednosti in protislovja lahko si-
cer razumem kot rezultat dejstva, daje tudi »dachauska« izjava CK rezultat kom-
promisa med zelo različnimi pogledi na ta vprašanja tudi znotraj vodstva, toda
strinjati oziroma sprijazniti se z njimi ne morem. Še zlasti me v tem smislu odbija-
jo neprepričljive, propagandistične in v tem kontekstu celo cinične izjave o tem,
kako je naša revolucija »zmeraj ostala . .. globoko človeška« (pri pobijanju ne-
oboroženih sovražnikov po vojni in brez sodbe že ne, pri mučenju domnevnih ge-
stapovcev, da bi jim izsilili lažna priznanja, tudi ne, na Golem otoku tudi ne) in
'172
kako »v nobenem obdobju ni prevladalo .. . avtoritarno vodenje in zloraba zakoni-
tosti«. Ne vem, kako je to zadnjo trditev možno spraviti v sklad s 562. členom ve-
ljavnega zakona o kazenskem postopku, po katerem neopravičeno obsojeni nima-
jo pravice do povrnitve škode, če so bili obsojeni pred 1. januarjem 1954! (Z bese-
dami: štiriinpetdeset, ne petinštirideset!!!). Raje bi seveda podprl prej omenjeno
trditev kot to sramotno »pravno« določbo - in le takojšnja odprava slednje s pri-
znanjem odškodnine vsem neopravičeno obsojenim bi morda omogočila, da bi
tudi prej omenjena trditev postala sprejemljiva in resnična. (Na omenjeno določ-
bo seje naša SPIZ še letos sklicevala ob svojem zavračanju priznanja pokojninske
dobe enemu izmed sodno rehabilitiranih »dachaucev« - paje šlo samo za pokoj-
ninsko dobo! Odškodnine pa še nobeden od njih, kolikor vem, ni dobil!). To so
bila prva povojna leta, toda letos smo lahko v Novi reviji prebrali tudi, zaradi česa
je bil obtožen in obsojen Jože Pučnik leta 1959! Kateri tožilec in kdaj bo pa zahte-
val obnovo tega procesa?
Žal kršitve zakonitosti v pravosodju niso zgolj preteklost. En primer iz lastne
prakse, sicer dokaj »nedolžen«, sem že navedel (pod tč. 11). Obstajajo pa resni
sumi, da tudi pri beograjski »skupini 28« ni bilo vse v redu: skrivnostna smrt R.
Radoviča z lakoničnim pojasnilom, da gre nedvomno za samomor, ne da bi bile
razjasnjene in javnosti pojasnjene vse sumljive okoliščine glede tega, potem trdi-
tve prizadetih o pretepanju in telesnih poškodbah zasliševancev pri izsiljevanju
izjav-brez uradnih pojasnil o tem itd. V peticiji 148 slovenskih javnih delavcev,
ki sva jo sestavila z Alenko Puharjevo, smo zahtevali od pristojnih odgovore tudi
na ta vprašanja in čeprav so po izrecni ustavni določbi dolžni odgovoriti, tega se-
veda niso storili... O pravni spornosti sojenja dr. Šešlju je pisalo celo v Naših raz-
gledih (meni članka o tem Danas ni hotel objaviti); kaj bo prineslo sojenje beograj-
ski šesterici? Vprašanja, vprašanja - (pravih) odgovorov pa ni in ni... Prizadeti v
teh procesih so morda res nasprotniki naše ureditve (če so, zakaj so ¿o postali? je
pri Šešlju brez pomena za njegov politični razvoj reakcija, ki jo je doživel, ko je
razkrinkal magistrsko delo višjega političnega funkcionarja kot plagiat?), toda
prav v tretiranju nasprotnikov se kaže, koliko v neki družbi res velja zakonitost in
še kaj globljega, kar se na to veže. Skratka, tudi za te stvari - iz preteklosti in seda-
njosti naše »revolucionarne justice« - kot komunist nočem biti soodgovoren in
tudi zato izstopam.
Upam, da bo ZK nekoč spet postala organizacija s takimi člani in s tako prakso
svojih vodilnih funkcionarjev, da bo človek lahko spet ponosen, daje njen član. K
temu. da bi to ponovno postala, bom skušal prispevati tudi s svojim nadaljnjim
družbenim delovanjem, kolikor mi bo omogočeno - tistim, ki v tej organizaciji
ostajajo iz poštenih pobud še naprej, ker jim pač njihove konkretne izkušnje in
spoznanja, drugačna od mojih, do katerih sem se prikopal šele po 25 letih res ak-
tivnega političnega udejstvovanja, to še omogočajo, pa želim, da bi odločneje kot
doslej s svojim delom znotraj ZK in zunaj nje prispevali k temu istemu, skupnemu
cilju.
Ljubljana, 10. oktobra 1984
'173
Priloga: neobjavljeni članek za
Delo z dne 16/9-84
RAZGOVOR A. M ARINCA S KOMUNISTI - NOVINARJI
(Delo, 15. septembra)
Predsednik predsedstva CK ZKS Andrej Marine je v pogovoru s komunisti, ki de-
lajo v sredstvih javnega obveščanja, med drugim dejal: »Posebej odločno pa mora-
mo odklanjati in nastopati proti vsakršnim poskusom vsiljevanja takšnih družbe-
nih odnosov, ki pomenijo vračanje v star strankarski sistem - v politični plurali-
zem, in na drugi strani v enopartijski sistem.«
Tudi sam sem, odkar je pred 25 leti na oblikovanje moje politične zavesti še po-
sebno močno vplivalo neko danes že precej pozabljeno Kardeljevo delo, namreč v
njegovo predavanje aktivu socialnodemokratske stranke Norveške v Oslu o po-
sebnostih našega brezstrankarskega političnega sistema, nasprotnik tako več-
strankarskega kot enostrankarskega sistema kot za Jugoslavijo popolnoma nepri-
mernih - in zagovornik resničnega brezstrankarskega sistema (v katerem danes si-
cer še morajo obstajati nekateri elementi enopartijskega sistema, izraženi v neka-
terih elementih specifične vloge ZK, kot pravi Kardelj v svojih »Smereh razvo-
ja«). Zato sem zelo zaskrbljen, ko vsakodnevno vidim in slišim, kako med ljudmi
narašča nezaupanje v moč tega sistema, da bi nas rešil zlasti iz moralne krize, v
katero smo zašli, in kako vzporedno s tem naraščajo iluzije o tem, da bi to zmogel
le večstrankarski sistem.
