APRIL 1940 • L. XVII VSEBINA Jakob Struja: Sejavčeva pesem (pesem) — Od cvetja do sadu — Štebih: Zakaj kmetski mladini izobrazba? — D. K.: Borba za surovine in kolonije — Franc Sebjanič: Slovenci v Ameriki — Ivan Nemec: Naš svet med Ibrom in Moravo — Slovenska kmetska mladina na delu — f Pavel Bobnar — f Pavel Bobnar: Tiha prošnja (pesem) — Lidija Grilec: Tvojim upom (pesem) — Razlaga tujih besed — Nezakonska mati in njen otrok — Za bodoče matere — Šivanje in ročna dela — Naš vrt — Za kuhinjo —' Izidor Korobač: Mežnar Brkljač — Josef Knap: Puszta (roman) — Ivan Nemec: Sreča v valovih (povest) •— Za prosti čas Mesečnik za kmetsko prosveto • Izhaja vsak mesec • Celoletna naročnina din 25.—, posamezna itevilka din 3.— • Rokopisov ne vračamo • Vse, kar. se tiče uredniltva, pošiljajte na naslov: Uredništvo »Grude«, I.jubljana, Pražakova ulica 11 • Uprava »Grude« je v Ljubljani, Pražakova ulica 11, kamor pošiljajte naročnino, oglase in reklamacije (pritožbe) • Poštno čekovni račun »Grude« ima št. 13.440 Urednik: Ivan Kronovšek • Izdaja Zveza kmetskih fantov in deklet, oba v Ljubljani • Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z. (Vodnik in Knez), Kamnik Koleba, motorji, Pomlad je tu! vsi nadomestni deli Splošna trgovska d. z o. z. Ljubljana, Tyrfeva cesta 33 Uprava sporoča • Vsi naročniki, ki nam še niso poravnali naročnine, naj ne odlašajo več! Ne čakajte, da vas bomo morali pismeno opominjati! Saj razumete, da imamo s tem veliko dela in stroškov in da vas silno neradi nadlegujemo! Položnice smo priložili prvi številki »Grude«. — Če ste jo izgubili, pa pošljite dolžni znesek po položnici golici, ki jo dobite na vsaki pošti. Na njo vpišite številko našega čekovnega računa 13.440. Prosimo! • Za 1 štev. »Grude« 5.— din! Rabimo nekaj izvodov 4. (april) in 12. (december) številke »Grude«, letnika 1938. Za vsak nepoškodovan izvod plačamo din 5.—. Pošljite jo naši upravi, Ljubljana, Pražakova ul. 11. • Za tiskovni sklad »Grude« je nabral tov. Milan Kožuh ob priliki izleta Društva kmetskih fantov in deklet iz Škofje vasi v Dobje pri Dramljah din 90.—. Iskrena hvala! Prav tako je nakazala za tiskovni sklad tov. Ana Horvatičeva, učiteljica v Ogulinu, din 75.—. Tudi njej: iskrena hvala! Uredništvo obvešča M. S.: Hvala za prispevke! Nekaj malega bo treba črtati. Je že tako! Sicer je pa zelo dobra stvar. Pa še pošlji! Pozdravljena! • P. D. V.: Članek prejel — hvala! Pride ob priliki na-vrsto. Pozdravljen! n ii r\ mi w %j ur\ MESEČNIK ZA KMETSKO PROSVETO 4. APRIL 1940 XVII. Jakob Struja: Sejavčeva pesem Grem s polnim korakom in sejem življenje v zemljo. Škrjanček se plašno pod nebom lovi; ob cesti brzojav skrivnostno drhti, šepeče kot v grozi: »Ne sej več, vsepovsod raste oblačno nebo!«. Grem s polnim korakom in sejem življenje v zemljo. Na žicah pojočih se zbirajo jate in v polja kriče, da je v svetu požar... Ni mi mar pesmi, ki jo ptice pojo. Kmalu bo mrak in se nagnil bo dan; od svojega polja ne morem več stran; jaz njive oplajam s trdo roko. C;€\ C Grem s polnim korakom in sejem; novo življenje vlivam v zemljo: Mi bomo ostali! Sonce, tema — vse gre preko nas, burje obličijo svetu obraz... Le drevje in žito in polje ne ugasne in spet nam pomladi zasijejo jasne! Od cvetja do sadu Ko pride pomlad, se v njenih sončnih dneh vzbude po naši zemlji cvetovi. Najprej zacveto po livadah zvončki in trobentice, za njimi zadehte ob grmovju vijolice in druge drobne pomladne cvetke. Povsod ob naših hišah, po bregovih in dolinah se odpro na drevju rdeče nadahnjeni beli cveti. Naše podeželje je takrat en sam cvetoč vrt. Češnje, jablane, hruške in slive; vsaka cvete in dehti tako, da človek pozabi na zimo in mraz. Ponosno hodijo gospodarji po sadovnjakih, saj je pomlad njihovo pričakovanje, obet, da bo jesen obilo rodila. Tujci, ki hodijo na pomlad skozi naše vasi, vidijo vso to lepoto; ne morejo je pa doživeti tako, kakor jo doživi naš kmet- ski človek, ki je ves zraščen z zemljo in jo ljubi. Prav v teh dneh se bodo odprli cvetovi 'sadnega drevja povsod tam, kjer dela in oblikuje zemljo pridna roka našega kmetskega človeka. Zacvela bodo drevesa, ki imajo že čisto raskavo skorjo, zacvela tako lepo kakor so takrat, pred sto in več leti, ko so preživljala svojo mladost. Ta drevesa so videla cele vrste rodov. Stari so umirali in za njimi so prišli njihovi sinovi in hčere; tudi ti bodo prešli, drevesa pa bodo ostala še naprej in pričala o delu slovenskega kmetskega človeka. Ali niso ta stara, mogočna debla s svojim cvetjem živa podoba našega kmetskega človeka; prav tako trden je naš rod, prav tako nežna so lica našili deklet, kakor je cvetje na vejah teh starih mogočnih dreves. Ali nobena stvar ni neizpremenljiva. Tako bo tudi to cvetje počasi izgubilo svojo lepoto, zvenelo bo in obledelo, veter bo vzel cvetni prah in cvetje samo. na veji bo ostala le drobna glavica, ki bo postajala iz dneva v dan večja in bo jeseni dozorela v sad. Zgodi pa se včasib, da se cvetovi že pred časom zvijejo, porjave kakor bi jih ožgala slana. V cvetu se je naselil črv! Uničil je vso njegovo lepoto in za vedno preprečil, da bi se cvet razvil v zdrav sad. Kadar cvetje odpade, vidiš namesto njega drobne majhne glavice, ki se počasi razraščajo. Na mnogih lahko opaziš luknjico, ki jo je napravil črv, ki samo žre in uničuje ... Glavice padejo na tla, kolikokrat se zgodi, da odpadejo prav vse; tisoči in milijoni cvetov so se zaman zbudili v življenje, zlagani so bili vsi obeti človeka, zaman vse njegove nade. Črv je preprečil delo narave in