V i l i V u k Maribor K N J I G A IN T E L E V I Z I J A Današnji čas terja čedalje več vprašanj in razmišljanj o odnosu televizije ne samo do gledalcev, temveč tudi do tistih medijev, ki so klasična kulturna dediščina in ki prav spričo razvoja tako imenovane osme umetnosti vsaj na- videzno ostajajo v ozadju. Televizija je mlad kulturni medij in se glede na svo- je pestre obveznosti, ki jih ima do gledalcev — od posredovanja informacij do uprizarjanja televizijskih dram —, vsekakor po krivici razglaša za osmo umet- nost. Televizijski program ni v celoti umetniški, temveč je predvsem dokumen- taren, torej v glavnem žurnalističen, zato daleč od umetnosti, pač pa bli- zu kulture. Ni več dvoma, da je med kulturnimi mediji (če mednje prištevamo vse od knjige do glasbe in gledališča) televizija prevzela krepko vodstvo. Program, ki ga vsak dan oddaja, je navadno zares gledan, ne sicer v celoti, toda vsakove- černo migotanje plavkaste svetlobe v naših domovih je postalo navada, ki se utegne spremeniti v razvado, to bi pa pomenilo škodo za gledalca. Televizijski program namreč terja selektivnost, za sedanjega gledalca pa je značilno, da gleda vse, četudi je ob gledanju nezadovoljen; toda prepričan je, da izpred TV zaslona ne sme oditi, dokler ne bo napovedovalka odjavila dnevnega spore- da in napovedala oddaje za prihodnji dan. Vsi dobro vemo, da so zvesti gledalci televizije tudi otroci, pri katerih je selektivnost še vprašljivejša, saj jih živa slika priklepa nase s tako močjo, da bi si radi ogledali vse, kar prikaže televizijski ekran. Prav zato bi bilo nujno obširneje načeti vprašanje o otroku in televiziji, kar bi lahko bila navsezadnje tudi dolžnost naše revije, saj televizija vendarle še ni toliko televizična, da v njej ne bi mogli prepoznavati trdnih prisotnosti vseh umetniških zvrsti, torej dovolj močno tudi književnost. Prav zavoljo tega si za zdaj postavljamo vprašanje o knjigi in televiziji, pravzaprav o mladinski knjigi in televizijskem sporedu za mlade, hkrati pa še vprašanje o televizijski vzgoji. Vprašanja so navezana na serijo lutkovnih oddaj Zverinice iz Rezije, ki je bila na sporedu ljubljanske televizije konec leta 1976 in v prvih mesecih leta 1977. Serijo so pripravili mariborski lutkarji pod režij- skim vodstvom Tineta Varla, televizijsko realizacijo pa je pripravil Marjan Ciglič. Serija Zverinice iz Rezije je bila med mladimi gledalci brez dvoma odmev- na in je pravzaprav po svoje opozorila na istoimensko zbirko pravljic, ki jo je pripravil Milko Matičetov. Vplivi lutkovnega gledališča na mlado občinstvo so znani in imajo pomen, ki ga ne bi smeli prezreti načrtovalci kulture in kultur- ne vzgoje. Tudi po svoji odmevnosti so lutkovna gledališča veljavne in potreb- ne kulturne ustanove in so — enako kot mladinska književnost — uvod v člo- vekovo kulturno prihodnost ter izobrazbo nasploh. Ko se na popularnost lut- kovnega gledališča naveže popularnost televizije, pride do zanimivega stika, ki bi ga bilo vredno upoštevati pri posredovanju kulturnih oziroma umetniških dosežkov mladim gledalcem. V tem je torej tudi osrednji pomen, ki ga lahko ugotavljamo ob lutkovno- televizijski nadaljevanki Zverinice iz Rezije. Rezijanske pravljice, ki jih je »ujel in udomačil« (Zverinice iz Rezije. Ljubljana: Mladinska knjiga; Trst: Za- ložništvo tržaškega tiska, 1973)* Milko Matičetov, so književna zbirka ljudskega gradiva, ki seveda ni zanimivo le zaradi svoje vsebinske pestrosti iz pripovedi, temveč tudi zaradi ustvarjalne ljudske misli, ki se v tem narodnem blagu kaže. Zverinice iz Rezije potemtakem niso literatura, ki bi svojo izpoved gradila umetno, temveč vsebujejo ljudsko pristnost, ki j im daje svojevrstno dimenzijo, s čimer njihova izpoved ni usmerjena zgolj v otroško dojemanje, kot to sicer radi pripisujemo pravljični literaturi, temveč je naravnana širše in globlje. Ker pa je lutkovno gledališče po sedanjih nazorih predvsem gledališče za otroke, vidimo seveda v televizijski lutkovni priredbi Zverinic iz Rezije zlasti niz otroških oddaj. Televizijski seriji ne bi bilo kaj očitati, predvsem ne zato, ker je lutkovna dramska ustvarjalnost znotraj sicer tudi ne kdo ve kako raz- vite domače dramatike še precejšnja neznanka. Prav tako je ta ustvarjalnost, ki ji načelno pripisujemo velik pomen, podobno kot nasploh mladinska knji- ževnost, odsotna v večjih kritičnih spisih o besedni umetnosti, tako da se lut- kovna dramatika razvija v glavnem v krogu tistih ustvarjalcev, ki imajo z lut- kovno dejavnostjo povsem praktične skušnje. Mariborski lutkar Tine Vari je človek z določeno lutkarsko prakso. Prav to mu je omogočilo poseben vizualni pristop pri branju rezijskih pravljic. Iz prepesnjenih zapisov Milka Matičetova je ljudsko gradivo dramatiziral Jože Roda in se zaradi kratkosti posameznih pravljic odločil za združevanje več zgodb. Kolikor je bilo mogoče ugotavljati ob gledanju televizijskih oddaj in ob primerjanju govorice teh oddaj z govorico pravljiške knjige Milka Matičetova, se je dramatizatorju