TIŠINA str. 2
OD
BAKAROV
DO
ČÖTAROV str. 4
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 11. februarja 1999 Leto IX, št. 3
Zasedanje madžarsko-slovenske mešane komisije
NI DOVOLJ LE PREUČITI MOŽNOSTI
IV. zasedanje madžarsko-slovenske mešane komisije je potekalo 1. in 2. februarja v Slovenskem kulturno-informativnem centru v Monoštru. Naloga komisije je, da bi spremljani, kako se uresničuje Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini na Madžarskem in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji. Sporazum je bil podpisan 6. novembra 1992.
Na tiskovni konferenci po podpisu zapisnika zasedanja sta oba predsednika komisije ocenila delo komisije za zelo uspešno in konstruktivno. Predsednik madžarskega dela komisije g. Tibor Szabo je poudaril dve posebnosti. Izmed vseh mešanih manjšinskih komisij ima le slovensko-madžarska med svojimi člani izvoljene predstavnike obeh manjšin. To bi želela Madžarska doseči tudi pri drugih manjšinskih mešanih komisijah, recimo pri romunski ali slovaški. Druga posebnost je, da se bo zapisnik tega zasedanja predložil obema vladama. Uresničevanje predlogov in priporočil zapisnika naj vladi -po možnosti - zagotovita z vladnim odlokom.
Kot nam je predsednik slovenskega dela komisije g. Peter Winkler povedal, so manjšinci izpostavili dve področji, in sicer šolstvo in gospodarstvo. Znano dejstvo je, da nenehno pada število študentov iz vrst manjšincev, ki študirajo na visokih šolah in fakultetah v matičnih državah. Po mnenju prekmurskih Madžarov so sprejemni izpiti na Madžarskem pretežki in prezahtevni za tiste madžarske dijake, ki končujejo srednje šole v Sloveniji. Niso pa navdušeni za pripravljalni letnik, ki pa porabskim Slo-
vencem pride zelo prav, kajti njihovo znanje materinščine ne dovoljuje takojšnjega vpisa na slovenske fakultete.
Na osnovnih šolah v Porabju povzroča največ težav financiranje le-teh. Gre za šole z majhnim številom učencev, ki se prav zaradi tega ne morejo vzdrževati le iz vsote, ki jim jo zagotovi državni proračun na podlagi normativov. Manjkajoče finance morajo zagotoviti občine, ki se tudi same ubadajo z gospodarskimi težavami. V zvezi s tem je v zapisniku zapisano: "Madžarska stran naj preuči možnosti, ali bi se narodnostne šole z majhnim številom slovenskih otrok lahko v celoti financirale iz državnega proračuna. "
Za izboljšanje gospodarskega položaja območij, kjer živita manjšini, je v prvi vrsti treba izboljšati infrastrukturo območij, posodobiti cestno omrežje, zgraditi železniško povezavo, odpreti nove mejne prehode (vsaj še enega na relaciji Porabje-Slovenija), izboljšati pogoje na obstoječih šestih.
Vse to je zajeto v zapisniku letošnjega zasedanja komisije. Čeprav je le-ta v dosti pogledih konkretnejši od prejšnjih, še zmeraj najdemo v njem precej takih pojmov kot so: se ni prišlo do bistvenega napredka... bo lahko prišlo do... se niso bistveno zmanjšale težave... ni začel z delom... obe strani naj preučita možnosti... naj najde rešitev.
Tudi to kaže, da bodo imela pristojna ministrstva in odgovorni organi zadosti dela ao naslednjega zasedanja, ki bo v Sloveniji.
M. Sukič
Mešana komisija na seniški šoli.
Podpis zapisnika v Kulturno-informativnem centru v Monoštru.
2

Tišina
Tišina. Tihota. Tihoča. Tüuča...
Baugi vala! Naj počivajo vu meri božem!
Pravi cajt, ka merno po enom kedni medijskoga cirkusa -malo mera. Čeze nemajo -malo mere. Bulvarski televizijski, regijski in novinarski djastrícke so si gnauk don napunili svoj krv želejči banju. Zdaj venarak preživejo (prežvekujejo), depa eške se jim itak tak vonječe gor rija.
V strašanjski autobusni nesreče v Deutshclandsbergi v Austriji je mrlau 18 rosno mladi nedužni deklic pa fantov. Med njimi takši pojbič tö, šteri je ranč tisti den emo 15. rojstni den. Pa 1. smrtni den. Pa  zadnjoga tö.
Počiva jezero v tihoti. Té gni na Vogrskom žalüjejo gezero pa gezero - v tihoti. Žalüje se leko samo v tišini. Znautra.
Zato, ka je prava žalost skrita znautra v düši. Tak globko kak vrageči vöter v črnom razburkanom maurdji.
Depa ka nemo krivični. Po tem, ka smo do sape prišli po tej tragediji, je prvo, ka smo leko na pamet vzeli, je solidarnost. Sploj pri Austrijcaj. Logično zato, ka se je nesreca zgodila pauleg Grdaca. Kak je šiajerski radio informiro o nevoli, so v kratkom cajti že Prišli Padarge kirurgí (séoész) iz različni krajov. Ranč tak Vogrski tolmačke. Štajerge so se eške sami tö čüdivati, ka so prej nej mislili, ka živé v Gradci telko Madžarov. Gda so prvi lidgé z Vogrskoga začnili kaplati ta, gde je bila nesreča pa gde so bili mrtveci, ranjena, so Štajerge nej samo plajutali z rokami liki so v svoje autone skočili pa so vogrske autoše pelali ta, kam so bili nakanjeni. Menši hoteliri so včasik ponüdili šenki sobe, ka naj žlata v nevoli ma gde prespati. Austrijske notranie ministrstva je včasik vöaalo zapauved svojim financom pa graničarom, ka naj z Vogrskoga takšo žlato tö nut v njin rosag pistijo, šteri nemajo pasoša. Gasilci, rešilci, Padarge so tak djenau bili, ka bi se mi na Mad-
žarskom dosta vse leko navčili od nji. (Sploj tisti Vogrski rešilci, steri so enoga smrtnoga betežnika tri-stiri vöre vozili od eni špitau do drlige-tretje-štrte-pete v Budimpešti, ka so ga nin nej steli vzeti, zmejs pa je betežnik mrau. Če bi Štajerge nej tak precizni bili, bi več kak 18 mrtvecov bilau.)
Vsi tisti, šteri so po revoluciji 56. leta v Austrijo zbegnili, bi dosta znali pripovejdati, kak so jim naši sausadge te tö iz srca radi pomagali. Zato bi bilau dobro, če bi si na Vogrskom nistarni tö malo gor prebrodili, gda šinfajo tihinsko begunec (menekültek), ka prej ka tü odijo, što je sé zvau...
Drugo delo, nad šterim se moremo malo zamidili, so tiste skrivnostne knige, v šteraj piše o našom žitki in
smrti. Bili so takši mladi šteri so za štrafa volo nej smeli v Austrijo titi. Ostali so doma. Ostali so živi.
Biu je takši šaular iz Devecsera, šteri se je pri svoji stari materi držo v Kőszegi, pa ma je dobrosrčna babica plačala paut naj stariške, šteri so o cejii deli ranč nika nej znali, nemajo s tem nevolo. Takšo kaštigo za zlato staro mater?! Una je krivo za smrt deteta svojoga deteta? Tau si je zaslüžila za svojo dobro düšo? Kak de nosila tau žmečavo do svojoga groba?.. Oča pa mati sta se že dostakrat ojdla s skijami vozit v Austrijo. Ah, dekličina (11 lejt) pa pojbiček (8 lejt) sta prej tak vrliva pa že zavole velkiva, vejpa njija tö s sebov vzememo! Gda se je autobus zagno doj po brgej kak Elijaša koču, je Oča s svojim tejlom brž pokriu svojiva dva maliva.. V Somboteli sta pokopana. Gda je prej nekak očo spitavo o nesrečne prej pito: gde je bila kakša nesreča?... Mati pa je eške itak v smrtni nevarnom... Ka bau, gda k sebi pride?