zarodek je padel na tla. Ali največkrat zmaga zdravje in iz rdeče nadahnjenili cvetov se razširjajo drobne glavice, ki kljubujejo črvu in njegovemu uničevanju. V juliju se te drobne glavice že razrastejo v prave plodove; na nekaterih vrstah dreves pa že v maju in juniju plodovi dozore in se ponujajo človeku s svojimi bohotnimi barvami. Cvet se ni zastonj zbudil k življenju, dozorel je v sad in opravil delo, ki ga je dolgoval življenju. — Večina cvetov pa dozori v sad šele pozneje v jeseni. Da, življenje nikdar ne počiva. Priroda nam zgovorno priča, da smrti ni, vse je neprestano v snovanju in komaj se čez zimo malo spočije, že pride nova pomlad in spet okiti drevje z novim cvetjem. Težka je pot od cvetja do sadu; nobenega odmora ni, ni počitka, ker narava snuje in živi tudi takrat, ko je na videz mrtva, ko spi. Ali ni to življenje od cvetja do sadu tako podobno človekovemu? Že stoletja gloda po dušah velik črv, uničuje cvetje — našo mladost; uničuje plodove — naše dozorele može in žene. Kakor v naravi mnogokrat služi lepo cvetje zajedalcem kot hrana, tako mora naš človek premno-gokrat svoje zdrave moči staviti na razpolago tujim zajedalcem, ki ne delajo in se ne trudijo, pa brezskrbno žive od dela človeka, ki so si ga zasužnjili. Stoletja je trpel in bil zaničevan naš kmetski človek. Pljuvali so vanj in ga sramotili v zahvalo, da je zatiralcem pripravljal vsakdanji kruh. Pomlad je po naši lepi slovenski deželi. Kljub vsemu je prišla pomlad in sadovnjaki so v cvetju. V cvetju pa je tudi po našili hišah, po kmetskih domovih. Kljub stoletnemu robstvu našemu ljudstvu niso vzeli sil, ki z njimi verujejo v pomlad in v svoje vstajenje. Po naših vaseh cvete! Mladi fantje in dekleta, up domovine, prinašajo k nam venomer pomlad. Pomlad je v njihovih dušah, ko' se bore za svojo staro pravdo, ker so prepričani, da bodo zmagali! Pogum in vera sije iz oči deklet, ki bodo prišla na inesto naših mater in rodila narodu novih cvetov, da njegova pomlad nikdar ne bo minila! Naši cvetovi — slovenska kmetska mladina — bo dala za sebe sadove, ki bodo ljudstvu v korist in narodu v čast! Kako mehko je človeku pri duši, kadar na jesen obira zdravo sadje, na katerem ni črvivih lukenj. Takrat se mu srce sprosti skrbi, ki ga je vso pomlad in vse poletje stiskala. Vse od cvetja je živel v strahu, da mu ne bi plodov uničila ujma ah kaka druga sila. Jesen ga je sprostila, ko je videl, da je njegovo delo bogato poplačano. Po naših vaseh bo te dni zacvelo; cvetje bo objelo vso našo zemljo. To cvetje je naš simbol: Ali ne cvete prav tako bohotno naš mladi kmetski rod? In ti cvetovi se bodo razvili v plodove in dočakali vedno obnavljajoče se pomladi. Ne, teh cvetov ne bo uničil črv; slovenska kmetska mladina je zdrava in zdrava bo tudi naša bodočnost, zdravi bodo plodovi, ki jih bodo narodu dali naši živi pomladni cvetovi ! Ko cvet in vonj bo našo vas objel, naj nas v lej radosti zapeči’ vest: dolžnik sem še, ne morem bit-vesel, zato za »C rudo« dolg bom ves odštel! Če to obljubo boš izpolnil, saj si napravil trden sklep, potem si res na svojem mestu — ves prerojen, vesel boš spet! Zakaj kmetski mladini izobrazba? Danes, ko gre življenje veliko hitrejšo pot kakor pa je šlo pred svetovno vojno, sc naši starši še vedno sprašujejo: Zakaj kmetski mladini izobrazba? — Zakaj naj se zbira kmetska mladina v svojih društvih, ko to po njihovem mnenju nič ne nese? Saj kmetovati vendar ni nobena modrost! — Skoro vsi naši starši pravijo tako! Za obdelovanje polja je treba pač samo pridnosti in delavnih rok; znoja na obrazu je treba, pa nekoliko umazanije, in človek je — kmet! Kako se orje in seje, vlači in okopava, kosi in žanje, tega se ni treba iti nikamor učit... Za to je škoda časa in denarja! — Tako so nekdaj govorili in tako še danes modrujejo nekateri naši očetje. Zanje je vseeno, s kakim plugom, in kako orješ, kako seješ; ne brigajo se, kam boš vsejal ali vsadil to in drugo. Zanje je povsem razumljivo, da stoji vprežna živina, voli in konji v hlevu, družina pa se mora mučiti po polju prav na isti način, kakor so se mučili naši ded je in pradedje. Iz hlevov teče gnojnica na dvorišče in se zgublja po jarkih in ob potih: živina v hlevu pa stoji do kolen v gnoju! Kdo bo kmeta učil?! — Tako vidimo iz dneva v dan, tako govore svojim otrokom očetje in nazadnjaštvo se podeduje iz roda v rod. Kje je vzrok vsega tega zla, tega nazad-njaštva? Res je, da imajo tudi na življenje kmeta vpliv neurejene in za kmetskega delovnega človeka povsem krivične gospodarske uredbe, ali zavedati se moramo, da ne vpliva samo ureditev na človeka, temveč da tudi ta vpliva na njo in jo s svojim umom lahko izboljša sebi v prid. Človek si s svojim umom podjarmlja prirodo! To niso prazne besede, pregovor, ki smo se ga v šoli naučili samo zato, da ga za življenje pozabimo! Kako žalostno je, ko na vse tvoje prigovarjanje tak nazadnjaški človek odgovori: »Bomo že živeli do smrti!