Mogočni furij Povest iz domačih hribov »Ali je za vas tako strašno, če bi morali z menoj v moj dom in me osrečiti?« »Nič bi ne storila rajši kakor to. Ko bi vas le mogla osrečiti!« »Vi me morete, vi edina. Brez vas bi se moral sreči odreči — za vedno. Moje srce je vaše.« »In moje — vaše, vi, ljubi, dobri •—!« je reklo dekle in se v solzah smejalo. Kakor da se je iz sanj zbudila, se je obrnila k materi in je vprašala plaho: »Kaj pa pravite vi, Ijuba mati?« »Trezika, to je čisto tvoja reč,« je dejala gospa; »jaz bi si ljubšega zeta ne mogla želeti, kakor je gospod doktor. Prepričana sem. da boš svečna z niim.« »Da, vse bom storil, da bo moja ženkica vsaj nekoliko srečna pri meni.« Ponudil je dekletu roko čez inizo in ko je ta položila svo.io v njegovo, jo je nekji časa držal, potern se je nagnil na "njeno in jo poijubi! ter veselo vzkliknil: »Živijo! Zmaga je naša. Zdaj pa te če sniem tikati in te po imenu klicati, kajr.e, ljuba Trezika?« Dekle mu je srr.ehljaja prikimalo. »Seveda me moraš ti tudi tikati,« je nadaljeval, »in me klicati po imenu. Saj menda veš, da sem Janez, čeprav nisem Kranjec; doma so me včasih za Anzeja imeli, zdaj mi pa pravijo Ivan.« »Ljubi doktor,« je menilo dekle v zadregi, »malo še počakajte! Danes tikanja še ne spravim čez jezik.« »Tedaj ga kozarec za korajžo zvrni, hahaha!« Natočil je vse tri kozarce, trčil z ženskama in jima ves židane volje napil: »Bog nas živi: mene, tebe in še mamico!« Potem ni odnehal, da sta ga obe začeli tikati. Trezika mu je natočila še nekaj kozarcev in ga silila z vinom, tako da je postal že kar prešeren. Iznenada se je spet zresnil in rekel: »Zdaj pride glavna reč. Ljuba Trezika, kdaj bo poroka ?« >^To moraš ti določiti, Ivan,« mu je odvrnila in zardela. >Kar od danes na jutri to nc pojde,« se je oglasila raati; »s Treziko se nisva pripravili. Treziki je še treba poštene baie, da je ne bo treba biti sram.« »Dobro, tedaj jo odložimo na jesen. Pri meni doma je tudi še m?rsikai treba popraviti in urediti, septembra pa imam dobiti večii zncsek denarja.« Nekaj časa so se še do domače menili, potem se je m.orrl zdrfivni1; nos1r>'""'" ^ ^ ?^ *"ol-al: »Kmalu se spet oglasim — gotovo še ta teden. Tedaj, Trezika, ti prinesem čeden zlat prstanček, tega boš morala zmeraj nositi, da svojega Ivana ne boš pozabila.« »Ivan, nikar si ne napravljaj stroškov!« je branilo dekle; »saj moram itak zmeraj nate misliti.« »Ne, ne, takile prstani imajo skrivnostno moč,« se je šalil; »srca grejejo, da se ne ohladijo. Toda imeti ga moraš vedno na roki, še za minuto ga ne smeš sneti. Ce bi kdaj videl, da ga nimaš, bi me utegnila zmagati hudobna misel, da ti je najine današnje kupčije žal, hahaha.« »Ti, ti!« mu je dekle zapretilo. »Toda ljudje bodo videli, da imam prstan, in si bodo jezike brusili.« »Naj si jih brusijo! ... Kvečjemu bodo mogli reči, da si je doktor Silan na stare dni še osvojil preljubko nevestico. S tako nevesto se lahko postavim.« Vzel je klobuk in palico, podal dekletu in materi roko ter stopil počasi k durim, zraven pa je porednootožno pel: »Adijo pa zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko, pa name nikar ne pozabi...!