Zakaj so to v mnogonacionalni in tudi sicer tako heterogeni Jugoslaviji res iluzije,
se mi ne zdi potrebno ponavljati. Potrebno pa se mi zdi vprašati se, zakaj te iluzije
kljub svoji očitnosti vendarle naraščajo. Da bi za to krivili kakšne zloglasne »beo-
grajske disidente« in druge sumljive intelektualce, v katere pogosto treskata grom
in žveplo z naših političnih govornic, bi bilo po mojem mnenju povsem nerealno
precenjevanje njihovega pomena in dejanskih možnosti vpliva. Tudi tisti redki,
do katerih morda taka »sovražna propaganda« sploh pride, ji večinoma ne bi pod-
legli, če bi v naši družbeni praksi videli, da naš nestrankarski sistem res bolje od
večstrankarskega rešuje ne le vprašanje nacionalne enakopravnosti v Jugoslaviji
(kar je najbrž nesporno), ampak tudi druga vitalna politična, ekonomska in druga
vprašanja. Do iluzij o prednosti večstrankarskega sistema pa prihajajo tudi tisti, ki
niso nikoli prebrali nobene knjige ali članka naših »disidentov« - berejo pa naše
(in tuje) časopise, poslušajo naše (in tuje) radijske in TV postaje. In tam berejo in
slišijo, da mora v buržoazni demokraciji minister odstopiti, če je slabo vodil svoj
resor, da vlada pade, če slabo vodi ekonomsko in drugo politiko svoje dežele itd. -
pri nas pa... (da ne govorim).
Skratka, gre za odgovornost. Dokler v našem nestrankarskem sistemu ne bo
praktično zaživelo sprotno in neovirano ugotavljanje odgovornosti na vselTnivo-
jih in seveda tudi izvajanje ustreznih sankcij za ugotovljeno slabo delo, napake ali
celo zlorabe, toliko časa bodo iluzije o večpartijskem sistemu naraščale in postaja-
le vedno nevarnejše. In za to ne bodo krivi nobeni, še tako ekstremni disidenti,
'174
ampak izključno tisti, ki imajo moč, da bi to stanje glede (ne)odgovomosti pri nas
korenito spremenili, pa tega ne znajo ali morda celo nočejo storiti.
In koliko prostora je v svojem kakšnih 16-18 tipkanih strani dolgem besedilu pro-
blemu odgovornosti posvetil tovariš Marine? Tri vrstice! In še te se glasijo: »Do-
kler ne bodo delavci resnično odločali o razširjeni reprodukciji, tako dolgo ne bo
odgovornosti!« Do takrat paje seveda še zelo daleč (tudi če ne bi v Sloveniji v za-
dnjih letih, kot pravi Andrej Marine, »prišli v bistvu že na raven enostavne repro-
dukcije«!) in močno dvomim, da bi bili ljudje na resnično uveljavljanje odgovor-
nosti pripravljeni čakati še tako dolgo. Predvsem pa tako dolgo brez usodnih po-
sledic ne bo čakala naša ekonomika, saj brez uveljavitve odgovornosti na vseh
ravneh tudi gospodarstva ne bomo ozdravili.
Kako paje z javno kritiko v tisku, ki bi proces ugotavljanja politične odgovornosti
lahko vzpodbudila in pospešila? Moje izkušnje so slabe. Ko sem pred dvema leto-
ma hotel v Delu poimensko in povsem konkretno kritizirati nekatere mestne
funkcionarje, mi Delo tega ni hotelo objaviti, češ daje kritika napisana »tenden-
ciozno, nevljudno in deloma celo žaljivo« in da »posega v osebno dostojanstvo«
kritiziranih. In v čem naj bi bilo to »poseganje v osebno dostojanstvo«? V tem, da
je kritiziranim funkcionarjem (argumentirano oziroma dokumentirano!) očitala
namerno zavajanje delavcev neke šole in delegatov mestne skupščine! - Namesto
»lagati« (po sodni praksi žaljiv in nedovoljen izraz) se da zapisati »zavestno govo-
riti neresnico« - »namerno zavajati koga« pa ni nikakršen žaljiv izraz in ga ne
znam nadomestiti z nobenim blažjim, ki bi bil vsebinsko enakovreden in bi pove-
dal to, za kar je dejansko šlo. In kljub temu je tudi sodišče to štelo za žaljivo inje
zavrnitev objave potrdilo kot utemeljeno!!
Daje bila domnevna žaljivost kritike le izgovor za zavrnitev objave, je jasno raz-
vidno tudi iz dejstva, da pa isto uredništvo Dela nasproti funkcionarjem iz drugih
republik, katerih pogledi niso v skladu s tistimi, ki so v Sloveniji zaželeni, bralcem
v »poštnem predalu 29« mimo dopušča uporabo mnogo krepkejših in celo res že
žaljivih izrazov: »politična falotarija«, »premišljeno, načrtno, naklepno in odloč-
no storjeno malopridno dejanje odgovomega političnega telesa« (namreč beograj-
ske SZDL v zvezi z olimpiado - Delo, 18.8.1984) - ali nasproti tistim, ki zagovar-
jajo naziv »dr« za zdravnike: »nemarno podtikanje in laž«, »koristoljubje«, »dile-
tanti« itd. (Delo, 18. 8 1984). Morala je jasna: ljudi in poglede, ki tudi slovenski
politiki niso všeč, lahko bralci mimo kritizirajo in jim pri tem ne bomo pretirano
gledali pod prste - naših domačih funkcionarjev pa ne bomo dovolili javno kritizi-
rati! (Mimogrede: Je zdaj jasno, zakaj mislim, da funkcionarji ne bi smeli sedeti v
izdajateljskih svetih časopisov?)
A koje Franc Šetinc 2. marca letos po radiu izjavil, daje kritika funkcionarjev do-
pustna, le da mora biti konkretna, sem še enkrat poskusil. Napisal sem zelo kon-
kretno kritiko vrste nezakonitih ravnanj republiškega funkcionarja - in Delo je
spet ni objavilo. Najprej z »obrazložitvijo«, da temelji na »netočnih interpretaci-
jah« - ko sem nato te domnevno netočne interpretacije iz članka odstranil, da bi
odstranil vsak možni razlog za zavmitev objave, pa so po enomesečnem »premiš-
ljevanju« objavo zavmili kar brez obrazložitve. Razen če štejemo za obrazložitev
stavek: »Kolegij je sklenil, da Vaš prispevek ne objavimo v skladu s 1. odstavkom
'175
43. člena zakona o javnem obveščanju«. V tem odstavku namreč piše samo, daje
tisk dolžan objavljati za javnost pomembna mnenja občanov.
Dokler se bosta v praksi odgovornost in pravica do javne kritike funkcionarjev
uresničevali tako, kot se, se ni treba čuditi, če se bodo še naprej pojavljale težnje
po večstrankarskem sistemu. In morda privedle celo do enostrankarskega, ki jih
bo edini lahko zadušil, ko se bodo že preveč razrasle. Danes za preobrat gotovo še
ni prepozno. Ga bomo vsaj ob 13. seji CK ZKJ pripravljeni in sposobni narediti?
Predlog sklepov s te seje tu žal ne obeta kaj dosti in kaže, da tudi njegovi sestavljal-
ci zveze med prakso neodgovornosti in željami po večpartijskem sistemu ne vidi-
jo.
Lj. 16/9-1984
'176
šola kreativnega
pisanja
John Gardner
Vaje za mladega
pisatelja
Naslednje vaje si je John Gardner, ameriški pisatelj izmislil za svoje študente
kreativnega pisanja. Objavljene so v knjigi Art of Fiction: Notes on Croft for Yo-
ung Writers ponatisnjene v marčni številki magazina Harper's.
