eD©^7®^)^© taOthotrD© Q(kQoo®
L. IX. 12 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 30. 6. 1962
KULTURNE VREDNOTE
(Teoretične, zgodovinske in kritične pripombe)
^ Kulturne vrednote so najvišje za nadnaravnimi in nravnimi — deloma se z njimi družijo, skoro vedno pa so vsaj v tesnem stiku z njimi —; od naravnih dobrin je višje od njih samo življenje, bivanje. Iz tega nekateri ljudje napačno sklepajo: najvažnejše so stvari, ki so za življenje neobhodno potrebne, zato je kmečko in obrtniško delo višje od prizadevanja učenjakov in ustvarjanja umetnikov. A to je le materialističen sofizem. So pa nehote zagovorniki materializma tudi ljudje, ki priznavajo veri in morali prvo mesto in se trudijo za versko življenje, prezirajo pa predele med nadnaravnimi in tvarnimi dobrinami. Človeška narava in družba pa zahtevata tudi kulturnega dela in uživanja kulturnih vrednot. Te zaposljujejo človeške sposobnosti, ki bi se sicer obrnile navzdol; ko dovajajo razumu spoznanja o stvarstvu, ga spominjajo na Stvarnika; ko povzročijo v duši lepotni pretres (katarzo), ji dado zaslutiti neustvarjeno Lepoto.
Kulturno delo in njegove tvorbe pa skrivajo za človeško naravo tudi nevarnosti. Ustvarjalci morejo postati sužnji svoje stroke in malikovalci lastnih utvar, kot kažejo nekateri primeri iz naše kulturne zgodovine. Taki postanejo nevarni drugim v idejnem in moralnem pogledu; treba pa je izprašati vest tudi njihovim žrtvam.
Seveda pa ne gre, vso umetnost soditi s pedagoškega stališča. To pogreško so večkrat napravili Staroslovenci, s tem zavirali razvoj naše kulture, pa škodovali tudi nazorom, ki so jih tako neokretno, včasih tudi neiskreno branili.
Na našem večeru, 7. julija bodo teoretično-zgodovinskemu opisu kulturnih vrednot sledile kritične pripombe k poglavitnim področjem sodobnega kulturnega delovanja: leposlovju, gledališču, glasbi, kinu, plesu, likovnim umetnostim, k znanosti in kritiki.
A. G.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA LITERARNI ODSEK
Peti kulturni večer bo v soboto, 7. julija ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41
Predaval bo g. prof. Al. G e r ž i n i č :
KULTURNE VREDNOTE
(Teoretične, zgodovinske in kritične pripombe)
Ker so stroški za uporabo dvorane visoki, prosimo za prostovoljne prispevke pri vhodu
Izvor in bitni cilj socialnega življenja mora biti ohranitev, razvijanje in spopolnjevanje človeške osebe; pomagati ji mora, da uresničuje na pravi način verska in kulturna načela in vrednote, ki jih je Stvarnik predložil vsakemu posamezniku in vsemu človeštvu v celoti ali v njega naravnih manjših skupnostih. Družbeni nauk ali red, ki zanika ali pušča vnemar to notranjo in bistveno povezavo vsega, kar se tiče človeka, z Bogom, gre po napačni poti in medtem ko z eno roko gradi, pripravlja z drugo sredstva, ki prej ali slej ogroze ali porušijo njegovo delo.
(Pij XII. v božičnem
govoru 1942.)
...zemske dobrine imajo naravni in bistveni namen, da služijo duhovnemu življenju in usovršitvi kulture, nravnosti in vere, ki je razumnemu človeškemu bitju potrebna. Tisti, ki so upali, da bo mehanizem svetovnega gospodarstva odrešil družbo, so bili globoko razočarani. Niso namreč postali gospodarji in posestniki, marveč sužnji tvarnih dobrin, katerim so služili, pretrgali njih odvisnost od naj višjega človekovega cilja in napravili njih same za cilj.
(Pij XII. v božičnem govoru 1943.)
Izšlo :
Stanko Majcen
POVESTICE
kot zadnja knjiga 6. letnika
DARUJTE
ZA TISKOVNI SKLAD
GLASA!