Tak nam je dano... Tisti, šteri je tiste skrivnostne knige piso, se je Baug drugi nej kaj zmejšo? Ali pa za minuto zadremo
pa ma je rauka s klabajsom skaučiía, gda se je v streji prebüdo?
Mladi fant, šteroga dejdek pa babica živita v Porabji, je srečo emo. Če rejsan je po tem, gdaje od omedlejvance k sebi prišo, samo en svoj črejveu najšo. Pa je prej tak rad emo tiste črejvle... En austrijski betežnik v špitalaj v Gradci ma je darüvo ene strümfe - ka je badva zoknina zgübo -, ka naj, kak najbole srečen človek med tem skijari, prvi leko domau dé iz tistoga pekla... Kak tau, ka takšoga ipa nemamo šegau spitavati o tistaj velkaj knigaj, liki samo pravimo, ka je andjelsko srečo emo?... Gda je vendrak enim 15-20 meaijskim djastrikom dojpravo, kak vögleda tisto, gda se bliža konec sveta, se je napauto v Kőszeg, ka pogledne svojo nekdešnjo šaulo. Pa je srečo emo. Najšo je svoj drugi črejveu! Kakšo veseldje... Te pa gnauk samo včeni zaklaj med caukmaukom. Šteroga so iz Avstrije pripelali, zagledne krvavi gvant od svojoga najbaukšoga padaša! Od svojoga nekdešnjoga najbaukšoga prijatela. Jezoš Marija! Pa je skor omedleu...
Kak pravim, eške zato živi solidarnost. Sam Sveti Oča so tö poslali telegram z oblübo, ka do molili za zveličanje mali siromakov. Zvün toga se mi je dopadno eške en žalostni telegram. Tisti, šteroga je iz Budtmpešte poslala ena ženska v Koszeg, pa se je namesto s svojim imenom samo tak podpisala, ka: ena mati. O komercialm novinarski djastrikaj sam že piso. Kak če bi politični pa drugi kondori tö skor malo prevečkrat kraužili v lufti nad krvavim autobusom pa bejlimi škrinjami Zato bi nej trbölo vse vöponücati za svoj PR-imidž. Za svoj Prepitani Ronjavi imidž...
V Kőszegi je na den pokapanja takši vöter pijo s plamin kak britvina britva. Viherski vöter, šteri je potrejtim lidam eške skor mozge vöpoceco. Namesto skuz so jim žalostne ledene svejče male vözoči... Pokapanje je trpelo - od ene vöre do pau pete!... Lüstvo tö. Devet neduzni bejli škrinj je škrpitalo... Mojo düšo, ka me zebe - v mojo düšo! Padarge so šoferi, šteroga en siguren policaj pazi v špitalaj v Gradci, eške nej povedali, ka se je zgodilo poton tistoga, ka se je njegov autobus v globocini razstrüsno.
Eške ne vej, kakši mraz je biu v Kőszegi. Pa ka do tam aticigamau na leto dvakrat meli Den pokojni düš.
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Orban obiskal Slovenijo
Več storiti za gospodarski razvoj obmejnih krajev
Predsednik madžarske vlade Viktor Orban se je na povabilo slovenskega premiera)aneza Drnovška mudil na uradnem obisku v Slovemji. Madžarslu premier se je sešel s premierom Drnovškom, gosta pa sta sprejela tudi predsednik državnega zbora Janez Podobnik in predsednik države Milan Kučan. Premier Orban se je srečal še s predstavniki madžarske manjšine v Sloveniji.
Prvotno je bilo predvideno, da se bo Viktor Orban v Sloveniji mudil tri dni, toda potem se je obisk skrčil le na petek, 6. februarja. Po v uvodu omenjenih srečanjih in pogovorih so predstavniki obeh vlad ob prisotnosti obeli premierjev podpisali dva sporazuma, in sicer sporazum o spremembi sporazuma o prevzemu oseb na skupni državni meji ter sporazum o medsebojnem priznavanju spričeval, diplom, nazivov in naslovov, pridobljenih v Sloveniji in na Madžarskem.
Ker so vsi pogovori potekali za zaprtimi vrati, sta Viktor Orban in Janez Drnovšek o vsebini le-ten več povedala na novinarski konferenci. Odnose med Slovenijo in Madžarsko sta ocenila kot zelo dobre in omenila, da želita državi čimbolj razviti gospodarsko sodelovanje. (Madžarska je po izvozu trinajsti, po uvozu pa sedmi partner Slovenije). Premiera sta se pogovarjala tudi o programih za izgradnjo prometnic v okviru koridorja št. 5, ki je v Sloveniji prednostnega značaja.
Madžarski premier je poudaril, da preteklost odnosov med državama daje dobro osnovo za njuno nadaljnje sodelovanje. Neizkoriščene možnosti pa obstajajo na področju prometa, mejnih prehodov, Luke Koper in trgovine. Glede priprav na vstop v EU je madžarski gost izrazil upanje, da bosta državi na tej ravni sodelovali tudi v prihodnje, ter da bo sodelovanje na političnem, vojaškem in trgovinskem področju še boljše.
Za ljudi, ki živimo ob meji pa so bille najbolj razveseljiv besede obeh premierjev, da bosta skušali državi v najkrajšem času rešiti še nekatera manjša odprta vprašanja. Janez Drnovšek je omenil, da so med temi vprašanji tudi nekateri mejni prehodi, iti naj bi jih še odprli ali jih prekategorizirali v mednarodne. Viktor Orban pa je povedal, da se mu zdi skorajda absurdno, da doslej dobrososedsko sodelovanje ni prineslo rezultatov je treba pozornost nameniti tudi gospodarskemu razvoju obmejnih krajev med državama in obmejnemu sodelovanju.
Gospodarsko sodelovanje Madžarske z Luko Koper je premier Orban ocenil kot vzpodbudno. Glede na to, da potrebuje več izhodov na morje, je za Madžarsko poleg Konstance in Reke zanimiva tudi Luka Koper. V kratkem naj bi bila sprejeta rešitev o tem, kakšne investicije bodo s tem v zvezi izkoriščene, je povedal premier Orban.
Madžarski gost seje danes sestal tudi s predsednikom državnega zbora Janezom Podobnikom. Med njegovim obiskom v parlamentu so glavno pozornost pogovorov namenili manjšinam. Osrednja pozornost med srečanjem madžarskega premiera s predsednikom države Milanom Kučanom pa je veljala zunanji in varnostni politiki.
Premier Orban se bo danes srečal še s predstavniki madžarske manjšine v Sloveniji.
Silva Eöry
Porabje, 11. februarja 1999
3
Štenjé
PRI PAVRAJ
Paversko živlenje v Slovenski goricaj je v svoji romanaj, novelaj i igraj dojspiso Ivan Potrč (1913-1993). V gimnazijo je odo v Ptuji, ot kec so ga pred
maturo (érettségi) vözaprli pa v vauzo nutzaprli. 194l-oga leta so ga odpelali v koncentracijsko taborišče Mauthausen za eno leto. Nej samo piso, liki urejal (szerkeszt) novine, knjige tö, biu je direktor založbe (könyvkiadó) Mladinska knjiga. Od 1983. leta je biu redni član slovenske akademije.
Najbole leko spoznana pavarsko živlenje iz romana Na kmetih (Pri pavraj) i iz novele Na verne duše (Na vörne düše). V noveli se mladi dühovnik zalübi v čer sauseda. Ta deklina se oženi s pojbom, šteri pa gi lagvi mauž grata. Tau je božja kaštiga.
,,Janžek, pij! ” je rekel, me pogledal in kimnil, ko da bi me hotel spraviti v volji - na Tito, na pokojno čer, po vsej priliki ni več mislil; potegoval je pipo, na veliko in na glas, da mu ne bi kaja še enkrat ugasnila.