Smisel teh vaj v tehniki je tale: pisateljski vajenci večinoma podcenjujejo težave
pri umetniški rasti; ne razumejo ali ne verjamejo, da znajo véliki pisatelji prav
tako kot veliki koncertni pianisti svoj instrument uporabljati na veliko različnih
načinov. Znanje ni nadomestilo za nadarjenost, ampak mojstrskega pisatelja
bomo našli tam, kjer nadarjenost podpira popolna tehnika. Posebno dandanes, ko
je konkurenca pri objavljanju verjetno večja kot kdaj prej, je avtorju v pomoč, če
obvlada tehniko. Pisatelj, ki se bo oznojil ob teh vajah, bo pri pisanju zgodbe ali
romana odslej videl, koliko različnih možnosti se mu ponuja na vsaki točki
ustvarjanja, in laže si bo izbral najboljšo-ali pa se domislil česa novega.
Pri vseh teh vajah se ogibajte cenenosti, splošnosti in banalnosti. Z drugimi bese-
dami, ne zapravljajte časa.
1.	Napišite odstavek, ki bo v literarnem delu postavljen tik pred trenutkom, v
katerem bodo odkrili truplo. Mogoče boste opisali, kako se junak primika k tru-
plu, ki ga ima najti, ali pa kraj dogajanja - ali kar oboje. Namen te vaje je, da bi si
pridobili takšno tehniko, s katero boste vabili bralca k naslednjemu odstavku,
tako da si bo želel preskočiti naprej, in ga hkrati zadrževali pri prvem odstavku,
ker bo tako zanimiv. Ce človek ne zna napisati takšnih »prediger«, ne more ustva-
riti prave napetosti.
2.	Opišite pokrajino, kakor jo vidi starka, ki ji je pravkar umrl zoprni in ničvredni
mož. Ne omenjajte moža ali smrti.
3.	Opišite pokrajino, kakor jo vidi ptica. Ne omenjajte ptice.
'177
4.	Opišite stavbo, kai<or jo vidi mož, čigar sin je pravkar padel v vojni. Ne ome-
njajte sina, vojne, smrti ali starca, ki gleda. Potem opišite isto stavbo v istem vre-
menu in ob isti uri dneva, kakor jo vidi srečen ljubimec. Ne omenjajte ljubezni ali
ljubice.
5.	Z glasom vsevednega avtorja napišite začetek romana, v katerem bo njegova
vsevednost razvidna, ko bo posegal v misli ene ali več oseb. Kot tèmo uporabite
potovanje ali pa prihod neznanca (takšen ali drugačen vdor v ustaljenost je običaj-
ni uvod v roman).
6.	Napišite dialog sobesednikov, ki imata vsak svojo skrivnost. Teh skrivnosti
ne razkrivajte; bralec naj ju razbere intuitivno. Dialog bi lahko, recimo, potekal
med možem, ki je izgubil službo in ne zbere poguma, da bi to povedal ženi, in pa
to ženo, ki skriva v spalnici ljubimca. Namen: oblikovati osebi z različnima nači-
noma govorjenja in ustvariti dialog, nabit s čustvi, ki niso neposredno izražena.
Pomnite splošno pravilo, daje treba vsak zastoj v dialogu prikazati bodisi pove^d-
no (na primer: »je pomolčala«) ali pa s kakim gibom ali drugačno prekinitvijo, ki
nakazuje premor. In pazite, da bo gib res sodil k dialogu. Včasih na primer odvr-
nemo pogled, namesto da bi odgovorili.
7.	Napišite dve (ali več) strani dolg opis junaka, v katerem boste prek predmetov,
pokrajine, vremena itn. intenzivirali bralcev vtis o njegovem značaju. Ne upora-
bljajte prispodob (»Bila je kakor...«). Namen: ustvariti prepričljiv značaj, ki ne
bo oblikovan zgolj razumsko in ki bo zaposloval tako bralčevo zavestno pozor-
nost kot njegovo podzavest.
8.	Napišite dve (ali več) strani dolg dramatičen odlomek (del zgodbe), v katerem'
boste prek predmetov, pokrajine, vremena itn. intenzivirali dva junaka in njun
medsebojni odnos. Namen; isti kot pri vaji št. 7, ampak tokrat naj isto prizorišče
itn. rabi dvojnemu namenu. Na primer: v jedilnem vagonu bo prva oseba pogle-
dovala predvsem nekatere predmete, medtem ko bo druga gledala kake druge ali
pa kar ven skozi okno.
9.	Ne da bi za hipec pozabili na dober okus, opišite osebo, medtem ko (a) jé na
stranišču, (b) bruha, (c) mori (ubija) otroka.
10.	Brez ironije napišite ganljiv zagovor kakega junaka (junakinje).
Prev. B. G.
'178
Branje
Darko Št ra jn
Zakaj Orwell ni orakelj?
I
Veste, 84 je obrnjeno 48, romanje bil napisan 1948. leta, in z nekako zastr-
tim datumom, se mi zdi, je Orwell hotel namigniti, da ne piše o prihodno-
sti, niti o tem, kar nas čaka ... Ni slučajno, da drugače kakor Zamjatin in
Aldous Huxley Orwell v svoji satiri ne poudarja elementov tehničnega na-
predka. Ni napisal utopije, ampak satiro, njenega pomena pa mnogo ljudi
ni razumelo in ni ujelo.
Gleb Struve (v Orwell Remembered, ed. by Coppard & Crick; London
1984)
Najbolj neumestno vprašanje v zvezi z Orwellom je z večjo ali manjšo odmevnos-
tjo zajelo vse možne medije. Ali seje njegovo prerokovanje uresničilo? Med mno-
gimi pomembnimi misleci je nastopila tudi Margaret Thatcher in zagotovila, da
se, hvala bogu, mračna napoved »ni uresničila«. Kajpak je izjava Thatcherjeve
bila le eden od bolj slišanih glasov v vsem modnem javnem nastopaštvu, ki seje
ukvarjalo z Orwellom kot prerokom. Operacija predelave Orwella v orakelj je
kajpak zastrla neko resnejše vprašanje. Ce se namreč že zastavlja vprašanje raz-
merja med literarnim tekstom, kakršen je roman 1984, in realnostjo, potem gre
predvsem za vprašanje realnosti, iz katere je roman sam izšel. To pomeni, da se
vprašanje uresničitve »Orwellovih napovedi« ne zastavlja za naprej, ampak ravno
obratno: za nazaj! To pa celotno vprašanje obrača ali, če hočete, postavlja ga na
noge, glede na to, da v ideološki formi, ki spreminja roman v prerokbo, Orwellov
roman preživlja na sebi akt »ministrstva resnice«. Vprašanje, ki se torej zastavlja,
je: ali bi Orwellov roman lahko nastal brez temelja v realnosti let, v katerih je bil
napisan? Tako zastavljeno vprašanje pa na ono prvo daje drugačen odgovor: Or-
wellov roman je bil »uresničen«, še preden je bil napisan. Tako artkuliran odgo-
vor na perverzno vprašanje, na katero so bolj ali manj perverzno drug čez drugega
odgovarjali reprezentanti ideološko profiliranih struktur, predvsem opozarja na
vprašanje literarne forme. Namreč na vprašanje, ali literarno delo sploh lahko
»odslikava realnost«, pri čemer je vprašanje o uresničitvi v njem vsebovane pre-
rokbe zgolj vidik transponiranja istega vprašanja. Ce na tako zastavljeno proble-
'179
matiko postavimo premiso (ki je teoretični rezultat že dolgo znanih analiz o raz-
merjih med literarnim tekstom in realnostjo), daje literarni tekst vedno interven-
cija v realno, izvedena iz konceptualnega polja, kakršno se formira avtorju v vsa-
kokratni ideološki (in torej družbeni oz. razredni) konstelaciji, se nam odpre raz-
sežno polje razumevanja Orwellovega romana.