TARIFA REDUCIDA Concesion 6228 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 624.770

ebserja
naši veeeri
Četri kulturni večer SKA je bil v soboto, 16. junija. Začel ga je za Filozofski odsek dr. Vinko Brumen, ki je pozdravil udeležence in predal besedo predavatelju č. g. dr. Pavlu Krajniku.
Pri svojih izvajanjih je predavatelj podčrtal, da ima krščanstvo nalogo stremeti za edinostjo, ker je ves svet stvarstvo božje in si sveta ne moremo misliti brez Boga. Razložil je glavne misli, ki bodo vodile bodoči cerkveni koncil, ko bo polagal sredstva za dosego edinosti vsega krščanstva. Razložil je, kako se bo izvajala reforma Cerkve: ne bo šlo za reformo Cerkve same, pač pa za pre-grupacijo, preoblikovanje nas samih in cerkvene organizacije. V svojem bistvu je bilo in je krščanstvo vedno edino, le na žalost smo kristjani v tem svetu podobni veliki med seboj sprti družini. Raznolikosti so sicer potrebne, toda zavajajo nas preveč v lokalizme in partikularizme. V času ogromne tehnične civilizacije, ki jo ustvarja zahod, smo doživeli neuspeh pri posredovanju krščanstva drugim kulturam. Ni na mestu pesimizem, a naša samokritika bo rodila obilne sadove.
odmevi
— v „Svobodni Sloveniji" (31. maja 1962) je priobčena daljša ocena Beličičeve. „Nove pesmi". Ocenjevalec M. M. pravi med dru-gim:
»Pri pozornejšem branju sem se neštetokrat spomnil Cankarja in na to, kar smatram za impresionizem v leposlovju. Ni pa to kakšno posnemanje Cankarja, če bi hotel znova impresioniste vzporediti v dokazu, bi Beličiča stavil v tisto vrsto neoimpresionistov, ki jo je v slikarstvu imenoval' Stele barvni realizem, Fr. Šijanec pa slovenski fauvizem.
Tako so taki impresionistični ‘spomini’ v Motacilli montani obed, sprehod po hribih, srečanje v gozdu... — Srnjakova lobanja je nevažna za tiste, ki gledajo le naprej, pomenljiva pa za tiste, ki živijo v spominih.
V Zvenenju popoldneva se impresije kar vrstijo. Enotno ‘fabulo’ ima pravzaprav le Rdeči balonček, v Rojstnem dnevu prehajajo impresije spet druga v drugo. Prav tako v Blaženih letih in v Predpomladi.
Od polnočnice so razni spomini na Belo krajino z vzdihom ‘Zakaj je ta sreča božje bližine tako bežna?’ Polna spominov je tudi Trikraljska meditacija. Spomin ga je pekel, vse se je rodilo iz spominov. Ob Vstajenju lahko občudujemo, kako so Beličičeva opazovanja nežna, a ne vsakdanja, banalna; kako oster je dar njegovega opazovanja nara-ve. Binkoštni praznik je spet kompozicijsko enotnejši; v njem je močan krik domotožja in obenem strah pred bodočnostjo.
Tudi sklepni spis Nova pesem ima vrsto avtobiografskih spominov, a teh nekako ni vesel in se rajši spopade z upornim človekom v sebi. Pravi, da drži pot naprej in da se ne sme gledati nazaj. Nova pesem pa naj bo pesem ljubezni, kot sta jo oznanjala misijonarja in kot jo je v dušo vdahnil Stvarnik.
Reči moramo, da je že v impresionističnih spominih dosti ljubezni, prav takšne, kot je hoče imeti za novo pesem. Ne kaže, da bi Nova pesem res pomenila kakšno novo pot tega najvidnejšega našega tržaškega pisatelja. Je tudi ni treba."
