118
Dopisi.
Varaždin 1. aprila. M. K. — Naše gledišno društvo ne spi, tudi križem rok ne derži. Dobrovoljci vsak pot lepše in umetnejše igrajo. V saboto zadnjega marca so nam napravili preveselo večerno zabavo, igrali so igro gospodične od Saint Cyr-a^, ki jo je naš tukaj v Varaždinu živeči znani dr. Vezič izverstno iz francoščine preložil. Bali smo se nekteri, ko smo slišali, da namerjajo igrati to igro, ki je polna francozke dvorske etikete, da bi jim ne spodletela; nasprotniki vsake domače stvari pa, ki se jih kakor pri vas v Ljubljani tako tudi tu ne manjka, so se skrivej veselili, da bi le tako bilo, česar smo se mi bali. Al prevaljeni smo bili vsi: mi dobromisleči na veliko veselje, uni hudomisleči pa še na večji serd in jezo. Igrali so tako dobro, tako umetno, tako naravno, da si boljih igravcov v kakem glavnem mestu in v rednem gledišču ni želeti. Gospodični ste se spet kaj odlikovale, ena je bolje igrala ko druga; al tudi gospodje niso nič za njima ostajali. Tako lepo, dobro in umetno dozdaj še niso igrali; to je vsak gledavec rekel in je tudi moral reči, in zdaj se nam več ni bati, naj igrajo ktero in kakoršno koli igro, da bi jim dobro ne šla spod rok. Gledišče je bilo dosti polno in ne-poterpljivosti ni bilo ne pri našem krasnem ne pri možkem spolu gledavcov, akoravno je terpelo igranje od pol osme do pol dvanajste ure.   Pervi teden po veliki noči   bodo tri-
krat igrali,  in da bi Bog hotel,   da bi  se družtvo tudi na leto ne razšlo!
Sv. Lenard v Slovenskih goricah. Ker do sedaj ni   bilo   veliko  brati   v   ?5Novicahu o zadevah  tote   krajine, ktera vendar slovi  zastran  vinstva in   umnega  kmetovanja prebivavcov,   sem   namenil  se  o zanimivih   dogodbah   tega kraja objavljati včasih kaj čitateljem dragim „Novic" ,   ako jih zanimati utegnejo  dopisi takošni.    Preden pa dopisovati začnem o tem, kar tu se godi,   bo menda prav, da prije opišem na kratko   pozorišče,   na   kterem utegne  dogod-jati se kaj  dopisovanja   vrednega.    Mali terg,   ki   mu daje ime sv. Lenard, stoji na Stirskem, v marburškem okrožji, v tako zvanih ^Slovenskih goricah",  tri ure od Marburga. Lega mu je dosti prijetna.    Prostira  se namreč na ilovnati goračini, ktero v mnogih krivinah obtekate rečici   Velka in Glagovnica.   Na vzhodnji strani   kinčajo terg poredoma postavljeni tankoverhi topoli, za hišami so verti pa polja, ter je okoli tudi obilo sadiinosnega drevja.   Hiš je 80,  večidel zidanih,  stanovnikov   blizo 500.   Pred nekoliko leti bile  so hiše lesene;   kar  pa so tukaj cesarske uradnije z mnogimi uradniki,   ki potrebujejo stanišč ter jih plačujejo dobro, je premožnišim teržanom zbudila se  volja  za gradjenje. Padle so nekdanje lesene bajte,   na njih mestu   vzdignile se zale hiše iz kamenja in opek. Prostora dovelj je pa še tukaj za nove   pohištva.    Na   prostranem   teržišču  stoji   dosti  velika cerkev   posvečena  sv.   Lenardu;   ponovljena   bila je  leta 1850.    Tuje tudi tehantija,   h kteri spada 8 duhovnij ; tote imajo blizo 16.820 duš in eno ljudsko učilnico v tergu, ktero  obiskuje  kakih   160   otrok.    Zavetnik  Št.   Lenardske cerkve  je  slavni  samostan  admontski. — Cesarske uradnije so: C. kr. okrajnija, c. kr. dačovnija in c. kr. pošta. Teržna   srenja   ima   svojega   načelnika.   —  Oštarij   tergu ne manjka; najbolj obiskana gostivnica je pa pivovarnja. — Teržišče je prostorno, toda prazno in tiho.   Se ve da tukaj ni   velikomestnega    stoglasnega   hrupa   in   šuma    ljudi'   pa vpreg,   da  ni paše  za oči,   da   ni dangubečih postopačev; tudi ognjokrilati hlapom z mnogokotrižnim orjaškim životom ne hrusijo skozi tote  doline,  in  glasovi vojaških bogov ne razlegajo se do sem.