Postavimo torej tezo, da Orwellov roman glede na svojo literarno formo, ki jo tudi
sam opredeljuje kot satiro, in glede na njegovo politično investicijo v dano ideolo-
ško polje dobe razsvetljenosti v zatonu zahteva od razumevanja romana predvsem
reproduciranje ideološko-kritičnega stališča. Nič čudnega torej, če je njegov ro-
man neštetokrat citiran kot ilustracija najimenitnejših kritičnih teorij druge polo-
vice dvajsetega stoletja, čeprav seje romanu prav tako neštetokrat dogajalo, daje
bil uporabljen kot argument za povsem partikularistične ideologije vseh vrst, pri
čemer Orwell, kot pač še nihče doslej, ni odkril varovalnega mehanizma zoper
»zlorabo«. 1984 se potemtakem uvršča v tisti red tekstov, ki so naredili obračun
epohe razsvetljenstva po drugi svetovni vojni. Tako rekoč v en glas z Adornom
konstatira Orwell konec države razuma in konec subjekta. Toda ta temeljni inte-
lektualni uvid plasira v kulturo common sensa, v kateri je izrekanju epohalnih
spoznanj literatura rabila veliko učinkoviteje kakor filozofija, v okviru literature
pa še prav posebej satira.
Pri tem nekaj bije v oči: če je Orwellov roman satira, bi po kriterijih žanra moral
veljati za slabo satiro, kajti humornega učinka ni, oz. učinek je vse prej kot humo-
ren. Toda prav v tem je »orwelski obrat« samonanašajoč. V romanu je kajpada
dobro razvidna metoda satirične naracije, ki sloni na tem, da pretirava do absurd-
no logičnih konsekvenc, vsebovanih v realnem predmetu romana. Dejstvo, da hu-
momi učinek (kakršnega sicer še zasledimo v zgodnejši Živalski farmi) izostane,
torej mora nekaj pomeniti.
11
Zdaj je jasno, da mora propad jezika konec koncev imeti politične in eko-
nomske vzroke: zanj ni kratko malo kriv slabi vpliv tega ali onega posamez-
nega pisca. Toda učinek lahko postane vzrok, ki ponovno uveljavlja izvirni
vzrok in povzroča enak učinek v intenzivirani obliki in tako naprej v ne-
skončnost.
George Orwell: Politics and the English Language (Collected Essays. ..
Volume 4. Harmondsworth 1970)
Ce samo konstatiramo, daje novorek osrednji motiv Orwellove satire, seveda nis-
mo odkrili nič novega. Sama konstatacija tega dejstva še ne pojasni dovolj^ Pa
vendar je verjetno prav v tem centralnem motivu romana potrebno iskati razlog
za izostanek humornega učinka satire. Kar ni smešno, je kaj lahko grozno. Lahko
je ugotoviti, da je imaginarna groza 1984 prepletena z realnim, da gre za grozo
spričo Orwellovega prikaza funkcioniranja institucij, katerih zgodovinski koren
opozarja na celotni sklop revolucionarnega materializma in idealizma 18. in 19.
stoletja, na tradicijo vse civilizacije torej, kar pomeni državo razuma, družino lju-
bezni, zaščito po zakonu, krepitev nravnosti itn. Orwellov roman pa navrže ko-
'180
mentar k rezultatu uresničevanja razsvetljenstva: od idej svobode in enakosti je
družba napredovala do realiziranega bratstva. Danes, ko smo že prebrali »Kultu-
ro narcisizma« Christopherja Lascha, tudi vemo, da je paternalistična država že
preživela svoj čas in da ji sledi terapevtska družba, družba bratovske pomoči.
Vendar vse to še ni dovolj za učinek groze, ki jo emanirajo institucije Velikega
brata. Neulovljivost učinkovanja institucij, neopredeljivost groze ob njihovem to-
plem bratovskem prepričevanju je v labirintu jezika - novoreka kot jezika poob-
čene norosti, ki paje vendar edina »racionalnost«. Orwell v svoji satiri ni storil nič
drugega, kakor daje »opisal« konsekventno izveden »model« spoja jezika in ideo-
logije, pri čemer je jasno razvidno, daje osnovna preokupacija vseh ministrstev
prav nenehna produkcija novoreka. Tu Orwell - ne da bi mu bilo treba to ekspli-
citno reči - trči ob nezavedno, ob nezavedno, ki konstituira subjektivnost, ob ne-
zavedno. ki je za subjekt vedno tu in vedno odsotno, kar naprej prebijajoče v
vsakdanjo govorico in izdajajoče ga drugemu. Na kontinentu Vélikega brata se
relizira nezavedno epohe razuma. In v to brezno ponikne možni humorni učinek
satire. Obenem pa je to točka, kjer se križata realno in imaginarno Orwellovega
romana. Orwellovo pismo Francisu Hensonu iz 1. 1949, v katerem pravi, da »to-
talitarizem. če se proti njemu ne borimo, lahko triumfira kjerkoli,« to potrjuje.
Orwell ni napisal svojega romana zato, da bi se uveljavil kot profet, marveč prej v
prid boju zoper totalitarizem, in zato je roman koncipiral kot univerzalno metafo-
ro. ki ponazarja vse sisteme tega planeta, kajti ni družbe brez jezika in ni jezika
brez nezavednega, navsezadnje pa sistemi pogojujejo drug drugega. Naloga Or-
wellovega projekta ni bila prikazati vso možno raznolikost mehanizmov, ki v raz-
ličnih specifičnih okoliščinah pomenijo totalitarno dominacijo, ampak prikazati
sâmo zakonitost, po kateri funkcionirajo mehanizmi represivnih in ideoloških dr-
žavnih aparatov s subjektom kot učinkom ideologije. Ne gre torej za vprašanje, ali
seje Orwell realiziral, ampak za vprašanje, ali se realno realizira po zakonih Or-
wellove satire?
