43 Intervju z zaslužno profesorico dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič Ljubljana, 14. marca 2023 Pogovarjala se je Tamara Malešević, Zavod RS za šolstvo »Socialno delo se me še danes tiče, saj je zame bilo ved- no pomembno videti, razumeti drugega. In morda lah- ko še pomagam,« nam pove upokojena zaslužna profe- sorica Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Povod za ta intervju je aktualna posodobitev pro- gramskih smernic za svetovalno delo. Leta 1999 ste bili članica skupine ekspertov z našega področja, ki je soustvarjala danes še veljavni konceptualni dokument. Takrat ste napisali dokument, ki svetovalnim delavcem v vrtcih, šolah in domovih petindvajset let pomeni za vse stroke poenoteno strokovno izhodišče za svetoval- no delo v vzgoji in izobraževanju. V sedanjem času že- limo aktualizirati koncept svetovalnega dela, ki ste ga takrat ustvarili v odprtem, strokovnem in jedrnatem dokumentu, saj je še danes po ocenah večine praktikov relevanten kljub kompleksnim družbenim spremem- bam, ki so se zgodile v tem času in spremenile potrebe svetovancev. Socialno delo, ki ste se mu posvetili ves čas vašega poklicnega delovanja, temelji na pomoči družini. Kaj pa današnja družina potrebuje od vrtcev, šol in drugih vzgojno-izobraževalnih ustanov? Po končanem študiju psihologije sva s kolegom Bernardom Stritihom prišla na Višjo šolo za so- cialno delo in tam sem ostala do upokojitve pred tremi leti. Željni smo bili znanja o tem, kako po- magati ljudem. Takrat je bilo malo znanja na tem področju. Zelo nas je zanimalo, kako podpreti člo- veka v stiski. Družina je pomembna. Vendar je vedno začetek pri posamezniku – razumevanje človeka, nato spremembe v svetu in nato družina. Zame je bilo vedno razkošno soustvarjati z družinami. Te so vedno bile moji sodelavci v iskanju pomoči. Otrok je ekspert svojih izkušenj. Prav to izkušnjo, si želim, da bi družine dobile od vseh vzgojno-izobraževal- nih ustanov. Kaj svetujete mladim kolegom, da bi postali dobri strokovnjaki v podpori in pomoči posameznikom, da bi zgradili svoj način, svoj model pomoči drugim? 44 Šolsko svetovalno delo | INTERVJU Prenesla bi jim svojo izkušnjo: kakšno zadovol- jstvo, celo užitek, prinašajo procesi pomoči, ko soustvarjamo z ljudmi! Kaj vse dobrega doživlja- mo ob opazovanju in poslušanju ljudi, potrebnih pomoči, ter skupnem iskanju rešitev za njih. Za- nimivo je, ker so vse poti odprte, ko soustvarjaš z njimi. Zanimivo je tudi raziskovanje novih metod pomoči. Del otroštva ste preživeli v Prekmurju. Kako je vas zaznamovalo to okolje? Mene je zelo zaznamovala diplomatska služba mo- jega očeta, kar je pomenilo, da smo živeli v različ- nih državah. S sestrami smo se morali učiti novih jezikov, se prilagajati novim šolam in okoljem v Španiji, Švici, Srbiji, na Madžarskem. Zame je bila pomembna moja draga babica iz Prekmurja, ki me je naučila, da lahko mirno živim in da bom zmogla z optimizmom in odprtostjo iti naprej kljub močni čustveni bolečini, ki se včasih zgodi, saj bo ta mi- nila. Tako me je zaznamovala njena ljubezen. Opisujete svoje lepo otroštvo. Kaj vas je potem pri- peljalo v socialno delo, v poklicno delovanje za po- moč ljudem v stiski? Babica me je naučila, da lahko bolečino zdržim in preživim mirno. Zato