Sveti večer je vasoval. Mho, tiho, kakor bi po prstih šel, lahno, lahno kakor dih je prihitel. Jaz sem klical ves očaran venomer: — Bog te živi, moj preblaženi večer! Kaj prinašaš z onega sveta novic? Mar veselih, ker si tak živahnih lic? Tiho, tiho, * kakor bi se koga bal, tajno, tajno kakor duh je šepetal: — Vsa nebesa neizmerna so novost, vse boš videl, kadar sam boš rajski gost. Vendar nekaj naj razkrijem pred teboj, kaj je davi tožil Stvarnik moj in tvoj: »Morje zvezdic po vsem stvarstvu sem razlil, a nobeni kakor zemlji nisem mil. Ali vsaka lepšo slavo mi gori, kakor zemlja, ta nezvesta moja hči. Ravno tak je hladne zemlje sin, ko sem vendar dal vso milost mu z višin.« In večer bi še povedal marsikaj a nebesa so hotela ga nazaj. Tiho, tiho, kakor bi po prstih šel, lahno, lahno kakor sen je odhitel. Silvin Sardenko.