« Osem dni nato je imela Trezika zlat prstan z bleščečim kamnom, ki so ga vsi v Senčarjevi trgovini kaj kmalu opazili na njeni roki. III. Konec aprila so bile v šentanelu občinske volltve. Kar je bil v občinskem svetu, je Končnik mnogo storil za občino. Največ po njegovi zaslugi so zgradili občinsko žago, regulirali so vodo, da ni več vsako vigred drla čez bregove, dosegli so, da je dala država podporo za živinorejsko zadrugo; zadnje čase je snoval Končnik občinsko elektrarno in je dal na svoje stroške izdelati načrt za tako elektrarno; pol leta sem, kar je tajnik zbolel, je opravljal tudi vse pisarniško delo na občini. Po svojih sposobnostih je daleč nadkriljeval vse druge občinske može. Zaradi tega so tudi splošno menili, da bo on prihodnji župan. Ker je bil tako ponosen, si županske časti ni le želel, ampak je bil trdno prepričan, da nihče drug župan biti ne more kakor on. Večkrat je pred volitvami namignil, kaj vse bi storil, ko bi bil župan. Niti v misel si ni vzel, da ima precej nasprotnikov. Nekateri kmetje so se namreč bali, da bi s svojo podjetnostjo utegnil spraviti občino v dolgove; drugi so bili proti njemu, ker so mu njegovo prevzetno ponašanje zamerili; mnoge pa si je odbil zaradi svojega prepira z župnikom. Tedaj se je zgodilo, česar Končnik nikoli ni pričakoval: pri volitvah je čisto pogorel. Tako malo glasov je dobil, da niti v občinski odbor ni prišel. Prevzetnega moža je to vsega zmedlo. Odvihral je domov, zaklenil se je v sobo in ni z nikomer spregovoril. Tudi ženo, ki je koj slutila, kaj se je zgodilo, in ga je hotela bodriti, je zavrnil in ji odsekal besedo. Na večer si je vpregel konja, odpeljal se je in več ko teden dni ga ni bilo domov. Medtem je Končnikovega najmlajšega otroka, ki ga je Končnik sam krstil, tako hudo prijela božjast, da so se bali, da bo otrok umrl. Dobrovnikovi Treziki se doslej še ni posrečilo, da bi bila Tilko pregovorila, kakor je doktor Silan svetoval. Tilka je bila tako preplašena in ni verjela, da bi se dalo vse na skrivnem opraviti, moževe jeze pa se je bala bolj ko kdaj prej. Ko pa je bilo zdaj otrokovo življenje na niti, ni nič več premišljevala in ni več oklevala, saj je itak ves čas dvomila, če je otrok prav krščen; poslala je takoj hlapca Blaža v župnišče, naj prosi gospoda, da pridejo hitro h Končniku. Župnik se je naglo odpravil, na videz se je šel okoli vasi sprehajat, nazaj grede pa je kakor slučajno zavil mimo Končnikove gostilne in naglo stopil v hišo. Škofijstvo, kateremu je bil o vsej zadevi pisal, mu je naročilo, naj otroka pogojno še enkrat krsti. To je zdaj storil, potolažil s prijazno besedo jokajočo ženo in, kakor je mislil, odšel iz hiše, ne da bi ga bil kdo opazil. Pet dni potem se je Končnik vrnil s svoje dolge poti spet v Šentanel. Še zmeraj je imel mrk pogled, toda zdaj ni bil več pobit, obhajala ga je hladna, trmasta misel, da bo že vsem pokazal, kdo je. Prvotni sklep, da bi svojo gostilno prodal in se kam drugam iz Šentanela preselil, je zavrgel. Ne, star vojak ne beži, da bi vsaka baba lahko za strahopetcem kazala. Bo že drugače kos občini. Pokazal jim bo, da brez Končnika nikamor