vidim v vsem lepe stvari. Ved- no iščem dobro, ker hočem naprej. Verjamem, da vedno obstajajo ljudje, ob katerih zmorem delo- vati, nadaljevati. V družini smo se tri sestre nauči- le pomagati druga drugi. Selitve družine zaradi očetovega dela in nova okolja so od nas zahtevala veliko prilagajanja. Iskali smo tudi pomoč drugih ljudi, v šoli, okolju. Odraščala sem s to pomembno življenjsko izkušnjo, da sprejmem pomoč drugih. To mi je tudi odprlo pot v socialno delo. Kaj lahko socialni delavec specifično prinaša timu svetovalnih delavcev? Predvsem model soustvarjanja v procesu pomoči, kot je to podrobneje napisano v moji knjigi Sous- tvarjanje v šoli: učenje kot pogovor (2008). Že nekaj časa je aktualno povečano priseljevanje družin v Slovenijo. Kaj svetujete vrtcem in šolam, da podprejo vključevanje otrok in mladostnikov iz tujejezičnega okolja in drugih kultur v slovenski vz- gojno-izobraževalni prostor? Socialno delo se začne, ko vsi drugi malce oma- gajo. Treba se je srečati z vsakim otrokom v njegovem svetu, z vsemi otroki, pa tudi s priseljenci. Stopiš mu bliže, pogledaš, kje je ta otrok zdaj, in to mo- rajo biti redna srečevanja. Sproti se moramo učiti, kako naprej. Vsak dan naj učitelj poišče stik s tem otrokom, to je pomembno. Nato se začne učenje. Da bi se lahko začel proces soustvarjanja, odras- li mora stopiti do otroka. Ta stik med njima mora trajati, biti reden, vsakodneven. Nato se lahko šele začne počasno učenje, s potrpežljivostjo. Ravno takšna je bila tudi moja izkušnja v šoli v Švici, kjer sem bila na novo priseljena in nisem govorila nemško. Vsi odrasli so lahko na šoli podpora no- vemu učencu oz. aktivirajo vrstnike za ta namen. Zelo je pomembno, da se zavedamo, da otrok po- trebuje osebo, s katero se bo redno povezoval v začetnem obdobju prilagajanja, ki je zaveznik, ki daje čustveno zavetje in varnost. Otrokov neuspeh namreč pomembno zaznamuje tudi učitelja. Skupaj z Janezom Bečajem, Sonjo Pečjak, Metodom Resmanom, Tanjo Bezić, Ksenijo Bregar Golobič Citati iz knjige »Soustvarjanje v šoli – učenje kot pogovor« »V šolo pride vsak otrok, v sodelovanje so po- vabljeni vsi starši, zato je tako pomembno, da prav šola zagotovi izkušnjo sodelovanja, izku- šnjo soustvarjanja v skupnosti, ki nikogar ne izključi.« »Nekoč se je zdelo, da vse odgovore imajo star- ši in učitelji, ki so se lahko trdno naslonili na družbene norme in vrednote; naloga otrok je bila zgolj, da se po njih ravnajo. Danes to ni več mogoče. Otroci in odrasli potrebujemo odprte prostore za pogovor, da skupaj raziščemo, kako bomo skupaj živeli. To je nova svoboda, a zah- teva novo učenje za odgovorno ravnanje z njo.« 45 Intervju z zaslužno profesorico dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič idr. ste ustvarjali dokument Programske smernice za svetovalno službo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah (1999). Kako je nastajal? Šlo je za proces soustvarjanja. Vsaka stroka pa je dodala svoja specifična znanja. Veliko sem napisa- la sama, izhajajoč iz socialnega dela, vendar je vse potekalo ob skupnem razmišljanju, v soustvarjan- ju s kolegi. Besede smo želeli zapisati preprosto, da bi se jih laže udejanjalo. Izziv takratne skupine ekspertov, ki ste pisali pro- gramske smernice leta 1999, je bil, da ste