ebrasi in
DUNAJSKE MEDITACIJE
Med prvim zelenjem na Stari Donavi so se že pred koncem aprila kopali predmestni paglavci, kakršne je mojstrsko opisal Cankar. Thaliastrasse na Ottakringu, ki jo je Cankar imenoval široko in ravno svetlo reko in v katero se stekajo smrdljivi kanali (namreč umazane stranske uličice; na eni je tudi sam dolga leta stanoval), so preplavili najnovejši, že poletje napovedujoči lepaki različnih tvrdk. Ko sem si ogledoval vse to, sem ponovno zaslutil, da bi bilo potrebno napisati vsaj krajšo razpravo o Cankarjevem Dunaju in umetnikovih opisih tedanjega socialnega stanja v predmestjih, šele potem bi lahko zaslutili veliki napredek zadnjih štiridesetih let, ki se pozna tudi tu, čeprav so smrdljive ulice še vedno ostale. Niti informativnega članka o odblesku Dunaja v literarnih delih najvažnejših slovenskih pisateljev nimamo, čeprav je bil ta vse do leta 1918 prva kulturna postojanka in glavna šola Slovencev, skratka okno v svet. Seveda igra v zad-v^asu tudi politika svojo vlogo. Dunajska slavistika že davno ni več to, kar je bila nekoč. Na njej se je ustalila zgolj stara, konservativna jezikoslovna sola, ki se malo ukvarja z literaturo in estetskimi vprašanji, in se bolj zateka v jezikoslovje, zlasti V rusistiko in po prihodu Hrvata dr. Hamma tudi v serbo-kroati-stiko ter cerkveno slovanščino, pa v starinoslovje, medtem ko pušča sodobnost, to najmodernejše viharno razburkano slovansko obdobje, vnemar. Zato se bo moral med koroškimi slovenskimi študenti samoiniciativno najti nadarjen posameznik, ki se bo lotil zamudnega a zanimivega dela.
Moral nam bo predstaviti Dunaj in njegov odblesk v literarnih delih slovenskih pisateljev, kar bi zanimalo tudi Avstrijce in sploh širšo javnost. Ob 15-letniei tukajšnjega slovenskega visokošolskega kluba bo poseben odbor izdal VISOKOŠOLSKI ZBORNIK, v katerem bo morda nakazan in delno obdelan tudi ta problem. Visokošolski klub je namreč v zadnjem času izredno zaživel (priredil je vrsto predavanj in referatov s področja slo-venske, zgodovine in literarne zgodovine ter koroške problematike, kjer so sodelovali tudi nekateri gostje), posebno pomembno pa je, da je pomagal pri organizaciji mesečnih sestankov vseh dunajskih Slovencev, na katerih so bili tudi intimni literarni in pevski nastopi. Klub bo skuša! seznanjati tudi nemško govorečo javnost s kulturnim in političnim ustvarjanjem Slovencev tet pripravlja za začetek avtor tega članka skupaj s koroškim Slovencem P. Zdovcem, prevode nekaterih sodobnih slovenskih pe-smkov (Daneta Zajca, Gregorja Strniše, od zunanjih pa K« VI. Truhlarja in Milene Merlak Detela), ki naj bi bili objavljeni v eni izmed avstrijskih literarnih revij. Sploh si želimo, da bi naši kulturniki, živeči onstran meja ožje domovine, začeli i konstruktivne je obveščati tuje prebivalstvo o kulturnem dela’ Slovencev. Hkrati si tudi želimo, da bi nas isti kulturni de-j lavci bolje in redneje obveščali o kulturni situaciji in literarnih strujah dežel in kontinentov, kjer žive.
Tudi domovina je ta čas delno usmerjena proti Dunaja* Jakob Šolar pripravlja ponovno izdajo Zbranih del Frana Detele, ki naj bi začela izhajati že letos. Urednik se je odločil, da bo natančneje raziskal nekatera še neobdelana področja iz pisateljevega življenja na Dunaju, saj je Detelo študij klasične filologije (1871-1875) bogatil in vzpodbujal k pisateljevanju-'Neraziskani dokumenti iz tistega časa pa leže v dunajskem univerzitetnem arhivu.

— Rimska podružnica nemške založbe Herder je sedaj izdala v latinščini delo našega rojaka K. VI. Truhlarja o teologiji dela: „Labor christianus" — Initiatio in theologiam spiritualem syste-maticam de labore.