ne pridejo. Še mezinca ne bo ganil za občino; nagajal ji bo, kjer bo mogel. Z advokatom Hudnikom se je v mestu zmenil, da bo občini odpovedal vodno pravico; tudi živine ne bo pustil goniti čez svoj svet na občinski pašnik. Ker mu je jel konjič pešati, se je Končnik ustavil pri Žagarju, ki je bil na sredi pota med Šentanelom in Brezjem. V gostilni je sedelo kakih deset fantov, ki so bili večidel iz Šentanela, med njimi dekle, Rutnikova Cencka, ki je bila prej kdaj pri Končniku za natakarico pa jo je Tilka zaradi njenega vedenja nagnarta. Ko je stopil Končnik v gostilno in se dalje v stran od glasne družbe usedel za prazno mizo v kotu, so si fantje pomežiknili. Kakor da so se res pravkar o tem menili, je eden od njih dejal zaničljivo: »Jaz sem že rekel in pravim še in še, da je novl šentanelski občinski odbor za nič.« »Same zeljnate glave so zbrane, nobene brihtne ni vmes.« »Brihtnega človeka ti kozli ne trpijo med seboj — toliko pameti še imajo —; ko bi bil kdo brihten med njimi, bi bila njihova neumnost preočitna.« »To bo še čedna politika! Ne bo minulo leto dni in ti dedci bodo spravili občino na kant.« »Ho, Končnik!« se je oglasil eden od njih. »Veseli bodite, da niste med temi osli! Med tolikimi terci en pameten človek ne zaleže.« »Pravim, da bo ta polomija ljudi še spametovala. Pri prihodnjih volitvah bodo vsi poiskali moža, ki ima kaj soli v glavi.« »Da, Končnika.« Končnik, ki ga je njegov ponos čisto zaslepil, tako da ni spoznal, kako ga imajo za norca, je vstal in prišel s svojim kozarcem k družbi, ki ga je rada povabila, naj prisede. Naročil je štefan vina in se od veselja razkošatil, ko so mu po vrstl nazdravljali in ga povzdigovali. Kmalu pa so spet začeli zbadati. »Jaz le tega ne razumem, da je fajmošter mogel same take kimovce izbrati,« je dejal Markežev Tinč, brezposeln urar. »Kaj bl ne! Ima v občinskem hlevu same pohlevne ovce.« »Saj fajmošter ni kaj kriv,« se je eden potegnil za župnika. »Seveda je,« se je zadrl na drugem koncu mize Anza, debeluhast ded s hudim jezikom. »Fajmošter je vsega kriv.« »Da, da, fajmošter je hodil od hiše do hiše in je ljudi svaril, naj tega in tega nikar ne volijo,« se je lagal Tinč. »Kaj je fajmošter?« je vzkipel Končnik. »Koga je rekel, naj ne volijo?« »Tega in onega in onega in tega, imena ne povem.« »Tinč, pusti fajmoštra na miru! Fajmošter se ni prav nič mešal v to reč; še volit ni šel.« »Da pa ima Končnikovo hišo na piki, to ve vsakdo.« »To pa ni res,« je naenkrat zavriščala nekdanja natakarica Cencka. »Fajmošter zahaja h Končniku, dober si je — vsaj z gospodinjo, če z gospodarjem ne.« »Prekleta lažnivka!« je udaril Končnik po mizi. »Samo enkrat je bil fajmošter v moji hiši in si bo dobro premislil, preden bo spet prišel.« »Prav pred nekaj dnevi je spet bil tam. Ko miška je zdrknil pri prednjih durih noter, čez pol ure pa pri zadnjih spet ven. — Moja bratranka ga je videla, Mežnarjeva Mica.« »Ah, Mežnarjeva Mica, ta vsakega zvica! Hahaha!« 80 se fantje zasmejali. »Ta ti s svojo bradavico na koncu nosa vse izvoha.« »Ljudje pravijo, da so pri Končniku obhajali slovesno krstitje,« je podžigala zlobna deklina. (Dalje sledi)