pisali prvi takšen dokument, ki je urejal področje svetovalnega dela. Aktualna ekspertna skupina pa ima nalogo po- sodobiti ta dokument v psihosocialnem kontekstu, ki je postal še bolj kompleksen. Kaj bi sporočili tej skupini? Obvarovati je treba procese pomoči. Procesi po- moči, ki podpirajo otroke, so v današnji družbi še bolj pomembni. V socialnem in svetovalnem delu moramo narediti uporabni red za strokovn- jake v praksi. Vse smo že preizkusili in dokazali s timskem soustvarjanjem. Programske smernice za svetovalno službo so dokument, ki poskuša narediti tak red. Želim si, da bi tudi novi delovni skupini uspelo razmišljati in razvijati smernice v soustvarjalnem procesu. Takrat je vaša ekspertna skupina lucidno izpostavila pomen razvojnega in preventivnega dela svetovalne službe poleg dejavnosti pomoči? Kako ste prišli do tega modela? Otrok v tem posebnem obdobju razvoja potrebu- je eno osebo v šolskem prostoru, en odnos, kate- rem je na trenutke on v središču, v katerem ga ta oseba kontinuirano varuje in podpira. Ta proces in odnos delujeta preventivno za njega. To je med drugim tudi razvojno-preventivno delo. Preprosto je. Pri razvojno-preventivnem delu in dejavnostih pomoči izhajamo iz otrok. Pri prvem delujemo ne- koliko prej, da bi zmanjšali dejavnike tveganja in možnost neželenih izidov. Ali sta vrtec in šola kot varovalna dejavnika, kot ins- titucionalizirana skupnost izgubila svojo moč, da bi podprla razvoj otrok in mladih? Kako je svetovalna služba lahko danes uspešna pri tem, da ustvarja va- rovalno mrežo, skupnost za otroke, ki potrebujejo pomoč? Menim, da je vse enako kot prej, če govorimo o po- trebah otrok, družin, učiteljev idr. Odrasli v šoli ne morejo gledati stran, ko vidijo, da otrok potrebuje pomoč. Preprosto se odrasli morajo odzvati na po- trebe in stiske otrok, razvijati empatijo in odkrivati svoj osebni smisel v tem trajnem procesu – vedno neki otrok potrebuje podporo odraslega indivi- dualno ali v spodbujanju nastajanja dobre skup- nosti vrstnikov. Socialni delavci se dnevno srečujejo z najtežjimi družinskimi zgodbami naše družbe. Kako jim us- peva vsakič znova najti smisel? Kaj se od njih lahko naučimo svetovalni delavci v vzgojno-izobraževal- nih zavodih? Pomaga jim odprtost in odpornost, ki temelji na primarnem doživljanju sprejetosti, zavetja, varne točke, h kateri se lahko vedno vračajo in po pre- moru znova nadaljujejo. O moji osebni izkušnji z babico sem govorila prej in prepoznavam jo v so- cialnem delu. Skupaj z drugimi člani ekspertne skupine ste ustva- rili Programske smernice za svetovalno delo v vrtcih šolah in domovih in ste nam jih leta 1999 dali v roke. Združili ste različne profile svetovalnih delavcev za isti namen, povezali in usmerili ste nas v izbrano smer, ustvarili ste »uporabni red« na tem področju. S tem ste nam ponudili varno točko, h kateri se lahko vedno vračamo, ko smo v dilemi, ko se moramo us- taviti in premisliti – »postanek, da bi nas duša dohi- tela (Soustvarjanje v šoli, 2008)« – ter čez nekaj časa nadaljevati pot. Podobno opisujete negovanje lastne moči in smisla pri nenehnem soustvarjanju novega znanja z drugimi, v novem svetu, novem času, vedno znova in znova. Hvala vam za vse vaše deljeno znanje in modrost, profesorica Gabi Čačinovič Vogrinčič. 