-----    146    ___
Mangold (Četa vulgaris cikla),
nova živinska krma.
V 8. listu letošnjih „Novic" je bila rastlina „Sym-phytum asperrimum" ali po domače „resasti gabez" imenovana, za novo živinsko krmo proglašena, češ, da jo goveda rada jed6. V omenjenem članku bila je posebno tudi plodovitost te rastline hvaljena, in h koncu je bilo rečeno: ,,to so vse lastnosti take, da je ta nova rastlina vsestranskega poskusa vredna." No, v 16. listu letošnjih jjNovic^ beremo pa že o tem gabezu, da je „glona", katera se mu poje, silno prevelika. In temu je res tako, kajti živina, kakor mi to nek gospod zatrjuje, ki je že sam z gabezom krave krmiti skušal, gabeza nikakor ne mara, rajši pogine, kakor da bi ga vžiia, sicer tudi njegova plodovitost ni ravno tako velikanska. O poslednjem sem se nedavno sam prepričal, ko sem prostor, na katerem se je — kakor je v 8. listu „No-vie" bilo brati — v prošlem letu v Kopru 48. kil. listja pridelalo, sam videl, ter koj izpoznal, da se je na primeroma veliko večem prostoru veliko manj gabezovega listja pridelalo, kakor sem jaz na veliko manjšem prostoru mangoidovega pridelal.
Mangold je uže stara rastlina, katero, sam Bog vedi, koliko let na Francoskem, Nemškem itd. po vrtin sejejo, in to v ta namen, da se iz njenega listja sploh znana prikuha špinača napravlja. Po vsi zunanjosti te rastline je mangold — od katerega je več sort znanih, pa po mojih mislih vedno le najnavadnejši zeleno ali pa rumenkasto pecljati mangold — navadni živinski (svinjski) pesi popolnoma podoben, tako, da se skoraj ne more od nje razločiti. V podzemeljskem delu razločuje se pa mangold bistveno od pese
___    147    ___
v tem, da nič debelih čomp ne naredi, ampak le primeroma dolge pa kratke korenike. Dalje se razločuje man gol d tudi v tem od pese, da on čez zimo v prostem svetu prestane, med tem ko pesa pozebe.
Prvikrat sem mangold videl v Klosterneuburgu na velikanskem kuhinjskem vrtu tamošnjega benediktinskega samostana, in reči moram , da še mi je rastlina potem, ko sem izvedel, kaj in kako da je ž njo, kaj dopadla. Pravilo ae mi je, da se mangold, ako se spomladi v dobro pognojen svet vseje, skozi celo prvo loto požanje, 4- do 5krat zanje, in da se v drugem letu dd dve žetvi, predno v seme šine, to poslednje prav zgodaj proti koncu meseca marca ali pa začetkom aprila noter do junija.
Da je vsemu temu res tako bilo, sem se sam prepričal, in koj sem razsodil, da bi se moralo jako izplačati mangold za prešiče sejati, in to posebno zaradi tega, ker zgodaj ozeleni, to je, ob času, ko za prešiče še ni-' kakega berila ni. Za izkušnjo obaejai sem leta 1877. prav majhno, komaj 9 metrov veliko iečico na vrtu tukajšnje deželne vino- in sedjerejske šole z 20 grami semena navadnega zelenega rnangolda. Rezultat je bil to, da erco ga uže prvo leto štirikrat želi in sicer v prvič 2. julija, in naželi             35 kilogramov,
v drugič 21. julija, in naželi          25         ,,
v tretjič 14. septembra, in naželi 40         ,,
in v četrtič 29. nov., in naželi       25         „
toraj skupaj    125 kilogramov, V drugem letu, to je, lansko leto, želi bi ga bili uže meseca marca lahko v prvič,   in potem pozneje še enkrat, ako bi ne imel namena, obilo in lepega semena pridelati.    Semena pridelalo se je pa 5*31  kilogr.
To je toraj rastlina, katera resnično zasluži, toplo priporočana biti, kajti ne le da je njeno listje za prešiče in gotovo ne manj tudi za goveda, jako tečno — in kako da bi ne bilo, saj se, kakor rečeno, za pri-kuho jč k mesu — ampak ona dL tudi še veliko več listja kakor pusti gabez.
Kar se obdelovanja rnangolda tiče, je pa to čisto prosto. Na spomlad se v dobro pognojeni svet vseje, najbolje je, v vrste po čevlju saksebi. Kedar uže nekoliko odraste , se opleve ali okoplje, potem pa tako dolgo zanje, dokler listja dovolj doraste. Ako se pozneje, znabiti med drugo in tretjo žetvijo, osobito pa v pričetku druge spomladi zopet okoplje, se mu gotovo le jako dobro ustreže. Seme naredi, kakor pesa, v drugem letu. Gotovo je pa najbolje, da se take rastline, katere imajo seme roditi, v drugem letu nič ne žanjejo.
R. Dolenc.