Dokaj groba dialektika pomenskih nasprotij Orwellovega romana torej ne prika-
zuje vizije mračne prihodnosti, ampak z metodo očiščene abstrakcije izvaja kon-
sekvence iz vsake sedanjosti v vseh njenih raznolikostih po letu 1984. Ideologizi-
rana govorica ni vedno govorica opozicij, toda paradoksno sovpadanje resnice in
laži je njen nujni dispozitiv, samonanašanje njena nujna forma. To je tip govorice,
ki jo je Orwell tudi zaradi angleške logicistične tradicije doumel mnogo jasneje in
enostavneje kakor marsikakšen teoretik totalitarizma. Seveda lahko rečemo, da
Orwellova metafora jezika še ne izčrpa vseh možnih nians in celo »subtilnih« as-
pektov ideološke govorice in njenega učinkovanja kot govorice legitimnosti domi-
nacije, kar zaobsega tudi nenehno reinterpretacijo zgodovine pri vseh oblasteh
brez izjeme, vendar pa takšen ugovor Orwellovo metaforo prej podpira, kot pa ji
oporeka: vsaka kompleksna govorica je reduktibilna na svoje osnovne gramatične
in logične sestavine. Govorica institucije je v tem pogledu mnogo bolj nazorna ka-
kor natrgana govorica empiričnega subjekta, med obema govoricapa je razmerje
vzajemnega učinkovanja, pri čemer govorica instutucije vedno teži k obvladova-
nju govorice subjekta, k njenemu utišanju, če ne drugače, pa s tem. da jo lovi v
mrežo »miselnega zločina«.
Peter Srakar
Avrelij Avguštin / Izpovedi
/Aureli Augustinii;Confessiones/
Gre za ponovno branje A. Avguština. Vendar, ali je to dovolj? Hermenevtika nas
uči razlage teksta, ne pa branja. Branje je, kakor je tudi razlaganje, postopek. Tega
dejstva ne bi bilo potrebno posebej poudarjati, ko ne bi nastajale neke vrste »ideo-
loške hermenevtike« (ali ni morda vsaka hermenevtika - hote ali nehote - ideolo-
ška?). Ideološka hermenevtika pa še siloviteje prehaja iz okvirov tistega, kar je tre-
ba izreči. Ideološki hermenevtiki ni potrebno branje, čeprav je branje, že kot tak-
šno, hermenevtičen postopek. Da ne bodo naše trditve obvisele v zraku, navedimo
kar Avguština, kije v neki točki ilustrativen zgled takega branja:
»In kaj mije koristilo, da mije prišel, ko sem imel komaj dvajset let, neki Aristote-
lov spis v roke, kije znan pod naslovom 'Deset kategorij'? Moj učitelj, neki retor v
Kartagini, in drugi, ki so bili na glasu učenih mož, so to delo večkrat omenjali in
ga s puhlo kričavostjo na vsa usta hvalili, tako da sem z neučakanim hrepenenjem
oprezoval za njim, kot da bi bilo ne vem kakšna imenitnost in svetinja. Kaj mi je
koristilo, vprašam, da sem to delo preučil in - celó brez pomoči - doumel? Ko sem
z drugimi govoril o knjigi, so mi pravili, da sojo komaj in komaj razumeli, čeprav
so jim jo razlagali najbolj izobraženi učitelji ne samo z besednimi razlagami, am-
pak mnogokaj tudi z nazornimi liki, ki so jih risali v pesek. In ti mi niso vedeli iz
nje nič več povedati, kot sem iz svojega dognal, ko sem jo sam prebiral. Zdelo se
mi je povsem jasno, ker se pripoveduje v njej o bitnostih, na primer človeka, dalje
o tem, kaj je v njih, na primer o človekovi postavi: kakšen je, o njegovi velikosti:
koliko čevljev meri, o njegovem sorodstvu: čigav brat je, ali kje stanuje ali kdaj je
rojen, ali stoji ali sedi, alije obut oziroma oborožen, ali kaj dela, ali se z njim kaj
godi, skratka vse, kar sodi v pojem devetih stranskih kategorij - in tega je brez šte-
vila, tu sem navedel le nekaj primerov -, oziroma kar sodi v osnovno kategorijo
biti.
Kaj mije to koristilo? Nič. Celo škodovalo [sic!]. Ker sem bil mnenja, daje v teh
desetih kategorijah zaobjeto sploh vse, kar koli biva, sem skušal tudi tebe, moj
Bog, tebe, za čudo enovitega in nespremenljivega, na enak način razumeti, prav
kot da bi bil tudi ti samó podvržen svoji veličini ali lepoti, tako da bi bili ti dve v
tebi le kot lastnosti v osebku, podobno kot je pri telesu; in vendar si ti sam svoja
veličina in sam svoja lepota, telo pa ni toliko veliko in lepo, kolikor je telo, ker če
bi bilo tudi manj veliko in manj lepo, bi ne bilo zaradi tega nič manj telo. [Izpove-
di, IV, 16. Podčrtal P. S.]
Začnimo s podčrtanim. Avguštin omenja svojega učitelja in druge, ki so »Katego-
rije« na vsa usta hvalili (s puhlo kričavostjo). Puhla kričavost je instrument, je mo-
'182
dus. V Avguštinovih očeh ta kričavost ni le slaba, temveč je ohola (hybris). Kriča-
vostje instrument, je pa tudi substanca, kategorija, ki je obenem nosilka neke dru-
ge kategorije/akcidence - qualitas (poiótès). Z drugimi besedami bi lahko rekli, da
so učitelj in vsi drugi uporabljali neko tehniko, ko so govorili o Aristotelovih kate-
gorijah, Avguštin pa jih je spregledal, razkrinkal je njihovo početje in ga v očeh
svojih naslednikov razvrednotil; prav je tako. Nadalje trdi, daje »Kategorije« ra-
zumel in preučil »celó brez pomoči«, kar je naslednji korak k razvrednotenju Ari-
stotela. Le za ilustracijo postopka je treba opozoriti na podčrtano: »[O knjigi] so
mi pravili, da sojo komaj in komaj razumeli, čeprav so jim jo razlagali najbolj
izobraženi učitelji ne samo z besednimi razlagami, ampak mnogokaj tudi z nazor-
nimi liki, ki so jih risali v pesek.« Knjigo so razumeli učitelji (najbolj izobraženi)
in Avguštin, torej ni nerazumljiva in je, skratka, taka, da jo je mogoče razumeti.
Tu ne bomo raziskovali suma, da hoče Avguštin zatrditi, da po vsej verjetnosti -
vsaj tako on misli - učitelji knjige niso prav razumeli. Hočemo le navesti, da se v
IV. in V. stoletju Aristotelova filozofija še zdaleč ne ukinja, daje predmet pogovo-
rov in sporov, daje celo predmet preučevanja v nekaterih krogih. Tu vernik Av-
guštin na svojevrsten način dokumentira Aristotela. Ta dokumentacija poteka na
način izrazitega predsholastičnega mišljenja, kajti Avguštin do Aristotela ni selek-
tiven, temveč ga le na svojevrsten način diskvalificira iz svojega občestva. Avgu-
štinovo mišljenje ne potrebuje Aristotelove podlage, zato seje zavedno odreka, če-
prav mu Grkovi pogledi priskočijo na pomoč, ko hoče - kot bomo še videli - do-
kazati nekaj drugega. Za sedaj naj zadostuje zgolj to, kar smo dognali iz besedila -
namreč vprašanje: ali Aristotel še ni razumljiv ali paje nehal biti razumljiv, saj ga,
kot smo prebrali, razumejo - z večjimi ali manjšimi težavami - le nekateri? Vze-
mimo, da Aristotel počasi nehuje biti razumljiv, s čimer se sproži mehanizem, za-
radi katerega začne toniti v pozabo. Ta postopek je seveda moč pospešiti. Vrnimo
se k citatu: »Kaj mije to koristilo? Nič. Celo škodovalo.« Pri tem se ne bomo usta-
vljali, ker je samo prepričljiv retoričen pripomoček. Uporabna postane ta misel
šele takrat, ko okrepi trditev o škodi, ki da jo je pretrpel. Škoda je torej to, daje ho-
tel spoznati Boga na enak način, in še več, skušal ga je razumeti. O spoznanju in
poznavanju ni najmanjšega dvoma. Avguštin ve, da Bog ni Bog zato, ker ima kva-
liteto »največje veličine« in »največje lepote«, Bog je veličina in Bog je lepota. V
Aristotelovih kategorijah je konec koncev mogoče čutiti razliko med substanco in
akcidencami, Avguštin pa to razliko, ki ji lahko rečemo tudi drugačnost, ukinja.