— Posebna številka periodične publikacije UNESCO je posvečena barvnim reprodukcijam ruskih ikon. Publikacija nosi v španšči-
ni naslov „E1 Correo". Objavlja ne so reprodukcije del iz 12. stoj-' največji razcvet pa je dosegi umetnost ikon med 14. in 16. & letjem. Najlepše ikone so v M0 skvi, Novgorodu in raznih sam1^ stanih.
— V New Yorku je gostoval , gledališče iz Dusseldorfa in ^ -seglo največji uspeh s SchilleLF , vim delom „Nathan der Weise
Dunaj je mesto, v katerem se hote ali nehote na vsakem | koraku srečaš s slovanskim imenom ali spomenikom. Tu živi na tisoče germaniziranih Čehov in drugih Slovanov in podoba je, da je mesto zraslo prav iz slovanske krvi. Ko gledaš velike palače, cerkev sv. Štefana ali parlament, zgrajen iz devinskega kamna, se začutiš majhnega in ti je tesno. Ko pa stopaš mimo nekdanjih cesarsko-kraljevskih hlevov, se spomniš Martina Krpana in njegove kobilice, hkrati pa začutiš moč Levstikove napovedi: prav mi Slovenci smo v zadnjih štiridesetih letih veliko pokazali, če se že pač soočimo s katerim drugim „kultur-nejših“ evropskih narodov. Značilno je, da smo se močneje otresli provincializma in stopamo dandanes v kulturni ustvarjalnosti (če izvzamemo reproduktivne umetnosti, gledališče in glasbo) po kvalitetnejšem ustvarjalnem sluhu kot naši severni sosedje.
Avstrijci so za Krausom, po času Hitlerjeve okupacije, obtičali velikokrat v kulturni amorfnosti, ob razkroju sentimentalne in zlagane biedermeierske operete (gledališče, film!), saj je videti, da jih konjuktura in kapital hvalevredno uspavata. V gledališču sicer z uspehom prikazujejo starega Kai-munda, pa Anouilhovega Becketta in Goethejevega Egmonta (Burgtheater), medtem ko v Akademskem gledališču uprizarjajo Molnarjevega Laboda, Schnitzlerjevega Anatola, Saroyana itd. Nekateri manjši odri se ukvarjajo z avantgardističnimi in eksperimentalnimi poskusi. Tako je uprizoril Atheliertheater precej tveganega Picassovega dramskega prvenca „Kako se prime želje za rep“, sedaj pa igra Strindbergovo Sonato strahov.
Tudi knjige in revije v glavnem ne vzdržijo primerjave s slovensko ustvarjalnostjo (zlasti mladih) v domovini ali inozemstvu. Omeniti je, da pripravlja 60-letni pesnik in pisatelj Otto Bassil utopični roman VVagenburg Deutschland, ki hoče 'prikazati Hitlerjev svet, kakršen bi bil danes.
Dramatik Franz Theodor Czokor opisuje v drami Znamenje na steni, obračun z nacističnim voditeljem v nekem južnoameriškem kraju.
Med poeti zelo cenijo globoko miselno katoliško pesnico Christino Busta, od mladih pa se lepo uveljavljata pripovednici Hannelore Valeneak in Aliče Albrich-Mavrocordato. Kljub temu pa .človek pogreša tisto živahno duhovno dejavnost, kakršna je vladala pred vojno v domovini in kakršna je iz različnih idejnih in opozicijskih razlogov tudi sedaj.
V Ljubljani se je tako skupini okrog PERSPEKTIV začasno posrečilo ohraniti revijo, čeprav je pred kratkim izšla šele lanska 14. (decembrska) številka. Videti je, da se bo revija ohranila, saj je njena ustvarjalna in ideološka sila v zadnjem času precej popustila, kar pa ne moti sebičnih posameznikov .iz vrst njenih nasprotnikov, da ji ne bi očitali »raztogotenega individualizma", pa še kaj.
Ob vsakem koraku se v tem velemestu srečuješ s tradicijo. Razvajena publika zopet ploska ,,izgubljenemu sinu", dirigentu Karajanu, ki se je vrnil in se pobotal z Opero in oblastmi (Pa saj se je Mahlerju prav tako godilo!).
