j\auk v branji v sredujeiu in višjem razredu ljudskih sol. (Dalje.) Naglasujemo pa, če potisnemo glas, in zlog, besedo ali stavek znied drugih bolj krepko povzdignemo. Kadar se glas krepkejše povdari, se povzdigne, — pri nenaglašeni besedi pa pade. Vprašavni in klicavni stavki se drugace izrazujejo kakor povedavni. Splob velja zastran naglašenja to le pravilo : Razumi in občuti, kar bereš, in boš prav naglaševal! Privednosti in občutku bravcovemu mora biti pripuščeno, da slehernikrat more prevdariti in razsoditi, kam da hoče obračati pozornost poslušavcovo. Xaglašenje se tedaj ne more nauditi po gramatičnih vodilih, ker ne veljajo povsod; in ko bi tudi povsod enako veljale, ne moremo tirjati, da bi se jih že otroci (ako hitro prisvojili. Xaglaševanje se mora tedaj vaditi po drugili pripomočkib, od kterili bomo kmali še govorili. Koliko časa naj se pri ločnicah z glasom preneha j se že more bolj določno naznaniti, dasiravno se tudi tukaj manj more spoznati po vodilih, kakor če se učenci prav vadijo in napeljuje , da razumejo, kar berejo. Pri Iočnicah včasi glas pada, včasi se povzdiguje , včasi pa mora tako rekoč viseti ali stati. Pri piki glas pada, da se primerno ve, da je niisel končana in da naj glas nekolike počije. To velja tudi pri nadpičji, toda nekoliko manj. Pri dvopičji in pri vejici glas navadno obvisi ali obstoji, dasiravno se tudi pri vejici pripeti, da se glas povzdigne ali zniža, vendar se takrat glas ne sine tako povzdigniti kakor pri prašaji, tudi se ne sme tako znižati kakor pri piki. Pri prašanji in klicanji se glas povzdigne, dasiravno se to vravnuje po zapopadku v različni meri iu izrazu. Otroci na te dve ločnici dostikrat premalo porajtajo, tudi če že znajo zadosti prav brati. Učenci se večkrat pri učeniku iii součencib sraiuujejo, da bi čutila, ktere 5* so v takih stavkih, primerno izrazovali; naj se tedaj bolj po izgledih napeljujejo in oserčujejo , da prav občutljivo berejo. Poglejmo tedaj! ktere napake so rade v obče in posamezno pri naglaševanji, — kako se odvračujejo in odpravljajo, in kako se napeljuje do pravega in pametnega naglaševanja. Uobremu naglaševanju ravna nasproti, kdor prenizko ali tako bere, kakor da bi godel, ali kdor preveč glasno in previsoko bere. Poslednje se morda naj bolj pogosto nahaja. Oboje, posebno pa poslednje, obtežuje, da se glas ne more premenjevati, zviševati in zniževati, in pripelje k jednoglasnosti ali monotonu. To je toliko neprijetnejše, ako zvišani navkreber izpeljani glas pri vsaki piki kar na enkrat pade. Ako se pesmi tako berejo, jih človek poslušali ne more. Večkrat se sliši, da se glas enako valovom zmirom povzdiguje in znižuje, in na zapopadek in ločnice se nič ne porajta. V spodnjem razredu, kjer otroci besede in gole stavke pobirajo, se navadijo zopernega enoglasnega branja, ker zloge v besedi in besede v stavku enakoraerno izrekujejo. Tako postane glas tudi za naprej okoren in nevkreten. Ce pa vendar tako napčno naglaševanje ni splošno v šoli, se pa vendar vselej primeri, da imajo posamezni učenci to napako. (Daije prUl.)