Substanco enači s svojimi akcidencami - če je v tem razlagalnem postopku dovo-
ljeno uporabljati terminologijo, ki sama kot taka ne pomeni dosti, kije kasnejšega
izvira in jo je treba uporabljati skrajnje previdno. Kolikor je Avguštin filozof, Bog
zanj ni filozofska kategorija, kot je bil na primer Aristotelu. Avguštin je zaradi
identifikacije substance z akcidenco - kar pomeni, daje bog (z malo začetnico) po-
vsod navzoč - začetnik teorije, ki trdi, da se vse dogaja znotraj boga.
Na tem mestu smo odkrili novo lastnost Avguštinovih nazorov, ki so na svojevr-
sten način obarvali mišljenje vse do danes. Namreč, če se vse dogaja v bogu. ki ga
Avguštin imenuje Gospod in je - skratka - Bog ter ga bomo odslej tako tudi ime-
novali, potem Boga ni mogoče opredeljevati z nobeno kategorijo. Bog je kategori-
alno prisoten. (Tu naj navedem duhovito prispodobo iz Bunuelovega filma Rim-
ska cesta, kjer nekdo trdi, daje Bog prisoten tako, kot je zajec prisoten v zajčji pa-
'183
šteti.) Bog jè iz samega sêbe, je neskončen; ker pa poleg neskončnosti ne more bi-
vati nič drugega, je zato vse v njem, torej tudi On sam. (To ni Russelova antinomi-
ja.) Nič ga ne opredeljuje, pač paje vse opredeljeno po njem. Ta odnos pa, čeprav
je mišljen resno, ni mišljen dosledno, ker bi bila potem, kakor je napisal Branko
Bošnjak v knjigi Filozofija in krščanstvo naloga vsega stvarstva aktivno delovati
znotraj tega Boga, pa čeprav je Bog obenem tudi vsaka posamezna stvar.
Ob nizu nasprotij, ki se na ta način samodejno razvijejo, je treba poiskati sredstvo-
/instrumentum, ki bo ta nasprotja odpravilo. To je predvsem Avguštinov spo-
znavnoteoretični aparat, ki ga dosledno razvije v X. knjigi. Zanimivo je predvsem
16. poglavje, kjer govori o navideznem sovražniku spomina - o pozabljenju. K.o se
vprašujemo o doslednosti, navedimo razmeroma dolg odlomek iz tega poglavja!
»Kaj pa, če izgovorim besedo pozabljenje in tudi vem, kaj z njo označujem, od kod
bi poznal stvar, če bi seje ne spominjal? Ne mislim tu nemara zvoka besede, tem-
več stvar, ki pomeni: če bi bil njo pozabil, bi mi bilo povsem nemogoče vedeti, kaj
zvok izraža. Če se spomnim na spomin, si je spomin sam, po sebi samem, priču-
joč; če pa se pozabljenja spomnim, sta oba pričujoča, spomin in pozabljenje, spo-
min, ker se iz njega spominjam, pozaba, ker se nje spominjam. Toda kaj je poza-
bljenje drugega kakor odpoved spomina? Kako more biti torej pričujoče, da se ga
spominjam, ko pa mi s svojo pričujočnostjo sploh možnost spominjanja jemlje? Z
druge strani pa, če imamo to, česar se spominjamo v spominu, a bi ne mogli, če bi
se pozabljenja ne spominjali, ob sluhu te besede niti vedeti, kakšna stvar se z njo
označuje, je nujno, da imamo pozabljenje v spominu. Potemtakem je le-to zaradi
tega pričujoče, da ne pozabimo, a ravno, ker je pričujoče, pozabimo. Ali pa se da
mar iz tega sklepati, da pozabljenje ni samo po sebi v spominu, kadar se ga spomi-
njamo, ampak po svoji podobi, ker bi bila, če bi bilo samo po sebi pričujoče, po-
sledica ta, da bi pozabili, ne pa, da bi se spominjali? Tudi to uganko, kdo jo bo
končno razvozlal? Kdo doumel, kako je?«
Kaj je treba torej pozabiti? Predvsem implicitno trditev, da sta substanca in akci-
denca eno in isto, daje ustvarjalec enak ustvarjenemu, daje Bog enak vsemu dru-
gemu, skratka, pozabiti je treba principium identitatis: A=A= Bog=Bog. Pozabiti
pa je treba tudi - v nasprotju z Avguštinom - da smo to pozabili. Na tak način iz
zgornje implikacije izluščimo posamezne pojme, kijih smemo šele potem, ko smo
jih poprej osamili, po mili volji postaviti v nove identitete. Iz omenjenega izlušče-
nja dobimo pojme: ustvarjalec (Stvarnik), Bog. Kasnejša identiteta bi se glasila
ustvarja lec=St va m ik=bog=Bog.
To pozabljenje ustvarja posebno práxis, ki je izven grškega načina mišljenja. Bog
se pojavlja málone v vseh civilizacijah, je neke vrste civilizacijski déjà vu. To, kar
iz njega ustvarja predpostavko zahodne civilizacije, pa je treba vselej premisliti
glede na njegovo delovanje. Zaradi Avguštinovega postopka, kljub vsem instituci-
jam, Zahod nima dobesedne teologije, pač pa le funkcionalno, ki bi ji vseskozi
lahko rekli »praktična teologija«. Od nekega zgodovinskega trenutka na Zahodu
ni več razmisleka o Bogu, je le ugotovitev, daje Bog, čeprav je nujna predpostav-
ka, povsem nedoumljiv. Zahod se po ločitvi od Vzhoda ne ukvarja več s teorijami
o konsubstancialnosti Očeta in Sina, o Sinovi Naravi itn. Zahodna teologija po-
stane zaradi pozabe Aristotela praktična teologija, ki se največkrat kaže kot mo-
ralka in soteriologija, na čemer bolj ali manj temeljijo vse zahodne herezije, ki se
'184
šele prek kritike Cerkve dotaknejo vere. Zahod nima sekt v verskem pogledu, kot
jih najdemo na Vzhodu.
Pojav avguštinizma ne spravlja na svetlo tega problema, temveč le dosledno ures-
ničuje to, kar je že vseskozi tičalo v zametku krščanstva. Avguštin ni le eden naj-
večjih cerkvenih učiteljev, je tudi začetnik smeri znotraj evropskega mišljenja, ki
se ji pravi avguštinizem. Ta avguštinizem kot nauk ni nikoli doživljal notranjih
kriz, ni potekal po logiki, kije lastna drugim doktrinam. Skozi vso zgodovino ga
lahko spremljamo kot misel, ki je imela že od vsega začetka izdelane praktične
koncepte, misel, ki znotraj ali zunaj teologije ni imela nasprotij, temveč samo al-
ternative.