Ob večernih urah se na sprehodih po Ottakringu pogrezaš v samega sebe in ustvarjalnost lastnega naroda. Svoj jezik ljubosumno čuvaš pred tujimi vplivi, hkrati pa ni nevarnosti, da bi se izmaličil v vsakdanjem govoru. (Mogoče je tudi to ®na izmed značilnosti emigracije.) Ko slišiš po radiu Ljubljana, da pada naklada slovenskega tiska v domovini, si želiš, da bi bilo to kmalu mimo. Ob tem pa čutiš, da je minil čas notranje zaprtosti kateregakoli naroda. Naša pot mora voditi dalje od konservatizma, ki se je velikokrat ustoličil v Avstriji in ki tudi oznanja duhovno smrt.
Ottakring, maja 1962.	Lev Detela
l^ewyorški kritiki so izvedbo pohvalili, publika pa je bila navdu-Sena nad igro, scenerijo in režijo.
,	Miinchen je dobil novo gle-
dališče, ki nosi ime »Gledališče v Leopoldovi ulici". Za otvoritev ?° uprizorili delo Jeana Cocteau-Ja: Dvoglavi orel. Cocteau je bil havzoč. Vodja gledališča Franke j® izjavil, da bodo na tem odru nprizarjali samo moderna dela.
— Barrault je dosegel izreden uspeh z uprizoritvijo Claudelove-ga dela »Knjiga o Krištofu Kolumbu" v Essenu. Na predvečer premiere je govoril o delu sin Paula Claudela - Pierre Claudel in sicer o temi: »Paul Claudel, prerok novega časa". Listi so pisali, da je bila uprizoritev »delo velikega stila": barok, prežet z modernim duhom, je znova zaživel v vsej polnosti.
kreniNa
— Umrl je v Ljubljani v 91. letu starosti pisatelj F. S. Finžgar, član Slov. Akademije znanosti in umetnosti, ki je s svojim literarnim delom vtisnil močan pečat svoje osebnosti v slovenskem slovstvu. Poleg romanov in povesti — najbolj brano slovensko delo »Pod svobodnim soncem" —■ se je močno uveljavil tudi v dramatiki; bil je steber pri delu Mohorjeve družbe, kjer je bil urednik knjižnih izdanj in urednik družinske revije Mladika. Bil je tudi avtor verskih knjig in molitvenikov. Njegovo zadnje delo je bila knjiga spominov »Leta mojega popotovanja", kjer je pojasnjeval svoje javno delovanje zlasti v zadnjih letih.
— Mlajša. generacija ljubljanskih književnikov izdaja pri Državni založbi v Ljubljani revijo »Perspektive". Revijo urejata Janko Kos in Dominik Smole.
Veno Taufer, pesnik in esejist, v 14. štev. esej pod naslovom »Neustavljivi povratek v živo bivanje", kjer pravi med drugim o sodobnem slikarstvu v Sloveniji: »Socialistično realistično podobarstvo se je odpovedalo osnovnemu izpovedovanju sveta: ko je zajemalo likovni izraz z navidezno idejno poudarjeno literarno diskretnostjo, literarno žurnalistično 'parolo, je tisti hip izgubilo sleherno slikarsko idejo, . . . brezidejno slikarstvo, pobarvana in fignirativna beseda in ne slika, ki se mora gledalcu odpreti in ga likovno doživljajsko angažirati . . . Kurenti Franceta Miheliča na primer, ki so bili pred vojno izraziti nosilci realističnega socialnega protesta, so postali 1948 nekaj povsem novega, že skoraj surrealistično zasnovana groteskna vizija zmede, popolnega nasilja, obupa, brezperspektivnosti, splošnega razkroja ontoloških in vsakršnih vrednot ... Umetniku se je odprl svet razpadanja, gnilobe, trohnenja sveta .. . tragične žuželke, majhne pošasti ... begajoče po prostoru med neprestanim nasiljem in obenem begom v popolnem uničenju vrednot in odnosov, v desocializirani, ontološko odtujeni družbi..."