« Ne tako! Mi, zavedna, svobodoljubna in napredka željna kmetska mladina hočemo drugačnega, lepšega življenja na svoji zemlji zato, ker se življenja veselimo in zraven tega tudi ljubimo svojo zemljo prav tako, kakor so jo ljubili tisti naši uporni kmetje, ki so zanjo umirali pred dobrimi tristo leti! Mi bomo šli iskat izobrazbe! Utrdili bomo naša mladinska društva, ki sc bore za našo lepšo bodočnosti Taka društva so za nas življenjske važnosti. Starši morajo vendar uvideti, kako potrebni so najrazličnejši poučni tečaji za kmetskega fanta in kako poučni so gospodinjski in kuharski tečaji za kmetsko dekle. Ali nekateri naSi starši svojih odraslih otrok ne puste niti v društva, kar jih ne stane nič, kaj še, da bi jih poslali v kmetijske šole . .. Starši, nikar tako! Pomislite! — ali ne delate greha, ko se ustrašite vsakega izdatka za hčer ali sina? Nič ne pomagajo vaši izgovori in tožbe, da je za kmetskega človeka dovolj ljudska šola, potem pa naj pomaga, doma na kmetiji, češ, če je fant, bo tako šel z enaindvajsetimi leti k vojakom, dekle pa se bo poročilo... Pomislite, da bodo tudi zanje prišli težki dnevi! Naj umrje oče, in sin prevzame posestvo. Kako bo mladi gospodar mogel izplačati vsem svojim bratom in sestram doto, če ne bo znal iztisniti iz zemlje čim več? Zakaj naj potem svet napreduje, če pa mi ostajamo daleč za njim?! Često se zgodi, da starši umrjejo in dediščina preide v tuje roke, otrokom pa ne ostane nič. Zakaj? Oče se je zadolžil, ker ni znal umno gospodariti in ko je imel mnogo zemlje, ni hotel prodati nobenega kosa, da bi dolg poravnal. Dolg je z leti narasel; obresti ni plačeval in ko je sin prevzel posestvo, je moral prodati še enkrat toliko zemlje, ali pa so mu vso vzeli drugi! Kdo je bil s tem najbolj udarjen? Otroci seveda, ki so morali zdoma brez dote s trebuhom za kruhom. Pomoči ne dobiš nikjer, pa se zateci kamor koli. Očetov greh, ki ga je zagrešil s slabim in nazadnjaškim gospodarjenjem, morajo nositi otroci. Starši, nudite otrokom v pravem času dovolj izobrazbe! Pustite jih v Društva kmetskih fantov in deklet! Le tako se bomo vendar enkrat prikopali do boljših, zavednih in odločnih gospodarjev in gospodinj in s tem do boljšega življenja na naši vasi! Ti, mladina, pa na delo! Ne glejta samo na to, fant iri dekle, kako bosta šla nališpa-na v cerkev, v mislih naj vama bo vedno stari pregovor: Boljša pamet — kakor žamet! * Borba za surovine in kolonije Sedanjo vojno lahko imenujemo drugo svetovno vojno, ker je danes v vojnem stanju že nad 500 milijonov ljudi. V Aziji, ali kakor pogosteje čujemo — na Daljnem vzhodu, se že četrto leto vršijo boji med Kitajci in Japonci. Nas Evropejce pa bolj zanima in vznemirja vojna, ki traja že sedem mesecev med zavezniki (Anglijo, Francijo) in Nemčijo. V prejšnji štev. »Cirude« smo že poudarjali, da vsaka vojskujoča se stran skuša svetu objasniti svoje vojne cilje, hoče razložiti, za kaj se vojskuje. Nemci trdijo, da imajo premalo prostora za življenje, zato hočejo svoj »življenjski prostor« in pravičnejši red na svetu. Angleži in njih zavezniki Francozi pa zatrjujejo, da se borijo za demokratična načela, za svobodo malih narodov in neodvisnost malih držav. Rekli smo pa, da so pravi vzroki sedanje vojne gospodarske narave, da gre obojim v prvi vrsti za gospodarske koristi. Če si pobliže ogledamo, kaj predstavlja te gospodarske vzroke vojne, bomo videli, da gre v prvi vrsti za surovine in s temi posredno v zvezi za kolonije. Če pogledamo zdaj s stališča surovin in kolonij na oba sovražna tabora, bomo videli, da ena stran nima obojega v zadostni meri ali nič, zato hoče dobiti, druga stran pa ima oboje, zato želi obdržati. Surovine Vsaka država kot gospodarska enota potrebuje za svoje gospodarstvo poljedelske pridelke in industrijske izdelke. Gospodarstvo je v naši dobi za vsako državo najvažnejše in zato najbolj zapleteno vprašanje. Pogoj za gospodarski obstoj in razvoj vsake države so naravna bogastva, ki jih daje zemlja v obliki kmetijskih pridelkov in rudnin. Sodobna industrija nujno potrebuje šest poglavitnih surovin: premog, železo, bombaž, nafto, kavčuk in baker. Premog Brez premoga si ne moremo misliti sodobne industrije in prometa. Noben parni stroj ne bi mogel opravljati svojega dela brez njega. Skoro za vse železnice in parnike služi premog kot pogonsko sredstvo. V obilni meri ga je človek začel izkoriščati pred dobrimi 200 leti. Tista država, ki ga je imela na pretek, se jc gospodarsko razvila, ker je lahko zgradila svojo industrijo. Se večjo važnost kot v pretekli in sedanji dobi pa obeta imeti premog v bodočnosti, saj' so nemški znanstveniki iznašli način, kako se iz premoga pridobiva bencin. Premoga imajo v obilni meri države na severni polovici zemlje: Združene ameriške države (ki imajo polovico vsega premoga na svetu), Rusija, Nemčija, Kitajska Angleška, Kanada in bivša Poljska. Železo Tudi pomembnosti te kovine za industrijo ni treba posebej naglašati. Saj se je industrijska moč in neizmerno bogastvo največje svetovne sile — Anglije začelo takrat, ko je začela uporabljati premog za topljenje železnih rud. Če je v miru železo najpotrebnejša kovina, je v vojni še neštetokrat bolj. Največ proizvajajo na leto železa Združene države: 74 milijonov 600 tisoč ton (1 tona = 10 centov ali 1000 kilogramov). Za njimi slede: Francija — okrog 38 milijonov ton, Rusija 28 milijonov ton, Švedska (ki ima najboljše železo) 14 milijonov ton. Nemčiji železa primanjkuje, od vsakih 100 porabljenih ton železa je 80 ton kupljenih v tujini; največ ga kupuje na Švedskem. S priključitvijo Avstrije je dobila Nemčija mnogo železnih rudnikov. V rudokopu, globoko pod zemljo, sta človek in konj nerazdruzljiva prijatelja... Bombaž je rastlina, iz katere cvetov se pridobiva tekstilno blago (za obleke). Največ te koristne rastline imajo Združene države, za njimi pa Indija, Afrika (Egipt) in Kitajska. Sade ga tudi po nekaterih evropskih državah, vendar v majhnih količinah (pri nas v Macedoniji). Tekstilna industrija (izdelovanje blaga iz bombaža) je najbolj razvita V Združenih državah, Angliji, Rusiji, na Japonskem, v Indiji in na Kitajskem. (Bombaž je eden izmed glavnih vzrokov japonskega ydora na Kitajsko.) V svetu se vodi velika tekma med državami, katera bo pridelala več bombaža in izdelala več blaga. Leta 1938. so ga pridelale: Združene države.............. 