'185
Jure Detela
Pismo uredništvu
UREDNIKOM NOVE REVIJE IN PROBLEMOV
V noči s 6. na 7. september 1984 sem iz nepazljivosti dal nekemu miličniku neko
informacijo o Vas. Ker nočem, da bi me s policijo vezala kakršnakoli intimnost in
zaupnost, ki smrdi po ovaduštvu. Vam pošiljam poročilo o tem dogodku in Vas
prosim za odpuščanje.
Približno opolnoči meje ustavil miličnik na križišču Erjavčeve ulice in Prešerno-
ve ceste in zahteval osebno izkaznico. Ker je nisem imel, me je vprašal, ali jo
sploh imam. Povedal sem mu, da sem jo izgubil. Vprašal meje, kdaj. Rekel sem
mu, da pred dvema tednoma. Vprašal meje, zakaj si še nisem nabavil nove. Rekel
sem mu, da nisem utegnil. Miličnik meje vprašal, kaj sem po poklicu. Rekel sem,
da sem svobodni književnik. Vprašal meje, kako se preživljam. Odgovoril sem, da
s prodajo tekstov. Miličnik meje vprašal, koliko zaslužim. Tudi na to vprašanje
sem odgovoril, in s tem sem naredil prvo veliko napako, kajti zaradi utrujenosti
nisem dovolj jasno pomislil, da za takšno vprašanje miličnik ni kompetenten in da
takšno vprašanje že sodi v območje brskanja po privatnih zadevah. Na toje milič-
nik odgovoril, da sem zelo sumljiv, kajti s takšno majhno količino denarja se ne da
živeti. Rekel je, da bo pri vlomih treba preverjati, če nisem jaz imel svojih prstov
vmes. Še zlasti, ker sem zelo mršav, tako daje posebej verjetno, da me že lakota
kdaj pa kdaj pripravi do tatvine. Ce pa se bojo moje denarne zadeve še poslabšale,
je samo po sebi umevno, da bom kradel in vlamljal. Potem je miličnik rekel, da
me lahko že samo zato, ker sem brez osebne, spravi za tri dni na Povšetovo. Vpra-
šal me je, če sem že kdaj bil tam. Ker sem bil jezen, sem odgovoril, da sem bil v
času kongresa Zveze komunistov Slovenije šest dni tam zaprt, ne da bi bil česarko-
li obdolžen. S tem odgovorom sem naredil drugo veliko napako. Miličniki so me
že pri prejšnjih legitimiranjih večkrat vprašali, če sem bil kdaj sodno kaznovan, in
takrat sem ponavadi rekel, da na takšna vprašanja ne bom odgovarjal, kajti funk-
cija takšnih vprašanj ne more biti v ničemer drugem kot v tem, da onemogoča re-
socializacijo bivših zapornikov. (Onemogočanje te resocializacije je za policijski
stroj koristno, kajti policija potrebuje prestopnike, da ima čimveč opravičila za
svojo dejavnost, tako kot na primer psihiatri potrebujejo šizofrenike). V noči s 6.
na 7. september pa sem s svojim odgovorom miličniku implicitno priznal, da še
nisem bil sodno kaznovan, in tako sem se nepošteno distanciral od bivših zaporni-
kov. Potem sem miličniku rekel, da so njegova vprašanja zatiralska, kajti po nje-
'186
govi logiki je kriminalec vsakdo, ki zasluži majhne količine denarja. Po tej izjavi je
miličniku postalo nerodno in odgovoril je, da ni tako in da tisti, ki imajo veliko
denarja, pogosto še mnogo bolj kradejo in so še veliko hujši lopovi. Tedaj seje pri-
bližal neki mladenič, ki ga poznam, in ker je opazil, da me miličnik nadleguje, me
je glasno pozdravil z razdalje desetih metrov, daje tako pokazal solidarnost z me-
noj. Potem mije rekel, da mu je moj tekst o smrtni kazni izredno všeč. Miličnik je
vprašal mladeniča, če me pozna. Mladenič je odgovoril, da me pozna in da sem
zelo dober pesnik. Miličnik gaje vprašal, če ve, kje stanujem. Mladenič je odgovo-
ril, da ve, ampak da se mu zdi nesmiselno odgovoriti na to vprašanje in daje za
miličnika bolje, da verjame meni. Dodal je, daje miličnikova nezaupljivost po-
polnoma zgrešena in daje ljudem treba zaupati. Miličnik je vprašal mladeniča,
kaj je po poklicu. Mladenič je odgovoril: »Delam v inštituciji, kajti književnost je
inštitucija. Tudi jaz sem književnik, a ne tako dober kot Jure.« Potem mije mla-
denič rekel: »Ravno o problemu nezaupanja si napisal nekaj lepih misli v tekstu,
ki je bil objavljen v Novi reviji.« V trenutkih, ko zvem, daje bil kak moj tekst ti-
skan, me pogosto še zmeraj preplavi silovito veselje. Ker sem pomislil, daje izšla
številka Nove revije, v kateri je objavljen moj tekst o pedagoški funkciji smrtne
kazni, meje tudi takrat za hip preplavilo silovito veselje. Tako močno, da sem za
trenutek čisto pozabil, da stoji poleg mene in mladeniča miličnik, česar ne bi smel
pozabiti. Tako sem naredil tretjo, največjo napako, za katero se opravičujem.
Vprašal sem mladeniča: »Alije tista Nova revija že izšla?« Mladenič je odgovoril:
»Ne vem točno, najbrže sem tvoj tekst bral v kakšni drugi reviji.« Potem sem re-
kel: »Ti misliš na tisti tekst iz Problemov, ali ne?« Mladenič je pritrdil in dodal še
nekaj stavkov o tem, kako škodljiva je nezaupljivost.
Miličniku je bilo govorjenje o nezaupljivosti neprijetno, zato ni postal pozoren na
imena revij, v katerih objavljam tekste. A vseeno sem z omembo teh imen naredil
veliko napako, kajti nikakor ni dobro, da v ukvarjanje miličnikov z menoj zaple-
tam še uredništva založb in revij; takšno usmerjanje miličniške pozornosti smrdi
po ovaduštvu. Večkrat me miličniki pri legitimiranjih vprašajo, kako se preži-
vljam. Navadno odgovorim, da se preživljam s prodajo tekstov. Potem me milič-
niki večkrat vprašajo, kje objavljam svoje tekste. Na takšna vprašanja nikoli ne
odgovarjam, ker vem, da pozornost miličnikov do mene temelji na obtoževanju
ali vsaj na sumničenju in da miličniki po logiki svojega poklica razširjajo svoje
obtoževanje in sumničenje na vsakogar, kije v kakršnikoli zvezi s tistim, ki ga ob-
tožujejo in sumničijo. Seveda je v primeru, da neko uredništvo objavi tekst člove-
ka, ki ga policija sumniči in obtožuje, popolna zmota, če policija razširja svoje
sumničenje na uredništvo. Vendar je funkcioniranje policije tako perverzno, da
na žalost ne morem izključiti možnosti, da sem s stavkoma: »Ali je tista Nova re-
vija že izšla«, in : »Ti misliš na tisti tekst iz Problemov, ali ne?«, izrečenima v mi-
ličnikovi prisotnosti, povzročil kako škodo Novi reviji in Problemom.