Lahko sem videl, da stari ne razmišlja več o tem, kar sem hotel zvedeti; da je v resnici že pozabil na hčer, na pokojno; ali vmeni je ostal za ta večer preveč živo v očeh s travo porasel grob, kakršnega sem našel večerko na Rogoznici, na našem pokopališču; preveč živo je ostala v spominu ena sama svečka na grobu, med tisto na hitro opleto travo, in sprana tabla na lesenem križu, premalo sem tudi takrat pred leti slišal, premalo sem kdajkoli zvedel o Tilini smrti, kako je morala iznenada umreti, da bi zdaj, ko sem že enkrat načel s povpraševanjem, lahko nehal in pustil vse za zmerom, pozabi. ”
Marija Kozar
POUTI KA ENO, ŠOLSKI VSAKDANJIK DRUGO
Pomanjkanje ustreznih učbenikov in strokovne literature (priročniki za učitelje, slovarji in drugo) je večen problem porabskega šolskega vsakdanjika. Odkar je na Madžarskem demokracija z velikimi koraki vstopila tudi v šolske učilnice, vlada na učbeniškem področju pravi kaos. Učitelji so relativno svobodni pri izbiri učbenikov, ki jih je na tržišču ogromno. Z uveljavitvijo in začetkom izvajanja novega Nacionalnega učnega kurikuluma so prišle spremembe tudi v porabske narodnostne šole. Sprejet je učni načrt za slovenski jezik z dodatkom izbranih učnih narodnostno naravnanih vsebin. Učitelji spoznavajo novosti na različnih srečanjih in seminarjih, novi program, kot tudi novi učni načrt za slovenski jezik, pa izvajajo v prvem in sedmem razredu osnovne šole. Tako vsebinsko kot metodično se novi učni načrt za slovenščino bistveno razlikuje od predhodnih. Opustili smo politične floskule o poučevanju slovenščine kot prvega jezika; le-to namreč že dolga leta ni, zato je v preteklosti bila povzročena na šolskem področju precejšnja škoda. Realnost je namreč taka, da se porabski učenci - pretežna večina - začnejo učiti slovenščino šele v šoli oziroma v vrtcu (česar prav tako ne morem razumeti pri vseh porabskih starših, ki imajo slovenstva in zavednosti in še česa polna usta! ). V zvezi z novim načinom poučevanja, katerega se lotevamo sistematično, pa je veliko problemov; poglavitni so povezani z učbeniki. O tem smo že mnogokrat govorili in pisali, a govorjenje pač ne prinaša konkretnih rezultatov.
Veliko število učbenikov in strokovnih priročnikov so porabske šole doslej dobile iz Slovenije. Tudi pred kratkim je Ministrstvo R Slovenije za šolstvo podarilo šolam predvsem nove slovarje in strokovne knjige v vrednosti nad 300.000. -SIT. Ministrstvu, posebej pa gospodu Romanu Grudnu, gre v imenu porabskih šol posebna zahvala.
Vsekakor pa bi za oskrbo porabskih šol z ustreznimi učbe-
niki in strokovno literaturo moralo veliko več narediti madžarsko šolsko ministrstvo. V raznih sporazumih, protokolih in zapisnikih na področju sodelovanja med Madžarsko in Slovenijo se namreč na vsa usta govori o idealnem sodelovanju, visoki ravni zaščite manjšin, v sporazumih piše, da bosta državi spodbujali uvoz potrebnih učbenikov in strokovnih knjig za pouk manjšinskega jezika iz matične države... Prepotreben za pouk jezika je npr. madžarsko-slovenski, oziroma slovensko-madžarski slovar. Ker je le-ta nastal v Sloveniji, bi bilo logično - če se že govori o idealnih pogojih za ohranjanje majšinske identitete - da madžarsko šolsko ministrstvo poskrbi za uvoz slovarjev iz Slovenije. Toda nič od tega. Števanovska šola je prosila za finančna sredstva za nakup slovarjev, vložila je prošnjo na razpis nekega sklada. Sredstev seveda ni dobila. Vodstvo seniške šole ne ve, kako bo v letošnjem letu postrgalo skupaj denar za učiteljske plače. Računalniška oprema v šolah? Dajte, no. Nekaj opreme sicer je, ni pa programov, interneta, elektronske pošte. Narodnostne šole se borijo za golo preživetje. Gospodje politiki, to vi imenujete vzorna skrb za porabske Slovence??
Za potrebe pouka slovenskega jezika v prvem razredu osnovne šole učitelji sami pripravljajo določena gradiva. Le-ta bi lahko - strokovno obdelana - bila dobra podlaga za priročnik za učitelje, ob njem pa bi bilo potrebno poskrbeti še za slikanico. To bi bila idealna rešitev za pouk jezika v prvem razredu. Prav tako nastajata še dva učbenika, in sicer berilo za sedmi razred ter učbenik za spoznavanje domovine. Bodo ti učbeniki zagledali luč sveta? Še ne vemo. Berilo v nastajanju sproti fotokopiramo in učenci se morajo zadovoljiti z neuglednimi sivimi listi, ki - priznam, tudi meni - ne bi vzbujali pretirane motivacije za učenje. Le ličen učbenik z veliko slikovnega materiala je učencem v veselje, ne pa dolgočasne fotokopije. V
Sloveniji in na Koroškem v Avstriji je v zadnjem času nastalo tudi veliko dobrih učbenikov za pouk slovenščine kot drugega jezika. Nekateri izmed njih bi bili zelo primerni za potrebe porabskih šol; nekatere že imajo, saj so jih dobili kot darilo slovenskega šolskega ministrstva. Menim, da bi madžarsko šolsko ministrstvo lahko poskrbelo za uvoz teh učbenikov, saj je nakup le-teh bistveno manjši strošek kot izdajanje novega učbenika. A gospodje politiki z obeh strani meje, ki podpisujejo krasne sporazume, se dogovarjajo, proučujejo možnosti, menijo, iščejo primerne rešitve in še bi lahko naštevala njihove aktualne glagole, se o konkretnih stvareh na šolskem področju dogovorijo bolj malo... Oni so vendar-politiki!
Tako pa se bomo še naprej srečevali s problemi pomanjkanja ustreznih učbenikov za porabske narodnostne šole, problemi, ki jih porabski Slovenci ne morejo rešiti sami; prav tako jih ni dolžna v celoti reševati matična država. Narodnostno šolstvo v Porabju je vendar integralni del madžarskega šolskega sistema. Tudi učbeniki, učni programi, materialni stroški, učiteljske plače, preživetje šol... Porabski Slovenci imajo kot politično-predstavniški organ na državni ravni Državno slovensko manjšinsko samoupravo; le-ta je ustanovila tudi Odbor za šolstvo. S čim se ukvarja ta odbor? Kdo bi vedel...
Nekdo od politikov mi je nekoč razlagal, da je beseda RECIPROČNOST izredno politično vprašljiva; nedostojna, neetična, takorekoč neolikano jo je uporabljati. To čudno besedo da naj raje pozabim, črtam iz svojega besednjaka... Dokler bo slovenska politika razmišljala in delovala tako, se bodo porabski Slovenci nezadržno asimilirali... Me zanima, koliko slovensko govorečih Porabcev boste, gospodje politiki, lahko v Porabju srečali čez nekaj desetletij...?!
Valerija Perger
Monošter, 29. januar:
Državna slovenska samouprava in Generalni konzulat RS v Monoštru sta organizirala predavanje za Porabce, ki jih zanima sadjarstvo. Zainteresirani so obiskali približno teden dni pred tem Sadjarstvo Smodiš v Otovcih.
Porabje, 11. februarja 1999
4
OD
SLOVENIJE...