2,743.000 ton Angleška Indija.............. 1,188.000 „ Rusija............................ 696.000 „ Egipt............................. 324.000 „ balkanske države................. 39.000 „ Nemčija mora ves bombaž kupovati v tujini. Nafta O nafti, iz katere se pridobiva bencin in petrolej, smo govorili že v 2. štev. »Grude«. Kakšno važno mesto ima nafta v sodobnem gospodarstvu, nam dokazuje porast njene proizvodnje. Pred 70 leti je znašala svetovna proizvodnja nafte 800 tisoč ton,. pred 20 Skrivnosti narave — vrelci nafte na jezeru, ki jo, kakor kaže slika, tudi izkoriščajo leti že 20 milijonov 500 tisoč ton, pred 2 letoma pa 271 milijonov 300 tisoč ton letno. Kako važna in neobhodno potrebna pa je nafta za vojno, naj dokazujejo besede francoskega generala Focha (izg. Foše), ki je ob koncu zadnje svetovne vojne dejal, da so zavezniki po petroleju priplavali do zmage. Kdor ima petrolej, ta ima bodočnost. Kavčuk Odkar je stekel prvi avtomobil, je dobil gumi svetovni pomen. Danes nosijo množice ljudi obuvala, ki so napravljena deloma ali vsa iz gumija. Gumi je industrijski produkt smole (kavčuka), ki teče iz drevesa. Raste v Braziliji (Južna Amerika), v Afriki in Indiji. Kakor pri bombažu, tako je rasla tudi množina pridelanega kavčuka: pred 80 leti 300 ton na leto, let 1925. že pol milijona ton, a leta 1934. 1 milijon ton. Do svetovne vojne je imela ves kavčuk v rokah Anglija, med svetovno vojno pa je začela Amerika Angliji močno konkurirati, tako da ga danes pridobiva sama že polovico, kolikor ga potrebuje. Nemčija nima doma kilograma kavčuka, zato je navezana na Anglijo. Toda tudi v tej stvari so prišli na pomoč učenjaki: iznašli so način, kako se prideluje umetni gumi. Da je pa gumi izredno važna stvar v gospodarstvu je dokaz, da se more uporabljati na 40.000 načinov. Baker je poleg železa za moderno industrijo najvažnejša kovina zlasti pri električnih strojih in napravah. Z nastopom vojne se je njegova vrednost še mnogo povečala. I.eta 1929. je bilo na vsem svetu pridobljenih 1 milijon 950 tisoč ton bakra, od tega ga je skoraj polovico imela Amerika (USA). Dosti bakra ima Anglija v Afriki in Kanadi, izmed evropskih držav pa ga proizvajajo samo 3 države: Nemčija (z Avstrijo vred 70.000 ton letno), Jugoslavija (1. 1938. smo ga dobili 42.000 ton) in Španija (12.000 ton letno). Teh glavnih in mnogih drugih za življenje potrebnih stvari imajo doma v dovoljni količini samo tri države na svetu: Združene države, Anglija in Sovjetska zveza, vse druge države morajo uvažati od drugod. Avtarkija Nemčija ima obširno in razvito industrijo, zato potrebuje dosti surovin in je radi tega navezana na druge države. Odkar je Nemčija postala fašistična, si prizadeva na Rudokopi so v teh časih najvažnejša industrijska podjetja, zlasti za vojskujoče se države vse načine urediti svoje gospodarstvo tako, da bi čim manj kupovala zunaj. To težnjo imenujemo gospodarsko avtarkijo, ko skuša država vse, kar potrebuje, doma pridelati. Zato Nemčija posveča dosti skrbi kmetijstvu, da bi čimveč pridelala, zato skušajo nemški znanstveniki pridobivati surovine, ki jih primanjkuje, iz tistih, ki jih imajo Franc Šebjanič: SlOTeilci Zgodovinski potek izseljevanja Splošno izseljevanje z rodne grude, ki se je z mogočnim tokom usmerilo tudi v Ameriko, ni bilo omejeno le na to ali ono pokrajino. Sprožilo se je domala po vsej slovenski zemlji; v nekaterih pokrajinah 211 predelih je zavzelo velikanski obseg, drugod pa se je spet močno skrčilo in se V resnici omejilo na posamezne primere. Najbolj prizadeti pa so bili vsekakor osiromašeni in pasivni predeli ter okoliši, kjer ni bilo mogoče dobiti zadostnega zaslužka. Po statističnih podatkih 1. 1931. so glede številčnosti najpomembnejši tile politični okraji: Koče>vje — od koder se (bencin iz premoga, gumi, blago iz mleka itd.). Na drugi strani uvajajo obvezno varčevanje v vseh stvareh, ki jih morajo kupovati v drugih državah (meso, mast, jajca, kava, čaj itd.). Zato so Nemci že davno pred vojno uvedli karte za živila in obleko. Zato se vršijo zdaj velike zbirke starega železa, kljuk, zvonov itd. v Ameriki je izselilo 17.328 ljudi; dalje Črnomelj z 8.475, Novo mesto z 8.372, Krško s 6.619 in Murska Sobota s približno 6.000 izseljenci ; razumeti pa moramo, da te številke še niso točne ali popolne, kajti z ozirom na davno izselitev, na primanjkovanje tozadevnega zanesljivega gradiva iz preteklosti, dejanskega stanja nikakor ni mogoče ugotoviti.* — Težko je tudi točno določiti letnico prve izselitve in postavljali obdobjem, v katerih so butali glovenski izseljen- * Znano je, da se je v Ameriko izselilo tudi mnogo naših ljudi iz Primorja, Goriške, Korotana itd.; o teh pa nimamo podatkov. ski valovi n. pr. v izvenevropske dežele — do potankosti dognane meje. Slovanski izseljenci so se baje pojavili v Ameriki že v 17. in 18. stoletju. Eno izmed začetnih, prvih slovenskih izseljenskih poti, ki je v družbi pestrih narodnostnih preselitev vodila v Novi svet, pa bi verjetno lahko postavili v prva desetletja osemnajstega stoletja. Ko so začeli v Sloveniji in v notranje avstrijskih deželah sploh — preganjati protestantsko vero, se je mnogo slovenskih protestantov, ki se niso hoteli ukloniti ne sili ne lepim besedam, izselilo najprej na Solnograško, pozneje pa v Nemčijo (tedanjo Prusijo). Nekaj teh naših ljudi, ki so prebivali na Solnograškem, pa se je z nad tisoččlansko skupino protestantov odpravilo na pot v daljno in neznano Georgijo, kjer so se naselili ob nekem pritoku reke Savannah in dali kraju svetopisemsko ime »Ebenezer«. Skupino teh davnih izseljencev sta vodila pastorja Gronau in Bolcius, o katerem domnevajo, da je bil slovenskega porekla (v tistem času so namreč imena zelo »predelavah«; ime Bolcius naj bi torej prišlo iz slovenskega — Bolč). Med prvimi znanimi slovenskimi izseljenci pa so bili misijonarji in poznejši škof Friderik Baraga, misijonar Fr. Pirc in frančiškan 0. Skola ter še nekaj drugih. V Ameriko so prišli pred 1. 