Listina iz hiše koroškega Slovenca. Ob obletnicl plebiscita na Koroškem dne 10. oktobia 1920. Blizu Borovelj leži južno c.1 Drave na njenem desnem bregu v Cp. Rožu na dolgo raztegnjena vas PiCSnik, ki je še pred nekaj desetletij d?.leč naokoli slovela po svoji lepo iuzviti lončarski obrti. K tej vasi spadata tudi dve kmetiji, ki tvorita selišče zase in sta pravzaprav bliže vasi Goričane, ki se razprostira ob cesti, ki pelje iz Borovelj proti humperškemu gradu po Spodnjem Rožu navzgor, nego pa Resniku samemu. Terasa, ki se na njej nahajata oni dve kmetiji, nosi ime »Na Turčah«. Oba posestnika se pišeta Turk. Eden izmed njiju, imovitejši in uglednejši, je vrli, med koroškimi Slovenci dobro znani narodnjak Miha Turk. Od njegove hiše je krasen razgled na lično vasico Žihpolje, ki leže že severno od Drave, visoko gori na takozvanih »Huarah« z znamenito, dvo stolpno romarsko cerkvijo Matere bo žje, pa tudi na velezanimivi, popolnoma ohranjeni srednjeveški grad Humperk, odkoder so nekdaj gospodovali nemžki grofje preko Drave nad celim Spodnjim Rožem. K »Turkovemu Mihi«, kakor smo navadno imenovali vrlega moža, sem že kot dijak v počitnicah ob vsaki pri liki kaj rad zahajal. Pred njegovim strokovnjaško urejenim čebelnjakom sva v senci košate in dehteče lipe čestokrat sedela in, uživajoč krasen po gled na žihpoljsko cerkev in humperški grad, razmotrivala 0 perečih vpra šanjih koroških Slovencev, zlasti še onih v Spodnjem Rožu. Po nesrečnem plebiscitu, ki je tudi njemu zadal skoro nezaceljive rane, tako da je le malokedaj zapustil svoj dom, mi je nekoč pokazal svoj »arhiv«. V precej debelem zavoju je imel zbrane vse, celo nad 200 let stare listine, tičoče se njegovih prednikov, njegovega posestva, pa tudi njega samega. V majhni knjižici tega zavoja je imel sestavljen še posebej »Seznam družinskih in hišnih listin družine Turk v Resniku št. 18« s tekočo številko na levem robu vsakega lista, z letnico in jedrnato kratko povedano vsebino vsake, v zavoju shranjene listine; razen tega »Zgodovino Turkove rodbine«, spisano skrbno in natančno po priloženih listinah, pa tudi na podlagi ustnega izročila in po lastnih spominih in doživljajih. Na prvih straneh knjižice pa si je bil za- pisal sledeči »Uvod«, ki je po svoji vsebini pač vreden, da zanj izve tudi širša slovenska javnost, in bi brezdvomno zaslužil, da najde primeren kotiček tudi v slovenskih čitankah. Tako-le se glasi: »Povod temu, da sem se namenil splsati zgodovino naše rodbine, je v prvi vrsti ta, da bi naši nasledniki vedeli ceniti in v časti imeti po svojih prednikih njim izročeno posest, ker je ta vsa po malem vkup spravljena, kakor so pač razmere dopustile. Za nakup potreben denar je ves z žulji pridelan in pet rodov ga je držalo vkup, ali ga po možnosti pomnoževalo. Skozi vseh pet rodov je bila družina, ako ravno ne bogata, pa vendar vselej poštena, ugledna in spoštovana. Najsibodi naslednik kdorkoli — vedno imej pred očmi zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in Ti dobro pojde na zemlji! — Koliko jih je, ki so imeli bogate in lepe domove, pa so jih zapravili; koliko pa takih, kateri so imeli veliko denarja in tudi niso skrbeli, da bi pridobili sebi in svojim potoincem lastno streho in je nimajo. Tukaj pa si tesar kupi od prislužka zemljišče, si postavi z lastno roko in s pomočjo soseščine dom, svoj lastni dom. To je bil Ivan Turk. Franc, moj dragi oče, je bil hrom in je moral hoditi po bergljah; Časi so bili hudi, zaslužka pa nič; a on je držal vkup, kar je dobil po svojih prednikih, in izročil isto nezmanjšano in brez dolga meni. Ali nam radi tega ne bo naš dom svet in dragocen! Posnemajmo torej svoje prednike, bodimo pridni In štedljivi in Bog bo naš trud blagoslovil, kakor je blagoslovil delo naših prednikov. Oni pa niso nam zapustili samo le svojega doma, zapustili so nam tudi svojo vero in svoje narodno prepričanje. Zopet si vzemimo za vzgled očeta Franca. Hodil je po bergljah in bil je tudi še star; ali nikoli ni opustil svojih krščanskih dolžnosti; vsako Veliko noč je opravil svojo spoved in v nedeljah, ko ni mogel v cerkev, je oprav^jal svojo pobožnost doma, posebno ko so se tako lepo slišali zvonovi z Žihpolj. In narod! Naši predniki so bili Slovenci. — Ostanimo tudi mi njih naslednlki! Naj prldejo še tako hudi časi, a nobeden iz naše hiše in našega rodu ne zataji svojega naroda. Spomnite se, koliko sem jaz prestal! Obetali so mi nasprotniki razne ugodnosti, čast in marsikaj: rajši sem trpel in bil preganjan; gnall so me radi tega od doma in družine orožniki in bil sem interniran v Lltzelhofu prl Špitalu na Zgornjem Koroškem. Dalje, koliko sem pretrpel in kako mi je krvavelo srce po glasovanju, to ste še videli Vi, moji otroci, sami; ostal pa sem stanoviten, zato ker nočem izdati sebe, Vas in svojih prednikov. In še nekaj! Varujte tudi svoje poštenje! Pet rodov je bilo na hiši, od teh pa niti eden član ni bil nikoli radi kakega nepoštenega dejanja — kaznovan ali tožen, in upam, da tudi ne bo! To naj bi bil uvod, ob enem pa tudi izročilo, katero Vam zapuščam jaz in moji predniki; Vas pa prosim, da si ga vzamete k srcu in ga izvršujete, kakor smo ga doslhdob mi! V skušnjavi pa sezite po teh bukvicah in si izročilo pokličite v spomin in jo boste dobro prestali! V Resnici, dne 24. januarja 1922. Miha Turk.« Med zadnjlmi listinami v zavoju »arhiva« je ležala pleblscitna legitimacija, s katero v roki je Turkov Miha dne 10. oktobra 1920 na glasovališču na Trati pri Glinjah oddal celo, neraztrgano belo glasovnico za Jugoslavijo. Dokler bo takih mož in družinskih očetov še kaj ob Dravi In Zili, slovenski rod tam ne bo izumrl, slovenska pese mne bo utihnila, pa naj sovražni viharji še tako bučijo.