Predsednik države, zunanji minister in nadškof na slovesnosti v Aachnu Slovenski predsednik Milan Kučan, zunanji minister Boris Frlec in nadškof Franc Rode so se udeležili seje kuratorija Evropske fundacije za aachensko katedralo, ki bo leta 2000 praznovala 1200-letnico posvetitve. Na slovesnosti se je zbralo kar šest predsednikov evropskih držav, poleg slovenskega Milana Kučana, nemškega Romana Herzoga in madžarskega Arpada Goncza tudi romunski, makedonski in bolgarski, ter približno 70 častnih članov fundacije.
Dvostranska srečanja premiera Drnovška v Davosu
Slovenski premier Janez Drnovšek se je ob robu Svetovnega gospodarskega foruma v švicarskem Davosu srečal še s poljskim predsednikom Aleksandrom Kwasniewskim, norveškim permierom Kjellom Magnejem Bondevikom, avstralskim zunanjim ministrom Alexandrom Downerjem, evropskim komisarjem Leonom Brittanom ter več svetovnimi gospodarstveniki in poslovneži, pa tudi z monaškim princem Albertom.
Slovenski oglaševalski kolač lani vreden skoraj 32 milijard tolarjev Slovenski oglaševalski kolač je bil lani vreden skoraj 32 milijard tolarjev (338 milijonov mark). Največ, 56 odstotkov ali nekaj manj kot 18 milijard tolarjev, so od objave oglasnih sporočil lani iztržile televizije, sledijo časopisi oz. revije z 18 odstotki (5, 7 milijarde tolarjev), časniki oz. dnevniki s 14 odstotki (4, 5 milijarde tolarjev), radio z osmimi odstotki (2, 5 milijarde tolarjev; gre za oceno) ter plakati, na katere odpadejo štirje odstotki oglaševalske realizacije (1, 3 milijarde tolarjev). Na inštitutu so zbrali tudi podatke, kateri oglaševalci so lani oglaševanju v medijih namenili največ sredstev. Sicer pa podatki kažejo, da tujci največ oglašujejo na televiziji, v tisku pa prevladujejo domači oglaševalci in oglasna sporočila za avtomobile.
Pismo iz Sobote
SPATI PA DELATI
Vej pa vejte, ka v ton našon časi té čas tak brž ta dé. Eške se, človek rejdno ne obrne, že edno leto mine, že mlajši skončajo šole, že... Tou bejžanje časa v toun novon časi se ranč telko ne stavi, ka bi človek čas emo. Ranč telko časa nema, ka bi njemi dugi čas biu. Če gnesden stoj tak malo več časa ma, že ga vsi poprejk čüdno gledajo. Gnesden več niške ne pravi, ka nema časa, ka bi si dole sedo, liki se pravi, neman časa, ka bi emo čas.
Etak se zgodi, ka gda steri knigo v roké vzeme, steri čas ma za tou, pa tan pisatel včasi napiše: Tak je vse bilou, kak če bi se stavo čas. Si leko brodite, ka bi se čas rejsan stavo. Te bi meli čas za vse. Meli bi čas sami za sebe, za držino, za žlato, za delo, za žalost pa veselje, za lübezen, pa za vsefele drugo bi meli čas. Dapa pravijo, ka te bi se vsega brž navolili in te bi nan pa biu dugi, dugi, fejst dugi čas.
Kak naj zdaj človik mouder bou, ka si tej tabežečki čas nekak vöftala, ka bi bar malo časa emo? Vej če te name spitavali, ge van gvüšno nika čednoga ne moren po ton prajti. Če bi ge tou vedo, kak se tou napravi, te se ranč o ton ne bi spitavo. Dapa nekaj se mi vseeno mota po glavej. Zato lidje eške nekaj časa za spati mamo. Pa si brodin, ka bi vse tisto, ka ne moremo naprajti podnevi, naprajli te, gda spimo. Neka si trbej vözbrodili, ka bi človik spau pa vseeno delo. Če bi nan takšo gratalo naprajti, te bi najboukše bilou, ka bi samo spati in vspanji delali.
Si leko brodite? Človik tak lipou merno zakopani v toplo postelo spi, v ton časi pa krave že gejo, mlejko pa je že pri
mlejčari. Ali pa tak lipou v sne odide v slüjžbo, tan flajsno dela cejli mejsec, te pa samo plačo dobi. Na dobro, te zmejs leko stane, ka pejneze preštej. Dobro, za vse bi nej trbelo spati. Gda trbej gesti, te gvüšno nej, ka je gesti trao dobra delo. V krčmou je tö nej lipou iti v sne, liki tak redno, ka si možakari kaj vöovadijo. Pa ovo najlepše delo med moškim pa žensko je najboukše delati, gda sta Obadva čistak prebüjeniva. Pomejni, če si takši mašin ali ka ge vejn ka, vözbrodimo, te de trbelo povedati, ka človek leko dela gda spi, pa ka leko dela te, gda ne spi.
Pri meni doma bi tak bilou, ka bi vsigdar spau, gda bi bila zbüjena moja tašča Regina, trao čedna ženska. Dapa tak si brodin, ka una nigdar ne bi spala, ka sir pravi, ka spijo samo manjacke. Tou pomejni, ka bi ge leko spau telko več. Vejte kelko vsega bi leko naredo med spanjon? Zdaj je pa tou leko tak tö, ka te ne bi emo časa za gesti pa za krčmou pa za ribičijo pa za pajdaše pa za tisto lejpo delo pa za štenje pejnezov. Na, ste vidli, kak koli obrnen, ge že pa ne bi emo časa. Moja tašča Regina pa ma čas, ka kučo spuca, ka vse zapere, ka gračanek okaple, ka kaj lagvoga sküja pa ka moje mlajše pazi. Za vse tou ma čas pa eške vsigdar leko tutkiva, gleda televizijo in ojdi kouli pajdašic. Njoj rejsan nej tega trbej, ka bi v spanji ške kaj delala. Kak li vraga neman časa, če pa telko namesto mene naredi moja Regina? Tou jo moran inou k opijtati, do te si pa malo dole ležen, nekši sneni san grato.
MIKI
Od Bakarov do Cötarov
Prvin, gda je še lüstvo bola doma bilau, z vesi so samo rejdko šli v drügo ves, zato ka so doma vse pripauvali. Küpüvat so samo škir pa pravce šli ali gda so sildje pelali v mlin. Če so kama šli, te so se nej silili, tisti den je za tau biu. Tü so malo stanili, tam so malo stanili pri krčmi. Gda človek malo več spije, te Večkrat napravi kakšno norijo. Pa če je tau stoj vido, te so včasin vönajšli cauno, pa nej samo na njega, liki na cejlo ves, Odkec je prišo. Glejte, tau dejo Veričani, steri so... Tak mislim, ka tak so se caune vönajšo na vesi.
Na Andovčane pravijo, ka Mlejčardje. Zato ka so segnjano mlejko z vilici djeli. Števanovci so Bakardje. Gda je prej v zamanici vino vrelo, v piskri so vodau no-
sili na bečko, nej ka bi se vožgala od ice. Veričani so s kauti v Varaš šli. V Števanovci pri krčmej so stanili, ka nika spijejo. Dočas, ka so Veričani pili, dočas so njim kaule obrnila tak ka so stvaure nazaj, proti Verici stale. Gda Veričani vö s krčme pridejo, si gor na kaule sedejo pa že dejo tö. Gda so vö z gauštja prišli pa so Verico zaglednili, te so vidli, ka so nej prauti Varaši šli, liki nazaj domau.