— Skupina frančiškanov s p. G. Allegrijem je pravkar zaključila prevod svetega pisma v kitajščino. Stara zaveza je bila prevedena že pred desetimi leti. Prevod je izšel v osmih knjigah leta 1954. P. Allegri OFM je vodil biblični inštitut v Peipingu in je imel celotni prevod sv. pisma prav ob prevzemu oblasti po komunistih. Med neredi in prekucijo je bilo precej poškodovano tudi poslopje tega inštituta. Rokopis je bil že med staro šaro. V rad-njem trenutku pa so redovnice opazile, kaj preti rokopisu, zbrale liste in jih vtihotapile v Hong-kong, odkjer je prevod romal v Evropo. V svoji rodni Siciliji je potem p. Allegre prevod dokončal in bo zdaj to veliko delo skoraj na prodaji v knjigarnah. V uvodu se prevajalec prisrčno zahvaljuje kitajskim duhovnim sobratom, ki so mu pri prevajanju tako odlično pomagali.
— Kardinal Bea, vodja tajništva za pospeševanje edinosti med kristjani je predaval na univerzi v Heidelbergu o »mističnem telesu Kristusovem — Cerkvi" pred avditorijem, ki je bil zvečine protestantski.
— Akademski kipar France Gorše je v orehovem lesu izdelal prosto stvaritev, ki jo je nazval Ekstaza - Zamaknjenje. Kipar meni, da je to eno nabolj sproščenih njegovih kiparskih del.
dema in po s'vrst'w
— V Nemčiji je treba naročnino za radio in televizijo plačevati; na ta način je mogla uprava radia in televizije ugotoviti, da presega število naročnikov televizije 6 in pol milijona in to v Zahodni Nemčiji in zahodnem delu Berlina. Število naročnikov na radio pa presega 18 milijonov.
— Sredi aprila 1962 je odbor „Sklad Borisa Kidriča*1 v Ljubljani podelil letošnje najvišje na,-grade v Sloveniji za znanstvene dosežke. Glavni nagradi sta prejela dr. Sergij Vilfan za knjigo „Pravna zgodovina Slovencev** ter prof. ing. Marijan Gruden za razpravo „Nekatere lastnosti harmoničnih bivektorjev**. Nagrajeni so bili še: dr. Jože Juhart, prof. dr. ing. Miha Tišler, prof. ing. Franc Mikuž. dr. Matija Pleničar ter ing. dr. Milan Hamrl.
— Gledališče v Stuttgartu je uprizorilo opero „Elektra“ in sicer .je delo režiral Wieland Wag-ner v stilu bayreutskih inscenacij. Glavno vlogo je pela M. Modi, vlogo Clytemnestre pa Regina Resnik.
— Ko je leta 1827 umrl Beethoven, mu je nad grobom govoril pisatelj Franz Grillparzer (1791-1872). Bila sta dobra znanca in prijatelja. Beethoven pa je bil zlasti navdušen nad pisateljevim prvencem, dramo „Babica“, ki so jo prvič uprizorili na Dunaju leta 1817. Pozneje je zavzel Grillparzer vodilno mesto v nemški literaturi kot dramatik. Ob 60-let-nici njegove smrti je založba Han-ser v Miinchenu izdala vsa njegova dela v štirih knjigah. Prva knjiga obsega 1355 strani in stane 9 dolarjev, druga knjiga, ki objavlja drame, ima 1314 strani.
— Opera v Hamburgu je pripravila poseben ciklus opernih predstav pod naslovom „Operne noči**. Izvajali so Verdijevo opero „Otelo“, Puccinijevo „Tosco**, Mozartovi deli „Figarova svatba** in „Don Giovanni**. Festival, ki je trajal od 23. aprila do 6. maja je zaključila uprizoritev Wagner-jeve opere „Večni mornar**, kjer je nastopila znana berlinska pevka Anja Silja, ki nastopa tudi na festivalih v Bayreuthu v glavnih Wagnerjevih delih.