1850.; Friderik Baraga se je naselil v Novem svetu leta 1830., ostala dva pa v presledkih po njegovi naselitvi: F. Pirc 1835. I., 0. Skola pa 1841. 1. V razdobju med leti 1850. in 1880. se je pričelo slovensko izseljevanje — vzpo- Potapljanje velikega prekooceanskega parnika »T i t a n i c • a« (Titanika) l. 1912. Od 2224 potnikov in mornarjev je utonilo 1563 oseb redno s splošno slovanskim — v pravem pomenu besede. Uradne statistike iz tistih časov izkazujejo v rubriki »Avstrijci« — in sicer za dobo od 1861. do 1870. leta — 5.914 priseljencev, v času 1871.—1880. pa že 63.009. Jasno je, da je bilo med temi »Avstrijci« mnogo Slovencev; to nam izpričuje tudi dejstvo, da se po različnih izseljenskih zapiskih v izvezi s to dobo omenjajo tudi Slovenci: Mat. Kure iz bližine Črnomlja, neki Žagar in J. Stonič, ki se je naselil v New Orleansu okoli 1. 1855., ter vrsta drugih. Najvažnejša in obenem najkatastrofal-nejša pa je — v tem pogledu izseljevanja -— vsekakor doba 1880.—1914.; že takoj spočetka, v prvem desetletju, se je preselilo v Ameriko nekaj sto Slovencev; s tem se je potem prav za prav pričelo izseljevanje tisočev in desettisočev. In naši ljudje so poslej v nepretrganem toku — kot reka — odtekali v daljno tujino. Izseljevanje v tej dobi je doseglo višek nekako okoli leta 1907. Po podatkih naseljeniškega urada se je v tem letu namreč izselilo v »novo domovino« 47.826 Slovencev in Hrvatov; od tega števila »odpade« na Slovence vsaj ena tretjina, ceni pa se jih lahko na več ko 20.000. Že prej, to se pravi od 1. 1893. pa do 1. 1904., se je pa samo po statistiki kranjskih deželnih uradov izselilo v Severno in Južno Ameriko — v Argentino se prične slovensko izseljevanje okoli 1890. leta, v Brazilijo pa je avstrijski Lloyd že 1. 1888. organiziral prevoz 1.111 Slovencev — nekaj nad 30.000 ljudi. Močan izseljenski val je butnil preko oceana tudi v razdobju 1910.—1918. (preko 80.000 Slovencev); preseljevanje pa s tem važnim zgodovinskim mejnikom še vendar ni prenehalo. Slovenski živelj je odhajal v Ameriko tudi v povojni dobi, vse do komaj preteklih let. Ker so se ZAD zaprle pred naseljenci, so se slovenski ljudje napotili v Kanado, ponajveč pa v Južno Ameriko. — V Kanado se je izselilo v letih 1921.—1936. nekaj nad 4.200 oseb, v prekomorske kraje sploh — med temi so tudi mnoga ameriška mesta — pa (v'letih 1921.—1937.) okrog 19.000 naših ljudi; od teh za stalno nekaj nad 11.000. Slovenski »izseljenski romarji«, ki jih je v preteklem in zdajšnjem stoletju tiralo življenje z doma, so z izposojenim, odnosno krvavo prihranjenim denarjem povečini ubrali pot v Ameriko preko nemških luk, Bremena, Hamburga itd. Prvi naši izseljenci so se vozili preko oceana na jadrnicah, zato ni čuda, če je v nekaterih primerih trajal prevoz — kakor poroča nek izseljenec — 96 dni. S tehničnim napredkom, z iznajdbo parnega kotla in ladijskega vijaka (z uvedbo parnikov) pa je postajala prekooceanska vožnja od leta do leta vse bolj hitra. Danes premerijo ocean moderni in udobni prekomorski »velikani« (Normandie, Bremen itd.) v 5 do 6 dneh, in to dosti varneje kot nekoč stari »Bismarcki«, »Columbije« in »Ha-veli«. V zvezi s hitrim, naravnost rekordnim prevozom so tako že zdavnaj odpadli tudi nasveti, ki jih je 1. 1895. nekdo zapisal v Prvem amerikanskem koledarju: (Izseljenec) »...naj v Bremenu ali Hamburgu kupi listek za ladijo; pri tem pa naj pazi za kako ladijo kupi listek, da ne bo goljufan, ker utegne plačati za hitri parnik, denejo ga pa na počasnega ...« Sicer pa je pri prevozu naših izseljencev igrala hitrost verjetno itak stransko, komaj zaznatno vlogo; važno je bilo namreč vedno povračajoče se vprašanje, kako bo slehernika — z majhne in povrh še utesnjene domovine — sprejelo življenje, ki je, postavimo, ob prihodu v njujorško pristanišče bučno utripalo daleč za mogočnim spomenikom svobode; življenje, kamor so se odpirala vrata s proslulega otoka — Ellis Izlanda* (Elis Ajlanda). (Dalje prihodnjič) * Ameriške oblasti prcgledavajo na tem otoku potne listine. Klateže in potnike, ki nimajo vse »papirje« v redu, zadržijo v »preiskovalnih« ajlandskih dvoranah. Popravek. V članku: »Slovenci v Ameriki«, »Gruda« štev. 3, zadnji odstavek, popravi v 6. vrsti iz ... prekmurskem... v: ... pri prekomorskem izseljevanju ... Ivan Nemec: NAŠ SVET MED IBROM IN MORAVO IV. Od ravnega kosova, od Kosovske Mitroviče pa vse proti Novemu Pazarju, vse tja proti prehodu v Bosno zlato in Kršno Sje-nico, prebivajo ljudje naše krvi, ki pa se vendar razlikujejo od nas. Čudno je to. Toda res je kljub temu, da tam prav tako zeleni gorovje spomladi kot pri nas, da vode prav tako teko v nižave proti Donavi in Sa- vi kot pri nas, toda kljub temu so ljudje postali precej drugačni po svojem načinu življenja in miselnosti. Pri tem ne mislim jemati v obzir stopnjo izobrazbe, ne mislim delati