Na Gorenjom Seniki eden človek tak zapodo, ka üšo domau pa na njivo prišo, gde je dejna (ajda) cvela. Mejsec je svejto pa veter tö pijo. Našomi človeki drügo nej trbelo. Na čarvau se je vdaro pa začno plavati, tak mislo, ka je nutra vedno velko vodau spadno. Drüdji den so ga sausadja vövlekli
že cejlak vözmantranoga. Leko ka se zdaj Dolenjisenčarge smejejo, dapa oni so tö skur tak zapodli. V Sakalauvci je veselja bila, dva možaka z Dolenjoga Senika, šteriva sta že malo več špila, sta si tak zmislila, ka telko dojšlo pa sta šla domau. Naj prvin domau prideta, nej sta po poštiji šla, liki prejk po njivaj. Baklata, baklata prejk po njivaj dočas, ka vö ne prideta do poštije. Te eden pravi: "Ti, miva sva nin prejk Rabe prišla! Kak va Zdaj nazaj šla? " "Nika se ne brigaj, " pravi drugi, "samo poj za menov! " Pri šanci (jarek) stane, velko sapo vzema pa se s čarvauv gora na asfalt vdari pa začne plavati, drugi pa za njim. "Ti, " pravi prvi, "nej trbej plavati, srečo mava, Raba je notra zmrznjena. "
Sakalauvci so pa kašo strejlali z djagarsko pöjkšov. Pistjer kaše so goradjali na špajet, pa gda je začnila vreti, so mislili, ka je zbasnejla, zato so go strejlali. Skaupi Čötardja, tau pravijo Slovenčarom. Zato, ka so skaupi. Gda prej kromče tapusedijo, za tri-štiri kedne, gda krompič že koranje pisti, te semenske krompiče nazaj vöpoberejo.
Prvin so te caune bole držale kak gnesden. Starejši gočijo, ka so zavolo tauga ladjeni (fanlje) dostakrat na bilje šli. Zdaj že tauga nega. Na te caune sé samo starejši spominjajo. Zdaj sam tö samo zato tau dolaspiso, naj lüstvo ne pozabi, nej pa zato, ka bi koga ali kakšno ves šinfo. Zatok pa, ne bojte čemerni!
K. H.
Porabje, 11. februarja 1999
5
"Če malo zaprem oči...
... vsakmau so mipred očami bregovi, rauže, doline pa me naganja nikšo posebno domotožje (honvagy), pravi Magdi Sirnon (Gaál).
Sto je ta ženska, mislim na G. Seniki nikomi nej trbej razlagao Pred dvajsetimi lejtami je ona na seničkoj šauli včila, je v vesi živejla. Ka sam jo gor poiskala v Csákányaoroszloni, tome je zrok, da sva se nej dugo nazaj na G. Seniki srečale. Magdi je prišla na 60. obletnice (évforduló) pevskega zbora, štero smo držali lani 14. novembra.
Večkrat tak mislimo - pa je tak tü - ka tisti Slovenci, ki so dugo-dugo lejt nej doma, so odišli iz Porabja v druge pokrajine ali države, bole držijo, cenijo svoj materni jezik kak mi tüj doma. Tak mislim, tomi je pa vzrok nej drügo, kak velko domotožje. Če človek po svejti odi, prva ali sledkar napamet vzema, da je jezik posebna stvar. Vsepovsedik poštüjejo lidi, ka znajo več jezikov, nej glede na tau, kakši jezik je tau. Pa te mi od toga samo tau napamet pride - sploj pa če si s takšimi lüdami zgučavam kak Magda - ka Porabski Slovenci kak če bi se tü pa tam sramoto za volo svojoga jezika. Zakoj je tau tak?
No, da bi razmelo ka bi ges rada s toga vözprajla, morata prešteti reportažo, ka sam go naredla z Magdo. Magda, ti si mi že na začetki prajla, da rada misliš na G. Senik, da maš nikšo posebno "  domotožje"  po Seniki, kar koli ka si ti nej Slovenka pa nej s Senika. Zakoj? "Kak mlada školnikojca sam prišla na G. Senik, gde sam najoprvin tau napamet vzela, ka tüj slovenski lüdje živejo. Tau je bilau 1969. leta, gda je deca ešče tak prišla v šaulo, ka so nej znali trnok Vogrski. Ges sam vsigdar takša bila - gnesden tü -ka sam se rada padašivala, pa etak sam nej dosti časa nücala, ka sam sploj skrajek prišla k lüdam. Včila sam se od nji že na začetki slovenski. Sploj se mi je vidlo, kak tej lüdje gučijo, sploj pa zatok, ka je moja rojstna ves
blüzi Slovenije. Pa sam nej čemerna bila te tü nej, gda so me na začetki kaj nauroga navčili pa sam se v uradi (hivatalban) etak poklonila: Vrit me piši. Gvüšna sam bila, ka so tau zatok napravili, ka me radi majo.
Ges sam tü rada mejla lüdi. Tak mislim, da velko vrejdnost nosijo, znajo po svojom (slovenski) pa Vogrski tü. Pa te ešče ne gučim o lejpoj pokrajina Nega dneva, da bi mi nej pred očami a v mojij misli bili Senički regovi, dolovi, rastline (növények), ka se tam najdejo. "
Tak Znam, ka si 10 lejt bila na G. Seniki. 6 lejt si vodila kulturni dom. Tistoga reda se je operalo proti Jugoslavija "Tista lejta, od 71. do 77., so sploj aktivna bila. Znano je, da je tistoga reda najoprvin v Slovenijo (v Šentvid) išo Senički mešani pevski zbor. Pa po tistem je vsakšo leto več nastopov bilau doma pa v Sloveniji. Tau je v šauli ranč tak bilau. Ges sam v šauli včila telovadbo (test-nevelés), s šaularami smo dobili vnaugo prilik za različne tabore, poti, ka smo leko v Slovenijo šli. Tisto nigdar ne morem pozabiti. Tisti učenci, tisti lüdje, če se gnes srečajo z menov, mi poštenje dajo, se veselijo srečanja.
Kak sam že povedla, na G. Seniki smo tistoga reda sploj aktivni bili, dosta kaj se je godilo. Po mojem - pa
se vüpam, da nišče nede čemeren - smo 1973- leta na G. Seniki takši baur vozili, ka je od tistoga mau nej bilau takšoga. Ge sam tistoga reda vodila kulturni dom, zatok sam bila organizatorka tü z drügimi dos-
tistec stokoli pride es, se srečamo, pogučavamo. "
lani novembra smo te pozvali na 60. obletnico seniškoga pevskega zbora. Ti si se vzela za tau pa si na tau prireditev prinesla edno velko torto, na šteri je bila lumera 60. Kak ti je tau napamet prišlo? Kak si se čütila na G. Seniki?
"Tam morem začniti, da sam se strašno veselila, gda sam dobila vabilo na jubilej. Tak sam skončala, ka morem nika takšoga naprajti, prinesti, s sterim najbole leko vöpokažem ljubezen do zbora. Tak sam vidla, da se je torta vidla vsakšomi, Zvün toga sam rauže tü prinesla na cintor za tiste, ki so že pokojni. Kak sam se mejla na G. Seniki? V šaulo sam stopila pa sam mislila na tista lejta, gda sam tam včila. Gda sam po folaši šla naprej, najoprvin so mi zvonec mogli potegniti, po tistem sam pa išla not v telovadnico, gde sam tistoga reda včila deco. To srečanje je bilau posebno, zame veselo pa žalostno nagnauk.
Vaš zbor? Ne morem z rečami povedati, kelko je napredüvlo pa kak me tau veseli. "
Ti fejst rada maš lüdi. Kak podjetnik (vállalkozó) sé napona srečaš z njimi, depa zvün toga kaj drugo tü delaš? Več nevčiš?
"Gda sam G. Senik tam njala, sam dugo včila tüj v šauli. Gda sam pa podjetnik postale sam šaulo. tam njala. Gnes tü včim, depa nej v šauli. Tüj v vesi mamo eden dom za prizadete (szociális otthon). S tejmi mladimi se že več lejt spravlam, je pripravlam na paraolimpijo, pa smo do tejga mau že dosti uspehov meli. Zvün toga sam v vesi trener pri rokometni ekipi, Gvüšna sam pa, da so mi bili v vsakšoj žmetnoči na pomoč tisti cajti, lejpi spomini, ka sam tam v Porabji zadobila. "
I. Barber
... DO
MADŽARSKE
Prireditve
•	10. februarja so v Monoštru odprli spominsko razstavo z naslovom "Fosili" akademskega slikarja-grafika Štefana Galiča. Razstava je na ogled do 6. marca.
