Aleksander Sergejevič Puškin.
(Spisal   Viktor Bučar.) (Konec.)
L,
,eta 1823. so ga na njegovo željo preme-      drugima pesnikoma, namreč Shakespeareu in stili k novemu generalnemu guvernerju Voron-      Goetheju. Med njegovimi izvirnimi deli ome-covu v Odeso. Tukaj ni našel dražbe, kakoršno      njamo v tej dobi načrt njegovega glavnega roje imel v Kišenevu; zato se je udal zopet ne-      mana v verzih, „Evgena Onegina", katerega je nravnemu življenju; izdeloval je pesem „Cigani"      bil začel že v Odesi.
in začel  „Evgenija  Onegina".  Ko so ga pride-            Ko  je premišljal  svoj   položaj   v   prognan-
lili neki ekspediciji, katera je raziskovala škodo      stvu, ni mu dala njegova nestalnost miru; prišlo
zarad; obilice kobilic storjeno, imel je to Puškin za slabo šalo, zato je napisal na guvernerja sramotilno pismo. Voroncov se ni dolgo obotavljal, ampak je odločil, naj odide Puškin v pregnanstvo na svoje posestvo Mihajlovskoje v Pskovski guberniji. Le-sem je prišel meseca vel. srp. 1. 1824.
Čas njegovega prognan-stva je najvažnejši v življenju Puškinovem. Dve leti je tukaj posvetil svojemu obrazovanju in namestil zanemarjene licejske študije. Prebiral je samo resnobna dela, pečal se s Sha-kespeareom in popustil By-rona.* Dopisoval je marljivo petrograjskim prijateljem, kakor Rvlejevu, Bestuževu, baronu Delvigu, knezu Vja-
Msgr. Dochi, opat v Albaniji.
mu je na misel, da bi s pomočjo prijateljev, dijakov derptskega vseučilišča, Vul-fa in Jazikova, pobegnil Čez mejo. Kar zasliši o strašnih nasledkih vstanka z dne 14. grudna 1. 1825. Krvavi konec tega vstanka je deloval na Puškina tako, da je povsem potihnil in obsodil vso svojo burno preteklost. Napisal je ponižno prošnjo na cesarja Nikolaja (1. 1826.). Nikolaj mu je odpustil vso krivdo in ga sprejel celo z nekakim ve-likodušjem. Puškin je smel priti v Moskvo; car sam ga je sprejel in iznenadil z nenavadno naklonjenostjo ter mu naznanil, da hoče on sam biti cenzor njegovih bodočih del, naj jih le brez skrbi   pošlje   njemu.    Mo-
zemskemu;  pridno   se   je   bavil   z   zgodovino,      skovski pisatelji (med temi D. V. Venevetinov,
Čital Tacita in staroruske kronike,   pisal pesmi      I. V. Kirejevskij,   Homjakov,   Mickevič,   Bara-
in se zabaval s svojo staro pestunjo Arino.  Ta     tynskij, Sevvrev, Pogodin)  so   ga sprejeli tudi
mu je pripovedovala kakor nekdaj narodne po-      z veseljem.   To veselje  se   je še povečalo, ko
vesti in bajke, katere je vse  zapisaval.    Zbiral     jim   je   prebral   svojo   v Mihajlovskem   dokon-
je ta čas tudi narodne pesmi, in jih cel zvezek      čano dramo „Boris  Godunov". prodal   pozneje   znamenitemu   P.  V. Kirejev-            „Boris Godunov"  je zreli plod Puškinovih
skemu.    Kakor se je tukaj  čim  dalje bolj  od-      zgodovinskih študij.  Gital  je namreč  Karamzi-
daljeval od Byrona, tako se je bližal vedno bolj      novo rusko zgodovino.  Shakespeareove zgodo-„DOM in  SVET"   1895, št- l6-                                                                                                                  31