razlike v šolanosti in naravni sposobnosti ijudi na tej zemlji. Povedati hočem samo nekoliko o težki preteklosti našega rodu med Ibrom in Moravo, ki so jo povzročile tuje sile in tuji vplivi, ki niso bili lastni naši duši. Podajmo se v duhu v tiste kršne gore, poglejmo v divne gozdove in premotrimo svojevrstna polja. Poglejmo tiste skromne koče, ovčje črede, preštejmo brazde na licu novopazarskega starca. Ob tej priliki potrkajmo tudi na dušo teh ljudi, poglejmo v njihovo notranjost, ker se mi zdi, da bomo našli marsikaj poučnega tudi za nas. Kakor dva kamna na cesti stoji pred mano notranjost ljudi tam okrog Novega Pa-zarja. Dva kamna, velik in majhen; drobnejši je pisan, debelejši bel in mnogo trši. Nešteto voz je šlo čez oba. Drobnejši se vedno krha, dokler ga nekega dne velika teža ne zdrobi v prah! Debelejši kamen že dolgo časa prenaša udarce tudi največjih voz, toda še vedno je ostal cel, še vedno bel; pravi cestni kamen. Tako nekako se bijeta dva svetova v dušah teh ljudi, ki verujejo v Alaha, ki jim je vera Alahova prinesla tudi posebno miselnost, tisti drobnejši cestni kamen, da si tako predstavimo, ki se krha, krha . .. Prvotno, zdravo slovansko jedro pa kakor beli cestni kamen že stoletja tiči poleg kršne tuje navlake in čaka nezlomljiv svojega dne. Dva svetova sta v teh ljudeh. Naša kri se bije s tujimi navadami, s tujimi šegami, ki niso zrastle na zemlji med Ibrom in Moravo; odpornost in vrednota našega rodu se je s tem samo izmaličila, ker zemlja izpod Ro-žaja in Golije ni Palestina, niti Egipt, ampak pristna zemlja, ki jo oklepa prav tako pristen zrak, ki hrani in živi samo ljudi naše krvi in naših misli. Zdi se mi, da sem v vsakem človeku videl dve bitji, dve živi bitji, ki se besno med seboj tepeta in mrcvarita. Prvo bitje je domače, ki je skrito v notranjosti in odločno brani svojo vrednost. Drugo bitje pa se je naselilo od zunaj in skuša prodreti v notranjost vsakega človeka. Skuša prodreti v globine vseh ljudi; ponekod je tudi že precej globoko prodrlo, kjer je bila notranja domača sila preslaba. Na zunaj se oblači tuje bitje v turban in šalvare, domače pa se kaže z našim obrazom in z brazdami na licu, ki izdajajo slovansko kri. Ne vem, zdi se mi, da me boste razumeli. Težko je to podrobno prikazati, še težje razumeti. V današnji dobi ljudje ne razmišljajo radi, ker jim je življenje itak samo ob sebi pretrpko, kljub temu pa bi želel, da bi se potrudili razumeti to pisanje, ki prikazuje razdejanje tujih vplivov, kjer narod ni bil pripravljen na odpor. Razumeli me boste, če vam prav tako osuplo povem, kakor je osupnilo mene, ko sem vprašal nekega mladega muslimana: »Kakšne narodnosti si, prijatelj?!« »Musliman!« — mi odgovori in me mehko pogleda z modrimi očmi. »Kako? To menda ne bo držalo?« mu pravim. »Kaj si po narodnosti, bi rad vedel?! Si morda Bolgar ali Albanec? No, ali si Jugoslovan?« »Ja jok, musliman!« — mi ponovi in se začudeno zazre nekam tja proti vzhodu; češ, ne izprašuj, to se samo ob sebi razume! Tega čudnega pojmovanja narodnosti pa niti ne štejem za zlo. Ne zamerim niti tistemu mlademu muslimanu, niti drugim, ki so naše krvi in ki jim je orijentalska vera prinesla takšno pojmovanje. V živo pa me je zadelo, da je s tem pojmovanjem prišla v našega človeka še cela vrsta drugih slabosti, ki jemljejo celoti veliko vrednost, zmanjšujejo odporno silo, zlasti pa je poguborios-na ta priromana miselnost v pomanjkanju smisla za delo, za ustvarjanje in za čistočo. Mučno vpliva na človeka tista nenadna razlika. Okrog Raške in proti Kraljevu ter t’:ačku je pridnost kmetskega človeka in njegova delavnost taka kot pri nas; kmalu tam za Raško proti Pazarju pa najdeš največjo pridnost ob »kafi« in tobaku, ki se uživa s prekrižanimi nogami. Kakor da življenje ni borba; kakor da bi človek imel edino skrb za »kafo« in tobak; oboje se namreč prav pridno uživa ob metanju tistih prepirljivih kart, ki povzročajo edino prepire in jezo, da krvavih pobojev niti ne omenim. V kafani sedi musliman. Musliman je, ker ima na glavi turban ali fes. Leno sedi, srka rjavo zapečeno tekočino in skozi nosnice mu nenehoma puha dim. Njegova žena pa ob zamreženem oknu pridno tke, dela in tke, tke ... kajti kruh terja delo, ki ga srkanje kave in tobakov dim noče pričarati. Musliman sedi in sedi, dan za dnem, dolge tedne in mesece, leta in desetletja; stoletja so žc šla mimo, toda kljub temu tam, kjer je zla usoda zadela našo kri, še vedno dela samo žena; samo žena tke, tke... za vsakdanji kruh ... Musliman je! Tam v kafani sedi in pije kafo. Prav zares mora biti musliman, saj sem že štirikrat rekel in fes nosi, potem že mora biti pravilna moja trditev. Sedi tam... in lenari. Izpod fesa pa žare oči, ki izdajajo našo kri in čakajo! Čakajo, da se zbudi spo- znanje; da bo šel zadnji voz čez tisti krhki kamen, ki ni od naših gora, ki ni iz naših kamenin, zato ni dober niti na cesti ... Sedaj smo se menda razumeli. Upam, da vemo, zakaj tudi nam velja ista pesem o tujih idejah in tuji miselnosti, ki vsako narodno bistvo samo izmaliči in lahko stare tudi zadnjo odpornost, kjer in koder ni nikogar na straži. Večkrat slišim kaj čudne besede o teh ljudeh tam doli, ki so končno vendarle naše krvi, toda kaj bi o tem. Drugače sem hotel reči: Mi vsi skupaj sodimo, pa nismo sodniki, mi vsi skupaj pometamo, pred našimi pragi pa so kupi smeti. Na različnih strunah pojemo isto pesem in se niti ne potrudimo iz tega blagostanja, da bi zaslišali tudi kak drug glas, ki že stoletja turobno in strašno vpije vsemu našemu