•	Slovenska manjšinska samouprava v Mosonmagyaróváru prireja 20. februarja Slovenski pustni ples, na katerem bo igral ansambel Seniški padaši.
•	Slovensko društvo v Budimpešti prireja ob slovenskem kulturnem prazniku Kulturni večer, na katerem bo nastopil vokalni kvartet Društva upokojencev iz Murske Sobote. Ob Prešernovem dnevu bo spregovoril g. Jože Vild, predsednik društva. Prireditev bo 20. februarja ob 17. uri v prostorih samouprave v ulici Rumbach Sebestyén.
•	Ob slovenskem kulturnem prazniku se bodo srečali tudi Slovenci v Sombathelyu. 27. februarja ob 17. uri bodo v ulici Kisfaludy Sándor 1. odprli razstavo papirnatih cvetlic. Izdelavo papirnatih cvetlic bodo prikazale ženske iz Porabja, med vsem bo obiskovalce zabaval harmonikar Laci Korpič.
Samouprava v Števanovcih Vas vabi na BOROVO GOSTÜVANJE, ki bo 14. februarja
1999 od 10. ure. * * *
Apátistvánfalva Önkormányzata tiszteletettel meghívja Önt az 1999. február 14-én 10 órakor kezdődő RÖNKHÚZÁSRA
Porabje, 11. februarja 1999
timi vred. 45 parov - drüžbani pa svadbice - smo vlekli baur. Vnoči vodne smo se pripravlali. Nigdar ne pozabim Vilija Časara. On je bio maskiran za opico pa je emo strašno prilično masko. Na lampe je vlačo cigareto pa se ma je na rit vö kadilo. Cejla ves je vküp segnila pa delala. Ponosna (büszke) sam na tau, da sam leko tistoga reda tam bila. "
Gdasipa odišla z vesi pa Zakoj?
"1979- leta za družinski zrokov volo sam odišla z G. Senika. Velka Škoda, da sam tau lejpo ves mogla povržti. Mejla sam eške veliko načrtov, stejla sam edno lejpo zbirko naprajti od tisti rastlin, stere v vesi rastejo. "
Gnes živiš v Csákánydoroszlóni, tüj maš svojo lejpo ižo, dva sina. Od tebe je že dugo znano, da si podjetnica, maš malo gostilno. Srečaš se kaj z našimi lüdami?
"Sploj dostakrat. Nared sé srečam s tistimi, stere sam tistoga reda včila. Tak čütim, da mi dajo poštenje. Ka tau znamenüje meni, je težko povedati. Samo telko, da sam sploj srečna, če od
Magdi Sirnon s svojimi fanti, stere pripravla na paraolimpijo
6
Madžari na Reki na Hrvaškem
Ličenje jezika pomembno tudi za družinske zveze
-	Gospa Erzsebet Kotlar, vi ste podpredsednica Madžarskega društva za Primorsko-goransko županijo s sedežem na Reki, in sicer v okviru Skupnosti Madžarov na Hrvaškem. Od kdaj naprej deluje vaše društvo in kateri so vaši glavni cilji?
-	Naše društvo na Reki smo ustanovili 1. 1992 in od takrat naprej delujemo z velikim entuziazmom in zanosom. Imamo približno 300 članov, seveda se število stalno spreminja. Na državni ravni smo združeni v Skupnosti Madžarov, katere sedež je v Osijeku.
Tako imamo društva na Reki, v Splitu, Puli, Zagrebu. Naše društvo ima svoj sedež v središču Reke. Imamo krasne prostore, veliko dvorano, ki meri 160 kvadratnih metrov, prostore za učenje madžarskega jezika, za vrtec, kjer se lahko ukvarjamo s svojimi malčki. V tej dvorani imamo vsak mesec klubsko srečanje, tu se praznujejo tudi veliki državni prazniki in druge obletnice.
-	Kdo so člani vašega madžarskega društva?
-	Naši člani so iz različnih krajev. Večina ljudi je iz Vojvodine, nekaj jih je iz Bačke, nekaj iz Banata in Baranje. Tudi iz avtohtonih hrvaških krajev, kot je Zagreb, okolica Virovitice itd. Najpomembnejše pa je to, da smo složni.
-	Ste vi uradno priznana manjšinska skupnost na Hrvaškem ali pa delujete le kot civilno društvo? Dobivate tudi kakšno državno podporo?
-	Mi smo legalno registrirano društvo, dobivamo tudi podporo od Republike Hrvaške, od županije in od mesta Reka.
-	Kakšne dejavnosti zajema vaše društvo oziroma v širšem pomenu vaša skupnost?
-	Imamo različne kulturne skupine, npr. folklorno skupino, pevski zbor, dramsko družino, jezikovne tečaje in otroško skupino za zabavo.
-	Vi ste jeseni l. 1998 bili
tudi v Szombathelyu z dvema hrvaškima kulturnima skupinama iz okolice Reke. Ste povezani tudi z njimi?
-	Ne, ne, mi nimamo kakih tesnejših stikov z njimi, mi smo posebno društvo. Jaz sem jih pospremila zato, da navežemo stike z Madžari v Szombathelyu. Kulturno turnejo je sicer priredilo hrvaško Izseljeništvo. Moji hrvaški znanci in prijatelji so me zaprosili, naj jim kot Madžarka pomagam na njihovem gostovanju na Madžarskem, na drugi strani pa sem navezala določene stike z mestno samoupravo v Szombathelyu.
-	Kakšen je odnos večinskega hrvaškega naroda do vas, pripadnikov madžarske narodnosti?
-	V novi demokratični Republiki Hrvaški imamo popolno svobodo narodnostnega ustvarjanja, s tem seveda, da moramo biti lojalni do svoje večinske države. Na Reki smo zelo dobro povezani tudi z ostalimi manjšinskimi skupnostmi.
Imamo npr. skupino Čehov, skupino Slovakov, skupino Slovencev, s katerimi se zelo dobro razumemo. Vsak november imamo skupen folklorni festival, na katerem sodeluje kar enajst skupin. Najmočnejša je italijanska skupina, ker so oni pri nas že zelo dolgo časa. Tudi s Slovenci imamo odlične odnose.
-	V zametkih torej nastaja nekakšno sodelovanje s Szombathelyem, ali kaj sodelujete trni z drugimi mesti na Madžarskem?
-	Veste, največ tega sodelovanja z Madžarsko ima naša Baranja. To je osiješko društvo, s katerim smo ravno tako povezani preko naše krovne organizacije. Oni imajo zares prave, tako rekoč vsakodnevne stike s prijatelji na Madžarskem. Blizu je meja, blizu so kraji. No, mi na Reki smo predlani organizirali podoben izlet v Bajo kot lani v Szombathely. Kot Madžari pomagamo našim Hrvatom pri sporazumevanju, mi pa potem izkoristimo te možnosti za navezavo določenih stikov s tamkajšnjimi Madžari.
-	Imate mogoče na Reki tudi madžarski konzulat?
-	Imamo častni konzulat, častnega konzula. Tudi od njega dobivamo podporo. Hitro pa nam priskoči na pomoč tudi Veleposlaništvo R Madžarske v Zagrebu, če rabimo recimo knjige za učenje madžarskega jezika, pomoč pri organiziranju kakega izleta itd.
-	Rekli ste, da vas je na Reki okoli 300 Madžarov, domnevam, da zavoljo premajhnega števila pripadnikov nimate organiziranega pouka na šolah.