Seveda sem se takoj, ko sem izrekel omenjena stavka, spomnil na miličnikovo
prisotnost, in postalo mi je žal. Začutil sem tudi, da mladeničevo prepričevanje
miličnika, naj bo bolj zaupljiv, ni koristno, kajti po mojem mnenju eksistira samo
ena želja, ki opravičuje takšno osebno prepričevanje miličnikov: želja, da prav ti-
sti konkretni miličnik, ki ga prepričuješ, zapusti svojo miličniško službo. A težko
si zamislim situacijo, v kateri bi bila ta želja tako intenzivna, da dopušča tesnejše
'187
osebno prepričevanje. Kvečjemu v primeru, če bi kdo od mojih prijateljev postal
miličnik ali udbaš, bi se mi zdelo upravičeno, da ga skušam prepričati, naj pusti
miličniško službo. Pri stiku s človekom, ki ga vidim prvič v življenju, pa po mo-
jem mnenju takšno prepričevanje ne more imeti trdne osnove. Zato sem mladeni-
ču predlagal, da odideva, in miličnik me ni več zadrževal.
Morda sem za hip pozabil na fizično prisotnost miličnika tudi zato, ker se o svojih
tekstih večkrat pogovarjam po telefonu z uredniki; vem, da uporablja jugoslovan-
ska policija ogromno število naprav, s katerimi prisluškuje telefonskim pogovo-
rom; glede na težave, ki sem jih doslej imel s policijo, se mi zdi skoraj gotovo, daje
tudi moj telefon opremljen s prisluškovalno napravo. Ljudem, s katerimi se vča-
sih telefonično pogovarjam o tekstih, sem večkrat omenil verjetnost prisluškoval-
nih naprav, in odgovorili so mi, da ta verjetnost ni vzrok, da ne bi telefonično go-
voril o tekstih in objavah. Iz teh razlogov sem se nekako navadil na nevidno pri-
sotnost miličnikov do takšne mere, da sem v noči od 6. na 7. september 1984 zmo-
gel za hip postati neobčutljiv celo za fizično prisotnost miličnika. Vendar pa
imam občutek, daje pri problemu ovaduštva fizična prisotnost miličnika nekaj či-
sto drugega kot nevidna prisotnost prisluškovalca, ki posluša magnetofonski po-
snetek telefonskega pogovora. Seveda sem pri telefonskih pogovorih skrajno po-
zoren na to, kaj bom rekel, in pazim, da ne bom rekel nič takega, s čimer bi lahko
kogarkoli potisnil v drek. A vendar se mije že zgodilo, da sem se zarekel. Pred ne-
kaj meseci sem na primer telefonično vprašal neko mladenko, če ima neko staro
publikacijo, ki sem jo potreboval pri pisanju. Mladenka je odgovorila, da je
najbrže nima in da bom zaželeno publikacijo najlaže dobil v neki knjižnici.
Odgovoril sem, da to ni gotovo, ker tista publikacija ni smela v javnost, da pa
je kakih tisoč izvodov vendarle prišlo ven. Na prvi pogled se sicer zdi, da tak tele-
fonični pogovor ne more nikomur škoditi, saj je v njem šlo za dogodke, od katerih
je minilo veliko let. Toda mesec kasneje sem zvedel, da so ljubljanski miličniki za-
plenili nekemu kolporterju šop publikacij, ki so bile natiskane tik pred to zaplem-
bo. Četudi v telefonskem pogovoru nisem omenil kolporterjev, temveč sem le
rekel, da je kakih tisoč izvodov prišlo ven. je vendarle čisto mogoče, da
sem s telefonskim pogovorom usmeril pozornost ljubljanskih miličnikov na kol-
porterje, za kar mije žal.
Slišal sem tudi, da zmore policija prisluškovati pogovorom v prostorih, kjer je te-
lefon, ne da bi bila slušalka vzdignjena. V sobi na Gregorčičevi 17, kjer se pogo-
varjam, ni telefona. Pač paje telefon v predsobi. Včasih me skrbi, da zmore polici-
ja prisluškovati tudi skozi zaprta vrata, če je govorjenje posebej glasno. Zato pogo-
sto ob začetku pogovora izključim telefon, da ne bi policija slišala česa takega, kar
bi lahko koga potisnilo v drek. Včasih pa pričakujem kak telefonski klic, in takrat
kljub pogovoru in kljub obisku ne izključim telefona. Takrat skrbim, daje pogo-
vor čim tišji. A kljub temu pogosto nanese, daje kak stavek izrečen glasno, in ta-
krat me zaskrbi, če ga ni policija morda posnela na magnetofon in če ni ta stavek
koga potisnil v drek.
Vse urednike Nove revije in Problemov prosim, da mi oprostijo stavka: »Alije ti-
sta Nova revija že izšla?«, in: »Ti misliš na tisti tekst iz Problemov, ali ne?«, ki sta
bila izrečena v prisotnosti miličnika. Urednike prosim, da mi oprostijo možnost,
da sem s tema stavkoma kakorkoli škodoval Novi reviji in Problemom. Nisem
'188
hotel škodovati Novi reviji in Problemom, in prosim urednike, da mi verjamejo,
da sta se mi omenjena dva stavka zarekla po nesreči, ne pa iz želje po ovaduštvu.
Zaupam tudi, da se mi takšne napake ne bojo več ponavljale.
'189
PROBLEMI 9-11,1984(247-249, letnik XXII)
Uredništvo: Andrej Blatnik, Miran Božovič, Aleš Debeljak, Mladen Dolar (glavni in odgo-
vorni urednik), Branko Gradišnik, Milan Kleč, Peter Kolšek, Miha Kovač, Dušan Mandić,
Tomaž Mastnak. Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Rado Riha, Iztok Saksida,
Marcel Štefančič jr., Jaša Zlobec, Igor Žagar.
Svet revije: Miha Avanzo, Andrej Blatnik, Mladen Dolar, Miha Kovač, Peter Lovšin,
Rastko Močnik, Braco Rotar, Marko Uršič, Jože Vogrinc, Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati
sodelavcev); Jože Dežman, Marko Kerševan, Valentin Kalan, Marjan Kotar, Lev Kreft,
Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik). Marko Švabič, Jadranka Vesel
(delegati širše družbene skupnosti).
Sekretar uredništva: Iztok Saksida
Uradne ure: torek od 17.-19. ure (Literatura) in četrtek od 13.-15. ure (Razprave).
Naslov uredništva: Gosposka lO/I, Ljubljana.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je
revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Tekoči račun:
50101-678-47163 z oznako: za Probleme. Letna naročnina (za letnik 1984) 500 din, za tuji-
no dvojno.
Oblikovanje in tehnična ureditev: Jure Kocbek.
Izdajatelj: RK ZSMS
Tisk: DDU Univerzum, Parmova 39, Ljubljana
Cena te številke je 200 din.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.