At secura quies, et nescia fallere vita, Dives opum variarum; at latis otia fundis, Mugitusque bourn, mollesque sub arbore sorani Non absunt. — — — — — — — — — —
Vir g.
Okolica je zdaj (perve dni malega travna) še oterp-njena v zimski dremuti. Med hribjem leži sneg; po nižavah stoje nabrane vode; rujavklato je viditi polje in le polagoma oživljajo se travniki pa njive, na kterih je ozimina; iglato drevje pak odlikuje se tamnozeleno po berdoviti okrajni. Sprelepa je pa nek okolica ta ob cvetji in petji pomladanskem, poleti ter o dobi, ko grojzdje zori na prisojnih goricah.
Bodi mi blagoslovljena, meni dozdaj ne znana lepa krajina! Zapustivši zeleno Posavinje pozdravljam Tebe kot novo domovino; bodi mila ptujemu naselniku! Sem slovenske kervi kot Tvoji verli sinovi; serce mi bije za blagor slovenskega rodu, za omiko naroda, za srečo bratov slovenskih.
J. Š.
Iz Predvora 6. aprila. T. K. „Modus acquirendi est multiplex, qui eum nescit, est simplex", pravi latinski pregovor ,   kterega  sem slovensko — se   ve   da  slabo tako-le
prevodil:
Mnogo je potov si kaj pridobit', Kdor jih ne ve, je bedak silovit. So namreč ljudje, ki se trudijo z modro glavico in pridnimi rokami si kaj pridobiti, in taka pridobitev je najlepša ter človeku najbolj tekne. So spet, ki s silo ali pa skrivaj komu kaj pograbijo in vzamejo, in taka pridobitev je tolovajska, tatinska in nima teka ter ne terpi dolgo. Sploh velja pregovor: kakor pridobljeno, tako spet zgubljeno. In poslednjic so še ljudje,   ki  z mnogimi zvijačami  si kaj pridobijo,   in
119
taka pridobitev je čez vse sramotna, gerda in tudi pregrešna. Tu sem slišijo sključeni hinavci, sladki slinjenci, postopači in nekteri beračiini, ki umejo s tem in unim prekaniti človeka. Tako dojde pretečeno saboto majhen poštam možicelj jokaje k meni in mi toži, da je od Kaplje doli popotovaje od Jezera do Predvora 170 forintov s potnim in z drugimi listmi vred zgubil, in me prosi, naj bi v cerkvi to oznanil. Vprašaje ga, kdo in od kod da je, mi veli, da je iz Briksna v Tirolih doma in s kotlovino barantaje je na poti v Postojno, kjer se ima s svojim bratom sniti, da se o prihodnji kupčii kaj pomenita. Ker je svoj nemški govor prav po koroški zavijal in poslednjič še eno „praesta quae-sumus" pristavi: ?)Ich bitt Ihnen, leihen Sie mir bis Mitt-woch, wo ich zuruckkomme nach dem verlorenen Gelde frageu , a paar Gulden, damit ich vveiter kann; ich werde sie Ihnen damals ganz gewiss vergiiten" — se mi je sivec nekoliko sleparski dozdevati jel. Da se ga znebim, mu dam nekaj z besedami, da mu tega ne posodim, ampak tako dam. Na to jo odtegne. Drugi dan zvem, da je ta slepar še tisti večer v neki kerčmi prav dobro se gostoval in bur-koval; drugi dan je pa na vse zgodaj svoje pete dalje odnesel, pred ko ne še druge sleparit.
Iz Ljubljane. V glavnem zboru krajnskega zgodovinskega družtva, v kterem se je 29. dan p. m. celo majhna muožica družbenikov snidla, *e bilo povedano, da okoli Der-novega na Dolenskem razkopane gomile niso ničesa raz-odele, kar bi bilo spomina vredno; poskusili bojo nektere okoli Zatičine odkriti. Gosp. dr. E. Costa, ki je bil namesto gosp. prefekta Rebiča enoglasno za odbornika izvoljen, je vnovič sprožil napravo deželnega arhiva; zbor je po-terdil gospod dohtarjev predlog in vodstvu izročil izpeljavo te zadeve. — Ravno smo slišali, da so presvitli cesar ukazali , 20.000 gld. ubogim Dolencom in IVotrajncom podeliti. Ali je novica gotova, nam bojo gosp. deželni poglavar kmali povedali.