-- Ne, ne, edino tečaje madžarščine imamo v našem društvu, in sicer v treh skupinah. Zanimivo, da se teh tečajev udeležujejo v glavnem nemadžarski člani mešanih zakonov. Kot kaže, je učenje jezika lahko pomembno ne samo za ohranjanje materinščine, ampak tudi za čuvanje zakonskih in družinskih zvez.
fr. m.
Kak je tau?
Gnesden sploj dosta takšoga geste, za šteroga volo bi leko tau pitanje sebi ali komikoli gor djali. Kak je tau, ka so na gnes tej najvekši Svetki - božic, nauvo leta. sveti trej krali -več nej takši kak gnauksvejta. Kak je tau. ka na gnes več v največ vesi negajo na božič paunaucnice, liki "paunauč" je že večer v šestoj vöri? Kak je tau, ka gnesden na nauvo leto že deca ne odi za toga volo friškivat, da bi rejsan nauvo leto, srečno leto želela, liki zatok, ka gda domau pridejo, je starišje pitajo, kelko so zaslüžili. Kak je tau, ka gnesden lüdje navekša ne držimo nej petka pa nej svetka? Kak je tau? Bi leko ešče na dugo spitavali eden od drugoga.
Na, pa te bi zdaj stoj leko pravo, ka ka gez škem s tejm, Zakoj trbej gnes tak živeti, tak cütiti kak inda svejta? Vej pa inda svejta so naši lüdje doma bili, nej so v slüžbo ojdli, nej je bilau elektrike, nej televizije, automobilov, računalnikom Njim je tistoga reda vse dobra bilau. Cajt so meli na zordjenice ojdti, na paunaučnico, cajt so meli friškivat ojdti pa po sveti trej kralaj. Tomi je že konec. Moderno Živemo, nam pa ja nej trbej etakše pa takše!
Pa te zatok etakšoga reda tam ninder znautri smo itak nej zadovolni. Sami ne znamo - sploj pa mladi nej - ka nam fali, depa nej smo zadovolni, nej smo veseli pa srečni. Na božič smo puno daril, depa tak čütimo, nej je tau, ka je nam za istino potrejbno. Po moderni šegaj si na božič pa na nauvo leto sküjemo, depa po prvi pozirkaj nam je nika itak nej vredi. Sami si ne vejmo raztomačiti, depa istina je tau, ka je nika nej pravo, vse je tak na silo, nika se tak čüti, da bi leko vse lepše pa baukše bilau.
Krispan je puno električni svejč, puno lejpi cukrov, moderno je okinčani. Deca že naprej zna, kak se tau dela, šteri, ka leko išče pod drejvov, vej pa deci prej nej slobaudno lažati, pa če se stoj pokisi, iz tistega se sama deca smeje, vej so pa v šauli - že v vrtci - povedli drugi, kak se tau dela. No, etak nam realno ostane tisto, za koj mamo pejnaze. Brez lübezni. Pa zdaj smo prišli do toga, ka nam Vsejm fali. Fali nam gnesden malo "srmastva". Fali nam poniznost. Fali nam vömost. Vörvati v dobrom, vörvati eden drugomi. Fali nam vküpdržanje. Bojimo se eden od drugoga. Vrata si zaperamo, ne püstimo ednoga do drugega. Kak etak moremo čakati pomoč eden od drugega? Tau je velko pitanje. Pa nam fali najvekšo. Lübezen eden do drugoga. Leko, ka pridejo cajti, gda mo znauvič ponizni, razumevajoči (megértőek) eden do drugega, gda oprejte njamo dvera, vrata eden drugomi.
Če de tak, mo znauvič čütili svetke. Nej bi bilau zamanjsko. Znauvič bi bili lüdje, srečnejši lüdje.
I. Barber
SLOVENSKA SLOVNICA
Slovenska slovnica Franceka Mukiča se dobi na Zvezi Slovencev v Monoštru (Deák Ferenc u. 17. ).
Cena: 1.000 forintov.
SZLOVÉN NYELVKÖNYV
Mukics Ferenc Szlovén nyelvkönyve megvásárolható Szentgotthárdon a Szlovén Szövetségen (Deák Ferenc út 17. ).
Áras 1. 000 forint.
Porabje, 11. februarja 1999
7
Miki Roš
Škrat Babilon med korinami
V ednon malon Varaši živi pojeb, ranč nej mladi pa ranč ške nej za ženiti. Fküper z mamo sé mata trno lipou tan na roubi toga Varaša. V takšoj lejpoj kučici živejta, kouli pa puno drejv, korin in zelenoga grmouvja. Na, tej pojeb se trno dobra razmej v korine. Čistak san ji pouva, si z njimi zgučava, ji zalejvle, če povejmo po domanje, rad je ma. Pa trno rad ma svojo mamo. Vsikšo leto jo pita, kakše korine ške meti pred kučico. Tak si je ovo leto želejla, naj bou vse v žutoj farbi. Pojeb, dajmo njemi ške ime, naj bou Lujzek, se je veseli prijo dela. Začo je delati vcejlak nouve cepike, vküp je kričo vsefele korine pa rauže in pomalik so mrejti gračüvali žuti. Kouli si pogledno, vsekouli je bilou žuto, samo... Samo tan na srejdi, samo tan so sé svejtili bejli mrejti.
-	Vejpa ške tri dni mau časa, vej že ge naredim, ka de tan tö žuto.
Zapro se je ta v svojo üto in mejšo vküper nikše čüdne stvari in s tistin večer zalejo bejle cvejte. Vgojno so bili rdeči.
-	Nika nej, vejpa ške dva dni miostaneta.
Že pa je mejšo, trouso, brodo, že pa mejšo, nut sipavo nekše praje in večer zalejo cvejte. Vgojno so bili rouzani.
-	Vejpa zran gvüšno gratajo žuti.
Zdaj je biu v tistoj üti do pounouči, dapa vgojno rano so bili mrejti pisani. Gda ji je vido, so njemi skuze navrele na oči. Tak rad bi mami naredo za rojstni den vse žuto, dapa... Rejsan, ka bi leko išo v bauto s korinami in takšo tan küpo, dapa največ je vrejdno, ka san narediš. Točo je tan skuze in biu trno nesrečen, ka mama nede vidla vse žuto, gda gora stane.
V toj njegvi velki žalosti
ga je najšo škrat Babilon, gda je glij škeu skočiti v rour njegve kučice. Že je leto po zraki ta v tisto čamo lüknjo, gda se nagnouk stavi in v njegve velke vüje sé zgrabi tej nemili Lujzekov glas. Spüsto se je do streje ta do njega in njemi pogledno skouzi vüjo v glavou. Tan je vido, zakoj je tak žalosten.
Vejpa nika nej, tou nej nikši grej,
Vej pa leko sé zgodi, ka človek trno si želi.
Odleto je ta med pisane korine, se v zraki sedenkrat obrno, trikrat plüno in devetkrat brsno. Ranč je tou narejdo, je na dveri stoupila Lujzinova mama pa ranč te je čistak vse bilou vcejlak žuto.
-	Ti moj Lujzek, pa je rejsan vse žuto, je veselo küšnola sina nalica.
Lujzek si je briso britke skuze in gledo ta po gračanki, in nika neje mogo razmeti. Bole je glejdo, menje je vedo, ka se je Zgodilo. Škrat Babilon je sejdo na streji in sé tak smijau, ka ga je ške tri dni bolelo črevou.
Tak sé je tou zgodilo na velko veselja Lujzeka in njegve mame. Dapa drugi den so tiste korine bile že pa pisane.
-	Vidiš, mama! Korine so škete biti žute samo za tvoj rojstni den, si je naglas brodo Lujzek.
Škrat Babilon, steri se je glij zbüdo v njihovon šparali na drvaj, pa je ške pravo:
-	Vej pa nači ranč ne mora
biti.
Ške dobra, ka ga niške nej čüu.