Rodetu posrečila smiselna združitev dejanj in dialogov oseb-živali, tako da je v ekranizaciji prišlo do samostojne veljave tudi televi- zijsko sredstvo, ki je pravljice posredovalo po svojih zakonitostih, predvsem pa seveda v svojem jeziku. Bolj kot kjerkoli pa je pri lutkovni uprizoritvi pomembno skupinsko delo, ki mora biti harmonično, če bi naj bila predstava učinkovita in za gledalca prepričljiva. Disharmonija v izvedbi bi ustvarjala občutek umetnega in nede- janskega, to pa bi mlade gledalce odvračalo od njihove napete sledi dogodkom na lutkovnem odru. Pri Zverinicah na televiziji je bilo vseskozi čutiti harmo- ničnost lutkovnega ansambla, ki se je kazal na relaciji od že omenjenega reži- serja in dramatizatorja prek osnutkov za lutke (Breda Vari) do glasbe (Emil * Hkrati s televizijsko nadaljevanko sta pri Mladinski knjigi v zbirki Male sli- kanice izšli dve knjižnci za najmlajše bralce, ki vsebujeta tri rezijanske pravljice: 1. Grdina in rusica (v knjigi Zverinice iz Rezije na str. 155 ima pravljica naslov Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice), 2. Lisica pridigala kokošim — vsebuje dve pravljici: Lisica pridigala kokošim (Zverinice iz Rezije str. 83) ter Petelin, volk in lisica (prim. Biski volk, ravanški pe- telin in lisica iz Zagate — Zverinice iz Rezije str. 144). Na vsaki strani spremlja besedilo prizor iz televizijskega lutkovnega filma Zve- rinice iz Rezije. Rošker) in izvajalcev. V desetminutnih epizodah je poznopopoldanski televizij- ski zaslon med Zverinicami iz Rezije vendarle zaživel v dovolj pristnem in mlademu gledalcu ustreznem vzdušju, da je bilo v njem čutiti tako umetnost kot informacijo. Posebej se velja v tem kratkem zapisu ustaviti zlasti ob informaciji. Na televiziji je tudi umetniški program včasih informativen, ker televizija sega po izdelanih projektih drugih umetniških zvrsti in jih pri svoji uprizoritvi le podreja pravilom televizijske igre. Kot je že film na veliko segel po literaturi in iz znanih romanov iz svetovne književnosti napravil filmske uprizoritve, se tudi televizija kot sestra vizualne komunikacije, kakršno je prinesel film, ni odrekla kar precejšnjemu seganju v književnost. V tej zvezi pa ni narobe po- udariti, da predvsem otroški in mladinski televizijski programi tudi pri nas pri- našajo razmeroma dosti v televizijo spremenjene mladinske književnosti. Zve- rinice iz Rezije so zato spodbuda za misel o odnosu med knjigo in televizijo. Zdelo bi se, da je ta odnos prej sovražen kot prijateljski, prej v škodo knjigi kot televiziji. Res je televizija vnesla v »odjemanje« klasičnih umetnosti (knji- ževnost, gledališče) neke vrste zmedo, ker so se nagnjenja »odjemalcev« znena- da strnila okoli nje. Toda to je bila le normalna in časovno omejena reakcija, kakršna je lahko značilna za vse nove pojave. Vendar pa ni mogoče zanemariti veljave vizualnih komunikacij, ki postajajo večinska značilnost sodobne kultu- re in ki terjajo tudi »vzgojiteljsko« pozornost. Pri tem je mišljena za zdaj še pomanjkljiva izobrazba o vizualnih komunikacijah, saj se tu ustvarja sistem, ki mu ne bo mogoče slediti, če ne bo imel ustreznih učiteljev. Učitelji, če bi bili, bi lahko znatno potolažili tudi vse tiste, ki so zaradi prevladujočega zanimanja za vizualno posredovanje umetnosti zaskrbljeni. Vi- zualni sistem gotovo ne uničuje klasičnega, torej ne znižuje zanimanja za knji- go, če znamo to dediščino pravilno vključiti v nove okvire in če se seveda na- ravnost ne vdamo prepričanju, da je z nastopom filma in televizije konec vsega, najprej pa književnosti, hkrati s tem pa tudi predvsem zanimanja mladih za književnost. Če ostanemo pri televizijski uprizoritvi Zverinic iz Rezije, lahko ugotavljamo izdatno pomoč novega medija književnosti. Nasploh kažejo podat- ki, da po predvajanju posameznih dramatiziranih romanov na televiziji silno naraste zanimanje za same romane. Podatki za Zverinice iz Rezije ne bi mogli biti drugačni od drugih, če bi jih zbrali. Televizija v trenutku svojega predva- janja rezijskih pravljic teh pravljic ni samo posredovala, temveč je prenašala tudi informacijo o njih. Informacija pa je mogla biti le spodbuda za branje pravljiškega originala. Summary The article deals with the relationship between television and its spectators par- ticularly with the connection between television and literature. It is based on the television puppet-series, Zverinice iz Rezije, which is not juvenile literature only for it also contains pure folklore elements. During the puppet-series performance the greater part of the audience were children who are, in any case, very faithful televi- sion does not mediate the artistic program only, but it also informs the audience about the artistic inheritance. According to this television should be more often used for its informative purpose. As the major part of the television children program is based mainly on literary works, the popularisation of literature through the televi- sion medium is even more important.