— Na Češkem pa so slavnostno proslavljali stoletnico smrti „babice češkega naroda** Boženo Nemčevo (Nemcovo) pisateljico znane povesti Babica ter odličnih pravljic, ki veljajo za klasične v češki literaturi. Za nas Slovence je obletnica prilika, da se spomnimo, da je ta velika pisateljica živela tudi na slovenskih tleh in imela prijatelje med našimi kulturnimi delavci. Rojena je bila na Dunaju iz mešanega zakona (oče je bil Nemec, Pankl) leta 1821, umrla pa je v Pragi 1. 1862 in je zdaj pokopana na Višegradu v Panteonu „velikanov češkega na-roda“. L. 1837 se je poročila z zavednim češkim narodnjakom finančnim komisarjem Nemcem, ki je služil tudi na Koroškem v bližini Beljaka. Tudi ona je prišla tja (imela je štiri otroke in je vedno živela v pomanjkanju), kjer se je seznanila z našim panslavistom M. Majerjem Ziljskim. Bivanje med nami ji je dalo marsikak motiv v njenem pisateljevanju, predvsem iz slovenskega narodopisja. Izdala je več zvezkov Pravljic (dva zvezka je poslovenil za Slovenčevo knjižnico dr. T. Debeljak), ter eno najbolj znanih čeških knjig Babico, ki ji je prinesla svetovno slavo. Pisala je to optimistično lepo povest o spominih na babico prav tedaj, ko je bila v največjih življenjskih stiskah (mož brez službe!), in jo izdala kot knjižno 1. 1855. Prevedena je že skoraj v vse kulturne jezike. Zanimivo je ,da jo je kot prvi prevel prav Slovenec Fr. Cegnar že 1. 1862, v letu njene smrti, to je ravno pred sto leti. Prevod je bil za tiste čase zelo dober, toda potreba je bila že po novem prevodu, ki ga je za Slovenčevo knjižnico med drugo svetovno vojno podal knjižničar ljubljanske licejske knjižnice in znani slavist dr. Joža Glonar. V mislih na Boženo Nemcovo, „babico češkega naroda**, je Tine Debeljak epiteton „babica slovenskega na-roda“ prisodil Lei Faturjevi.
— Ob stoletnici rojstva pisatelja Gerhardta Hauptmanna, čigar jubilej so slavili v vsej Nemčiji, je Društvo Gerhardt Hauptmann priredilo v Berlinu kongres literarnih zgodovinarjev, ki so se ga udeležili zgodovinarji iz Francije, Anglije, Nemčije, ZDA, Avstrije in Švice. Založba Propylaen je izdala Zbrana dela pisatelja, in sicer v 10 knjigah.
— Mladi slovenski violinski virtuoz Dejam Bravničar je gostoval na Poljskem. Imel je dva velika koncerta in sicer v Varšavi in v Krakovu. Konec aprila je imel koncert v Rimu. •
LEP DOM JE ŠE LEPŠI, ČE GA KRASI LEPA UMETNINA!
Lepa umetnina, ki je poleg vsega tudi še delo slovenskega 'umetnika pa ni samo za okras lepemu stanovanju. Taka slika, kip govorita stanovalcu, obiskovalcu, opazovalcu, da tukaj živijo ljudje, ki imajo okus, ki znajo spoštovati umetnino in da jim je resnična umetnina dražja od cenenega morda efektnega kiča. Taka umetnina pa govori tudi o zrelosti človeka, ki zna spoštovati stvaritve svojega naroda.
OKRASITE SI DOM Z LEPO UMETNINO! DAJTE SVOJIM OTROKOM POLEG ZDRAVEGA TUDI ŠE LEPO OKOLJE. VZBUJAJTE JIM SMISEL ZA UMETNOST. TAKO JIH PA TUDI UČITE LJUBITI UMETNINE SLOVENSKIH KIPARJEV IN SLIKARJEV.
KUPUJTE SREČKE IV. UMETNOSTNE LOTERIJE!
Pri nobeni loteriji, tomboli ali igri ni doslej lastnik srečke imel »toliko možnosti za zadetek: 1 proti 75! Čaka Vas 20 lepih umetnin.
„GLAS“ ureja Ruda, Jurčec. Izdaja ga Slov. kult. akcija, Alvarado 350, R. Mejia, Prov. Buenos Aires, Nakazila na ime Rodolfo Dernovšek, Tiska tiskarna „Baraga“, Pedernera 3253, Buenos Aires.