Naj se vam predstavim
Ime mi je Katalin, pišem se Daniel. V družini nas je pet: oče, mamica, brat, babica in jaz. Živimo v Slovenski vesi v družinski hiši.
Rodila sem se v Kormendu. Stara sem 18 let. Hodim v četrti razred gimnazije v Monoštru. Imam dolge, rjave lase in rjave oči. Sem vitka in visoka. Moje obleke so preproste, zato ne nosim nakita. Rada imam elegantne obleke, moja najljubša barva je modra.
Rada pomagam drugim, se pogovarjam, toda ne maram prepira. Rada imam živali pa tudi naravo.
To je moje zadnje šolsko leto v gimnaziji. Pripravljam se na maturo in sem pred odločitvijo za poklic, to pa ni lahko delo. Tudi pred štirimi leti se je bilo težko odločiti, katero srednjo šolo naj si izberem. Rada bi dobro opravila maturo in nadaljevala šolanje na visoki šoli, zato se moram zelo veliko učiti. Najbolj me zanimajo informatika, računalništvo in matematika.
Zvečer rada gledam televizijo in poslušam glasbo. Moram priznati, da rada spim, če pa imam čas, grem ribarit na Rabo.
Takšna sem zdaj. V zvezi s prihodnostjo imam še več načrtov.
Katalin Daniel 12. b-r., Gimnazija Monošter
Dobili smo nov koledar
Za novo leto smo dobili nov koledar. Bili smo ga veseli. Izdala ga je Zveza Slovencev na Madžarskem. Mama ga je obesila na steno. Ata ima majhen koledarček. Nosi ga v žepu. V šoli ima učiteljica koledar na mizi. Na koledarju so napisani meseci, tedni, dnevi in prazniki.
Kitti Virovecz4. r., OŠ G. Senik
Pust
Pustni čas je. V šoli se že pripravljamo na karneval.
Težko se je odločiti za masko. Zelo smo radovedni, kdo bo najboljši. Nestrpno čakamo tudi ples. Upamo, da bosta "fašenek in Lenka" plesala z nami za "kusto repo" in "dugi len". V šolski kuhinji bodo spekli lepe, velike in zelo okusne krofe z marmelado. Moja mamica dela doma čokoladne krofe. Tudi ti so zelo okusni.
Adrienn Lazar 4. r., OŠ G. Senik
ZIMA
Zima je eden izmed štirih letnih časov, njeni meseci so december januar in februar. Pozimi pada sneg in je mrzlo, zato moramo obleči toplejše obleke in bunde. V hišah je potrebno kuriti.
Pozimi vse počiva. Narava in živali spijo in vse je pokrito z belim snegom. Zime se veselimo otroci, ker se lahko kepamo, sankamo, se drsamo na ledu ali pa delamo snežene može.
Erika Cziraki 3. r., OŠ G. Senik
Huda zima
Vse je belo. Ves kraj pokriva sneg. V snegu tiči avto. Tovorni avto pluži sneg. Oče kida sneg z lopato izpred hiše. Otroci gazijo po snegu. S strehe visijo ledene sveče. Mrzlo je. Najboljše je v topli sobi.
Balaž Bajzek, Mihaly Bajzek 4. r., OS G. Senik
Živali
pozimi
Živali pozimi zebe. Tudi lačne so. Sme in jeleni stalno iščejo hrano. V krmišču sredi gozda najdejo seno in sol. Tudi zajček priskače. Lačen je. Zajčka ne zebe. Ima debel kožun. Tudi ptice stalno iščejo hrano. Polhi in ježi trdno spijo. Medved, jazbec in veverica zimo predremljejo. Žabe zimo preživijo v blatu. Kaj pa lisica? Lisica lovi kokoši, zajce in veverice.
Katalin Čato 4. r., OŠ G. Senik
Zimsko veselje
Snežilo je. Vse je belo. Mi otroci smo veseli. Vsi smo na bregu. Na bregu je veliko snega. Delamo snežaka, se smučamo, sankamo in kepamo. Smo toplo oblečeni. Imamo tople kape, na rokah rokavice, na nogah tople škornje. Beži, mraz!
Agošton Gyeček 4. r.
OŠ
G. Senik
Porabje, 11. februarja 1999
Podjetjem: MURA, RADGONSKE GORICE, KOMPAS-MTS, RADENSKA, DIANA-ZVEZDA, GA1EX, ERKA, MLEKOPROMET, POMURSKE MLEKARNE, BLAGOVNICA "POTROŠNIK", POMURSKA ZALOŽBA, POMURSKA BANKA, POMEX, ELEKTROMATERIAL, PLETILSTVO Prosenjakovci, TOVARNAKOS, VOSSEN, SARIANA, Zadruga ÁFÉSZ, TOSO KFT, PORABJE KFT, Družinam Hanžek, Smodiš in nenazadnje Državni slovenski samoupravi.
Gvant
Naš Tomaž že sploj žmetno trpi tau, ka njegva žena toga reda drugo ne dela, samo napona vrajže ronje küpüje. Če ji kaj povej, pravi, Ka se svetki približüjejo. Če bi od moža shajalo, bi mogla že davnik naga ojdti. Tomaž: "Tebi so več vrejdne te nebeške ronje kak ge. "
Roza etak pravi: 'Tau prav maš. Vej pa brez tebe leko dem kamakoli. Liki brez gvanta nikan ne morem. "
Mujs je prešteti Roza so starejša ženska, majo penzijo pa malo pejnaz v banki tü. Te tri ali štiri mejsace so naša ženska vsakmau v varaš šli pa so te prišparano pejnaze vövzeli, pa so je včasin nazaj tü djali v banko. Gospa, štera njim je vödavala pa nazaj klala, etak pita našo žensko: "Zakoj pa vi vsakši mejsec vövzemete z banke te pejneze pa je te včasin nazaj dejete? "
Roza se pa zdaj razsipajo pa etak
pravijo: "Zakoj! Vej je pa en že te svejt sploj foliški. Vsakšoga znaurijo. Mujs moram
vsakši mejsec pogledniti pa prešteti te pejnaze, ovak nemo vejdla, če so mi je nej vkradnili. "
Če bi se samo gnauk zmejšali
Lorene je etognauk plačo daubo. Gda je koperto gor vtrgno, je vido, ka je 5 gezero forintov več daubo, kak na papiri stoji. Depa nikomi je nika nej pravo, kakoli ka je mislo, ka so se zmejšali. Kaulak pride drugi mejsec, Zdaj je 5 gezero forintov menja v koperti kak na papiri. Včasin se glasi, navolo zažene, pa včasin kontrolerajo njegvo plačo. Samo ka so gor prišli, Zakoj je Zdaj ranč telko menja daubo. Pa so ma v oči vrgli, ka je tau prej nej lepau bilau preminauči mejsec, ka je nej pravo, ka je več daubo.
Lorene pa zdaj etak: "Glejte, lüdje. Človek tau tagleda, če se stoj, povejmo, gnauk zmejša. Depa gda se že drügič zmejša, tau že ne moreš njati brez rejči. "
L Barber
ZA SMEJ
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc út 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
Za dobitke na Slovenskem plesu sr zahvaljujemo:
Slovarček
biti složen - összetart césta	-	út
član	-	tag
déjstvo	-	tény
nadškof	-	érsek
območje	-	terület (földrajzi)
odlok	-	határozat
odstotek	-	százalék
oglas	-	hirdetés
omréžje -	hálózat
podátek	- adat
področje	- terület (elvont ért. )
poudariti	-	hangsúlyoz
posébne pravice -	sajátos jogok
predlog	-	javaslat
predsédnik	-	elnök
predstávnik	-	képviselő
séja	-	értekezlet, gyűlés
sprejémni izpit -	felvételi vizsga
tujec, tújci	-	idegen
vláda	-	kormányzat
zapisnik	-	jegyzőkönyv