narodu: Gorje človeku, ki zavrže svojo zemljo, svojo besedo in se proda za senco jesenskega lista. Gorje narodom, katerih sinovi radi lastnega ugodja ne poslušajo svojega notranjega glasu in se vržejo v objem tujega. Radi ugodja služijo tujemo gospod-stvu in brezsrčno prodajajo vse vrednote svojega rodu, dokler se ne izbriše zadnja sled upornega duha svobodnega naroda. Tudi mi moramo! Zlasti danes poglejmo pred lastnim pragom! Ne samo to! Tudi pometimo! Naj se zbude tudi v nas tiste ohranjene sile našega naroda, kakor se bodo in se že bude tam doli med Ibrom in Moravo. Naj se zbudi vse, kar je lastno našim planinam, zelenim gozdovom in sončnim goricam. Naj se vse domače vrednote dvignejo k samoohrani, kajti samo v tem je rešitev narodne celote, tako pri nas kakor med Ibrom in Moravo ... Pomlad da vsem obilo dela; zda j se ješ, na jesen boš žel... Hm! »Grude« pa še nisi plačal, pa si jo lani že prejel! »G r u d a« £ 83 Slovenska kmetska MLADINA NA DELU , SEJA GLAVNEGA ODBORA Zveze kmetskih fantov in deklet v Ljubljani V nedeljo 17. marca t. 1. se je vršila v Ljubljani seja glavnega odbora Zveze kmetskih fantov in deklet, in sicer v njenih pisarniških prostorih. Tov. predsednik Ivan Kronovšek je po otvoritvi podal splošno poročilo o stanju in delovanju organizacije od občnega zbora. — Za njim je poročal tov. tajnik Ivan Nemec o vseh organizacijskih vprašanjih in o izvedenem delu v zimski sezoni. Nato se je razpravljalo o izvedbi Zve-zinega minimalnega in maksimalnega delovnega načrta in o prosvetno-kulturnem delu v letni sezoni. — Sledila so poročila okrožnih predsednikov, ki so podali zelo razveseljive rezultate o uspehu pretečene dobe. — Z obžalovanjem je vzel glavni odbor na znanje delovanje nekaterih nasprotnikov kmetsko-mladinskega gibanja, ki v svoji zagrizenosti in slepoti ovirajo vsako delovanje, ki gre v korist izobrazbe in vzgoje slovenske kmetske mladine. Pri slučajnostih so se reševala razna interno - organizacijska vprašanja in so bili sprejeti tozadevni sklepi. — Vsem Okrožjem in Društvom kmetskih fantov in deklet bo centrala poslala vsa potrebna navodila za poletno dobo v zvezi z določenimi delovnimi načrti. — Seja se je z velikim uspehom zaključila in smo trdno prepričani, da bodo vsi sklepi dali najboljše rezultate. Ljutomer Pri nas smo se že dolgo pripravljali na ustanavljanje novih Društev kmetskih fantov in deklet, toda nismo vedeli, kje in kako bi začeli. V ta namen je Okrožje kmetskih fantov in deklet v Ptuju priredilo v zvezi z obstoječimi Društvi kmetskih fantov in deklet v ljutomerskem okraju v nedeljo, dne 10. marca t. 1. prosvetno-organizatorični tečaj, ki je uspel nad vse pričakovanje. Na tečaj je prihitelo čez 50 fantov in deklet, med katerimi je bilo tudi mnogo tovarišic in tovarišev iz ljutomerske okolice, kjer še ni naših društev. Skoraj iz vseh vasi ljuto- Veeina udeležena»v in predavatelji prosvetno-orgatiizatoričnega tečaja v Ljutomeru 84 0 »Grud a« merske okolice so prišle zastopnice in zastopniki, ki so z velikim zanimanjem sledili izvajanjem predavateljev. Udeleženci iz Mote, Krapja, Veržeja, Cvena, Banovec itd. so prvič slišali besede o kmetsko-mladinski misli, ki so v njih prav gotovo vzbudile novo spoznanje, da je ta misel resnična in edina pot za dvig slovenske vasi iz mučne teme preteklosti. Tečaj je vodil predsednik Okrožja kmetskih fantov in deklet v Ptuju tov. Joško Tomažič, ki je uvodoma obrazložil njegov pomen; nato pa so sledila predavanja predsed- nika Zveze tov. Ivana Kronovška, tajnika Zveze tov. Ivana Nemca in člana izvršilnega odbora Zveze tov. Vladimirja Krefta. Po predavanjih smo se skupaj udeležili kino predstave, nato pa se je z govorom tov. Krefta tečaj v zadovoljstvo vseh zaključil. Škofja vas Naše Društvo kmetskih fantov in deklet je priredilo v nedeljo, dne 7. aprila 1940. Meškovo dramo »Mati« in sicer v dvorani Posojilnice v Vojniku. Igralci so se kot vedno tudi tokrat odlično postavili, naj- •f Pavel V Šenčurju pri Kranju je 9. marca t. 1. umrl »Grudin« zvesti sotrudnik Pavel Bobnar, star komaj 28 let. Vse življenje je bolehal in letošnja pomlad, od katere je pričakoval novega življenja in zdravja, ga je odrešila trpljenja. Pesmi Pavla Bobnarja so polne bolečine, ki jo je moral prenašati sam, ker radi bolezni skoro ni mogel med ljudi. V samoti je premišljeval svojo usodo in v pesmih tožil svoje gorje. Njegove pesmi so daleč od resničnega življenja, ki ga nikdar ni poznal, ali v njih je toliko lepote, da so jih imeli f Pavel Bobnar: TIHA PROŠNJA (Pogovor s smrtjo) Mrtvaške črte rišeš mi v obličje, prihajaš in me vabiš še prerano. Mar res, kar upal sem, je pokopano, zavrženo kot staro lepotičje? Ne trudi se, prijazna smrt za mene in pusti me še nekaj let živeti, v zelenem gozdu bivati in peti; poleg te želje ne gojim nobene. Uniči one, ki jemljo nam srečo in s kruto roko nam grene življenje; pahnili mene so v obup, nesrečo. Ti svetu boš prinesla prerojenje, ko pokosiš hijen vrsto morečo, da vsem ubogim sine odrešenje! Bobnar vsi radi. Posebno se je priljubil onim, ki vedo, kako težko je v najlepših letih pričakovati smrt in se odpovedati vsem radostim mladega življenja. — Bolj se je bližal smrti, globlja je bila njegova pesem. Kako rad je imel naš list, pričajo mnoga njegova pisma, ki jih je pošiljal poleg pesmi. Kot človek je Pavel Bobnar umrl — kot pesnik pa živi naprej v dušah vseh tistih, ki imajo radi lepo in odkrito besedo, vzeto iz srca, ki je poznalo le trpljenje, ni pa poznalo laži in hinavščine. Lidija Grilec: TVOJIM UPOM (j Pavlu Bobnarju) Ko spalo vse pod snežno je odejo, dejal si: Slika je mrtvaških prtov... In vendar od tedaj za živo mejo zacvele rože so na kraju vrtov. V pomladi si zaslutil prvo srečo, ki še nikdar imelo ni srce je tvoje in v gredo si zasanjal se dehtečo, v ljubki) dekle, ki za ograjo poje. Pomlad je tu; po gredah cvetje belo; spet nageljni brstijo v topli prsti. Le zate cvetje to ne bo dehtelo; gk)boko v zemlji spavaš v beli krsti. Na svetu nisi razen grenke kupe okusil niti najbolj skromne sreče; s teboj so pokopali tvoje upe, tvoj duh sproščen zre v zarje zdaj blesteče. boljša med vsemi pa sta bila tov. Dobrotin-šek v vlogi Milana in tov. J. Stante v vlogi Tinke. — Obisk je bil prav lep. Igra je gledalce tako ganila, da so se ob zaključku skoraj vsi jokali. — Omeniti pa je treba, da so nekateri neolikanci z divjaško vzgojo iz nasprotnih vrst motili potek igre, kar je obžalovanja vredno in je povzročilo splošno zgražanje. Občni zbori in prireditve Društev kmetskih fantov in deklet KAPELE: občni zbor se je vršil 14. aprila t. 1. Delegat Zveze tov. Jože Danev, načelnik kulturno-prosvetnega odseka. SV. ANA V SLOV. GORICAH: Sestanek za ustanovitev Društva kmetskih fantov in deklet v mesecu marcu. ADRIJANCI: Društvo kmetskih fantov in deklet je imelo redni občni zbor 7. aprila t. 1. ŠINKOV TURN: Občni zbor se je vršil 31. marca 1940. Delegat Zveze je bil tov. tajnik Ivan Nemec. SKARUČNA: Dne 29. marca t. 1. je bilo pri nas predavanje o samovzgoji v Društvih kmetskih fantov in deklet. Predaval je tov. tajnik Zveze Ivan Nemec. PODHOSTA: Občni zbor Društva kmetskih fantov in deklet se je vršil 17. marca t. 1. Okrožje je zastopal tov. Franc Potočar. VOJNIK: Redni občni zbor Društva kmetskih fantov in deklet se je vršil dne 17. marca t. 1. Št. PETER NA MED. SELU: Občni zbor Društva kmetskih fantov in deklet se je vršil 31. marca t. 1. Delegat Zveze predsednik tov. Ivan Kronovšek. ČEŠNJICA: Društvo kmetskih fantov in deklet je 19. marca t. 1. priredilo igro »Upor Bohinjcev«. Istočasno se je vršila proslava Matije Gubca. SKARUČNA: Zvezin dramatski odsek je 31. marca t. 1. nastopil z velikim uspehom s Cankarjevim »Hlapcem Jernejem«. Režiral je tov. Ferdo Godina, načelnik Dramat-skega odseka Zveze. SV. JAKOB V SLOV. GORICAH: Društvo kmetskih fantov in deklet je meseca marca priredilo igro »Lumpacij Vagabund«, ki smo jo v nedeljo 7. aprila ponovili pri Mariji Snežni z velikim uspehom. MURSKA SOBOTA: Okrožje kmetskih fantov in deklet priredi v nedeljo 28. aprila t. 1. enodnevni prosvetno-organizatorični tečaj v hotelu »Slon«. Začetek ob 8. zjutraj. Razlaga tujih besed • Špijon (špijonaža) je francoska beseda in pomeni ogleduha, vohuna. Špijonaža posebno bujno cvete med vojno. Tuja »država hoče dobiti o drugi državi podatke. Recimo, kako je ta ali ona država za vojno pripravljena. Zato se pri špijonaži poslužujejo najrazličnejših ljudi, najrajši pa takih, ki imajo poznanstvo z visokimi predstavniki državnih in vojaških oblasti. Velikokrat izberejo za to službo lepe ženske, ki potem s svojo lepoto omamijo ugledne osebnosti, ki jim v navalu strasti izdajo marsikatero tajnost. Vedno pa izberejo za špijone ljudi, ki se lahko in hitro povsod znajdejo in se znajo izmotati iz še tako težkega položaja. Mnogokrat se zgodi, da oblast odkrije tako špijonsko gnezdo, in značilno je, da se vohuni najrajši zbirajo v konzulatih tujih držav. To je čisto razumljivo; konzuli žive v prostorih, ki so določeni kot njihovi uradni prostori, popolnoma svobodno in se njihovi prostori po mednarodnem pravu smatrajo kot ozemlje njihove države in zato policijska oblast v njihove prostore nima dostopa. Seveda se potem ravno tu zbirajo vsi podatki, ki jih o državi hoče imeti tujec. Najboljšo špijonažo imajo na svetu baje Angleži. Imajo posebno ustanovo (Inteligence Service), ki vodi angleške vohunske mreže, razpredene po vsem svetu. Poleg špijonaže, ki jo ima v tujini prav vsaka država, pa imajo povsod doma organizirano protišpijonažo. To je posebne vrste tajna policija, ki z raznimi triki spoznava vohune in jih, če seveda more, tudi izvabi v past. Če špijona zalotijo, ga najstrožje kaznujejo in je največkrat vsak usmrčen. Takrat čitamo: »... ker je bil v službi neke tuje države, je bil obsojen itd.« Špijonaža je dobro plačana služba. Je pa to silno nevaren posel, obenem pa sramoten in poniževalen za tistega človeka, ki prodaja tujcu svojo lastno domovino. Tega posla se more lotiti le popolnoma propadel človek. Včasih sem slišal pregovor: »Le v mlinu se dvakrat pove!« Zato sem se danes odločil, da »Grudi« poplačal bom vse! Kmetska zena in dekle ZA NJENE ROKE IN Nezakonska mati in njen otrok Kako bomo pa letos praznovale materinski dan? — Življenje nas je bogato obdarilo s trpljenjem in prav zato tudi s sposobnostjo, da opazimo tisto življenje, ki ostane ljudem z brezskrbnim, ugodnim življenjem za vedno skrito. Naša dolžnost je, da s polnim razumevanjem razgrnemo tako resnično življenje pred brezbrižnimi in nepremišljenimi ljudmi in jih prisilimo, da mislijo nanj in ne obsojajo prizadetih ljudi. Tak košček resničnega življenja so naše nezakonske matere in njihovi otroci. Teh se spomnimo za letošnji materinski dan! Poizkusimo se vživeti tudi v njihov položaj, da bomo razumele njihova občutja, da jih ne bomo še me brez razumevanja obsojale, jih brez premisleka »kamenjale« kakor vsa družba, ki je — brez srca. Zlasti moramo uvideti, da postane večina nezakonskih mater zato, ker jim razmere ne dopuščajo, da bi se pravočasno ali sploh T